103 Slovenski pesniški glas Izpod Sarta Renato Quaglia Pesmi SEJSTMAJNIKA 1976 ŠESTI MAJ 1976 Orko to bilo zvečara ko zemja se potresala ko h6re so se cipile nu hyše se spadiiuale Gorko bilo na večer je ko se je zemlja stresala ko so se gore cepile in hiše so razpadale 104 Ogane oka ustrašane porižen onj so v^dale mydveda uz te dolyne prodave ma nysamo se veruale Uua naše otrokave sta cule skale tiinkane nu robave so kerčale nu otroce so bryžgale Umuej 'na taka rič se vydala svit konco se naradel pa te dušyce ustrašane tej utyčace so bižale Se skryla vyšta Bohaua rožarja več ny mohala koj ty sadynaue fudyčave za nes ny so nyn houkale SINCA TUA Muc čas saua uledila dds to potyco Kryžaško muč čas ja sy te klycala ma ty ty sy se skruuala Rebra so mi se zadiišjuuale dos te hozdyče brynine okol te skale mertuave nuus te uodyce suncine Z roko ty sy me klycala ma ty sy riide bižala z na drina tau nin jasanon koj trake sy puščiiuala Več na me dyržyjo nohe me boča je usa zadiišjana sy spadel ta na travico so me pokryle rožice Renato Ouaglia Izbuljene oči prestrašene povsod so zublje videle medveda iz te doline prodnate a ni bilo verjeti moč Ušesa naša otroška so cula skale pokati robovi so se lomili otroci so se jokali Kaj takega še nismo videli svet h koncu se pripravljal je dušice so prestrašene bežale kakor ptičke Se skrilo Božje obličje je moliti ni bilo več moč le ruševine te hudičeve za nami so zdaj krikale TVOJA SENCA Kak' dolgo sva se gledala ob poti dol na Križace kak' dolgo sem te klicala a ti si se mi skrivala Me v prsi je dušilo ob borovem gozdiču okol' mrtvaške skale vzdolž vodice sončaste Z roko ti si me klicala a vedno si bežala od bora gor na jesen sledi si le zapuščala Več noge moje ne držijo me so usta vsa zadušena sem padel vnic na travico so me pokrile rožice 105 Slovenski pesniški glas izpod Sarta Tuu sno na se poblyžyla or mle na ny več bižala njiji sinca me pojvbila ma duša se dobrutyla Dos te hozdyče brynine okol te skale mertuave nuus te uodyce suncine na jyščen več mo rožico ZA JTO KE JA SY ROŽICA Se v snu mi je približala od mene ni več bežala nje senca me pobožala mi v duši je dobro bilo Ob borovem gozdiču okol' mrtvaške skale vzdolž vodice sončaste ne iščem več te rožice ZATO KER SAM SEM ROŽICA DUŠYCA NASA DUŠICA NASA Dušyca naša kan sy šla zakaj ty sy nes pustila zakaj več te na čiijamo Onjeute so tarinjave noreute use zvarynice ma kako bomo žyvyle Z Laška so pršle uukave ta so ti laške uukave ny so prijale janjata ma to so bile uukave Dušyca naša hubohaua sy bila rude smiljana znala ty sy koj janjata za jto ny so te unoryle Zapyne viter Sartave scipe te močne ketyne zanej daleč te Beštije nu spet my bomo žyvyle Dušyca naša rožica so najdvijane cytyre no uz to horo Sartauo jiijiiket spet začiijamo Dušica naša kam si šla zakaj si nas zapustila zakaj te več ne čutimo Ognjene košenine so kot nore vse zverinice kako živeti nam je še Z Laškega prišli volkovi so to so volkovi laški ti in so prijeli jagnjeta a to bili volkovi so Dušica naša zbegana bila si vedno usmiljena poznala si le jagnjeta zato so vsi razdeli te. Zapihaj veter s Sarta lomi verige močne te odženi daleč Beštje te in spet živeli bomo mi Dušica naša rožica so uglašene citire tedaj pa z gore Sartave vriskati spet začujemo 106 Renato Quaglia Dušyca naša otrokaua tve oče spet zaledajo tve roke spet ny dilajo nu čemo det 'no dancijo m SE PRAUZ1RALA 'NA ROŽICA Muc tympa to je ke čakamo ke nuč je nes zavezala nu koj te mertve vydymo ty žyve od nes so hubižale Herla naša huledana vyrot baside na ny mohala nu ty valyke Uukave našo kryj so lyzale Same so pozuonyle zuonave huse diiše so se spravile nu den valyke onj se naradel Dolyna husa se hobladyla Zapele so spet hutyčace nu my somo se zbiidyle daleč somo poledale noče več my na terpymo Zalene huse tarinjave so spet pytane zvarynice nu or te uodyce Lohave je se prauzirala 'na rožica TO JE TA NASA ROŽICA Dušica naša otroška vsa oči spet tvoje gledajo roke spet tvoje delajo zdaj bomo vsi zaplesali TEŽKO VZNIKNiLA JE ROŽICA Kako dolgo je kar čakamo kar noč nas je zagrnila in samo mrtve vidimo so živi od nas pobegnili Grlo naše oledenelo besed izdaviti ni moglo in veliki Volkovi našo kri so Užali Zvonovi so sami pozvonili vse duše so se vzdignile in velik ogenj se je storil Dolina je zažarela vsa Zapele spet so ptičke pa mi smo se zbudili in daleč smo pogledali noči več ne prenašamo Zeleni vsi so travniki spet pitane zverinice in ob vodici Logovi zdaj vzniknila je rožica TO JE PRAV NASA ROŽICA 107 Slovenski pesniški glas Izpod Sarta ME TE ZADNJE OCE OTROKAVE To lylo jiti din sunca blyskalo nuuz to noro to Čanynauo slota je spaduuala ta na našo zapuščeno zemjo Prosen ajer neš nu ležavec juk če pryt šenče da my na vedymo tej den lare se poblyže neš konec nu my hustrašane pesave bižet čemo dos to Hoblazauo Baside me zadaujane oče me tej nožyčave ny ledajo oče me prastrašane lesane vejne tej sklopetave ny strijajo Tej ty horane dulave ma vyšta je porižana ty čy pryt z dalečnjia za use zanastet tej pouadenj Hojme me te zadnje oče otrokave ZADNJE MOJE OČI OTROŠKE Je lilo onega dne sonce je bliskalo raz goro se Kaninovo nevihta je spuščala na našo zapuščeno zemljo Vzdušje naše uročeno in lažnivo jok bo prišel ne da bi se zavedeli kot tat približa se naš konec in mi prestrašeni kot psi bežali bomo dol na Oblazovo1 Besede moje zadavljene oči moje kakor nožiči gledajo oči moje prestrašene lesene drevesne kakor puške streljajo Kakor tesni v gorah je moj obraz porezan ves in bo prišlo od daleč da vse odplavi kot povodenj Gorje zadnje moje oči otroške 1 Pot, ki pelje iz Rezije proti Furlaniji.