IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
[ 117 9861985
9430051,9
COBISS 0
■ : \ .


.
p i s m a p d s mm d p i s m a p te m <si p i
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADIKA
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXIX. - ŠTEVILKA 9
KAZALO
Kompromisi niso	na	mestu	121
L. E.: In večna luč naj mu
sveti ....................122
Milan: Misel o prikazovanjih Matere božje .	.	123
Vladimir Kos: Pogovor v predmestni kavarni - restavraciji .................123
Intervju: Bojan Brezigar .	124
Mogoče ne veste, da...	.	125
Slikarju Avgustu Černigoju
v spomin .................127
Vili Stegu: Pesmi .	.	.	128
Jelka Cvelbar: Nič jim ne sme manjkati ....	130
Pavle Merku: Kalonkovec 131
Antena ......................132
Iz slovenske publicistike	137
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Venceslav Sejavec, Marcela Bole)..................139
Ocene: P. Zablatnik: Čar letnih časov (E. Sferco) 140
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh
Priloga: RAST 27-1985, pripravlja uredniški odbor mladih (str. 105-108)
Zunanja oprema:
Edvard Žerjal
Uredništvo in uprava: 34133
Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 1.500 lir. Celoletna naročnina za Italijo 12.000 Lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — »Mladika« —Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 1000 ND. Druge države 12 US dolarjev (ali e-nakovreden znesek v tuji valuti).
tisk »graphart«, trst, rossetti 14
ZAKAJ O NEČEM PISATI,
KAR NI RESNICA
»Mladike« — te vsestransko hvalevredne revije, se je poslužil neki G. V. in v številki 5/6, pod rubriko »Pisma« napisal (ali napisala) članček pod naslovom: Žalostna simetrija. Pisec je neiskren in pisanje ne odgovarja resnici.
Čitateljem »Mladike« pojasnilo samo na drugo polovico omenjenega članka, kjer pisec pravi: ... »mu je (Goršetu) neki emigrantski forum v ZDA postregel z nečim še bolj bolečim: vodstvu Modestovega doma v Celovcu je pre povedal, da bi sta! v Rozmanovi sobi Goršetov portret slovenskega škofa, in javil, da se je za ta portret obrnil na nekega ameriškega umetnika. Beda slovenskega polltikanstva se torej ni nehala. A vsaj s Tržaškega naj pride glas solidarnosti za dragega Gor-šeta.«.
Naš odgovor.
G. V. naj bi se bil, predno je napisal članek, posvetoval s celovško Mohorjevo, če mu je res bilo za stvarno poročanje — in dobi! bi drugačne informacije.
Emigrantski forum (z visoko besedo povedano) je odbor dvanajsterih, pod naslovom: »Spominski sklad škofa Rožmana«, ki je izvedel denarno nabirko
za opremo knjižnice in čitalnice v novem Modestovem domu s prošnjo, da se v čitalnico postavi škofu Rožmanu primeren spomenik. Mohorjeva je ponudbo sprejela in nam (odboru) pustila odprto odločitev, kakšen naj bo spomenik.
Nikjer in od nikogar nobene prepovedi !
Želja nas vseh je bila (odbora in darovalcev), pokazati škofa Gregorija Rožmana v slikoviti celoti — kot velikega cerkvenega dostojanstvenika v škofovem ornatu.
Noben kip (portret glave) pa tega ne more pokazati.
Poslužili smo se demokratičnega glasovanja in odbor je odločil, naj bo škof Rožman podan v umetniški barvasti sliki.
Dolgo časa smo povpraševali po slovenskem umetniku in, ker ga nismo našli, smo delo zaupali ameriškemu (katoliškemu) umetniku.
Gospoda prof. Goršeta dobro poznamo kot blago dušo — in poznamo velika njegova dela — je pa umetnik k i -par, ne slikar. G. Gorše ve za našo odločitev in je — upamo — potolažen.
Tako, — čemu je bilo potreba izpadati, dvigniti vsaj na Tržaškem iz nagibov solidarnosti ta prah, ki tudi g. Goršeta
(dalje na 3. strani platnic)
MOLIMO ZA ZDRAVO PAMET. Napis je na Plečnikovem spomeniku padlim v prvi svetovni vojni, zasekan je v elegantno kamnito obeležeje pred cerkvijo v Komendi na Gorenjskem.
Tako možato opozorilo bi verjetno le težko našli še kje po svetu. Daleč je od ledinske patetike, od germanske retorike in od slovanske sentimentalnosti. Nič emotivne igre, nič rožljajoče strumnosti, nič koralne elegičnosti. Le moder poziv, stvaren kot domislek sredi oranja ali setve, kot zamišljeni vzklik med mašo ali med razgledom čez obzorje domačih stvari.
In nad vklesano modrostjo zvon, ki s svojo nemo težo grozi, da se bo razmajal in zadonel, če ljudje pod njim ne bodo spoštovali pretresljivo prvinskega poziva.
Plečnikov kamniti memento v Komendi je še vedno živ. Se ena svetovna norost mu je potrdila svarilno aktualnost, in tudi mir po njej je v slovenski deželi take vrste, da se srce in pamet klanjata modrosti v kamnu pod zvonom. MOLIMO ZA ZDRAVO PAMET.
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Ester Sferco, Maks Šah, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
IH 1 7936
KOMPROMISI
NISO
NA MESTU
Vprašanje zakona, ki naj zagotovi obstanek in razvoj slovenske manjšine v Italiji, ostaja vseskozi živo prisotno v manjšinski javnosti po zaslugi naših političnih krogov in sredstev javnega obveščanja, v italijanskem svetu je skoraj praviloma predmet zgolj odklonilnih stališč, v Sloveniji pa dokaj sramežljivo v okviru spremljanja naše zamejske kronike. Ponovno je to vprašanje nekoliko oživelo v Sloveniji ob desetletnici podpisa Osimskega sporazuma, ko je slovenski parlament posvetil našim in sploh manjšinskim problemom sejo v skupščini, na kateri so vsi ugotavljali, domači poročevalci in manjšinski predstavniki, da je stanje slovenskih manjšin nezadovoljivo. Desetletnica Osima pa je premnogim dajala priložnost, da so ugodno ocenjevali osnovo sporazuma in mu pripisovali temeljno vrednost za urejanje odnosov med državama. Tako smo bili priča številnim člankom z dvoličnimi naslovi, ki nikakor niso spodbujali k branju. Dejanj seveda nobenih, pač v smislu preambule sporazuma, ki je reševanje zakonske zaščite manjšine zaupal italijanskim institucijam. Čutiti je bojazen drezati v to zadevo, ker bi to lahko privedlo do odklonitve celotnega sporazuma, kar bi navsezadnje prišlo še najbolj prav desničarjem in bi morda postavilo vprašaj na državne meje. Stvar šibkosti torej!
»Dvorezno« je v javnosti odmevala tudi vsebina pisma, ki so ga senatni komisiji za ustavna vprašanja — ta se že več časa ukvarja z našim toliko razbobnanim zakonom — poslali škof
je treh obmejnih škofij naše dežele. Pismo s plemenitimi besedami načelno podpira zaščitni zakon in ga utemeljuje, toda hkrati daje vtis, da so se podpisniki ustrašili p J' e p o g urn n e ga dejanja in morebitnih posledic v javnosti, in tako so svojo začetno zahtevo omilili v smislu nekakega kompromisa. Na začetku odstavka smo »dvorezno« dali v narekovaj, ker smo prislov povzeli po komentarju, ki ga je k pismu objavila 44. številka DRUŽINE, ki poudarja, da mora biti celotna manjšina deležna enakih pravic, ker edino tako se upoštevajo nesporne različnosti. Družina tudi zavrača strah pred negativnimi posledicami večine spričo zaščitnega zakona. Sicer pa je pismo takoj povzročilo negativne odmeve tudi med nekaterimi prenapetimi italijanskimi verniki, ki so jasno povedali, da ga odklanjajo in se ne čutijo vezani.
Kljub vsej previdnosti je torej pismo padlo na neplodna tla in tudi nas ne more v celoti zadovoljiti, čeprav pozdravljamo dobronamernost te geste, ki hoče prispevati k pomiritvi. Nemara pa bi bilo zares bolje, če bi naši škofje začeli s stvarno pobudo za resnično spravo med tu živečima narodoma v duhu prave strpnosti, a brez kompromisov, ki niso — glede te problematike — na mestu niti na politični ravni. Zakona, ki bi zadovoljeval vse, si ne bodo mogli izmisliti niti najbolj spretni politiki, čeprav vse daje misliti, da se vse razvija prav v tej smeri, s čimer se slovenska manjšina v Italiji nikakor ne more zadovoljiti.
¡\S@vel]®oow©Ea
In večna luč naj mu sveti...
Stari Lovre je vsak dan obiskoval pokopališče. Živel je v tesni in mračni podstrešni sobici ob robu mesta, blizu pokopališča. Čeprav ni imel nikogar svojih pokopanega na tem pokopališču, je večji del dneva prebil na božji njivi. Vedno je bil na tekočem o vseh pogrebih naslednjega dne in ni nikdar zakasnil.
O Lovretu so ljudje vedeli le bore malo. V bližino mesta se je priselil pred leti in vsi njegovi dnevi so bili na zunaj enaki. Z vsakterim je bil prijazen, a z nikomer preveč odprt. O njem je šla govorica, da je po daljnem sorodniku, katerega ni niti poznal, podedoval veliko dediščino, a tega niso mogli potrditi. Ljudje so ga videvali, kako je vsako jutro, kljub svojim letom in slabemu vremenu, hitel proti pokopališču. Na sebi je imel vedno star, ponošen suknjič. Poleti ga je nosil preko levega lahta, pozimi pa si je oblekel pod suknjič kar po dva volnena jopiča. V desnem žepu suknjiča je vedno nosil nekaj preprostih sveč, zavito vsako posebej. V levem žepu pa je imel vžigalice. Lovre ni pristopil k vsakemu pogrebu. Izbiral je samo tiste, za katerimi razen grobarja, ni bilo nikogar. In takih je bilo zelo veliko in vsak dan; kak dan celo po dva ali trije. Ti pogrebi so bili cilj Lovretovih prihodov na pokopališče.
Vsak osamljen pogreb je s sočutjem, zbranostjo in tiho molitvijo spremljal od mrtvašnice do groba. Počakal je, da so krsto spustili v zemljo, jo zasuli, postavili nagrobni križ in odšli. Tedaj je pristopil Lovre, potegnil iz žepa svečo, jo odmotal, postavil pred nagrobni križ in jo prižgal. Če je bil še čas do naslednjega pogreba, je Lovre ostajal pri grobu in zamolklo prepeval stare pesmi.
Lovre se je vsak večer oglašal v zvonarjevi kajži, ki je bila ob zvoniku pokopališke cerkvice. Nekoč ga je zvonar opazil, kako je v dežju čakal, kdaj bo krenil pogreb iz mrtvašnice, pa ga je povabil, naj vstopi in se ogreje.
Od tedaj je bilo naravno, da se je Lovre vsaj za trenutek ustavljal pri zvonarju ob svojih obiskih pokopališča. Zvonar je že prej opazil tega posebneža. Ni mu bil nadležen, še vesel je bil, da je lahko s kom delil svoj del dneva. Zato ga je prijazno sprejemal v svojem skromnem domu. Če ničesar drugega, povezovali so ju vsakodnevni pogrebi. Kot so vdano dogorevale Lovretove sveče, tako so vdano zvonili navčki, brez izbire, vsakomur enako.
»Čemu in komu prižigaš sveče?« vpraša zvonar nekoč Lovreta.
»No, to delam samo tako, da jim mcdo posvetim,« odgovori Lovre.
»Komu? Mrtvim?« — se je začudil zvonar.
»Da, verjetno njim,« — je neodločno potrdil Lovre.
»Boljše bi bilo, da kupiš kruha lačnim, kot pa da trosiš denar za te sveče,« — ga opomni zvonar.
»Kupujem najcenejše«, — se je opravičeval Lovre. »Pa tudi mrtvi so potrebni hrane, kot živi!«
Zvonar ga je rahlo oplazil s pogledom izpod košatih obrvi.
»Da!« — je potrdil Lovre. »Kar je kruh živim, to je prižgana sveča mrtvim ... Samo da te sveče iz parafina niso take, kot so bile nekdaj. Nimajo tako živega plamena ... No, pa tudi današnji beli kruh ni tak, kot je bil nekoč tisti iz krušnih peči... Svojim otrokom dajemo ponarejeno luč in kruh, a od njih zahtevamo naj bodo resnični, pokončni, izravnani ...«
»Oho!« se nasmehne zvonar. »Ti pa bi bil dober pridigar«!
»Ne, raje nočni čuvaj« — pravi Lovre resno.
»Povej že no,« se zresni zvonar, »zakaj pa spremljaš samo tiste pogrebe, za katerimi ni nikogar«?
»Pričam za pokojnika«, — pravi Lovre, »in za one, katerih, ne vem zakaj, jih ni za pogrebom. Mislim, da vsakdo daje tej zemlji vsaj malo dobrote ... In tako hočem reči vsaj skromni hvala«!
»Pa si ne domišljaš česa?« — ga vpraša zvonar.
»Ne vem, in na to niti ne mislim,« — odgovori Lovre.
»Delam, kar mi narekuje srce. Vem le to, da nisem modrejši, kot pa je moje srce.«
»Da nisi pameten, to vem,« — odgovori zvonar, nehote zamišljen, »ker če bi bil, ne bi prižigal sveč tudi takrat, kadar dežuje.«
»Grobu je dovolj, da sveča zagori le za trenutek,« — pravi Lovre, »tudi zvon še brni, ko se je kembelj že umiril in ne udarja več«.
»Zares«, — se nenadoma spomni zvonar.
»Si ti vesel, da si zvonar?«. — vpraša Lovre zvonarja.
»Če sem vesel? To je opravilo kot vsako drugo. Vsaka cerkev, vsako pokopališče mora imeti svoj zvonik in svojega zvonarja. Tako sem tudi jaz tukaj.«
»Blagor tistemu, ki spozna svetlobo« — reče Lovre zavestno, — »ali pa glas zvona.«
»Misliš, blagor tebi?« — ga vprašujoče pogleda zvonar.
»Da, blagor meni!« — potrdi Lovre. »O, da bi bilo tudi tebi!«
»Misliš, da bi to spremenilo moje življenje?« — vpraša zvonar.
»Moje življenje je začelo goreti s temi svečami,« in položi roko na desni žep suknjiča.
»Kako ti je bilo, ko si prižgal prvo svečko?«
»Prve svečke nisem prižgal jaz, temveč jo je meni neko nepoznano dete,« — reče Lovre. — »Bila je to že dogorela sveča. Košček povsem na-gorelega stenja, ki je gledal iz razlitega in raztopljenega voska. Nihče, razen deteta, ga ne bi mogel vžgati.« In s polnim glasom vdanosti je slovesno dejal: »Jaz sam sem taka sveča!«
Stari Lovre je preminil na dan vseh svetnikov. Naslednje jutro, na dan spomina mrtvih, so ga pokopali. Za krsto sta stopala samo župnik in zvonar. Ko so grobarji spustili krsto v jamo in jo začeli zasipati, sta župnik in zvonar po-
časi odšla s pokopališča. Pred glavno mašo za pokojne je prihitel župnik k zvonarju in mu rekel:
»Čuj, iz cerkve je nekdo odnesel prižgano velikonočno svečo izpred glavnega oltarja. Kaj misliš, kam bi jo mogel kdo odnesti?«
Zvonar je pordel in izjecljal: »Ne.....e.....
veeeem!«
Tedaj je prihitel grobar. »Gospod župnik, nekdo je ono veliko svečo izpred glavnega oltarja postavil na grob onega moža, ki smo ga zjutraj pokopali. Se je tam. Naj jo prinesem nazaj v cerkev?«
Župnik se je ozrl na zvonarja, ki je gledal okoli sebe in se nasmehnil, rekoč: »Tam je njeno mesto, pustite jo na grobu, naj sveti njemu, ki je tolikim prižigal luči!«
Zvonovi pa so ves dan pozvanjali mrtvim v spomin! Tudi zvonar je pomolil za dušo in večni pokoj starega Lovreta.
L. E.
ŽIVA BESEDA
Misel
o prikazovanjih Matere božje
Prikazovanja Matere božje v Lurdu, Fatimi, dane s morda v Medjugorju, nas vedno znova čudijo in ganejo. Veliko ljudi najde vero, drugi napasejo svojo radovednost.
Začudeni smo zaradi okoliščin prikazovanja: skoraj povsod se dogaja v največji preprostosti in revščini. Marija ne izbira imenitnih ljudi. Svoja naročila je posredovala mlademu dekletu v Lurdu, otrokom v Fatimi ... Notranje močni, nevsiljivi in previdni, pričajo z molitvijo in zgledom o resničnosti dogodkov.
Ganjeni smo zaradi neizmerne ljubezni božje Matere do ljudi, ki se z grehi neprestano odvračamo od njenega Sina. Vedno znova nas opozarja, naj se očistimo in odžejamo pri izviru, ki je Jezusov evangelij. Tu zajemamo bogate darove božje milosti in odrešenja za življenje sveta. Potrebno je spreobrne-nje v duhu molitve in pokore. Evangelij mora postati zopet knjiga življenja.
To je sporočilo Marijinega posredovanja v svetu: spreobrnenje za rast božjega kraljestva v svetu. To gradimo, ko skrbimo za resnico, pravico, mir, zvestobo in svobodo. Ljubezen do Boga in bližnjega daje moč našemu prizadevanju za dobro.
MILAN
VLADIMIR KOS
Pogovor v predmestni kavarni - restavraciji
Ne misli, da ne vem, kaj čutiš (tovariš ateist). Strmiš v vesolje otemnelih daljav in čuješ molk,
kako se v njem zgubi trditev, da Njega — Njega! — ni.
In čas se skrči v dneve.
Prostor se skrči v prazen grob.
Ti bo med prsti cigareta svetlobo večala?
Rdeča kapljica v kozarcu razlagala skrivnost?
Že dolgo veš, da snov je nema — le strune grlu da.
Je nekaj v naju, nekaj več kot snov:
srca prostost.
Na uro gledaš, ves nestrpen.
Ljubezen čaka te nekje v visokem bloku hiš, kjer je svod vijolic luč.
Hiteti moraš: zate čas je zamotan v nehanje. Odšel bom tudi jaz. Ne daleč?
Veš — On je zmeraj tu.
Po velikih mestih Japonske se kavarne — v ameriškem stilu in z ameriškim imenom Coffee Sliop — množijo, a je še zmeraj dokaj restavracij, kjer moreš tudi po japonski jedi naročiti kavo. Takšnim lokalom bi lahko rekli kavarna-restavracija.
B. Brezigar: »Za Slovence so bila daleč najbolj negativna tista obdobja, ko smo bili vsi potisnjeni v opozicijo«
Po petih mesecih pogajanj so na Tržaškem v ohčini Devin-Nabrežina končno dobili župana Ta je svetovalec SSk Bojan Brezigar, nekdanji odbornik tržaške pokrajine in v prejšnji mandatni dobi odbornik za urbanistiko devinsko-na-brežinske občinske uprave. Bojan Brezigar je postal župan po dogovoru med strankami BC (Krščanska demokracija), PSI (Italijanska socialistična stranka) in SSk (Slovenska skupnost). Ta sporazum je prišel nekako nepričakovano in pomeni preobrat v občini, katero so prej deset let vodili komunisti in socialisti, zadnja štiri leta pa tudi Slovenska skupnost. Za Slovensko skupnost je verjetno važno predvsem to, da je s sklenjenim sporazumom dobila svojega edinega župana v deželi, potem ko je pa dolgih letih prišlo do preobrata v števerjanski občini, kjer je ta stranka prešla v opozicijo. Bojan Brezigar je časnikar Primorskega dnevnika. Bo pred kratkim je bil njegov dopisnik v Rimu.
MLADIKA: Dopisnik v Rimu in župan v De-vinu-Nabrežini: ali je mogoče uskladiti oboje?
BREZIGAR: Ne, tega nikakor ni mogoče u-skladiti. Z izvolitvijo za župana sem moral pustiti dopisniško mesto v Rimu, kajti devinsko-nabrežinska občina terja celega človeka, vsakodnevno prisotnost za reševanje neštetih vprašanj. Reči moram, da včasih pogrešam rimsko dopisništvo, ki mi je omogočilo, da sem tudi na naša dogajanja gledal z drugačnega zornega kota, vendar sem že od vsega začetka vedel, da o-beh obveznosti ni mogoče uskladiti. Tako sem se pač vrnil v Trst.
MLADIKA: Po izgubi županskega mesta v Števerjanu si postal Ti edini slovenski župan v deželi, izvoljen na listi SSk. Pred Števerjanom je do podobnega preokreta prišlo že pred leti na Repentabru. Zdi se, da je za SSk županska mesta laže izgubiti kot pridobiti. Tudi župansko mesto v Devinu-Nabrežini naj bi menda ne trajalo vso mandatno dobo. Je to res?
BREZIGAR: O tem, kdo bo župan in kako dolgo bo to ostal, smo se pogajali več kot pet mesecev. Nobenega sporazuma menda ni bilo tako težko doseči kot tega nabrežinskega in to dokazuje kočljivost stanja v devinsko-nabrežinski občini. Sedaj je sporazum dosežen in Slovenska skupnost je izvolila svojega župana. Še nikoli nismo bili brez nobenega župana in mislim da Slovenski skupnosti pritiče vsaj eno župansko mesto, neglede na številčne razmere v posameznih občinah. Vsekakor pa je moj odgovor na vprašanje zelo jasen in zelo enostaven: izvoljen sem bil kot predstavnik Slovenske skupnosti in na tem mestu bom ostal, dokler Slovenska skupnost ne bo odločila drugače.
MLADIKA: Za Slovence na Tržaškem se je zdelo, da je sedanji čas skrajno neugoden: Lista za Trst, ki je očitno protislovenska in protislovenska, je koalizirala okrog sebe vse, kar je proti Slovencem in proti Jugoslaviji. Pa vendar: SSk še nikoli v zgodovini ni imela na Tržaškem toliko pozicij kakor prav danes: odbornika na tržaški občini, odbornika na tržaški pokrajini, odbornika v Zdravstveni enoti, predsedstvo ene komisije na Deželi. Nazadnje je prišlo še do Tvo je izvolitve za župana. Kakšno težo ima vse to? Koliko vse te pozicije lahko koristijo celotni slovenski narodni skupnosti na Tržaškem? Kaj bi odgovoril na primer tistim, ki trdijo, da se borite samo za stolčke? Ali je možno v politiki in v našem sistemu boriti se za kaj drugega kakor za stolčke? Ali ne laže, kdor se spušča v politično igro in obenem trdi, da se ne bori za stolčke?
BREZIGAR: Politična igra je obenem tudi igra za stolčke samo zato, ker je edino s teh »stolčkov« možno res voditi politično delo. Italijanska ureditev pač to skorajda narekuje. Ne gre torej za nikakršen boj za stolčke zaradi stolčkov samih, ampak za stvarna prizadevanja za dosego čim večjih uspehov s pozicij, ki jih
imamo. Našega dela torej ne gre ocenjevati po tem, koliko »stolčkov« smo si priborili, ampak po tem, kaj smo na teh »stolčkih« naredili. Mislim, da je treba v tej luči gledati na posamezne politične izbire, ki so bile narejene v zadnjem letu in mnenja o uspehih verjetno niso enaka za vse. Vendar je treba tu povedati, da smo se v Nabrežini znašli pred težko izbiro: ali smo strogo dosledni in prepustimo občino italijanskemu nacionalnemu bloku ter preidemo v opozicijo, ali pa ugriznemo v jabolko tega zavezništva. V opoziciji bi ne dosegli ničesar, prepričan sem, da bomo v večini vsaj nekaj dosegli. Vsekakor pa ima ta naša prisotnost v številnih izvoljenih organih veliko težo, saj s svojo prisotnostjo aktiviramo prizadevanja za naše slovenske probleme, čeprav z različnimi uspehi. V o-poziciji pa bi se vtopili v morju močnejše in bolj clemagoške opozicije, ki jo vsi dobro poznamo. Pa tudi sicer se za našo stranko postavlja vprašanje zavezništev drugače kot za vsedržavne stranke. Mi ne odločamo na osnovi vsedržavnih usmeritev ali po nalogu rimskih vodstev. Mi o zavezništvih odločamo na osnovi interesov slovenske manjšine in videli smo, da so bila za Slovence daleč najbolj negativna tista obdobja, ko smo bili vsi potisnjeni v opozicijo.
MLADIKA: Nekateri imajo pomisleke glede regulacijskega načrta, predvsem kar zadeva Sesljanski zaliv. Govorijo tudi o velikih špekulacijah in manevrih. Ker si regulacijski načrt že v prejšnji upravi v koaliciji SSk-KP-PSI pripravil Ti, kaj bi odgovoril na take očitke?
BREZIGAR: Tudi sam imam velike pomisleke o Sesljanskem zalivu: za nas Slovence je zelo važno, da tam ne pride do novih množičnih naselitev in Slovenska skupnost na take rešitve ne bo pristala. Vendar pa je enako nevarno pustiti zaliv v takem stanju, kakršno je danes. Osnovni zakon fizike, po katerem neko telo ne more stati tam, kjer stoji drugo, mora biti šola za nas vse: zaliv je treba urediti, treba ga je turistično opremiti v teh petih letih, ko imamo še občino v rokah. Potem ne bo šel nihče rušit tega, kar bo zgrajeno, če pa v teh petih letih ne bo zgrajenega nič, bo kaj lahko sprejemati drugačne izbire, če bi se zgodilo, da bi Slovenci čez pet let ne imeli več možnosti soodločanja v občini.
MLADIKA: Poleg Sesljanskega zaliva, kateri so še drugi večji problemi in projekti občinske uprave, ki ji boš načeloval?
BREZIGAR: Cela vrsta problemov je tu. Mislim, da moramo predvsem paziti na enakomeren razvoj našega ozemlja, torej tudi na razvoj naših kraških vasi. Nova razsvetljava, ki je bila izvedena v zadnjih letih prav na predlog naše stranke mora biti le prvi znak modernizacije, ki je nujno potrebna, da prebivalci naših kra-
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—	da so strokovnjaki iz Nizozemske, ki so preučili terenske razmere v Sloveniji, izjavili, da bi na slovenski zemlji lahko živelo deset milijonov iju di, če bi bila primemo obdelana ...
—	da je založba Slovenska Matica v Ljubljani najavila objavo knjige SPOMIN! 1942-1945 slovenskega pisatelja in diplomata ter poznejšega političnega emigranta dr. Antona Novačana ...
—	da je generalštabu! major Pabst, sodelavec šefa nemškega Abwebra admirala Canarisa, načrtoval skupaj s slovenskim polkovnikom Vauhnikom, ju goslovanskim vojaškim atašejem v Berlinu, uboj Hitlerja po atentatorju z Balkana ...
—	da je po Dedijerovi informaciji Edvard Kardelj dal pobudo za taborišča za informbirojevce in da je med stavko v Trbovljah in študentsko demonstracijo v Beogradu predlagal uporabo tankov, če bi bilo treba ...
—	da imamo Slovenci velikega pionirja moderne raketne in vesoljske tehnike v inženirju Hermanu Potočniku (1892-1929) ...
—	da se je ruski zgodovinar Nikolaj Tolstoj, ki sicer živi v Qxfordu in piše v angleščini, poglobil v tragično usodo vrnjenih slovenskih domobrancev in da bo prihodnjo pomlad izdal knjigo o njihovi izročitvi ...
—	da je predsednica tržaškega esperantskega društva Slovenka gospa AIther ...
—	da je ob sporu s Kominformom Boris Ziherl pisal Centralnemu komiteju KPJ, da Stalin vidi najdlje, ker je na najvišjem stolpu ...
—	da je dr. Ciril Žebot, upokojeni univerzitetni profesor v Washingtonu, napisal 400 strani obsegajočo knjigo svojih SPOMINOV in jih nameni! objaviti prihodnjo pomlad ...
—	da znani slovenist in prevajalec Janez Gradišnik pripravlja novo izdajo nemško-slovenskega slo varja za založbo Langenscheidt...
—	da sta jugoslovansko-italijanski sporazum v Osimu pripravljala s tajnimi sestanki v gradu Str-molj sredi Gorenjske visok funkcionar ministrstva za industrijo Carbone (član proslule ložs P2, kot se je pozneje izkazalo) ter sedanji jugo slovanski veleposlanik v Parizu Boris Šnuder! ..
—	da tudi pod Gorbačovom na letališču v Moskvi ali v pristanišču v Leningradu količkaj sumljivega tujca slečejo do nagega in izpostavijo žarkom X in da je zaradi posesti »protisovjetske« literature lahko obsojen do pet let zapora ...
—	da sprevodnik na mednarodnem vlaku med Beogradom in Parizom ne pozna niti besede francoščine, italijanščine in nemščine ...
ških vasi ne bodo imeli več občutka, da so državljani druge kategorije in da je vsa skrb občine uperjena v spodnje vasi. Poleg tega moramo biti zelo pozorni na vprašanje sožitja med Italijani in Slovenci, ki pa se mora razvijati na enakopravni ravni, kajti sožitja ni mogoče graditi samo enosmerno, kot bi hoteli nekateri.
MLADIKA: Med dolgimi pogajanji smo večkrat brali o obnovitvi prejšnje »domače« uprave s socialisti in komunisti, Kaj ste mislili z nazivom »domača« uprava: slovensko upravo?
BREZIGAR: To je v bistvu etiketa, ki ima zgodovinsko ozadje. Slovenska skupnost je odklanjala etiketo »levičarske« uprave in torej e-tiketo »rdečega pasu« okoli Trsta, ker je sama stranka širokih obzorij in zbira v svojih vrstah ljudi, ki jih druži narodna pripadnost in ne ideo loška opredeljenost. Slovenska skupnost je tudi odklanjala etiketo »napredne« uprave ker misli, da nima nobena stranka pravice, da si lasti ta naziv: naprednost je treba soditi po delu in ne po strankarskem predznaku. Naziv »domača u-prava« pa je nastal takrat, ko je bilo treba izbirati med sodelovanjem s priseljenci ali sestavo uprave v okviru avtohtonega prebivalstva. Kar zadeva širše pojmovanje vloge Slovencev v občini, je ta definicija osnovana na dejstvu, da smo skoraj vsi Slovenci združeni v strankah, ki so sestavljale prejšnjo upravo. Slovenci smo v občini avtohtono prebivalstvo, domačini, in odtod definicija domače uprave. Ker si Slovenska skupnost povsod (in ne samo v Nabrežini) prizadeva za čim širšo akcijsko enotnost med Slovenci, se je torej zavzemala za obnovitev take domače uprave. Kar pa zadeva stanje v občinskem odboru, gre zgolj za etiketo, konvencionalno ime. V prejšnji »domači« upravi s komunisti sta sedela dva istrska begunca in pet domačinov, od katerih en Italijan in štirje Slovenci; v sedanji upravi sedita dva istrska begunca in pet domačinov, od katerih dva Italijana in trije Slovenci. Kdo torej lahko pove, katera uprava je bolj domača? Definicija domače uprave je torej vezana na prebivalstvo in ne na politično zavezništvo.
MLADIKA: Se vam ne zdi, da so bila petmesečna pogajanja za občinsko upravo le nekoliko predolga, saj se državne krize rešijo v nekaj dneh? In za Slovensko skupnost ali ne bi bilo bolje, da bi šla takoj v sedanjo koalicijo, saj je bilo takoj jasno, da socialisti ne bodo šli v koalicijo s komunisti. Tako ste pravzaprav pustili vse zasluge za sedanjo koalicijo Socialistični stranki?
BREZIGAR: Vprašanje zase je, ali gre res za zasluge, a o te nem bom govoril. Socialistična stranka je svojim volivcem zagotovila drugačno koalicijo, socialističnega župana in italijanskega župana. Socialističnega župana ni dobila, prav
tako ne italijanskega župana. Hotela je torej izpolniti vsaj dano obvezo o spremembi koalicije. Slovenska skupnost, ki je na osnovi želja svojih volivcev predlagala obnovitev prejšnje koalicije in slovenskega župana (ne pa nujno župana Slovenske skupnosti), je morala pač pri eni točki popustiti. Pa tudi tega ne bi naredila, ko bi ne ugotovila, da obstaja resna nevarnost, da izborijo (v okviru manjšinske koalicije) socialisti vse, za kar so si prizadevali, pa čeprav samo za kratek čas. Tega nismo mogli dopustiti, kajti odgovornost bi bila prevelika.
MLADIKA: Čeprav je bila iz koalicije izključena Lista za Trst, se nam zdi, da tudi sedanja koalicija z DC in PSI ni prav nič naklonjena Slovencem. Kot nosilec slovenskih problemov in teženj je SSk v sedanji koaliciji prav zaprav zelo osamljena.
BREZIGAR: To, da je Slovenska skupnost osamljena, kadar gre za vprašanja manjšine, je dejstvo, na katerega smo navajeni. Nanj smo navajeni tudi v drugih zavezništvih, saj nismo še pozabili dolgotrajne polemike o naravnih parkih in o varianti regulacijskega načrta, ki smo jo v zadnjih dveh letih vodili s komunistično partijo. Morda bo sedaj res nekoliko težje, vendar pa je treba poudariti, da so naši novi partnerji v celoti sprejeli politični program Slovenske skupnosti, kar je pomembno jamstvo, da bomo ta program tudi izvajali.
MLADIKA: Ob vstopu v Slovensko skupnost kot pripadnik Slovenske levice si predstavljal tisti del slovenskih levičarsko opredeljenih Slovencev, ki so se uprli vključevanju v italijanske stranke in ustanovili Slovensko levico. Kaj ostaja danes od te samostojne grupacije, Zdi se, da je popolnoma izbirala?
BREZIGAR: Od te samostojne grupacije c-staja osnovna ideja, da se Slovenci, ne glede na politično oziroma svetovnonazorsko opredeljenost zbiramo v samostojni stranki. Slovenska levica je verjetno izginila tudi zato, ker je vča sili posvečala preveliko pozornost dogajanjem izven našega zamejskega miljeja, kar ne more biti prvenstvena naloga slovenske zamejske politične organizacije. Vendar pa bi ne soglašal, da je ideja shirala: nasprotno, z nastankom Slovenske levice in opredelitvijo velike večine njenih predstavnikov za Slovensko skupnost je tudi Slovenska skupnost pridobila večjo širino svojega obzorja; to je pomagalo k premostitvi nekaterih definicij, ki so bile za stranko že takrat netočne, a jih je nam nenaklonjena propaganda širila med javnim mnenjem. Skratka, mislim, da je bila Slovenska levica nujna pot k ustalitvi vloge Slovenske skupnosti kot stranke, ki hoče združevati vse Slovence na osnovi načela, da lahko le preko samostojnega političnega nastopa izborimo svoje zakonite pravice.
Slikarju Avgustu Černigoju umetniku -ustvarjalcu in pedagogu v spomin
Že dolgo nismo več videli na tržaških ulicah njegove značilne postave niti ne slišali njegove temperamentne in sproščene besede, s katero je tako rad razlagal svoje ne-konformistične poglede na umetnost, toda še vedno srr.o ga imeli živo v zavesti kot pojav, ki je že nekako prirasel našemu okolju in ki naj nas še naprej in naprej spremlja in vedri našo vsakdanjost.
Avgusta Černigoja zdaj ni več. Umrl je v nedsljo, 17 novembra, v 87. letu starosti, pokopan pa je bil naslednjo sredo v Sežani, ki mu je omogočila, da je zadnjo dobo svojega življenja preživel kot gost Lipice. Za njim bosta ostala močan spomin in njegova umetnost, ki ne živi samo na platnih, grafičnih listih, intarzijah, ilustracijah, cerkveni slikariji, ladijskih dekoracijah, temveč tudi v več generacijah naših umetnikov in grafikov, ki so v njem dobili izviren in zanesljiv napotek v likovno ustvarjalnost, v kateri se je Černigoj suvereno gibal kot pravi mojster, saj je obvladal najrazličnejše tehnike in prijeme. Tudi zato — in ne samo zaradi njegovega eklektičnega duha, ki mu ni dovolil, da bi dokončno pristal v enem stilu — je bil sposoben mahoma preusmeriti svoje zanimanje v vedno nove likovne žanre in prilagoditi svojo ustvarjalnost novim načinom. Premnogim generacijam slovenskih dijakov je v šolskih klopeh cepil nekonvencionalni smisel za umetnost, čeprav nas je obenem znal tudi presenetiti, ko nam
je govoril o starih mojstrih in smo kot dijaki naivno pričakovali od njega — ki je bil pač glasnik avantgarde — da bo odklonil vse, kar je dišalo po starem.
Zadnja leta v Lipici so mu moči začele popuščati, čeprav je njegova ustvarjalna žilica vztrajala skoro do konca. Da ni bil sposoben mirovati, priča anekdota stara mor-da nič več kot deset let, ko je bil Černigoj na zdravljenju v tržaški splošni bolnici, pa ie po treh dneh portretiral ve čino bolnikov. Zdelo se je, kot da je iskal samo nove vtise in pretvezo, da se kot bolnik in ne kot hladni opazovalec približa bolečini in trpljenju. Zdravniki so mu seveda prepovedali vstajanje, njegov opus pa je bil bogatejši za mapo značilnih in neposrednih risb.
Anekdot iz njegovega življenja in dela bi lahko še veliko navedli in vse učinkujejo zelo značilno kot priča življenjske usode, v kateri se zrcali tudi naša skupna manjšinska usoda: proletarski izvor, težka pot do zaslužka, nikoli doseženo pravo blagostanje. Z umetnostjo bi si bil lahko odprl vrata v svet, kjer bi bil brez dvoma lahko uveljavil svojo ustvarjalnost in sposobnost, vendar pa je zavestno ostal doma, kjer je prispeval, da je slovenska umetnost ostala v koraku z naprednimi umetniškimi tokovi Evrope in sveta. Avgust Černigoj si tudi zaradi tega zasluži hvaležnost vsega slovenskega naroda.
(SP)
VILI STEGU
MOTTO
Moja pot je samotna, z robidovjem zarasla.
Nihče ne doume, da po ukazu krvi po njej se vračam pokoja iskat vse dni med praprot in brinje.
Tam, na kraju poti sam mesecu nazdravljam, z golimi dlanmi.
ZIMSKI INTERMEZZO
Le ptica nema skozi zimo leti — zaman ogenj vnema grude zamrzle prsti.
Le spomini neslišno žubore iz nevidnih ran srca, spoznanja vse bolj skele —
— tu nikdar ne dospem do dna!
Vem, ta trpki sad naj še dozori, naj se želje vse v predanost razpuste, naj mi v slovo pelin zadehti.
O, le naj se svatovski nagelj ospe!
BRKINSKI MATERI
Oj mati, utrgali ste plod, grenak za tri rodove.
Oj mati,
med gnile tramove ste skrili trpko žalost, to rožo spoznanja.
Oj mati, nikogar ni,
ba bi vam lumin prižgal ob šopu spominov — za žive in mrtve.
Oj mati,
kako ste v samoti dozoreli, kako ste tihi in svetli, ko večer vam molitev prižiga med štirimi zidovi — za žive in mrtve.
Oj mati,
kako usmiljeno se vas dotika srce Žalostne Matere božje nad vašo posteljo, s sedmimi meči prebodeno — za žive in mrtve.
Štirinajsti literarni natečaj		»MLADIKE«
1. Revija Mladika razpisuje na-	3. Ocenjevalno komisijo sestav-	druga nagrada 50.000 lir
gradni literarni natečaj za iz-	Ijajo: univ. profesor in kritik	tretja nagrada 30.000 lir
virrso še neobjavljeno črtico,	Martin Jevnikar, pisatelj Alojz	5. Izid natečaja, ki je odprt
novelo ali ciklus pesmi po-	Rebula, pesnik Albert Mikla-	vsem, ne glede na bivališče,
ljubne vsebine.	vec, pesnica Ljubka Šorli -Bratuževa, Ester Sferco in	bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešer-
2. Rokopis je treba poslati v	odgovorni urednik revije Ma-	novem dnevu — na javni pri-
dveh čitljivo pretipkanih izvo	rij Maver. Mnenje komisije	reditvi in po časopisju ter bo
dih s priporočeno pošiljko na	je dokončno.	sporočen z osebnim pismom
naslov MLADIKA, ul. Donizet-	4. ¡Ma razpolago so sledeče na-	nagrajencem.
ti 3, 34133 TRST, do 31. ds-	grade:	Vsi teksti ostanejo v lasti
cembra 1985. Rokopisi mora-	za črtico ali novelo:	Mladike. Nagrajena dela bo-
jo biti opremljeni samo z ge-	prva nagrada 150.000 lir	do objavljena v letniku 1986.
slom ali šifro. Točni podatki	druga nagrada 100.000 lir	Objavljena bodo lahko tudi
o avtorju in naslov naj bodo	tretja nagrada 50.000 lir	druga dela, za katera bo ko-
v spremnem pismu, opremlje-	za ciklus pesmi:	misija mnenja, da so primer-
nem z istim geslom ali šifro.	prva nagrada 100.000 lir	na za objavo.
ŽALOST
PSALM
Sonce v kraškem kamenju tiho spi, morje v skali samotni ujeto drhti.
V srcu misel neutolažljiva hlepi za daljavo, z neha noč name rosi.
Mesečina mi ogenj prižiga v očeh, temna luč na ustnicah postaja smeh bolne duše, le prgišče sanj v dlaneh, ki jih trosim po kamnitih tleh.
Vem, še te sanje bodo strohnele, in borne bilke iz njih semen uvele.
Le mrzle roke me bodo objele.
O, takrat bodo ustnice o žalosti zapele!
PESEM MESEČNIKA
Misli dnevu se odpirajo — ti škrlatni tulipani nad. prepadom sanj.
Srce je pozabljena čaša, pelin vanjo se nataka — ta žlahtni mošt za samote ženitnino.
Gore so cvetje zavrženo — te lilije nevedne,
kot izgubljene ovce na loku neba; in jutranje pesmi pastirjev okrušeni zvoniki so, od čakanja že davno onemeli.
O, dajte mi razbito čašo, da vsaj žejne ustnice zakrvavel
ZDOMSKA BALADA
Kamenje pelin je postalo za tvoje utrujeno srce — a duše ti ne ozdravi, v tej gluhi noči.
Drevesa razprostrla temne so peruti nad te dežele mrtve vode — kdo bi klical te, v tej gluhi noči!
Kakor zla senca izza gora spomin se sklanja ti v votlo srce.
A duša boli, boli, v tej gluhi noči!
Vračaš se, od spoznanja bolan,
na dvoje preklan stojiš kraj domače steze.
Brez milosti te krivda teži, v tej gluhi noči!
Misel sama ti naprej nemirna roma, a veš, da do doma — kot nekdaj — več ne dospe! Zate vse poti zasute so, v tej gluhi noči!
To žrelo je brez dna, črna luč neusahljivo žubori in nemi kriki padajo v ledeno tišino srca.
O, saj je izgorela sla krvi in ne vidim bolečini dna, ki se vame je vsesala; tu le grenkoba zori.
Še misli vse prividi so, ki blodijo v pekel kosti in želje vse zamrli vzdihi, ki v razvaline sanj se pno.
Na pogorišču zvezd, le tu, kjer sebi zrem v razgloclan obraz in mi kri in dušo spreleta mraz, je zame kaplja božjega miru.
KO BOM V ZEMLJI LEŽAL
Ko bom v zemlji ležal, ne prinašajte mi vrtnic.
V	meni je grenkoba morja kot temen cvet, ki ne vene.
V	meni so ujete daljave v sinji lok napete.
V	meni drhtijo kolibri želja —
— še tam pod. zemljo
ne bodo mogli umreti.
Ko bom v zemlji ležal, ne prižigajte mi sveč.
V	meni poletja gorijo
z neusmiljeno močjo — njih ognji ne izgorijo tudi tam pod zemljo.
Ko bom v zemlji ležal, ne prinašajte mi vrtnic, ki jim sonce lepoto izvablja, da jim nežna bitja sežiga.
V	meni žge tisoč sonc, pa mi ne morejo bednega srca izžgati.
Še tam pod zemljo
mi bodo nerazdružljivi svati.
Ko bom v zemlji ležal, ne prižigajte mi sveč.
Krik samote mi prebada oči, ko gledam, kako mesečina po trti polzi
in grozdi od sanj so krvavi.
Še tam pocl zemljo, brez. oči,, bom vedel, da mi svetijo vse noči. Ko bom v zemlji ležal, ne prinašajte mi vrtnic.
Pustite raje bosonogo dekle naj med snopi na požetem polju zapoje prvo zaljubljeno pesem.
Ko bom v zemlji ležal ...
KLOPOTEC
Nič jim	ne sm manjkati
Življenje je prekratko, da bi si ga grenili z raznovrstnimi problemi, To je verjetno moto, ki nas pretežno vodi skozi čas v naši sodobnosti. Vse nam je prav, razen če nam kdo ogroža materialne dobrine. Ostro zavzamemo svoje stališče šele takrat, ko govorimo o včerajšnji nogometni tekmi, ko nas razburja početje zlobnega junaka iz televizijske mega-nadaljevanke, ali ko rešujemo fantazijske dileme s televizijskega kviza.
Res je, da je ravno televizija tista, ki nam prinaša na dom svet — fiktiven ali realen — z vsemi mogočimi problemi. Tudi če ne greš iz hiše, si danes lahko vsaj delno seznanjen z zunanjim življenjem, če že ne uravnavaš televizijski sprejemnik striktno samo na risanke, črno-bele romane v nadaljevanjih ali na tako imenovane — roza romane, balzam za gospodinje, ki doživljajo uresničitev svojih skromnih ali velikih idealov na malem zaslonu. Videti pa je, da smo tako prepiti z vsem, kar nam drugi prikazujejo, da nas niti za časek nič ne spodbudi h kritičnemu razmišljanju ali je to prav ali ni, ko se iz televizijskega dnevnika ob uri kosila slika na zaslonu spremeni v ženski akt — proti kateremu pravzaprav nimamo ničesar — ki pa s svojim valovanjem, zvijanjem in med curki sveže kristalno čiste vode, namiguje na popolnoma drugačne misli kot pa si jih lahko ustvarjaš ob umetniški fotografiji. Če bi se ne bali, da nas bodo oz-
načili za okostenele moraliste, bi se lahko celo razburili, da je to pornografija.
Pa kaj, ko bi se potem morali razburjati tudi ob mnogočem drugem. Na primer ob pomanjkanju fantazije in pevskih sposobnosti krajevnih rock, punk in new wave ansamblov, ki si morajo pomagati s cenenimi pornografskimi domislicami, s kakršnimi so si včasih dajali duška le nekateri z risanjem na stene javnih stranišč, samo da pritegnejo pozornost mladih ...
Pravzaprav, če v spektaklu ni spolne komponente, skoraj da ni več privlačen za televizijske gledalce. Spolnost morajo poudarjati kostumi baletnih skupin, baletne kretnje in dvoumne besede. Še celo »ta umazani«, navadno pogreti »vici«, ki so včasih prišli na dan le v dobro poznani družbi, ko je bilo razpoloženje že toliko pripito, da so se nekatere vezi razrahljale, pridejo prav nastopajočim na televiziji, da zadostijo o-kusu gledalcev. Torej ni nobeno čudo ugotovitev, da se raven tega okusa čedalje bolj ugreza. Čeprav še zdaleč nisi za to, da naj bi televizija samo u-čila, moralizirala in informirala, pa bi se vendar mogoče moglo najti mero v prikazovanju bolestno skomlnastega v anarhiji kanalov, podkanalov in filialk. Moglo bi se najti mero in primeren čas.
Če te radovednost ali pomanjkanje fantazije sili v gledanje pornografskih
filmov, naj ti bo to dano v dobi, ko je svoboda pravica vsakogar, vendar naj bo to v urah, ki so izven vsakodnevnega časovnega območja otrok, ki jim fantazije res ne manjka.
Popolnoma res je, da so danes otroci prej dovzetni za marsikaj, da prej spoznajo in razumejo mnoge stvari, ker živijo pravzaprav sredi meteža vseh mogočih informacij. Takih in tolikšnih informacij, da si za nove generacije ne moremo zamišljati bodočnosti brez kompjuterjev. Res je tudi, da so mnoge ankete pokazale, da se mladostniki mnogo prej seznanjajo s spolnim življenjem, kot pred leti. Če pa je vse to prav, bo pokazal le čas, kolikor se že ne kaže sproti. Kajti eno je imeti možnost nekaj storiti, drugo pa je biti za to zrel in v svesti si, kaj delaš.
Svoboda, ki si jo danes želimo, pa ne predvideva niti najmanjšega truda, da ne rečemo žrtve. Vse nam mora biti dostopno, takoj. Še posebej nočemo, da bi se morali čemu odpovedati naši otroci, v prepričanju, da jim ničesar ne sme manjkati, še celo tiste malenkosti ne, ki nam niso bile dane. Ti otroci zrastejo, nepripravljeni na kakršnokoli odpoved — starši pa se potem sprašujemo, kako da je iskal nadomestilo za zdravo življenje v alkoholu, mamilih in nasilju. Nikoli pa mu nismo pokazali, kaj pravzaprav pomeni stati na lastnih nogah, brez zaščite.
Še celo v razredu, kjer bi se otroci najprej lahko naučili, kaj pomeni živeti v skupnosti, imamo starši preveč besede in včasih hitimo kot koklje s perutnicami pokrivati svojega malčka, ki so ga drugi užalili ... Malček pa se sošolcem roga izza peruti, češ: »Zdaj sem vas pa ugnal! Vam bo že pokazala moja mama!«
Mama postane tako orožje proti tisti malenkostni oblasti, ki jo še predstavlja učiteljeva figura. In ker takemu malčku ne sme v imenu svobode nihče ničesar ukazati, mu kasneje ne bo mogel ukazati ničesar niti zakon, ki velja v državi, da bi ščitil svobodo njenih prebivalcev ...
JELKA CVELBAR
»Spoznavam, da ta velika dežela ni nastala samo iz pustolovske sle in iz nagonov kapitala. Nastala je tudi iz nekaterih velikih duhovnih silnic. In te silnice so nezamenljivo humanistične in krščanske. Iz Thomasa Jeffersona govori grško-krščanski logos, kakor govori iz Karla Marxa hegeljanski mit.«
Alojz Rebula:
OBLAKI MICHIGANA - ameriški dnevnik
PAVLE MERKÜ
Imena naših krajev
Kalonkovec
O tem krajevnem imenu piše Bezlaj tako:
»Kolonkovec (orn. Trst). Kljub slovenskemu sufiksu verjetno neslovansko; Olivierl, Saggio 28 izhaja iz atpn. An culus, sestavljeno s callis »gorska pot, gozdna pot«, torej "calloncolo. Dvomljivo.» (1)
Očitno je v davno Olivierijevo razlago podvomil tudi Mario Doria, ki je novi razlagi tega toponima [in ne oranima = gorskega imena, kakor meni Bezlaj) posvetil pozornost v novi razpravi, ki smo jo že omenili v prejšnjem prispevku. (2) Ne glede na našo obrobno pripombo, da nima Kalonkovec nič opraviti s Krasom, kamor ga Doria postavlja, velja rajši pripomniti, da je Doria z novo razlago zadel v polno.
Navedel je nekaj resnic, ki so vredne provoda in premisleka, zato kar prevajam odstavek na str. 269:
»Toponim nima za sabo dolge zgodovine, vendar je ta dovolj zgovorna. Najstarejša izpričana imenska oblika se glasi Caloncovez in se pojavlja v Ortsrepertorium iz leta 1885 (str. 2): Caloncovez v A. Scocchi »P. Or.« [1938) str. 124 in G. Pinguentini, Nuovo dizionario del dialetto trie-stino [Bologna 1969) str. 78, in še v »II Piccolo« 29.3.1973 (besede E. Marinija: »eksotično krajevno ime, ki se pravici na ljubo pojavlja le v kakem avstrijskem zemljevidu izpred stoletja ...«). Toda že Ortsrepertorium iz leta 1894 (str. 4) navaja modernejšo imensko obliko Kolonkavez (prim. še Jurišič, Topon. deli'Istria occidentale c.2 str. 57 in pred kratkim Tržaško ozemlje F7).«
Na podlagi starejše oblike je Dorii lahko pribiti imenu izvir: iz latinskega imena CANONICUS preko disimilacije
v COLONICUS ... v sodobno tržaško narečno obliko calbne-go [prim. Doria-Noliani, Grande dizionario del dialetto trie-stino pod tem geslom). Kogar zanima, koliko je v ti tržaški besedi razbrati furlanske in koliko beneške poteze, naj seže po izvirno razpravo. Toponim, pravi nadalje Doria, je nastal »s temeljito slovanizacijo [3) z dodanima sufikso-ma -ov-ec- in s sinkopo atoničnega (= nenaglašenega) vokala i.« K ti prozorni, točni in prepričljivi razlagi dodaja Doria še zgodovinski podatek: »v kraju, o katerem je govor, je v preteklem stoletju bila gostilna »Al canonico« v pritličju hiše, ki je bila nekoč last nekega starega kanonika.«
K temu je slovenistu dodati le nekaj pripomb. Najprej mora razlagati, kako je iz zgodovinsko utemeljene in v prejšnjem stoletju očitno še rabljene imenske oblike Ka-ionkovec nastala oblika Kolonkovec, ki je danes najpogost-neje rabljena. Razlaga je karseda preprosta: nova oblika je nastala kot hiperkorektura [ = pretiran, zgrešen popravek) ob napačnem občutku, da je Kalonkovec posledica narečnega akanja (kakor o priliki poslušaj postane z akanjem pasluši). Akanje je dejansko prisotno v imenski obliki Kolonkavec, ki je precej pogostna [prim. Tržaško ozemlje, Ljubljana-Trst 1978, str. 21).
Druga ugotovitev je ta: v knjižnem jeziku pišimo Ka ionkovec. 1 2 3
(1)	France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika II, Ljubljana 1982, str. 59.
(2)	Mario Doria, Spigolature toponomastiche carsiche, v Lingüistica XXIV, Ljubljana 1984, str. 265-273.
(3)	Točneje bi bilo reči: slovenizacijo.
10 LET OSIMA
Ob deseti obletnici osimskega sporazuma, pogodbe, ki je uredila odnose med Jugoslavijo in Italijo, se je Slovenska skupnost spomnila te obletnice tako, da je priredila v mestecu, kjer so podpisali sporazum, protestno manifestacijo zaradi zavlačevanja uresničitve sporazuma, ki predvideva tudi zaščitni zakon za slovensko narodno skupnost v Italiji. Člani SSk so se v Osimo odpeljali s petimi avtobusi v nedeljo,
10.	novembra. Manifestirali so na glavnem trgu, kjer so razdeljevali letak v Italijanščini.
Nabrežinska godba na pihala na manifestaciji Slovenske skupnosti v Osimu
tenaiiiniteriiiiantenaiiiniieDTiDantenaiiiniieiniiian
PESTRO DELOVANJE MAČKOLJANOV
Prosvetno društvo Mačkolje je prav gotovo eno najaktivnejših v dolinskem Bregu. Malokatera tako maloštevilno vas se lahko postavi s tolikimi skupinami kakor Mačkolje. Prav zato so jo odborniki Slovenske prosvete v Trstu izbrali za gostovanje na Koroškem v okviru oktobrskih Primorskih dni. Mač koljani so se v Šmihelu predstavili s programom z naslovom »Istrska vas Mačkolje se predstavi«. In res so se predstavili: z mešanim zborom, dekliškim in otroškim zborom, z igralsko skupino in glasbeno šolo. Ob tej priložnosti so tudi prvič pokazali svojo narodno nošo, ki jo je v dveh letih sestavila in sešila gospa Romilda Smot-lak Tul. Gre za »nošnjo brščlc«, ki se razlikuje od noše v tržaški okolici. Ker je ta noša med zadnjo vojno, ko je pogorela vas, skoraj popolnoma izginila, jo je morala gospa Romilda skoraj vso na novo sešiti.
V nedeljo, 3. novembra, so to nošo prikazali tudi doma v srenjski hiši. V vseh podrobnostih jo je prikazala in o-pisala gospa Romilda. Ob tem pa so pripravili tudi razstavo krponov in nekaterih drugih ostankov nekdanjih noš, ki so jih še našli po vasi. Program so
Mačkoljanski zbor med izmenjavo daril v Šmihelu
JANKO ZERZER — 50-Ietnik
Znani koroški kulturni delavec in danes predsednik Krščanske kulturne zveze v Celovcu je pred kratkim slavil 50. rojstni dan. Za praznik so jubilantu priredili v Tinjah prisrčno slavje. Janku Zerzerju, ki je večkrat bil tudi naš gost, prisrčno čestitamo!
Med predstavitvijo »narodne noše Brščic«
v mačkoljanski srenjski hiši
40-LETNICA
»SLOVENSKEGA PRIMORCA«
10. novembra je bila v Katoliškem domu v Gorici proslava 40-letnice »Slovenskega Primorca«, tednika, ki je bil nekak predhodnik današnjega tednika »Katoliški glas«. Pri proslavi sta spregovorila dr. Franc Močnik in Kazimir Humar, pel pa je dekliški zbor iz Števerjana pod vodstvom Alenke Černič.
popestrile mačkoljanske žene, ki so zapele nekaj zelo starih domačih ljudskih pesmi, ki so jih zbrali v okviru etnografskega krožka.
Ob vsem tem delu, ki so ga imeli letos poleti, so nekateri pevci našli še čas za nastopanje v igri Blagovestnika z vzhoda. Od petdesetih igralcev v tej igri je namreč kar šestnajst Mačko-Ijanov.
SPOMINSKA PLOŠČA ALBERTU REJCU
29.	septembra so v Tolminu na pobudo Kluba starih goriških študentov odkrili spominsko ploščo Albertu Rejcu, velikemu borcu za pravice primorskih Slovencev in soustanovitelju organizacije TIGR. Spominsko ploščo jo v prisotnosti obeh pokojnikovih sester in drugih sorodnikov odkrila Rejčeva vdova Tatjana. Uradni govor je imel ravnatelj Goriškega muzeja Branko Marušič.
Odbornik za kulturne dejavnosti na tržaški pokrajini govori pri otvoritvi umetniške razstave avstrijskih slikarjev v muzeju Revoitella
DSI ¡e začelo
svojo
živahno sezono
V začetku oktobra je Društvo slovenskih izobražencev v Trstu začelo svojo zimsko kulturno sezono o pestrim in živahnim programom za vse okuse. Prvi ponedeljkov večer jo bil 7. oktobra in so ga posvetili aktualni temi: »Me-djugorje — montaža, halucinacija ali resnica?«. Pri okrogli mizi na to temo so sodelovali duhovnika Lojze Škerl in Anton Rustja ter pisatelj Alojz Rebula. Naslednji ponedeljek je bilo v društvu srečanje z italijanskim pisateljem judovskega porekla Ferrucciom Folk-lom. 21. oktobra je bil gost v društvu sociolog Darko Bratina, ki je govoril o neizkoriščenih možnostih za afirmacijo slovenske manjšino preko filma in videa. Zadnji ponedeljkov večer v DSI meseca oktobra je bil posvečen esperantu. Na temo »esperantska alternativa« je govoril Vinko Ošlak.
Na kulturna srečanja in družabnost vabi DSI vsak ponedeljek ob 20.15.
V četrtek, 17. oktobra, so na Proseku pri Trstu odprli nov kulturni dom. Uredili so ga iz nekdanje kinodvorane. V prvih dneh so se v njem zvrstile vse domače kulturne skupine. Nastopili so moški zbor Vasilij Mirk, ženski zbor
SPACAL V GORICI
V Attemsovi palači v Gorici so odprli antološko razstavo Spacalovih del. Razstavljenih je 150 del. Razstava pa bo odprta do polovice decembra.
Prosek-Kontovel, godbeno društvo, harmonikarski ansambel in amaterski o-der Jaka Štoka. Nova dvorana, za katero je naredil načrte Atilij Kralj, je velika pridobitev za vasi Prosek in Kontovel.
DEVET MILIJARD
ZA GLEDALIŠČE
Dežela Furlanija Julijska krajina je v preteklih mesecih sanirala dolgove stalnih gledališč v naši deželi. Vseh dolgov je bilo za približno 26 milijard. Od tega je Slovensko stalno gledališče v Trstu prejelo približno 9 milijard lir. Za sanacijo postavlja deželna uprava pogoj, da morajo biti vnaprej dohodki in izdatki gledališč uravnovešeni.
JOSIP VIDMAR — 90-letnik
Josip Vidmar — izziv gerontološki znanosti. Tako se je glasil članek, ki ga je podpisal zdravnik ob Vidmarjevi 90-letnici. Vseh javnih funkcij, ki jih je zavzemal Josip Vidmar v svojem dolgem življenju, ne bomo naštevali. Res pa je, da je Josip Vidmar v svojem dolgem življenju imel izreden vpliv na slovensko kulturno in politično življenje. Ob jubileju so mu vsa slovenska občila posvetila dolge članke in intervjuje. Tudi Celovški zvon se ga bo spomnil v prihodnji številki s člankom izpod peresa pisatelja Alojza Rebule.
ŠKOF PIRIH V MILANU
Škof pomočnik v Kopru msgr. Metod Pirih je v nedeljo, 20. oktobra, obiskal Slovence, ki bivajo v Milanu. Zanje je maševal v cerkvi sv. Tomaža. Srečanja se je udeležilo od 50 do 60 rojakov, ki bivajo v Milanu ali v njegovi bližnji okolici.
Nastop zborov pri odprtju kulturnega doma na Proseku
Kulturni dorrs na Proseku
Ameriška turneja koroškega zbora
Pevci iz Sveč s spremljevalci ob grobu škofa G. Rožmana v Lemontu/MI.
V dneh od 17. do 29. oktobra se je komorni moški pevski zbor KOČNA iz Sveč mudil na koncertni turneji po Kanadi in Združenih državah. Kot zastopnika Družbe sv. Mohorja v Celovcu in Celovškega zvona sta skupino 13 pevcev spremljala inž. Franc Kattnig in rev. Ivan Olip. Največ dni so Korošci posvetili Torontu, saj je bil glavni gostitelj lazarist Janez Kopač, župnik pri Brezmadežni v metropoli Ontarja. Zbor se je slovenskim rojakom predstavil s 4 koncerti: 19. oktobra v Torontu, v dvorani Brezmadežne; 20. oktobra v dvorani pri sv. Gregoriju v Hamiltonu, Ontario; 26. oktobra v Chicagu v veliki dvorani sv. Štefana in 27. oktobra pri Sv. Vidu v Clevelandu. Povsod so jih naši rojaki prijateljsko sprejeli. Korošci so najprisrčnejši sprejem dobili in najštevilnejši obisk imeli pri Brez madežni v New Torontu.
Turneja je poživila vezi naših ljudi v Kanadi in Združenih državah s slovensko Koroško. To so z obojih strani začutili zlasti v Torontu in v Chicagu.
Nastop prijaznih Korošcev in poslancev Mohorjeve je potekal v znamenju tolikokrat potrjene resnice: »Besed pač dosti treba ni, če srce srcu govori.« Pevski zbor je seveda povsod postregel s koroško vokalno folkloro v priredbi najrazličnejših glasbenikov. Pod vodstvom prof. dr. Antona Feiniga se je zbor zavedal važnosti svoje vloge in poslanstva. SPD Kočna je izrazita
vokalno komorna skupina, ki ne išče zunanjih efektov. Verjetno je to eden od vzrokov, da je našla njihova kaj naravna in lahkotna interpretacija koroškega glasbenega izročila močan odmev v srcih poslušalcev. Izrazna moč Kočne je prav v nežnem vižanju, ki ohranja in posreduje koroško narodno pesem v njeni pristnosti.
ec-
DEŽELNA KONFERENCA
O IZSELJENSTVU
V Gradežu je bila konec septembra tretja deželna konferenca o izseljenstvu, pri kateri je sodelovalo 254 delegatov iz raznih delov sveta. Živa in aktivna je bila tudi prisotnost Slovencev, predvsem iz Benečije, ki so raztreseni po svetu od Evrope do Amerike in Avstralije.
Umrl je dr. Ludvik Čepon
V	nedeljo, 6. oktobra, je v bolnišnici v kraju Latrobe v Pennsylvaniji v Združenih državah umrl znani duhovnik in duhovni pisatelj prof. Ludvik Čepon. Od leta 1957 je predaval hebrejščino, nemščino in vzhodna verstva na tamkajšnjem St. Vincence Collegu. Rodil se je pred 77 leti v Horjulu, študiral pa jc v Ljubljani in Rimu. Že med vojno je predaval na ljubljanski Teološki fakulteti, leta 1945 pa je emigriral. V Trstu je v samozaložbi izdal tri knjige: Bežna srečanja (o verah v Indiji in na Japonskem, 1964), Vtisi in misli iz Rusije (1982) in prav pred nekaj meseci — duhovna razmišljanja Na pragu. Duhovne misli je prispeval tudi za Glas Amerike in Ameriško domovino.
VIR LJUBEZNI
Oratorij duhovnika Avgusta Ipavca Vir ljubezni, ki govori o življenju sv. Frančiška in ki je že doživel uspešne izvedbe v Sloveniji, Trstu, Celovcu in na Dunaju, je kakih 500 nastopajočih iz Jugoslavije, Avstrije, Nemčije in Italije poneslo od 4. do 6. oktobra v Italijo.
Prvi koncert je bil v baziliki sv. Antona v Padovi, naslednjega dne so oratorij izvedli v baziliki sv. Frančiška v Assisiju, v nedeljo pa v baziliki Matere božje Ara Coeli v Rimu. To je bil že prispevek za mednarodni teden sv. Metoda v glavnem mestu krščanstva. Skladatelj Ipavec, dirigent Nanut, pevci in orkestraši so bili povsod zelo toplo sprejeti.
NOVOMAŠNIK NA KOROŠKEM
V	nedeljo, 6. oktobra, je bil v Celovcu posvečen v duhovniku Jože Marko-witz iz Lipe. Novo mašo je daroval naslednjo nedeljo, 13. oktobra, v svoji domači fari Lipa.
Primorski dnevi na Koroškem

i-
■ k
mm Wb
JSL MMÉk
, >k«ygl
i|?3iC;teT if 5mm %	m
#f ■ %	■	■ :■$ ú; mm ■ If
» -	..HÉH
\ .	S f» '»”* 4«'
^Sš \ Í	v ^ M
—
Predstavitev nove Rebulove knjige v Slomškovem domu v Celovcu
Od 12. do 20. oktobra so bili na raznih krajih Koroške tradicionalni Primorski dnevi, ki sta jih priredili Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in Slovenska prosveta iz Trsta v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo na Koroškem. Letošnji Primorski dnevi so se začeli v soboto, 12. oktobra v Do-brli vasi z nastopom igralske skupine prosvetnega društva Štandrež. Nastopili so z igro Janeza Povšeta »Milijonarji v oblakih«. Naslednji dan so v farni dvorani v Šmihelu nastopili Mačko-Ijani s programom »Istrska vas se predstavi Korošcem«. V ponedeljek, 14. oktobra je bila na ORF — celovški ra-
dijski postaji — okrogla miza, pri kateri so sodelovali Riccardo Rutar, Damijan Paulin in Marij Maver. Isti večer so v Mohorjevi knjigarni odprli razstavo grafik Edija Žerjala. Zatem pa so še v Slomškovem domu predstavili novo knjigo pisatelja Alojza Rebule, ki sta jo skupaj izdali Mohorjeva družba v Celovcu in revija Mladika. V petek, 18. oktobra, je bila v Modestovem domu v Celovcu okrogla miza na temo »Manjšina kot posrednik med dvema narodoma«, Primorske dneve je sklenil mešani pevski zbor iz Gorice v nedeljo, 20. oktobra. Nastopil je v kulturnem domu v Ledincah.
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta
XI. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1985. Izid ho javno razgla. šen ob slovenskem kulturnem prazniku Jebruarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjevala 'komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije.
Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viale XX Set-tembre 85.
SLOVENSKI KULTURNI KLUB
O SKK smo poročali že v naši prejšnji številki, saj je to mladinsko društvo začelo svojo redno dejavnost že v septembru. V kroniki za mesec ok tober pa beležimo sledeča srečanja: V soboto, 5. septembra, je bil na sporedu razgovor o dramatiki in gledališki umetnosti; naslednjo soboto je predavala Eva Fičur o svoji poti na Anapurno; 19. oktobra je prof. Zora Tavčar pripravila prvi večer literarnega krož ka; v soboto, 26. oktobra je bil spet na vrsti sestanek gledališkega krožka, kateremu je sledila predstavitev »Primorskih zdrah« in ogled predstave v Kulturnem domu.
Slovenski kulturni klub vabi mlade, predvsem študente v društvene prostore v ulici Donizetti 3, vsako soboto ob 18.30.
Deželni
tajnik SEk dr. Andrej Bratuž govori na manifestaciji v Osimu
Tone Kralj v Gorici In Trstu
Uspeh, ki ga je na Tržaškem in Goriškem doživela razstava, posvečena Tonetu Kralju ob desetletnici njegove smrti in 85-letnici rojstva, dokazuje, kako smo Slovenci v tem našem zamejstvu potrebni dejanj, ki utemeljujejo našo kulturno zgodovino, s čimer gradimo osnovo za globlje spoznavanje preteklosti, kar je tudi temelj na katerem gradimo prihodnost. Zato je nadvse zaslužna pobuda, ki je sad sodelovanja Zveze slovenske katoliške pro svete iz Gorice in Slovenske prosvete iz Trsta, pobuda, ki je dolžno dejanje v spomin na velikega umetnika, ki je slovenskemu ljudstvu ob zahodni narodni meji znal v težkih časih posvetiti svoja najbolj ustvarjalna leta in najboljše moči. Razstava pomeni spodbudo za ovrednotenje Kraljevega u-stvarjanja v naših cerkvah, ki še čaka na študijsko obdelavo. Zaradi skrajno omejenih sredstev namreč razstava ni mogla seči na področje cerkvenega slikarstva, ali le obrobno in se je omejila na slike pri zasebnikih. Na tem področju pa je bilo opravljeno pionirsko delo, saj je bil objavljen seznam vseh Kraljevih slik, ki so v zasebni lasti na tej strani meje. Objavljeni podatki — kljub zavzetosti organizatorjev
— pa niso popolni, saj so se že med samo razstavo začeli oglašati posamezniki, ki imajo eno ali več Kraljevih slik doma. Zato bomo v prihodnji številki MLADIKE objavili dodatek katalogu, da bomo tako še obogatili in izpopolnili njegovo vsebino, ki se ponaša z vrsto dokaj uspelih posnetkov, predvsem pa s študijo o delu Toneta Kralja med nami, katero je pripravila Verena Koršič,
Metodovo slavje v Rimu
S slovesnim somaševanjem, ki ga je v nedeljo vodil v baziliki sv. Petra v Rimu papež Janez Pavel II., se je slovesno končalo »Metodovo leto« ob 1100-letnici smrti slovanskega blagovestnika. Teden pred tem je bilo v Rimu več slovesnosti in prireditev v čast svetih bratov Cirila in Metoda, ki so v krščanskem svetu utrdile zavest o mestu Slovanov v Cerkvi in o dejstvu, da sta slovanska apostola ob sv. Benediktu sozavetnika Evrope.
Slovenska prisotnost je bila zelo zaznavna. Na mednarodnem simpoziju o Krščanstvu med Slovani na univerzi Ur-baniana je nastopilo s koreferati 15 Slovencev. Glavni organizator te in o-stalih pobud pa je bil tajnik mednarodnega Metodovega odbora, rektor Slo-venika msgr. Maksimilijan Jezernik.
Na razstavi slovanskih rokopisov in redkih tiskov v Vatikanskih muzejih je med najbolj redkimi eksponati izvirnik
Brižinskih spomenikov, razstavljen je dalje Čedajski rokopis in še edini znani izvod Trubarjeve Cerkovne ordnun-ge, pa še nekaj tiskov.
V Rimu je bilo nad 500 slovenskih romarjev pod vodstvom šestih škofov. Med njimi je bilo tudi kakih 100 Tržačanov in Goričanov. Papež jih je slovensko pozdravil tako med sobotno posebno avdienco kot med omenjeno nedeljsko mašo, ko se je slovenska beseda slišala tudi pri petju zbora iz Šentvida pri Ljubljani in pri branju ene prošnje. Papež je od Slovencev tudi prejel nekaj darov med mašo.
V Rimu je pri vatikanski »PoligIotti« izšel slovenski prevod papeževe enciklike o sv. Cirilu in Metodu, zanimiv pa je tudi bogati katalog razstave vatikanske knjižnice. V italijanščini in v angleščini je rojak, rimski profesor dr. Janez Vodopivec izdal knjigi o slovanskih blagovestnikih.
mm:...
BELA KNJIGA
Ob 40-letnici pokola vrnjenih domobrancev je Društvo slovenskih protikomunističnih borcev Tabor v Severni A-meriki poskrbelo za novo izdajo publikacije Bela knjiga. Gre za seznam ne le dosegljivih imen vrnjenih in pobitih domobrancev, temveč tudi civilnega prebivalstva in padlih protikomunistov med revolucijo. Sedanja izdaja vsebuje nad 13.000 imen.
»NEDIŠKi PUQBI«
Moški zbor »Nediški puobi« iz Benečije, ki je pred kratkim bil na obisku pri izseljencih v Argentini, je pred kratkim izdal kaseto svojih posnetkov. Predstavili so jo v Podbonescu,
Dr. FRAN ZWITTER — 80-letnik
24. oktobra je slavil 80-letnico zgodovinar dr. Fran Zwitter. Rodil se je v Novem mestu, a je po rodu Korošec. Do upokojitve je poučeval zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1953 je član SAZU. Predaval je na študijskih dneh DRAGA leta 1969.
»BLAGOVESTNIKA Z VZHODA«
Amaterska igralska skupina, ki je za letošnjo 1100-letnico Metodove smrti pripravila igro Ivana Artača »Blagovestnika z vzhoda«, je doslej nastopila že osemkrat, zadnjič v župnijski cerkvi v Ankaranu.
Pod zbiralno lečo
IZ SLOVENSKE PUBLICISTIKE
DUHOVNA ANEMIJA (BREZ TRSTA, GORICE, CELOVCA) —
PA ŠE O TRŽAŠKEM GLEDALIŠČU
Uničenje Srednje Evrope je eden izmed povodov za drugo svetovno vojno, vsekakor pa se je v tem uničenju pojavila strahovita in uničujoča kal fašizma in nacionalnega socializma. A to kal uničevanja stare civilizacije in duhovne enotnosti je pomnožil z rušilno močjo tudi boljševizem oziroma stalinizem pred in po drugi svetovni vojni. Trst, Celovec in Gorica zelo trpijo zaradi tega razdejanja, saj so ta mesta izgubila okolico, ki jih je oživljala in jim dovajala živih kulturnih in delovnih moči. Zdaj ta mesta duhovno životarijo, čeprav je njihova socialna raven zelo visoka, tako visoka, da mi v naši socialni revščini o njej lahko le sanjarimo. Na skrivaj kajpada! Toda v Trstu, kakor v Gorici in v Celovcu, seveda pa tudi v Ljubljani in še posebej v nesrečnem Mariboru odkrivamo duhovno anemijo, ker ni več enotnega kulturnega prostora, ki je nekoč združeval in povezoval romanski, germanski in slovanski kulturni potencial.
Od leta 1907 do leta 1920 je poklicno slovensko dramsko gledališče v Trstu pokazalo svojo kulturno in umetniško zrelost. Fašistično nasilje je s požigom Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. leta prekinilo to rast in moralo je priti leto 1945, ki je prineslo s Ferdom Delakom obnovitev slovenskega teatra v Trstu. Širok je vedel, kaj pomeni slovensko gledališče za prebivalstvo Trsta v nacionalnem, jezikovnem in kulturno-duhovnem pogledu. Razmišljujoči človek sedanjega časa ne more razumeti, zakaj nimamo moči, s katero bi razrešili sedanjo finančno, organizacijsko in kadrovsko - umetniško krizo Stalnega gledališča v Trstu. Je že prav, da so na svetu Italijani, saj jim lahko pripišemo kar velik delež krivde za težke ure, ki jih doživlja slovensko gledališče v Trstu. Ampak tudi to je resnica, kar sedaj sledi: velik del odgovornosti za tragični položaj tržaškega teatra nosimo mi vsi skupaj, ki se imenujemo »matična« Slovenija. Morebiti so osimski sporazumi koristni, toda nobene neposredne zveze s slovensko kulturo in umetnostjo nimajo. To so diplomatske igre in v njih naj nastopajo diplomati in politiki, ki naj se v mešanih komisijah smehljajo drug drugemu. Tudi socialisti in komunisti v Trstu niso doslej ničesar naredili v korist slovenskega gledališča. Verbal-
ni protesti in izjave seveda le malo pomagajo. Tržaško slovensko gledališče lahko osmisli le enotnost vseh Slovencev v Italiji, tej enotnosti pa naj tolerantno pomaga v političnem, kulturnem in finančnem pogledu matična dežela. Druge poti ni in je tudi ne more biti!
Bojan Štih
(Lj. DNEVNIK, 21.IX.85)
IZ KOCBEKOVEGA DNEVNIKA 1952 V NOV! REVIJI ’85
Ob Kardeljevem govoru pa sem bliskovito občutil, da je kljub včasih celo ganljivim naporom partije bistvo »ljudske (ali socialistične) demokracije« v urejanju zgolj zunanjega, mehaničnega funkcioniranja življenja, katero se mora razviti le po objektivni mehaniki, ne pa po subjektivni zahtevnosti človeškega bitja. Kljub razčlenjeni sistematiki komunistične demokracije je politična spontanost popolnoma onemogočena, in to z obstojem ene same politične organizacije, oktroiranjem ekskluzivnega svetovnega nazora in s tajno organizacijo politične policije.
Toda ves ta zapleten in pisan mozaik osnovnih, posrednih in vodilnih teles ne odtehta tistega dragocenega občutka sproščenosti, spontanosti, iniciativne možnosti na vse strani, ki jo ima državljan v kapitalistični demokraciji.
Včeraj mi je prijatelj povedal vest, ki me je globoko prizadela, ne tako kot moralno. V. M., ki je decembra začel z obiski pri meni, je udbovski kon-fident.
Kaj naj storim? Ne moti me tisto, kar sem mu v treh-štirih obiskih pripovedoval, kajti ni dvoma, da sem mu povedal stvari, ki si jih udbovci s slastjo zapisujejo, in prav tako ni dvoma, da si jih je M. še nalašč garniral, da bi se dopadle pasjemu gospodarju, pravim, da me vse to ne moti, pač pa me vznemirja splošen in vedno bolj učinkovit način takšnega modernega policijskega ustrahovanja. Niti Italijani, niti Nemci niso povzročili takšne človeške škode, kakor jo povzročajo satanski načini ubijanja človekove celote, lomljenje njegove moralne suverenosti, poniževanje njegove osebne resnice, zasramovanje njegove notranjosti, drobljenje njegove zavesti, mehaniziranje volje in počasnega, temeljitega odtujevanja samega sebi. Ta špijonski sistem obsega zgolj med Slovenci več deset tisoč ljudi, ubija jim dušo pri živem telesu in hromi najdražje v človeku: nedotak-
ljivo vest, sveto svobodo vesti in duha.
Kaj se je zgodilo? Udeležila se je sindikalnega sestanka učiteljstva treh šol, na katerem so med drugim naenkrat odprli vprašanje religiozne vzgoje, obiska cerkve in verouka v družini. To so storili na tako nenaden in prepaden način, da se učiteljice niso znašle. Vsako posamezno so apostrofirali na zborovanju, da je morala vstati in javno povedati, da hodi ali ne hodi, ali pošilja svoje otroke k verouku ali ne. Vprašanja so bila postavljena v ozračju tiste znane parole: dvema gospodarjema ni mogoče služiti, zdaj povejte, da ste doslej grešile in da (se) boste poslej drugače vedle.
Nova revija, 39/40 str. 829, 834
IZGINOTJE KOCBEKOVEGA DNEVNIKA III.
(iz dnevnika Radka Poliča 1981)
Tretjega novembra sem zvedel za Kocbekovo smrt. Takoj, še bolj pa po njegovem pogrebu 6. novembra, bleščeče odigrani predstavi dvoličnosti in točenja krokodiljih solza, sem sl bil v svesti, da moram čimprej objaviti zgodbo o skrivnostnem izginotju tretjega dela njegovega znamenitega medvojnega dnevnika. Najbrž je o tem še komu pripovedoval; zagotovo je o tem pisal v svojem dnevniku, ki bo prej ali slej zagledal beli dan, toda bolje je slovenski javnosti večkrat razglasiti to težko literarno izgubo kot nobenkrat.
In tako sem sestavek z naslovom Kje je tretji del Kocbekovega dnevnika? 16. novembra odposlal Književnim listom, četrtkovi prilogi Dela. V pismu uredniku sem pripisal, da zaradi občutljivosti sestavka predlagam, naj pred objavo povprašajo pri Kocbekovih najbližjih, če niso morda že odkrili kakšne sledi za izginulim dnevnikom.
Ko prispevek v nekaj naslednjih četrtkih ni izšel, od urednika pa tudi ni bilo nobenega glasu, sem vedel, da ga pač ne bodo objavili.------------
(Nova revija 39/40 str. 988)
DEDIŠČINA ZA NAŠE POTOMCE
Oglašam se tudi zato, ugovarjam zaradi vsega, kar bomo, če se stvari bistveno ne spremenijo, zapustili v dediščino svojim potomcem kot »svetlo prihodnost«:
—	velikanske devizne in dinarske dolgove in hiperinflacijo
—	zavoženo kadrovsko, naložbeno in kmetijsko politiko
—	neučinkovito gospodarstvo z utopično iluzionističnim planiranjem, z nizko izobrazbeno strukturo in nizko storilnostjo
—	zastarelo proizvodno tehnologijo in izrabljeno opremo
—	visoko brezposelnost in migracijo najpodjetnejših in najsposobnejših delovnih ljudi in izšolanih strokovnjakov
—	eksistenčno brezperspektivnost mladine (zaposlitve, stanovanja)
—	pozidano, zabetonirano plodno zemljo, onesnaženo ozračje mest, zastrupljeno in izumirajoče okolje
—	birokratsko elefantiazo z njenimi privilegiji, njeno interno otopelostjo in zlorabami položaja
—	antisocialistično socialno diferenciacijo in ideološki determinizem
—	letargijo šolstva, znanosti in kulture
—	nazadovanje zdravstvenega, otroškega in upokojenskega varstva in socialnega skrbstva
—	prevladujočo egoistično jalovost brezobzirnih samosilnikov, prilagodljivih stremuhov, podkupljivih grabežljiv-cev in povzpetnikov
—	pravno anarhijo, duhovno uboštvo in moralni razkroj.
Vse to pa seveda nima nobene zveze s socializmom, ampak se sklada edinole z znanim geslom: za nami vesoljni potop!
(Nova revija št. 39/40 str. 1022)
Draga Ahačič
POLITIČNEGA DIALOGA
(ŠE) NI (ali:
identikit nekega sistema)
Usoda socializma je v veliki meri odvisna od tega, v kolikšni meri si bodo ljudje izborili pravico do mišljenja, svobode mišljenja in svobode izražanja mišljenja. Torej tudi pravico do proti-mišljenja in proti-govora.
Politični dialog je nujen, ker kot temelj demokracije odpravlja gospostvo nad ljudmi.
Pogoj za takšen dialog je politična kultura, prepričanje, da se je mogoče le tako pogovarjati.
Tako na primer politični dialog ni mogoč, če:
—	neka politična skupina s pomočjo monopolizacije aparata oblasti monopolizira jezik tako, da ima le ona pravico vse reči, drugi pa ne. Kako naj pride do političnega dialoga v primeru neenakega dostopa do informacij, neenakosti sredstev in načina vodenja dialoga ali tam, kjer se nekdo bori z besedami in mislimi, drugi pa s pan-drekom?
—	si neka politična skupina prilasti, to je, zahteva zase ključne pojme, kot so: svoboda, demokracija, napredek,
humanost, domovina, vidi sebe kot edinega garanta vsega tega in zahteva, da se ti pojmi iz njenih deklaracij razumejo »sami po sebi«, brez stalne verifikacije in analize v vsakodnevni praksi.
—	je ena stran nestrpna do vsega, kar ni ona sama, če za nobeno ceno ne prizna svojih napak in neuspehov pri vodenju javnih zadev in kjer zahteva zase, da ima vedno prav, ker ima v veri v lastno avantgardnost in zgodovinsko poslanstvo, svoje poglede na totalno resnico in sebe za zgodovinskega arbitra dialoga.
—	ena stran krčevito vztraja pri statusu quo, če jo je strah vseh temeljnih sprememb v družbi, če se izmika konfliktom in javni provokaciji in če se oklepa postrevolucionarnega govora in govori o demokraciji namesto o demokratizaciji, o svobodi namesto o osvobajanju ali o solidarnosti, kot prijateljski pomoči, namesto kot boju pot antagonističnimi družbenimi pogoji za tiste, ki ne sodijo v citadelo moči in privilegijev.
—	si ena politična stran skuša z verbalno magijo prikrojiti sedanjost in preteklost, tam kjer se vede, kot da nekaterih dejstev ni, kjer dejstva zamenjajo politične fraze, parole, klišeji, fiksne ideje, projekcije ali če pride do rušenja semantike in zmešnjave pojmov, do izlizanosti in izvotlenja jezika in podobno. Stara resnica je: za sterilne politike in sterilno politiko je značilna uporaba sterilnega jezika. Sicer pa — ali ni že Orwel dovolj jasno opisal, kako totalitarni sistemi manipulirajo jezik in z jezikom?
—	si neka politična skupina izmišlja in etiketira drugače mislečega kot sovražnika, pa naj bo iz taktičnih ali paranoičnih razlogov, kajti »sovražnik« je le izgovor, da se z njimi izogne osebni, družbeni in zgodovinski odgovornosti in ena od značilnosti vseh nedemokrat-skih sistemov, brez ozira na njihove ideološke in programske cilje.
—	se najpreprostejši življenjski in družbeni problemi ideoligizirajo, obravnavajo s politično retoriko in se jim nadenejo ideološki in državni razlogi. Velja pa tudi obratno: z izmikanjem političnemu dialogu imamo opraviti tudi tedaj, če skuša nekdo speljati družbene konflikte na zgolj tehnične, v vsakem primeru nepolitične probleme.
Pri nas je zadnje čase prevladalo prepričanje, da so javne tribune, pisma bralcev ali članki v posameznih revijah začetek ali celo znak političnega dialoga. V resnici to, da lahko nekdo jasno pove ali napiše, kar misli, še dolgo ni dialog. Obstoja namreč demokratska retorika brez resnične demokracije.
Politični dialog je pri nas še vedno okovan v Velik molk. Iz marsičesa lahko razberemo, da še nekaj časa ne bo drugače. Žal, kajti če kaj rabimo, je resnično svoboden, nekonformističen jezik in dialog.
(TELEKS, 15.8.85)
H.	Požarnik
Zakaj empirizem,
pragmatizem
in duhovna lenoba v ZK
Dobršen del naših družbenih zagat lahko mirne duše pripišemo nepremagani neprilagojenosti ZK in drugih socialističnih subjektivnih sil pogojem delovanja v političnem sistemu samoupravljanja. Isti vzrok je botroval tudi zastoju v razvoju teoretske moči Zveze kom. in z njim je povezano tudi krhanje idejne in akcijske enotnosti naših vrst, pasivizacija in demoralizacija velikega dela članstva, razcvet oportunizma in občutek nemoči članstva, da s svojim aktivnim prispevkom k OBLIKOVANJU in PREVERJANJU politične strategije in taktike ter KADROVSKE POLITIKE V ZK bistveno prispeva h krepitvi socialističnega samoupravnega položaja delovnih ljudi. Ista neprilagojenost je pri mnogih članih v vodstvu ZK ustvarila pogoje za »ubiranje bližnjic«, torej za prakso uveljavljanja politike ZK prek osebnih zvez s člani izvršilnih in upravnih organov države in sisov, poslovodnih struktur v družbenih dejavnostih in materialni proizvodnji. Vso to je poglobilo empirizem in pragmatizem v praksi ZK in okrepilo odbojnost članov do temeljitega teoretskega dela.
V času po izvedeni socialistični revoluciji sta tako delavski razred kot njegova avantgarda pred PROTISLOVNO NALOGO, v kateri se združujejo funkcije novonastalega vladajočega razreda s specifiko delavskega razreda, katerega zgodovinsko poslanstvo je: samega sebe ukiniti kot vladajoči razred in odpraviti razredno družbo sploh. Nujnost: zavarovati izbojevano novo razmerje razrednih sil.
DELO, Lj„ 21. sept. 1985 (sobotna priloga)
NAJBOLJŠI POLITIČNI SISTEM
Danes veliko govorimo o nujnosti spremembe političnega sistema in iščemo vzroke za težave, v katerih smo se znašli, v preveliki okornosti, zapletenosti in preorganiziranosti našega političnega sistema, kar je v določeni meri gotovo točno. Vendar naš politični sistem socialističnega samoupravljanja nudi mnogo boljše možnosti in pogoje kot mnogi drugi politični sistemi, da bi delavec resnično lahko neposredno sam odločal o pogojih in rezultatih svojega dela, nudi in odpira tudi izredno velike možnosti za humano in demokratično reševanje družbenih protislovij, neskladnosti in konfliktov, za njihovo reševanje po poti samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja, po poti samoupravnega usklajevanja različnih interesov in potreb, namesto z vsiljevanjem volje močnejšega in večjega — kar vse je velika prednost našega političnega sistema.
DELO, Lj., 21. sept. 85 (sobotna priloga)
MARTIN JEVNIKAR
Zamejska in zdomska literatura
Venceslav Sejavec: Pesmi
Goriški pesnik Štefan Tonkli, ki živi kot upokojen duhovnik v Zavodu sv. Družine v Gorici, izdaja zadnje čase vsako leto vsaj po eno pesniško zbirko, vse v samozaložbi in s psevdonimom Venceslav Sejavec. Zadnja knjižica — 13. po vrsti — je izšla 1984 v Gorici pod naslovom Pesmi. V knjižici, ki šteje 40 strani, je 35 pesmi.
Pesnika bremenijo že leta, bodočnost mu obeta le žalost, čeprav koplje in seje, bo »težko zazrl še kak klas«. Od življenja je ostalo samo še pričakovanje, »kmalu ugasne zadnja bolečina«. Duša je ubrana na tihoto vesolja, ko bo dokončno razočarana nad iskanjem od ranjene mladosti dalje, bo zaklicala: »Dovolj je bridkosti.« Mir najde kot »dar z neba«.
Več pesmi govori o pomladi v naravi, ki omamlja svet z duhom akacij: »V krasoti stvarstva iščem večne zveze.« Spomladi se vse prerodi, tudi pesnik je ves nov. Ne more
Marcela
Avstralija je bila zadnja celina, na katero so, se začeli izseljevati Slovenci. Pred drugo svetovno vojno jih ni bilo tam niti sto, po zadnji vojni pa so žačelTTrja prihajati politični in ekonomski begunci, dosti pa jih je odšlo tja s Tržaškega ozemlja, ko ni bilo tukaj dela. Zdaj jih je kakih deset tisoč, največ v Melbournu in Sydneyu. V Melbournu imajo od 1955 Slovensko društvo s tiskanim mesečnikom Slovenski vestnik, z domom, z Baragovim in Slomškovim domom. Prirejajo kulturne in zabavr e prireditve in so poznani tudi med tujci. Podobno delajo drugod.
V	Melbournu je izdal koprski izseljenec Humbert Pri-bac prvo slovensko pesniško zbirko Bronasti iolkač, leta 1962, leta 1973 pa v Camberri zbirko V kljunu golobice.
Tretja izvirna slovenska pesniška zbirka je izšla za božič 1984 v Melbournu z naslovom Kraški izlivi. Napisala in izdala jo je Marcela Bole, ki se je rodila 18. junija 1914 v Šepuljah pri Sežani. Dovršila je osemletno privatno šolo pri šolskih sestrah v Sežani, od tega pet razredov v italijanščini, leta 1930 je dovršila tečaj vezenja na stroj, nato se je izučila za šiviljo, se poročila in naselila v Sesljanu, po vojni je živela na Opčinah in šivala, leta 1954 se je preselila z možem in dvema hčerkama v Avstralijo, v Melbourne, delala kot šivilja v tovarni, zdaj je upokojenka.
Pisati je začela šele v Avstraliji in po lastni izjavi so ji dali pobudo slovenske oddaje radia, sestanki pri Slovenian Art Society, Cerkveno središče in Vestnik, ki je objavljal njene pesmi.
V	knjigi Kraški izlivi je 92 pesmi, skoraj na vsaki strani ena, saj ima zbirka 104 strani. V prvih 14 pesmih opeva kraške vasi, kamor je zahajala kot dekle na cerkvena pro-ščenja, kjer so plesali in se zabavali. Ne gre za opis in značilnosti teh vasi, ampak za spomine na cerkveni praz-
se nagledati lepote Brd, vid; pa tudi težko življenje na njih.
Več je izpovednih pesmi, v katerih moli in se prepušča Kristusu, izraža ljubezen do domovine, skrb za razr-vani svet, ki je zapuščena razvalina kakor Nagasaki, ljudje bi radi odrešili svet brez Boga. V pesmi Nadiža želi, naj bi se njeni sinovi vedno izkazali kot junaki. Poje še o Oslavju, Hirošimi, Emavsu, Mojzesu, Judežu,
Zbirka je mnogovrstna, vsebinsko in idejno bogata, prepredena z nemirom in iskanjem, s trdno vero, vse pa je vdelano v prelepo goriško pomladansko naravo. Pesmi so take kot v prejšnjih zbirkah: strogo metrične, razdeljene v štirivrstične kitice z rimo; trije so soneti. Pesniški jezik je plemenita slovenščina, brez kakih novih metafor in pesniških okraskov, saj je Tonkliju važnejša vsebina kot oblika.
ni k in običaje z njim v zvezi. Dalje opisuje kraško pokrajino, burjo z nevšečnostmi, kraški teran, fantovski nabor, očeta in mater.
V naslednjih pesmih poje o drugi svetovni vojni, o lakoti, ki so jo ljudje trpeli, kako so si pomagali pri kruhu in kavi, o rojstvu hčerk.
Večina pesmi opeva Avstralijo, »našo novo domovino«, ki »razne lepote ima«, in »lepo je tudi v Avstraliji živet«. Najprej so bile težave zaradi neznanja jezika, potem je prišlo delo, nova hiša, vživeli so se v nove razmere, se vključili v slovensko družabno in kulturno življenje, kakor pravi v neki pesmi:
»Zjutraj oče, mati na delo hite, otroci si v šoli bistrijo glave.
Zvečer vsi na vaje: eden gode, drugi pleše, tretji poje.«
Slovenci ohranjajo v Avstraliji jezik in običaje, Boletova poje o pikniku Slomškove šole, o društvu Triglav, o srebrnem jubileju Vestnika, o pevcih Glasnikih, o slovenski lepotici 1981 v Melbournu, o nastopih, tekmovanjih in veselicah. Pozdravlja ljubljanskega nadškofa, ki je leta 1983 obiskal avstralske rojake, veliko poje o lepoti avstralske narave, o evkaliptusih, kengurujih in drugih značilnostih. Nekaj pesmi je ljubezenskih, priložnostnih in izpovednih. Posebna in najdaljša je pesem Mlada vdova tretji rod. Francki je padel mož v prvi svetovni vojni in jo pustil s hčerko Marijo. Marija je izgubila moža v drugi svetovni vojni pri partizanih in ostala s štirimi otroki. Nemci so ji zažgali hišo in ubili tasta, a tudi mati ji je kmalu umrla. Ko so otroci odrasli, je šel najstarejši v Venezuelo, hčerki v Avstralijo, kamor sta poklicali še mater in najmlajšega brata. Toda mati najrajši misli na dom, »a naj-
Bole: Kraški izlivi
lepše, pravi, je na Krasu doma«. Prava balada, zajeta iz resničnega življenja, manjka ji le baladnega prijema.
Pesmi v Kraških izlivih je napisala pesnica samorast-nica, ki se je samo prva tri leta v osnovni šoli učila slovenščine. To se ji pozna, zato je njen pesniški izraz preprost, kmečki, tak, kakršnega se je naučila kot dekle doma in pozneje v občevanju s sorojaki, vedno sredi tujega jezikovnega morja. V pesmi Božji dar pravi sama o svojih pesmih naslednje:
»Po očetu doto imam, da pesem zlagat znam. Dobro in slabo vse rado podeduje se.
Za študirane ljudi moja pesem dobra ni, kot Kras preprosta je, a resnico ti pove.«
Res, preproste so te pesmi, vendar iz vsake dehti pesničina ljubezen do Krasa, do slovenskega jezika in slovenskih ljudi, do nove domovine Avstralije in uspehov, ki jih slovenski ljudje tam dosegajo, češ »še Slovenca ministra tu poznamo«. Pesmi so razdeljene v kitice po štiri verze in z rimo. V Avstraliji bo knjiga ljudem ugajala, ker jim bo lajšala domotožje in bodo uživali ob opisih avstralskih razmer, ki jih poznajo in soustvarjajo.
Knjiga je zelo lepo opremljena, na koncu pesmi so narodni okraski, kakor so bili v navadi v prejšnjem stoletju. Na ovitku in na naslovni strani je pesničina barvna slika, pod njo kliše cerkve sv. Antona v Šepuljah iz leta 1933.
ene@<g®[fn®ocene©©®ri)eocene@©s[fi]®ocene(0)
Dr. Pavle Zablatnik: Car letnih časov
V celovški Mohorjevi založbi je lani izšla zanimiva knjiga dr. Pavleta Za-blatnika Čar letnih časov v ljudskih šegah, ki podrobneje obravnava stare vere in navade na Koroškem — to je namreč hkrati tudi njen podnaslov.
Knjiga je pravzaprav dopolnila prejšnjo Zablatnikovo o koroških šegah in navadah življenjskega cikla Od zibelke do groba, tako da obe sestavljata celotno obravnavo še nepozabljene kulturne dediščine.
Knjiga Čar letnih časov je tankočutna in skoraj leposlovna predstavitev nekdanje Koroške, ki je čas še ni popolnoma zasul s prispodobami napredka, Koroške, katere melodijo še ni preglasil odmev »korakov, po tlaku hitečih«.
Dr. Zablatnik obravnava kulturnozgodovinsko ozadje šeg in navad letnega cikla v luči sodobnega primerjalnega narodopisja. Izhaja namreč iz prepričanja, da niso vsi ljudski običaji plod naših tal, da je treba iskati korenine nekaterih zelo daleč, celo v starem E-giptu.
Čari letnih časov se vrstijo od zimskih do pomladnih, vigrednih, od poletnih do jesenskih. Cel potek človekovega življenja. Na Koroškem se zdi, da je bilo in je ponekod še poskrbljeno za skoraj vsak dan preprostega človeka, ki je zvest veri in močem narave, s katero živi v sožitju.
Dr. Zablatnik je od kraja do kraja odkril veliko novih in zanimivih navad in jih povezal s starodavnimi in že ob-
ravnavanimi. Temeljito je preučil gradivo raziskovalcev in etnologov, med temi delo Vinka Moderndorferja in Matije Majarja in sploh vseh, ki so kaj prispevali koroški narodni zakladnici. Poglobljeno obravnavo potrjuje tudi obširna bibliografija; iz navedenih del s presenečenjem ugotavljamo, da dr. Zablatnik ni prezrl niti našega patra Alasia da Sommaripa kot tudi ne marsikaterega vira starih nabožnih besedil.
Posebna pozornost naj velja manj znanim področjem ljudskega izročila —
Vinko Beličič Vinko Ošlak Boris Pahor Alojz Rebula
SLEDOVI DRAGE
Knjiga, ki se bere napeto kot detektivka, je naprodaj v slovenskih knjigarnah v Trstu, Gorici in Celovcu.
Naročite jo lahko tudi na naši upravi.
dr. Zablatnik ni pri tem pozabil na o-troke in njihovega doživljanja praznikov, običajev, s katerimi so povezane posebne igre in obredi. Avtor obravna-
va nastope otrok v koroških šegah s posebno pozornostjo, pri čemer upošteva vsa znana izročila.
Zanimivo, da se dr. Zablatnik ne u-stavlja dlje pri pustu, ki je res morda zadnji običaj, ki se marsikje umika pred kužno zasebnostjo. Pust je tudi namreč najbolj obravnavan čas v okviru šeg in navad Slovencev. Avtor Čara letnih časov pa se raje posveča obredom, ki tonejo v mrak preteklosti in so, kar je sila čudno, Izročilo skoro vsakega kraja na Slovenskem. Če bi običaji lahko pričali o našem izvoru, tedaj bi brez pomisleka lahko uokvirili Slovence v e-no samo celoto, pri kateri je šele razseljenost po današnjem ozemlju poskrbela za novosti in spremembe. Toda brez zamere pri tistih, ki mislijo drugače.
Če pozorno sledimo izročilu, ki nam ga je o ljudskih šegah na Koroškem posredoval dr. Zablatnik, skušamo nehote povezati koroške z našimi obredi, običaji in celo pesmimi. Za Primorsko lahko neposredno poudarim, da se ljudsko izročilo marsikje ujema, in to celo do take mere, da bi lahko marsikateri etnolog pomislil na študijo, ki bi obsegala tudi primerjavo ene same šege na celotnem slovenskem ozemlju.
S Čarom letnih časov pa je dr. Zablatnik že opravil temeljno delo, za katero želimo, da bi njegova prva naloga bila ta, da navduši mlade, da bi se ravno tako posvečali iskanju takih zakladov.
ESTER SFERCO
Agencija za pomirjenje živcev
S hudičem ne bom jedel iz iste sklede, četudi mi dajo še tako dolgo žlico.
Le Roy Ladurie
VESEL DOGODEK V Hiši DELA
Na vratih DELA, Glasila Komunistične Partije Italije za slovensko narodno manjšino, je sredi novembra zažarel roza flokec. Srečnemu očetu DELU se je rodila hčerka, Glasilo Zveze komunistične mladine italije. Pupišče ima sicer strašno ime, PEST, a v telo ga ni kdovekaj. Čestitkam, ki prihajajo od vsepovsod, se je pridružil tudi ČUK. S šopom vrtnic, rdečih kot zajčja kri, je potrkal na vrata na ulici Capitolina in se sklonil nad zibelko: Zdravje in mleko kravje! Seveda mala PEST ni mogla priti na svet kdove kako rožnata in bunkasta, ko pa z zdravjem njenega očeta ni najbolje. Še se ni povsem znebil kominformske-ga išiasa (sciatica] in vse od rojstva se ne more izvleči iz
hude anemije. Toda rodila se je naša PEST cela, prav z vsemi organčki, rečem vam, suha sicer, ne preveč iskriva, a tudi ne preveč mrtva, kar živahna, vsa spetičevska: kakor izrezana iz očeta. A v zameno je glasno zajokala. Napredno je zajokala nad vsemi revami tega našega sveta, nad vojno Irak-Iran, nad bojem Farabundo Marti v Salvadorju, nad Pinochetovim terorjem v Čilu, nad sramotenjem homoseksualcev zaradi AiDSa itd. A najbolj se je, tišče tudi prste na nožicah v pest, zjokala tudi nad čim drugim, na primer nad Afganistanom, toda začeli so prihajati gostje. Direktorju DELA je bila tako všeč, da jo je nekaj časa vozil v vozičku po sobi. Senatorka Grbčeva si jo je pritisnila na prsi in jo obsula s poljubi. Neki italijanski poslanec KPI jo je dvignil v zrak: EVV1VA LA NOSTRA PU-GNETTA (na anagrafu so jo namreč krstili PEST - PU-GNETTA)! Potem je prišla skupina mladih slovenskih komunistov s posebnim darom: s cucljem znamke »Proti-slovenski-skupnosti«. Mala PEST ga je začela vleči, da je kar cmokalo. Kmalu bo imela lička na balon. A od nje moramo pričakovati kaj več od spetičevske očarljivosti. Njen naslov — kje najdete takšnega v slovenski zgodovini? — obeta prav boksarsko bojevitost.
ČUK je zaenkrat naročil zanjo čestitke na radiu TRST-A in KOPER s pesmijo: Jaz sem mala žogica, žogica, nogica.
pasmo
bolj boli kakor pa razveseljuje? In kaj G. V. vtika v to pisanje politikantstvo? Le kako se nas more istovetiti s komunisti?
Upamo, da smo s temi ods’avki resnico pojasnili in si ostanemo z »Mladiko« in dopisniki prijatelji.
Za odbor »Spominskega sklada škofa Rožmana«:
Predsednik inž. Jože Želle Odbornika: Janez Prosen in John Petrič
Pismo, ki smo ga objavili v 5/6 številki, nas ni obvezovalo, vendar smo ga objavili, ker je bilo podpisano in avtor zanesljiva in znana oseba. Vsekakor smo z objavo omogočili razčiščenje.
Uredništvo
JAVNO VPRAŠANJE Dragi urednik,
pred tremi mesci sem se oglasil o venetski aferi, a sem doživel cenzuro. Ker le želim prizadetim postaviti javno vprašanje s prošnjo za javni odgovor, te prosim za objavo mojega avgustovskega pisma prijatelju Slavku Fra-
su.	Popraviti pa moram napako, ki sem jo v njem v hitrici zagrešil: prispevka, ki ju navajam, sta bila objavljena po e-
den v Naših razgledih in v ljubljanskem Delu.
Zahvaljujem se za objavo
Pavle Merku
Tov. Slavko Fras
Glavni urednik Naših razgledov
P.P. 188
YU 61001 LJUBLJANA
Trst, 13. avgusta 1985
Dragi Slavko,
Ti pišem, ker poznam Tvojo občutljivost za kulturne probleme in ker so Naši razgledi pred kratkim z dvema posegoma že obravnavali snov, v zvezi s katero se oglašam. Gre za večno premlevanje drugačne etnogeneze (o stalnosti teh pojavov je prav pred kratkim spregovori! Andrej Pleterski), s katerim si dajejo številni nemirneži pri nas in povsod drugje duška. Prebral sem z zanimanjem in z zadovoljstvom prispevka, s katerima sta se v NR oglasila Peter Štih in Andrej Pleterski: prispevka sta bila nujna že zavoljo zbeganosti, ki jo pri nepripravljenih bralcih povzročajo »genialna« protizgodovinska odkritja tega ali onega, pa naj gre za skandinavsko, za etruščansko ali za venetsko genezo Slovencev. Pleterski je tudi pravdno podčrtal težave, ki jih vprašanje naše etnogeneze postavlja strokovnjakom, ne da bi postavile (in ne da bi mogle postaviti) na laž doslej-šnje temeljne ugotovitve zgodovinskih
ved, med katere spadata tudi arheologija in jezikoslovje.
Ali so vzrok teh blodenj neuravnovešenost njih avtorjev ali neplemenite špekulacije, naj presodi, kdor je za to poklican. Prepričan sem pa, da ne bo nihče dosege! pri avtorjih teh biodenj spoznanje, da so na napačni poti. Moje vprašanje je drugo in v odgovor bi rad kako pojasnilo: prej kot avtorji teh teorij in njihove jeznorite obrambe, so za zmedo, ki jo povzročajo pri najbolj ranljivem delu javnega mnenja, odgovorni založniki, prav tako dunajski Korotan kakor koprska Lipa, ki je vzdignila bandero etruščanske vere, ljubljansko Delo, ki sponsorizira venetsko varianto e-truščanskega spreobrnjenca, in še prej tržaški Novi list, ki je pred leti radodarno podpiral skandinavsko teorijo in je danes z ljubečo naklonjenostjo pristopil k venetski Besedi. Pred davnimi leti — zagledanost Novega lista v skan-dinavsko možnost se je bila komaj začela — sem z zasebnim pismom opozori! odgovornega urednika na veliko odgovornost, ki jo prevzame pred slovensko kulturo, s tem da ustvarja zmedo med preprostimi bralci. Urednik mi ni privoščil odgovora in vztraja še danes pri svojem. Kaj se skriva za takim početjem založnikov in urednikov? Gmotne špekulacije? politične namere? pomanjkljiva izobrazba? kulturna neodgovornost? ali mešanica teh vzrokov?
Pavle Merku
za
loi^sme
Rudi, pravi dolgin, gre s prijatelji v kino. Ko so se že vsi posedli, zatuli iz ozadja glas: »Usedi se!«
Prijatelj svetuje Rudiju, naj vstane, da bodo vsi videli, da je košarkarske višine. Pa zatuli spet isti glas: »Ali misliš vso predstavo stati na sedežu?«
* # * '
Močna gospa je udarila tatu z likalnikom in ga vrgla na cesto, ko je hotel udreti v stanovanje.
Policijski komisar ji je čestital, da je tako prisebna in močna.
»Sem mislila, veste, da je končno moj mož prišel domov.«
* * *
Mož je prišel domov in ves divji rekel ženi: »Najin sin je tat. Imel sem štiri bankovce po pet tisoč v žepu in zdaj dva manjkata.«
Mama ga je hotela pomiriti in mu je rekla: »Nikar kar tako ne obsojaj. Lahko bi ti jih vzela jaz,«
»Nemogoče, če bi ti prišla do mojih žepov, zdaj tudi enega ne bi bilo več v njih.«
»Doktor, čutim bolečine, v desni nogi me zbada ...«
»To ni nič, to je samo znak starosti.«
»Tega vam pa ne verjamem, doktor. Leva noga je prav tako stara kot desna, pa me nič ne boli.«
* * *
Debel gospod stoji proti poldne pred ograjo šolskega poslopja.
Sluga se mu vljudno približa in vpraša: »Oprostite, gospod, kaj čakate o-troka?«
Ta pa je zamišljen v nekaj drugega in reče: »Ne, ne, po naravi sem tak.«
Iz raporta.
»Dva dni zapora vojaku XY. Vzrok: rigal je kakor osel in oponašal glas gospoda polkovnika.«
V	zelo luksuzni izložbi kožuhovina-stih plaščev je lastnik izobesil opozorilo:
»Gospe, ki se ustavljajo pred izložbo, prosimo, naj ne zdihujejo tako glasno, da ne orosijo kristala izložbe.«
* * *
V	restavracijo vstopi gospa in se o-brne na natakarja: »Mi lahko poveste, če je gospod Peric tukaj?«
Natakar: »Gospod Peric? Čakajte ... A morda je to tisti grdi mali starček z vijoličastim nosom ...»
Gospa: »Da, je že. pravi!«
Natakar: »Tamle dol sedi na levo v drugi sobi.«
Gospa: »Hvala. A moram vas opozoriti, da moj mož ni ne star, ne majhen, ne grd in ni imel nikoli vijoličastega nosu.«
' * * *
»Če bi ti našel denarnico, polno denarja, bi jo nesel v Urad za najdene predmete?«
»Kakšno vprašanje!«
»Jaz tudi ne!«
*•	* ft
»Mama, to kosilo mi ni všeč.«
»Tiho bodi in jej! Čez dvajset let boš pa ženi govoril, kakšna odlična kuharica da sem bila.«
»Kako kaj z zimskim turizmom, oče?«
»1 tako po sporazumu: kadar žičnice delajo, je zima pokvarjena; če je zima dobra, so pa žičnice pokvarjene.«
Lilijana, lepo dekle, je prišla na avtobus z majhnim bulldogom v naročju.
Mladenič bi ji rad delal komplimente: »Blagor tebi, kuža, ki si v naročju tako lepe gospodične. Dal bi vse, da bi bil na tvojem mestu.«
»Se vidi, da prav nič ne veste, kam greva,« je rekla gospodična smehljaje.
»Kam?«
»K živinozdravniku, da mu bo odsekal rep.«
*•	* rt
Pri zdravniku.
»Toda vi, kaj ne veste, da imate nalomljeno koleno in tri rebra zlomljena. Kako pa da ste šele zdaj prišli?«
»Ah, veste, vsakikrat, ko rečem, da me kaj boli, moja žena pravi, da moram nehati kaditi.«
Siovenska družina ima na mizi MLADIKO
Nadarjen dirigent je začel dvoriti gospodični iz boljše družbe, ki je bila o-čarljiva, a zelo neuka.
»Poznate Bacha?« je vprašal mladi muzicist.
»Bach? — je ponovilo dekletce. — Ni mi čisto novo to ime, a ta trenutek se ne morem spomniti, na katerem sprejemu so mi ga predstavili.«
rt rt rt
»Zakaj se po klancu navzdol ne sme prehitevati?«
»Zato ker navzdol vsak lahko hitro vozi.«
*	* rt
Vlak je prišel čez mejo. Toni, ki ni vedel, kaj je to carina, posluša carinika: »...Imate cigarete, alkohol, čokolado, kavo ...«
»Hvala za skrb, gospod,« odgovori Toni, »z vsem sem se še pravi čas za ložil.«
Listnica uprave
PODPORNO NAROČNINO je nakazal dr. Lojze Škerl iz Trsta, 50.000 Ur.
DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD: Angela Živic 7.000 Lir, Grazia Gher-dol 20.000, Savo Cunja 1.000, N. N. 50 tisoč Lir, Teofi! Simčič 20.000, N. N.
1.000	šilingov.
Ob razstavi Toneta Kralja v Peterlinovi dvorani je Libero Polojaz daroval
100.000	Lir za Slovensko prosveto.
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
■ Serijsko pohištvo ® Pohištvo po meri a Preureditve
Prodajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 54390
Dom in delavnica:
Ulica Damiano Chiesa, 91 - Telefon 571326
POSEBNI POPUSTI! OBIŠČITE NAS!
Anton Koršič
CENA 1.500 - LiR