Književnost
Severin šali, Slap tišine. Jugoslov. knjigarna, Ljubljana 1940. Str. 77, 8°.
Lirična pesem ima v umetnosti svoje prav posebno mesto, ki se skoraj bistveno razlikuje od prostora ostale pesmi in seveda od celotne proze. Kakor da je lirika nekaka umetnost v umetnosti. Takega posebnega položaja se zaveda tudi kritika. Pri obravnavanju romana si je na jasnem o odnosu vsebine in oblike: gre za vsebino, in to v celoti in v posameznih stavkih ter besedah. Drugače je v pesmi, zlasti v lirični pesmi: tu je prvotna danost oblika, vsebina zaostane po važnosti kot v gotski umetnosti postranska postava za osrednjo. Vendar se prav tu prikaže zamotanost lirike. Doslednost umetniškega ustvarjanja namreč zahteva, da vsaka umetnost nekaj pove, da ima svoj izvor v izpovedi neke osebe in dobe in je torej življenjsko vezana. Lirična pesem te zahteve na videz ne uresničuje, ker ji je izhodišče oblika — zvok. A le na videz! Pojmovati jo je treba kot krajšavo v ornamentu ali kot vodilni motiv v glasbi: celotno nastrojenje pesnika se je izrazilo v izseku, ki pa je zaživel svoje življenje in zdaj izven umetnika predstavlja v sebi zaključeno obliko — brez nastanka, brez smisla, brez konca kot jutranja zarja ali cvet na travniku. Izhodišče kritiku lirične pesmi je torej oblika, pot ga privede v vsebino, od tu — rekel bi — metafizično pogleda onkraj pesmi na umetnika, nato se spet vrne k obliki, in to zdaj k njej kot izrazu, fenomenu celotnega bivanja. Vse to so splošno znani prijemi, ki jih je pri nas najlepše in najbolj dosledno uporabil R. Lož ar v znamenitem »Uvodu« v »Slovenski sodobni liriki«. Poslužimo se jih!
Šalijeva pesem izhaja iz preproste oblike. V kitice po štiri vrste se družijo verzi s preprostim ritmom. Večinoma je padajoč z naglasom na vsakem
493
drugem zlogu, deloma tudi rastoč. Dolžina verzov skoraj ne presega enaj-sterca, ki lahko velja za Salijevo osnovno mero. Naglasi na nepoudarjenih zlogih so zelo redki, zadnji naglas ni vedno uresničen, dinamika verza pada s precej visoke napetosti na začetku v sredino in se položno dviga k visokemu koncu. Osebnosten tak verz ni, pač pa zelo naraven. Verzi z ostrim koncem, s poudarkom na osmem in desetem zlogu (»... vseh stvari,« »... ves odpev«) najbrž vsebujejo več dinamike kot verzi s širokim osmim in poudarjenim desetim zlogom (»... ga utrni«, »... ti v naročje«). Iz enajsterca kot dane oblike dosedanje Šalijeve pesmi niti krajše niti daljše vrstice ne prestopajo v posebno ritmiko. Izjema je le »Vrnitev«. Verz se tu skuša razkrojiti v prvine, v posamezne zvočne skupine, ki smejo z enjambementom poseči v drug verz (»mi krajša pot. Otroci iz šole teko. Bosi / lovijo po travi metulje. Kmet, sloneč na kosi,«). Izhod iz forme pa Šaliju ne ugaja, saj je slovenska poezija komaj spet prišla do nje. Zato se tak enjambement oslabi s sledečo rimo, ki vendar poudarja konec verza. Rime v pesmih so večinoma mehke ženske. Manj je moških, dosledno samo v edini dvovrstni pesmi »Verni duši materini« in v edinih dveh trivrstičnih »Žalost«, »Dve pomladi II«. Nikakor pa ni dobro nesmotrno mešanje obojih rim v mnogih pesmih, n. pr. v prelepi »Zimski dan«. V preprostosti kitične forme, kjer je skoraj vsaka vrstica že tudi svet zase, nosijo težo nastrojenja glagoli. Večinoma stoje v nedovršnem sedanjiku, saj se v teh pesmih vse dogaja, a nič še ni prišlo do konca. Prevladujoče število glagolskega jezikovnega gradiva je nedvomno v prid realnosti nastrojenja, ki ga Šalijeva pesem organsko nadaljuje v naši liriki. Pridevnik kot najvažnejši nosilec podobe je z ekspresionizmom izgubil napetost — obstoji še, a kako medlo životari! Njegovo funkcijo je prevzel deloma tudi samostalnik, tretji najvažnejši govorni razpol. Dva samostalnika v Šalijevem verzu sta skoraj v večini, namesto pridevnika kot določevalca podobe ob samostalniku. Iz podobe se je teža prenesla v dogajanje ob glagolskem žarišču v strnjenosti dveh samostojnih bitnosti:
»Zajeti hotel bi v enotnost stvari in toke te bežeče.«
Strnjenost pa trpi v stavčnih zvezah, ki so za tako gosto nizanje funkcionalno pomembnih besed preohlapne (»nemirna in veselo razigrana«). Mnogi oziralni in drugi zavisni stavki napetost oblike občutno zrahljajo. Ta razrahljanost se še poveča zaradi neskladne rabe primer, tipično v »Ljubavni« (»ti si struna«, »jaz sem lok«, »jaz sem ko izvir«, »ti si ko nasmeh«, »jaz sem ko galeb«, »ti si zvezda«). V splošnem je torej oblika Šalijeve pesmi zelo preprosta kitična oblika realistične pesmi z dinamičnimi glagoli in funkcionalno važnimi samostalniki, kar ustvarja napetost. Sintaktična nedognanost, medla izraznost (»rožnati razcvet«, »mavrična razcvetja«, »slutitve«, »sladkost slutitev«, »zorne deklice so slutnje tkale«) in majhna raba pridevniške podobe ter primere pa so slaba stran njegove oblike, ker se izmikajo načelu smotrnosti v pesniškem liku. — Zal moram še omeniti napaki »odpluje« in »z otroci«.
Pot, ki Šalija vede iz oblike v običajnem pomenu besede v vsebino, je način podajanja motivov. Jasno je, da živi čisti motiv izven estetskega prostora
494
.
in da dobi svojo barvo šele v izrazu. Zanimivo je opazovati pri Šaliju, kako daleč je že dospel realizem. Sistem pridruževanja pojmov iz različnih logičnih območij je v tej pesmi skoraj izjema, dočim je v Kocbekovi že skoraj pravilo. Najmočneje se javlja v pesmi »Nocturno« (»Nebo ščip v roki povzdiguje«). Ta pesem pa je stilno v sebi neenotna, ker je Šalijev pravi svet že drugje. V prelepi pesmi »Vaza« leži poanta v skoraj zastarelem rekvizitu poetičnega realizma: Ko se je vaza razbila, je zazvenelo: Nada. Tudi tu je podoba že premagana, iz pridevnika se je preselila v samostalnik, ta je dobil poosebljeno vsebino in stopil iz pesmi, ki ga tako rekoč več ne potrebuje. Pesem »Somrak« impresionistično podaja barvo ob barvi, podoba se druži k podobi. Toda videti je že, da pesniku ta način slikanja ne gre od rok. Realizem zahteva jasne razvojnosti; prav v tej pesmi se mi zdi, da se vrsti ne barva ob barvi, temveč slika za sliko, a druži jih le svojevrsten, umetno uporabljen sintaktični pripomoček — pesem je tiskana brez ločil — do zadnje kitice, kjer se pesem iz impresije sprosti v dejanje. — Kakor se je Šalijeva lirika odmaknila od ekspresionizma na točki prehajanja snovi v obliko, tako se je spremenil tudi njen odnos do velikih tem vsake lirike — umetnik, ljubezen, priroda, rod, smrt, Bog. Stare teme so ostale, a so dobile drugo podobo. Vprašanje umetnika postavlja pesnik le bežno v uvodni pesmi. Ekspresionist bi poudaril avtonomnost osebe in svoje umetniške nujnosti, ta pesnik pa se skrije v množico in
pravi o pesmi:
»Opletaš vse stvari ko zlati pas...
iz duše v dušo liješ se pojoča
pesem pesnikov čez slap tišine.«
Pesniško poslanstvo tega človeka, ki se je potopil v svet, še zelo malo zanima. Zato bo moral spet potovati v samoto. Tja morda teži, zlasti v ljubavni liriki, ki je tudi najlepši del njegovega pesništva. Pestrost sveta ga je pričela zanimati — »Japonski motiv«, »Metulj«, »Nocturno« — ljubezni dno pa je moči doživeti le v skoraj smrtonosni bolečini samote:
»Dnevne luči so  umrle, vetri v daljo odhiteli, rože čase so zaprle, čutiš: ptiči so odpeli.«
Iz takega nastrojenja izvira neposredno občutje pesmi in zbudi v nas močno podoživljanje. Seveda temu pesniku po njegovi naravi ni dano oditi v popolno samoto — tudi tam on in ona nista še eno bitje:
»Sprejela bova zadnje vence in trudno počivala v dvoje.«
Tudi tam ne bo uničenja, temveč samo transcendenca »na neki drugi svet«. Od tod izvira tudi stalno prepletanje ljubavnega in verskega motiva — formalno dediščina ekspresionizma, a funkcionalno prav nasprotno uporabljeno za izhod iz samote. Vernost ljubavne dvojice je nedvomno najgloblja vernost, kar je Šali zmore, globlja kot v generacijsko-domovinski pesmi. V pesniški lik teh pesmi se namreč ni še uredila po notranji nujnosti. Z verskim zanosom ljubečega pesnika pa se da primerjati »Preprosta pesem«, ki nam skupno z
495
ostalimi daje možnost, da določimo te vrste vernost: pesnik do Boga ne prodre naravnost kot ekspresionist, n. pr. France Vodnik, temveč skozi predmete *¦*¦ skozi doživetje ljubezni, skozi doživetje generacijsko-domovinske povezanosti in sploh skozi doživetje vesoljnega kosmosa:
»Srce pa naj mi bo piščal v orkestru bitij in stvari, ko skozi dneve in noči bom romal majhen in svetal in hvalne pesmi ti igral.«
Poleg ljubavnega in verskega motiva igrata vidno vlogo motiva prirode in generacije. Priroda v Šalijevi pesmi po svojem bivanju popolnoma prevladuje — sicer pa ima tako mesto z majhnimi izjemami v vsej slovenski liriki. Nesporna premoč prirode se je bila v ekspresionizmu umaknila notranjosti umetnika, a še tu je Srečko Kosovel — da omenim največjo, čeprav ne najbolj tipično postavo one dobe — zvesto ohranil zvezo med Murnom na oni in Kocbekom na tej strani. Če skušamo razločiti dejstvo, da je Šali jeva priroda oblikovno poduhovljena in kljub svoji neprestani pričujočnosti ne-barvita, iz strogo estetsko-razvojnih zakonitosti, moram reči, da duhovni zagon ekspresionizma še ni povsem splahnel in da bo pri oblikovanju nove realistične umetnosti še odigral svojo vlogo. Ce pa bi se postavil na stališče izvenestetske-ga vrednotenja — kar ni nujno —, tedaj bi dobil razlago za to poduhovljenost v idealistično usmerjenem pesniku in konkretno v njegovem katolištvu. Najlepši primer obravnavanja prirode je pesem »Pomladna otožnost«. Še zanimivejše pa so »Nedeljsko dopoldne«, »Starčki v parku«, »Tihožitje«, »Molitvenik«. Vse štiri slike iz dejanske prirode še daleč niso morebiti impresionistično podane. V teh predmetih je namreč že spet skrito svojevrstno polno življenje kakor za nerodnimi oblikami sodobnih slikarjev že ves stari realni svet. — Posebno zanimiva je Šalijeva generacijsko-domovinska pesem. 2e dejstvo samo, da se pesnik loti takih konceptov, je zelo zgovorno — kaže na poseganje izven intimnosti osebe, kaže na neprestano vračanje zemlje v pesnikovo obzorje, čeprav se ta umika v samoto, kaže končno na to, da pesnikova samota ni premoč ali gluha bolečina jaza, temveč kvečjemu neki drugi svet, kjer žive vsi njegovi predniki popolnoma konkretno življenje in kjer je nujno prostora tudi zanj. Po svoji miselnosti je taka pesem zelo simpatična, ne pa po samem strogem oblikovanju. Širino skoraj epičnega izražanja stalno motijo in preraščajo prvine lirika, kot jih dojemamo v ljubavnih pesmih. Koncept Zupančičevega »Jerale« bo najbrž v slovenski poeziji še dolgo čakal izdelave. — Povsem logična je končno ugotovitev, da za pesnika motiva smrti v vsej ostrini ni. Ko bo umiral, mu bodo zašumeli bori v slovo in pesniku bo smrt lahka, v pesmi »Bridkost« ga teži le misel, da bo zanj vse zunanje lepo minilo, čudovita »Večerna tišina« mu ne pokaže popolnega uničenja:
»Smrt dneva z mene težo jemlje, naproti zvezde mi gredo, nad zemljo, ki pokojno dremlje, me tihi angeli neso.«
496
Poskusili smo iz vsebine pogledati v pesnikovo osebno, njemu samemu najbrž večkrat neznano hotenje. Ta podzavest nas hkrati spet privede nazaj k pesmim. Presoditi jih moremo kot like, ki predstavljajo celotno oblikovno-vsebinsko nastrojenje pesnika in dobe, kot samostojne fenomene. Odmik od ekspresionizma, ki se je bil pričel z B. Voduškom, E. Kocbekom in M. Klopči-čem, je očiten. Po njihovi poti gre tudi Severin Šali. V svojem lastnem pesniškem razvoju je prišel s to prvo zbirko do resnične poezije. S formalnim delom in poglobljenostjo v ustvarjanju enovitosti med temo in likom bo njegova lastna poezija dozorevala, če bo pesnik iskreno in vdano šel od teh začetkov po samotni poti umetnikov. Šele v tej samoti bo spet — a tedaj avtonomno — srečal prirodo, narod, človeštvo; saj vsa njegova umetnost jasno kaže, da raste v dobi, kjer se posameznik izgublja v množico. Izhodišče vidim v predanosti doživetju in njegovem globokem nastrojenju:
»Dolina je ko beli list,
v daljavi se gube vasi,
a moj pogled na vse strani
objema kraj, bleščeč in čist;
na njem je polje, vas, voznik,
gozd, potok, cerkev in zvonik.
Lahno počasi pada sneg.«
Ali pa bo tudi v slovenski poeziji prav Šali odločilno začrtal novo smer, iz te zbirke ni videti. To svoje vprašanje moramo tudi mi sami popraviti, ga takole postaviti: Ali pa bo čas ustvaril svojo pravo realistično umetnost? Odgovoril bo edino čas sam.                                                             Jože Kastelic.
Miško Kranjec: Povest o dobrih ljudeh. Slovenska Matica v Ljubljani. 1940. Str. 316.
»To je pravljica o malih, a dobrih ljudeh, ki so živeli morda pred davnim, morda pred nedavnim v tistem čudovitem kraju pri Muri, kjer je toliko močvirnih jarkov kakor nikjer na svetu.« Tako začenja Kranjec to delo, ki naj bi bilo visoka pesniška idila in hkrati slavospev zvesti ljubezni, lepoti in dobroti.
Mali, a dobri ljudje so: stara zakonca Ana in Jožef Koštrca, njun vnuk, razbojnik Peter Koštrca, slepa deklica Katica Korenova ter njeni starši Marta in Ivan.
Izseljenska družina Korenova se pozno jeseni vrne h Koštrčevima, da tam prebije zimo. Katica s svojim čudovitim pevskim glasom in po prizadevnosti starega Jožefa uspe priti v vaški cerkveni zbor. Zaradi sovražnosti nevoščljivih tovarišic pa ji mora stari organist odpovedati slavnostni nastop na Marijin praznik. Katica poje skoraj prazni cerkvi šele popoldne po lita-nijah. (»Povest o slepi deklici«.)
Na dan Koštrčevih kolin pride v hišo razbojnik Peter v podobi popotnika, a ponoči zgine, pustivši na klopi tisočdinarski bankovec. Sredi zime se vrne kot pravi gospod in ostane nekaj časa pri dedku in mamici. V lepi Marti, ki že sicer s težavo prenaša tišino doma in skromnost moža, zbudi željo po srečnem življenju v svetu.  (»Povest   o   razbojniku   Petru   Koš trči.«)
32
497