Iz Petrograda 25. maja. (Konec). — 23. maja je bil v družbenem shajališču plemstva velik obed, kterega se je vdeležilo 600 povabljenih oseb. Pri tej priložnosti so se zopet slišale razne zdravice. Minister nauka grof Tolstoj je nazdravil sledeče: Vi, gospoda, niste pooblastenci, da bi Vas bili Vaši sodeležani sem poslali. Vi nimate formalnih pooblastil. Tudi mi nismo tukaj službene osebe; mi smo Rusi, severni in izhodni Slovani, kteri Vas zahodne in južne Slovane pozdravljamo. V naši družbi, v izrekih naše simpatije ni nič kombiniranega in nobenih političnih namer. Ali se ima za tega del naša simpatija zmanjšati? Nikakor ne; ona se le povekša. Naša simpatija ni osnovana na vnanjih razmerah, ampak na duševni zvezi, ktera živi v nas samih, v našem jeziku, v vzajemni slovanski ideji, v naših srcih, v naših slovanskih žilah. — Profesor Lamanskv je napil na razvitek moči vzajemne rusko-slovanske zveze. Markovič, ruski pesnik, je rekel: Nesreča Srbov na Kosovem polji še ni pozabljena. — Druga zdravica je spominjala na žalostne nasledke nesreče na Beli gori. Dr. Rieger je nazdravil slovanskim bori-teljem evropske civilizacije, edinosti v duhu, kajti je telesna nemogoča.
24. maja je obedovala slovanska deputacija pri ministru nauka grofu Tolstoju. Tudi tu so se vrstile zdravice. Na večer je bil velikoČasten koncert. 25. maja bili so med drugim pri porotni obravnavi. Predstavili so se tudi knezu Gorčakov-u, kteri jim je med drugim rekel: Moji nasledniki bojo tako čuli nad interesi slovanskimi, ko jaz. Gostoljubni sprejem, kterega vam je napravil ruski narod, nareja posredovanje ruske vlade nepotrebno.
Potem so šli k avstrijskemu poslancu, kteri jih je sam peljal pred cara ruskega. Peljali so se 25. maja v Carsko Selo, kjer je bila 26. avdiencija. Pričujoči so bili tudi carica in carjeva rodbina. Car je rekel Cehom : Posebno ceno prikladamo temu, da vidimo tukaj Vas. S Palackom je govoril car o tem, kako se je bil še ko carjevič sešel ž njim v Rimu. Dr. Rieger se je zahvalil caru za tako slovesen in ljubeznjiv spre-
193
jem v ruski državi. Car je predstavil deputacii svoje otroke. Carica se je z gosti pomenkovala ruski in francozki. Safafik iz Beligrada je pozdravil cara, kteri mu je odgovoril: Gledali smo na Srbe vedno ko na svoje sorodne brate. Bog Vam bode podaril boljšo bodočnost. Bog daj, da bi se Vaše želje izpolnile. Na to je šel car v sobano, kjer so bili drugi gosti slovanski. Ti so ga pozdravili s slava- in živio-klici. Na to je car odgovoril: Bodite mi srčno pozdravljeni, gospodje; veselim se videti svoje sorodne brate tukaj v slovanski bratovski deželi. Upam, da bodete zadovoljni s svojim bivanjem tukaj , posebno pa v Moskvi. Da ste mi zdravi, dokler se zopet vidimo! Pozneje so pri caru obedovali.
194
Dopisi.
Iz Gradca. Gosp. dr. Tancer, dobroznani tukajšnji zdravnik za zobe in učitelj tega znanstva, vrnii se je zopet domii iz Pariza in Londona, kamor se je bil podal, da izve kako novo iznajdbo francozkih in an-gležkih zdravnikov za zobe in, ako je dobra, jo tudi privzame svojemu delovanju.
Iz Haloz. — 23. vel. travna je bila v ptujski narodni čitalnici velika skupščina; gosp. P. prevzemši meseca grudna lanskega leta ravnateljstvo po pokojnem g. Cucku, poročeval je o delovanji in stanji čitalni-činem, g. blagajnik P. o novčnih rečeh, oba prav jasno in točno. Iz obeh sporočil se razvidi, da je čitalnica stoječa na krepkih nogah znatno napredovala ; ima namreč lepo urejeno stalno gledišče, kjer se večkrat naslajuje s primernimi igrami čitalništvo ; umetno ubran glasovir; olikano pevstvo, za kar ide zasluga in javna zahvalnost g. Frku, pevskemu vodji, pa tudi vsem marljivo se vadečim pevcem. Slava vrlim pevcem ptujske čitalnice! tudi glediščine igralce imamo hvale vredne, kteri svoje naloge točno in okusno dovršujejo. Jedno še pogrešamo, in to je: društveni pogovor narodni primeren lepoti slovenskega jezika, zlasti skladnji, čemur bi lahko na pomoč prišel poduk in skrbna vaja. — Posebne vrednosti se mi zdi predlog, sprejet od velike skupščine, da naj ptujska čitalnica napravi prihodnjo jesen, to je, o učilniških počitnicah, veliko besedo pokojnemu g. Antonu Krempelj -nu, bivšemu župniku pri Mali nedelji, slovenskemu pisatelju in zgodovinarju, umršemu 1844. leta. On je nam slovenskim Stircem v domačem jeziku razve mnogo drugih knjig spisal: „Dogodivščine štajarske zemlje" s posebnim pogledom na Slovence. V Gradcu 1845.' Nemila osoda mu ni dovolila preživeti natisnje-
195
196
nega dela, ktero rad prebira vsak vrli sin slovenske matere. Vsak omikan narod čisla, če prej ne, gotovo po smrti svoje pisatelje, posebno pa zgodovinarje, kteri budijo narodno zavest, razkrivajo in razgrebajo zgodbe davnih sprednikov, kažejo slavna in junaška dela na posnem, črna in napačna na ogib, in tako pripravljajo boljšo bodočnost potomcem. Kdo ne ve, kaj je bil Karamzin za veliko slovansko Rusko, Schlosser za Nemško, kaj je še živeči Palackv za Cesko itd. Takih mož imena se kujejo v zvezde, narod je čisla po pravici kakor svoje polbogove. Isto dolžnost imamo mi Slovenci, da vredno in dično poslavimo svojega prvega slovenskega zgodovinarja, in sicer na Ptuju in v okolici, kjer je živel in deloval. To slavno nalogo hoče izvrstno zvršiti ptujska Čitalnica. — Namenjeno je natanki popis njegovega življenja na svetlo dati, da bodemo imeli zvesto sliko toliko slavnega narodnjaka in učenjaka. Da se pa more napisati popoln životopis, treba je pozvedeti vse njegovo delovanje, vse spise, sestavke, rokopise, njegove razmere v pa-stirstvu; obračamo se tedaj na vse njegove prijatelje in znance še živeče, naj nam racijo dobrotljivo naznaniti vse potenkosti ozir na njega imajoče, in sicer kolikor najbrže; posebno prijazno se priporočamo gg. dr. M uriš ecu in dr. Razi agu, da nam razkrijeta, kje so raz-tepeni razni njegovi sestavki učenega zadržaja. Vsa pisma tičoča se Kremplj-na blagovolijo se pošiljati pod naslovom: Raičev Božidar, kaplan pri sv. Barbari v Halozah. P. p. Zavrč.
Iz Haloz 7. junija. Misel rodi misel. Velika skup-čina ptujske narodne čitalnice je sklenila bodoče učil-niške počitnice napraviti veliko besedo na slavo in blagi spomin g. Krempljnu, slovenskemu pisatelju in zgodovinarju, kar je gotovo najpriličnejše v Ptuju, kjer je največ pisateljeval in dokončal kratki tečaj pozemelj-skih dni. Za kmečkega Slovenca se take svetečnosti najbolje prilegajo ob nedeljah in praznikih po dovršeni redni božji službi, kajti drugi dnevi ovirajo v domačih opravilih. Oziraje se na to kanimo pri Mali nedelji 1. kimovca g. K. poslaviti s primerno besedo, da se je leže udeležijo Murski poljanci, Dolanci in Goričanje, kterih množina še ima njegovo ime v častnem spominu. Ta pomisel je gnala g. St. in mene, da se sporazumiva s prijaznim g. župnikom, ter razgledava torišče, kjer bode se vršil prvi del kanjene slovesnosti. Stopivša na pokojišče sva brže bolje hotela videti gomilo, pod ktero počivajo ostanki pozemeljske lupine blagega in plodnega pisatelja in buditelja naše narodnosti v oni dobi, o kteri še je skoro neznana bila narodna zavednost; toda ni bilo opaziti nikakega veličastnega znamenja primernega slavnim delom vrlega narodnjaka in zaslužnega učenjaka. G. župnik videvši naju radovednost reče: gledita, ondi pred velikim razpelom tri spomenike na grobovih treh duhovnikov; uganita, kteri je Krempljnov? G. St. hitro pogodi rekši: srednji, ki je najmanjši.    Res, taka
J'e, tolikih zaslug duhovniku in pisalcu ni se našla do->rotljiva roka, ktera bi dostojni spomenik postavila na njegovo gomilo: le trije kmetov je, in sicer Stranj -šak Juri, Hraševec in Kreft J. uvaživši in razumi vsi njegove velikanske zasluge za slovenski narod, kar priča tudi napis, usmilili so se učenega zgodovinarja, da se prehitro s spomina ne zbriše njegovo dično ime. Hočemo li počastiti ga z dostojno besedo, treba je, da mu Slovenci postavijo spomenik, konci najlepši na istem pokojišči, vsaj je bil onda za slovensko Štirsko najslavnejši pisatelj, nikogar ne iznemši, najglobŠe segajoči v narodno življenje in zgodbe, zato pa so razve mnogo drugih knjig najbolje se prikupile narodu njegove „Dogodivščine" odprvše slavno in tožno minolost, da se zrkalimo za srečnejšo bodočnost. To je nagnilo ustano-
vivši se odbor na hitrem skupiti radovoljna darila za častni nagrobni kamen, in se uljudno obrača z iskreno prošnjo k vsem njegovim spoštovalcem, bralcem njegovih spisov, in vsem poštenim slovenskim narodnjakom, zlasti štirskim, naj racijo še ta mesec (da se more z začetkom malega srpna začeti delo) dobrovoljno poslati primerna darilca dotičnemu odboru, pod naslovom: Stranjšak Martin, župnik itd na Zavrči. Pošta: Ptuj-Zavrč. Osvetlajmo si lice pred narodom in svetom, ter popravimo zanemarjenost 231etno; pokažimo se hvaležni trudu in skrbi marljivega dušnega očeta. Vsak omikan narod visoko Čisla, vsaj v zvezde kuje svoje zgodovinarje, tudi mi ne smemo in ne moremo zaostati, dokler kri ni voda, dokler srce ni kamen.
Kakor iskra sprožena iz molnjila prijela se je in segrela to pomisel poštena narodna srca, ter prijazna naklonila na tvarni delež. Dokaz temu je, da se je v dveh dneh nabralo na ta namen 105 gl. in sicer darovali so : g. Stranjšak Martin završki župnik 10 gl.; dr* Klemenčič Anton, župnik ljutomerski 10 gl.; Kramber-ger Lovro, književni župnik 10 gl.; Trampuš Janez,, kaplan završki 10 gld.; Raičev Božidar 10 gld.; Stiper J, križevski kaplan 7 gld.; dr. Razlag 6 gld.; dr. M ur-šec 5 gld.; dr. Ploj, odvetnik v Ljutomeru 5 gld.; dr* Vukotinovič-Farkaš, vračnik v Ljutomeru 5 gld.; Juri Vovk, ormoški župnik 5 gld.; Lovrenčič F., malone-deljski župnik 5 gld.; Meško J., lovrenški župnik 5 gl.;: Trunk Blaže, lovr. kaplan 5 gld.; Antolič J., ljutom, kaplan 3 gld.; Vojsk J., ljutom, kaplan 2 gld.; Suhač A., maloned. kaplan 2 gld. — Slava Krempljnu, Bog blagoslovi naše početje. — Krasnoslovnim pisateljem naznanjamo, da se s tem razpisujete dve darili za kratki glediščini igri, kteri bodete se igrali o Krempeljnovi besedi pri Mali nedelji in v Ptuju. Najboljši se prisodi 50 gld., drugi 30 gld. Tvarina se posnemi iz slovenske zgodovine: Samo; doba Cirila in Metoda; Prisega koroškega vojvode na kamenem prestolu pod Karnuto-gradom itd., ali pa iz narodnega življenja. Rok je do 28. malega srpna. Pisateljevo ime se občinstvu naznani po dovršeni igri pri besedi, in potem darilo podeli. Rokopise prijemlje                               Raičev Božidar.
Iz Gorice, L%. — Zadnji list „Domovine" je s svojim prvim sestavkom, spisal A. Ž., gotovo vsem tukajšnjim Slovencem jako ustregel. Veliki krščanski nauk za Slovence v Gorici, odkar je bil ta pred več leti — ne vem zakaj? — iz cerkve sv. Ignacija pregnan in nikjer več v mestu nadomesten, se zelo zelo pogreša. Res je, da je kak kaplan te cerkve pri pilož-nosti, ko so se majhni otroci pri stranskem altarji pod-učevali, tudi kaj pridjal za odraščene; al vse to je le krpanje, s kterim se ne zadostuje ne velikim ne majhnim; veliki krščanski nauk se vendar vedno pogreša. Zlasti se pa pogreša letos prav živo, ko seje to opravilo, ker slovenskega kaplana ni, izročilo bogoslovcu, ki niti ni Lah niti Slovenec, čeravno GoriČan, in se je slovenščine še premalo naučil. In vendar imamo bogoslovce, rojene Slovence, ki so v slovenskem jeziku dobro izurjeni; kako, da se enemu teh ni izročilo to opravilstvo? Sicer, kar je, to je; al upati smemo, da bo zanaprej bolje in da dobimo veliki krščanski nauk v slovenskem jeziku, ki nam je čedalje bolj potreben. Otroci, mladenci, dekleta, ne še zadosti podučeni, pridejo iz dežele v mesto, v službo ali rokodelstvo. Kmalu pozabivši še to, česar so se naučili od svojih domačih pastirjev, nimajo več priložnosti se dalje učiti verskih naukov, ki so in morajo biti podlaga vsacemu vernemu kristijanu. Ali morda nevednost v krščanskem nauku komu koristi? Videant consules!
Iz Trnovega na Notranjskem 3. junija. J. U. (Pritožba.)   Večkrat sem že prejel vina iz Dolenskega
197
v
po železnici od Vidma do St. Petra, pa nekdo brez dovoljenja pokuša na železnici moje vino. Posebno je trikrat po vrsti hudo pušal sodom. Enkrat je bilo med vago videmsko in št. petersko navskriž 43 liber pri enem sodu, o drugo 7 liber in o tretje 23 liber. Vprašam v imenu svojem in drugih: ali ne gre skrb železniškemu oskrbništvu, da varuje škode tega, kteri ji drago vožnino plača? ali nima moči take nepoklicane pijavke spoditi, in drugim poštenim ljudem k kruhu pripomoči. Kdo bo železnici še rad kaj takega zaupal, kar posušenemu grlu kakega železniškega delavca diši?
Iz Kostelja 5. rožnika. ... r. — Dolgo že niste, drage „Novice" od tod prinesle nobenega dopisa; mislil bi kdo, da se tukaj nihče za vas ne zmeni. A temu ni tako. Pred dvema letoma so „Novice" dohajale samo v farovž in šolo, zdaj pa se jim odpirajo tudi že kmečka vrata. Gotovo bi še več iztisov dohajalo sem, ko bi le denarja tako po malo ne bilo. Kosteljci se že dobro zavedamo narodnosti svoje; pokazali smo to tudi pri zadnjih volitvah. — Kakor večkrat od Gorencev čujemo, da zapuščajo domovino svojo, ter grejo v daljno Ameriko iskati boljega stana, tako so pričeli tudi Kosteljci delati. Letos se je izselilo več družin, pa ne v Ameriko, ampak na Hrvaško, prav tje, kjer so ubili glasovitega Udmaniča. Cuje se pa, da so jo reveži slabo zadeli. Zamenili so slabo za še slabeje. Res, da tukaj so zemljišča majhina in slaba, pa pridne roke vendar le dobe živeža, in tudi novcev bi nam ne po-manjkovalo toliko, ako bi bili bolj složni. Tu je še zmiraj zemlje, ki ni dovelj obdelana, prostora dosti za sadno drevje in murbe; le saditi bi bilo treba. Prehodil sem že veliko sveta, pa da bi tako malo sadnega drevja imeli ko tukaj, sem le malo kje našel. Kmetje bi sicer radi imeli drevje, ko bi hotlo samo prirasti, redili bi tudi sviloprejke, ko bi imeli s čim, ampak do tega priti ^se zdi nekterim nemogoče. Na jesen, kmalu o malem Šmarnu, se pobere vse, kar je možkega kaj vrednega ali na nemško ali na magjarsko po trgovini; domd ostanejo le ženske. Ker pridejo domu o veliki noči, tedaj mož ravno ta čas, ko se drevje sadi in žlahni, ni doma, in to gre leto za letom. Zatoraj rečem: ako je kje potrebna občinska drevesnica, tukaj je gotovo. Tudi c. kr. okrajna gosposka spozna potrebo te naprave, in je menda že dvakrat občina županu naročila, da naj se napravi pri šoli v Banjaloki in pri Fari; pa do zdaj brez uspeha. Čuditi se moramo možu, ki se imenuje oče občine, da mu je tako malo njeni blagor pri srcu. Ko bi napravili drevesnico, saj prostora ne manjka, vem, da bi se učitelja v Banjaloki in pri Fari z veseljem lotila dela in podučevala tudi mladino. Saj prifarski učitelj L. Abram je že tako, da-si tudi nima ne pedna zemlje lastne, izredil več tisuč sadnih in mur-bovih dreves, pri posameznih kmetih, vse iz dobre volje. Toraj začnimo delati, dokler imamo moža za to stvar dobro volj nega in sposobnega. — Naj omenim še to, da se učiteljema, ki spadata v kosteljsko občino, slaba godi, ker ne dobivata zaslužene plače redno, kakor je županu zapovedano. Kdor dela, naj tudi j6, pravi sv. pismo; kaj le revni učitelj bi moral delati, pa — glad trpeti? V nebo vpijoča krivica je to! — Letina dobro kaže, le dežja je premalo. Po hribih je mraz nekoliko škodoval, posebno pri slivah.
Iz Planine nad Seiuičem 2. junija. KI. F. — Z veseljem naznanjam „Novicam", da se bogate letine v vseh pridelkih nadjati moremo, ako nam mili Bog srečno pospraviti dovoli, kar na polji, v nogradih in vrtih sedaj tako lepo stoji. 25. maja je sicer neusmiljena slana tam pa tam Jižol in krompir popalila; posebno v Koprivniku in Crmošnicah, pa k sreči ni preveč široko  segla.    Tudi   se je   enkrat  tukaj   že  toča
vsula, al hvala Bogii, le po takih krajih, kjer ni mogla dosti škode napraviti.
Iz Paradišča poleg Ljubljane 8. rožnika. — Ni dolgo, kar so „Novice" nam naznanile pismo, ktero je bivši c. k. deželni poglavar razposlal uradnijam, da naj rabijo domači slovenski jezik, kadar imajo opravilo s slovenskim ljudstvom. Ne vem tedaj , kako je to, da ko sem 6. dne t. m. slavni c. k. depozitni uradnii v Ljubljani pobotnico v slovenskem jeziku podati hotel, je dotični gospod ni hotel sprejeti? Ko bi bila napak narejena, se ve, da bi bil prav imel, ako bi je ne bil sprejel. Al pobotnica je bila prav narejena, pa gospod je še bral ni, ampak mi jo brž nazaj da, ko bere napis „pobotnica." Nam kmetom se krivica godi, ako naš jezik, ki ga umemo, ne velja v kan-celijah, in s to pobotnico sem Še to škodo imel, da je bil denar za štempeljsko marko zavržen, ker pobotnica potem ni bila za nič. Toliko bolj čudno pa se mi še to zdi, dase ne sprejemajo taka pisma, s kterimi gospodje sami nimajo nobenega opravila! Pobotnica je že v domačem jeziku narejena, in, ako je prav narejena, je je samo sprejeti treba, pa druzega nič.
Matija 11 o v a r, prost kmet.
Iz Ljubljane. (Prihod Hrvatov.) Želja, dolgo dolgo gojena v srcu vsacega rodoljuba, spolnila se na bin-koštno nedeljo dopoldne. S poštnim vlakom blizo poli dveh pripeljalo se je okoli 400 dragih nam gostov iz mnogih krajev Hrvaškega, med njimi mnogo krasnega spola in pevsko društvo „Kolo." Že dobro uro pred dohodom zbiralo se je toliko sveta v kolodvoru in zunaj njega, da se je vse trlo. Ako so tudi nekteri prišli le iz zgolj radovednosti gledat nenavadno slovesnost, prišla je velika množica (in to smo šteli na tisoče), ki je s srčnim Čut jem prišla pozdravljat mile nam goste. Ko dospe vozovlak na kolodvor, donijo jim živili-klici od vseh strani; „Sokol" v lični svoji opravi s zastavo in tudi pevsko družtvo čitalnično s svojo zastavo, pozdravlja odlične goste, ki jih je spremljalo društvo „Kolo" tudi s svojo zastavo. Povekšal pa je sprejem ta še posebno krasni venec rodoljubnih gospodičin naših. Ko se prvi entuzijazem vleže in se nekoliko vredi skupščina, jih s srčnimi besedami pozdravlja dr. J. Bleiweis, in željo izrekuje, da bi jim saj nekoliko mogli povrniti dolg ne-pozabljivih dni lanskega novembra meseca, ko so nas Slovence tako sijajno sprejeli v Zagrebu. Načelnik slav-noznanega „Kola" prečastni gospod Krešič prisrčno odzdravlja pozdrav. Potem zapojo gospodje pevci čitalnični „Domovino;" po odpeti tej pesmi pa stopi rodoljubna gospodičina Ema Tomanova pred zastavo „Ko-lovo" in po navdušenem govoru pripne zastavi venec, na čegar trobojnih trakovih se je lesketal napis: „ Slovenke slavnemu društvu „Kolo" v spomin 9. junija 1867." Gin j enega srca za ta predragi dar se ljubeznivi govornici zah valuje gosp. Krešič, konča vsi s klicem „živile Slovenke." Po vsem tem g. pevci družbe „Kolo," čitalnice in „Sokola" zapojo „Naprej zastava Slave" in s živili-klici se množica tisočerna podd na pot v mesto, pred njo pa v sestriški zvezi vse tri zastave. Pri izhodu iz kolodvorne ceste pozdravlja mile nam brate z narodnimi barvami okinčani slavolok, na kterem se je bralo: „Dobro došli!" Ce tudi je ljudstva bilo brez števila in vozov brez konca in kraja, se je vendar vse vršilo v najlepšem redu. —Ob 3% ure je bil skupni obed na vrtu kazininem, kjer so zdravice in pesmi povikševale občno radost. Iz Križevcev je došel telegram. Stola-ravnatelji po lepem hrvaškem običaji bili so rodoljubni gospodje ravnatelj Torbar, senator Tuš kan, dr. Zarnik in prof. Mandelc. Zdravica biskupu Strossmajer-u napita se mu je telegrafila v Pariz; drugo jutro je dospel od pre-vzvišenega   gospoda   srčen   pozdrav v Ljubljano nazaj.
198
Med obeđom se je dr. C os tova knjižica „Postojnska jama" poklonila gostom ; oni pa so v spomin 9. lipnja 1867 nam dali miločutno pesmico „Pozdrav braći Slovencem/' — Po obedu šla je družba vsa in še mnozih druzih gospodov in gospa na sprehod, da smo jim pokazali našo najkrasnejšo okolico, čez Rožnik naDrenikov vrh, kjer so možnarji pokali, da so že od daljec pozdravljali prihod bratov naših. Razgled tu na gorensko, notranjsko in dolensko stran zanimival je očividno naše goste, in le težko so se ločili od te krasne panorame, da smo še pb pravem času prišli na Vodnikov rojstni dom v Šiško. Tu zopet jih je s živahnimi živili-klici sprejela množica našega prostega naroda; gosp. župan vitez A. Gariboldi jih s srčnim govorom pozdravlja, na mizi na vrtu pa so bili hlebi in sol za goste pripravljeni in sodček domačega vina je dajal povod napitni-cam. Ko se je noč vlegla čez hribe in doline, smo se vrnili v mesto, kjer je na krasno okinčanem dvorišču čitalnice bilo počivališče popoldanskega radostnega potovanja. Tu je bilo zopet toliko sveta, da marsikdo ni dobil prostora, da bi se bil vsedel. Vojaška godba je svirala lepe narodne melodije, „Kolo" je pel krasne pesmi (med pevci njegovimi smo še posebno občudovali izvrstnega tenora, kteremu ni kmalu para) in tako so med prijaznimi pogovori, ki jih ima brat z bratom, prijatelj s prijateljem, pretekle ure tako hitro, da že je petelin jutranjo pesem pel, ko se je vesela družba ločila od tega mesta, da je šla počivat in se okrepčat za pot drugi dan v Postojno. Vreme ta dan in drugi dan bilo je tako lepo, da so nebesa sama kazala, da so mila bratinskemu shodu. Drugo jutro ob 8. uri smo se poslovili na železnici od ljubljenih gostov, mnogo število Ljubljančanov in Ljubljančank pa jih je še spremilo v postojnsko jamo. Se zlatimi pismenkami ostane ta dan zapisan v dnevniku povestnice jugoslavenske!
Iz Postojne 10. junija. Kakor je občno znano, obhaja se vsako leto v naši veliki jami ali špilji svečanost na binkoštni   pondelek.   Lani   zarad   vojske   svečanosti ni bilo in žalostni smo gledali jamne duri zaprte.    Kdo bi takrat si nadjal bil,   da   čez leto   se   nam  žalost bo spremenila v tako  veliko,   tako   srčno  veselje,   kakor-šnega so danes polna naša prsa.    Zavidljivi smo včeraj pogovarjali se od vas Ljubljančanov, ki ste častitljivo in radostno smeli sprejemati veliko število predragih bratov iz Zagreba, Karlovca , Siska, Granice in drugih krajev sosedne   nam   dežele   hrvaške, — danes pak,   o srečni dan! so došli ljubljeni bratje tudi simo k nam, pozdravljat nas,   in   ogledovat podzemeljske naše krasote.    Se ve, da je množica Postojncev in druzih Notranjcev, pre-vesela prihoda bratov iz vzhoda,   drla k  železnici,  jih vredno sprejet. Željno pričakovani vlak dospe, — godba postonjska v jugoslovanski narodni obleki udari  in za-drobi domačo potnico,   zasvetijo se zastave hrvaške in naše vse v jasnih barvah slovanskih,   združijo   se,   — z  vozov   pa   stopijo   gospodje   in   gospe,   ktere  izmed trume tujih gostov pripeljanih iz Trsta, hipoma spoznamo za   predrage   nam   brate   Hrvate.     Misliti   si   znate,   s kako srčnimi stoterimi živili-klici smo se pozdravljali in odzdravljali, glavarstvo soseske postojnske pa, združeno z mnogimi župani bližnjih krajev, je spodobno s kratkim toda iskrenim govorom pozdravilo kolovodja, častitljivega gospoda Krešiča,   ki  je   besede   bratovsko   sprejel v imenu   vseh   bratov  in   ravno   tako   iskreno   odgovoril. Poljubili smo se potem ko pravi bratje,   in   o   veselem petju izvrstnih pevcev Kolašev  in   vrlih Razdrcev   smo pod milim nebom pričakovali Sokolcev in drugih ljubih rojakov iz Ljubljane. Ko so še ti pristopili družini naši in svojo s vi tlo zastavo prinesli v vrsto prejšnjih, smo se z godbo na čelu v močnem krdelu podali v trg postonjski. Ondi so si naši popotniki nekoliko odpočili, Kolaši pak
in Sokolci v družbi druzih domorodcev so počastili s pohodom spoštovanega našega župana gospoda Lavren-čiča, pri kterem so tudi obedovali. Med obedovanjem v veselem zboru dičnih bratov so se čule iskrene in srčne zdravice, potem, se ve" da, tudi milo petje. Trikrat streli možnar, — in hajd v jamo (špiljo). Ne bom dosti grešil, ako rečem, da je bilo ta dan 3000 ljudi v postojnski jami, med njimi 500 naših bratov jugoslovanskih. Drago nam je bilo od njih, prišedših potem iz špilje, slišati, da so se izvrstno radovali nad tukajšnjimi naravnimi lepotijami, a najslajša nam je bila pa beseda, da hočejo nam kot slovanskim bratom vedno ohraniti simpatije, ktere so jih pripeljala do nas. Naj sprejmejo ljubeznjivi sorodnjaki tudi naše iskreno zagotovilo, da iz spominice Postojncev srečni dan 10. junija 186T nikdar ne bo izginil.
—  Deželni odbor je v eni poslednjih sej sklenil, da redoma vsak petek ima sejo. V eni preteklih s^j Je> g'eQ,e na to, da se po novi osnovi občin (srenj) jim čedalje veča opravila izročujejo, deželni zbor sklenil, da predloži prihodnjemu deželnemu zboru načrt za osnovo okrajnih občin (Bezirksgemeinden), v kterih naj bi več občin imelo svoj skupni z&stop v tacih zadevah, ktere presegajo moč posamesnih manjših občin in jim nakladajo preveč bremena. Take okrajne občine, kakor naši bralci vedo, so tudi po druzih deželah, kakor na Stajarskem, češkem itd.
—  Po sklepu deželnega zbora je odbor 28. oktobra 1865 c. kr. dež. poglavarstvu naznanil, da ga je volja skrbeti za ustanovljenje z al 6 ga šolskih knjig za ljudske slovensko-nemške šole, ako si. c. kr. mi-nisterstvo dovoli, da se za vse dežele, kjer se rabi slovenski jezik v ljudskih učilnicah, ustanovi tak zalog v Ljubljani. Gledal je deželni zbor na to, da deželni tak zalog v Pragi, ki ni odvisen od c. k. dunajskega zaloga, dobro izhaja, in da tudi v Ljubljani se je pod rajncim stolnim dekanom in višem nadzornikom kranjskih ljudskih šol gosp. Urb. Jerinom samo za kranjsko deželo dobro izdržal. — Po odpisu c. k. dež. predsedstva pa c. k. ministerstvo za nauk in bogočastje po sklepu od 16. maja t. 1. ni dovolilo tega zaloga za vse slovenske šole v Ljubljani, in sicer za to ne, ker pravi, da je preračunilo natanko, da se tak zalog vzdržati ne more. Stvar ostane tedaj pri starem, da namreč denar za tisek in vezanje teh knjig, ki bi si ga lahko prislužili naši domači tiskarji, bukvovezi in domače papirnice, potuje, kakor dozdaj v dunajski zalog, ki bode za to si. ministerstvu gotovo hvaležen.
—  C. k. šolski svetovalec #osp. dr. Anton Jarec je prejel vitežki križ Franc-Jožefovega reda.
—  Danes popoldne je seja novega mestnega odbora samo v ta namen, da se po §. 42. občinskega zakona voli mestni župan. Odbornik, kteri brez veljavnega vzroka izostane iz te seje, plača do 100 gold. globe in izgubi za prihodnja 3 leta volilno pravico. Za trdno se nadjamo, da mnogozasluženi dosedanji župan gosp. dr. C os ta bode zopet izvoljen.
—   Pretekli teden je po nemili smrti zgubila  domovina naša moža,   kterega  bode težko   pogrešala:   umrl jej je  namreč 5. dne t. m. gosp. Andrej Fleišman po kratki možganini   bolezni   v 62.   letu  svoje starostu Vrlega možaka spoštovala ni samo dežela naša,   temuč tudi  zunaj   nje  je   po  botaniškem  njegovem  delovanji slovelo njegovo ime, kteremu na čast se zovejo nektere rastline, ki — bojo zaslugam njegovim za rastlinoznan-stvo na veke   ohranile spomin na svetu.    Spisal je leta 1844. tudi knjižico „Uebersicht der Flora Krains", ktero je izdala družba   kmetijska   in ktera  popisuje  rastline, ki se nahajajo na Kranjskem. Al še veče — bi rekli -— so njegove zasluge o nauku iz rastlinoznanstva, sadje-
in murvoreje, v kterem skozi mnogo let šteje toliko učencev, da ga morebiti ni kotiČa na Kranjskem , kjer bi mu ne živel kak hvaležen učenec — in za vse to, kakor da bi bil bogato plačan, se je domoljubni mož, če tudi ni imel nikakoršnega premoženja, trudil in delal za celo malo plačilce ali cel6 brez plačila. Vse to dela nam Andreja Fleišman-a nepozabljivega, in skoro bi rekli, nenadomestljivega. Do zadnje ure nevtrudljiv si je ravno v neumornem delovanji svojem nakopal bo-lezin na glavo s tem, da se so mu cele vroče dni ho-dečemu pa solncu iz vrta v vrt vneli možgani, kteri ni bilo pomoči.    Bodi mu zemljica lahka.
— (Zahvala(. Naj srčnejšo hvalo vsem našim prijateljem, ki so nam pri sprejetji naših bratov hrvaških tako prijazno na pomoč bili; še posebno pa se zahvalujemo gospej N. za njeno srčno postrežljivost in blago prijaznost.                                                          Odbor.
199