_ „	-	Posamezna Številka 60 vin.
frjčtm ina ptaee&na.
Štev. 7.	V Llubllani, v petek, drse 18. februarja 1921»	Leto
■HMPnanHMama
Oglasi:
I mm X 60 lnssratnega stolpiča mali 80 vinarjev, srsfini 1*20 K, poslano, posmrtnice in reklame 2 K. Večkratna objava popust
lihala vsak petek.
Upravniitvo .,!Dorsiovine" v Ljubljani, 36dca ulioa 6. Uredništvo Domovine", ISt&loSičeva o. 16, Tel, 72.
Naročnina:
BEesafino S K, četrtletno 9 K, polletno 18 K, celoletno 33 K.
Klerikalni ustavni načrt.
V ustavnem odboru je bil predložen v pretres vladin načrt ustave, ki predvideva edinstveno državo z enim zakonodajstvom, ampak s širokimi upravnimi in gospodarskimi avtonomijami dežel, okrajev in občin. Taka ustava bi najboljše odgovarjala potrebam naše države in ljudstva, ker na ta način bi bila država res močna, dani bi bili pogoji za gospodarski razvoj in procvit in tudi uprava bi bila na ta način ne samo najenostavnejša, temveč tudi — najcenejša.
Ta ustavni načrt bo — upamo— tudi sprejet, ker ima vlada v ustavotvorni skupščini dosti močno večino, ki bo za sprejetje glasovala.
Svoje posebne ustavne načrte so predložile tudi vse manjšinske stranke, izvzemši komuniste, ki so za časa volitev pač veliko govorili in obljubovali, sedaj pa sami ne vedo kaj hočejo in zato tudi niso predložili nobenega ustavnega na.rta.
Naši klerikalci so pa predložili svoj ustavni načrt in človek se mora naravnost smejati temu načrtu, ki je pravo skrpucalo v najpopolnejšem pomenu te besede in je najboljši dokaz, da klerikalcem čisto nič ni niti do države, niti do ljudstva, temveč da jih vodi vedno in pri vsem samo ena misel: koristiti stranki in če je pri tem ljudstvo in država še tako oškodovana.
Kaj hočejo klerikalci, kaj oni pred. lagajo?
Oni računajo s tem, da bodo vsaj na Slovenskem zopet enkrat v večini in zato bi hoteli dobiti vsaj v tej deželici tako moč, da bi lahko delali kar bi hoteli. Oni dobro vedo, da v Jugoslaviji nikdar več ne pridejo na površje in zato predlagajo v svojem ustavnem skrpucalu razdelitev Jugoslavije na sedem pokrajin, ki bi bile med sabo samo prav rahlo zvezane in bi vsaka pokrajina živela za sebe svoje posebno politično in gospodarsko življenje!
Ena teh pokrajin bi bila tudi Slovenija, ki bi komaj z enim milijonom svojih prebivalcev morala prevzeti na sebe vso težo vse osrednje uprave, ki je sedaj razdeljena na vso državo! Celih dvanajst poverjeništev (ministrstev) bi morala vzdrževati uboga slovenska deželica s komaj enim milijonom prebivalcev! In povrhu bi morala ta uboga, majhna deželica vzdrževati sama tudi svoj posebni parlament, v katerem bi razni šusteršičevi nasledniki razkladali svojo modrost!
Ce nič drugega, že to bi moralo odpreti oči tudi največjemu zaslep-ljencu, da bi spregledal in pognal izpred svojega praga vsakega klerikalnega agitatorja, ki bi prišel agi-tirati za klerikalno avtonomijo!
Naj vsak pomisli, koliko stane osrednja državna uprava! Sedaj se ti velikanski stroški razdelijo na vso
državo, potem bi pa vsaka od sedmih pokrajin sama za sebe morala plačati vse te stroške, to je izdatki za osrednjo upravo bi se posedme-rili. Slovenija od Rakeka do Št. Ilja nad Mariborom bi morala plačevati samo za osrednjo upravo sama toliko, kolikor plačuje sedaj vsa Jugoslavija od Triglava pa doli do Presjanskega jezera na jugu Mace-donije!
Po klerikalnem ustavnem načrtu bi postala uprava silno draga, iz ljudstva bi se iztisnil zadnji vinar zato, da bi se ustvarilo v Ljubljani neštevilno nepotrebnih dobro plačanih mest za Brejčeve strankarske pripadnike, ako bi klerikalci vladali, s čemur oni računajo. Je pa tukaj še nekaj drugega: država in z njo tudi njeni posamezni deli bi bila tako oslabljena, da bi služila v zasmeh vsemu svetu in še spufana Avstrija bi si upala zaničevati nas. Taka država, med sabo prav na rahlo zvezanih, ne bi mogla voditi nobene enotne zunanje politike, nobene enotne trgovske in gospodarske politike, ker vsaka dežela bi hotela voditi in bi tudi vodila svojo politko. Imeli bi drugo izdajo avstro-ogrske monarhije v veliko poslabšani obliki, ker tam sta se vedno prepirala med sabo dva (Avstrija in Ogrska), pri nas bi se jih pa prepiralo sedem! To bi bil konec Jugoslavije in tudi konec naše svobode, Slovenci bi prišli prav kmalu pod nemško ali pod laško peto in tega si menda brezdomovinski, vedno izdajalski klerikalci tudi želijo!
Ampak posrečili se ne bodo klerikalcem njihovi peklenski načrti. Jugoslavija je nastala proti njihovi volji, proti njihovim željam in načrtom in ta Jugoslavija se bo proti njihovi volji tudi uveljavila in utrdila!
Klerikalno ustavno skrpucalo bo sicer prišlo v arhiv ustavotvorne skupščine, ampak samo v arhiv kot dokument popolne klerikalne politične pokvarjenosti, ki ga bodo pozni zgodovinarji študirali in se prijemali za glavo od začudenja, da so Slovenci leta 1920. izvolili 15 poslancev, ki so predložili tak ustavni načrt!
Mnogi izgovarjajo danes to besedo, ampak velik del onih, ki se za republiko navdušujejo in agitirajo za njo, v resnici ne ve. kaj je to republika in si ta pojem razlaga popolnoma napačno.
V resnici republika ne pomeni nič druzega, kot to, da se v državah, ki imajo republikansko vladno obliko, državni poglavar voli vsakih štiri do pet let, medtem, ko vlada v monarhiji cesar ali kralj dosmrtno in kadar u-mre, pride na njegovo mesto njegov najstarejši sin ali kak drugi sorodnik, ki vlada tudi do svoje smrti.
Blagostanje države in ljudstva ni od oblike vladanja čisto nič odvisno, temveč samo od načina vladanja. Anglija je monarhija in spada vendar med države, v katerih vlada največje blagostanje. Amerika je republika in tudi tam vlada v splošnem veliko blagostanje. Severne evropske države (Švedska. Norveška, Danska, Nizozemska) so vse monarhije in znano je, da vlada v vseh teh državah posebno blagostanje in da se nahaja ljudstvo na najvišji stopnji napredka. Nasprotno pa je Portugalska republika, v deželi pa vlada revščina in pomanjkanje.
Blagostanje in napredek kake države torej ni čisto nič odvisen od oblike vladanja in napačno bi bilo misliti, da je na Angleškem in v drugih sever-no-evropskih državah blagostanje doma in da je ljudstvo tako napredno zato, ker tam vladajo kralji. Ravno tako napačno bi pa bilo misliti, da vlada na Portugalskem pomanjkanje in revščina zato, ker stoji na čelu države izvoljeni predsednik republike. Blagostanje in napredek vsake države je odvisen samo in edino od ljudstva samega, ker kakor je vsak posameznik sam svoje sreče kovač, tako so tudi države in narodi v svoji celoti sami svoje sreče kovači.
Monarhija ali republika — to je samo zunanja oblika, ker v resnici danes povsod vlada ljudstvo po svojih izvoljenih zastopnikih. Pravice angleškega kralja so n. pr. manjše od pravic predsednika severo-ameriške republike. Na Angleškem velja samo ono, kar zastopniki ljudstva sklenejo v parlamentu in kralj te sklepe samo — podpisuje, medtem ko ameriški predsednik lahko sam po svoji volji izdaja prav dalekosežne odredbe in ukrepe.
Jugoslavija je monarhija in sicer po angleškem vzorcu. Tudi pri nas vlada ljudstvo po svojih izvoljenih zastopnikih, ker vse, kar sklene večina teh zastopnikov, se mora izvršiti in se tudi izvrši. Po ustavi, ki se ravnokar izdeluje v ustavotvorni skupščini, ne more naš kralj niti vojne napovedati brez dovoljenja ljudskega zastopstva, izvzemši slučaj, da bi država bila napadena in bi se morala braniti, ker v takem slučaju se razume samo po sebi, da se bo postavil vrhovni poveljnik armade takoj v bran z vso oboroženo silo države. To pravico ima pa tudi vsak predsednik republike.
Pri nas je torej monarhija tako ljudska, da se razlikuje od republike samo po tem, da vlada naš državni poglavar dosmrtno, predsednika republike bi pa morali vsakih par let vnovič voliti, od česar pa nič ne bi imeli.
In vendar, navzlic temu je bilo pri nas pri volitvah toliko republikanskih glasov! Vsi oni, ki so glasovali za komuniste in socialiste, so to storili po veliki večini samo zato, ker sta ti dve stranki republikanski, nezavedni ljudje pa mislijo, da v republiki ni treba plačati davkov, ni treba iti k vojakom itd.
Kje na svetu pa je taka republika, v kateri se ne plačujejo davki in kjer ni vojaštva? Ali je morda Amerika taka republika? Ali morda Portugalska, Francija, Nemčija, ali celo — Rusija, ta vzor naših komunistov?
Le poglejmo si malo te republike! Davki se plačujejo povsod, ker država rabi denar za javno upravo, brez katere ne bi bilo zakonov in nobene javne varnosti. Mi smo res radovedni, kako bi se dopadlo onim, ki bi radi re-
publiko, v kateri se ne bi plačevalo davkov, v državi, kjer bi jih vsakdo lahko oropal ali ubil, kjer ne bi bila varna niti lastnina, niti življenje! V takih razmerah niti 24 ur ne bi hoteli živeti ljudje, temveč bi hitro obnovili upravo, zakone in red in prav radi bi plačali tudi davke, iz katerih bi pokrivali izdatke za upravo — samo da bi jim bilo zavarovano njih imetje in življenje!
Tako je z davki in kako je z armado? Naj mi danes odpravimo armado in jutri planejo na naša rodovitna polja lačni sosedje in nam odnesejo vse! Največ so govorili proti vojaštvu komunisti, ker ljudstvo pač ne ve, kako je tam, kjer komunisti gospodarijo. Na Ruskem so njihovi somišljeniki na vladi in ravno Rusija ima danes pod komunistično vlado močnejšo armado kot v carskih časih in se še vedno vojskuje na vse strani!
Res, bog nas obvaruj take republike!
Francija je tudi republika, ampak tudi tam se plačujejo davki, tudi tam se mora služiti pri vojakih, pa še bolj kot ori nas, ki smo monarhija! Tudi na Nemškem imajo davke in vojake in v Avstriji tudi, četudi sta obe državi republiki, Avstrija pa še povrhu revna kot cerkvena miš.
Nam ni naša dinastija čisto nič na poti. Mi vemo dobro, da ta dinstija, tudi ako bi hotela, ne more vladati proti nam, ker kralj je samo vrhovni poglavar velike družine celega naroda, ki stori samo ono, kar večina naroda po svojih izvoljenih zastopnikih sklene. Od kralja ni čisto nič odvisno, kako se bodo razmere v državi razvijale, vse to je odvisno samo od ljudstva, ki je samo svoje sreče kovač. Pri nas bi bilo že vse drugače in veliko boljše — in to bi si želel gotovo tudi naš kralj — da je v našem ljudstvu več politične zrelosti in bi volilo take poslance, ki imajo srce za ljudstvo in za državo. Dokler bo pa tam, kjer se delajo zakoni, toliko takih poslancev, kot so naši klerikalci, komunisti in podobni, ki vsako resno delo samo ovirajo, bomo pač napredovali bolj počasi, ker ljudsko zastopstvo, ki se ga pri delu od vseh strani ovira, pač ne more delati tako hitro in temeljito, kakor bi delalo, ko bi teh ovir ne bi bilo.
Sedanja vlada ima resen namen zboljšati razmere v državi in dokazuje ta svoj namen vsak dan. Ako delo ne gre izpod rok tako hitro, kakor bi to bilo želeti, so temu krivi vsi oni, ki so pri volitvah metali kroglice v klerikalne in komunistične skrinjice.
Upamo, da se bodo ti ljudje do prihodnjih volitev spametovali in da ne bodo več mislili na republiko brez davkov in vojakov, ker taka republika je nemogoča!
Dopisi.
U III 381/20-10 V imenu Njeg. Veličanstva kralja!
Obtoženec Milan Plut je kriv prestopka po čl. III zakona od 15. oktobra 1868., št. 142, drž. zak. št. 1, storjenega s tem, da je zanemaril tisto pozornost kot odgovorni urednik v Ljubljani izhajajočega lista «Domovina», vsled česar je prišel v list št. 35 z dne 24. marca 1920 dopis «Sv. Jurij ob Ščavnicb, ki vsebuje pregrešek žaljenja časti v zmislu §§ 437. in 495. kaz. zak., in se obsodi zaradi
tega po št. 5 navedenega zakona na 60 (šestdeset) kron globe in v slučaju neizterljivosti na šest dni zapora, po §389. kaz.-|)ravd. reda v plačilo stroškov kazenskega postopanja in po § 39. tisk. zak., da objavi sodbo v 14 dneh po pra-vomočnosti v navedenem listu na tistem kraju lil s tistimi črkatnl, kakor je bil tiskan žaljivi Članek.
V Ljubljani, dne 3. decembra 1920.
Potrato s. r.
Tihotapstvo in duhovščina. Dan
na dan se bere po listih o tihotapstvu po mestih in deželi, predvsem v krajih blizu meje. Ne poroča se pa skoro od nikoder, da pojema, da se zadržuje po faktorjih, ki imajo na ljudstvo vpliv. Se sliši tu in tam kaj in koliko se trudi orožništvo in finančna straža, da bi to že tako Ukoreninjeno grdo razvado vsaj zajezila in omejila. Ti res narede veliko. Pa ves ta trud je le malenkosten. S silo se ne bo še vsega doseglo, četudi veliko. Treba je še drugega leka. Ljudi je treba poučiti, jih spraviti do zavesti in spoznanja, kako pogubo-nosno je tako početje za posameznika, rodbino in ves kraj, četudi hipno, recimo, kdor ima srečo, dobro nese. V ljudeh je treba zbuditi čut ponosa, da je pač lepo in koristno premoženje, pridobljeno poštenim potom s pridnostjo in marljivostjo. Na to imetje je vsakdo lahko ponosen, med tem, ko se tihotapstvo pri poštenih ljudeh obče obsoja in tihotapce smatra za manj vredne ljudi, pred katerimi ima strah že skoraj vsak pošten človek in se ga ogiblje kjer in kolikor more. V tem oziru bi lahko ravno duhovščina veliko storila, posebno v oddaljenih, hribovitih krajih. «Domovina» je v tem oziru že pred meseci nekaj malega pisala, a menda brez uspeha kakor je videti. Znana je nam gorska, zakotna občina, o kateri se govori, da je s faj-moštrom vred vse «koterbant». Pač žalosten pojav. Pri dobri in smiselni volji, mislimo, bi duhovnik v takih krajih, kjer je ljudstvo v pretežni večini duhovnom udano, že nekaj naredil in tudi dosegel. Pa brigajo se ti gospodje za kaj takega. V svojem brezdomovinstvu se najbrže še vesele, da se to godi, ker s tem, več kot se iztihotapi, tem bolj moralno propada ljudstvo, tem bolj se slabi država. In za to tem gospodom v fesnici prav nič ni. Na jeziku imajo še kako besedo za njo, a v srcu so hladni, mrzli. Ker pšenica ne gre njim več v klasje, naj hudič še drugo vzame. Iz tega pa sledi tudi,
da duhovništvo ni tisto trdno sredstvo, na katero se je zanašati. Klerikalcem je poguba naroda in države. To se vidi ravno tu. In še več. Vpijejo, da je le verska ali cerkvena vzgoja pogoj vsega lepega in čed-nostnega življenja. Poznamo kraje, kjer je vse ljudstvo vzgojeno v tem duhu. a vse prej ko krepostno, pač pa strastno tihotapsko. In kdaj je še bil tihotapec kreposten? O tem bi vedel skoraj vsak grm blizu meje veliko povedati. In tudi drugače niso taki ljudje zanesljivi. Ljudstvo je treba vzgojiti zavestno, odločno in so-kolsko narodno, potem se bo šele lahko reklo, da kaj velja. Vemo, da pišemo zastonj. Brezdomovinec ostane brezdomovinec, če ga obrneš na prav ali narobe. Se dobe posamezni, a ti so redki in niso rodoljubi zaradi duhovske suknje, ampak jim je ta čut nekako naravno tako močno vkoreninjen, da ga jim tudi lemenat ni mogel zamoriti. In to so bele vrane.
Iz Stražišča pri Kranju. Po dolgem
potovanju sem zašel zopet enkrat v Kranj. Ker sem imel dovolj časa, sto-pil^ sem v sosednjo vas Stražišče. Slišal sem bil namreč v Kranju, kako je tam ljudstvo ogorčeno proti ta-mošnjemu župniku Šarcu. Ko sem se malo pokrepčal, stopil sem po vasi, pa kmalu me neka ženska vpraša: Gospod, ali sita kupujete? Ne kupujem sit, rad bi pa videl, kako ce sita delajo. Na prijazno povabilo sem stopil v snažno hišico. Na mizi vidim «Domovino». Nehote sem jo vzel v roke. «Gospod, naj no berejo, kako našega fajmoštra ,biksajo', pa verjemite, še premalo ga». Radovedno sem poslušal, kaj vse so mi razkrili prijazni ljudje. Elektriko bi lahko imeli v Stražišču, pa župnik Šare je rekel «ne» in ni je. Ako bi bil pa rekel «da», pa bi danes bilo Stražišče razsvetljeno.
V sitarski zadrugi je bilo življenje, ko se je že lansko leto odkrila resnica, da ni šlo vse v redu. Šare in pa kaplan sta skrivala denar na tuja imena in bi se bil moral razdeliti med člane, pa Šare revežev še ni maral nikoli in bi bilo «neumno» revežem preveč denarja v roke dati, ker ga «ne znajo porabiti». Za 80.000 K (reci osemdesettisoč kron) je Šare porabil za svoje namene, kar je sam pristal, pri reviziji, sedaj pa taji in se pere. Izgovarja se s tem, da je že vse poravnal. To mu vsak lahko veruje, ker sicer bi bil odišel s sprem-
stvom, kam, vsak lahko ve. Sicer pa	ker ju je pa bolelo, da sta popolni
s tem še ni vse končano. Ako n. pr.	siroti, šla sta si po svetu kruha iska-
tat denar vzame, in je bil od orož-	ti. Oče ni bil nikoli več jasen; vrnil
ništva aretiran in bi lahko še celo	se je bil iz norišnice, a kmalu je bil
vsoto našli pri njemu, ga vkljub te-	mrtev, ker ni mogel več prenašati
mu še roka pravice ne bi dala na	bolesti, po tej kupčiji. Zadnjič sta bi-
svobodo, ampak kaznovan bi bil vse-	ia otroka pri očetu v že prenovljeni
eno. «2egni» še držijo!	hiši, kjer je imel izgovorjen «snot
Zadruga je na zahtevo članov raz-	kot». Oče je umrl, spremila sta še
delila blago, ki je bilo v treh zabojih «hranjeno» v farovžu. «V zadrugi ni bilo prostora» — Ha, kaj si
očeta k zadnjemu počitku in nato sta se nesrečni siroti razšli s trebuhom za kruhom. Nista se vidita več. Sin
sme fajmošter vse dovoliti! Verniki Johan je odšel nekam na Nemško, pa morajo takemu človeku vse ver- hči pa proti jugu. Dopisovala sta si jeti, sicer bi bili v nevarnosti, da bi in v dopisih eden drugemu tožila o sam lucifer posameznega trdovrat- svoji nesreči, ker nihče bi ju ne bil neža v pekel ne odnesel, ja, ja! Pral razumel; razumel bi ju le tisti, ki je se je Šare na prižnici, da je nedol- bil istotako iz lastnega doma pre-žen, da vsakemu stotero povrne, če gnan. Nekega dne je dobil Johan pis-je komu kaj krivice provzročil. Kma- mo od sestre. Bilo je polno obupa, lu nato je prejel prečastiti pismo od «Zakaj se morava ravno midva po Rakovčega Johana, ki ga je terjal, svetu potikati kot pregnanca! Ako da naj mu škodo povrne. Bil je tudi pogledam na najine sovrstnike v do-osebno pri fajmoštru, ker odgovora mači vasi, kako lepo se imajo, kako ni prejel. Obljubil mu je vse, samo brezskrbno živijo pri svojih starših, da se je «predrzneža» odkrižal, a do med tovariši in tovarišicami. Kako danes ni dobil Johan še ničesar in jim teče življenje gladko v pravi mla-tudi ne bo. Oče Johanov je bil po- dostni sreči! Midva pa izza nežne sestnik v Stražišču. Imel je sina in mladosti čutiva tujčevo pest, prega-hčerko. Ker je bil vdovec in je bil njanje, preziranje. Ko se drugi vese-bolehen, nagovarjala ga je soseda, hjo, sva midva dvakrat žalostna, ko da naj posestvo deloma proda. Ku- jim poje praznični zvon, poje nama pec se je kmalu oglasil. Ponudil je mrtvaški. Nobenih praznikov; večji vsoto, katera je odgovarjala zemlji- praznik, večje domotožje čutiva mi-šču, postavljenemu v prodaj. Ostalo dva reveža prepuščena sama sebi. bi za otroka še dom z vsem gospo- Nikdar ne bova več srečna, zato pa darskim poslopjem, nekaj njiv in jaz mrzim življenje*. Kmalu po tem travnikov, da bi se vsaj tri goveda pismu je dobil brat sporočilo, da iu-redila. Dobra soseda je tekla k Šar- di njegove edine sestre ni več med cu in mu povedala, da Lovrenc (oče) živimi. Končala si je v obupu mla-«gliha za grunt». Tekla je nato k do življenje. Kdo je bil tega sokriv? Lovrencu in župnik ji je dal dva li- Po pravici je nesrečni brat delžil tra vina s seboj in tudi sam je prišel župnika Šarca, kar mu je nemara tu-k Lovrencu. Pili so in za vse posest- di v obraz povedal. Kot dober dušni vo «zglihali». Čudno je pa to, za isto pastir, bi bil lahko ubranil vsako vsoto, katero je prejšnji kupec samo kupčijo za to posestvo z ozirom na za nekaj njiv ponudil, je Šare dobil mladoletna otroka, pa njemu je bilo vse posestvo s poslopjem vred. Otro- več do svojega nenasitnega žepa, kaka, takrat še premlada, sta pa izza kor pa srčna bolest njegovih ovčk. peči gledala in poslušala, kako se nju Kaj to njemu mar, Če se ves svet dom prodaja, a čutila še reveža ni- navpik postavi, samo da ima on sam sta kaj je dom. Drugi dan je bil oče «profit» od tega. Saj vsa pravica se trezen. Kesal se je in šel k Šarcu, da menda še vedno konča pred iarov-naj mu vrne «grunt» nazaj. Ha, kaj škim pragom, kakor piše zadnja šte-še! fajmošter je znal pogodbo že ta- vilka «Domovine». Koliko časa bo-ko izpeljati, da je držala. Vse je bilo mo pa še to gledali, je drugo vpra-zastonj! Od tistega dne je bil oče šanje. V Stražiškem farovžu života-potrt, poparjen, uničen! Pa kaj, tre- ri neka «solatarca», ki z vso goreč-ba je bilo dom zapustiti in ta dan je nostjo prenaša laži, katerih si fajmo-tudi prišel. Otroka sta jokaje odšla šter sam ne upa spraviti med svoje iz hiše, oče pa je začel na duhu pe- ovčice, «iz previdnosti*. Ta ženska šati. Kmalu so morali reveža spra- mu znese na tisoče in tisoče denarja viti v norišnico. Otroka sta se nekaj iz Kranja. Vse znosi na trg, kakor časa obračala za pomoč sorodnikov, zadnji jud. Poleg tega pa sama dobro
LISTEK.
k ANIC A:	-
Greh staršev.
Jerebova Franica je bila pridna in še dokaj čedna deklica. Njen oče je bil ugleden in denaren mož. Vse to pa je tvorilo privlačno silo raznim snubačem, ki so se začeli vedno če-šče oglašati pri Jerebu, to se pravi, pri Franici.
Ali «mladost je norost» in ne pomisli, kaj iz tega, kar je danes, lahko sledi jutri. Franica se za vse snubače ni kdovekaj zanimala. Tem bolj ji je pa ugajal domači hlapec Matevž, čvrst in lep fant. Seveda je ta ljubezen obstojala in se razvijala zelo na skrivaj, ker gorje obema, če bi zvedel zanjo Franičin oče ali mati.
Kdove doklej bi bilo še to razmerje ostalo skrito in mlada človeka bi bila sladkost prepovedane ljubezni lahko uživala še nemoteno naprej, da ju ni doletela grozna smola, katere se nista niti najmanj nadejala.
Smola, oh, še več kot smola je bilo namreč to, da njuna ljubezen ni ostala brez posledic. Pa tedaj je Matevž,
četudi zaljubljen, računal z razumom. Predobro je poznal Jereba in vedel, da bi njega, revnega hlapca, nikdar ne hotel pripoznati za svojega zeta. Vse, kar ima pričakovati od oholega moža je — brca čez prag.
Zato si je izbral najkrajšo pot. Preden se je izvedelo, kako je z njegovo izvoljenko, je neke noči izginil brez sledu.
Toliko huje se je potem godilo Franici. Ubogo dekle! Oče jo je pretepal in podil od hiše, mati se je jokala in* se z zmerjanjem znašala nad njo. Vaška dekleta so jo prezirala, fantje so se ji pa poredno muzali, češ: za nas, domače fante nisi marala, hlapec ti je bil pa dober.
Franica se je zavedala svojega greha in je vse voljno trpela. I<o pa je zaslutila, da se bliža njena težka ura, je odbežala tja gori v neko gorsko vas, k svoji daljnji sorodnici, ki je bila revna ženica, toda vsaj kričala ni nanjo. Ondi je povila hčerko Dorico, katero je pustila pri sorodnici v reji, sama se pa zopet vrnila k staršem.
Starši pa tudi poslej niso ravnali nič lepše z njo. Pretep, zasluženi in nezasluženi očitki, grdi priimki in trdo delo, vse to je moralo nesrečno
dekle prestajati redno dan na dan. Ni čudo, da ji je bilo končno le vsega preveč in začela se je resno baviti z mislijo, kako napraviti konec sedanjim tužnim in nevzdržnim razmeram.
Prav tedaj pa se ji je približal Ber-donov Anton, mlad posestnik iz bližnje župnije. Bilo je pa tako-le: Franica je šla iz cerkve, pa se ji je pridružil Anton ter jo spremil do doma. Med potjo sta se razgovarjala o navadnih vsakdanjih stvareh, ko se je pa pokazala izza ovinka Jerebova hiša, tedaj je Anton zakašljal in stopil bližje k dekletu:
«čuj Franica! Kar naravnost bom povedal kar mislim. Kaj za to, če imaš tistega otroka. Veš, življenje je nekaj takega, kakor če bi hodili po ledu. Danes pade eden, jutri pa drugi. Eh — no, kaj bi tajil, saj si gotovo že čula, kako je z menoj. Rad sem imel Lenko, zelo rad. Dobro dekle je bilo, četudi gostaška hči. Jaz sem hotel biti pošten, pa sem si dejal: Anton, če ti je bila dobra kot ljubica, naj ti bo dobra tudi kot žena. In vzel bi jo bil, da mi je ni prevzel — sam Bog. Revica je morala umreti, otroka pa pustila svoji materi. Tako je, vidiš. Zdaj sem sam.
Franica, čuj me in ne zameri! Ti in jaz, oba imava blizu enak greh na svoji vesti. Kaj, ko bi se midva vzela? Drug drugemu bi si ne mogla očitati ničesar.*
Franica je zardela, molčala in mislila. Doma ji je hudo kot v peklu. Matevža ni od nikoder in če bi se tudi vrnil, ga ne more vzeti. On nima ničesar, ona pa od staršev tudi nima pričakovati prav nič, ako vzame njega. Berdonov Anton pa ni ravno napačen človek in ima lepo kmetijo.
«Pa bi stopil nekoliko k nam», reče naposled, «da vidimo, kaj pore-četa oče in mati»
Anton je stopil k Jerebovim. In šlo je, pa še kako gladko je šlo. Oče in mati, ki sta imela za svojo hčer po njenem storjenem grehu le zaničevanje, nista vprašala, koliko ima in kdo je oni, ki jo vzame, nego sta bila vesela, da se je sploh kdo usmili, pa naj že bo tisti kdorkoli hoče.
Kmalu potem je postala Jerebova Franica mlada Berdonka. V sporazumu z možem, je takoj po poroki poslala po svojo Dorico, Anton je pa tudi obvestil mater svoje bivše zaročenke, naj mu le brez skrbi prinese njegovega Pavelčka.
živi, ker ta «kšeft» ji dobro nese. Da iri med Kranjčani večje usmiljenje do-sfcgla, se vam obleče, da bi človek ■tislil, da je srečal «strah» iz prosa, ki je bil za strašilo tičem na polju, frava tercijalka! Pa laž ni greh, •pravljanje pa še manj. Po cele dni •previja in laže, zjutraj jo pa vidiš s povešeno (farizejsko) glavo iti od •bhajilne mize. Potem se pa vprašajmo, zakaj vera peša! Med vojno Je trdila, da Je mati sedmih otrok. To je v Kranju lagala ali kje že, sa-»10 da bi več usmiljenja dosegla. Da bi župnik dal kaj na čast, bi ji že davno vrata pokazal, pa kje dobiti drugo osebo, da bi se tako na «kšeft» razumela kakor ta solatarca in poleg tega ima v njej izbomega zagovornika, ki si upa ljudi na cesti ustavljali in jim pridigovati o «go-apodovi nedolžnosti* in če ni drugače se še malo zajoka poleg, ali pa s «sveto jezo* udriha čez pravico, ki je morala odkriti take «laži», ki še samega Boga in njih svete namestnike gloda do kosti. Žalostno je, da knajo take svetnice po farovžih tako prednost in da smejo govoriti in lagati kar se jim ljubi, ker fajmošter ferani in zagovarja njih početje in se tako čutijo popolnoma varne in smele. Tudi temu mora biti konec. Neki fantek nosi po Stražišču velik gre-i»en. Pravijo, da bi ga bilo dobro vsaj malo postriči. Ratal je cel go-spodek. Nosi se, kakor da bi bil vsaj poldoktor, dasi se je učil šele pisati, ko je zasedel županski stolec. Bogat pravijo da je. Sicer se pa ve «po čem je žmoh». Mnogim je vojska nesla. To vedo posebno kmetje, katerim se je v obilni meri rekviriralo žito, živino, krompir itd. To vse bo še prav prišlo ob gotovem času. Cerkveno sodišče je zadevo proti Šarcu preiskovalo. Ker ni šlo vse glariico, prihrumela je množica faranov v žup-nišče in odločno zahtevala: Šarca v stran, mi ga ne priznamo za svojega fajmoštra. Vse se je vzelo milostno v.a. znanje, a Šare si še vedno upa v cerkev na prižnico, v spovednico itd. Dobro ve, da ga farani ne marajo, ampak dobro je potrpeti, ker take fare ne bi z lepo dobil. Kar počaka naj g. fajmošter, če se mu ljubi, ako cerkveno sodišče ne bo ničesar »krenilo, bodo pa farani sami. Prepričani bodite. Sicer je pa dovolj žalostno, da že davno ni cerkveno sodišče temu konec naredilo. Vrana vrani oči ne izkljuje! Vsa javnost ve « težkih grehih, samo cerkveno so-
Kmalu je bila družinica skupaj. Odslej so se začeli za Franico boljši časi. Nikdo je ni več tepel, nikdo nič očital. Berdon je bil blag človek, ljubil je svojo ženo in bil njeni hčerki skrben oče, zato pa je Franica v polni meri vračala ljubezen možu, kakor Pavelčku. Skratka: bili so ena, srečna družina.
Minila so leta. Pri Berdonovih je Slo vse po sreči. Največji iidarec je kil zanje morda ta, da je moral Pa>-vel na vojsko. A lanskega leta se je vrnil nepoškodovan, zdrav in krepak in brbljave sosede, ki hočejo vse vedeti, so šušljale med seboj, da ne bo dolgo,-ko se bo poročil z Dorico, ki se je razvila v lepo in brhko dekle.
«He, he, stara», je dejal osiveli Berdon svoji, še precej krepki ženki, «jaz bi rekel, da so najini mladostni grehi čisto izbrisani, ker —»
«Kaj boš govoril o grehih, katerih že davno več ni», mu je segla v be-sedoFranica. «Svoja otroka sva dobro vzgojila in jima pripravila lepo premoženje. Storila sva svojo dolžnost.*
In vesela sta bila stara dva, še bolj pa njiju otroka, ki sta si kmalu potem prisegla pred oltarjem medsebojno dosmrtno zvestobo.
dišče jih ne vidi, da celo .še zakriva jih in si tako veljavo jemlje. Zakriva pa naj še tako, pribito je in «niti bi-skup, niti papa» teh grehov ne od,-vežeta. Javnost pa naj tudi ve, da so vedno eni in isti možje, ki šarca zagovarjajo. Občinski odbor, krajni šolski svet, kmetijsko društvo, odbor hranilnice, vedno eni in isti obrazi. Dobro, da ima Šare te možake in jih pošilja v boj, ker vse drugo prebivalstvo je proti njemu in tudi ti možje bi bili, če bi vedeli za Šarčeve grehe. Res je: božji mlini počasi me-Ijejo, ampak gotovo in drobno.
Iz Poljan nad Škofjo Loko. Kakor drugod, tako se tudi tu pri nas vedno bolj kaže potreba posebnega prosvetnega doma, naj se imenuje že potem «Soko!ski dom» ali «Prosvet-ni dom», kjer bi imeli primeren prostor za razne poučne, prosvetne in zabavne prireditve ter v potrebi za politične shode in sestanke. Misliti moramo dalje na uvedbo telovadbe med mladino, posebno moško, ki bo vzeta kot vojaške vaje in tudi šteta med vojaško službo. In takega prostora tu nimamo. Sploh prostora za količkaj večjo zabavno ali katerokoli prireditev v vasi Poljanah ni, ki bi le deloma in za silo odgovarjal današnjim takim potrebam in zahtevam. Vpeljala se bo dalje telovadba med šolsko mladino. Imamo sicer lepo, veliko in moderno šolo, a brez telovadnice. Ko se je zidala šola pred štirinajstimi leti, se pač skoraj ni smelo zahtevati kaj tako drznega na kmetih, da bi se poleg vseh prostorov še določil in napravil prostor v telovadne in druge potrebne svrhe, kar bi se bilo tu lahko z razmeroma malimi stroški tedaj doseglo. No, tedaj ni bilo smisla za take namene, kajti vladal je duh nazadnjaštva in je bilo veliko, da se je to doseglo. Ker ni pri šoli telovadnice, tedaj bi se po razgovoru in pogodbi tudi šolska mladina vežbala v domu, kakršnega si želimo. Pomisliti moramo, da je treba pri mladini začeti, jo uriti in ji vcepiti zavednega narodnega duha in ponosa jugoslovanskega. To dobro čutijo tudi naši nasprotniki, klerikalci. Zato so se pa tudi vrgli z vso silo na mladino, kakor jo v njih nazadnjaškem, brezdomovinskem duhu vzgojiti in jo držati in obdržati še naprej v jarmu klerikalne sužno-sti. Cerkev ne vleče več v zadostni meri, zato si pa tudi stavijo poleg cerkva takozvane katoliške domove kot vabo predvsem za zabavo željno mladino. In tak dom postayijo tudi tu v Poljanah, tik poleg cerkve. Pred nami so v tem oziru toliko srečnejši, da razpolagajo z najlepšimi cerkvenimi in župnijskimi zemljišči, s katerimi razpolagajo po svoji volji in potrebi brez vsakega zadržka, kaj še, kakšnega nadzorstva. Mi tega nimamo. Drug tak primeren svet — stavbišče — posedujejo možje, ki niso sicer klerikalci, so dobri gospodarji, a za take stvari in potrebe so zastarelih misli. In tu je velika ovira, ki jo je treba premagati in ne opustiti misli. Malodušnost se še nikjer ni ponašala z uspehi. V sosednji Gorenji vasi prično s stavbo najbrže že letos. Mislimo in upamo ter smemo biti trdno uverjeni, da tudi Po-Ijanci kaj takega zmoremo. Ne mislimo in ne zahtevamo kake razkošno-sti na zunanje, pač pa naj bi bil prostoren in primeren za zgoraj opisa-v ne prireditve, duševno in telesno prosveto v zmislu občega svetovnega napredka, proračunajoč v tem oziru še za zadostno potrebo poznejšim rodovom. Dom bodi na znotraj razkošen v zmislu napredka. Nikakor ne mislimo, da bodi tu prostor za vsakojake razbrzdanosti. Ne! Tu se naj zbira pred vsem mladina in dobiva poleg duševne hrane in zabave še drugega potrebnega pod
vodstvom spretnih starejših voditeljev. Naša vesela in dobra mladina je zdaj raztresena na vse konce in kraje. Pri raznih prireditvah si misli ta in oni: bi šel, a kaj pomaga, ko ni prostora. In tako se zgubi ta in oni. Če bi se nam posrečilo izvršiti ta načrt, ki je že zadobil trdne korenine v nekaterih možeh, še bolj pa pri nekaterih mladih fantih, da se to mora doseči, potem se ni treba bati, da bi se naša mladina pozgubila in nam odpadla. Pogum in odločnost, fantje in možje!
Glas iz Amerike. Iz Clevelanda smo prejeli naslednji dopis: V veliki, takozvani svobodni ljudovladi je prepovedana po vseh 48 državah, ki sestavljajo Zedinjene države, vsaka opojna pijača, in pravijo, da odpravijo tudi tobak, kakor hitro bo to mogoče. Velikanska industrija, ki dela Zedinjene države tako slavne, po večini počiva. Uiice po mestih so polne brezposelnih delavcev in delavk, ki pohajkujejo lačni, ako si v boljših časih niso kaj prinranili. Ako je kdo tako srečen, da dobi delo, se mora zadovoljiti s prav majhno mezdo. Ljudje prihajajo iz raznih delov Evrope, ko so pa tukaj in ne morejo dobiti dela in zaslužka, se razočarani vprašujejo, čemu so sem prišli? In naši rojaki v domovini še vedno mislijo, da doma ni za živeti ter prihajajo v takoimenovano «ob-•jubijeno deželo«, kjer potem trpijo lakoto. — Mi smo se tukaj močno razveselili, ko smo zvedeli, da se je naša Jugoslavija osvobodila in ujedi-nila in da nam ne bodo več gospodovali tujci, da bomo sami gospodarji na svoji zemlji in da naši rojaki ne bodo več zapuščali svoje domovine in rodne grude. Jugoslavija je bogata in rodovitna zemlja, bolj kot ka-terasibodi tuja dežela. Trebalo bi samo ustanoviti tovarne, da bi imeli zaslužka tudi oni, ki nimajo svoje zemlje. — Med ameriškimi Slovenci in Slovenkami je še dosti takih, ki niti danes še ne vedo, kaj so, in ako se jih vpraša po narodnosti, se od-režejo, da so — Avstrijci! Te nezavednosti je veliko krivo tudi naše časopisje, ki pridno ponatiskuje razna dunajska, budimpeštanska in rimska poročila o revoluciji v Jugoslaviji. Ti brezdomovinski listi na ta način samo begajo naše že itak nezavedno delavstvo.
Iz Komende. Pred nekaj časom je znani blagoslovljeni dopisnik v «Domoljubu» zopet precej laži skupaj spravil. Pregovor pravi: «Kjer duhovni gospodarijo, tam volkovi mesarijo Razmesarili so nam našo hiralnico in deloma tudi mlekarno, sedaj pa vpijejo in lažejo po «Do-moljubu», da ni res. Naš župnik Berrik vse taji, kar je govoril za časa volitev na prižnici. Ali bode sedaj zopet utajil, da je rekel glede časopisov, da kdor da denar za na predne časopise, da hudiču aro, da ga bo po smrti vzel, in kdor bere take časopise, ima smrtni greh in kdor ima tak časopis v hiši, naj vrže Boga iz hiše itd. Tudi na Srbe zabavlja in pravi, da so Srbi na Bledu ponarejali denar in s tem oškodovali državo, na vsak način hoče ogrditi Srbe. Čigava last je bil «Društveni dom», to ve vsak Ko-menčan, zato ne pomaga nobeno zavijanje. Po vaši krivdi je šlo vse premoženje hranilnice rakom žvižgat. Ali so samostojni kmetje ali pa demokrati iskali vojna posojila? Ali ni bila v stari Avstriji vsa moč in oblast v klerikalnih rokah? Vojno posojilo ste zato podpisovali in priporočali, da bi gnili Avstriji pomagali do zmage. Tako ste s svojo klerikalno strastjo spravili reveže ob vse, naša ustanova je pa šla po gobe. Tudi neko podporo očita Martinu z Brega. Vašega somišljenika soproga je tudi dobila podporo, a ima toliko premoženja, da bi za 100.000 K ne dala iz rok. Glede posekanega gozda tajite, da ste ga tako «dobro» prodali in pravite, da
na svoje stroške kdo napravi kar hoče. Seveda to vidimo, da delate vse na svoje strelke, samo to je čudno, da taki stroški ne pridejo iz vašega žepa. Pa le potrpite še kratek čas, da se kolo še malo pomakne okoli, potem pa pride vsa vaša ošabnost in oblast do konca. Potem tudi vaše laži in grožnje s peklom in hudičem ne bodo nič izdale, ker bodo ljudje videli, da vam ni za blagor ljudstva, ampak za blagor svojih žepov.
Na Slovenskem smo dobili
novega predsednika deželne vlade
v osebi g. dr. V. Baltiča, načelnika
v ministrstvu notranjih zadev. Sedanji začasni vodja predsedstva deželne vlade, vseučiliščni profesor dr. Pitamic, je prevzel to mesto samo na izrecno željo beogradske vlade, proti svoji volji. Priznati mu moramo, da je vodil posle deželne vlade popolnoma nepristransko, tako, da si je dežela v času, ko je bil on vodja predsedstva, po klerikalni strahovladi naravnost oddahnila. Dr. Pitamic odhaja, ker hoče pač ostati v svojem poklicu in živeti znanosti. Za sabo zapušča prav lep spomin, ker nas je rešil neznosnega Brejče-vega strankarskega režima. — Tudi z njegovim naslednikom bomo menda lahko zadovoljni. Znan je kot objektiven, pameten in spreten uradnik. Bil je pred prevratom okrajni glavar in je dobil glas odličnega upravnika. Po izvršenem ujedinje-nju je bil poklican v notranje ministrstvo kot načelnik zelo važnega odseka in je tudi tam kmalu zaslovel kot odličen upravnik. V njegovem imenovanju za predsednika deželne vlade vidimo nekaj definitiv-nega. Skoraj gotovo postane on po sprejetju ustave kraljev namestnik, ki bo tudi likvidiral deželno upravo, ko pride čas za to in se izvrši nova upravna razdelitey države. Prihod dr. Baltiča na predsedstvo deželne vlade pomeni prihod nove dobe, dobe urejevanja in miru, dobe, v kateri se tudi na Slovenskem utrdi državna avtoriteta, ki je pod vlado starih avstrijakantov toliko trpela.
V Beogradu se vrši v ustavnem odboru ustavotvorne skupščine
živahna razprava o ustavi,
ki se razvija prav zadovoljivo. Opozicija poskuša ovirati delo in pri tem so složni klerikalci, narodno-klubaši in komunisti, ampak večina je tako močna, da ostajajo vsi poskusi opozicije brez vsakega uspeha. V razpravi so do sedaj nastopili trije slovenski poslanci: demokrat dr. Žerjav, zemljoradnik dr. Vošnjak in klerikalec Sušnik. Dr. Vošnjak je govoril za enotno državo in enako tudi dr. Žerjav, ki je pri tej priliki naravnost imenitno zafrkoval klerikalce, ki so začeli govoriti o številu demokratičnih glasov. Demokratom se ni šlo za tem — je rekel dr. Žerjav — kako močni pridejo iz volitev oni sami, temveč za tem, da pridejo iz njih oslabljeni klerikalci, kar se je tudi zgodilo in iz rezultata volitev ha Slovenskem je razvidno, d^ so avtonomisti v manjšini. Klerikalni govornik Sušnik je pa moral slišati prav dobro zafrkacijo tudi od predsednika ustavnega odbora Ve-sniča. Sušnik je namreč trdil, da vla-din ustavni načrt nima večine za sabo, na kar mu je Vesnič odgovoril, da lahko poskuša v skupščini vreči vlado, ako misli, da ona nima večine. Klerikalci igrajo sploh prav klavrno ulogo v ustavnem odboru, posebno odkar so predložili svoj ustavni načrt za — razbitje države.
Postavili so se odkrito na protidržavno stališče in so se v dosego svojega namena združili z izrazito protidržavnimi strankami. S tem so se obsodili na politično smrt, ker država bo zmagala in to bo konec klerikalizma.
Da se naša država stabilizira in utrjuje, to uvidevajo počasi tudi naši sosedje, ki so še do najnovejšega časa resno računali z razpadom Jugoslavije. Vplivalo bo to posebno na
zadržanje Italije proti nam,
i i je še vedno vse prej kot prijazno, ker so Italijani še vedno računali s tem, da se Jugoslovani skoljemo med sabo in v pričakovanju tega od Italijanov tako zaželjenega trenutka, niso Italijani še do sedaj zapustili onega ozemlja, ki ima po. rapallski pogodbi pripasti nam in šele v zadnjem času so začeli to ozemlje iz-praznjevati. Sicer so se pa razmere temeljito spremenile. Jugoslavija, ki so ji Italijani prerokovali skorajšnji razpad, se počasi ali sigurno utrjuje in urejuje, medtem ko je položaj v Italiji vsak dan bolj nesiguren in bo moral Giolitti najbrže razpustiti parlament, v katerem mu opozicija vedno bolj nagaja. Razun tega so po celi državi vsak dan krvavi boji med nacijonalisti in socijalisti, tako, da se danes lahko imenuje Italijo deželo neredov in nemirov. Take Italije se nam res ni treba bati, naš najboljši zaveznik je čas, ki prinese naši državi moč, Italiji pa — kaj drugega.
V Parizu so končno vendarle nekaj sklenili
za rešitev Avstrije,
ampak uboga Avstrija pri taki rešilni akciji! Posodili ji bodo 200 milijonov frankov (kapljica v morje), pa še s tem denarjem ne bodo smeli Avstrijci začeti, kar bi oni hoteli, temveč bo z denarjem gospodarila posebna angleško - francosko - italijanska komisija. Ta komisija bo imela pa še večji in obširnejši delokrog: ona bo temeljito razčistila med avstrijskim uradništvom, veliko število uradnikov bo odpustila iz službe, z Dunaja bo izgnala vse tujce, tako, da postane nekdanja prestolnica Habsburžanov kmalu navadno, samo malo večje mesto, kakor to pristoja glavnemu mestu tako majhne državice. Sploh bo prevzela ta nadzorovalna komisija vso finančno upravo Avstrije v svoje roke in bo razpisovala celo prisilna posojila! Onega dneva, ko se ta komisija nastani na Dunaju, bo odbila zadnja ura avstrijske samostojnosti, Avstrija j>a najbrže navzlic temu ne bo rešena, ker je neozdravljivo bolna in ji menda nobeno zdravilo več ne pomaga,
Avstrije so siti že sami bratci iz Nemčije, ki se čisto nič več ne potegujejo za to, da bi se Avstrija združila z Nemčijo, posebno že zato, ker ima
Nemčija velike skrbi,
kako bi se rešila sama iz železnih klešč zaveznikov, ki hočejo iztisniti iz nje ne zadnjo marko, temveč zadnji fenig! Ampak v Nemčiji vsaj vsi pridno delajo in se bodo prej ali slej vendar izmuzali iz železnih klešč, v Avstriji se pa nikomur ne ljubi več delati, tam se vedno štraj-ka, pohajkuje, veriži in tihotapi. Na nobeno deželo menda ni vojna tako pogubonosno vplivala kot na Avstrijo, nikjer ni toliko delamržnežev kot tam. In v tej ubogi deželi se ve-seljači bolj kot kjersibodi drugje!
Z velikim zanimanjem zasleduje ves svet
in vse pričakuje z največjo napetostjo spomladi, ki prinese sabo skoraj gotova nova iznenadenja z vzhoda. Zdi se, da so notranje razmere na Ruskem že take, da se more vzdržati boljševiški sistem samo še z vojno. Seveda, vojna pa lahko tudi zruši ta sitem, ker ako bi Rusija bila v vojni poražena, bi to gotovo imelo za posledico temeljite notranje spremembe. Resnica je, da drži boljše-vike na vladi samo še njihova armada, sestavljena iz Kitajcev, drugih azijskih narodov in bivših nemških in avstro - ogrskih vojnih vjet-nikov, ki so ogrodje boljševiške armade in tiščijo k tlom ruski narod. Konec te armade bi brezdvomno pomenil tudi konec boljševizma, ki ga je velika večina ruskega Aaroda, v prvi vrsti ogromna večina kmet-skega ljudstva, že sita do grla.
V zvezi z glasovi o spomladanski vojni Rusije proti sosednjim državam, so tudi glasovi
o zvezi med Poljsko in Romunijo,
ki bi v slučaju boljševiškega napada nastopile skupno, ker tema dvema državama, bi bil v prvi vrsti namenjen napad iz Rusije. Ruski narod pri tem silno trpi in tudi ako se reši boljševikov, poteče še mnogo let, predno se zacelijo rane, ki jih je za-dobil v vojni, posebno pa odkar vladajo nad njim boljševiki s pomočjo vojaštva, sestavljenega iz Kitajcev in bivših vojnih vjetnikov.
Brod - Moravic na železniški progi Zagreb-Reka. Trebalo bi graditi samo 45 kilometrov nove proge in slovenske dežele bi bile po najbližji poti zvezane z našim pristaniščem Su-šakom pri Reki ter s Splitom v Dalmaciji, ker je proga Ogulin-Split v velikem delu že gotova. Belokranjci pa predlagajo, da se podaljša v to svrho železnica od Črnomlja do Ogu-lina, s čimer bi se otvorili Belikraji-ni novi viri gospodarskega napredka. Tudi Prekmurje bo kmalu zvezano po železnici z že obstoječo progo Zgornja Radgona-Ljutomer, ki se podaljša do Ormoža, ki je že zvezan s Pragerskim in Čakovcem.
= Ribištvo ob naši morski obali. Avstrija, ki se nikdar ni brigala za koristi svojih narodov, posebno ne slovanskih, je dovolila italijanskim ribičem ribarenje ob naši dalmatinski obali. Sedaj je dalmatinska obal v naših rokah, ampak Italija misli, da bomo tudi mi tako brezbrižni, da bomo dovolili italijanskim ribičem loviti ribe ob naši obali. Tega pa ne bo, na naši obali bodo ribarili samo naši ribiči.
delati zapreke, ako hočemo dosdi ravnotežje v naši zunanji trgovini.
* KAKO SE PORABI D03ICEK RA* REDNE LOTERIJE. Beograjske «Slui-bene novine» objavljajo naredbo, kako > porabiti cisti dobiček državne razred* loterije. Cisti dobiček vsakega kola lot»-rije se ima porabiti tako-le: 40% za pi»-speševanje poljedelstva in živinoreje fc kar spada v to panogo gospodarstva 20% za pomoč poljedelskim zadruga*, oziroma njihovim zvezam intenzivnejšega delovanja; 30% za pospeševanje onih obrti in industrij, ki ustvarjajo pogoje ah njihov razvoj ter 10% za posojila poljedelcem in obrtnikom ter njihovim »dr« ženjem. Prvovrstno prihajajo ▼ peštr» kraji, ki so bili v vojni upostošeni.
= Finančno stanje sovjetske Rg-sije. Po vesteh' ruskih listov je izdala sovjetska vlada do sedaj tisoč milijard sovjetskega papirnatega dinarja. Rezerva v zlatu znaša okol 400 milijonov rubljev od katerih ja 325 milijonov namenjenih za naku* hrane v inozemstvu.
Beležke.
Gospodarstvo.
= Volitve pri Kmetijski družbi. Vodstvo naše Kmetijske družbe se nahaja v rokah klerikalcev. Ker se je pri volitvah za ustavotvorno skupščino pokazalo, da klerikalci nimajo več večine ljudstva za sabo, se bojijo, da bi mogli izgubiti iz rok vajeti pri Kmetijski družbi in zato nočejo sklicati občnega zbora, na katerem bi se imelo izvoliti novo vodstvo. Kmetje, ki jim je do tega, da družba prospeva, so zastonj zahtevali sklicanje občnega zbora, ker klerikalci se za vse te zahteve niti zmenili niso, misleč, da se jim bo posrečilo s tem zavlačevanjem še dolgo obdržati v svojih rokah družbo. Sedaj je pa posl. dr. Žerjav posredoval pri vladi, ki je ukrenila, da se mora takoj sklicati občni zbor ^Kmetijske družbe», na katerem bo posebni odposlanec oblasti strogo pazil na to, da se ne vršijo nobena nasilstva in nepravilnosti. Ako sedanje vodstvo družbe ne bi tega izvršilo tekom treh dni, bo odbor razpuščen in postavljen državni komisar, ki bo brez odloga sklical glavno skupščino. Tudi iz tega se vidi, zakaj zahtevajo klerikalci avtonomijo: da bi nemoteno in brez vsake državne kontrole vladali in gospodarili z ljudskim imetjem. Vsak razsoden človek bo lahko sprevidel, zakaj klerikalci tako vpijejo na Beograd: zato, ker jim tam gledajo na prste.
= Odkup Južne železnice. Na Dunaju so se vršila pogajanja med našimi in avstrijskimi zastopniki glede odkupa onega dela Južne železnice, ki se nahaja v naši državi. Poroča se, da se je dosegel popoln sporazum in na ta način se podržavijo pri nas tudi proge Južne železnice, kar more biti za nas samo koristno, ker nikakor ni koristno, da ima tako važne železniške proge v rokah zasebni kapital, posebno ako je ta zasebni kapital tuj in celo nam sovražen.
razvoj razmer na Ruskem
— Nove železnice na Slovenskem. Da se slovenske dežele zvežejo po železnici, ki bo tekla po naši zemlji, z našim morjem, se hoče podaljšati železniška proga iz Kočevja do
= Postrvji zarod. Poverjeništvo za kmetijstvo razpolaga še z nekaj tisoč postrvjega zaroda (domače po-točnice, oziroma križanke) po znižani ceni 80 kron za 1000 ribic. Naročila je poslati poverjeništvu do dne 20. t. m.
—	Nov premogovnik. Ko se bodo izkoriščali vsi premogovniki v Jugoslaviji, ne bomo samo mi preskrbljeni s premogom, temveč ga bo ostalo dosti tudi za izvoz. V Fušni-ci pri Livnu v Bosni je otvorjen nov premogovnik izborne kakovosti, ampak oddaljen je od železnice celih 78 kilometrov in se mora odpravljati premog na železnico s tovornimi avtomobili, kar je zelo drago in tudi nepripravno. Se bo morala pač zgraditi železnica, kakor tudi še marsikje drugje, samo čez noč to ne gre.
= Gospodarski odnošaji med Jugoslavijo in Češkoslovaško. Beograjski poslanik Češkoslovaške, Kalina, je posetil našega ministra trgovine in industrije, dr. Kukovca, da se posvetuje z njim o poglobitvi gospodarskih stikov med obema zavezniškima državama. Češkoslovaška vlada pošlje v Jugoslavijo več strokovnjakov, da se z našimi poklicanimi činitelji posvetujejo o pospeševanju našega rudarstva.
—	Podraženje mesa. Na ljubljanskem trgu se je meso znatno podražilo in ker vsakdo ve, da je to samo posledica velikega izyoza v Avstrijo in Italijo, zahtevajo mnogi, da se s povišanjem izvozne carine ta izvoz prepreči, ali pa vsaj omeji, ker bi bilo potem meso iz Jugoslavije v Avstriji in Italiji predrago. To je resnica, cene mesa bi pri nas na ta način takoj padle, ampak vprašanje je, ako bi to bila pametna trgovska politika. Jugoslavija sedsj veliko manj izvaža kot uvaža in posledica tega je, da se naš denar nikakor ne more popraviti, ker je premalo povpraševanja po njem, nasprotno, pri nas je veliko povpraševanje po tujem denarju. To bo trajalo tako dolgo, dokler ne bo naša država vsaj toliko izvažala, kolikor mora uvažati. Gre za poboljšanje naše plačilne bilance, za povzdigo naše valute in zato moramo gledati, da dvignemo čim višje naš izvoz, obenem pa zmanjšamo uvoz. V današnjih časih je vsak luksus odveč in zato je treba pobijati na vse načine uvoz predmetov iz tujine, ki jih ne potrebujemo neobhodno, obenem je pa treba olajšati izvoz vseh onih naših pridelkov, ki jih imamo v zadostni meri. Živina je tak izvozni predmet in njenemu izvozu se ne smejo
b. Naše dopisnike prosimo, naj bati o vedno strogo stvarni in naj se ae dajo zavajati po osebnem sovraštvu. Uredništvo se ne more vedno in v vsakem slučaju prepričati o resničnosti trditev raznih dopisnikov, temveč je navezano na to, da dopisnikom zaupa. Zgodi se, da se to zaupanje od tega ali onega zlorabi. Tega naj se naši dopisniki izogibajo, ker potem izgubijo zaupanje uredništva, te nikomur neče delati krivice, temveč hoče samo žigosati razne nepravilnosti, ki jih zakrivijo naši politični nasprotniki. Teh nepravilnosti je toliko, da bi lahko napolnili vsak teden več «Domovin» z njimi, in o teh naj se nam poroča.
b. «Domovine» se klerikalci tak. bojijo, da so nam že začeli celo dopisovat1 in se delajo pri tem demokrate, obenem nam pa nriporočajo, da bi bili bolj obzirni nasproti klerikalcem. Ne, nasproti stranki, ki s« očitno druži s sovražniki našega naroda in države, mi ne poznamo nobene obzirnosti in je nikdar poznaS ne bomo. Mi dobro vemo, da je »Domovina® največji strah klerikalcev in skrbeli bomo, da ona to ostane tudi v bodoče.
b. Vedno strankarji. Poverjenik za socialno skrb g. Ribnikar je odpovedal prostore šestim denarnim zavodom, ki imajo svoje prostore v tujih hišah, da bi jih na ta načii primoral, zidati hiše in na ta način olajšati stanovanjsko bedo v Ljubljani. Od teh denarnih zavodov je menda samo eden v klerikalnih rokah in radi tega so klerikalci vsi izven sebe in njihovi listi poskušajo na vse mogoče načine osmešiti naredbo. Pri tem pa povzdigujejo nekdanje stanovanjske naredbe svojega Gosarja, ki je pač nastopil proti bogatašem, ampak samo proti onim, ki — niso klerikalci. To je, seveda, bilo klerikalcem prav, sedaj pa vpijejo, kot bi jih kdo drl iz kože, ker se nahaja med šestimi denarnimi zavodi, ki so po naredbi poverjeništva za socialno skrb prizadeti, tudi eden tak, v katerem gospodarijo klerikalci!
b Sedaj razumemo. Vedno smo bili prepričani, da zahtevajo klerikalci za Slovenijo široko avtonomijo s posebnim zakonodajnim deželnim zborom in s posebno deželno vlado, v kateri bi sedelo kar celih dvanajst poverjenikov — iz samega strankarskega koristoljubja, da bi mogli vpeljati nečuveno koritarstvo na veliko škodo ljudstva. Med drugim zahtevajo klerikalci, da bi deželna vlada upravljala tudi gozdove in rudnike, da bi klerikalci mogli tako gospodariti, kot so gospodarili pri trboveljskem rudniku. Le poglejmo, kaj je delal dr. Brejc: Trboveljska premogokopna družba ima svoj sedež še vedno na Dunaju in delnice
v rokah raznih mednarodnih ju-itov. In tem judovskim pijavkam je Brejčeva vlada dovolila lansko spomlad kar čez noč povišanje cen premoga za 18 kron na 100 kilogramov! Družba je delala nečuvene dobičke, kar se je zvedelo šele sedaj, ko je odšla na Dunaj posebna ministeri-jalna komisija, ki je pregledala knjige in prišla na sled velikanskim, oderuškim dobičkom, ki jih je delala judovska družba s pomočjo Brejče-ve deželn e vlade, na veliko škodo «aše države in ljudstva, ker zaradi visokih cen premoga so morale biti povišane železniške tarife, zaradi teh visokih cen premoga so podraženi industrijski izdelki! Sedaj res raz-Hmemo, zakaj bi hoteli klerikalci široko avtonomijo: da bi lahko podpirali judovske oderuhe, pri čemer bi Ttmeli, seveda, tudi posamezni klerikalni veljaki svoj dobiček — ljudstvo bi pa plačevalo vse to s svojimi itiljii
b Dobra zaušnica. Zastopnik klerikalcev v ustavnem odboru usta-votvorne skupščine, poslanec Suš-mk, je hotel zopet dokazati, da klerikalcev nobena reč tako ne jezi, kot dejstvo, da ustavni odbor — dela, in sicer dela brez njih. Da si upajo ti nesrečni demokrati, radikalci in aemijoradniki delati, ko bi morali lenobo pasti, da bi ljudstvo bilo nezadovoljno in da bi potem imeli klerikalci močno agitacijsko orožje v rokah, ker bi vpili, da bi se slišalo do nebes, da se v ustavotvorni skupščini pase lenoba, da se nič ne dela itd. Da bi to dosegel, je predlagal Sušnik, naj se odgodi razprava v ustavnem odseku, dokler se ne spo-polnijo vsa ministrska mesta, ki še niso zasedena. Lep je bil ta načrt posl. Sušnika, čisto v duhu klerikalne politike, ki tako sovraži delo v ustavotvorni skupščini, ampak Suš-»ik je dobil takoj tudi odgovor, ki je močno podoben krepki zaušnici. Predsednik odbora, dr. Vesnič mu je odgovoril kratko in jedrnato: <Ako mislite, da nimamo večine, izvolite nas zrušiti v parlamentu!» Sušnik je na to seveda utihnil, ker «fobro ve, da na to niti misliti ni, da bi taka neznatna strančica, kot je klerikalna, mogla preglasovati vla-etino večino, takih zaušnic bo še »eč!
b. Protestanti. Zagrebški nadškof, sijakovački škof in seveda ljubljanski škof — vsi ti trije cerkveni dostojanstveniki so se domenili in odšli skupno v Beograd, da protestirajo pri regentu, češ, da se preganja katoliška vera, ker smo dobili v Ljubljani nov višji šolski svet, ki je boljši •d prejšnjega, in pa zato, ker se bo morala šolska mladina učiti telovadbe na enoten sokolski način. Regent je sprejel škofe, povabil jih je celo na kosilo, ampak v zadevi, zaradi katere so škofje prišli k njemu, ■i ukrenil ničesar, ker kot strogo ustaven vladar ni in ne more biti odgovoren za vladine naredbe. Zato je regent vse tri škofe lepo poslal k ministru prosvete, v čigar delokrog spada vsa zadeva, in minister prosvete je škofom odgovoril, da jim bo zadevo pojasnil pismeno. Seveda ni £ri tem vera v čisto nobeni nevarnosti, to dobro vedo klerikalci in tudi vsi trije škofi. Ampak njim je hudo, da so postali klerikalci tako neznatna in brezpomembna stranka, da niso na vladi, da ne morejo gospodariti po svojih znanih navadah in zato poskušajo vsaj nagajati na ta ali oni način. Predrzni so dovolj in so šli naravnost k regentu, četudi ti učeni škofi prav dobro vedo, da jim regent čisto nič ne more pomagati, ker živimo v ustavni državi, v kateri nosi vso odgovornost samo in edino vlada. Kaj si vse ne dovolijo ti škofi! Protestirajo na mestu, ki ni mero-dajno sprejemati proteste! Klerikalci imajo poina usta o demokratiz-mu, o pravicah ljudstva, o njegovi suverenosti itd., njihovi duševni vo-
ditelji škofi pa prezirajo ljudsko zastopstvo in njegove organe in hodijo protestirati proti organom ljudskega zastopstva k regentu in ta jih je šele moral poučiti, da se morajo obrniti na ministra prosvete, zastopnika večine ljudskega zastopstva, ki je do-tične naredbe izdal in je zanje tudi odgovoren. So res čudni ti klerikalni protestanti!
b. Hujskati morajo, drugače ne bi bili zdravi — naši klerikalci seveda. Te dni je hotel zbežati straži neki večkratni vojaški dezerter in straža je seveda po predpisih streljala za njim in ga tudi zadela. Dezerter je dobro vedel, da bo straža streljala, ako bo bežal, ker je navzlic temu hotel bežati in se ni ustavil na trikratni klic «stoj», potem je pač sam kriv svoje nesreče. To so vsi v Ljubljani vedeli in tudi listi so o tem poročali, ampak klerikalni «Slovenec» je šele drugi dan, ko je že v drugih listih videl resnično poročilo, napisal — lažnivo poročilo, češ, da so ustrelili nekega rekruta, ker so takrat ravno prihajali rekruti, Namen klerikalnih hujskačev je jasen: hujskati mlade rekrute proti Jugoslaviji, pod Avstrijo jih je pa navduševal za cesarja in Avstrijo! Naši, mladi rekruti naj bodo le pridni in pošteni in nihče jim ne bo krivice delal, ker ni več nemških poveljnikov, ki so preganjali naše vojake.
b.'Zagrebški Radič se baje pripravlja na pot v Beograd in hoče v družbi še z nekaterimi tovariši izročiti regentu nekako spomenico, v kateri rahteva, da se najprej odpokliče s Hrvatskega vse vojaštvo, češ, da je ono največja ovira ujedinjenja. Regent bo seveda poslal Radiča in njegove tovariše k ministrskemu predsedniku in naj se z njim zmeni, ker ministrski predsednik je odgovoren za vso vladno politiko. Čudno pri tem je to, da se vsi ti republikanci najrazličnejših vrst tako radi zatekajo k regentu, ki ga niti ne priznajo! Republikanci bi vendar morali vedeti, da v ustavni državi stoji na čelu državne uprave vlada, sestavljena iz večine ljudskega zastopstva, vladar pa samo potrjuje vladine sklepe, ne prevzemajoč nobene odgovornosti za nje.
Razširjajte »Domovino!"
Novosti.
*	«Svežovna vojnam. Ker novih klišejev še vedno nismo dobili, moramo tudi danes izpustiti nadaljevanje «Svetovne vojne». Ako do prihodnje številke ne dobimo klišejev, bomo priobčili pesem brez slik.
*	Od 1. marca dalje velja posamezna številka «Domovine» 1 krono, ker so tiskarski stroški preveliki in se niti listi, ki so manjši od »Domovine«, ne morejo prodajati posamezne številke po 60 vinarjev.
*	Občinske volitve bomo imeli na Slovenskem začetkom aprila. Glasovalo se bo tako, kot pri volitvah za ustavotvorno skupščino, namreč s kroglicami, tako, da na volilce nihče ne bo mogel vplivati. 2enske ne bodo volile, kakor so to hoteli klerikalci, ki so mislili, da bodo vladali s pomočjo žensk, ki so manj zavedne in bolj podvržene duhovniškemu vplitu kot moški. Mislimo, da je tudi sicer boljše, da se ženske ne udeležujejo volilnih borb, ker to bi prinašalo samo zdražbo in prepir v dru žine.
*	Nasilje nad primorskimi Slovenci. Ker so italijanski fašisti že štirikrat napadli uredništvo in tiskarno glasila primorskih Slovencev, «Edi-nosti», nameravajo voditelji primorskih Slovencev prenesti tiskarno in uredništvo lista v Sežano ali Postojno, kjer bodo imeli mir vsaj pred fašisti. Zdi se, da bi fašisti radi popolnoma razbili tiskarno, da bi bili potem primorski Slovenci brez svojega glasila. Pa to se Italijanom ne bo posrečilo, kakor se jim
ne bo posrečilo uničiti primorskih Slovencev, ki bodo prej osvobojeni italijanskega jarma, kakor si to mislijo italijanski «junaki» od Kobarida.
*	Zaradi nemških nasilj na Koroškem je ukrenila vlada razne odredbe in ukrepe proti našim Nemcem. Prepovedala je vse nemške prireditve, iz Guštanja je izgnala 50 koroških Nemcev in tudi na šolskem polju se bo marsikaj spremenilo, ker dokler nimajo koroški Slovenci niti ene slovenske šole, ni treba, da bi mi vzdrževali nemške šole za naše Nemce, ki razun na Kočevskem tako-intako nikjer ne prebivajo skupno, sami za sebe. Posebno se bo gledalo na prste avstrijskim Nemcem, ki prihajajo k nam po raznih kupčijah.
*	Nemška nasilja na Koroškem presegajo že vse meje in naša vlada bo morala nastopiti prav odločno in z vsem poudarkom, da zavaruje naše koroške rojake pred nemškimi na-silstvi. Sedaj so zopet g. Jakobu Pe-ternelu, ki ima posestvo ob Vrbskem jezeru, kratkomalo dostavili potni list za Jugoslavijo in pripisali opombo: «Riickreise nicht bewilligt», kar pomeni, da so ga izgnali, navzlic temu, da ima g. Peternel tam svoje posestvo! Iz vseh slovenskih koroških krajev prihajajo poročila o nočnem vdiranju Nemcev v slovenske hiše, o pretepanju naših rojakov, razbijanju in uničevanju njihovega imetja. Slovenci so brez vsake zaščite, izročeni podivjanim «Volks-wehrovcem» na milost in nemilost.
*	Pred evakuacijo Dalmacije. Iz Splita se brzojavno poroča, da je neposredno pričakovati izročitev civilne uprave okupiranega področja naši oblasti. Italijanska vojna uprava v Šibeniku je že dobila naročilo, da izprazni vse vojaške bolnice ter prepelje vse bolnike v Jakin.
«Svemu ima kraja*. V naprednja-škem glasilu «Videlo», piše član glavnega odbora stranke A. Fotič, dolgoletni predsednik zakonodajnega odseka srbske skupštine: «Do-movina s polno pravico zahteva od svojih sinov, ki so prinesli največ žrtev za njeno svobodo in ujedinje-nje, ki imajo sedaj tudi večino v ustavotvorni skupščini, a to so radikalci, demokrati in kmetje, da gredo nerazdvojeno na delo, da prekoračijo vse zapreke, da nam dado ustavo in postavijo temelj bodočnosti naše skupne domovine. To so dolžni storiti takoj in brez odlaganja, naša junaška in nepremagljiva vojska je zmagala vse naše sovražnike, osvobodila in ujedinila je našo domovino, a mi smo dolžni, da s pametnim delom izvršimo to, kar je začela naša armada. Vsi oni, ki hočejo sprečavati to delo, ki napadajo delavce in graditelje in to ali iz verskih ozirov, ali ps zato, ker jim je pravica in resnica izvila iz rok vso mo, naj mirujejo in naj gredo, kamor jih je volja. Mi, ki hočemo delati za našo skupno domovino, za njimi ne bomo jokali. To naj vedo tudi oni, ki jim žive v dušah še habsburški spomini, ki žalujejo za raznimi groiovskimi in plemenita-škimi naslovi, vsi ti naj vedo, da more v naši svobodni državi živeti samo svobodni državljani. Naj vedo vsi ti, da naša svobodna in uje-dinjena domovina ne more in ne sme btii pozorišče, kjer bi igrali svoje komedije — kajti «Svemu ima kraja!».
*	Neprostovoljno priznanje. Povodom odlikovanja Beograda piše zagrebški «Obzor»: Ko prinašajo Beogradu iz zapada odlikovanje, ki se daje junakom, ko francoski narod odlikuje s svojim največjim odlikovanjem prestolico mlade Jngb-slavije in s tem izreka priznanje naši rasi za vsa ona trpljenja, ki jih je
pretrpela v borbi za osvobojenje. > (do sem «Obzor», a nadaljujemo mi:) «Kako neznatni so v tem velikem momentu oni, ki hočejo porušiti to veliko stavbo narodnega edin-stva s potegovanjem za neke avtonomije^
*	Aneksijo proslavljajo. Italijani proslavljajo po vseh večjih krajih na Primorskem, kjer jih je kaj, aneksijo teh naših krajev po Italiji. Na te svoje slave bi, seveda, radi. zvabili tudi naše ljudstvo, ki je pa tako zavedno, da se vedno prav daleč odmakne od takih slavnosti, ki pomenijo proslavljanje zasužnjenja primorskih Slovencev. Naše ljudstvo na Primorskem prenaša svojo težko usodo ponosno in samozavestno, ker ve, da bo prišel dan, ko bo ono proslavljajo svojo osvoboditev iz italijanskega suženjstva po Jugoslaviji. In ta dan bo tudi prišel — prej ali slej!
*	Sadovi Radičevega hujskanja. V
Spodnjem Kraljevcu v hrvatskem Medmurju kmetje prav radi politizirajo, kakor tudi povsod drugod. Ampak medmurski kmetje so še zelo nepoučeni ljudje in se prav malo spoznajo v politiki. Slišali so nekaj o Radiču in njegovi kmetski republiki brez davkov in vojakov in sklenili so, da tudi oni napravijo {ako «republiko». Kmalu so se oV-ganizirali. Voditelji so šli od hiše do hiše in zapisavali vsakega posameznika v Radičevo stranko. Potem so imeli v šolskem poslopju shod, na katerem so izvolili izmed sebe župana, blagajnika, učitelja in poštarja in — imeli so republiko. Ampak ta «republika» ni živela niti 24 ur, ker so prišli orožniki, ki so odpeljali vse voditelje v zapor, ljudje so se pa pri tem smejali in govorili: «Glej, republiko vodijo v zapor!» In takoj je bila v Spodnjem Kraljevcu zopet vzpostavljena kraljevina Jugoslavija.
*	Dvajsetdinarski bankovci. Pošta ne sprejema več dvajsetdinarskih bankovcev (oračev), pač pa je dolžnost poštnih uradov, opozoriti vsakega, ki pride s takim bankovcem, da bankovce zamenjujeta podružnici «Narodne banke» v Ljubljani in v Mariboru.
*	Naša prestolnica Beograd ima sedaj 220.000 prebivalcev in je največje mesto v državi. Prebivalstvo Beograda se je silno pomnožilo, ker pred vojno ni imel niti 100.000 prebivalcev in se je potemtakem število njegovega prebivalstva več ko podvojilo. To je pač posledica tega, da je postal Beograd prestolnica velike države.
*	Na naši severni meji je bilo vedno dosti nemčurjev, ki so 'kaj radi hujskali proti Jugoslaviji in povzdigovali Avstrijo v deveta nebesa, kamor jih je vleklo srce. Pri končni razmejitvi se je res nekaterim «po-srečilo», da so prišli pod Avstrijo in človek bi pričakoval, da bodo sedaj srečni in zadovoljni. V resnici je pa ravno narobe: ti nekdanji nemškutarski hujskači plazijo danes po kolenih okoli posameznih članov razmejitvene komisije in prosijo, da bi se meja tako spremenila, da bi prišli pod Jugoslavijo! So pač kmalu sprevideli, da je v Jugoslaviji vendar veliko boljše kot v Avstriji.-
*	ZA ZAŠČITO DFCE V PREK-MURJU. V Murski Soboti se je ustanovil krajevni odbor državne zaščite za deco. Enak odbor je že ustanovljen v Doljni Lendavi.
*	VOJNIM INVALIDOM V SLOVE NIJI. Po dopisu Gozdarskega oddelka deželne vlade za Slovenijo — Odšel:: ravnateljstvo državnih gozdov in domen št. 217 od 8. februarja t. 1. se bode otvo-ril pri gozdnem in grajščinskem oskrb-ništvu v Kostanjevici na Dolenjskem trimesečni tečaj za gozdne čuvaje začetkom marca tekočega leta. Za službo gozdnega
•uvaja »e zahteva sledeča fizična sposob-»ost: nogo vid in sluh popolnoma v redu, pljuča in srce dobra. Manjše poškodbe «a rokah ali drugod dopustne, vendar se zahteva sposobnost vporabe orožja in •rodja za znamenovanje lesa. Vsi invalidi, ki ne izvršujejo in ne morejo izvrševati »obenega poklica in bi prišli v poštev, maj nemudoma vlože prošnje pri podpisanem oddelku, najdalje do 26. februarja t. 1. z zdravniškim spričevalom, da so »posebni za službo gozdnega čuvaja. Deželna vlada za Slovenijo, poverjeništvo za socialno skrb, invalidski oddelek.
*	ALBANSKA SPOMENICA. Dotični, ki so bili v vojni službi srbske vojske irr »o se v tej vojski pred 1. oktobrom 1918 »deležili umika srbske vojske sk&zi Albanijo, bodo odlikovani z »Albansko spomenico«. Po naročilu vojaškega poveljstva bodo občinski uradi napravili ime-aike udeležencev tega pohoda skozi Albanijo. V teh spiskih naj bodo navedeni tudi oni, ki so na potu skozi Albanijo ah po pohodu umrli, odnosno se pogrešajo, ker se bodo tem namenjene spomenice izročile njihovim svojcem. V Ljubljani sta-»ujoči, ki pridejo v poštev za podelitev Albanske spomenice za umrle in pogre-iane pa njih svojci, naj se zglasijo čim prej, gotovo pa do 23; februarja 1921 v mestnem vojaškem uradu (Mestni dom) s tozadevnimi dokazili.
*	SESTAVA KONSTITUANTE. Sekretariat konstituante objavlja sledeče podatke o številu poslancev in njihovem poklicu: Konstituanta šteje: 98 radikalcev, A4 demokratov, 59 komunistov, 49 ra-4ičevcev, 39 zeinljoradnikov, 27 klcrikal-aer, 24 muslimanov, 11 članov Narodnega kluba, 10 socialistov, 3 republikance, in 5 neopredeljenih. Po poklicu je 193 uradnikov, 94 zemljoradnikov, 50 odvet-aikov, 27 novinarjev, 20 trgovcev, 20 obrt,-rukov, 14 zdravnikov, 1 lekarnar.
*	Razoroževanje v Črni gori. Ministrstvo notranjih del je odredilo, da se v Črni gori izvede razorožitev prebivalstva, kakor se je to zgodilo tudi v drugih pokrajinah naše države.
*	POLETNI CAS Kakor poroča piaška «Tribuna», je ministrski svet češkoslovaške republike sklenil, da ietos nc uvede več poletnega časa.
*	Ljudsko štetje je končano, ampak končni izid v celi državi ne bo še tako kmalu znan. Na Slovenskem je značilno dvoje: da se prebivalstvo mest ni tako pomnožilo, kakor se je mislilo in pa močno nazadovanje števila Nemcev. Ljubljana ima brez predmestij okoli 53 tisoč prebivalcev, od teh niti 2000 Nemcev, ki jih je bilo pri zadnjem ljudskem štetju blizu 7000. Še bolj so nazadovali Nemci v Mariboru, kjer jih je komaj nekaj čez 6000 od 30.000 vseh prebivalcev, pri zadnjem štetju je pa bilo naštetih komaj par tisoč Slovencev, drugo so bili vse «Nem-ci», ker so pač avstrijske oblasti vpi-savale Slovence za Nemce. Nemci so močno nazadovali tudi v Celju in drugih spodnještajerskih mestih in trgih, posebno pa v mariborski okoli :i. Je pač propadlo avstrijsko go-spodstvo nad nami in s tem tudi nemška moč.
*	Mestna občina ljubljanska najame posojilo 20 milijonov kron za popravo svojih cest, troioarjev, kanalizacije in drugih naprav. Vsa ta dela so nujno potrebna, ker so te naprave močno zanemarjene. Vojna je pač pustila svoje sledove, ker naprave so se kvarile, popravljati jih pa v vojnem času ni bilo mogoče, ker je imela ljubljanska občina, kakor tudi druge občine dosti drugih skrbi. Sedaj je pa čas, da se Ljubljana zopet malo uredi.
*	«črna roka.» V Ljubljani so predvčerajšnjim drzni zlikovi ukradli tovarnarju Polaku otroka in pisali potem očetu, da se nahaja otrok v oblasti «črne roke», ki otroka usmrti, ako oče ne prinese v go-
Hno pri Keržiču v.Sp. Šiški 60.000 dinarjev v kuverti z napisom 9999. Policija je bila pametnejša od ro-kovnjačev in otrok je bil kmalu osvobojen in tudi eden od rokov-
njačev aretiran in ta bo gotovo povedal tudi imena svojih tovarišev. Take zločine izvršujejo ljudje sredi Ljubljane pri belem dnevu!
*	JUG OSLO VENSKA DRUŠTVA V AMERIKI. Z ozirom na to, da so mnogi ljudje v naši kraljevini zainteresirani v pogledu plačevanja zavarovalnine in odškodnine v Zedinjenih državah in želijo, da poznajo jugoslovenska društva v tej državi, objavlja ministrsvo za socialno politiko sledeči seznam dotičnih društev:
1.)	Slovenska svetopomiselna podporna zveza, 1541, 18 th street Chicago 111.
2.)	Slovenska narodna podporna jednota 2657, 59 th Lawndale Ave Chicago. 3.) Hrvatska zajednica 2552, Wenthwort Ave Chicago 111. 4.) Slovenska dobrodelna zveza 1052, E 62 th Street, Cleveland, O. 5.) Slovensko-hrvatska zveza Borgo-Kiosk Street, Calumet, Mich. 6.) E. K. zveza 1541, 18 th Trenn Street. Mich. 7.) Zveza padna Slovenska Zveza 4459, Washington Street, Denver Colo. 8.) Jugoslovenska
atolička jednota Elly Min. 9.) Narodna hrvatska zajednica 1012, Deralta Street, /ittbourgh, Pa. 10.) Savez pravoslavnih Srba Srbobran, Corner Carton, 12th Street ss., Pittbourgh, Pa. 11.) Savez sjedinje-nih Srba Sloga, 443, 22 th Street New York City. 12.) Savez Sloboda 414, Ba devel Building, Pittbourgh, Pa. 13.) Hrvatska zveza na Pacifiku 560, Pacific Building, San Francisco, California. 14.) Slovensko dobrotvorno društvo, Imperial Hali 232, Adams Street, Hoboken, N. Y. 15.) Slovenska podporna delavska zveza, 634, Maim Street, Johnstown, Pa. 16.) Kranjsko - slovenska katoliška jednota, 1004, Chicago Street, Jolliet 111. 17.) Prvo srpsko dobrotvorno društvo, 493, Valenzia Street, San Francisco, Cal.
*	Nove hiše v Ljubljani. V Ljubljani vlada veliko pomanjkanje stanovanj, ker prebivalstvo je narastlo, novih hiš pa v vojnem času nihče ni zidal. Tudi sedaj se prav malo zida, ker je pač predrag stavbni material, kakor tudi delavci. Ampak vsaj oni, ki so res premožni, bi lahko zidali vsaj za sebe. V prvi vrsti bi morali graditi denarni zavodi, ki dosti zaslužijo, pa imajo svoje urade v tujih hišah. Ampak graditi sta začeli samo «Jadranska banka» in «Ljub-Ijanska kreditna banka», drugi denarni zavodi pa niti misliti niso hoteli na to. Poverjenik za socialno skrbstvo, g. Ribnikar, je pa odločno posegel vmes in je šesterim denarnim zavodom zasegel njihove'prostore v tujih hišah za javne urade. Tako bo teh šest denarnih zavodov primorano zidati nove hiše. To je čisto pravilno, posebne omembe je pa pri tem vredno dejstvo, da je bil g. Ribnikar pri tem popolnoma nepristranski in nestrankarski, kar mu služi v čast, ker dobro vemo, kako radi se dajo nekateri ljudje tudi v takih slučajih voditi po strankarstvu, v čemer se je posebno odlikoval poprejšnji klerikalni poverjenik doktor Gosar, ki je bil vedno in v vsemu samo strankar.
*	Reforma koledarja. Že pred 11. leti se je bavilo časopisje o reformi koledarja; takrat se je poročalo, da se bo v juniju leta 1910. v Londonu pri mednarodnem kongresu trgovskih zbornic in pri trgovsko-obrtoih organizacijah razpravljalo tudi o reformi gregorijanskega koledarja in o ustavljenju Velike noči. Kaj se je naprav^o tozadevno, nam ni znano, najbrž je rela zadeva zaspala. Pametno bi bilo torej, sedaj kaj o tem ukreniti, ker ima stvar praktično vrednost, katera se razvidi iz nastopnega proiekta, ki je bil že priglašen in predlagan. Naj bi bilo na leto 52 tednov in en d^n izven tedna in brez datuma: «Novo le+o». — I efo bi bilo razdeljeno na štiri enake kvartale po tri mesece, prva dva mese^ bi imela po 30, zadnji, to je tretji r^erec v kvartalu (četrtletje) p-1 31 dni. Zadnji dan vsakega tretjega mese-a v kvartalu bi prišel nedeljo, 1. januar, 1. april, 1. julij in 1. oktober na pone-
deljek; 1. februar, 1. maj. 1. avgust in 1. november na sredo; i.marec, l.juni, 1. september in 1. december na petek, torej bi se to vedno enako ponavljalo, to se pravi, vsako četrtletje bi bilo enako drugemu. «Pre-stopni dan» bi se postavil med 31. junijem in 1. julijem, to bi bilo v sredi leta med 1. in drugim semestrom in ne bi imel ne datuma, ne tedenske označbe, kakor «Novo le-to». Kako praktičen bi bil tak koledar posebno dandanes, ko se računi vse na tedne, posebno pri obrti in industriji, to lahko presodi vsak posameznik in uvidel bo njegovo res praktično vrednost. To bi se najlažje izvršilo prihodnje leto, katero se prične z nedeljo, ta bi bila «Novo leto 1922» brez datuma in brez tedenske označbe in prihodnji dan ponedeljek 1. januarja 1922.
*	ONIM, KI POTUJEJO V INOZEMSTVO. Oddelek za javno varnost ministrstva za notranje zadeve objavlja: Osebe, ki nameravajo potovati v inozemstvo, se opozarjajo na to, da se preskrbijo z zadostnimi denarnimi sredstvi, ker naša zastopništva v inozemstvu nimajo na razpolago sredstev za povratek v domovino, ako tam potnikom poide denar. —
*	Nov telefonski aparat. «Nova Doba» poroča, da je izumila elektrotehnična tovarna «Panonija» v Ptuju nov telefonski aparat, ki služi v eni in isti obliki kot stenski ali namizni; je mnogo manjši in tehnično zelo dovršen. Vzorec je predložen ministrstvu za pošto in brzojav v odobrenje in uvedbo.
*	KOPALIŠKI ZDRAVNIKI V ROGAŠKI SLATINI. Zdravniki, ki hočejo dob.ti pravico, da se zovejo kopališki zdravniki v rogaško-slatin-skem zdravilišču, morajo vložiti svoje prošnje do dne 15. marca pri po-verjeništvu za javna dela v Ljubljani. To poverjeništvo izda dovolitev za uporabljanje tega naslova za eno ali več sezij.
*	DRZNA TATVINA KONJA. Gospod Josip Lapajne, nadučiteij in posestnik v Cerkljah pri Kranju, se je v četrtek 11. t. m. s konjem pripeljal po opravkih v Domžale, kjer je pustil konja s kočijo pred Skokovo gostilno. O polnoči pa je zapazil, da mu je konj s kočijo ukraden. Škoda znaša 30.000 kron.
*	POŽAR. Iz Kobarida nam poročajo, da je požar vpepelil v vasi Staro selo pri Kobaridu več hiš. Zlasti je oškodovan krojač Franc Rukli, kateremu je zgorela hiša z vsemi gospodarskimi poslopji. Rešiti ni mogel prav ničesar.
*	LOKOMOTIVA GA JE PRITISNILA. Franc Arzenšek, sprevod-nik-aspirant na Zidanem mostu, je odpenjal pri premikanju vozove, pri tem ga je pa lokomotiva pritisnila čez trebuh in ga notranje poškodovala.
*	Vlomi v ljubljanske prodajalne pri belem dnevu. Zadnje dni so v Ljubljani vlomilci pridno na poslu ter obračajo posebno pozornost prodajalnam med opoldanskim odmorom. V ponedeljek je bilo tako pri belem dnevu vlomljeno z dobrim vlomilskim orodjem v prodajalno trgovca Ivana Seuniga na Marijinem trgu. Iz blagajne je vlomilec odnesel nad 2000 K gotovine. Včeraj, torek 15. t. m. tudi med o-poldanskim odmorom je bil izvršen vlom v Razbergerjevo prodajalno gramofonov v Sodni ulici. Vlomilec je iz blagajne odnesel 20.000 K denarja.
*	Družba sv. Mohorja. S skrajno požrtvovalnostjo je podpiral slovenski narod «Družbo sv. Mohorja», dasi ista ni hotela vršiti one naloge, ki bi jo mogla in je še danes ne vrši. Ali to, kar se je zgodilo sedaj v Celovcu, se ne more več prenašati, in slovenska javnost zahteva pojasni-
la. Po evakuaciji Celovca se je vodstvo Mohorjeve družbe preselilo Prevalje, kjer nadaljuje s svojim 6k~ ratom, a v Celovcu je ostavilo svoje nepremično premoženje, ki doseaa večmilijonsko vrednost. Po tem premoženju se je zahotelo dvema slovenskima odpadnikoma, Podgorcu ia Trunku, ki sta ustanovila v Celovcu odbor Mohorjeve družbe in začela upravljati z društvenim premoženjem. Avstrijska vlada seveda podpira to zločinsko delo narodnih odpadnikov, ki hočeta spraviti slovenski kapital v nemške roke. čudno se nam zdi, da pravi odbor Mohorjeve družbe v tem slučaju ni zavzel do sedaj še nobenega stališča, dasi je dolžan odgovora vsi slovenski javnosti. — Čudno in žalostno pa je, da se je našel «Slovenec, ki si upa zagovarjati narodnega odpadnika Trunka. Kar se tiče Trunkove vloge za časa plebiscita, se bo že še dovof in pravočasno vse pojasnilo. Tod?, zločina nad Mohorjevo družbo ae more opravičevati. Da je Trunk človek na svojem mestu, gotovo bi ga doletela žalostna usoda koroških narodnih duhovnikov Arnuša, Arnejca, Mertla, Gabrona, Krasne in mnogi"« drugih. A Trunk se je zatekel pod okrilje odpadnika in izdajalca Podgorca in s tem zapečatil svoje odpsd-ništvo. Kdo in kaj je bil Podgorec ia Trunk nekdaj, nas ne briga, danes vemo, da izdajata v Celovcu iz slovenskega denarja najstrupenejši protislovenski list. Pričakujemo sedaj pojasnila odbora Mohorjeve družb: — Nova opera v Zagreba. Te dni se je vršila v predsedništvu vlade anketa, ki se je bavila z vprašanjem novega opernega gledališča v Zagrebu. Ker se je na anketi sklenila potreba novega operetnega gledališča, je dala vlada ravnatelju prole-sorju Albiniju koncesijo za zgradbo poslopja. Z delom se bo takoj pričelo.
*	Na potu v Pariz. Na zagrebški državni kolodvor je prišel v ponedeljek zvečer trgovec Ivan Šimek, ho-teč odpotovati v Pariz. Ko je zagledal mladega človeka, ki je nosil že-lezničarsko kapo, je mislil, da je železniški uslužbenec ter ga je zaprosil, naj mu kupi vozni listek za Pariz. «Prav rad», je odgovoril mladenič. Šimek mu je izročil 2800 kro«. Ko se je trgovec vrnil iz garderobe, kjer je oddal svoj kovčeg, ni bilo da mnevanega železničarja nikjer več.
*	ARETIRANI MILIJONARJI V SARAJEVU. V četrtek je vzbudila v Sarajevu veliko senzacijo aretacija znanih bogatašev Jakoba Bruckner-ja in ravnatelja delniške pivovarn« Antona Halasza. Kakor se z Saraj«-va poroča, sta aretovanca zapletena v afero defravdacije blaga ameriške misije, ki je delovala za državno zaščito dece v Bosni in Hercegovini. Šef ameriške misije, major Ruter-fort, je neznanim osebam prodal a-meriško blago, ki je bilo namenjena siromašnim slojem, ter potem pobesni!. Majorja so v Ameriki že aretirali. Kakor je preiskava dognala, sta blago kupila omenjena Sarajevčana, ki se nahajata sedaj v preiskovalnem zaporu. Poneverjeno blago je vredno več milijonov.
*	Irski škof proti irski republiki. London, 8. februarja. Rimsko-kato-liški škof iz Corka je razposlal pastirski list, v katerem pravi, da is proglasitev irske republike po sin-fajnovcih po naukih katoliške cerkve nezakonita in poziva vse vernike svoje škofije, da se vzdržijo vsek nasilnosti proti vladnim četam.
*	Skakajoči avtomobil. Nedavno se je vršila v Londonu razstava avtomobilov vsakovrstnih sistemov. Senzacijo pa je vzbujal skakajoči avtomobil, ki ga je sestavil neki ženi-jalni škotski inženjer. Poskusi so st tudi prav izborno obnesli. Šofer je-
pognal avto s hitrostjo 35 kilometrov proti neki ograji, visoki okrog enega metra, ki jo je brezhibno preskočil. Ako je to resnično, se ne bo treba več ljudem umikati avtomobilom, ker bodo isti kar skakali preko njih.
* Največji zvonik na svetu. Ameriška vlada namerava zgraditi iz kovinskega vojnega materiala, ki ga je nakupila od evropskih držav, največji zvonik na svetu. Ta zvonik bi imel toliko zvonov, kolikor je v Zedinjenih državah držav in distrik-tov, t. j. 54. Ameriška vlada je pozvala vse narode, ki so od leta 1914. do 1918. sodelovali v borbi za svobodo, da pošljejo za to zgradbo naboje, ki so jih uporabljali za časa vojne. Zvonik sam bo zgrajen iz kamenja od ruševin Reimsa, Verduna, Yperna in drugih porušenih mest. Ta zvonik bo zgrajen v Washingto-nu, a na zvonovih bodo delali najslavnejši mojstri celega sveta.
HsbsBurllio-pornisho
BEFjEHifO ota.
V spisu sekcijskega svetnika v p. Avgusta Demblina, ki je izšel v založbi «Drei Masken» v Munchnu pod naslovom «Czerniri und die Sixtus-briefe«, se nahaja tudi znamenita ve-rižniška zadeva vojvodinje Parmske, matere bivše cesarice Zite. Dernblin poroča: Koncem marca leta 1918, tedaj kratko pred početkom takozvane Sikstove afere, je dospelo iz Madrida poročilo, da se je neki agent obrnil na tamošnje avstro-ogrsko poslaništvo z naznanilom, da mu je voj-vodinja Parmska poverila posredovanje pri nakupu cele ladje kakava in kave, ki se bo s pomočjo posebnih varnostnih odredb poslala v Trst. Czernin je naročil Demblinu, naj obvesti o tem cesarja Karla. Cesar baje o tej stvari ni ničesar vedel. Ko ga je Demblin čez nekaj dni zopet vprašal, je dejal cesar, da gre za dobrodelno akcijo vojvodinje, blago da se bo prodalo po lastni ceni, siromašnim otrokom pa se bo delilo brezplačno. Jedva deset minut nato, ko je cesar Karel izrekel te besede, je imel Demblin slučajno priliko, govoriti z madžarskim častnikom, ki je bil v ozkih stikih s parmsko rodbino. Ta je bil zelo osupel, ko je čul, da se daje stvari pomen dobrodelne akcije, in je povedal Demblinu, da gre tu za velikansko kupčijo, od katere si obeta parmska rodbina 20 milijonov dobička. Czernin je poslal Demblina še enkrat k cesarju in ta je cesarju kar najobzirneje skušal povedati, da obstoji sum, «da izrabljajo vojvodinjo sleparji; zdi se mu, da gre za veri-ženje pod krinko dobrodelnosti, pri čemer se uporablja ime vojvodinje, da se zadeva zavaruje pred zasledovanjem oblasti«. Cesarju je bilo, kakor da se mu je odvalil kamen od srca. Zahvalil se je za svarilo in je dejal, «da bo stvar takoj zasledoval«. Ko je Demblin čez nekaj dni zopet napeljal govorico na to, je izjavil cesar, da Czerninova bojazen ni umestna, kakor ga je obvestila vojvodinja, «vse je v najlepšem redu«. Demblin pa ni odnehal. V avdijenci dne 11. aprila je razložil cesarju popolnoma odkrito vso umazano stvar, ga opozarjal na nevarnost; ako javnost izve, da so najožji člani cesarjevega sorodstva nezakonito verižili in je zahteval, naj se tržaškim oblastem nemudoma naroči, da takoj vso zalogo ladje, ko dospe, zaplenijo za vlado. Cesar je bil nemilo prizadet, parmska rodbina pa je osebno izvedela, da Czernin njeni dobičkaželj-nosti noče zatisniti očesa in porabila »pisemsko afero*, da se ga iznebi. Značilno je, kako se je cesar Karel, ki je še zjutraj dne 12. aprila dejal, da Czernina na vsak način potrebuje — »bolj kot kdaj« — od večera istega dne vsemu odtegnil, dočim je prevzela stvar v roke cesarica Žita, sprejela Czernina v cesarjevem imenu in s trdovratno odklonitvijo vseh njegovih nasvetov tekom 48 ur povzročila njegov odpust. Ali se je verižniška
kupčija tedaj izvedla in milijonski dobiček prišel v parmsko blagajno, nam sekcijski svetnik Demblin žal ne pove.
Vse naročnike ,domovine", katerim je potekla naročnina, a je niso obnovili, uljuduo poživljamo, da nam isto čim preje poravnajo, da se jim pošiljanje lista ne ustavi.
4- Nov minister vojne na Angleškem. Namesto Winstona Churchilla, ki je prevzel urad za kolonije, je imenovan ministrom vojne Sir W.
Ewans.
Razno.
X Brzojavna fotografija. Iz Kri-
stijanije javljajo, da, je izumil šef ra-diografske službe, Hermond Peter-seu, način, s katerim je možno s pomočjo brzojava sprejeti fotografijo, rokopis itd. Neki strokovnjak je izjavil, da bo s pomočjo tega izuma dobil vsak ameriški list v 10 minutah fotografijo katerekoli kolone pariškega ali angleškega lista.
X Število porok na pustno nedeljo na Dunaju. V katoliških cerkvah se je vršilo na pustno nedeljo 1300 porok. Z ozirom na tolik naval so bili duhovniki primorani poročiti hkratu več zaročnih parov. Vršilo se je tudi do 200 srebrnih in nekaj zlatih porok.
X Prirastek prebivalstva v bodočnosti. Na podlagi statističnih podatkov — po katerih raste število prebivalstva v osmih letih za 63 odstotkov — bo na naši zemlji leta 1978. okoli 2.890 milijonov ljudi; leta 2074. jih bo že 5.954 milijonov; leta 2166. naraste število na 11.908 milijonov; leta 2208. jih bo že 22.846 milijonov, a leta 2282. bo imela zemlja že lepo število prebivalcev in to okoli 30 milijard. Kako se bo rešil problem prehrane za vseh 30 milijard nam je popolnoma neumevno,' eno pa drži, da bodo ministri prehrane morali biti zvite in pretkane buče.
X Premalo kazni, zato ga je ustrelil. John Brown je nadlegoval ženo L. Hotalniga. Zaradi tega je ta vložil proti njemu tožbo. Na sodniji je bil spoznan krivim in obsojen na sto dolarjev globe. Ta kazen se je pa zdela možu užaljene ženske premajhna, zato je potegnil še v sodni dvorani samokres in ustrelil žaljivca.
^ X Srečen otok. «Otok Tristan da Cunha spaaa med zemeljska nebesa» je rekel kaplan britiške križarke Dartmont, ki se je pred kratkim povrnila od rečenega otoka. «Tam ni nobenih skrbi zaradi denarja, kajti tamošnje prebivalstvo ne pozna te-ga» pravi kaplan; «tam ni davkov, ni zdravnikov, ni advokatov, ne duhovnikov in ne policajev, celo glavarja nimajo tam. Pisma in časopisi dospejo tja vsake dve leti enkrat, če gre vse po sreči. Prebivaici so izredno zdravi, ne poznajo nobenih epidemij in nikakršnih medicin, zakaj zadnjo zalogo zdravil so vrgli v morje. Tristan je last Britanije in se nahaja v južnem Atlantiku med južno Afriko in Južno Ameriko. Najbližji obljuden kraj je otok St. Helena, ki se nahaja «samo» 1200 milj od tam. Otok Tristan je vulkanične-ga izvora in le gotov del je rodoviten. Na otoku zraste zadostna množina krompirja, drugače pa nimajo ne kruha, ne čaja, kave in ne sladkorja, vendar kljub temu ne izgledajo preveč slabo. Glavni živež je krompir, potem imajo meso ovac in goveje živine, ribe, razne ptiče in njih jajca ter morske pse. Pred nekaj leti se je pripeljalo tja ovce in govejo živino, tako da je danes mnogo divjih goved na otoku in da ne stradajo govejega mesa. Vkljub temu žele sem in tja kaj izpremem-be. Nekateri kažejo celo znamenja, da se dolgočasijo».
X Ruska aristokracija v Parizu. V Parizu živi danes približno 30.000 ruskih emigrantov, ki so pa vsled predrugačenih razmer spremenili svoje socialno stališče. Tako vidimo, da so bivši ruski generali šoferji^ grofi trgovci z mlekom in da znajo celo krave molzti, komtese kro-jačice, polkovniki gledališki portirji in tako dalje.
X Spor med nadškofom in krojačem. Potem, ko so ostali opomini in ostre kritike nekih pariških listov proti današnji nošnji brezuspešne, je izdal pariški nadškof kardinal Du-bois oster pastirski list, v katerem obsodi današnjo modo. Obenem se obrača s prošnjo na žene, da se odpovedo današnji nošnji, ker je ona v nasprotju s krščansko čednostjo. Znani pariški krojač Poiret je napisal v odgovor na nadškofovo poslanico dolg članek v «Matinu». Poiret pravi v tem članku, da je pojem čednosti dvojen in da nikakor ne stoji, da je ravno nadškofovo razumevanje pravilno. Spor med krojačem in nadškofom zabavlja v velikem elegantni svet Pariza.
X Moč sugestije. Znano je, da so indijski fakirji izredno dobri hipno-tizerji in lahko sugerirajo tudi veliki masi ljudstva. Neki jurist, ki je služil za časa vojne v angleški armadi, pripoveduje sledeči dogodek: Indijski fakir, ki je gostoval v Londonu, je označil v časopisju, da hoče prihodnji dan prirediti v londonski okolici brezplačno predstavo. Na omenjeni prostor je prišlo nad 50.000 ljudi. Tedaj je fakir ovil dolgo vrv v kolobar in jo zagnal v zrak; zdelo se je, kakor da bi se v nevidni višini pritrdila. Nato je prijel fakir malo približno petletno deklico ter pričel z njo plezati po vrvi. Po preteku četrt ure je splezal tako visoko, da je bilo videti od njega samo malo neznatno pičico. čez nekaj časa je videlo ljudstvo padati neki predmet. Lasje so se jim dvigali groze, ko so videli, da je padla na prostor, odkoder se je dvignil fakir, odsekana roka tega otroka, zatem je padla glava in drugi odsekani deli trupla. Ko so bili vsi deli na zemlji, je fakir splezal zopet navzdol, sestavil zopet vse telo in deklica je zopet živela. Neki operater, ki je filmoval ves prizor, ter skušal doma razkriti film, ni našel na filmu — ničesar.
X Praznoverstvo srednjega veka.
Komičen privesek k tragiki preganjanja čarovnic podajajo procesi, ki so se v srednjem veku in tudi še v novejših epohah pri cerkvenih, kakor tudi svetnih sodnijah po vseh predpisih juridičnih formalitet vršili proti živalimi. Leta 1386. je obsodil magistrat v Chalaise neko svinjo, da se ji odreže rilec in sprednja leva noga ter potem obesi za kazen, ker je obžrla nekemu dečku dele obraza in roko. Žival so oblekli v ženska oblačila ter tako našemljeno javno na trgu obesili. Krvnik je dobil za delo 10 sonjev in novo rokavico. V srednjem veku so tako lajiki kot duhovniki z malimi izjemami verovali v moč od cerkve izrečene ekskomu-nikacije živali, ker niso bili na jasnem, ali izhaja zlo od Boga ali od hudiča.
X Potovanje kometa Pous. Poračunih astronomov moramo iskati komet Pous-Winneke poleg svetle zvezde Artur (alfa Boote), ki se vidi z očesom na vzhodnem nebu. Po približnih računih se nahaja komet sedaj v razdalji 180 do 200 milijonov kilometrov; 1. marca bo odda-
ljen še za 110 do 115 milijonov kilometrov; 1. maja le še za 35 do 30; 1. junija samo za 15 milijonov kilometrov, a 26. junija bo oddaljenost enaka — ničli. Ta dan bo repatica trčila ob zemljo, oziroma bo križala pod zemlje; mogoče je, da ji zemlja uteče, ali da se zakasni ali jo bo mogoče repatica prehitela ali pa se bo zakasnila, mogoče je pa tudi, da se srečati zemlja in repatica v isti točki. Kaj se bo zgodilo je odvisno od narave, oziroma sestave repatice. Fatalno je to, da ne bomo trčili z repom, temveč z glavo repatice, ki ima premer od 46.000 km, medtem ko znaša premer zemlje samo 12.742 kilometrov, a meseca 3.473 kilometrov. Mogoče je ta komet plinast ali ima razne konglomerate materije; zgoditi se zna, da se zadušimo od plinov ali da pričnejo padati zvezde kot dež. Astronomi nas tolažijo, da ne smemo vzeti stvar preveč tragično, zakaj prvič so astronomski računi samo približni, drugič pa so nepričakovani vplivi v razdalji, ki so dosedaj ščitili zemljo, da ni trčila s katerim soparnikom in se razletela v goreče dele po vsemiru. Mogoče pa je, da se tudi mi pretvorimo 26. junija v nič, kot bo razdalja Pousa od zemlje enaka ničli.
X Nov izum za dviganje potopljenih ladij. Do sedaj so se potopljene ladje dvigale na ta način, da so se vse odprtine dobro zamašile, potem pa se se s sesalko izsesaia voda. Sedaj pa je izumil Anglež Russel Gordon vreče, ki se zložijo, potapljač pa jih tako zložene stavi v prostore ladije, nato se jih napolni z zrakom in te se raztegnejo kot balon do 14 m dolžine in tako dvignejo ladjo. Več ladij se je na ta način že dvignilo.
X Verižniki in tihotapci na Semmsrin-gu. Semmering je bil vedno zbirališče bo gatašev iz cele Avstrije, pa tudi iz inozemstva. A tako razposajenega in živah nega življenja kakor sedaj tam menda še ni'bilo. Kakor poročajo dunajski listi, ni na Semmeringu sedaj niti ene prazne so bice, v kavarnah in restavracijah ne eno prazne mize. Vse je zasedeno. Vse vrvi. vse se veseli, se smejo, igra, a največ se — pleše. Zbrali so se tam tihotapci, verižniki in vojni bogataši z izmozganega Dunaja. Elegantni mladi pari, vse v svili in kožuhovini. Ce treba, plačajo za sobo tudi 10.000 kron. Iz južnih krajev, zlasti iz Italije in Jugoslavije, prihajajo velike množine cvetja. Nageljčki se prodajajo po 50, krizanteme po 1000 in orhideje po 500 kron. V istem času pa Dunaj umira od glada, vlada izgublja glavo, a avstrij ska valuta pada, pada . . .
X Koliko plača Nemčija vojne odškodnine. Te dni so poročali časopisi, da je Nemčija poslala v Pariz štiri vagone zlata. A to je samo neznaten del vsote, ka tero mora plačati Nemčija kot odškodnino za pr i čeno škodo v svetovni vojni. Vsega skupaj mora plačati Nemčija 226 milijard mark v zlatu, to je 11 milijard 300 milijonov komadov po 20 mark v zlatu. En komad za 20 mark v zlatu tehta 7.96495 gramov; cela vsota tehta torej nad 90.000 ton. Da se zamore to llato odposlati, je treba 9000 vagonov. Ce se vzame, da je vagon dolg 10 metrov, bi moral biti vlak, ki bo vozil to zlato, dolg 90 kilometrov.
X Nov zrakoplov. Iz Londona poročajo nemški listi sledeče: Novi veliki zrakoplov R 36 je skoraj že dograjen. Zrakoplov bo še večji kakor R 34 in je preskrbljen z različnimi novota-rijami, kakor n. pr.: z ležišči za direkten polet v Egipt. Zrakoplov bo še ta mesec izročen prometu.
Hišna in dekla
pridni in pošteni, za vsa domača dela sa sprejmeta pri dr. R. Karbi v Kamniku.
?
dekle,
kakor tudi
Pridno, močno in pošteno
takoj snrejme tvrdka
McerB&si |lU[j0Bjh Krautsdorfer,
trgovina z mešanim blagom v Ločah, žel. postaja Sv. Duh pri Poljčanah.
Matere, dojite svoje otroke! Naravni zakon je: vsaka mati naj doji svojega dojenčka. Dojenje ohrani materam zdravje, saj porodni sledovi na materinem telesu pod vplivom dojenja hitreje izginejo nego pri materah, ki ne doje. Te ostanejo pre-mnogokrat bledične, nervozne, hirajo in izgube telesno lepoto.
Dojenje torej ohrani materam telesno lepoto. Govorica o nasprotnem je prazna. Tudi jim napravlia pravo materino veselje, o katerem mati, ki ne doji, niti ne sanja. Stroški za dojiljo ali za umetno hrano odpadejo.
Za otroke pa je dojenje še večjega pomena. V prvem letu umrje od dojenih otrok 10 odstotkov, od nedoje-nih pa 26 odstotkov. Torej 16 odstotkov pomore matere same, ker svojih otrok ne dojijo in to je ogromno število. (N. pr. od 10.000 otrok jih umrje 1600 samo zaradi tega, ker niso bili dojeni z materinim mlekom.)
Dojeni otroci so vrhutega utrjeni še pozneje proti marsikaterim boleznim. Narod, kojega matere doje svoje otroke same, ima bodočnost. Pru-si se iz tega razloga boje Poljakov in nemška učenjaka dr. Escnerich in dr.Chrobak, profesorja na dunajski
medicinski fakulteti, sta opozarjala poleg drugih učenjakov Nemce in Ogre na nevarnost, ki jim preti od strani Slovanov v rečenem oziru.
Slovenska mati, pomni to in zdrava, lepa in vesela boš in zdrav bo tvoj otrok in zdrav tvoj narod!
Proti nahodu. Dobro sredstvo proti nahodu je vdihavanje vodne pare. V ta namen napolni lonec s kropom in vrzi vanj približno ka-vino žličico kafre. Potem se nagni na lonec in vdihavaj skozi nos paro, usta pa imej zaprta. To priprosto sredstvo olajša tudi najhujši nahod, da človek lažje diha in mu ni tako težka glava.
Kako se preženejo mravlje. Mravlje se preženejo iz stanovanja z bez-govimi listi, kateri se devajo sveži ali suhi na prostor, kamor mravlje najbolj zahajajo. Lahko tudi luknjice, iz katerih prihajajo mravlje, pokadiš z žveplom ali pa vtakni vanje malo terpentinove smole.
Zimska piča za kuretino. Pozimi, ko se spušča kuretina zjutraj iz hleva, jo često prav hudo zebe. Zato je dobro, da jo hranimo z gorko pi-čo. Najboljši je kuhan krompir, stlačen in pomešan z otrobi. To naj dobivajo kure še mlačno. Hrana naj se jim ne trosi na tla, ker se tako prehitro shladi. Tudi bi se z ostanki le vrabci mastili. Saj vsakdo ve, kako
vsiljivi so ti baš na dvorišču. Zato naj se da hrana v malih koritih ali v skledicah, iz katerih se tako ne raztresa. Zvečer naj dobijo kokoši zrnja, najbolje ovsa ali ječmena. Vča-
sih naj se jim tudi zrnje skuha. Stre-sti jim treba potem vse skupaj z vodo, v kateri se je zrnje kuhalo, v korita. Zrnje daje kokošim ponoči več gorkote, ker je le počasi prebavljajo.
državna uslužbenca
želita ko espondirati z mladima, inte igent-nima devojkaraa. Pod šifro »ielena pomlad.* ————B———M—M
Dober dan! in nikakih bolečin no bosto imeli, če uporabljate Fellerjev Elsa-fluid in Elsa-krogli-ee, 6 dvojnatih ali 2 specialni steklenici Elsa-ftuida 42.— K. 6 škatlic Elsa-kroglic 18.— K. Ideal vseh sredstev za negovanje lepote so: Fellorjeva obrazna pomada močnejše vrste 15.— K. Fellerjevo pravo medicinalno lilijino mlečno milo z znamko »Elsa" 19.—. Fellerjeva Tannokina-pomadrt za rast las, veliki lonček 15.— K. — Tudi vsi drugi Elsa-izdelki tvrdke Evgen V. Feller, v Donji Stubici, Elsa-trg Št. 360 na Hrvatskem so vseskoz zanesljivi in priporočljivi.
V nojem nmm ^izS™
Solo, pripravno za upokojenca s 3 otroki. Eventualuo se kupi. Ponudbe na A. Pahar, Trbovlje 2.
Proda se posesfuo ZrJtŽ™'
2 travnika, velik Badonosnik, 2 njivi. gozd, majhen vinograd, hišo, hlev, svinjak skedenj, prešuico, prešo in klet. Vse na ravnici blizu cerkve in postaje, prikladno za železničarja ali pa majhnega upokojenca. Cc.ua 80 000 Iv. Prašati pri Gašparju Popoviču, Me-stlnje. Pristava, Zibika.
Varčna gospodinja rabi edinole
GAZELA MILO
ki je najboljše in najcenejše
i za Vas!
Racionalno negovanje lepote.
Hočete li obraz in roke racionalno negovati, pege, mozolce odpraviti, grobo, hrapavo kožo mladostno in prožno napraviti, uporabljajte Fellerjevo pravo Elsa- obrazno in kožo ob-variijočo pomado 1 veliki porcelanasti lonček 15"— K. Elsa toaletne umivalne pastile 1 škatlica 10'50 K. Pomada za ustnice 2'— in 4-— K.
Ideal vseh mil
je Fellerjevo Elsa lilijino mlečno milo 19 — K. Tekoče lilijino mleko 12"— in 15'— K. Najfinejši glicerin 6'— in 30" — K. Vaselin po 3'—, 6"— in 12'— K. Neškodljivi puder za obraz v vrečicah po 5"— K. Barvilo, rdeče, za obraz, 10 pisem 20"— K.
Puder gospe, katera se v to
razume.
je pravi dr. Kluger-jev Hega-pudcr, bel, roža, velike elegantne škatle 24'— K.
Kurja očesa
bradavice, trdo kožo, odpravljata brzo in temeljito Fellerjev turistovski obliž «Elsas> v škatlah po o'— K in 7'50 K in Fellerjeva turistovska tinktura steklenica 10"— K.
Fini parfemi
francoski, originalne steklenice 40"— K; na tehtnico od 20'— K naprej. Sachet (ovitek dišečega praška za perilo) 8 — K.
Kaj se vsak dan potrebuje?
Angleški obliž 2'— K. Lizoform 30 — K. Popolni irigator, najboljši, 150'— K. Pravi lizol 30— K. Kafra 3'— K. Kafrne kroglice 5'— K. Arnika 6'— in 30'— K. Po smrekovem gozdu dišeči parfem za sobe 35'— K. Konjak 30'— K. Malinov sok 30'— K. Kina železnato vino 30'— K. Esenca za rum 7'— in 35'— K. Kiueški čaj na tehtnico od 3"— K naprej.
Pri vprašanjih
naj se prilože poštne znamke za odgovor.
Prvovrstno naravno negovanje las.
Rast las pospešuje, kožo na glavi krepča, plešo iu prerano osivelost preprečuje Fellerjeva prava Tanno-kina-pomada za rast las, 1 veliki porcelanasti lonček 15'— K. Močno katranovo milo za glavo 14'— K. Ogrska pomada za brke po 6'— in S'— K. Neškodljiva olja za lase, orehovo olje mala steklenica 6'— K, velika 30'— K. Shampoon za umivanje las 4'— K.
Najmočnejše francosko žganje
najčišča predvojna roba, manjša steklenica 15 — K, velika 35'— K. Elsa Kolonska voda v steklenicah 7'— in 35'— K.
Proti potenju telesa
deluje zanesljivo Fellerjev Elsa sipalni prašek 1 škatlica 10'50 K.
Kaj je „Elsa-Fltiid", to ve vsak!
6 dvojnatih ali 2 specialni steklenici 42'— K.
Za usta in zobe!
Ilega zobni prašek s kisikom, 1 škatlica 20'— K. Dr. Heiderjev zobni prašek 1 škatla 6'— K. Elsa ustna voda 30'— K, zobne krtačice od 20'— K naprej.
Proti mrčesom
kakor muham, bolham, stenicam, ščurkom, zanesljivo in temeljito deluje Elsa mrčesni prah, velika škatla 15'— K. Tinktura zoper stcnice 30'— K. Naftalin od 2'— K naprej.
Miši in podgane!
Mišji strup 8'— K. Strup zoper podgane 8'— K in 10 — K.
Omot in poštnina
se računa posebej, toda -najceneje. Cim reč se naenkrat naroči, tem manj draži! stroški to robo.
I.	Naročila se adresirajo na:
EUGEM V. FELLER, lekarna,
Stubica donja, Elsa trg št. 360, Hrvatska.
Rezerve t okrog
K 10,000.000
£>«lnl6lta glevnic&i I®-	.	»	-	n .	v «	» • S S ■
* 3o.ooo.oco 1 Jadranska banka :: Podružnica Ljubljana
Gsntraia: Trst. Podružnice: Beograd, Dubrovnik, Dunaj, Kotor, Maribor, Metkovič, Opatija, Split, Sarajevo, šibanik, Zader, Ekspozitura Kranj,
Prevzemat Borzna uhrnčžla in jih uvrsti je a«}
fcuJantneje.	-
Brzojavni naslov: Jadranska.
ftprtjomai	sa kijiiii-B. - Vlogr ■» tekoei
s* iiru-rafuB proti najugodnejšemu ohrestovanjil. --Rentni davek plač* banka is svojega.
Kupuj« In pro»SaJ»i Pevise, va)nt«, vrednostna papirje itd.
Knkontirai Menice, devize, vrednostne papirje itd. ixaaja: čeke. nakaznica in akreditive na vsa tu- is
luogemitka mesta S3»j*» predujme 9 na vrednostne papirje in na
blago, ležeč« v javnih skladiščih. Daje trgovske
VrmiitP pod najugodnejšimi pogoji.
Telefon *t. 257.
usnjarska industrija, d
na Bregu pri Ffuju (Slovenija) je pričela z obratom tovarne za čevlje.
8£t
V
Si
fne Goodyear in Mae-kay čevlje za gospode
dame, navadne delavske, kakor tudi najfinejše luksusne čevlje.
Odgovorni urednik Luka Sila.
Izdaja Konzorcij Domovine.
Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani.