MUNCH V FRANCIJI - RAZSTAVA zatem do konca aprila letos v Oslu. V FRANKFURTU o.M. V Frankfurtu je bila razstava odprta vsak dan, brez običajnega »zaprtega« ponedeljka, kar pove, da je želela Schirn Gre pravzaprav za »potujočo razsta- Kunsthalle privabiti čim več obiskovalko«, prvič razstavno tematizirano na cev do avgusta. Tokrat ne celotni, bolje Munchovo bivanje v Franciji - in deloma pregledni Munch, ampak delni, speci-v Nemčiji - ter odmevnosti tega in širše- alni. ga okolja in časa fin-de-siela na Norveža- Edvard Munch je tipični umetnik fin- novo slikarstvo in grafiko. Razstava je de-siecla, ki je v svojih poznejših slikah nastala v sodelovanju Munchovega mu- in grafikah znanilec ekspresionizma. Po- zeja v Oslu in pariškega Musee d'Orsay. leg domačega okolja v Kristianiji je naj- Najprej so razstavo videli lani v Parizu, bolj impulzivno vplival nanj Pariz z ra- 1208 Igor Gedrih 1209 Munch v Parizu - razstava v Frankfurtu o.M. zlično umetniško usmeritvijo, po drugi strani pa ne bi smeli izvzeti Berlina s tedanjo boemiado (Prybyszewski, Deh-mel, Strindberg). Doživetje Muncha v Franciji razpira tudi širše vprašanje - naj bo to komu ljubo ali ne - namreč o medsebojnem delovanju različnih umetnosti. Na to sta med drugimi že pred leti opozorila Etienne Souriau in Thomas Munro. Se več, najsi so dotika-lišča razstavno nakazana, pa s tem Mun-chovo slikarstvo in grafika nista postavljena kot nekaj izoliranega; širše koordinate v umetnostih dajejo tiste interdisciplinarne prvine, ki so sicer pogosto neizrabljene ali celo zanemarjene. Kot ugotavlja Arne Eggum, se je na Norveškem v osemdesetih letih 19. stoletja uveljavil naturalizem in do ugodnega premika prišel v slikarstvu, ki je dotlej sledilo akademskim tokovom. Ne kaže prezreti, da je Henrik Ibsen razvnemal konservativne duhove v Kristianiji, njegove drame in uprizoritve pa so spremljale Muncha tudi v tujini. Eggum opozarja, da je Taine imel velik vpliv glede pojmovanja narave na mlade umetnike, ki so od 1870. 1. imeli danski prevod njegovih filozofskih pogledov. Že 1882. 1. je lahko Munch dobil domačo časopisno kritiko o tedanji razstavi impresionistov v Parizu - kot negativno oceno. Pojav impresionizma pa je vseeno v vsej specifiki odmeval pri Munchu. Take so osnovne silnice, ki jih je dojel in sprejel Munch, ko je prišel v Francijo. Sproščeno in intenzivno doživetje Pariza in umetnosti raznih vrst je kljub bolezni vitalno delovalo na Muncha, dejansko pa je prvi pogled na francosko umetnost dobil v Antvverpnu na svetovni razstavi. Kaj se je Muncha dotaknilo v pariškem Salonu in Louvru, ostane nedorečeno. Toda pri Durandu-Ruelu je lahko videl platna Maneta, Moneta, Berthe Morisot, Pisarra, Seurata in drugih. Pritegne ga tudi Velazquez. V takih in še drugačnih sečiščih umetnostnih pojavov je možno opaziti Mun-chov odmik od tega, kar Arne Eggum označuje kot norveški naturalizem, ta se razodeva v slikah, kot npr. Avtoportret (1881/82), Cerkve Alt-Akerja, Kraljevi mlin. Z oljem Ob kavi (1883) pa se je Munch usmeril k impresionizmu. Mun-chovo bivanje v St. Cloudu (1890) zaznamuje slikarjev intenzivni študij svetlobe, blizu mu je Jean-Frangois Raffaelli s socialno, kritično različico impresionizma. Več slik Seine pri St. Cloudu - ponoči in podnevi - nudi strnjen vtis z barvno črt-kasto tehniko, podobno kot številne variacije Noči v St. Cloudu, ki pa kažejo temni interier. neosvetljeno sobo s konturo osebe ob oknu, skozi katero seva mesečina. Primerjava Gustava Caillebot-tea z Munchom v istem prizoru slik na balkonu »Rue Lafavette« je ilustrativna za nepodrejeni, osebno profilirani slog Norvežana. Že prej pa je Munch z več inačicami Bolnega otroka (1885/86) zaznamoval globlji odnos do življenja, slikarsko pa presegel impresijo zunanje objektivnosti. Taka in drugačna prepletanja so hkrati plodna iskanja v vsebini in izrazu, od neoimpresionizma se nagiba še k drugačnim možnostim. Zgolj omenjen naj bo Toulouse-Lautrec, čigar karikirana izraznost oseb seva na Muncha v groteskni podobi v olju Roža in Amelija. Rodolphe Rapetti navaja, da stoji Munchova ustvarjalnost med leti 1892 in 1894 sredi simbolizma tedaj mednarodno uveljavljene struje. Skrivnostno in metafizično, kakor da je dobilo sprostitveno energijo. Njegov Avtoportret pod masko ženske (verjetno 1892. nastal v Parizu) imajo hkrati z Vizijo - z žensko glavo in labodom - kot naznanilo Munchovega simbolizma. Iz tega obdobja je znano, da se je Munch obračal tudi k nemškim sodobnikom, kot so Klinger, Bocklin, Thoma. Navesti je treba, da je Munch 1892. razstavljal v Berlinu z drugimi umetniki, razstava je sprožila škandal in so jo zaprli. Podobno kot Ibsen je tudi Munch veljal v svoji domovini dolgo časa za nepriznanega umetnika, v Nemčiji so gledali na Munchove impresije kot na zdrav, neobremenjen odmev na francoski impresionizem. Tu so odkupili Noč v St. Cloudu, v Franciji je ostal Munch 1210 Igor Gedrih zelo dolgo časa nepriznan. V Nemčiji je našel pravega mecena. Ko govorimo o simbolizmu pri Munchu, bi bilo tvegano prenaglasiti francoski ali nemški vpliv. Munch je rasel iz obeh in se uveljavil kot izviren slikar, prav tako grafik. Vezi z literarnim simbolizmom se začenjajo 1886. s prvo verzijo Pubertete, ki pa je danes izgubljena, toda Rapetti vidi analogijo s sliko, ki je nastala sedem let kasneje. Redkokdaj je Munch toliko sledil osnovni zamisli kot pri Puberteti, kjer je razvidna zelo sorodna postavitev Feli-ciena Ropsa ki je ilustriral Les Diaboli-ques d'AueTevillyja. Toda ob vsej analogiji, ki je v formalnem pogledu očitna, je v duhovnem pogledu docela različna. Motiv strahu je postal za Muncha nekaj prikrito ali manj prikrito prisotnega, celo usodnega, včasih že neobvladljivega. Morbidnost, ki je prisotna v fin-de-siec-lu, se pri Munchu ilustrativno razodeva v litografiji Madone. Motiv smrti se pri umetniku sprva kaže kot objektivno realistično opazovanje bolniškega okolja, s posteljami in bolniki, pozneje pa se oddalji od objektivizacije zunanjega podajanja in se s psihološko poglobljenostjo loti drame mladega dekleta, ki je zapisana zgodnji smrti. Živa in umirajoča sestavljata kontrast, te teme je slikal v več različicah, tudi v grafični izpeljavi. Tudi estetiko skupine Nabis velja soupoštevati v motivnem in barvnem območju. Že Przybyszewski je opazil, da Munchov simbolizem ne temelji toliko na ikonografiji, kot na močnih, sugestivnih barvah. Med leti 1893 in 1896 je Munch živel v Berlinu in ni znamenj, da bi v tem času obiskal Pariz. Če je Mercure de France le omenil Muncha kot impresionista, po-udarjaje Munchovo »barvno simfonijo«, pa je 1894. izšla v Berlinu prva knjiga o Delih Edvarda Muncha v uredništvu Stanislavva Przybyszewskega. V svojem razglabljanju o slikarju je citiral Baudela-ira in Mallarmeja, ko je govoril o naravi simbolizma svojega prijatelja. Pariz je v devetdesetih letih doživel modema dela skandinavskih književnikov, ki so jih uprizorili pri Antoinu ali v Theatre de 1'Oeuvre (Ibsen, Bjornson, Strindberg), s tem se je prebudilo širše zanimanje za skandinavsko umetnost. Munch je narisal plakat za Ibsenovega Peera Gynta. Leta 1895 je skupaj z Gallenom-Kallelo razstavljal v Berlinu - Unter den Linden - in sicer serijo reprezentativnih slik s skupnim naslovom Ljubezen, zraven pa tudi risbe, radiranke, litografije. Kritika se je tokrat oglasila z nekaj več razumevanja. Poleti je Munch obiskal Asgar-strand in pripravil gradivo za jesensko razstavo za galerijo Blomqvist. Doživel je škandal. Sledil je posmeh kritike. Ibsen, ki si je ogledal razstavo, je pokazal razumevanje za Munchovo umetnost in izrazil spodbudo ter polno simpatij do mladega umetnika. Urednik francoske La Revue blanche je iz gledaliških razlogov obiskal Kristianijo, a zraven spregovoril o Munchovi umetnosti kot simbolistični, pripominjajoč z osebnega vidika, da je imel Berlin negativen vpliv na umetnika. Revija je objavila Munchovo litografijo Krik. Munch pa je imel gorečega občudovalca: Julius Graefe mu je utrl pot do razstave v Parizu, L'Art no-veau je bilo najprikladnejše razstavišče za to, kar je želel Munch prikazati. Med drugim je razstavil slike in grafike s skupno temo Ljubezen, oddvojiti pa kaže vsaj slike Večer na ulici Karla Johana, Melanholija in Krik. Vse zaznamujejo začetki novega, kar se šele začenja razvijati v Munchovem ustvarjanju in pride do veljave pozneje v izpopolnjeni luči. Kljub temu da je že prej izšlo nekaj grafik revialno ali v posebnih natisih v mapi, Pariz še vedno ni sprejel Muncha, kritika je v glavnem odrazila negativna stališča. Na razstavi so oblikovalci lahko videli poleg slik še večji del Munchovih grafik. Kot ilustrativen primer: enega od kritikov je ugodno pritegnil Bolni otrok, očitno pa s čustvene plati, ne toliko po slikarski naravi. V tem času se je Munch družil s pariškimi književniki, umetniki, galeristi, vezi s Strindbergom so v marsičem odmevale pri Munchovem simbolizmu. Prija- 1211 Munch v Parizu - razstava v Frankfurtu o.M. teljstvo ga je družilo tudi z norveškim lirikom Vilhelmom Krogom, angleškim skladateljem Frederickom Deliusom, neizbežen je pariški krog z Mallarmejem. Tako ni naključno nastal niz portretov. Pri grafiki je potrebno naglasiti, kolikšen delež v izrazu in motivih je Munch prispeval v uveljavljanju moderne (iz)po-vednosti. Ko se je eden od kritikov ogrel za litografijo Smrt v bolniški sobi, je znova v ospredju zanimanje za motiv, pogosto viden z apriornimi moralnimi in konservativnimi stališči. Leta 1897 je Munch zapustil Pariz in se vrnil v Kristi-anijo. V drugi polovici devetdesetih let se je osredotočil na ustvarjanje grafik, dasi je občasno slikal. V sliki in grafiki je v ciklu Poljub odrazil iščoč in poglobljen odnos, drugod ne brez grenčice Strind-bergovega vpliva. Če je Munch v Poljubu povezujoč, pa je v Moškem in ženski polarno razdvojen. Življenjska premišljevanja se zrcalijo v slikah Metaboli-zem, Ples življenja. Strah, Krik, Golgo-ta, slikar prehaja od individualnega k občemu, tudi v filozofskem smislu, izrazno pa s temi slikami in sorodnimi grafikami prehaja k ekspresionizmu, ki je uradno zaživel kasneje. Metafizične prvine so Norvežanu od nekdaj blizu. Disharmonija in kakofonija sta posledica umetniko- vih izkušenj, dvomov, notranjih bojev, življenjskih vprašanj, pa verjetno tudi razbolele osebnosti, ki v zdravju in bolezni kreativno prenaša breme časa in nerazumevanj, pa seveda lastnih umetniških vizij in hotenj. Razločnica med Munchom in vstopajočimi fauvisti je jasna - ne glede na individualne poteze posameznikov - in ne preseneča, da je prav Munch v toliki meri vplival na nemški ekspresionizem. O relaciji do fauviz-ma je Arne Eggum s previdno, a zanesljivo analizo podal bistvo fenomena in ob tem opredelil Munchovo ustvarjanje po letu 1900. S takim prikazom je frankfurt-ska razstava Edvarda Muncha zaokrožila razvojni lok od začetkov do 1908, ko se Munch vrne v domovino. Gre za najobsežnejšo specializirano razstavo, ki ponazarja Munchove pregibe in premene od začetnih del do kasnejših iskanj, krajših ustavljanjih pri sorodno doseženem, dokler se polagoma, a zanesljivo ne začenja tista sredica Munchovega ustvarjanja, ki ga v močni meri zaznamuje kot izvirnega ustvarjalca, ki zmore dati pečat dosežkom, te vplivajo tudi na mnoge druge umetnike. Razstavni katalog vsebuje reprodukcije razstavnega gradiva ter spremne študije več avtorjev. Igor Gedrih