Vprašali sle
ZMOTNA RADIJSKA INFORMACIJA O MERIMEEJU
Po radiu sem 23. septembra t. 1. ponovno slišala v oddaji opoldan »na današnji dan« o francoskem pisatelju Prosperu Merimee-ju, češ da je potoval po Bosni in Istri ter nabiral narodne pesmi, kar pa ne drži. V svoji knjižnici imam originalno knjigo Puškinovih zbranih del (izdaja V. V. Ko-marova, Peterburg 1899). V nji sem že pred mnogimi leti zasledila Puškinov predgovor k »Pesmim zahodnih Slovanov«, kjer dobesedno navaja tudi Merimeejevo pismo v francoščini.'
Prilagam prevod iz omenjene knjige: Aleksander Sergejevič Puškin: Pesmi zahodnih Slovanov. (Predgovor).
Večino teh pesmi sem vzel iz knjige, ki je izšla v Parizu ob koncu 1. 1827 pod naslovom La Guzla, ou choix de Poesies lUyri-ques, recueillies dans la Dalmatie, la Bos-nie, la Croatie et l'Herzegowine (Gusle ali izbor poezije Ilirov, zbran v Dalmaciji, Bosni, Hrvatski in Hercegovini). Neznani izdajatelj pravi v svojem predgovoru, da, ko je nekoč nabiral te preproste pesmi napol divjega plemena, ni mislil, da bi jih objavil; ko pa je potem opazil, kako je prišel v modo okus za tuja dela, posebno taka, ki se v svoji obliki oddaljujejo od klasičnih vzorcev, se je odločil, da jih bo zbral, in po nasvetu prijateljev je prevedel nekatere od teh pesnitev ipd.
Ta neznani zbiratelj ni bil nihče drug kakor Merimee, ostri in originalni pisatelj, avtor Teatra Klare Gazul, Kronike dobe Karla IX., Dvojne pomote in drugih del, nenavadno tehtnih v času globokega in žalostnega padca sedanje francoske literature.
Poet Mickiewicz, tankočuten in prodoren kritik ter poznavalec slovanske poezije, ni posumil v pristnost teh pesmi,^ a neki učen Nemec je napisal o njih obširno razpravo.'
Zelo sem bil radoveden, na čem sloni izvor teh pesmi. S. A. Soboljevski je na mojo prošnjo pisal o tem Merimeeju, s katerim je bil dobro znan; in v odgovor je prejel naslednje pismo;^
Pariz, 18. I. 1835 Mislil sem, gospod, da Guzla ni imela več kot sedem bralcev, vštevši Vas, mene in tiskarja; zdaj pa z velikim veseljem vidim, da lahko prištejem še dva, kar da lepo celoto devetih in potrjuje pregovor, da nihče ni prerok v svoji deželi. Odgovoril bom odkrito na Vaša vprašanja. »Guzlo« sem sestavil iz dveh razlogov, od katerih prvi je bil, ponorčevati se iz »lokalne barve«, v katero smo se vrgli na vrat na nos okrog 1. 1827. Da bi Vam pojasnil drugi razlog. Vam moram povedati neko zgodbo. V tem istem letu 1827 sva z enim mojih prijateljev naredila načrt, da bova potovala v Italijo. Bila sva pred zemljevidom in začrtovala s svinčnikom najino potovanje.
' Ciklus Pesmi zahodnih Slovanov s predgovorom vključujejo tudi novejše izdaje Puškinovih del: A. S. Puškin, Polnoe sobranie sočinenij v desjati temah, t. III, Izđatel'stvo Akademii nauk SSSR, Moskva—Leningrad 1949, str. 284—324 (in v ponovnih izdajah); A. S. Puškin, Sobranie sočinenij v desjati tomah, t. II, Gosudarstvennoe izđatel'stvo hudože-stvennoj literatury, Moskva 1959, str, 389—425; A. S. Puškin, Sočinenij a v treh tomah, t. I, Izđatel'stvo »Hudožestvennaja literatura«, Moskva 1964, str. 345—379; A. S. Puškin, Izbrannye proizvedenija v dvuh tomah, t. I, Izđatel'stvo »Hudožestvennaja literatura«, Moskva 1965, str. 173—207, A. S. Puškin. Stihotvorenija, Izđatel'stvo »Hudožestvennaja literatura« (Narodnaja biblioteka), Moskva 1965, str. 163 do 196; itd. — Vse opombe: J. K. ' Adam Mickiewicz je označil pesem Morlach w \Ve-necji, ki jo je prevedel iz Merimeejeve Guzle, za prevod »z serbskiego« (prim. A. Mickiewicz, Dziela I, Wiersze, Warszawa 1955, str. 311), ^ Puškin je, po mnenju ruskih komentatorjev, mislil na knjigo V^. Gerhard, Serbische Volkslieder und Heldenmärchen, Leipzig 1828; izdaja obsega prevode pesmi iz Merimeejeve Guzle, kakor tudi originalnih srbskih pesmi (prim. A. S. Puškin, Sobranie sočinenij II, Moskva 1959, str. 741). ' Od tod je tekst francoski.
108
Prišedši do Benetk, na karti, seveda, in naveličana Angležev ter Nemcev, ki bi jih tam srečavala, sem predlagal, da bi šla v Trst, od tam pa v Dubrovnik. Predlog je bil sprejet, toda bila sva zelo na slabem z denarjem in ta »žalost brez primere«, kot je reicel Rabelais, naju je ustavila sredi načrta. Pa sem predlagal, da bi najino potovanje opisala vnaprej, ga prodala založniku, honorar pa porabila za to, da bi se prepričala, če sva se kaj dosti zmotila. Jaz bi zbral ljudske pesmi in jih prevedel; bil sem pač izzvan, in naslednjega dne sem prinesel svojemu sopotniku pet ali šest prevodov.
Jesen sem preživel na deželi. Kosilo je bilo opoldne, vstajal sem ob desetih; ko sem pokadil eno ali dve cigari, ne vedoč, kaj početi, dokler ženske ne pridejo v salon, sem napisal balado. Imela je obseg majhnega zvezka, ki sem ga objavil v popolni tajnosti in ki je prevaral dve ali tri osebe. Tu navajam vir, iz katerega sem črpal to »lokalno barvitost«, toliko čaščeno: najprej majhna brošura nekega francoskega konzula v Banjaluki. Naslov sem pozabil, njena analiza bi bila lahka. Avtor želi dokazati, da so Bosanci prave hudobe in to kar dobro utemeljuje. Tu in tam citira kakšno ilirsko besedo, da bi se pobahal s svojim znanjem (mogoče ni vedel več od mene). Zbral sem te besede skrbno in jih zabeležil. Potem sem bral poglavje, naslovljeno O morlaških nošah, v Fortisovem potovanju po Dalmaciji. Vsebovalo je tekst in prevod žalostinke o ženi Hasan-age, ki je resnično ilirska; toda ta prevod je bil v verzih. Neznansko sem se trudil, preden sem imel dobesedni prevod, primerjajoč besede v tekstu, ki se je ponavljal, z interpretacijo abeja Fortisa. S potrpljenjem sem dobil besedo za besedo, toda bil sem v stiski še glede nekaterih točk. Obrnil sem se na enega svojih prijateljev, ki zna ruski. Bral sem mu tekst in ga izgovarjal po italijansko, razumel ga je skoro popolnoma. Najboljše pa je to, da je Nodier, ki je izkopal iz zemlje Fortisa in balado o Hasan-agi ter jo prevedel po verzificira-nem prevodu abeja ter jo še v svoji prozi poetiziral, kričal kot orel, češ da sem ga oropal.
Prvi ilirski verz se gla^i:
»Scto se bieli u gorje zelenoi«. Fortis je prevedel »Che mai biancheggia nel verde Bosco«. Nodier je prevedel Bosco t. j. zeleneča ravan. To ni dobro, kajti rekli so mi, da »gorje« pomeni hrib.
To je moja zgodba. Opravičite me pri gospodu Puškinu. Ponosen sem in sramujem se hkrati, da sem ga ujel, ipd.^
V tej zvezi sem zasledila tudi tole:
V četrtem zvezku »Methode Mertner« — Französisch für Deutsche (58. Auflage; Verlag für zeitgemässe Sprachmethodik, München 1919) — je med drugim gradivom natisnjena tudi novela »Les Bohemiens« — pai Prosper Merimee (!!). Novela je povedana v prozi. Puškin kot avtor ni omenjen. Primerjala sem jo s Puškinovimi »Cigani« in ugotovila, da je točen prevod Puškinovega dela v verzih!
Torej se ni Merimee pokazal mistifikatorja samo v Clari Gazul in v baladah La Guzla (Gazul — Guzla — gusle!), temveč tudi tu.
Meta R a j n e I 2alec
Objavljamo izvlečke iz pisma, ki ga je tov. Meta Rainer 4. okt. 1974 pisala urednici jezikoslovnega dela JiS, in prevod, ki ga je pismu priložila. Ta objava naj bo spodbuda njej in še drugim slovenskim slavistom, da bi glosirali podobne napačne ali sporne informacije, ki se pogosto pojavljajo v naših javnih občilih, in tako pripomogli k bolj odgovornemu javnemu izobraževanju najširšega občinstva.
K prispevku tov. Rainer j eve pa naj razen nekaj drobnih dopolnil v obliki opomb sledi še kratka informacij a t
Puškin se v svojem ciklu Pesmi zahodnih Slovanov, ki obsega 16 pesmi, ni naslonil samo na Merimeejevo Guzlo. Iz nje je prevedel U pesmi, in sicer Videnie korolja (1), Janko Marnavič (2), Bitva u Zenicy Velikoj (3), Feodor i Elena (4), Vlah v Venecii (5), Gajduk Hrizič (6), Pohoronnaja pesnja lakinfa Maglanoviča (7), Marko Jakubovič (8), Bonapart i cernogorcy (9), Vurdalak (13) in Konj (16). Dve je prevedel iz Srbskih narodnih pesmi Vuka Karadžiča: So-lovej (10), ki v originalu nosi naslov Tri največe tuge (I, 542), in Sestra i brat'ja (14), v originalu Bog nikom dužan ne ostaje (II, 5). Za pesmi Pesnja o Georgii Čer-nom (11), Voevoda Miloš (12) in Janyš ko-rolevič (15) še niso našli predlog in jih imajo za Puškinove originalne.
Cikel je Puškin najprej tiskal brez predgovora in opomb v »Biblioteki dlja čteni-
^ Iz ruščine in francoščine prevedla Meta Rainer.
109
ja« leta 1835, še isto leto pa ga je ponatisnil, to pot s predgovorom in opombami, v četrtem zvezku svojih »Stihotvorenij«. Tu se je prvič pojasnila geneza Merimeejeve Guzle, vendar ne povsem v skladu z resničnim potekom stvari. Merimee je menda pripravljal zbirko okoli sedem let in ni nastala v pičlih petnajstih dneh, kakor se je postavljal v pismu Soboljevske-mu, pa tudi temeljila je na resničnem študiju južnoslovanske folklore, predvsem duha ljudskih pesmi (prim. A. S. Puškin, Sobranije sočinenij II, Moskva 1959, str. 740, 741).
Enciklopedija Jugoslavije pod geslom Prosper Merimee (6. knj., Zagreb 1965, str. 76), ki ga je napisal Nikola Banaševič, univerzitetni profesor v Beogradu, obširneje govori o »zbirki tobožnjih ,ilirskih' (srpsko-hrvatskih) pesama La Guzla ... sa predgovorom, portretom izmišljenog pevača Hijacinta Maglanovića i raznim beleškama i
komentarima«. Tu je tudi zabeleženo, da je med Merimeejevimi spretnimi potvorbami prevod Hasanaginice iz teksta opata A. Fortisa in da je izšla leta 1842 druga, s petimi teksti razširjena izdaja Guzle. Med literaturo citira Banaševič tudi zadevno razpravo V. Yovanovitch, »La Guzla« de Prosper Merimee, Paris 1911. Torej more zmotna informacija našega radia izvirati iz kakšnega zastarelega vira.
Kar zadeva Merimeejev prozni prevod Puškinovih Ciganov brez navedbe avtorja originala, stvar ni hudo presenetljiva, saj je bilo poznavanje slovanskih literatur na evropskem zahodu v 1. polovici 19. stol. neznatno in so pisatelji lahko objavljali od ondod prevedene ali prirejene tekste kot svoje brez pretirane bojazni, da bi jih kdo odkril. Ta dediščina se očitno še dandanašnji le počasi odpravlja.
J. K. Ljubljana