—    170   —
Ponovljen rodoljubin klic.
Ni davnej kar emo v Ljubljanskih nemških novicah očitno pritožbo čez sirovost in neotesanost kmečkih fantov brali, ki so na Šmarni Gori dva Ljubljančana s kam njem metali in jih z navadno zabavljivo besedo ;,škric" zmerjati začeli, akoravno sta mirno svojo pot sla in jim ne ene zale besede dala. In kar se je tema mestnikama zgodilo , se zgodi tolikokrat po deželi, de nas je sram od tega govoriti. Neizrečena je sirovost nek ter i h ljudi po kmetih, in žalostniga serca moramo reči, posebno pri nas na Kraj n s ki m. Bog obvari, de bi hotli mi sirovost nekterih mestnik o v zakrivati, marveč jo očitno rečemo, de imamo tudi v mestih neotesanih ljudi dovelj , — tode kaj taciga se vender nobenimu kmetu ne zgodi, če v mesto pride . de bi ga kdo brez vzroka na ulicah zmerjati ali s kam-n j e m metati začel!
Mestnik ne sovraži kmeta, zakaj bi nek kmet mestnika sovražil? Ali morebiti zato, de mu njegove pridelke kupuje in de iz mesta denar nosi? Ali morebiti zato, de se njegovi otroci v mestu izučijo mnogoverst-nih vednost, s kterimi si po tem kruh služijo? Ali morebiti zato , de se rokodelci le v mestih svojiga rokodelstva boljši naučijo, ker je znano , če kdo na deželi kaj lepiga in dobriga napravi, se je to od mestnih mojstrov naučil. Ali morebiti zato, de se učeni ljudje v mestih trudijo, de se nove reči znajdejo v prid kmetijstva ? Ali iso prosti kmetje ali pa učeni možje znajdili več korist-niga kmetijskiga orodja? Ali so kmetje prinesli krompir, turšico in druge sadeža v naše dežele, kteri nam živež dajejo? Vsaki ve, de ne! Neumna je tedej prevzetnost tacih kmetov, ki mislijo, če bi njih ne bilo, bi mogli mestniki poginiti!! Kaj taciga tudi noben pameten kmet ne misli, ker dobro ve, če bi vsi ljudje kmetovali, komii
bi pa pridelke prodajali in od kod denarje jemali? S čem kupili, česar sicer človek potrebuje za obleko in mnoge druge potrebe ?
Kakor je tedaj kmet na sve'tu potreben, ravno taktf in elo nič menj so potrebni tudi mestniki eniga in druziga stanu, če lih ne orjejo, kopajo, sejejo, žanjejo in kosijo , pa druge rokodelstva in opravila opravljajo, ki so nam vsim skupej k življenju potrebni. Od potrebe dušnih pastirjev , zdravnikov, pravdnih dohtarjev i. t. d. brez kterih tudi kmetje ne morejo obstati, še clo ne govorimo ne.
Neumna, neizrečeno neumna je tedej tista slepa prevzetnost, po kteri en človek druziga zaničuje , brez pomislika, de bi eden brez druziga shajati ne mogel.
Ker se pa vunder tacih prevzetnežev ne manjka, od kod neki to pride? — — Od tod, ke'r niso ljudje dovelj podu ceni, in tedej sirovi in neotesani ostanejo vse svoje žive dni.
Nektere ljudstva so že po rodu mehkejiga serca , — taki ljudje se dajo že z malim podukam bolj priljudne storili. Kteri so pa bolj t e r d i g a serca, pri teh je več poduka in skerbniši izreje potreba.
Tega nihče ne more reči, de je pri nas keršanski nauk v cerkvah zanemarjen ; mi imamo vsako leto po celi deželi veliko tavžent dobrih vse hvale vrednih pridig; tudi molitevnih in pobožnih bukev imamo dovelj, in zlo med ljudstvo razširjenih, — — in vender se toliko pritožb domačih in ptujih sliši in bere čez nepri-Ijudno zaderžanje naših rojakov I
To nam tedej očitno kaže, de s keršanskim nauka m, kterige sicer za pervi potrebni poduk spoznamo, — in z m o lit vin i mi bukvami, brez kterih pravi keršanski narod tudi ne more biti, vender še ni vse opravljeno, dobriga in priljudniga človeka storiti in ga omikati. Še nekaj druziga nam je neizrečeno potreba, brez kteriga nikdar naš narod ne bo potrebne stopnje v omiki dosegel — in to so šole, šole, dobre šole.
Brez šol bo ljudstvo vedno zanemarjeno ostalo, nej reče kdo kar koli hoče, — skušnja očitniši govori, kakor vse besede !
Možje, ki imate v šolskih rečeh govoriti, — duhovniki, kterim je skerb izročenih ovčič naložena, — pametni kmetje in župani, kteri vidite sirovost mladosti in odrašenih,— za božjo voljo Vas prosimo: potegnite se z vso gorečnostjo za napravo sol, in sicer dobrih šol!
Dokler pa šol ni, priporočujte in delite gospodje po deželi! zlatiga denarja vredne bukvice, ki jih je rajnki gosp. Klančnik spisal pod imenam: „Nape-ljevanje k pobožnimu življenju in lepimu z a-derzanju."— Te bukvice so prave zlate jabelka, prava dušna paša! In vender s žalostjo vidimo, kako se te neprecenljive, po povelji prečastitiga Ljubljanskiga knezo-škofa poslovenjene bukvice v prahu pri bukvarjih neprodane valjajo, druzih veliko menj potrebnih se pa drugi in tretji natis napravlja !
Te bukve pri spraševanji razlagati, njih poduke prav globoko v serca mladosti vtisniti, bo neizrečeno veliko dobriga— tako potrebniga sadu rodilo. Bog Vam bo poplačal Vaš trud in prizadevanje , domovina pa Vas bo imenovala svoje dobrotnike!