486                                                      Še enkrat!
Neža vse stori, kot jej je velel, Starcu v rakev dene, kar je želel; Rakev pa zagrebejo možje, Za denar in knjigo nevede ....
Glas v soseski pa novico javlja, Ta in oni jo trdno ponavlja: V grobu jadno kliče nekedo: »Joj, trdo, trdo — težko, težko!«
Mnogi čujejo te grozne vzdihe, Poprašujejo za svet menihe: Kaj li hoče groba votli glas, Ki vznemirja, straši celo vas ?
Že potekla so nektera leta, Kar se starec skopi ločil s sveta. Zdaj dospejo kopat grob si nov, Na kostnjak zadenejo njegov.
In — o groza, kak prizor kostnjakov! Pod lobanjo kup je srebrnjakov,
Srebrnjaki usta mu maše,
Rebra gola bukve mu teže;
Vzglavje in zatilnik kri obliva, Krvave pod knjigo rebra kriva. —
S prsij knjigo težko mu vzemo,
Pobero denar mu pod glavo.
In kostnjak spoznajo oderuhov, Vknjižene dolge, denar skopuhov; Pozvedo, kedo je pri ljudeh Kaj ostal bil starcu na dolgeh.
Poravnajo krivde oderuštva
In sežgejo pisma vsa skopuštva:
V grobu je utihnil jadni glas,
Pomirila se je plašna vas.
Ant. Hribar.
Še enkrat!
©
brni, obrni na ono se stran! Človeštva nezmerna ti tamkaj je plan.
Ne vidiš, ne vidiš, nevsmiljena smrt, Domovje da moje — le majhen je vrt?
Zasukaj tam brušeno svojo koso, Iztrgaj tam žrtev in vzami s sabo!
Le v mene, le v mene oči ti štrle,
S prejadnim  nasmehom na mene preže.
Jaz ljubim življenja prevzvišen zaklad, Poln sreče, radosti, nadzemeljskih nad.
Za moje v Gospodu ljubeče srce Pomembo zgubilo je davno gorje.
Zatorej živeti prevroče želim In up še negujem, da ti uhitim.
Nemara učakam, da v cvetju povsod Povzdigne se vera in v veri narod —
Tje gledi, tje gledi na tožno ravan, Kjer mnogi iz sveta bil rad bi pozvan!
Zastavi tam koso, potegni roko, Daj samoumorom na zemlji slovo!
A meni odloga, smrt stroga, še daj, Naj vrne nekdanja se moč mi nazaj.
Še enkrat mi v prsih srce zaživi, V molitvi za narod do zvezdic vskipi.
f S. M. Bonaventura.