List 47.
Politični oddelek.
Zoper obstrukcijo.
Minolo sobtto sta izšla volilna oklica obeh slo-venskih strank na Kranjskem. Oba oklica govorita tudi o parlamentarni obstrukciji, a vsak zavzema glede nje drugačno stališče.
Oklic narodno-napredne stranke pravi: „Z zastopniki druzih slovanskih narodov naj vežejo naše poslance najtesnejše vezi, pred vsem z zastopniki češkega naroda. Upamo pa, da bodo tudi poslanci tega naroda postopali v zavesti, da moči malega slovenskega rodu ne bi prenesle vsega, kar brez nevarnosti prenese orjaška moč čeških bratov, in da bi te moči brez popolnega oslab-ljenja nikakor ne mogle prenesti neplodne parlamentarne obstrukcijea.
Oklic katoliško-narodne stranke pa pravi: „Zahte-vamo od naših bodočih poslancev, da morajo v tem tre-notju v prvo vrsto postaviti domoljubna čustva, ki navdajajo katoliški slovenski narod notri do zadnje koče, da morajo vse svoje moči postaviti v službo avstrijske državne ideje, ideje širne skupne domovine vseh narodov ki so tako srečni, da živijo pod slavnim habsburškim žezlom. V to ime pa je prva naloga naših poslancev v novem državnem zboru, da vsak poskus, z nova ovirati stvarno delovanje državnega zbora, pomagajo z vsemi silami zaprečiti. Prizadevati si morajo z vso odločnostjo da se vrnejo redne razmere v naše ustavno življenje in se tako zopet odpre vir plodovite zakonodaje v prid ljudstvu in državi".
Nam se stališče, ki ga je zavzela glede obstrukcije narodno-napredna stranka zdi pravilno, stališče katoliško-narodne stranke pa skrajno nesrečne, če tudi ne dvomimo, da bodeta s tem stališčem jako zadovoljna dva važna faktorja — sedanje, Slovanom neprijazno ministrstvo in nemška katoliška stranka.
V tem smo vsi jedini, da je češka obstrukcija za nas Slovence ravno taka nesreča, kakor je bila nemška obstrukcija in ni ga na Slovenskem politika, ki bi zastopal nazor, da naj bi naši poslanci češko obstrukcijo podpirali. Ali načeloma obsoditi vsako obstrukcijo, to ni politično. Slovenci nismo toliko močni, da bi mogli kdaj voditi obstrukcijo zoper ves sistem, kakor delajo to Čehi, zgodi se pa lahko, da bodo tudi naši poslanci kdaj prisiljeni, poslužiti se tega orožja. Načeloma smo vsi proti obstrukciji, toda če bi našim poslancem ne bila nobena druga pot odprta in bi šlo za kako stvar, ki je za nas vitalnega pomena, bi morali v naj skrajšanem slučaju tudi slovenski poslanci obstruirati. Gospod Povše je nekoč sam rekel, da bi on tako obstruiral, če bi prišla pred zbornico kaka predloga o uvedenju nemškega državnega jezika.
Oklic katoliško narodne stranke pa ni samo načeloma, jedenkrat za vselej obsodil obstrukcije, s čimur si je stranka zvezala roke, nego naznanja tudi, da bodo poslanci te stranke v prihodnjem državnem zboru z vsemi silami pomagali zaprečiti obstrukcijo Čehov.
Prepričani smo, da si je katoliško-narodna stranka popolnoma v svesti, kaj je s tem naznanila, in prepričani smo tudi, da bodo njeni poslanci v državnem zboru tako postopali, kakor določa oklic, da bodo začeli boj zoper Čehe, ako bi ti obstrukcijo nadaljevali.
Doslej so vse slovenske stranke stale na stališču, da češke obstrukcije ne smemo podpirati, pa tudi ne pobijati. Tudi slovepski poslanci katoliško-narodne stranke so se držali tega in postopali v tem smislu, držeč se pri tem vzgleda češkega plemstva. In to stališče je tudi jedino pravo, toliko bolj, ker so Čehi jedini naši zavezniki, jedini podporniki naših narodnih prizadevanj in jedini pomočniki v borbi za naše narodne ideale.
Ako bi slovenski poslanci zapustili to stališče, ako bi vladi in nemškim klerikalcem v korist začeli boj zoper Čehe, bi to slovensko delegacijo popolnoma izoliralo in bi slovenski narod izgubil vsako  pravico  zahtevati, naj
ga Čehi še kdaj podpirajo v njegovih prizadevanjih. Vez mej Čehi in Slovenci bi bila pretrgana, in kake posledice bi to imelo  za  nas, si lahko vsak sam predstavlja.
Nam se sploh čudno zdi, kako je mogla katoliško-narodna stranka zavzeti tako določno stališče glede taktike prihodnjih poslancev. Katoliško-narodna stranka se poganja za ohranjenje skupnega kluba vseh slovenskih, hrvatskih in maloruskih poslancev, pri tem pa določa taktiko, ne da bi vedela, če bodo drugi slovenski, hrvatski in maloruski poslanci s tem tudi zadovoljni. Napredni slovenski poslanci gotovo ne bodo pritrdili tej taktiki, hrvatski tudi ne, poslanci katoliško-narodne stranke bodo torej osamljeni. Ne zdi se nam verjetno, da bi volilni odbor katoliško-narodne stranke ne bil tega sam spoznal, verjetnejše se nam zdi, da se sploh ne meni za druge poslance, ker se ne misli po njih ravnati, ker se ne misli udati sklepu večine skupnega kluba, nego hoče hoditi svoja pota. Z drugimi besedami: Katoliško narodna stranka se je sprijaznila z mislijo, da razbije na narodni podlagi stoječ skupni klub slovenskih in hrvatskih poslancev, naj se potem že združi z nemškimi klerikalci v jeden klub ali pa si osnuje svoj posebni klubčič.
Stran 454.