93
R
etorika, za izvor katere je potrebno poseči približno 2500 let nazaj, odpi-
ra v našem vsakdanjiku premnoge poti, bodisi v poslovnem bodisi v javnem 
bodisi v zasebnem življenju. Že samo dejstvo, da je prisotna še v današnjem 
času, naznanja, da brez nje v našem delovanju skorajda ne moremo shajati. Resda sta 
bila moč in vpliv govorjene besede v antiki precej večja kot danes in se je zdela reto-
rika skozi mnoga stoletja odmaknjena, toda v današnjem, sodobnem času se priče-
nja njen pomen ponovno uveljavljati. Navsezadnje se retorika v obliki sredstev ali 
tehnik prepričevanja pojavlja vseskozi in v vseh človeških družbah ter se nemalokrat 
vrača na začetek svoje poti – v antiko. Retorika kot znanstvena disciplina in sistem 
se je izoblikovala z Aristotelom iz Stagire (384–322 pr. Kr.), saj je prav on retorični 
teoriji postavil temelje, s katerimi se hranijo klasični priročniki. Kot nedvomno naj-
pomembnejši govorniški teoretik je v času svojega delovanja izhajal iz defi nicije: Re-
torika je veščina odkrivanja in uporabljanja vseh dosegljivih sredstev prepričevanja pri 
katerikoli zadevi. S tem, ko je oblikoval sistem retorike, je vpeljal tudi nekaj osnov-
nih delitev,
1
 katere so v retori čni teoriji sprejeli in so, z nekaj dopolnili, veljav-
ne še danes. Aristotelovo pojmovanje retorike in njenih elementov mi je obe-
nem služilo kot kriterij za analizo novejših slovenskih priro čnikov.
Metodologija dela je temeljila na pridobivanju sekundarnih podatkov iz doma-
če strokovne literature in virov, ki obravnavajo tovrstno področje v obdobju zadnjih 
trideset let. Zbiranje podatkov je potekalo s prebiranjem razpoložljive literature, ki 
je dosegljiva v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (priročniki in doktor-
ska disertacija) ter v Centralni knjižnici Ekonomske fakultete v Ljubljani in Eko-
nomsko-poslovne fakultete v Mariboru (diplomska dela). Kriterij za zajeto literatu-
ro je temeljil na zapisu v slovenskem jeziku, ključno merilo za obravnavo pa je bila 
retorika oz. retorične zmožnosti. Nato je bila na osnovi deskriptivnega pristopa na-
1 Glej prilogo 1.
Obravnava antike v novejših 
slovenskih retoričnih 
priročnikih
Klaudija Sedar

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
94
rejena metoda klasifi kacije in kompilacije, ki skuša povezati spoznanja, stališča 
in sklepe različnih avtorjev.
Pričujoči prispevek skuša pregledati vlogo, ki jo antičnemu govorništvu pri-
pisujejo priročniki, ki so jih zasnovali slovenski avtorji v zadnjih tridesetih letih. 
Pri vlogi antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih so me vodile dolo-
čene smernice, s pomočjo katerih sem poskušala ugotoviti, na kakšen način av-
torji slovenskih retoričnih priročnikov, ki so izšli v zadnjih tridesetih letih: 1. 
pojmujejo retoriko in kaj razumejo pod besedo »retorika«; 2. opredeljujejo go-
vorniške zvrsti dandanes; 3. priporočajo dele govora za uspešno strukturiranje 
govora, in sicer katere; 4. podajajo sredstva prepričevanja, ki so navsezadnje ne-
pogrešljiv element pri pripravi govora; 5. opredeljujejo naloge govornika in ka-
kšen pomen jim pripisujejo.
Namen prispevka je predvsem opisati vlogo, ki jo ima antika v novejših slo-
venskih retoričnih priročnikih in obenem spodbuditi nadaljnje podrobnejše 
raziskovanje o antiki v dandanašnjem času. Namen je prav tako seznaniti more-
bitnega bralca oz. govornika, ki želi svoje poznavanje sodobne retorike razširiti 
in izpopolniti z zgodovinskim vidikom. Kakor bo razvidno, retorika ni le vešči-
na spretnega in prepričljivega govorjenja, ampak pomeni tudi znati brati in pisa-
ti »med vrsticami« in hkrati slišati tisto, kar v danem trenutku ni bilo izrečeno, 
ker je ostalo v mislih govornika.
Seznam del, ki sem jih upoštevala pri svoji raziskavi:
a) Priročniki:
2
– Bertoncelj, Ivan (1980). Predavanje in govorništvo. Ljubljana: Zveza delavskih 
univerz Slovenije in Dopisna delavska univerza Univerzum, 163 str. V knjižici 
je poudarek na metodičnem znanju in sposobnostih predavatelja, govornika 
in informatorja. Avtor jo namenja vsem poslovodnim delavcem, vsem družbe-
no-političnim funkcionarjem, vsem vodjem delegacij, vodjem samoupravnih 
sindikalnih skupin in seveda vsem, ki se bolj ali manj profesionalno ukvarja-
jo s posredovanjem znanja.
– Vatovec, Fran (1984). Javno govorništvo. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 295 
str. Avtor spregovori o čaru žive besede, govorih in govornikih z vseh izhodišč-
nih aspektov: razvojnega, psihološkega, teoretičnega in praktičnega, seveda zno-
traj zgodovinskega in tipološkega stališča. Knjiga je napisana s sodobnih vidi-
kov, vendar temelji avtorjeva analiza na tehnologiji, ki jo je iznašla stara retorika. 
Glede na to, da je zorela iz avtorjevih zapiskov, spoznanj, predavanj in govorov 
v okviru učnega predmeta na visoki šoli za politične vede v Ljubljani, je prepri-
čan, da bo vsebina knjige zelo privlačna za tiste bralce, ki se zanimajo za kultu-
ro govorjene besede. Poleg tega bo v veliko praktično pomoč vsem tistim, ki so v 
svojem vsakdanjem življenju vezani na javno nastopanje, in tudi konkreten ka-
žipot pred javnim nastopom, saj je praktični snovni vidik izčrpno razčlenjen.
2 Bibliografski podatki priročnikov so navedeni po letnicah nastanka.

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
95
– Grabnar, Boris (1991). Retorika za vsakogar. Ljubljana: Državna založba Slo-
venije, 235 str. Knjiga po zgodovinskem pregledu (antika, srednji in novi vek) 
in teoriji retorike ponuja osnovne napotke, ki naj služijo kot izhodišče pri jav-
nem nastopanju. Avtor pravi, da skuša knjiga predvsem oživiti znanost, ki je 
stara že 2500 let, a smo v naši dobi nanjo pozabili. Kot pa pove že naslov, je 
namenjena vsakomur.
– Dolgan, Milan (1996). Govorno ustvarjanje. Ljubljana: Založba Rokus, 252 
str. Avtor prikazuje šest ustvarjalnih postopkov, oblik, ki so posebej primerne 
za govorno produkcijo (sestavljanje vrstic – govorno pesnjenje, govorništvo, 
razprava o govornem ustvarjanju, narekovanje sestavka, pripovedovanje zgod-
be, intervju (zasliševanje) in gledališko govorno ustvarjanje – projekt »Petr-
ček«). Razporeditev poglavij je po eni strani smiselna, po drugi svobodna. 
Predstavljeni so predvsem osnovni postopki, jezikovni poizkusi, ki so primer-
ni za šolo na višji oziroma visoki šolski stopnji, kar pa nikakor ne izključuje 
uporabe na nižji (prag šolskega okolja prestopa le v zadnjem poglavju – gleda-
liško govorno ustvarjanje). Knjigo, ki ni strogo sistematična, ampak bolj ra-
znovrstna in svobodna, je avtor namenil ne le šolnikom, ampak tudi drugim 
udeležencem duhovnega snovanja, kakršno je jezik. Z vključenostjo poglavja 
»govorništvo« in s poudarkom na jezikovni vzgoji avtor nedvomno prispe-
va k temu, da bi bil slovenski jezikovni pouk bolj privlačen in raziskovalen.
– Zidar, Tatjana (1996). Retorika: moč besed in argumentov. Ljubljana: Gospo-
darski vestnik, 188 str. Po uvodu, kjer nas avtorica na kratko seznani z zgodo-
vinskimi dejstvi, elementi retorike in z retoriko pri Slovencih, se začenja naša 
pot učenja retorike. S prepričevalnimi sredstvi, bistvenimi jezikovnimi prvi-
nami, učinkovito zgradbo govora in oblikovanjem ustvarjalnega mišljenja, ki 
vodi do uspešne argumentacije, skuša priročnik pomagati, kako svoje skrite 
govorniške talente damo na svetlo in jih pravilno uporabimo. Poleg tega nas 
pouči, kako svoj govorni nastop izboljšamo z govorico telesa (pogledi, mimi-
ka, gibi, drža telesa) in z glasovnimi elementi (višina, barva glasu, jakost, tem-
po, razločna izgovorjava). Za konec avtorica še s tehnikami, načini in oblika-
mi opomni na pravilno dihanje, sprostitev, premagovanje uničujoče treme in 
okrepitev samozavesti. Namen priročnika je, da bi se v trenutku govornega 
nastopa znebili bremen, ki nam preprečujejo, da bi svoje zamisli, sklepe po-
vedali jasno, razumljivo in prepričljivo, brez živčnosti, miselne zmedenosti in 
plahosti. Didaktična ureditev, ki temelji na šolski strukturi, sistematično, pre-
prosto in razumljivo podaja teorijo in jo povezuje s prakso na osnovi napotkov 
in tehnik za učinkovit govor.
– Šedivy, Vladimir (2000). Govori in pisma z lepo mislijo – kako uspešno govori-
mo: priročnik za priložnosti govorništva. Murska Sobota: Eurotrade Print, 168 
str. Priročnik je z razdelitvijo na pet poglavij zasnovan kot pomoč ljudem vseh 
starosti, ki si želijo pomoči v svojem življenju in pri raznovrstnih funkcijah. 
Po kratkem pregledu retorike skozi zgodovino in pri Slovencih preide avtor 

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
96
na govore, na samo pripravo in izvedbo le-teh. Vse od drugega poglavja naprej 
(od strani 29) sledijo praktični primeri govorov, pesmi, izrekov in pregovorov 
ob najrazličnejših priložnostih.
– Vodopivec, Milan; Vodopivec, Matija (2004). Kako raziskujem, pišem, nasto-
pam: sporočilna tehnika pisanja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 77 str. Pri-
ročnik predstavlja sporočilno tehniko pisanja in ponuja preproste, konkretne 
napotke za strokovno pisanje, daje pa tudi nasvete za govorni nastop. Name-
njen je dijakom, študentom in vsem, katerim sta strokovno pisanje in nastopa-
nje v javnosti pomembni opravili v vsakdanjih življenjskih situacijah. Glavna 
pozornost je sicer namenjena pisanju, vendar so v zadnjem (sedmem) poglav-
ju navedeni tudi napotki za govorni nastop. Avtorja sta to poglavje dodala na-
merno, saj se nagibata k tezi, da Slovenci morda res nismo rojeni govorniki. 
Zatorej, pravita, je še bolj pomembna zavest, da tudi za takšno sporočanje ob-
stajajo koristni konkretni napotki, ki nam lahko močno olajšajo posel.
– Zupančič, Zdravko (2005). Mali vedež retorike. Ljubljana: Šola retorike (Zbir-
ka Šola retorike: I. knjiga), 93 str. Knjižica, ki ne »mara« biti strokovni pri-
ročnik, ampak govorniški zvezek, skuša postati govorcu priročni prijatelj za 
vsakdanjo rabo. Svoje mesto naj bi zavzemala tako v novinarskih predalih, šol-
skih torbah, poslovnih usnjenih kovčkih in učiteljskih omaricah, kot tudi na 
knjižnih poličkah vsakogar, ki na kakršenkoli način javno govorno nastopa. 
Mali vedež retorike z opredelitvijo na izvedbo govornega nastopa skuša le s pi-
sano besedo navdušiti bralca, da glasno spregovori. Podaja »zgodbo« o tem, 
kaj se dogaja v govorčevi duši in kako izredno pomembna je izgovorjena bese-
da. Bralcu tako v pesniški govorici hudomušno namiguje, kako se spoprijeti 
z javnim nastopom: v nesistemski razvrstitvi avtor le na kratko podaja teore-
tična spoznanja in pripravo govorca na govorni nastop, večidel knjižice pa po-
sveča izvedbi govora (izpostavi jezik, glas, ritem, prostor, govorne položaje, re-
kvizite, razmerje govorec – poslušalec (npr. retorične ukane), kar spelje na etiko 
govorjenja, ki hkrati zaključuje vsebino priročnika).
– Marc, Darinka (2006). Kultura govorjene in zapisane besede ali Retorika za 
današnjo rabo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 144 str. Priročnik v pr-
vih štirih poglavjih teoretično predstavlja posamezne sporazumevalne dejav-
nosti (poslušanje, govorjenje, pisanje in branje). V nadaljevanju obravnavo 
omenjenih dejavnosti dopolnjujeta poglavji o prepričevanju in utemeljevanju 
ter kritičnem presojanju. Teoretični opisi, utrjeni s ponazorili ali z razlagami, 
so ob koncu vsakega poglavja nadgrajeni z vajami, ki predvidevajo nastop pred 
občinstvom. Didaktična ureditev priročnika je namenjena šolski uporabi.

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
97
– Mirjanić, Anita (2006). Tečaj retorike. Ljubljana: Založba Rokus, 47 str. Te -
čaj retorike je namenjen govorcem, ki želijo uspešno javno nastopiti. V okvi-
ru tega polaga avtorica največ pozornosti zunanjemu videzu govorca (mimika, 
gestikulacija, drža telesa in artikulacija), v zadnjem delu priročnika pa pose-
ben prostor nameni še sestankovanju, kjer poleg petih zlatih pravil uspešne iz-
vedbe sestanka ponovno izpostavi zunanji videz, saj prav ta ljudem okoli nas 
sporoča morebitno notranjo usklajenost, motiviranost za delo in hkrati tudi 
naš položaj.
– Žagar, Igor Ž.; Domajnko, Barbara (2006). Argumentiranost kot model (uspe-
šne) komunikacije. Domžale: Izolit, 92 str. Znanstveno delo
3
 Argumentira-
nost kot model (uspešne) komunikacije osvetljuje retorični vidik obravnave šol-
ske prakse, s čimer se razvrednoteni retoriki vrača njen izvorni značaj. Poleg 
tega se osredotoča na diskurzivni vidik šolskih dejavnosti, tako da jih primar-
no obravnava kot oblike komuniciranja s specifičnimi nameni, cilji in učinki. 
V prvem delu Domajnko opredeljuje komunikacijo v šoli kot posebno obli-
ko jezikovne rabe, kot pedagoški diskurz. Konceptualiziranju pedagoškega di-
skurza, ki je podprto z nekaterimi teoretičnimi elementi tradicionalnega poj-
movanja retorike, sledi primer retorične analize. V nadaljevanju so podani 
natančna konceptualizacija argumentacije, razlikovanje med logiko, retoriko in 
argumentacijo ter pojasnitev njene vloge v vsakdanjem življenju, s čimer se tudi 
zaokrožuje prvi del.
V drugem delu Žagar podaja razčlembo in razlago retoričnega modela pe-
dagoškega diskurza, v katerem so poudarjeni predvsem elementi racionalne ar-
gumentacije. Kontekstualni korelati prilagodljivosti pedagoškega diskurza so 
opredeljeni s pomočjo pragmatičnih konceptualnih orodij, pomen in vloga vlju-
dnosti ter etična podoba učitelja pa z vidika etike komuniciranja. Osrednji del 
je namenjen predstavitvi t. i. argumentativnega vzorca (po T oulminu),
4
 kjer so 
pojasnjeni osnovni elementi ter kriteriji pri oblikovanju stališč. Zadnje poglav-
je predstavlja teorijo argumentacije v jeziku (po Ducrotu),
5
 ki poudarja, da je-
zik ni nikakršno nevtralno sredstvo komunikacije, ampak pomen pogosto že 
nosi s seboj.
Delo je namenjeno, kakor tudi uporabno za širši strokovni krog bralcev: od 
učiteljev, oblikovalcev učnih gradiv in raziskovalcev šolskih praks pa vse do ti-
stih, ki jih zanima, kako poteka komunikacija v vsakdanjem življenju in zakaj 
poteka tako, kot poteka (ne pa, morda, kako drugače).
3 Čeprav gre za znanstveno monografi jo, sem delo vključila v obravnavo, saj se uporaba in razlaga teorije prepletata s 
številnimi primeri in praktičnimi napotki.
4 Ameriški fi lozof Stephen Toulmin je leta 1958 objavil vplivno knjigo Th e Uses of Argument (Argumetativne rabe), v 
kateri se ukvarja s konstrukcijo, rekonstrukcijo, pa tudi veljavnostjo in kakovostjo argumenta oziroma argument-
acije (Žagar, 2006: 54).
5 Francoski lingvist Oswald Ducrot že tri desetletja razvija novo, drugačno teorijo argumentacije, »teorijo argumen-
tacije v jeziku« (TAJ), s katero raziskuje argumentativni potencial jezika kot sistema (Žagar, 2006: 75).

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
98
b) Diplomske naloge:
6
– Pustovrh, Saša (1998). Retorika in tržno komuniciranje. Diplomsko delo. Lju-
bljana: Visoka poslovna šola, 27 str. Avtorica je v diplomski nalogi opredeli-
la vlogo tržnega komuniciranja. Pri tem je uporabila psihološki vidik, saj je bil 
njen cilj retoriko povezati s tržnim komuniciranjem. Meni, da bi morali ljudje 
posebno pozornost posvetiti retoriki, kajti situacije, v katerih se znajde člo-
vek tako v poslovnem kot v zasebnem življenju, potekajo velikokrat iz »oči v 
oči«. Z navedbo » retorika bi morala biti posebno poglavje posameznikove izo-
brazbe« (1998: 25) izpostavi pomembnost retorike. Po sicer skopem posegu v 
zgodovino se nekoliko obširneje loti orodij retorike (artikulacija, videz in go-
vorica telesa), nakar poglavje in s tem tudi diplomsko nalogo zaključi z deseti-
mi najpomembnejšimi pravili
7
 retorike.
– Hudej, Sonja (1998). Besediloslovni vidiki utemeljevanja, prepričevanja in pre-
govarjanja. Doktorska disertacija. Ljubljana, 304 str. Namen disertacije je pri-
kaz prepričevanja, pregovarjanja in utemeljevanja s pomočjo kriterijev bese-
dilnosti. Raziskovalno pozornost je avtorica namenila pisnim besedilom in 
pri tem upoštevala dva vidika: jezikovno sistemskega in pragmatičnega. V pr-
vem delu je predstavila metodo analiziranja, ki sloni na upoštevanju okoli-
ščinskih dejavnikov, propozicijske vsebine, tvorčeve namere in interakcije na-
slovnika z besedilom. V glavnem delu je raziskovalna pozornost posvečena 
vprašanjem prepričljivega nagovora naslovnika. Sredstva, s katerimi želi tvo-
rec uresničiti namero in prepričati naslovnika, so bila preučevana na nivoju 
tematske (vsebinske) strukturiranosti, ilokucijske organizacije sporočila in na 
nivoju najvišje pragmatične organizacije besedila, to je argumentacijske struk-
ture besedila. V tretjem delu, imenovanem Povzetki, sta izdelani besediloslov-
na analiza in tudi tipologija načinov utemeljevanja ter načinov pregovarjanja. 
V okviru slednjih je podan popis logičnih, stilističnih in retoričnih sredstev, 
ki služijo kot argumenti ali pa kot strategije in taktike pridobivanja naslovni-
ka. Sledijo še vrste besedil in taktike prepričljivega nagovora v posamezni be-
sedilni vrsti in moč argumentov, s čimer se raziskovalno delo končuje.
– Pšeničnik, Vlasta (1999). Sodobna retorika. Diplomsko delo. Ljubljana: Vi-
soka poslovna šola, 20 str. V Sodobni retoriki smo popeljani skozi naravo člo-
veške govorice (portabilnost, permanentnost, distributivnost in kompeten-
tnost) in preko sredstev prepričevanja poslušalcev privedeni do dialogike 
sodobne družbe, ki je skupaj z retoriko v današnjem času prav tako aktualna 
znanost in veščina, kot je bila nekoč.
– Godnjavec, Božidar (2000). Kako postati boljši govornik. Diplomsko delo. Lju-
bljana: Visoka poslovna šola, 37 str. Avtor diplomskega dela navaja, da se je za 
6 Zajete so le tiste diplomske naloge, ki so mi bile dostopne in zadevajo izključno retoriko. Naj omenim, da je veliko 
več nalog na temo komuniciranja (bodisi tržnega bodisi poslovnega), kar pa zahteva nekoliko drugačno obravnavo, 
saj je pri tem v ospredju sporočilo in ne toliko govor sam, živa beseda.
7 Enkelmann, 1997: 120.

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
99
temo Kako postati boljši govornik odločil predvsem zaradi spoznanja, da ima 
veliko ljudi (študentje, direktorji, profesorji, skratka ljudje različnih poklicev) 
težave z nastopanjem in z javnim govorjenjem. Ker težave izvirajo predvsem iz 
nepoznavanja retorike in neizkušenosti govorjenja v javnosti, prikazuje meto-
de in načela,
8
 ki pomagajo pri pripravi in izvedbi govora: v prvem delu so opre-
deljeni govori, med katerimi je sprva poudarek na improviziranih govorih, si-
cer je skozi celotno delo poudarek predvsem na kratkih govorih. Osrednji del 
se osredotoča na izbiro ustrezne teme in na učinkovito pripravo na govor, za-
dnji del diplome pa prikazuje praktičen primer, kako se na govor pripravimo 
in kako ga izvedemo.
– Vereš, Daniela (2004). Govori in govorništvo v poslovnem komuniciranju. Di-
plomsko delo. Murska Sobota: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor, 46 
str. Namen diplomskega dela je bila predstavitev govorov in govorništva od 
definicije teoretikov do praktičnega pomena govorništva za opravljanje pokli-
cev na najodgovornejših delovnih mestih, bodisi v gospodarstvu ali negospo-
darstvu. Avtorici je temelj pisanja predstavljalo opisovanje najpogostejših in 
najbolj priljubljenih oblik govorov in govorništva ter primerjanje tega podro-
čja s teoretičnimi spoznanji. Gledano z omenjenega vidika je avtorica v svojem 
diplomskem delu posegla po deskriptivni in primerjalni metodi.
– Furlanič, Mojca (2005). Govori in govorništvo. Diplomsko delo. Koper: Eko-
nomsko-poslovna fakulteta Maribor, 45 str. Furlanič predstavlja metode in 
veščine, ki naj bodo v pomoč posameznikom pri javnem govorjenju. V ta na-
men je opisala nekaj tehnik in praktičnih nasvetov ter poti, ki naj vodijo go-
vornika do uspešnega govorjenja. Govore in govorništvo je prikazala na pod-
lagi teorije in prakse (priprava in izvedba govornega nastopa), diplomsko delo 
pa zaključuje s praktičnimi prikazom govora (primer prepričevalnega, infor-
mativnega in priložnostnega govora). Trditev » Poeta nascitur, orator fit«, ki 
jo navaja v sklepnem delu, potrjuje z naslednjimi spoznanji: » Učinkoviti na-
stopi so bolj izid trdega dela in temeljitih priprav kot pa posebne prirojene na-
darjenosti.« Pri tem ugotavlja, da »se lahko še najbolj neizkušen in strahope-
ten začetnik s trdim delom prelevi v spretnega in pogumnega govornika« (2005: 
45–46).
Pojmovanje in razumevanje retorike
Pri razumevanju retorike in pri svoji opredelitvi defi nicije le-te se izmed za-
jetih slovenskih avtorjev na antične sklicujejo: Bertoncelj (1980: 14), Vatovec 
( 1984: 9–10), Domajnko (2006: 10) in Marc (2006: 91 ), tj. navajajo defi nicije 
klasikov
9
 in se s tem pridružujejo njihovemu mnenju.
8 Kot zanimivost naj omenim, da je avtor diplomskega dela, kot navaja sam, prišel do teh načel na osnovi izkušenj, 
katere je pridobil na različnih treningih govorništva (Trening Dale Carnegie, Retorika 1 in 2), ter seveda s pomočjo 
različnih publikacij, v katerih avtorji opisujejo pravila govorništva.
9 Platona, Aristotela, Cicerona in Kvintilijana; slovenski avtorji povzemajo defi nicije vseh ali le nekaterih klasikov.

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
100
Ostali avtorji podajajo defi nicije, ki so jih zasnovali po lastni presoji:
Grabnar (19 91: 119–121) na začetku povzema splošno rabljeno defi nicijo re-
torike, da je »znanost o govorništvu«. Vendar se mu ob tem začenjajo porajati 
vprašanja kot: » Ali je to res znanost? Morda veščina, spretnost ali tudi umetnost, 
kot so retoriko pojmovali že v antiki?« Po nekaj ugibanjih in trditvi, da pod bese-
do »govorništvo« razumemo govorno nastopanje posameznikov pred večjo ali 
manjšo skupino poslušalcev, ki so zbrani na istem prostoru, poda s priznanjem, 
da defi nicija retorike nikakor ni lahka naloga, naposled še svojo: » Lahko bi de-
jali, da je to znanost o prepričevanju in obenem veščina prepričevanja v govorih in 
pogovorih v vseh medijih, zlasti pa v živih medsebojnih stikih. Obenem pa je – kot 
dialogika – tudi znanost o vseh oblikah človekovega zbiranja in povezovanja in 
veščina organiziranja teh oblik.«
Dolgan (1996: 35) navaja, da je za izraz »govorništvo« pri nas znana pre-
vzeta ali tuja beseda »retorika«. Za govorništvo v smislu javnosti
10
 pa je značil-
no nastopanje ali nastop, torej javna drža, tako rekoč odrska dejavnost pred ob-
činstvom. 
Zidar (1996: 15) po povzetku defi nicij
11
 sklepa, da je retorika tista veščina, 
ki nam daje napotke, kako uporabljamo prepričevalna sredstva (ob spoštovanju 
etičnih meril seveda). Zanimivo je recimo, da se avtorici očitno zdi možno tudi, 
da se govorniku ne bi bilo treba držati etičnih meril, po katerih se mora sicer ve-
dno ravnati vsakdo.
Nadalje uči, kako si pomagamo do logične in učinkovite zgradbe govora, do 
jasne argumentacije in bistvenih jezikovnih prvin (besedni zaklad, oblikovanje 
stavkov, misli). Na podlagi tega avtorica poda trditev, da govorimo o »kakovo-
stnem kaj« (vsebina). 
Šedivy (2000: 14) glede defi nicije retorike ni povsem opredeljen, saj pravi, 
da je za ene umetnost, za druge spretnost, za nekatere pa oboje. Nedvomno pa je 
njen namen z ustreznim načinom doseči čim večjo prepričljivost govora. 
Za Zupančiča (2005: 6) je retorika, kratko in jedrnato, veščina javnega na-
stopanja in govorjenja. 
Mirjanić (2006: 6) pojem retorike izenačuje s pojmom »govorništvo«. Na-
vaja, da je veščina spretne komunikacije, a jo lahko opredelimo tudi kot ume-
tnost izražanja in kot umetnost pogovora. Z retoriko pa povezujemo tudi ume-
tnost javnega nastopanja, izražanja misli z verbalno in neverbalno komunikacijo.
10 Govor je že po nastanku nekaj javnega, ne pa zasebnega, nekaj bolj akcijskega kot pa raziskovalnega in znanstvene-
ga. Izven šole poteka javno ali družbeno življenje v krajevni skupnosti, v raznih društvih, gospodarskih združenjih, 
v dejavnosti političnih strank, v občinski in mestni skupščini in končno v državnem parlamentu. In za vse to javno 
življenje, tako Dolgan, bi bila potrebna dobra govorniška vzgoja (1996: 36).
11 Lahko bi rekli, da danes razumemo retoriko kot izvajanje načel, pravil, napotkov, smernic in nasvetov (Vatovec, 
1984: 10). Z besedo »govorništvo« razumemo govorno nastopanje posameznikov pred večjo ali manjšo skupino 
poslušalcev, ki so zbrani na istem prostoru (Grabnar, 1991: 120).

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
101
Hudej (1998: 5) razume retoriko kot vedo o spretnem ravnanju z besedami, 
ki je bila v razcvetu od stare Grčije do sredine 19. stoletja, ko so jo humanistič-
ni, razsvetljenski in demokratični družbeni procesi izločili iz znanosti. → Avto-
rica pri svoji opredelitvi defi nicije o retoriki torej docela zgreši bistvo retorike, 
ki je v prepričevanju.
Pustovrh ( 1998: 19) daje pri defi niciji retorike poudarek Grkom, med nji-
mi pa izpostavi Aristotelovo razumevanje te veščine (povz. po Zidar, 1996: 14). 
Dodaja, verjetno po lastni presoji, da je retorika več kot le prepričljivo govor-
jenje: » Je nauk, kako mojstrsko uporabljamo glas in besede, prodremo do globin 
podzavesti, da bi na druge vplivali in jih prepričali.« (Ibid.: 18.)
Pšeničnik (1999: 1) se loteva retorike na podlagi Aristotelove defi nicije, ka-
tero smatra tudi kot najboljšo.
Godnjavec (2000: 34 –35) razume retoriko kot veščino uspešnega govorje-
nja in nastopanja v javnosti. Poleg tega meni, da nam za obvladovanje le-te ne za-
dostuje le literatura, ampak svetuje, da se je potrebno sprva udeležiti kakšnega 
govorniškega tečaja in vedno izkoristiti za govor vsako priložnost, ki se ponudi, 
bodisi v majhni skupinici bodisi pred celotnim avditorijem. 
Vereš (2004: 8) v podpoglavju Zgodovina govorništva kot veščina komunici-
ranja podaja razumevanje retorike s strani Grkov in Rimljanov. Med Grki na-
vede Platona, kot največjega grškega prozaista (kar je seveda pretirano: Platon 
je nedvomno najboljši pisec med antičnimi fi lozofi , a kot prozaista ga prekaša-
jo nekateri govorniki in zgodovinarji), mojstra zgradbe in dovršenega sloga, ter 
njegovega učenca Aristotela, za katerega pravi, da je tudi pomembno vplival na 
grško zgodovino retorike (povz. po Kennedy, 2001: 72). Pri Rimljanih podeli 
častno mesto Ciceronu kot največjemu rimskemu govorniku in najpomembnej-
šemu retoričnemu teoretiku, ki je pisal v latinščini (ibid.: 121).
Furlanič (2005: 6, 8) v diplomski nalogi povzema defi nicije retorike, kakor 
jo pojmujejo Zidar (1996: 15), Grabnar (1991: 120) in Možina, Tavčar, Kneže-
vič
12
 (1988: 196). Ker dela slednjih niso vključena med obravnavane priročnike, 
njihovo defi nicijo podajam tukaj: » Retorika je veščina slikovitega, dojemljivega 
in prepričljivega izražanja.«
Govorniške zvrsti
Antična retorika omenja samo tri govorniške zvrsti (politično, sodno in 
slavnostno), katere je opredelil Aristotel, ko je oblikoval sistem retorike. Tej de-
litvi z vidika poslušalcev,
13
 ki jih govornik lahko naslavlja v govoru, sledijo: Va-
tovec (1984: 75), Grabnar (1991: 123), Zidar (1996: 47), Dolgan (1996: 37 –43), 
Šedivy (2000: 15) in Domajnko (2006: 16-17), med avtorji diplomskih del pa
12 Možina, Tavčar in Kneževič so avtorji učbenika za visoke šole Poslovno komuniciranje, Maribor: Obzorja, 1998.
13 Ti so lahko razsodniki preteklega dejanja (sodni govori), razsodniki prihodnjega dejanja (politični govori) ali 
gledalci za sedanjost (slavnostni govori).

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
102
 jo navajajo Hudej (1998: 5), Godnjavec (2000: 3), Vereš (2004: 15) in Furla-
nič (2005: 9). Avtorji, ki so v svoja dela vključili to razporeditev, hkrati prizna-
vajo, da govornik ne obravnava predmeta zaradi predmeta samega, temveč zara-
di poslušalcev.
Ostali avtorji so izpostavili še druge vidike:
Dolgan (1996: 39 –40) poleg klasične razvrstitve govorniških zvrsti name-
nja pozornost še cerkvenemu govorništvu, kar se med obsežnejšimi deli zasle-
di le pri njem. Poleg tega v okviru vsakdanjih življenjskih položajev prepoznava 
negativno in slavilno govorništvo. Pri tem je potrebno poudariti, da je ta delitev 
docela nesprejemljiva, saj temelji na vrednostni oznaki.
Marc (2006: 101) v osnovi sicer izhaja iz antične opredelitve, a je njena raz-
delitev v skladu z osredotočenostjo na besedilne vrste.
14
 To pa nedvomno zahte-
va nekoliko drugačen pristop, čeprav sta govor in besedilo po drugi strani tesno 
povezana med seboj in odvisna drug od drugega. 
Z vključenostjo besedilnih vrst je že nakazano, da prinašajo razvojne ten-
dence nove zorne kote, poleg tega so te izoblikovale tudi nove opredelitve govo-
rov. Nekateri avtorji se tako poleg opredelitve zvrsti govora z vidika poslušalcev 
lotevajo le-te še z drugih vidikov:
Vodopivec poudarja govore z namenskega vidika, vendar jih natančneje ne 
klasifi cira. Istega vidika se posluži Marc (2006: 101), ki opredelitev podaja zno-
traj besedilnih vrst. Najdemo pa razvrstitev govorov glede na namen pri avtor-
jih diplomskih del: Godnjavec (2000, 3 –4), Vereš (2004: 15 –18) in Furlanič 
(2005: 9–11), ki v bistvu povzemajo navedbe iz priročnikov. Z vidika izvedbe 
zvrsti podajata govore Šedivy (2005: 15 –16) in Furlanič (2005: 9 –11), kjer gre 
spet za sklicevanje na že obstoječe priročnike. Tretji vidik, ki ga je zaslediti v pri-
ročnikih, je z vidika načina podajanja, in sicer se z govori s tega vidika lahko po-
drobneje seznanimo pri Vatovcu (1984: 80 –82).
Deli govora
Tradicionalna retorika za nemoten in učinkovit miselni tok priporoča nasle-
dnje dele govora: uvod (ki naj bo namenjen pozornosti in naklonjenosti občin-
stva), navajanje dejstev (ki naj občinstvo seznani s temo ter predstavi osnovna 
dejstva in defi nicije), navajanje argumentov (tj. ustrezno utemeljevanje oz. do-
datno podpiranje), navajanje in zavračanje morebitnih protiargumentov in za-
ključek (namenjen povzetku in sklepnim mislim). V skladu z retoričnimi pravili 
oblikovanja govora obstaja torej priporočeni red, prav tako so za uspešen, pre-
pričljiv govor potrebni vsi našteti deli. Čeprav jih nekatere klasifi kacije našteva-
jo pet, druge malo več in tretje malo manj, v grobem vse ustrezajo napotkom za 
dobro strukturiranje govora. 
14 Izpostavljeni so: prepričevalni ali pogajalni govor, kritika ali recenzija, komentar, okrogla miza, diskusija idr.

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
103
Na razširjeni vzorec, po katerem se govor lahko razdeli, med obravnavani-
mi avtorji prisegajo Vatovec (1984: 167 –168), Zidar (1996: 49 –59), ki dejan-
sko povzema klasifi kacijo Vatovca, Domajnko (2006: 17 –18) s sklicevanjem na 
Kvintilijana in Hudej (1998: 6 in 273 –277), ki razdelitev na šest delov naveže 
na sam sporazumevalni proces, katerega šteje kot univerzalnega. Večina (Ber-
toncelj, 1980: 102 –126; Vatovec, 1984: 171; Šedivy, 2000: 20 –22; Vodopivec, 
2004: 54; Marc, 2006: 57; Mirjanić, 2006: 30; Godnjavec, 2000: 4) pa se po-
služuje treh bistvenih sestavin govora, zaznajo se le razlike v njihovi terminolo-
giji, npr. povzetek – sklep – zaključek – konec. Ostali, čeprav izhajajo iz delitve 
na tri dele, vendarle nekoliko odstopajo od splošno uveljavljene členitve:
– Zupančič (2005: 63 –65) namesto o delih spregovori o koščkih, pri čemer po-
udarja pomembnost slehernega koščka v govoru. V endar pa bralca ne sezna-
ni, kateremu kosu pripadajo omenjeni koščki. Tako, recimo, popoln laik ne 
bo vedel, kateri so deli oz. »kosi« govora, ki jim je priporočljivo slediti, ko se 
znajde v tem položaju.
– Vereš (2004: 36) se sklicuje na staro razporeditev, a ker dele govora ponazori 
na primeru slavnostnega govora, temu primerno k trem bistvenim sestavinam 
doda še pozdravni uvod in zaključni pozdrav. Z navedbo se strinjam, vendar 
mora ta dva dela dejansko vključevati vsak govor in ne le slavnostni.
– Furlanič (2005: 22) dele govora ponazarja v obliki miselnega vzorca. Po njeni 
presoji naj bi tak pristop pripomogel k večji učinkovitosti pri načrtovanju go-
vora. V določenih ozirih se sicer strinjam s tem, tj. z izdelavo miselnega vzor-
ca, a je veliko odvisno od osebnosti posameznika, kateri način zapisa mu bolj 
leži, tj. mu omogoča uspešnost.
Poglavja o delih govora v svoji besedili nista vključili le avtorici diplomskih 
del Pšeničnik in Pustovrh.
Sredstva prepričevanja
Da so sredstva prepričevanja zelo pomemben dejavnik pri opravku z retori-
ko, dokazujejo navedbe obravnavanih avtorjev. Vsi (z izjemo Furlanič in Godnja-
vec, ki sta avtorja diplomskih del) se temu poglavju posvečajo zelo podrobno in 
mu namenjajo posebno pozornost. Navsezadnje so prav sredstva prepričevanja 
tista, ki jih govornik pri pripravi govora sproti ustvarja in prilagaja okoliščinam 
govora.
Avtorji (Marc, 2006: 92 –93; Grabnar, 1991: 124; Zidar, 1996: 16 –22; Va-
tovec, 1984: 127 –142; Domajnko, 2006: 13 –14; Hudej, 1998: 6 –7 in 272 –273; 
Pustovrh, 1998: 14 in 20; Pšeničnik, 1999: 5 –10, in Vereš, 2004: 13) delijo sred-
stva prepričevanja na etos, patos in logos ter s tem izhajajo iz delitve, ki jo je uve-
del Aristotel. 
Ostali (Dolgan, 1996: 47; Bertoncelj, 1980: 51; Šedivy, 2000: 15 –16; Vodo-
pivec, 2004: 51 –57; Zupančič, 2005: 91 –93, in Mirjanić, 2006: 6 –7) podajajo 

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
104
prepričevalna sredstva na svoj način. Čeprav le-te ne obravnavajo po uveljavlje-
nih terminih, je iz njihove razlage moč razbrati, da:
– prepričevalna moč govorniške besede terja delež celotne govornikove osebno-
sti, ki se kaže zlasti na začetku, tj. kot pridobitev poslušalstva;
– želi govornik svoje poslušalce čustveno razvneti ter jih s spoštljivim in naklo-
njenim pristopom pridobiti za svoje ideje;
– pomeni razumsko podajanje govornikovih misli neogibno sestavino stvarnega 
dokazovanja, saj mora govornik razvneti razum poslušalcev. 
Naloge govornika
Pri opredelitvi nalog govornika se večina najsodobnejših priročnikov poslu-
žuje sistema,
15
 kakor so ga oblikovali teoretiki v antiki, saj ta daje kar najbolj 
ustrezen okvir za pripravo govora in izvedbo, ki sledi kot zadnje, a tudi najpo-
membnejše dejanje v procesu govorništva. 
Nekateri avtorji pa se vendarle oddaljujejo od uveljavljenega sistema in tako 
podajajo »svoje naloge«, katerih naj bi se posluževali govorniki:
Šedivy (2000: 25) sicer zatrjuje, da za uspešnost govornika ni receptov ne pa-
tentov, ampak samo preverjena pomoč za orientacijo in jamstvo za učinkovito 
nastopanje pred občinstvom. Pravi, da naj bo blagovna znamka vsakega govor-
nika njegova individualnost.
Prav tako podaja svojo sistematiko Mirjanić (2006: 26 –27). Ko načrtujemo, 
kaj in kako bomo govorili, svetuje upoštevanje naslednjih navodil:
– Premislimo, kdo so naši poslušalci in kaj od nas pričakujejo (ciljna je torej pu-
blika; medtem ko skušamo pri zabavnem govoru zbrati čim več anekdot in 
šal, pa resen govor zahteva več priprav). S to trditvijo bi se težko strinjali. Za 
govor, ki naj bi poslušalce zabaval, ni potrebno prav nič manj priprave kot za 
resen govor, razen če govornik na odru pripoveduje le šale, vendar potem to 
ni govorniški nastop, ampak tisto, čemur se v Ameriki reče stand up comedy.
– Pripravimo si oporne točke (te nam pomagajo, da ne pozabimo, kaj vse smo že-
leli povedati, in nam hkrati pomagajo vzdrževati rdečo nit).
– Pozanimajmo se, kje bomo govorili (če je le možno, si vzemimo čas za ogled 
prostora, kjer bomo nastopili). Avtorica svetuje, da skušamo z očmi zajeti ves 
prostor in predvideti situacijo, v kateri se bomo znašli, saj bomo na ta način še 
pred nastopom odpravili morebitne zaplete.
Zupančič (2005: 56 –66) pripravo govorca na govorni nastop primerja s pri-
pravo gledališkega igralca na monodramski nastop: » Govorec je režiser ter hkra-
ti glavni in edini igralec uprizoritve, imenovane govorni nastop. /…/ Vsekakor pa 
je govorec stvarnik govorne zgradbe, kajti vsak govor ima svoje življenje; od roj-
stva do veličastne smrti, ki pomeni ponovno rojstvo, rojstvo govorniške dramatur-
15 Glej prilogo 1: opredelitev nalog govornika (točka 3).

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
105
gije. « Vsak govor naj bi tako potekal po določenih smernicah, ob tem pa vklju-
čeval naslednje:
– zamisel, ki je prvotna in bistvena in nad katero mora biti najprej navdušen go-
vorec sam;
– zbiranje sestavin za čarobni govorni napoj, ki bo navdušil tudi poslušalce, po-
tem ko je govorec samega sebe že navdušil;
– sestavljeno zgodbo, ki je prva dama vsakega govora, oz. sestavljeno besedilo, ki 
zahteva prelet in skrbni pregled; priporoča se razgradnja zgodbe oz. besedila 
na besedilca in dodatna razgradnja le-teh na male govore, saj razdelava vdih-
ne ritem celostni podobi in po obdelavi vsakega posebej pomaga pri lažji dru-
žitvi, nalaganju, spajanju ali prelivanju;
– spomin zgodbe, da bo dosežena neprekinjenost smisla. Dobra zapomnitev je 
povezovanje nevidnih niti, ki ustvarja nenehno razvijanje nečesa iz česa, je 
rdeča nit in vodilna zapovednica jadrnosti ježe govora;
– odgrinjanje govorniške zavese, kjer velja vodilo: igralec je govorec, govorec je 
igralec – navsezadnje je odigrana gledališka predstava kakor tudi izrečen go-
vor govornika zapisan v večnost spomina.
Dolgan (1996 : 4 3 –44) dele govora pojasnjuje z navedbo don Kihotovega go-
vora o orožju in učenosti,
16
 ki je vstavljen v Cervantesov roman Don Kihot. Ta 
govor avtor pojmuje kot primer odlične govorniške oblike in kompozicije, je pa 
»kot osnova za nastajanje govorništva v povezavi z resničnimi pojavi in potreba-
mi življenja nedvomno potrebna duševna razgibanost«.
Po Vodopivcu (2004: 51–57) uspešen govorni nastop temelji na skrbni za-
snovi, pripravi in prepričljivi predstavitvi. Kako uspešni bomo pri tem, je odvi-
sno od naše iznajdljivosti, poguma, osebnega sloga in seveda sposobnosti. Av-
tor predlaga:
– Najprej naredimo zasnovo (koncept) nastopa, nakar razmislimo o namenu in 
glavnem sporočilu ter analiziramo situacijo in prostor, občinstvo in sebe kot 
govorca;
– Pri sami pripravi naredimo natančen načrt nastopa in pripravimo pripomoč-
ke. Najpomembnejša je seveda vsebinska priprava, ukvarjati pa se moramo 
tudi s časovnim razporedom izbrane teme in zapisom nastopa (npr. v obli-
ki prosojnic);
– Predstavitev navadno zahteva miren glas, lepo držo in samozavestnega govor-
ca. Izredno pomembno je tudi, da je govorec zavzet in kaže navdušenje nad 
temo in svojimi ugotovitvami.
16 Potem ko razčleni in razišče poklicne značilnosti študentov in učenjakov, na drugi strani pa značilnosti vojaškega 
stanu, se don Kihot odloči, da je zaradi svoje potrebnosti in požrtvovalnosti pomembnejši in ima prednost vojaški 
poklic.

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
106
Napotke, ki nam bodo koristili pri pripravi na govorni nastop, avtor predsta-
vlja v naslednjih korakih (ibid.: 57):
– osvežimo si ugotovitve, pridobljene pri zasnovi nastopa;
– naredimo si razširjeni načrt nastopa;
– pripravimo zapis nastopa;
– načrtujemo potek nastopa in pripravimo predvidene pripomočke (po možno-
sti si ogledamo prostor, kjer bo nastop, če ga še ne poznamo);
– simuliramo svoj govorni nastop v čimbolj avtentičnih razmerah (to prispeva k 
samozavesti in tempiranju nastopa).
Ob vsem tem pa avtor opozarja: » Nikoli pa ne pozabimo kardinalnega pravi-
la govornega nastopa: govorimo prosto – ne berimo!« (Ibid.: 51.)
Ostali prisegajo na že uveljavljeno shemo. S to shemo se strinjajo tudi avtor-
ji diplomskih del, ki (z izjemo Pšeničnik in Pustovrh) povzemajo navedbe avtor-
jev priročnikov.
Zaključek
1. V okviru pojmovanja in razumevanja retorike sem po preučitvi navede-
nih del ugotovila, da se sodobni pisci o retoriki in govorništvu na splošno držijo 
klasičnih defi nicij, a kljub temu prevladuje delež tistih, ki podajajo lastne avtor-
ske defi nicije. Na antične avtorje se pri razumevanju retorike še danes sklicuje-
jo Bertoncelj (1980: 14), Vatovec (1984: 9 –10), Domajnko (2006: 10) in Marc 
(2006: 91). Ostali (Grabnar, 1991: 119 –121; Dolgan, 1996: 35; Zidar, 1996: 15; 
Šedivy, 2000: 14; Zupančič, 2005: 6, in Mirjanić, 2006: 6) so zasnovali defi -
nicije po lastni presoji. Izmed vseh se tej temi najtemeljiteje posveti le Grabnar 
(1991: 119–121), ki odpira vprašanje, s katerim so se zelo podrobno ukvarjali že 
antični teoretiki retorike. Še preden »retoriko« defi nira, izpostavi pojme, kot 
so »znanost«, »veščina«, »spretnost« in »umetnost«. Dilema, ali je retori-
ka umetnost ali veščina, je vidna že pri defi nicijah antičnih teoretikov, saj jo Pla-
ton in Ciceron razumeta kot umetnost,
17
 medtem ko je za Aristotela in Kvinti-
lijana retorika veščina.
18
 V sodobnih priročnikih je razvideti, da gre pri skupini 
avtorjev za pojmovanje, da je retorika umetnost, pri drugi pa za razumevanje re-
torike kot veščine:
– Kot umetnost: Šedivy (2000: 14): »Retorika je za ene umetnost …«
– Mirjanić (2006: 6): »/K/ot umetnost izražanja in kot umetnost pogovora .«
17 Po Platonu je retorika umetnost na meji med fi lozofi jo in državništvom. T udi Ciceron jo označuje kot umetnost 
govora, ki je primerna za prepričevanje. Težišče retorike je po Ciceronu torej v prepričljivosti izvajanj. → Vsekakor 
pa je slovenske oznake sporno navajati kot dejstva, saj so močno odvisne od tega, kako razumemo grško besedo 
techne oz. latinsko ars.
18 Aristotel jo razume kot veščino odkrivanja in uporabljanja vseh dosegljivih sredstev prepričevanja pri katerikoli 
zadevi. Za Kvintilijana, ki retoriko prav tako razume kot veščino, ki se je da naučiti, pa je cilj učinkovito govorjenje 
in velik govornik. To je le kratek povzetek Kvintilijanovih dognanj, kajti s tem vprašanjem se sila podrobno ukvarja 
v 2. in 3. knjigi svoje Govorniške vzgoje, tako da sklep, do katerega pride tam, zahteva precej obširnejšo obravnavo.

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
107
– Marc (2006: 91): »Retorika je torej še danes / …/ najbrž umetnost …«
– Kot veščina: Grabnar (1991: 121): »/V/ eščina prepričevanja v vseh govorih in 
pogovorih v vseh medijih.«
– Zidar (1996: 15): »/J/e veščina, ki nam daje napotke, kako uporabljamo pre-
pričevalna sredstva.«
– Zupančič (2005: 6): »Retorika je veščina javnega nastopanja in govorjenja«.
– Marc (2006: 91): »Retorika je torej še danes veščina prepričevanja …«
Medtem ko so avtorji priročnikov vložili več truda v izdelavo svoje defi nici-
je o retoriki, pa jih avtorji diplomskih del v glavnem le povzemajo po delih, ki 
so jih vključili v obravnavo. Ali se jim je pri tem ustavila pozornost ob besedi 
»umetnost« oz. »veščina«, ne morem trditi, lahko le na osnovi navedb podam, 
sicer subjektivno, analizo razumevanja.
Pšeničnik (1999: 1) in Pustovrh (1998:19) sta se odločili za Aristotelovo de-
fi nicijo retorike kot veščine, Vereš (2004: 8) vključi tako Grke kot Rimljane in s 
tem opredeli retoriko kot umetnost in kot veščino. Furlanič (2005: 6, 8) pa prise-
ga na defi nicije treh avtorjev (Zidar; Grabnar; Možina, Tavčar in Kneževič). Ali 
je bil njen izbor naključen ali premišljen, je vprašanje, je pa razvidno, da navede-
ni avtorji retoriko pojmujejo kot veščino. Svoje razumevanje med avtorji diplom-
skih del podajata le Hudej (1998: 5), ki retoriko opredeli kot vedo, in Godnjavec 
(2000: 34) z opredelitvijo retorike kot veščine.
Kaj torej je retorika? Katera defi nicija je najboljša in seveda najpravilnejša? 
Da bi stvari lahko prišli do dna, menim, da bo najbolje začeti pri pomenu posa-
meznih pojmov, na osnovi katerih bom morda tudi bolje razumela, zakaj so se 
eni avtorji odločili tako, drugi drugače.
1. Če začnem kar pri izvoru retorike, tj. ρἡτορικὴ τέχνη
19
 <rhetoriké (téch-
ne)>, jo že ta navedba označuje kot umetnost. Izraz se je torej najprej pojavil pri 
starih Grkih ( téchne) in nato pri Rimljanih ( ars), vendar z najširšim pomenom 
kot oznaka za vse vrste veščin, ki zahtevajo znanje in načrtno izvajanje. Razu-
mevanje »umetnosti« pri Slovencih podrobneje opredeljuje Enciklopedija Slo-
venije: »Do 18. stoletja je izraz pri Slovencih pomenil veščino, spretnost, obrtno 
znanje, tako že pri H. Megiserju (Th esaurus polyglottus, 1603). S slovenskimi raz-
svetljenci je začela beseda označevati predvsem estetsko dejavnost in izdelke.« (14. 
zvez.; 2000: 37.) 
Slovar slovenskega knjižnega jezika izraz » umetnost« defi nira kot » dejav-
nost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti; nav. ekspr., 
/… / spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: /…/ sloveti po veliki govorniški 
umetnosti«. Defi nicija » veščine« pa je po SSKJ »lastnost, značilnost veščega« 
(»vešč« je »tisti, ki zna dobro praktično opraviti, opravljati kako dejavnost«).
19  τέχνη ἡ I. abstr. (lepa) umetnost, znanstvo. /…/ II. konkr. umetniški izdelek, umetno delo, umotvor, umetnina 
(Dokler, 1915: 756–757).

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
108
Čeprav » téchne« pomeni » umetnost, znanost« (op. 18), je vendarle med 
tema pojmoma razlika, na kar je opozarjal že Aristotel: » Razlika med znanost-
mi in umetnostmi je v tem, da prve obravnavajo stvari, ki ne morejo biti drugač-
ne, kot so. Ko na primer študiramo matematiko ali fi ziko, poskušamo ugotoviti, 
kaj je nujno res, ne pa, kaj je verjetno. Nasprotno pa je umetnost sposobnost, da ure-
sničimo neko možnost s pomočjo razmišljanja in sklepanja, in deluje na področju 
verjetnosti.“ (Kennedy, 2001: 96.) O sami umetnosti pa Aristotel v Nikomaho-
vi etiki 6, 4, 4 meni takole: » Vsaka umetnost je usmerjena k nekemu nastajanju, 
umetniško delovati se pravi gledati, kako bi moglo nastati nekaj, kar lahko obstoji 
ali ne obstoji, nekaj, česar počelo je v delujočem osebku in ne v izdelanem predme-
tu. Umetnost se ne nanaša na stvari, ki obstajajo ali nastajajo po nujnosti, tudi ne 
na stvari, ki obstajajo ali nastajajo po naravi; zakaj le-te imajo počelo svojega bitja 
same v sebi.« (Aristoteles, 1994: 189 –190.)
Glede na navedeno retoriki torej nikakor ne moremo niti ne smemo odreči 
funkcije umetnosti in opredelitve kot veščine, je pa vsekakor obenem tudi zna-
nost.
2. Z razvojem govorništva se je izoblikovala pisana slika retoričnih vzorcev 
in obrazcev, po kateri se lahko dandanašnje govore natančneje razvrsti. Antič-
na retorika omenja samo tri govorniške zvrsti: politično, sodno in slavnostno go-
vorništvo. Tej delitvi z vidika poslušalcev sledijo Vatovec (1984: 75), Grabnar 
(1991: 123), Zidar (1996: 48), Dolgan (1996: 37 –43), Šedivy (2000: 15) in Do-
majnko (2006: 16-17), med avtorji doktorske disertacije oz. diplomskih del pa 
jo navajajo Hudej (1998: 5), Godnjavec (2000: 3), Vereš (2004: 15) in Furlanič 
(2005: 9). Avtorji, ki so v svoja dela vključili to razporeditev, hkrati priznavajo, 
da govornik ne obravnava predmeta zaradi predmeta samega, temveč zaradi po-
slušalcev. Ostali avtorji izpostavljajo še kakšen drug vidik, ki ustreza sodobni 
družbi, saj so se z razvojem človeške družbe oblikovali govori, s katerimi se posa-
meznik sooča v današnjem svetu. Nove opredelitve nastajajo na podlagi različ-
nih perspektiv, odvisne pa so od tega, kakšne namene ima govornik oz. kakšen 
cilj želi z govorom doseči. Cilj govorov pa je ne glede na pot oz. obliko vplivati 
na poslušalca tako, da bo ta ravnal v skladu z govornikovimi nameni in pričako-
vanji. Navsezadnje ugotovitve kažejo, da imajo sodobni govori precej drugačno 
vlogo, kot so jo imeli v preteklosti, zaradi česar je ta odklon povsem upravičljiv.
3. Na razširjeni vzorec, po katerem lahko razdelimo govor, med obravna-
vanimi avtorji prisegajo Vatovec (1984: 167 –168), Grabnar (1991: 37), Zidar 
(1996: 49–59), ki dejansko povzema klasifi kacijo Vatovca in Grabnarja, Do-
majnko (2006: 17–18) s sklicevanjem na Kvintilijana in Hudej (1998: 6 in 273 –
277), ki razdelitev na šest delov naveže na sam sporazumevalni proces, ki ga šteje 
za univerzalnega. Večina (Bertoncelj, 1980: 102 –126; V atovec, 1984: 171; Še-
divy, 2000: 20 –22; Vodopivec, 2004: 54; Marc, 2006: 57; Mirjanić, 2006: 30; 
Godnjavec, 2000: 4) pa se poslužuje strukture, ki izpostavlja tri bistvene sesta-
vine govora, zaznajo se le razlike v njihovi terminologiji, npr. povzetek – sklep 

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
109
– zaključek – konec. Kakor je torej razvidno, posegajo avtorji v večji meri po 
enostavnejši in bolj praktični razporeditvi, tj. po klasifi kaciji, ki obsega tri dele. 
S tem se polagoma oddaljujejo od razširjenega, zahtevnejšega vzorca, po kate-
rem so posegali antični teoretiki. Tisti, ki namenjajo delitvi govora na posame-
zne dele svoj prostor, se strinjajo, da je prav primerna razčlenitev govora, tj. samo 
ogrodje, rdeča nit, s pomočjo katere vodi govornik poslušalce skozi svoj govor. 
Ker pa mora biti govor zaključena celota, ga je seveda potrebno izpeljati po do-
ločeni poti.
4. Da so sredstva prepričevanja zelo pomemben dejavnik, kadar imamo 
opravka z retoriko, dokazujejo navedbe obravnavanih avtorjev. Avtorji (Marc, 
2006: 92–93; Grabnar, 1991: 124; Zidar, 1996: 16 –22; Vatovec, 1984: 127 –
142; Domajnko, 2006: 13 –14; Hudej, 1998: 6 –7 in 272 –273; Pustovrh, 1998: 
14 in 20; Pšeničnik, 1999: 5 –10, in Vereš, 2004: 13) členijo sredstva prepriče-
vanja na etos, patos in logos in s tem izhajajo iz delitve, ki jo je uvedel Aristotel. 
Ostali (Dolgan, 1996: 47; Bertoncelj, 1980: 51; Šedivy, 2000: 15 –16; Vodopi-
vec, 2004: 51 –57; Zupančič, 2005: 91 –93, in Mirjanić, 2006: 6 –7) podajajo 
prepričevalna sredstva na svoj način. Čeprav le-teh ne obravnavajo z uveljavljeno 
terminologijo, je iz njihove razlage moč razbrati, da:
– prepričevalna moč govorniške besede terja delež celotne govornikove osebno-
sti, ki se kaže zlasti na začetku, tj. kot pridobitev poslušalstva;
– želi govornik svoje poslušalce čustveno razvneti ter jih s spoštljivim in naklo-
njenim pristopom pridobiti za svoje ideje;
– pomeni razumsko podajanje govornikovih misli neogibno sestavino stvarnega 
dokazovanja, saj mora govornik razvneti razum poslušalcev. 
Navedene trditve ustrezajo torej etosu, patosu in logosu, kar se sklada z Ari-
stotelovo opredelitvijo. Da sredstva prepričevanja ne obravnavajo po njegovi ter-
minologiji, opravičuje dejstvo, da ni nikjer mogoče zaslediti kakršnekoli omem-
be oz. sklicevanja na preteklost.
Pri tem pa zbuja pozornost vrednotenje prepričevalnih sredstev glede na po-
membnost oz. težavnost. Po sodbi večine avtorjev (Dolgan, Marc, Zidar, Do-
majnko in Vatovec) je logos najpomembnejši in hkrati najtežji dejavnik javnega 
nastopa, kajti vplivati mora na način razmišljanja poslušalcev. Ugled govornika, 
tj. etos, za najmočnejše prepričevalno sredstvo štejejo Grabnar, Šedivy in Zupan-
čič, patosu pa daje največji pomen le Mirjanić. 
Bertoncelj, Vodopivec in avtorji diplomskih del kot bistvenega ne izposta-
vljajo nobenega od prepričevalnih sredstev, zatorej jih v procesu prepričevanja 
obravnavajo kot enakovredne.
Iz navedenega lahko povzamem, da avtorji priročnikov in diplomskih del 
posegajo v zavidljivi meri po predhodnih ugotovitvah. Prav tako dajejo priori-
teto logosu tisti avtorji, ki opredeljujejo retoriko, kot jo pojmuje Aristotel. Se pa, 

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
110
sicer še nekoliko previdno, nagibajo k razmišljanju, da prihaja v današnjem času 
vse bolj v ospredje retorika, pojmovana kot teorija prepričevalne komunikacije, 
ki vzbuja vse več zanimanja, obenem pa povzroča neumljivo zmedo. Ker pa smo 
ljudje vse pogosteje izpostavljeni prepričevanju, kar je že v določeni meri v pove-
zavi z manipulacijo, je edina obramba jezik, s katerim je potrebno ravnati samo-
zavestno in skoraj samodejno. Le tako se človek lahko uspešno uveljavlja v oko-
lju, v katerem živi in deluje tako ali drugače.
5. Pri opredelitvi nalog govornika se večina najsodobnejših priročnikov po-
služuje sistema, kakor so ga oblikovali teoretiki v antiki, saj ta daje kar najbolj 
ustrezen okvir za pripravo govora in izvedbo, ki sledi kot zadnje, a tudi najpo-
membnejše dejanje v procesu govorništva. Temu sistemu se tudi sodobni teore-
tiki ne morejo izogniti, saj navsezadnje predstavlja najustreznejši okvir za razpo-
reditev snovi po poglavjih. Retorična teorija ga v ničemer ni mogla spremeniti 
ali reformirati, dodala mu je le kakšno stvar in ga tako v skladu s sodobnim ča-
som izpopolnila. Prav tako se sodobni avtorji strinjajo, da se je potrebno učiti za 
vsako nalogo posebej, in šele ko obvladamo vseh pet skupaj, smo sposobni do-
bro govoriti. Kot plod lastne stvaritve podajajo pripravo govora Šedivy, 2000: 
25; Mirjanić, 2006: 26 –27; Zupančič, 2005: 56 –66; Vodopivec, 2004: 51 –57, 
in Dolgan, 1996: 43 –44, medtem ko ostali prisegajo na že uveljavljeno shemo. 
Shema je torej ostala stara, kot novost se lahko navede le problematika
20
 sodob-
ne družbe. 
Nekoliko sporna je trditev, ki jo navaja Vereš (2004: 8): » razdelitev so uve-
dli mojstri rimskega govorništva«, kajti prve tri naloge ( inventio, elocutio in dis-
positio) je uvedel Aristotel, le ostali dve ( memoria in actio) sta bili dodani neko-
liko pozneje. Resda je Ciceron izoblikoval teorijo rimskega govorništva, vendar 
v duhu grške tradicije, na osnovi katere je rimski vtisnil pečat. Kot prvi znani 
vir, ki je obravnaval vseh pet delov retorike (zadnjo nalogo govornika je podre-
dil ekonomičnosti), se omenja Hermagora iz Temna. O avtorju je znanega zelo 
malo, prav tako ni ohranjeno njegovo delo. Delno ga lahko rekonstruiramo le 
na podlagi omemb v Ciceronovem spisu O določitvi snovi, Retoriki za Herenija 
in kasnejših razpravah o določitvi snovi.
Iz preučitve zajetih del je moč dognati, da bo le temeljita priprava »rodila« 
uspešen, prepričljiv govor, s katerim bomo pripravljeni stopili pred občinstvo in 
ga učinkovito posredovali poslušalcem. Kajti govornik, ki bo iskal navdih šele 
med javnim nastopom, trka na vrata sreče, katere pa morda ni doma. To mora 
storiti že prej, tako, da si poišče najprej temo, saj se bo sicer znašel v labirintu iz-
gubljenega govora.
Retorika, ki se dandanes vse bolj uveljavlja kot pomembna učna vsebina na 
vseh ravneh izobraževanja kakor tudi na vseh področjih družbenega in zasebne-
20 Antika, recimo, ni poznala medijev, ki tako ali drugače prenašajo človeško govorico: tisk, pošta, telefon, radio, fi lm, 
televizija, računalniki …, družbenih in političnih dvobojev, raznovrstne ideologije, velikih političnih nasprotij in 
razkorakov … Slednjih je bilo sicer v antiki še več kot danes, toda zajeli so manj ljudi.

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
111
ga življenja, postaja čedalje bolj pomembna pri oblikovanju samostojnega, kohe-
rentnega ter kritičnega oblikovanja in izražanja stališč. Analiza literature o reto-
riki na Slovenskem pa k temu dodaja koristen doprinos pri načrtovanju in sami 
izvedbi vzgojno izobraževalnih ciljev.
Literatura
(2001). Antologija antičnega govorništva: Lisija, Izokrat, Demosten, Ciceron, Ev-
menij. Ljubljana: Študentska založba.
Aristoteles (1994). Nikomahova etika. Ljubljana: Slovenska matica (Filozofska 
knjižnica; zv. 38).
Bertoncelj, I. (1980). Predavanje in govorništvo. Ljubljana: Zveza delavskih uni-
verz Slovenije in Dopisna delavska univerza Univerzum.
Dolgan, M. (1996). Govorno ustvarjanje. Ljubljana: Založba Rokus.
Dokler, A. (1915). Grško-slovenski slovar. Ljubljana: Zavod sv. Stanislava.
Enciklopedija Slovenije (9. zv.). (1995). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
Enciklopedija Slovenije (14. zv.). (2000). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. 
Furlanič, M. (2005). Govori in govorništvo. Diplomsko delo. Koper: Ekonom-
sko-poslovna fakulteta Maribor.
Godnjavec, B. (2000). Kako postati boljši govornik. Diplomsko delo. Ljubljana: 
Visoka poslovna šola.
Grabnar, B. (1991). Retorika za vsakogar. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Hudej, S. (1998). Besediloslovni vidiki utemeljevanja, prepričevanja in pregovar-
janja. Doktorska disertacija. Ljubljana.
Kennedy, G. (2001). Klasična retorika. Ljubljana: Založba ZRC.
Marc, D. (2006). Kultura govorjene in zapisane besede ali Retorika za današnjo 
rabo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Mirjanić, A. (2006). Te čaj retor ike. Ljubljana: Založba Rokus.
Pšeničnik, V. (1999). Sodobna retorika. Diplomsko delo. Ljubljana: Visoka po-
slovna šola.
Pustovrh, S. (1998). Retorika in tržno komuniciranje. Diplomsko delo. Ljublja-
na: Visoka poslovna šola.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995). Ljubljana: Državna založba Slove-
nije.
Smolej, T. (2006). Retorične fi gure. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Šedivy, V . (2000). Govori in pisma z lepo mislijo – kako uspešno govorimo: priroč-
nik za priložnosti govorništva. Murska Sobota: Eurotrade Print.
Vatovec, F. (1968). Retorika ali govorništvo in javno nastopanje. Maribor: Založ-
ba Obzorja.

Šolsko polje, letnik XXI, številka 1 –2 
112
Vatovec, F. (1984). Javno govorništvo. Trst: Založništvo tržaškega tiska.
Vereš, D. (2004). Govori in govorništvo v tržnem komuniciranju. Diplomsko 
delo. Murska Sobota: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor.
Vodopivec, M., in Vodopivec, M. (2004). Kako raziskujem, pišem, nastopam: 
sporočilna tehnika pisanja. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Zidar, T. (1996). Retorika: moč besed in argumentov. Ljubljana: Gospodarski ve-
stnik.
Zupančič, Z. (2005). Mali vedež retorike. Ljubljana: Šola retorike (Zbirka Šola 
retorike: I. knjiga).
Žagar, I. Ž., in Domajnko, B. (2006). Argumentiranost kot model (uspešne) ko-
munikacije. Domžale: Založba Izolit.
Priloga 1: antična razdelitev retorike
21
1. Delitev retorike na tri govorniške zvrsti (γένος <génos>, genus):
a) γένος συμβουλευτικόν ali δημηγορικόν (génos symbouleutikón, demego-
rikón; genus deliberativum), »svetovalno-odsvetovalno govorništvo«, torej 
politično govorništvo
b) γένος δικανικὸν (génos dikanikon; genus iudiciale), sodno govorništvo
c) γένος ἐπιδεικτικόν ali πανηγυρικόν (génos epideiktikón, panegyrikón; ge-
nus demonstrativum ali laudativum), »hvalilno (slavilno) oz. grajalno« go-
vorništvo
2. Opredelitev štirih delov govora:
a) προοίμιον (prooí mion; uvod)
b) πρόϑεσις (pró thesis; predložitev primera)
c) πίστις (pí stis; predložitev dokazov)
d) ἐπίλογος (epí logos; sklep)
Kasneje se govor deli na šest delov ( partes orationis):
a) προοίμιον (prooí mion; exordium ali principium ali proemium) – uvod
b) διήγησις (dié gesis; narratio) – pripoved oz. prikaz dejstev
c) τάξις (táxis; divisio ali partitio) – (raz)delitev
d) πίστις (pístis; confi rmatio) – utemeljevanje, dokazovanje
e) λύσις; ( confutatio ali refutatio) – zavračanje dokazov nasprotnika
f) ἐπίλογος (epí logos; conclusio ali peroratio) – sklep
21 Povzeto po: 2001. Antologija antičnega govorništva: Lisija, Izokrat, Demosten, Ciceron, Evmeni j. Ljubljana: Študentska 
založba.

K. Sedar, Obravnava antike v novejših slovenskih retoričnih priročnikih
113
3. Opredelitev nalog govornika (ἤργα τοῦ ρἥτορος <érga toú rhétoros>, officia 
oratoris):
a) εὕρεσις (heú resis; inventio) – invencija, izbira primerne snovi
b) λέξις ali ϕράσις ali ἑρμηνεία (léxis, phrásis, hermeneía; elocutio) – slog, stil
c) τάξις (táxis; dispositio) – dispozicija, razvrstitev, razpored(itev)
Tem trem poglavitnim nalogam, ki tvorijo del, pri katerem je pomembno teore-
tično znanje, so kasneje dodali še dve (kot »izvršilni del«):
d) μνήμη (mnéme; memoria) – spomin, zapomnitev
e) ὑπόκρισις (hypókrisis; actio ali pronuntiatio) – izvajanje, podajanje snovi