ZGODOVINA ZA VSE 109 vega«, nato pa odpotoval nazaj v Ameriko, kjer je delal najprej kot rudar, kasneje pa kurjač na vla- ku. Po 17 letih se je vrnil domov in prevzel po- sestvo. Barvar Anton Wagner se je odlikoval s spretnostjo in iznajdljivostjo; tako mu je evrop- ski prostor (Avstrija, Nemčija) kmalu postal pre- tesen, zato je odrinil v Ameriko. Življenjska zgodba kuharice Liže odslikava težko življenje v Ameriki; temne plati življenja v tujini so izseljen- ci praviloma zaupali le svojim najbližjim. Sicer pa ni bila samo Amerika cilj, kjer so Slo- venci poskušali doseči lepše in boljše življenje, kot so ga bili vajeni doma. Predvsem do 2. sve- tovne vojne je veliko slovenskih družin iskalo in tudi našlo delo v zahodnoevropskih državah, predvsem v rudnikih, kot npr. družina Strajnar. Verjetno pa je manj znan podatek, da je po kon- cu 2. svetovne vojne predvsem iz teh držav pote- kala organizirana akcija vrnitve v Jugoslavijo; ta- ko so se Strajnarjevi vrnili leta 1946. Zanimivo je bilo soočenje teh ljudi z razmerami v novi (stari) domovini. Ekonomsko izseljevanje je bilo (poleg politič- nega takoj po vojni) v slovenskih pokrajinah pri- sotno seveda tudi po 2. svetovni vojni. Začelo se je v petdesetih letih, v veliki meri je gravitiralo v Avstralijo, ki je številnim Slovencem postala no- va domovina, s katero se tudi identificirajo. Od že omenjene politične emigracije je izpostav- ljen primer slikarke Bare Remec, ki je tudi v svoji novi domovini Argentini nadaljevala z umetniš- kim izražanjem. Tudi intelektualci so bili zastopani med slo- venskimi izseljenci. Tako se je Ivan Žmavc, ki je želel študirati v slovanskem jeziku, na prelomu med 19. in 20. stoletjem odločil za praško univer- zo. Po končanem študiju se je ukvarjal tudi z na- cionalnim vprašanjem in se zavzemal za ustano- vitev slovenske univerze. Za obdobje med svetovnima vojnama pa je naveden primer izse- ljenskega učitelja Svatopluka Stovička, ki je med belgijskimi Slovenci skrbel tudi za krepitev na- rodne zavesti otrok ter bil aktiven na kulturnem področju. Posebno poglavje je v zborniku posvečeno beguncem in izgnancem po tuji volji. Tako so iz- postavljeni primeri evakuacije slovenskega civil- nega prebivalstva ob Soški fronti, med drugim tudi v Italijo; preseljevanja zavednih slovenskih družin izpod fašističnega jarma (italijanske Pri- morske) v Kraljevino SHS - usoda družine Ada- mič iz Slatine v Bosni; izgnancev s trikotnika med Savo in Sotlo, ko so preko Rajhenburga v Nemčijo (in tudi v NDH) preselili cele družine; naveden je primer samostanskega brata iz raj- henburškega samostana trapistov, ki so ga pre- selili na Hrvaško, po vojni pa je zaradi ukinitve samostana opravljal drugačno delo. Ne tako redek motiv za preselitev v drugo okolje je (bila) tudi ljubezen. Alenka Auersper- ger je tako kot študentka sledila svojemu izvo- ljencu v drugo kulturno okolje znotraj iste drža- ve (v Bosno). Iskanje lastne identitete je prisotno verjetno pri velikem številu izseljencev. O tem intimnem doživljanju v zborniku razmišlja Ifigenija Zago- ričnik Simonovič, ki se v Londonu ukvarja z lon- čarskim oblikovanjem. Tako je pri sebi verjetno že razčistila z dilemo, kaj je: slovenska izseljenka ali britanska priseljenka. Avtorji prispevkov v zborniku Monika Kokalj Kočevar, Alenka Auersperger, Marjan Drnovšek, Marko Frelih, Irena Fürst, Irena Gantar Godina, Stane Granda, Daša Hribar, Aleksej Kale, Viktori- ja Kante, Vera Kržišnik Bukič, Ciril Marinček, In- ga Miklavčič Brezigar, Irene Mislej, Jože Preše- ren, Ifigenija Zagoričnik Simonovič, Petra Svolj- šak, Polona Šega in Milica Trebše Štolfa so tako odstrli pogled na celo paleto človeških usod; iz tega mozaika lahko pozoren bralec sestavi sliko o usodi slovenskega izseljenca na različnih kon- cih sveta in skozi različna obdobja. Čeprav bi za popolnejšo predstavo mogoče lahko predstavili usodo še kakšne kategorije ljudi, npr. sezonskih delavcev iz Prekmurja. Mañja Počtvavšek CELE, CELE Branko Goropevšek, Stoletje v Celju; Fit me- dia, Celje 2001; 231 strani Prvenec znanega celjskega "dogodkarja" (s paberki o posameznih zanimivih dogodkih iz celjske preteklosti je Goropevšek svoj čas sode- loval v Novem tedniku, trenutno pa piše v Celja- na) bi sicer moral priti na "svitlo" že v dneh mile- nijske mrzlice, vendar so rojenice prihod tega težko pričakovanega deteta spet in spet odlagale na meglen "jutri". Zamuda delu nikakor ni škodila, saj je s to knji- go Celje dobilo zanimiv mozaik večjih in manj- ših prelomnic minulega stoletja. Avtorski pečat VSE ZA ZGODOVINO 110 ZGODOVINA ZA VSE je sicer jasno prepoznaven - Goropevšek kot za- prisežen geograf zelo rad popisuje urbanizacijo in prostorski razvoj mesta (1900, 1901, 1926, 1940,1965...), zanimajo ga naravne ujme (popla- ve 1933,1954,1990), odnos mesto - naravno oko- lje (1937 - onesnaženje Savinje; 1977 - ekološki alarm za Celje), "njegovo" področje v zgodovi- nopisju pa so politična razmerja in zdrahe celj- skega predvojnega meščanstva (1902 - predlog razpustitve slovenskih paralelk; 1904 - nacional- no ločevanje; 1905 - nemška hiša; 1906 - razpad sloge; 1921 prvi slovenski župan Juro Hrašovec; 1924 - reintegracija Nemcev v politično življe- nje). Precej prostora v monografiji je namenje- no kulturi (1911 - dramatično društvo; 1913 - Mai- ster in literarno društvo Kondor; 1927 - selitev Mohorjeve družbe v Celje; 1938 - 1. celjski kul- turni teden; 1946 - študijska knjižnica; 1950 - pro- fesionalno Mestno gledališče Celje; 1951 - Celj- ski zbornik, 1956 - ustanovitev Zgodovinskega arhiva Celje; 1962 - Likovni salon; 1963 - Muzej revolucije; 1967 - nova zgradba knjižnice; 1973 - Teden domačega filma; 1982 praznovanje Po- krajinskega muzeja Celje; 1992 - Dnevi komedi- je; 1996 - Poletje v Celju; 1998 - ljubiteljska kultu- ra in 1999 - Mladinski center). V kalejdoskopu dogodkov se menjujejo prelomnice velikega formata s tistimi, ki bi jih kdo utegnil imeti za mi- norne, pa jim je čas kasneje pridal poseben po- men (meni osebno se taka prelomnica zdi zbor delavcev LIK Savinje pred občinsko stavbo leta 1987). Dobro in zanimivo se je avtor lotil opisa obeh svetovnih morij, ki sta v minulem stoletju terjali krvav davek tudi med Celjani in Celjankami ter korenito razburkali življenje v mestu. Opis prve svetovne vojne začne s paranojo med celjskimi Nemci (1914), zanima ga oskrba mesta v vojnem času (1915), povede nas s 87. polkom na fronto v Galicijo, na Tirolsko ter na soško fronto (Škabri- jel; 1916). Konec vojne naznani majniška dekla- racija (1917), nasledek vojne pa je slovensko Ce- lje (1918). Slovenizaciji in normalizaciji (1919) sledi obisk regenta Aleksandra (1920), ki formal- no potrdi prehod v novo državno tvorbo. Še težjo nalogo vsekakor predstavlja druga svetovna vojna, ki je v tem delu po moje pred- stavljena vzorno za vse bodoče kroniste in opi- sovalce. Opisu zasedbe in prvih represalij (1941) sledi poglavje o ukradenih otrocih (1942), izse- ljevanju zavednih Slovencev (1943) ter zapis o zavezniškem bombardiranju mesta, ki je nazna- njalo zlom tisočletnega rajha (1944). Osvobodi- tev Celja ter teharska morija (1945) pa končujeta to tragično poglavje slovenske in celjske zgodo- vine. Knjiga o minulem stoletju, kot ga je doživljalo naše "malo misto" je lahko osnovni priročnik za tiste, ki jih zanima lokalna zgodovina, lahko je dobrodošel sopotnik pri odkrivanju domačega mesta, lahko pa je tudi ščepec nostalgije po "naj- lepšem stoletju našega življenja" (B. G.) in zgolj bralcu je prepuščeno, da se odloči, kaj bo našel v njej. Pisanje tovrstnih "dogodkologij" je zelo neh- valežen posel. (Skoraj) Vsak bralec bi jo znal na- pisati bolje, vsakdo bi vanjo vključil še kaj, ali pa kaj izpustil. Menim, da je Goropevškovo delo v tem oziru pošteno, mestoma celo mojstrsko. Ce- ljani smo dobili knjigo, ki jo bomo sodobniki li- stali kot spomin na preživeto, zanamci pa kot odsev minulega časa. Aleksander Žižek OJ, POLITIKA SLOVENSKA... Damir Globočnik, Afera Theimer; Samozalož- ba, 2001; 373 strani. Umetnostni zgodovinar Damir Globočnik (bralci te revije vedo, da zna skozi očala karika- turistov zanimivo predstaviti to in ono poglavje iz zgodovine) se v svoji knjigi tokrat posveča precej neprijetni aferi, ki je razburkala sloven- sko javnost leta 1913. Gre za zadevo, ki je dodo- bra kompromitirala Janeza Evangelista Kreka in z njim celotno SLS. Krek je namreč med svojim političnim delom na Dunaju spoznal intelek- tualko Kamilo Theimer, v kateri je videl pravš- njo osebo za oživitev gospodinjskega in kmetij- skega šolanja za dekleta na slovenskem podeže- lju. Krek in Theimerjeva sta se s tem v zvezi zlasti leta 1912 večkrat srečala (tudi pri njej doma), ta srečanja pa naj bi Krek izrabil tudi za navezavo tesnejših človeških vezi (dotično gospo naj bi 28.12.1912 tudi svetopisemsko »spoznal«). Stvar bi se verjetno bolj ali manj neopazno uredila, če Theimerjeva v Krekovem domnevnem snublje- nju ne bi videla možnosti, da konča depresivno samstvo (krepko čez štirideset jih je tedaj štela) in se ob uglednem možu tudi sama malce dvig- ne. Krek naj bi jo namesto tega skušal vsiliti svo- VSE ZA ZGODOVINO