«dti
SPS
ZVONČEK
JLl^T S PODOBAMI M ZA ^LOVENTO MLADINO
		
Štev. 5.	V Iijabljani, 1. velikega travna 1900. Leto I.	
	Padla je žgoča slanica . ..	
	Padla je žgoča	Pa je zvenela
	Slanica . . .	travica,
	U srcu pekoča	moja ^bolela
	ranica . . .	glavica.
5Vc« zbolelo	Črno so streb li	Zdaj sern vrh zemlje
je hudó,	jamico,	Čisto som,
nikdar veselo	vanjo jagrebli	Žalost me spremIje
več ne bo.	mamico . . .	tuintam . . .
	V polju je širnem	plaveč zapoje,
	cvet pojtgan,	pride maj —
	v srcu nemirnem	mamice moje
	Sem bolan . . .	ni nazaj! . . .
		Fran Žgar.
		
		5
Jenebotfi.
Spisal Josip Kostanjevec.
L
oliko je lepih krajev po mili naši slovenski domovini! Komaj te je noga privedla v kako novo okolico, že se je prikupila tvojemu očesu, omilila tvojemu srcu, že se ne moreš ločiti od nje kakor bi bil v nji zrastel, kakor bi bil že izza mladih let poznal vsako goro, vsako dolinico, vsako reber, vsako vodico in slcharni grm. Vse ti je domače, nekako sveto, vse se ti vidi, kakor bi ti klicalo davno znane pozdrave v sprejem. — In to blago ljudstvo slovensko! Stopi kamorkoli hočeš, povsod se ti odpro duri, povsod ti prineso srce na dlani nasproti, povsod te sprejmo vedra lica. In dasi so ti neznani obrazi, ki si jih zazrl prvič v svojem življenju, vendar ti je nekako lahko v njihovi družbi. Naša krasna domovina je ena sama velika hiša, je prostorno domovanje, kjer prebivajo bratje in sestre! In to je naš ponos, kakor je tudi v ponos vsakemu od nas ime — Slovenec! — -
Tam daleč doli na Notranjskem se razprostira ob zahodni meji od juga proti severozahodu košček jalco lepe zemlje slovenske. Nizki, zarasli griči se dvigajo valovito ter segajo tja črez mejo v bližnje Primorsko. Ako greš poletnega jutra na vse zgodaj na kak višji holm, tedaj zapaziš, kako se je dvignila iz bližnje Reke mlečnobela megla nekako do polovice gričevja, a iz te megle se dvigajo vrhunci kakor majhni otoki iz sivega morja. In ko se prikaže solnce na oboku, tedaj zažare v srebru in zlatu viški zvonikov, bele cerkvice in vasice, ki so raztresene večinoma po najvišjih obronkih. A vse to gleda in blesti navadno izmed sadnega drevja, bodisi širokovejnih orehov, # bujno rastočih jablan, vitkih hrušk ali nizkih breskev. Semtertja je še vmes pomešana širokolistna, grmičasta smokev. Počasi se začne topiti megla, se raztrga na neštevilno manjših in večjih krp, ki se nekoliko časa še vlačijo ob posameznih pobočjih ali pa se stiskajo v ozke zakotne jarke, dokler jih tudi tam ne zalotijo radovedni solnčni žarki. In sedaj stoje pred teboj griči v vsi svoji krasoti. Od znožja pa do vrhunca jih krasi sadno drevje, a velike zelene lise tudi pričajo, da se razprostira med posameznimi njivami bukov in hrastov les. Tudi vinogradov z nizkimi trtami je lepo Število v prisolnčnih rebrih.
Po jarkih raste gosto, raznovrstno grfnovje, in spomladi dehti iz njega opojen in nežen vonj kakor iz cvetičnjaka v bogatinovem vrtu. A v tem grmovju gnezdijo najrazličnejše ptice, in nizko doli žubori hladen, srebrnočist potoček. V njegovi vodici si močijo glavice dehteče vijolice, rumene troben-tice, a na jesen bledordečkasti korčki. V njegovih valčkih se kopljeta kos in brinovka, si gasita žejo muhovček in penica, njegove hladne pijače se radu-jeta slavec in črnoglavka . . .
Tako! Zdaj je pa že Čas, da začnem s svojo povestjo, kajneda, ljubi moj mladi bralec? No, oprosti mi, takoj te hočem povesti tja gori v vas in predstaviti ti hočem družino, ki je doživela mnogo veselja, a tudi mnogo žalosti. Vem, da se ti bodo vsi prikupili kakor so se meni, ki sem obilo občeval z njimi. A vem tudi, da si boš na koncu te povesti obrisal solzo, ki ti bo prilezla v oko, prav tako kakor sem si jo otri jaz, ko sem bil zadnjič tam gori pri — Jerebovih.
H.
»Hop, hop! Glejte mama, kako šolsko naznanilo!« Jerebov Ivanček je veselo pridirjal iz šole ter skočil k mamici, ki je imela posel pri ognjišču. V polnih loncih je kipelo in vrelo, da so se privzdigovale pokrivače in je semtertja pljusknila kaka tekočina iz njih na žarečo žerjavico, da je ta ostro zacvrčala.
Mamica si je obrisala roke v predpasnik, da ne bi zamazala belega lista ter je začela motriti napisane rede.
»Ali ni lepo, kaj ?<
Privzdignil je glavico ter zrl pričakuje v materin obraz.
Mamici je oko zabliščalo od veselja in ponosa nad sinčkom. Položila mu je roko na črnokodrasto glavico, in njeni prsti so mu gladili mehke laske ob blestečih sencih.
»Da, Ivanček, zadovoljna sem s teboj. Le ostani vedno tako priden, in vesela te bova jaz in atej! — Zdaj pa pojdi in malo poskači do kosila.«
Ivanček še ni bil dobro iz hiše, in Že priskače domov osemletna Vidka. Tudi nji sije z lica veselje, tudi ona je prinesla lepo šolsko naznanilo. In mati je primerjala oboje ter videla, da ima jako pridna otroka.
»No, to bo atej vesel«, je dejala Vidki ter ji takisto dovolila, da se sme zdaj nekoliko poigrati.
To vam je bilo kmalu potem veselje na dvorišču! Tam ob zidu sta ležali dve bruni. Hitro eno podolgič, drugo počrezl Ivanček je prijel mlajšega bratca Stanka, ki se je dozdaj valjal po pesku kakor kokoš, a Vidka sestrico Milko. In sedla sta starejša z mlajšima v naročju vsak na en konec bruna. To je šlo zdaj kvišku, zdaj nizdoli, da se je srce v prsih smejalo! Črez nekoliko časa se je spomnil Ivanček nekaj drugega. Naglo je zbežal v kuhinjo, segel na polico ter privlekel doli dve čisto novi raglji, kateri je bil komaj včeraj izdelal oče. Eno je obdržal sam, a drugo je stisnil v ročico Stanku.
»Poskusiva jih«, je dejal ter začel takoj vrteti roko.
Od začetka je šlo nekam 'trdo in okorno. Ob vsakem poskusu se je ustavilo, posebno pri Stanku. A kmalu sta se roki privadili in udelali. Raglji sta se začeli vrteti kakor dva majhna mlinä, in rezko škrtanje je odmevalo daleč na okolo.
»Tudi meni, tudi meni«, je vpila Milka ter iztezala ročici po zapeljivi pripravi.
In Ivanček ji je za nekoliko časa odstopil svojo ragljo. A Milki nikakor ni hotela ragljati. Na vse načine se je mučila, da bi se ji raglja obračala. Ko je videla, da je vse zaman, so ji stopile svetle solze v oči, in ustnice so se ji napele na jok. Tedaj jo je pa Ivanček prijel za roko in stresel nekoliko-krat z njo. In res, raglja se je obrnila in obračala se je vedno hitreje. Milki so se razvedrila Iičeca, ustnice so se zaokrožile na smeh, in izpod njih sta se zabliščali vrsti drobnih, kakor riž belih zobkov. In začeli so se smejati vsi tako veselo in brezskrbno, kakor bi ne bilo nikjer na širokem svetu nobene žalosti, nobene skrbi in potrebe.
»To bomo ragljali jutri, v četrtek in petek v cerkvi!« je dejal Ivanček. »Vsi judje bodo morali bežati iz cerkve.«
»Kdo pa so judje?« vpraša Stanko.
»Kaj ne veš? Kristusa so križali, pa ga hočejo še vsaka leto, zato jih s takim-le ropotanjem plašimo, da zbeže«, razlaga Ivanček.
»Ah, to jih bomo, to jih bomo«, vpije glasno Stanko in začne grdo gledati kakor bi že res imel kakega juda pred seboj.
»V nedeljo bo pa Velika noč, Velika noč«, pravi Vidka. »To bomo imeli potic in pirhov in jabolk in pomaranč!«
»In tam za cerkvenim zidom jih bomo sekali! In atej mi bo dal dva krajcarja in nasekal bom z njima poln klobuk rdečih, rumenih in pisanih pirhov«, se veseli Ivanček.
»A jaz bom imela novo obleko, tako lepo pisano krilce in svilnat predpasnik. In tudi Milka bo vsa nova«, pravi Vidka.
»Midva s Stankom pa nove črevlje in hlačice. Juhé!«
Njihova mama je v tem že dolgo stala na pragu ter poslušala otroški pogovor. Na obrazu se ji je brala zadovoljnost in sreča, da ima talco ljubeznive otroke.
V	tem hipu sta se med otroke pomešala dva mlada psa jazbečarja. Živahno in veselo sta se začela spenjati po njih, cvileč in skakajoč kvišku. Milki in Stanku sta se spela prav do vratu kakor bi ju hotela poljubiti.
Hkrati so se vsi otroci obrnili ter vzkliknili: »Atej, atej!«
Kakor bi jih bilo nekaj privzdignilo, so skočili nekoliko korakov naprej. Prva sta bila Ivanček in Vidka, a za njima sta nekoliko počasneje capljala Stanko in Milka. Vmes sta pa skakala psa po svojih kratkih, zakrivljenih nogah.
V	vhodu na dvorišče se je pojavil mlad, visokorastel mož, zagorelega lica in kratko pristrižene, ijave brade.
Pripognil se je k otrokom ter vsakega zaporedoma dvignil k sebi ter ga poljubil na čelo. A Stanka je pridržal v naročju ter ga nesel proti hiši. Za levico se mu je obesila Milka.
HW 81 Kr-
Bil je njihov atej, grajski logar Jereb.
»Zdaj pa kosit, kosit«, je zaklicala Vidka, in za njo so takisto zategnili tudi drugi: »Kosit, kosit!«
Kmalu so vsi izginili v hiši.
IH.
Čedna, dasi zidana samo v eno nadstropje, je bila hiša Jerebova. V njo se je prihajalo po dveh kamenitih stopnicah ter se je stopilo najprej v vežo, ki je bila prav na sredi, tako da je delila hišo v dve polovici. Na desni sta bili dve sobi, a na levici kuhinja in shramba za potrebne reči. V večji sobi so stanovali in spali, a v manjši so navadno obedovali ter opravljali — posebno pozimi — raznovrstna vsakdanja opravila. Okna v hiši so bila precej visoka in svetla, da je lahko prihajal skozi nje Čisti in sveži zrak, a da je lahko tudi solnce posijalo v te prostore in dajalo vsemu veselejše in prijaznejše lice. Pred hišo je bilo prostorno, ograjeno dvorišče, a sprednjo steno hišice je prepletala lepo razpeljana vinska trta, na kateri je pod jesen viselo temnordeče, debelojagodno grozdje. Vse se je videlo tako domače, tako pri-kupljivo, da bi se pač nihče ne bil branil, ako bi moral tukaj stanovati.
Jerebovi so imeli razen te hiše še nekoliko polja, toda ne toliko, da bi se mogli od njega živiti. Zato je pa opravljal Jereb službo grajskega logarja, takorekoč oskrbnika in zraven tudi lovca. Ta služba ni bila Bog ve kako mastna, a donašala je vendar toliko, da je zamogel sebe in svojo družinico pošteno preživljati. In kdo naj bi mu bil tudi bolj pri srcu kakor njegova žena in njegovi tako ljubeznivi in pridni otroci ? Oni so bili njegovo največje veselje, njegova edina skrb podnevi in ponoči. Čestokrat ni mogel spati, premišljujoč, kaj bo iz njih, kam bo spravil enega, kam drugega. Ni mu bilo sicer do tega, da bi postali Bog ve kako imenitni ljudje, da bi se jim morali drugi klanjati ter se tresti pred njimi. A bilo mu je na tem, da bi bili njegovi otroci kdaj poštenjaki, ki bi kaj koristili človeški družbi ter da bi si s svojim poštenjem in znanjem služili vsaj tak kruh, da bi jim ne bilo treba stradati. Zato jih je začel že jako zgodaj previdno vzgajati in rad je opravljal vsako, še tako težavno delo, samo da bi kaj prihranil za svoje otroke. In dozdaj mu je šlo Še vedno po sreči in čutil se je zadovoljnega sredi svojcev. Vendar mu je časih šinila skozi možgane bridka misel: Kaj bi bilo, ako bi bil kdaj ob svojo službo? Koliko nevarnosti je na vsaki poti v gozdu! Ali si lahko ne zlomi noge ? Ali se mu ne more izpodrsniti na ledu, da zdrči nizdoli v globok prepad ter si razbije glavo? Ali se lahko ne podere nanj debelo deblo ter ga pokoplje pod sabo ? In ako se izmed vsega tega nič ne zgodi, se lahko prehladi, da ga bo bolezen spravila v prezgodnji grob. Kdo bo potem skrbel zanje, ki jih toliko ljubi ? V takih trenutkih, pri takem razmišljanju se mu je vselej krčilo in stiskalo srce v nepopisnem trpljenju. Bilo mu je, kakor bi mu kdo rezal meso z živega telesa. In tistikrat ni smel pogledati svojih otrok, ki so mirno dihali v posteljcah. Pred oči mu je takoj stopila meglena mrena, a za to mreno se je začelo nekaj gibati, kar je bilo podobno rosnim kapljam. Najrajši bi se bil razjokal, glasno razjokal, a vstajajoče solze je šiloma za-državal ter jih potiskal nizdoli, kjer so se bile porodile . . .
In glejte! Vselej mu je ob takih trenutkih splaval pogled na steno zraven postelje ter obvisel zaupno na posrebrenem razpelu. Ustnice so se mu začele gibati, in iz srčne globočine je kipela molitev za družinico pred božji prestol. Vselej se je potem polagoma pomiril ter rahlo zaspal . . .
IV.
Jerebovi so sedeli pri kosilu.
Oče je bil že takoj pri vstopu v soho pregledal Ivančkovo in Vidkino šolsko naznanilo. Ali čudno! V tem, ko je bil prej vselej ob takih prilikah vesel in zadovoljen, mu ni danes hotel nasmeh na ustna. Nekako topo je strmel v lista, in na čelu se mu je zbiral oblak žalosti.
IvanČek in Vidka sta stala molče zraven njega ter pričakuje zrla v njegov obraz. Tudi mati se je bila približala ter osupla, a tudi z nekim ne-urnljivim strahom in s hipoma vzraslo skrbjo opazovala moža.
Toda iz tega ni hotelo biti nobene besede! IvanČku so se ustna raztegnila na jok, a Vidka se je privila k materi ter ji zrla vprašujoče v oči.
Tedaj je pa oče odložil izpričevali, a v očeh so se mu zabliščale solze. In njegova usta so se odprla. Počasi in resno je izpregovoril besede: »Vesel sem vaju, otroka, a — tudi žalosten!«
Obrnil se je proti ženi ter dejal: »Ti me ne razumeš, vem, da ne! Ali meni je tako težko, tako težko — ne upam se ti povedati . . .«
»Za Boga, kaj pa je?« zavpije ona prestrašena.
In še bolj počasi kakor bi zvenele iz groba so se glasile zdaj njegove besede: »Ob službo sem!«
Ti ho ta, da se je slišalo utripanje srca, je zavladala v sobi. Mati je otrpnila ter se ni mogla premekniti z mesta, otroci so nepremično zrli v očeta, celo oba psička sta povelila glavi ter ju stisnila med prednji nogi kakor bi čutila nesrečo in žalost, ki sta v tem hipu zavladali v hiši.
Prvi se je zdramil Jereb. Neka nevidna moč ga je sklonila nižje, in nekako strastno je prijel otroka za otrokom ter pritisnil vsakemu vroč poljub na čelo.
Žalostno je bilo to kosilo, katerega so se otroci tako veselili. Vse je bilo poparjeno kakor v hiši, kamor se je ravnokar naselila smrt.
»Ali povej mi, kako je to prišlo? Morda se da vendar še kaj pomagati?« vpraša Jerebovka.
»Nič, nič več! Naš grof je graščino prodal in pojde stanovat v Gradec. Novi graščak pa ima že svoje ljudi, katere bo rabil in tako tudi svojega oskrbnika in logarja. Meni torej ne ostane drugega, kakor da grem s trebuhom za kruhom. In to prav v kratkem, zakaj vsa preprodaja se bo izvršila Že takoj po Veliki noči! — Kaj nam je početi? Kje naj dobim drugo službo? — Ubogi moji otroci!«
Naslonil je glavo v roke ter umolknil.
Takoj po kosilu pa ga ni več strpelo v hiši. Oditi je moral ven na plano, da se nekoliko razvedri, da si vsaj za trenutek prežene mračne misli . . .
Štiri dni potem so pa imeli pri Jerebovih najžalostnejšo Veliko noč, kar so jih pomnili. Otroci so sicer dobili pirhov ia pomaranč in potic, a ko so
H>r 83 Hg-
vidcli. da so jim starši tako žalostni, si tudi oni niso upali biti tako veseli kakor so bili druga leta . .
♦ * *
O Binkoštih pa sem obiskal Jerebove. Dospel sem pred njihovo hišo ravno binkoštno nedeljo, ko je zvonilo poldne. Brajda pred hišo je zelenela, in mladi zarod se je skrival med širokimi listi ter uprav začenjal cvesti. Okolo
njega je brenčal čmrlj ter vsak hipec izginil za kakim listom, a se vselej takoj zopet prikazal.
Na dvorišču sem postal. Iz sobice so se začuli glasovi. Takoj sem uganil, da so Jerebovi ravno pri kosilu. Nisem jih hotel motiti, a videl bi jih bil vendar rad. Da me niso zapazili, sem stopil k oknu ter previdno pokukal v izbo.
In glej! Tam je bila pogrnjena podolgasta miza s čednim belim prtom, in na nji se je kadila skromna jed. Okolo mize pa so sedeli Jerebovi. Na spodnjem koncu je sedela mati Jerebova, a zraven nje na desnici njen ljubček Stanko. Milka je stala zraven njega na klopici. Na spodnjem koncu se je modro držal Ivanček, a na levici nasproti materi je sedela Vidka. Vsi so imeli sklenjene roke ter so molili navadno molitvico pred jedjo.
Zraven mize sta čepela jazbečarja ter nepremično zrla tja gori, kdaj jima prileti kak grižljaj.
A nekoga ni bilo med njimi, zato je bila družina nekam tiha in redkobesedna.
Med družinico ni bilo ljubega očeta, med njo ni bilo oživljajočega solnca . . .
Kmalu so zaropotale žlice, a kosilce je bilo skromno in kratko. In zopet so molili po jedi.
A mati je še pristavila: »Otroci, še očenaš, da bi Bog dal srečo ateju tam v Ameriki, da bi se kmalu vrnil ter nas osrečil!«
In otroci so molili glasno in zaupno, v sobo pa je sijalo svetlo božje solnce ter razlivalo po nji svoje zlato.
Meni pa se je utrnila po licu solza in za njo je prilezla druga in tretja.
V tem je zaropotalo v veži, in na pragu se je prikazal Stanko. Košček kruha je Še miei med zobmi, a vendar je nekako pevaje govoril sam s seboj: »Naš atej pa je v Ameriki, v Ameriki!«
Kaj naj vam še povem? Jereb je moral odiditi v Ameriko, ker ni bil našel nikjer drugod službe, dasi se je močno trudil. Tam si je hotel prislužiti s trdim delom vsaj nekaj ter se potem vrniti k svojim ljubljencem. Tisto noč, preden je odšel, ni mogel spati. Od otroka do otroka je tiho hodil, poslušal njih rahlo dihanje ter večkrat dahnil poljub na njihove lasce. Proti jutru je objel ženo, prekrižal otroke ter se tiho izgubil iz hiše . . .
zelena trava ...
Ziblje se zelena trava po širokem polji . . . Ej, hoditi po širjavi tak po svoji volji i
Pa zablóditi v goščavo, v nji se izgubiti, pa s kosmatimi oglarji v šumi prenočiti . . .
To po vasi drugi dan bi vse me vpraševalo :
,Na, poglej ga, kje pa bil si?"
,/ — po svetu malo!""
Oton Zupančič.
PRILOGA „ZVONČKU"
Pastirček.
Oblački beli se pod nebom v posvet prijazen zbrali so in mirno po neba oboku nad šumni gozd veslali so.
Na paši tamkaj pa pastirCek z rogov je Sivki motvoz vzel, izpustil jo, zrl na oblake in jih prositi je začel:
»Ej, polje, to prelepo polje, tako je žejno že hudó! Od svojega posveta semkaj veslajte nad pšenico to.
Pohleven dežek izpustite iz svojih zračnih, mehkih kril, po polju tem ga razkropite, da klas se žejni bo napil!«
In med oblake švigne strela . . . »Ukaze razpošilja Bog . .. In dež rosi! . . . Ah, to bo kruha! Od radosti zatrobim v rog!«
Andrej Rapi.
Marijine solzice.
Marijinih solzie sem nabral, zvečer sem jih pod blazino dal, in Bog mi je sladek sen poslal: ko sem se prebudil, sem se smehljal.
Oton Zupančič.
F*
Pouk
Angelček poje v oblakih, ptičja na veji sedi, angelček gleda na zemljo,
ptičico peti uči.
Sluša priroda te glase, cvetke zbude se tedaj, in po dolinah in gričih zlati razlije se maj.
Modest.
>
<v
o 6
rt c
U
<u rt
>
%
A i
ft
š 5
nj	O)
S) £	»
'č? '5°	c
> >	«
S .	BPS'1
K 'g E đ . » 5 I a g «j => -> « ™ s
a> = —^
'm ?
m m Q
« E

88 Hg-
Moji prvi prijatelji.
Spisala Vera.
selej se mi stori milo, kolikorkrat se vračam domov in korakam mimo mogočne stare lipe, kjer sem se igrala kot otrok. Koliko žalostnih, koliko veselih spominov me veže na to ponosno drevo!
Bilo je prijaznega poletnega dne. Kar priteče pod lipo, kjer sem se igrala, moja prijateljica Rezika z lepo belo mačico v naročju: »Glej, kako lepo belo muciko so mi prinesli danes mama od Regnarjevih!«
Priskočila sem k nji ter rahlo pobožala ljubko živalco. Bila je čisto bela, le majhno črno liso je imela nad modrim očesom. »Ah, kako je lepa«, sem vzkliknila, »še lepša skoraj kakor moj beli zajček.« Hotela sem jo prijeti za mehko tačico, a zamahnila je tako poredno po moji roki, da sva se obe z Reziko glasno zasmejali.
»Daj mi jo le za trenutek, da jo povarčkain«, sem prosila, in dobrovoljno je položila lepo muciko v moje naročje. Bila sem vsa srečna. Božali in občudovali sva jo, da ni bilo ne konca, ne kraja.
*Kako ji bo pa ime?« vprašam.
»Nisem še sama mislila na to«, odvrne ona.
»Veš kaj«, pravim nato, »naj bo Belka, ker je mojemu zajčku Belček ime; potem se bosta rajša imela.«
i Pa naj bo!« Od tega dne je bila Belka najina najljubša igračica. Le to je naji žalilo, da se nista mogla nič kaj sprijazniti z Belčkom.
In maČica je zrasla v mačko. Igrala sva se z njo kakor prej, a Rezika mi je večkrat tožila, da ji časih uide na polje. »Mama menijo, da hodi čakat zajcev. Oh, kaj bi storili, ako bi jo nama ustrelil kak brezsrčen lovec kakor je Frangeževo črno muco!«
Nekega dne sem bila s starejšo sestro na vrtu. »Glej, glej, Micika, mojega Belčka!« zakličem hipoma. Lepi moj zajček je mirno čepel med zeljem. »Gotovo se je najedel zelja«, reče ona, »le pusti ga, naj počiva!«
Šla sem v sobo. Kar priteče Rezika. »Pojdi, pojdi z menoj«, vpije že od daléè, >v gozd grem po jagod.«
»Počakaj, takoj poprosim mamo, da smem s teboj«, ji rečem.
In ker so mi mama dovolili, sva kmalu skakljali veselo proti bližnjemu gozdu. Črez nekaj časa sedeva pod stari hrast in začneva zobati sladke jagode vsaka iz svoje košarice.
»Nekaj morava pa nesti tudi domov«, meni Rezika. Pritrdila sem ji. Poiskali sva še vsaka za pol košarice jagod in se vrnili. Preden se ločiva, Še rečem: »Pridi pod lipo in prinesi Belko s seboj«.
»Da, že pridem«, in odskakljala je.
Jaz sem pa ponesla jagode mamici in se vrnila potem na vrt po zajčka. Približam se gredici . . . Strašen pogled! . . . Sredi med zelenjem je bilo nekoliko dlake, vse okrog pa je bilo oškropljeno s krvjo — a o zajčku ni
HH 89 «r-
bilo ne duha, ne sluha. Nisem vedela gotovo, kaj se je zgodilo, vendar me obide strašna slutnja . . .
»Belček, Belček«, zakričim na ves glas in krčevito zaplakam. Mama so prihiteli vprašat, kaj da je. Nisem mogla govoriti, a videli so kri in hitro so vedeli, kaj se je zgodilo. Komaj so me nekoliko potolažili. Hipoma zavpije Jožek, starejši moj brat: »Glej, Rezikino muco! — Tam-le črez plot je skočila, pa krvav gobec ima. Gotovo je zadavila našega zajčka«.
Komaj to slišim, pa pri vrtnih vratcih ven in k sosedovim: »Rezika . . . naš Belček . . . tvoja muca ... oh!« — Nisem mogla govoriti dalje, na novo zaihtim. Medtem je bil prišel tudi Jožek za menoj in pripovedoval žalostni dogodek.
Preiščeva vse kote. Nazadnje najdeva mačko v hlevu. Hudodelnica sedi na oknu in si liže dlako. Nihče ne bi mislil, da je lepa živalca morilka, ako ne bi pričali o tem sledovi krvi na modrem traku, ki ga je nosila okolo vratu. Jezno vzdignem pest in skočim proti nji, a že je smuknila skozi okno in izginila.
Od tistega časa nisem mogla sosedove Belke več tako rada imeti. Nekega dne pa je tudi ona izginila. Dva dni je nismo videli. Tretji dan pa jo prinese domov moj brat Jožek, ki jo je našel na paši — mrtvo . . . Zgodilo se je torej, česar smo se bali: ustrelil jo je brezsrčni lovec.
Bridko smo jokali vsi za lepo Belko. Mahoma smo pozabili vse njene pregrehe. Tudi jaz sem pozabila na svojega zajčka, ko sem gledala ubogi muciki v žalostne, steklene oči. Položili smo jo v bel zabojček, ki smo ga okrasili s cveticami. Jožek je moral izkopati pod staro lipo jamico, in vanjo smo zagrebli Belko.
Rezika je bila nekoliko starejša od mene. Pričela je hoditi v Šolo. Nisva se mogli torej več toliko shajati kakor prej.
Bila je huda zima, da je škripal sneg pod nogami. Rezike že več dni ni bilo k nam. Izpraševala sem po nji, a nič pravega odgovora nisem dobila. Slednjič zvem, da je hudo bolna. Po vsi sili sem hotela k nji. Imela je davico, nalezljivo bolezen, nisem je smela obiskati . . .
In žalostno so zapeli zvonovi v farni cerkvi — peli so smrtno pesem moji Reziki.
Glasno sem jokala, a moja dobra prijateljica je bila mrtva, in zagrebli so jo v črno zemljo . . .
V kratkem času sem torej izgubila troje najljubših prijateljev: zajčka, muciko in Reziko. — ln danes se jih zopet spominjam, in težko mi je po njih . . .
-X 90 -«-
Slovanske pravljice.*)
Priobčuje Nik. Vrhov.
A. Rudarjeva licerl-ca.
(Češka.)
lizu stolnega mesta se je naselil rudar. Dan na dan je iskal rude. Kopal in razgrebal je zemljo, toda zaman. Nobene rude ni našel; zato pa ni obupal. Kdor pridno dela, mu ne odide plačilo, si je misJil in neumorno iztikal po remiji. Ko je nekega dne zopet kopal, zadene z rovnico na neko trdo reč. Odgrebe prst in zagleda zlat, blesteč topič. Hitro ga dvigne, skrije pod predpasnik, zadene rovnico in lopato na rame in radostno hiti domov.
»Kralju bom dal, kar sem našel«, reče edini hčerki, ko stopi črez prag in ji pokaže najdeni zaklad. »Kralj me obilno poplača zato.«
»Prosim Vas, oče, ne nosite topiča v kraljev grad. Če ga daste kralju, bo zahteval še tolkač, ker si bo mislil, da ste si ga pridržali doma, njemu pa prinesli samo polovico tega, kar ste bili našli«, ga svari prebrisana hčerka.
»Kaj ti na misel ne pride, otrok!« se ji smeje stari rudar.
»Bog mi je dal to misel, oče! Ne hodite v grad«, mu zopet odsvetuje hči.
Oče je ni hotel slušati. Praznično se je oblekel, zavezal topič v bel prtič, blagoslovil jokajočo hčerko in odšel v mesto. Pustili so ga h kralju. Razveselil se je vladar poštenega rudarja in njegovega darila. Ze ga je hotel obilno poplačati in odsloviti.
»Počakaj nekoliko, prijatelj«, zdajci vzklikne kralj, ko je rudar že držal za pozlačeno kljuko pri vratih. »Kaj mi pomaga tvoj dar? TopiČ brez tolkača
*) V pravljico »Ladja na kopnem«, priobčeno v 3. številki, se je vrinila pomota.
Na 50. strani v 14. vrsti zgoraj se moa glasiti »zavrne starčka skopuh« mesto »zavrne dečka skopuh.«	** •
ni za rabo. Ti si pravi ptič. Polovico si prinesel kralju, polovico pa si pri-držal sebi. Tolkač moram dobiti. Če mi ga ne prineseš, gorje ti!«
»Bog mi je priča, milostni kralj, da nisem ničesar drugega našel kakor jo kar sem Vam izročil«, jeclja rudar v zadregi.
»LaŽeš, dedec!« rohni kralj. »Kdor je zakopal topič v zemljo, jez njim vred skril tudi tolkač. Pridržal si ga, da ga skrivaj prodaš, ali si ga pa že prodal.«
»Za Boga, verjemite mi . . .«
»LažeŠ, sramotno lažeš in grešiš zoper mene in zoper Boga! Odvedite v ječo tega hinavca«, veli vladar svojim služabnikom, ki so takoj izpolnili njegov ukaz.
Drugi dan proti poldnevu se je kralj izprehajal. Šel je mimo ječ, kjer so tičali razni jetniki ter premišljali, kako zlata je svoboda, ki so jo bili izgubili.
>Oj, zakaj nisem slušal svoje hčere, ki me je svarila«, toži nekdo v ječi. Kralj, gredoč mimo ječinega okna, spozna precej po glasu rudarja, ki ga je ukazal včeraj vreči v ječo. »Zakaj pač nisem slušal svoje hčere!« iznova zatarna jetnik.
Ko se je kralj vrnil v grad, ukaže poklicati rudarja in ga vpraša, zakaj tako razgraja po ječi.
»Kako bi ne jadikoval, saj mi je hči prerokovala, preden sem odšel z doma, da me nič prida ne čaka v gradu«, odgovori kralju nesrečnež. »Toda jaz sem se zanašal na Vašo pravičnost. Zakaj nisem slušal hčere?« toži rudar.
»Ali je res tako modra tvoja hči ? Prepričati se hočem. Če je talco prebrisana, kakor praviš, naj pride semkaj v grad, ne peš, ne jezde, ne v obleki, ne brez obleke. Pojdi in sporoči ji to. Svoboden boš, če se mi izpolni ta želja, sicer te zopet vtaknem v ječo«, mu zapreti kralj.
Strahoma jc odšel rudar domov in povedal hčeri, kar ji je bil ukazal vladar.
»Vidite, oče, drugače bi se Vam godilo,"ko bi me bili slušali, toda kar je, to je. Zdaj hočem poskrbeti, da ne pridete zopet v ječo. Vse bom poskusila, da Vas rešim temnice«, reče hči in skoči k ribiču po mrežo na posodo. Potem privede iz hleva kozico, vrže nase mrežo, z eno nogo se opira ob kozico, z drugo pa stopa po tleh. Mračilo se je že, ko je prišla v mesto.
»Zdaj vem, da si res prebrisana«, reče kralj, ko zagleda rudarjevo hčerko. Vzame plašč, jo ogrne in odvede v grad. Še tisti večer jo poviša v kraljico. Samo to mu je morala prej obljubiti, da se ne bo vtikala v njegove sodbe in da ne bo pretehtovala njegovih izrekov.
Rudarjeva hči se ni prevzela, ko je postala kraljica. Poslala je po očeta, ki se je preselil k nji v mesto. Najela mu je krasno stanovanje in mu pošiljala s kraljeve mize jedil. —
Kmalu potem je bil v mestu semenj, največji v vsi deželi. Prignali so na prodaj» mnogo konj. Polno je bilo kupcev in prodajalcev. Toliko se je sešlo semnjarjev, da so nekateri iztežka dobili prenočišča. Jako živahno je
-S* 92 Ko-
bilo v neki gostilnici. Pritisnili so bili tja okoličani in si privoščili pijače, kolikor je je Šlo v grlo.
»Vaša kobila je dobila žrebe«, reče gostilniški hlapec kmetu, ki je pil v krčmi s sosedom vred. Oba hitita v hlev. Pa kako se zavzameta, ko vidita, da leži žrebe pod sosedovim konjem.
»To je moje žrebe«, vzklikne radostno sosed. »Pri mojem konju sva ga našla.«
»Konj je tvoj, a žrebe je moje kobile. Tvoj konj ni imel še nikdar žrebeta in ga tudi ne bo imel«, oporeka kmet, ki je bil žrebetov pravi lastnik. Zbesedila sta se. Nastal je prepir, in vsa reč je prišla naposled pred kralja.
»Kje ste našli žrebe?« vpraša kralj.
»Pri mojem konju«, odgovori sosed.
»Torej je žrebe tvoje«, razsodi modri vladar. Nič niso izdale prošnje siromaka kmeta, čigar je bilo žrebe v resnici. Kralja ni ganilo njegovo jadikovanje. Kraljeva sodba je neovržna.
Jokaje je odhajal prevarjeni kmet iz gradu. Gredoč se je glasno pritoževal. Kraljica je stala pri oknu. Videla ga je in slišala. Smilil se ji je ubožec, dasi ni vedela, kaj se mu je bilo pripetilo. Pozvala ga je k sebi, da mu olajša nesrečo, ako bi bilo mogoče.
»Kaj se Vam je hudega pripetilo, prijatelj, da tako tarnate?« vpraša sočutno kmeta, ko je stopil prednjo.
»Milostna kraljica, kobilo imam, ki je dobila žrebe, in to je zlezlo k sosedovemu konju, preden sem prišel v hlev. Sosed se sedaj lasti Žrebeta, češ, da smo ga našli pri njegovem konju. Bila sva zaradi tega pri kralju, in on je sosedu prisodil žrebe, meni pa ni storil pravice«, tarna ubogi kmet in si otira solze.
»Proti kraljevi sodbi ne morem ukreniti ničesar«, mu reče kraljica. »A vendar Vam nekaj svetujem, seveda le proti zagotovilu, da nikomur ne črhnete o tem niti besedice. Ko bo jutri opoldne kakor po navadi kralj slonel pri oknu, pridite pod grad z mrežo, ki si jo izposodite pri ribiču. Pod grajskimi okni vlecite tisto mrežo semtertja po tleh kakor bi lovili ribe. Kralj se Vam bo smejal in Vas pital z bedakom, ali ne ustrašite se, nego povejte mu, da boste prej o najhujši vročini na suhih tleh pod gradom nalovili rib, kakor pa da bi konj, kakršnega ima sosed, imel irebe. To pa mi morate obljubiti, da ne boste povedali kralju, kdo Vas je poučil, sicer bi bila zopet nesrečna.«
Kmet je obljubil kraljici, da je ne izda. Storil je tako, kakor mu je bila svetovala. Ni Še bilo poldne, ko je že čakal pod grajskimi okni ter venomer premetaval mrežo po tleh in jo vlačil semtertja. Kralj ga zagleda, se zagrohoče in ga pokliče gori v grad. .
»Čemu neki si vlačil mrežo po tleh doli pod gradom?« ga vpraša.
»Ribe sem lovil, milostni kralj«, odgovori kmet.
»Ribe si lovil? Neumnež, ali ne veš, da žive ribe samo v vodah in da pomrjo« zaidejo na kopno?« opomni kralj.
h* 93 t<~
»Prej si bom na kopnem nalovil rib, kakor da bi konji imeli žrebeta«, se odreže kmet.
Kralj je spoznal, da je storil krivico kmetu, zato je izpremenil sodbo. Sosed mu je moral vrniti žrebe. Toda kralj ni hotel odpustiti kmeta izpred sebe toliko časa, dokler mu ni povedal, kdo ga je naučil te zvijače. Kmet je izdal kraljico. Vladar jo takoj pokliče in ji tako-le besedi:
»Povzdignil sem te na prestol proti temu, da se ne boš mešala v moje sodbe in da ne boš Ščuvala podložnikov proti kralju. Ti si mi to obljubila, ali besede nisi držala. Danes je poslednji dan tvojega kraljevanja«. Tako je ukrenil vladar, in kraljica se je morala vdati.
Zvečer je dal napraviti kralj za slovo veliko gostijo, h kateri je povabil mnogo gostov. Izbrane jedi in močne pijače so nosili na mizo. Kralj je praznil čašo za čašo. Potem je vstal in naznanil gostom, da odpusti kraljico zato, ker ni izpolnila svoje obljube in se je vtil'ala v njegove sodbe, vendar ji dovoli, da si sme vzeti iz gradu za spomin, kar ji je najljubše. In še in še je popival kralj. Omamljenega so ga naposled odnesli na postelj. Ponoči pride odslovljena kraljica v njegovo spalnico. Ker je bila močna, zlahka zadene nezavednega kralja na rame in ga odnese iz gradu.
S svojim bremenom ni šla razkraljica k očetu v mesto, ampak je krenila venkaj iz mesta v rojstno kočo, ki je bila zapuščena, odkar se je bil oče preselil v stolno mesto. Tamkaj položi moža-kralja na borno postelj.
Zdavna so že peli petelini, kralj pa je še spal. Solnce je že dolgo sijalo v izbo, ko se prebudi. Na vso moč se prestraši.
»Kje pa sem? Tatje so me ukradli iz gradu«, zaječi preplašeni vladar.
»Pri svoji iem si. Niso te. ukradli tatje. Ali se t\e spominjaš., kaj si mi rekel tedaj, ko si me razkronal: da naj si izberem v gradu, kar mi je najljubše, in naj si vzamem za spomin ? Vzela sem si tebe in te odnesla v borno rudarsko kočo. Da imam le tebe, potem bom lahko pozabila kraljeve krone, ki si mi jo vzel«, tolaži vladarja odstavljena kraljica, prebrisana rudarjeva hčerka.
Na ves glas se zasmeje kralj. Vse odpusti svoji ženi, se vrne z njo v grad in jo iznova potrdi za kraljico, sedaj seveda brez pogoja. Dovoli ji, da sme soditi in svetovati kralju, in ona je sodila ljudem v prid in kralju je dajala dobre svete. Zato je ljudstvo poveličevalo modro kraljico in zaradi nje tudi vladarja, njenega moža.
Molčeča Anka.
j[h, ta mlečna kaša, to jay rada jem, toda tega prav nikomur ne povem.
Da bi mi jo snedli, tega se bojim, in zato je res najboljše, če molčim.
Leon Poljak.

Rebus.
Priobčil F. Petni.
D
Rešitev In imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Uganka.
Osem črk besedo znani, kakršen naj bil bi vsak. Prvo črko le odstrani: dobrih dečkov najdeš znak. Le šestero črk napiši: sleharn debel mož je tak. Zopet prvo črko zbriši: hrasta del dobiš krepak. Štiri črke, kaj povédo ? Svet, kjer lahko klas zori. Novo značijo besedo — nemško reko — črke tri. Dve naznanjajo število, če ni toliko, nič ni. Vzemi v roko le berilo, v vsakem zadnja ti stoji.
Anion Medved. Rešitev in imeni reSilcev priobčimo v prihodnji številki
Za kratek čas.
Tonček prileti ves vesel domov z iz-pričevalom prvega tečaja: »Oče, dobil sem najboljše mesto v šoli!« Oče: »Kako to?« Tonček: »Pri peči sedim!«
Učitelj opominja svoje učence, naj bodo blagi in naj prizanašajo drug drugemu, ter vpraša: »Kaj bi ti storil, Vladko, da te kak deček imenuje lažnika ?«
Vladko: »Prosim, kako pa je velik tisti deček ?«
*
Učitelj: »Kdor se enkrat opeče, piha tudi mrzle reči. Kdo mi zna povedati podoben pregovor?
Francek nekoliko pomisli, pa se odreže: »Kdor se enkrat umije, se boji vode.«
Po slovenskih kmetiških hišah je pustni torek prekajena prašičja glava z ušesi neizogibna slaščica na mizi. Ko pride Kovačev Joško v šolo, ga vpraša učitelj v šali: »No, Jožek, kaj si pa danes jedel ?« — »Ej, atej so mi malo ušesa odrezali«, odgovori deček. Njegovi tovariši udarijo v gromek smeh. »Ali res, ali res ?« vpijejo in ga tip-Ijejo za ušesa.
♦
Minki, učenki začetnici, so pomagali oče izdelovati računske naloge, ki ji niso gladko šle od rok. »Štej na prste!« reko naposled oče. — »Kaj mislite, da imam toliko prstov kakor Vi, ki ste veliki?« pravi Minka.
->• 95 k-
Golobčtcu.*)
Zmerno.	Besede zložil E. Gangl.	U^lasbil. /-'eni. Javaner.
pi
ß i v i i i r f i i	i	. ✓ i i
Go-lob-ček, ti pri - ja-telj moj, ka-ko te rad	i - mam; ne boj se me ni-
Pod stre-ho mla-de zdaj i - maš, ki kru-hek jim	je všeč — in a - ko ni ga,
Na - jej se, po-tlej zle-ti k njim, po - zdravi jih	le - po in dej, da od sr-
Po - vej še to, da v o-nem ni, brezčutne - ga	sr - ca, kdor kaj potrebnim
iiiP^iöppspEi ■ ; .
kar ne boj, saj	rad ti	kru - ha	dam..
dobro znaš, da	glad je	hu - da	reč..
ca že-lim, da	v slast bi	vse jim	šlo.
po - de - li in	ptičke	rad i - ma.
*) Glej Josin-Gangl : II. berilo, stran 15!
Deška igra.
Dečki se kaj radi igrajo vojake. Mnogi si tudi napravijo kape iz papirja. Nekateri si pa opašejo lesene meče, a nekoliko jih ima celo lesene puške.
Tudi pri nas se igrajo dečki v zadnjem času prav pridno vojake. Orožja vendar nimajo, ker se vojskujejo tako:
Ko se zberejo dečki, se vstopijo paroma drug za drugim. Pazijo pri tem v prvi vrsti, da stopita v par vedno dva enako velika dečka. Ko se urede tako, se razsto-pijo v dva enaka oddelka. Prvi deček v levi vrsti poveljuje prvemu oddelku, a prvi deček v desni vrsti drugemu oddelku. Ker pa besni sedaj vojna med Angleži in Buri, se imenujejo prvi Bure, a drugi Angleže.
Oba oddelka odkorakata na nasprotne strani, kjer se uredita v dva dela. Prvi del prične boj, a drugi pomaga, ako opeša prvi del. Črez nekoliko Časa odkorakajo Angleži proti Burom, ali pa nasprotno. Ko sovražnik to vidi, odkoraka tudi ta. Kolikor bolj se približujejo, tolikor bolj pospešujejo korake.
Ko se pa zgrabijo, se prične boj na ta način: Kdor vodi to igro, drži v sredi dolgo in debelo vrv. Za to ppprimejo dečki, vsak oddelek za eno stran.
Na dano znamenje začno vleči vsak na svojo stran. Vsak oddelek puskuša namreč potegniti svojega sovražnika na svojo stran. Ako se pa pri tem kdo izpotakne, mora odstopiti. To velja toliko, kakor da bi v boju padel. Črez nekoliko časa prikorakajo tudi ostali vojaki obeh strank. Tudi ti zagrabijo za vrv ter pomagajo vleči
Ne trpi navadno dolgo, in en oddelek začne vleči svojega nasprotnika na svojo
stran. Drugi se sicer temu upirajo, toda mnogokrat zaman. Ko jih privlečejo precej daleč za seboj, je končana prva bitka. »Buri so zmagali! Angleži ste bili tepeni!« kriče veselo dečki prvega oddelka.
Oba poveljnika zbereta nato svoje vojake ter jih vodita zopet na nasprotne strani. Zopet se ponavlja bitka časih z istim, časih z nasprotnim uspehom.
lako se ponavlja boj večkrat zaporedoma. Ko pa se vrnejo domov, ali ko morajo dečki v šolo, se veselo menijo med potjo o bojnih uspehih. »Buri smo trikrat zmagali. Angleži ste bili tepeni!« kriče prvi. Drugi jim pa odgovarjajo: »Jutri bomo pa mi zmagali!«
Tako se zabavajo dečki pri nas. Veselilo me bo, ako bom slišal, da šte se tudi drugod poprijeli te sicer preproste, a jako zabavne igre.
L. Stiasny.
Izza Napoleonovih mladih dni.
Veliki vojskovodja Napoleon pripoveduje o svoji mladosti tako: Kot poročnik sem plačeval hrano in stanovanje svojemu bratu — sam Bog ve, kako mi je to težko delo. Ali naj vam povem, kako sem to uravnal ? Nikdar ni moja noga stopila v kavarno ali kako drugo zabavišče. Suh kruh sem jedel. Obleko sem si snažil sam, pa je zato tudi ostala dlje Časa čista. Naj-vernejše prijateljice so mi bile knjige, ali — kako sem moral stradati, da sem si jih mogel omisliti! Ko sem si z veliko težavo odtrgal od ust 5 do 10 frankov 4 do 8 K), tedaj sem hitel ves vesel do svojega kniigarja v Valenci. To je bilo veselje, to skrb moje mladosti!
„Pisanice".
Oton Zupančič, našim bralcem dobro znan pesnik, je zbral svoje mladinske pesmi ter jih z naslovom »Pisanice« podaril slovenski mladini za Veliko noč. Te pesmi so v resnici lepe. Naša mladina jih bo prebirala z velikim veseljem in bo gotovo hvaležna za to lepo darilce pesniku, ki tako marljivo piše zanjo. Nekatere izmed Zupančičevih pesmi so tako lepe, da nimajo para v vsi slovenski književnosti. On govori tako preprosto in prijazno, tako srčno in živahno, da se bo naša mladina ob mnogih pesemcah prav prijetno zabavala. Prepričani smo, da se jih bo mnogo kar sama ob sebi naučila na pamet. Slovenske starše opozarjamo na to zbirko pesmi. Naj jo pridno kupujejo in razveseljujejo z njo dodre svoje otroke. Lepo vezana knjižica stane samo 80 h. Prodaja jo založnik L. Schvventner v Ljubljani in tudi drugi knjigotržci.
„Pomladni glasi".
Izšel je že X. zvezek »Pomladnih glasov«, ki jih izdajajo ljubljanski bogoslova. Ta zvezek, ki je okrašen z osmimi slikami, je uredil gosp. Frančišek Kralj. Letošnji »Pomladni glasi« so posvečeni spominu velikega škofa in prijatelja slovenske mladine, Antona Martina Slomška, ker praznujemo letos stoletnico njegovega rojstva. Večina sestavkov v »Pomladnih glasih« je pisana lepo in zanimivo, da je knjižica vredna vsega priporočila. Najbolj nam ugaja sestavek »Jeseni je bilo . . .« (spisal Pavel P er k o.) Za nekatere pesmi bi bilo bolje, da jih nL Naša mladina bo imela z letošnjimi »Pomladnimi glasi« mnogo veselja, treba je samo, da se v čim večjem številu razširijo med njo. Knjižica stane: lepo vezana 1 K 80 h, v platno vezana 1 K 10 h, kartonirana 80 h in broširana 60 h. Na prodaj jo imajo vse knjigotržnice.
Rešitev besedne naloge v 4. številki.
„Valentin Vodnik-.
Prav so jo rešili: Slavoj Dimnik, drugošolec v Ljubljani; Tonej in Vida Obreza v Ljubljani; Leon Jelene, učenec v Ljubljani; Srečko Ferjančić, učenec na vadnici v Ljubljani: Evgen Armič, rcalec, Bogomil in Leopold Ar-mič, učenca v Ljubljani; Stanko Stor, učenec v Ljubljani; Miroslav Dermclj, učenec, Julija in Marija Likar, učenki v Ljubljani; Slavko Svetek, učenec v Ljubljani; Jebačinovi v Ljubljani; Ivek in Minka Kočevar v Središču; Leopold Novak, učenec v Idriji; Albin in Maks Unger, učenca v Središču: Dragotin in Stanko Vrbovec, učenca v Ljubljani; Ciril Vrančič, učenec, Janko Vrančić, prvo-iolec, in Miroslav Vrančič, tretješolec v Ljubljani; Milko in Slavko Naglič, učenca v Ljubljani; Stana Pire, učenka, in Ciril Pire, realec v Ljubljani; Julij Dev, učenec v Ljubljani; Inka in N'ufci Slani berger, učenki v Kranju; Domi-celjevi v Ljubljani; Maia, Ruša in Nub Kersnik na Brdu; Alojzij Ceso, učenec, Štefanija Ceso, učenka v Starem trgu pri Poljanah; Alojzij Hreščak in Josip Pahor, učenca c. kr. pripravnice v Sežani; Leon Leveč, drugošolcc v Ljubljani; Anica Mach, učenka v Ljubljani; Ivanka Prešem. Milica Prosenc, Marija Hočevar, Mara Bukovic, Anica Lapajne Helena Debevec, D. Franke, Erna Bra-daška in Mirka Gregorin, četrtoletnice v Ljubljani; Rafael Justin, učenec v Ljubljani; Fr. Sirca, Ant. Blaion, Fr. Ziherl, J. Nemgar, učenci, Ant. Urbas, Iv. Klemenec, Jos Milavec, Mar. Zadnik, Hel. Primožič, Iv. Milavec. Iv. Les-kovic, Iv. Jernejčič, Mar. Simšič, Fr. r Petkovšek, učenke v Planini; Otmar Skale, prvo&olec v Novem mestu; Niko Štritof, učenec v Kranju- Milan Kuder, učenec, in Avgusta Kuder v Ljubljani ; Pavla Semen, učenka v Starem trgu pri Rakeku; Marija Bradaška, učenka v Ljubljani; Vladimir, Bogomil, Stana in Zorana Gärtner v Kranju; Matija Kastelec, Ciril Mayer, učenec, Valerija in Marija Mayer, učenki v Bovcu; Zora in Ivan Juvančič v Šiški; Franc Kotlušek, učenec v Ljubljani; Anica Slcasa, učenka v St. Janžu na Vinski gori; Ivanka in Anica Gantar na Čatežu ob Savi; Dragica de Gleria, učenka v Skofji Loki; Viktor in Stanko de Gleria, učenca v Ljubljani; Vekoslav Vakaj pri Sv. Ani na Krembergu; Milka in Leon Travner v Ljubljani; Dušan Senčar, dijak, Zorka Senčar v Starem trgu pri Rakeku; Josip Kozak, učenec na vadnici v Ljubljani; Minka in Stanko Vrezec v Ribnem pri Bledu; Jože Tovornik, učenec v Dobju (Staj.); Albert, Dolfi in Stanko Vizjak, učenci v Gornji Rečici; Karel Seničar, Mirko Dobaj, Ljudevit Živko, K. Grahornik in Valter Sirk, učenci v Slivnici pri Mariboru; Josip Šorn, učenec, Franc Aorn, prvošolec v Ljubljani: Franc Pišek, učenec na vodnici v Mariboru; Andrej Čekada, učenec v Ljubljani; Alojzij I.enček v Ljubljani; Minka in Dragica Orožen, učenki v Trebnjem; Stanko Sajovic, učenec v Kranju; Rafael Dolinšek v Brežicah; Mira Gnus, učenka. Dragica Farčnik, poštna upr. v Dolu; Ema Lenče in Ana Jeglič, učenki v Ljubljani; Lepica, Nušica, Ljubica in Tilčica Cepuder, učenke uršulinskega zavoda v Ljubljani; Zorka Legat, Milka Kuttin, Mici Windischer, učiteljske kandidatinje v Ljubljani.
	J	H	L
1	I1	•1	
|K	!»	Mphl	
Me	m	e	1 1 j I a|
lN,	!a	n	o i s I
1		t j	o r
	□	0	
1	F1	in !	al
Id	! »	V	i ' ti]
	1 b	roj	b j
	~J d		
E
OST Novim naročnikom so na razpolago Še vse številke. "S®
„Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K. pol leta 2 K ISO h. četrt leu 1 K 30 ta. Naročnino prejema gosp. Luk» Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta »t. 7. — Izdajatelj in odgovorni urednik je Engelbert (»niifl, učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4.
Last in založba »Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev«. — Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.