Kultura je ena sama
Če prellstavamo poročilo o stanju In problemlh kul-turne skupnostl občine Ljubljana Center, kl ga je, za razdobje od maja 1978 do lanskega junija, podala njena predsednica Dragana Kreigher, na zasedanju občinske skupščine, se nam vsiljufe več vprašanj.
V poglavju, ki govori o pro-blemih in odprtih vprašanjih, je tudi odstavek, ki pravi, da je posebnost položaja občin-ske kulturne skupnosti Ljub-ljana Center v strnjenosti kul-turnih ustanov in kulturnih dejavnosti na njenem območ-ju, vidna tudi v posebnem na-činu delovanja te skupnosti. Med drugim je to posebno de-lovanje tudi posledica zasta-relega zakona o kulturnih skupnostih iz leta 1974.
Zakon se je pokazal kot neustrezen. Zato je lani svojo javno pot opravil cel paket za-konov s področja družbenih dejavnosti in med njimi je bil tudi nesrečni osnutek novega zakona o kulturnih skupno-stih, ki so ga delegati republi-ške kulturne skupnosti doma-la razcefrali. Izvršnemu svetu tako ni preostalo drugega, kot da ga je umaknil z dnevnega reda. Stvari so se za nekaj ča-
sa pomirile, vendar zgolj navi-dezno.
Po dolgem premoru je za-gledal luč sveta dopolnjen osnutek enbtnega zakona, ki so ga poimenovali-zakon o svobodni menjavi dela na po-dročju kulturnih dejavnosti. Gre za povsem nov dokument le na področju svobodne me-njave dela v kulturi, sicer pa je na moč podoben zakonu o svobodni menjavi dela na po-dročju vzgoje in izobraževa-nja. Osnutek novega zakona se je nekaterih stvari zares po-gumno lotil in če ga bodo, takšnega kot je sedaj, delegati sprejeli, bi pomenil nekaj bi-stveno novega za občinske kulturne skupnosti. V njego-vem sedmem členu je jasno zapisano, da naj bi obstajale v prihodnje občinske kulturne skupnosti, ki bi se lahko med seboj povezovale v medobčin-ske. Nikjer pa niso navedene
mestne kulturne skupnosti, kar je popolnoma novo. Takš-na rešitev bi seveda prinesla bistvene novosti tako v orga-nizacijskem kot v vsebin-skem pogledu v občinske kul-turne skupnosti, torej tudi v našo.
Za marsikoga ima kultura, domala v vsakem okolju, ne-koliko odmaknjen in podu-hovljen videz, ki se je še ve-dno držijo nalepke elitizma. Sedanja organiziranost inte-resnih skupnosti v različnih horizontalnih ravneh namreč v prvi vrsti pogojuje odtuje-nost kulture od njene baze, od ljudi. Mimogrede: tudi toga si-sovska delitev na porabnike in izvajalce je v kulturi nekam prosojna,~saj smi> vendar vsi uporabniki kulture, tudi njeni »izvajalci«, in če smo čisto na-tančni, bo tudi obratno kar dr-žalo. Povsem preprosta ugo-tovitev, ki nam jo je potrdila tudi Dragana Kreigher je, da imajo temeljne kultume skupnosti v občini pa tudi v krajevni skupnosti en sam na-men: graditi kulturo od spo-daj navzgor in ne narobe, kot;
smo to počeli in še počnemo. Druga, prav tako nesporna ugotovitev je, da je kultura vendar ena sama, pa naj bo to ljubiteljstvo ali profesionali-zem. Posebno amaterizem in z njim približevanje kulture občanu v krajevni skupnosti, šoli, v združenem delu, je naj-zahtevnejša in obenem pri-marna naloga naše kultume skupnosti. Ob tem bi se bilo treba spomniti misli Edvarda Kardelja, ko je dejal, da mora biti kulturna dobrina navzoča na vsakem delovnem mestu, če naj delavec začuti tudi sko-zi njo osmišljanje svojega dela.
2al smo še vedno priče, da je v kulturi, bolj kot drugod, opazno določeno omalovaže-vanje baze in ohranjevanje elitizma tako inštitucij kot lju-di in s tem veliko manevrske-ga prostora za manipulacije najrazličnejših vrst.
Če torej prav razumemo no-vi osnutek zakonskega bese-dila, bo na kultumo skupnost občine Ljubljana Center pad-lo veliko breme odgovornosti, pa naj si gre za »mestno«, »re-publiško« ali »občinsko« kul-turo.
Tadej Bratok