Štev. i. V Ljubljani, dnč i. januvarja 1895.	1x10 XV.
Afanasij Sjemjonovič.
Balada po ruskih ndrodnih motivih.
vßej, bojarji iu knezi in kmetje vi!
Kdo iz vas imri tožbo šc kako zdaj? Naj izstopi iz tolpe sčm vsak brez strahü, Saj zatd sedi danes mej vami car, Da razsdja vam pravde pravično sam, Da kaznuje zločin, a da ščiti krepöst!«
Za Moskvdj, tam v Slohodi Aleksandrovski Sredi trga mej ljudstvom kliče glasnik. A car Ivan Vasiljcvič tiho sedi Na prestolu, čakaje tožnikov še. Glej, na glavi car krono bleščečo imri, Okrog vrata ovija se lanec mu zlat, Križ pripčti na njem pravoslavni zlat Izpod brade na prsih mu svčti se. Plašč odeva teld mu ves svilnat, težrik, A na čevljih iskrijo se dčmanti.
Ob prestöl se opira z levicoj car, A v desnici mi palico težko drži, Okovano z železnim okdnčoikom Okrog carja stojijo opričniki. Nikdo danes pred carja nc stopi več?
Pač! iz nmdžice stopi mladenič jrik, Kakor jelka je raven in visok je Afanasij Sjemjonovič, lepi kmet. Tja pred carja pogumno postavi-se, Poklonivši se v pas, mu spregovori: »Gosudrir ti naš, Ivan Vasiljevič! Imel rožico krasno sem v vasi jaz
t
Za Moskvöj belokamcnoj daleč tam;
Lepše nisem nikoder še videl okrog.
Hodil-k nji sem vsak dan devet vrst hodd,
Ilodil gledat v oči sem prekrasne ji
In prinašal dardv dragocenih ji,
Sarafdn za poroko ji kupil lep.
Pa je prišel Tatdr in nevesto mi vzel!
Rož cvetočih dišečih vrt poln je njegdv,
Žen najlepših tam v gradu njegovem živi —
A jedino je rožico meni on vzel,
Oh, ukral je nevesto brezsrčuik mi!
Tam zdaj včne na tujem moj beli cvet,
Tam zdaj gine nevesta, tožeč za menoj,
A jaz ginem in plakam brez nade za njoj . . .
Gosuddr ti naš, Ivan Vasiljevič!
Kdj zaslužil je, kdko kazen Tatdr?«
»»Smrt!«« zavpije car Ivan Vasiljevič. In priplava oblak mu na čelo črn, Izpod njega zabliska se blisk na blisk In zašvigajo strele zlovešče že . . . »»Smrt Tatarju ! Takd ukazujem car jaz! Oh, opričniki vi, lenuhi vi! Tam po Moskvi ves dan mi pohajate In brez dela ob oglih postajate; In zastonj mar vi jeste moj beli hleb ? In popivate vince zamorsko zastonj ? Kar lovit, lovit hitro Tatarja vsi, Ulovi vši ga, koj ga občsite!««
Izpred carja že plane opričnikov roj,
Prepirdje se in suvaje se,
Kdo iž njih pač bi prvi Tatarja ujčl . . .
A mužik Afanasij SjemjonoviČ
Še pred carjem stoji — stoji, govori:
»Oh, jundk si. car Ivan Vasiljevič!
Ne velčvaj loviti Tatarja tam !
Saj Tatar — si ti, Ivan Vasiljevič,
Ti utrgal si rožo mi, ljubico,
Ti ukral mi Natašo, nevesto, si!«
A. Aškerc.
Ungnadovi gostje.
Romanca.
Govoril je Primož Trubar, ^Zamišljeni vsi obmolčč . . . Pa vstaue sedaj baron Ungnad, Navdušeno Trubarju "dd :
'X«m v Urahu, mestu nemškem, Pri vinu sedijo možjč; Jasnč se jim temui obrazi, In gdvori krasni zvenč.
A kaj ti je, Primož Trubar, Da v družbi veseli molčiš?
Oblak ti je splaval na čelo, Ko v čašo zamišljen strmiš.
Zakaj prihodnjosti lepše, Zakaj ne slaviš je nocoj?
Zakaj od Lutrove vere Ne vžiga se pdgled tvoj?
»Oj, misel na zemljo domačo Takd mi sreč teži:
Pretesna, pretesna je meni, Tam meni prostora ni.
Osrečiti brate svoje
Htel z uki sem novimi jaz,
Sovražnikov zbal se nisem. Ponosno jim gledal v obraz.
Bal njega se nisem, Ti veš, Bog, Kdor z uki slepil je naš rod,
Kdor z zlobno in zlo besedo Zapiral mi v srca pot.
»Oj, Trubar, nadvojvoda Karol Zemljd ti je svojo zaprl;
Glas tvoj je umrl za njega, Za ndrod tvoj ni umrl.
Saj senca vojvodskega žezla Nikoli duha ne stemni,
Ko dvigne na prostih se krilih, Noben ga vladar ne vdrži
Tvoj rod se je dvignil, oj, Trubar, In ti si rešitelj njegov,
Ko z drago domačo besedo Duhd si otel mu okdv.
Povejte, prijatelji modri,
Kdo ndrodu pravi je kralj:
Kdor vlada telesu — ali Kdor duhu življenje je dal?
Vojvod ova slava je senca,
Ki spremlja vse dni ga zvesto,
Zvestd ga spremlja do groba — In i njim strohni pod zemljd.
Vojvodsko je žezlo me vzmoglo,
Ni vzmoglo me žezlo duhd---
Nadvojvoda Karol je vzdignil Svoj prestol nad prestol Bogd.
A z ndrodom tvoja slava Na veke, na veke živi; Oj, Trubar, ti rod si ustvaril, Življenje podaril mu ti.«
Oj, Karol, oččm si ti mojim Zaprl domačo zemljd . . , Da v roki jo puščam tvoji, Zatd mi je v srci hudd . . .«
Takd je govoril Ungnad;
Navdušenost vsem je v oččh, Veselo pojd kozarci O lepših' bodočih dnčh.
Trošan.
Groga in drugi.
Spisal R.
I.
,Pri kraji jc tvojega sluge modrost Aškerc.
jubeznivi Marcijan je opeval redkev, Skriban pa oslavljal velekrepostno muho; dovzetni Skaliger je segel više in se vnemal za gos . . . Vsi vemo, da je redkvica kakor nalašč za vznesene ode; uverjeni smo, da je muha nenavadno prikladen predmet pesniškemu poletu; znano nam je pa tudi, da je pikantni ptič kapitolski vzbujal že mnogemu siromašnemu pevcu bogato domišljijo. Koliko več je torej vreden svojih Skaligerjev, Skribanov in Marcijanov korenjaški Groga Kozol^ sluga majorja Stojana, »prva oseba« na javoriškem gradu in zatd v prostih urah prvi junak teh le večinoma pohlevno poskočnih poglavij!
Groga je bil krepke, precčj visoke in životne rasti, junaških prsi j in pleč, mogočnih, mišičastih rok. Kolikor tudi je trdil njega starikavi obraz nasprotno, bilo je Kozolu šele malo nad petintrideset let. — Dlje časa je bil premišljal, ali naj si dela prečo na desni ali na levi strani ali pa kär sredi glave. Da bi zadobil prejšnji duševni mir in ne visel več »mej dvomi, zmdtami«, odločil se je jedenkrat za vselej in zavrgel vsak kakeršenkoli okras . . . Glavnik je izgubil zanj malone vso vrednost, ker je prihajala njega korist Kozolovi glavi, ostriženi čisto na kratko, čimdalje bolj iluzorna. Grogov obraz ni bil samd daljši, temveč tudi izdatno širši od drugih. Najglavnejši in zajedno največji prostor je jemal na njem nos, malo na levo zakrivljen in razvit mnogo bujneje, nego bi bilo zadoščalo strogim zakonom do-
vršene lepote. Šopirili so se na njem v zapravljivem številu rdečkasti ogorci in mozolci, kar je razlagal Groga evfemistiško, rekoč, da njega nos poleti večkrat cvetč. Omenim naj tudi, da ga je imenoval »bajonet«, sam Rog vč zakaj. Umevno je, da ta nos ni bil jedne same barve, kaj še! Lepo pisan je bil v finih izpremenih. Vender lahko rečem z mirno vestjd, da je imela lila-vijoličasta barva na njem največ posestva, pravice in glasu. Videč, kakd je ta objestni magnat zgoraj prevzetno motil harmonijo lepote, umikali so se globoko užaljeni brki v tožni resignaciji brezozirnemu mogotcu. Njih žalost je bila toli huda in resnična, da so celd pozabili vse jedinosti. Nekateri so pač kot značajni in stanoviti brki štrleli trdo in neizprosno vkreber, na tihem prezirajoč tovariše, viseče nizdolu kakor veje žalobne vrbe. Zopet drugi na levi strani bi bili na vso moč radi menjali z dnimi na desni in narobe. Takd torej moram priznati, kolikor tudi se to žalostno bere, da je bilo pod Kozolovim »bajonetom« malo discipline in mnogo separatistiškega nagnjenja. Vzpričo takega tožnega razmerja se je grbančilo ponižnonizko čelo v vedne skrbne gubč. Le oči niso delile obče žalosti na obrazu Grogovem; velike, vodeno-modre, nekoliko izbuljene, gledale so navadno veselo in prijazno v svet, časih lokavo, Časih bedasto. In oči so odločile izraz vsemu obrazu, na katerem si videl nekaj tihokomiškega, dobrovoljnega, zvitoneumnega.
Običajno je nosil Groga rjavkasto opravo; kadar pa se jc napotil v bližnje mestece Vran ovo po pošto ali po kaj drugega, oblekel se je vselej Črno. V tej obleki in s cilindrom se je kazal najrajši, češ, da se takd najbolj imeniti kmetskim ljudčm. To opravo si je izprosil od majorja namesto druge livreje. Kmetski fantje in dekleta v okolici so pa komaj dobro opazili to njegovo slabost, že so mu vzdeli žaljivi priimek »gospodska žalost«. Očito, sevč, ga takd ni klical nikdo, boječ se njega krepkih pestij.
Groga je bil pa resnično markanten prikaz. Nehotč te je silil na smeh. kadar je, ves črn kakor princ Hamlet, takd lepo počasi in samozavestno jadral svojo pot, tiščal levo upognjeno roko tesno ob bok in prsi ter mencal v nji jedno majorjevih finih smodek, z desnico pa veslal v širih. častitih kolobarjih okolo sebe. Kadar je defiliral skozi Vranovo na pošto, poln ga je bil ves trg. Dolgi krajci črnega fraka so vihrali kakor zastave žalosti na vse strani in se veličastno lovili po vetru. Ponosneje ni stopal nI sam »cesarski Pavliha« Kali-gula, izprehajajoč se po Rimu danes kot Jupiter, Neptun, Herkul ali Mart, jutri celd kot boginja Junona, Venera ali Dijana.
Kar se tiče Kozolovega cilindra, ne da se tajiti, da je minilo že več let, odkar je bil nov. Takrat, kajpada, bliščal se je kakor Zeno v a dvorana v Olimpu in je delal srečnemu Grogi mnogo veselja in časti. Sčasoma pa je izgubil zaradi globokih vtiskov in trpkih izkušenj svoj prvotni značaj blagorodnega veličanstva in ogromen del svoje svetle tendence. Vender pa je bil Kozolu ljubši in dražji od drugih, ker so bili ti za njega glavo — premajhni. Zalostilo je Kozola le to, da ga ni smel vedno nositi, ko se mu je podajal vender takd nenavadno lepo! Korakajoč po trgu. pozdravljal je Groga prijazno stare in mlade znance in marsikoga tudi odlikoval z daljšim ogovorom iz prirojene prijaznosti. Zakaj popularen je bil Groga, da sam Cezar svoje dni ne takd.
Dosedanji njegov životopis podaja le malo zanimljivega. Ubož nega gorenjskega kmeta sin, okusil je zarana vso neusmiljeno prozo lirskega kravjega pastirja. Pozneje so ga povišali v službi; služil je za hlapca. Kakšno je bilo zasebno življenje Grogovo v mladosti, o tem ni bilo navzlic vsemu preiskavanju in pozvedovanju najti, dejal bi, skoro nič gotovega. Le raznovrstne bajke, odlikujoče se po banalni nedokaznosti, in jednako neverjetne pripovedke so razširjene o njem, takd da zastira vse »res gestae« vihravega mladeniča neprezorna mi-tiška tema. Umevno je, da bi bil prav rad dognal käj natančnejšega zlasti o tisti dobi Kozolovega življenja, ko moškemu nevarna prihaja zavedna lepota ženskega spola. Kakd se je vedel Groga v teh kritiških dnevih? Kateri vaški krasotici so bile posvečene zaljubljene njegovi misli in fantovske sanje? Kateri je nosil mične odpustke? Ali so bile njene oči bolj podobne črnim ali modrim ? Morda pa rjavim ? — Vse to so pereča vprašanja! Njih prava rešitev bi najjasneje pokazala njega ukus in mišljenje, njega značaj in vso psihološko barvo. Ali ni rekel sam Goethe, da s tem najbolj pokaže mož, koliko je vreden, kakeršno si izbere nevesto?
Slišalo se je sicer marsikaj 1 Ali . . . Nekateri so govorili, da je imel Groga tisti čas v sosednji vasi prav zalo ljubico, po imeni Uršo, da je pa tej Urši že za sedem mesecev prelomil zvestobo, ker je večkrat imenovana Urša v tem vzela multipliciranega vdovca s tremi grunti in štirimi otroki. Zvestobo prelomili To bi naposled v tem slučaji na Grogovem mestu storil prav takd vsakdo od nas, najsi bi dotični vdovec imel samd tri otroke, pa štiri grunte. Grogova nezvestoba se mi zdi' torej nenavadno upravičena. Podatki pa mi tolikanj imponirajo zaradi natančno zaznamenovanih številk mesecev, gruntov in otrdk, da bi tej novici skoro pritegnil, ako bi mi ne bila
zgodovinska dvojba, kot nekaj višjega, nad vse draga. Čez in čez pa me prijetno draži presladko imč Urša. Groga in Urša. kakd bi bilo to lepo! Zlobni jeziki so takrat sicer ugibali, da se ne bi prav vedelo, kdo je prava Urša, ali Groga ali Urša, ako bi namreč Groga Uršo vzel v zakon. Prav krčevita slabost tega žaljivega dovtipa pa mi jemlje vse veselje, da bi verjel v resničnost ljubavnega razmerja med tema dvema. Ne morem si pa käj in omenim naj, da bi bila Grogo, kakeršen je bil, po mojem mnenji najbolj osrečila le kakšna Urša, taka ali taka, da bi bila le Urša.
Druge priče zopet trdijo, da je imel Groga kot mladenič celd dve ljubici in — glej ga spaka — obe kär zajedno! Najsi preudarimo, da je bil Groga nenavadno močan in trden, takd da bi res strahoval za silo tudi dve ženski, vender ne moremo verjeti kär takd, da bi bil Kozol resnično zmožen take hudobnosti in prepovedanega licemerstva. Ta novica je popolnoma izvita iz trte, zakaj ves značaj našega junaka kaže očito, da za Turka ni imel nadarjenosti.
Še zlobneje pa kruši njega fantovsko poštenost tretja trditev, češ, da je imel Kozol vsake kvatre drugo ljubico in da navadno Še tistega zadnjega mcscca ni počakal prav do konca. — To je naravnost laž. Recimo, da bi bil Groga že takšen naveličan bonvivant . . . Ali tega nikakor ne smemo verjeti, da bi ne izpolnil termina! Uverjen sem do duše, da bi bil Kozol vselej v vsakem slučaji, pozimi ali poleti, gotovo potrpel do tridesetega ali jednointridesetega in da bi mu »za jedan Časak« ljubeznivosti več ali menj nc bilo kdo vč koliko. Toliko bi bil vsaj skrbel za svoj dobri glas, ki je »parfum kreposti«, kakor veli Sokrat.
Vzpričo vsega tega žalostnega nedostatka pravotnih in pristnih podatkov morem, ako je dovoljeno, le sklepati, da našega Groge do-sihdob sploh še ni osvetlila prečudna danica prve kardinalne ljubezni in da je ostal po posebni milosti kapricijozne usode srčnih prisadov popolnoma prost in do pike zdrav. Čimdalje bolj se mi zdi ta sklep utemeljen, da majorjev sluga dosedaj od svojega srca ni zahteval drugega nego to, da mu goni kri po žilah, ker je to zdravju zeld potrebno. Nikomur pa nečem usiljati tega mnenja, ker je preslabo osnovano, nikar da bi govoril naravnost o dokazovalnih razlogih Jedino njegovo poznejše vedenje bi utegnilo nekoliko podpirati omenjeno trditev, ako se sploh smč minulost človekova soditi po sedanjosti. Hipoteza torej, da Groga svojemu srcu ni nakladal nikdar nepotrebnih bolečin, kakor se to sploh spodobi odraslemu pametnemu fantu, ostane — kočljiva hipoteza. —
Čez nekaj let so ga vzeli med naše slavne »Janeze« k domačemu 17. pehotnemu polku. Z njimi je moral dnkraj Save v Bosno na Turke. Prve sovražne "krogle je slišal pri Varcar-Vakufu, neprijetno žvižgajoče mimo ušes. Pred obzidjem trdnjave Jajce je prebil sedem najvročejših ur svojega življenja. Tam bi bil izgubil malone svojega stotnika, sedanjega gospoda svojega, majorja Stojana. Groga je ravno snemal razkrhnjeni bajonet raz puško, ne meneč se za artilerijski koncert gorskih topov, za strahovito ječanje ranjencev, krik in stok umirajočih vojakov in divji »Allah-il-Allah!« fanatskih sovražnikov. Ta trenutek ugleda svojega stotnika ranjenega, klečečega na levi nogi, slabeje in slabeje odbijajočega ljute udarce svetlega handžarja, katerega vihti orjaški vstaš. Bliskoma priskoči Groga, zasukne puško in udari na vso moč po sovražniku Pade vstaš, zdrobi se pa tudi puška . . . Zatd izvije Groga padšemu Turku krivi handžar in maha ž njim kakor besen okolo sebe. Priskočijo še tovariši; Groga pa porabi prvi ugodni trenutek in odnese, dasi sam močno ranjen v levo rame, nezavestnega stotnika iz bojne vihre. Od tistega časa ga stotnik in pozneje major Stojan ni dal od sebe. Ker je gospodov prejšnji sluga padel v boji, prevzel je Groga njegovo službo.
Stotnik ga ni nikdar klical drugače nego »Janez«, češ, da so bili prvič vsi njegovi dosedanji strežniki Janezi, drugič da so pravi Kuhnovci sploh vsi le Janezi, in tretjič, da je »Janez« v obče mnogo lepše in ponosnejše imč nego »Groga«. Dokler je nosil Kozol vojaško suknjo, ni dejal ničesar proti temu, preudarjajoč, da pomagata o ne varnih vojnih časih dva patrona lahko več nego jeden sam.
Od vseh pehotnih polkov, ki so se bojevali v Bosni, dobili so junaški Kuhnovci od cesarja največ častnih odlik; tudi Groga je prinesel domov dve svetinji, navadno vojno in drugo za hrabrost. Na cesarjev rojstveni in godovni dan ji je vselej iz nova zlikal, da sta se svetili solncu na sramoto, in je ponosno korakal ž njima za »drugimi« honoracijorji k slovesni maši.
Vender o dogodkih v Bosni ni govoril rad. Zakaj ne? — To naj razjasni jedno prihodnjih poglavij.
Neprikrito vesel je zamenil po dosluženih letih ponosno puško s ponižno krtačo in ostal pri Stojanu. Z majorjem sta izhajala prav dobro. Kozol je sicer često napravil käj takega, česar major nikdar ni izrečno zahteval niti na tihem pričakoval od njega. Narobe pa je bil gospod major izvestne dneve neznosno pust, siten in muhast. Česar ga zopet Groga ni nikdar izrečno prosil niti si na tihem želel.
Takoj prve dni, ko se je Groga iz različnih tujih in domačih zverin prelevil v človeka in se zopet veselil svojega civilnega bitja, po prosil je gospoda svojega prvega imena. Težko se je odvadil major »Janeza«, ali šlo je sčasoma le. In takd se je izprevrgel naš junak iz nova v Grogo in je ostal tak vse žive dni.
Sčasoma se je popolnoma udomačil v Stojanovi obitelji, katero polagoma spoznamo. Zlasti pa se mu je omilila laskava misel, da je on prva oseba med vso javoriško gospodo, da bi šlo brez njega vse rakovo pot in da je za Stojanove »prava tema, ker ga imajo.« Rad je poudarjal sam sebi, da je biser svojega stanu ... Od dnih petih krepostij (modrost, pravičnost, usmiljenost, odkritosrčnost, uljud-nost), katere je Konfucij takd toplo priporočal svojim Kinezom, pogrešal je Groga večkrat daru modrosti. Navzlic vsemu trudu je bil časih počasne pameti. V obče pa je bil resničen lastnik rahločutnega srca; bil je krotak, uljudno pohleven in z vsem zadovoljen — iz kratka, kakor porojen za slovenskega kritika starega kopita.
Glavni kraj Grogovih činov, grad Ja v or ice, na pol zakrit med smrečjem in bukovjem, stoječ na ravnini, ni bil .pravemu gradu na zunanje nič kkj podoben. Poslopje, sezidano jednostavno, pa solidno v dve nadstropji, gledalo jc prijazno z belimi zidovi in rdečo streho proti Vranovemu. Zlasti sedaj-lc je bilo lepo tukaj, ko je rano solnce razsvitljalo vso krasoto mladega poletnega jutra. Ogenj in zlatd je slikalo na grajska okna, Čaroben, raznobojen blesek je sipalo po peresih in bilkah, z jutranjo roso obsutih, jasnilo rjavkaste strehe Vra-novega in se topilo, tvoreč široke, sijajne proge po čistomodri Savi, v nje vodah, katere so se sedaj urno lovile nad plitvini kamenatim dnom, sedaj mirno in gladko postajale nad temnimi, gluhimi kotlinami, sedaj zopet jezno šumeč in bobneč lile ob robu strmih, divje razpo-kanih pečin v razpenjene vrtince. Nad gozdom za gradom so se vzna-šale in ginile vlažne belkaste meglice. Od bližnjih gora je pihal hladilen vetrec in prinašal Čaroben parfum iznad cvetičnatih, tihih višin ponosnih gorenjskih velikanov, galantno zibal rdeče in rumene rože, žarne klinčke in bele lilije tam v parku pred hišo pod starimi kostanji, akacijami in platanami in bežal kakor temna senca nad visokim žitom po Širih poljanah proti Savi. Po drobnem belem pesku pred verando so skakali vrabci in se na vse zgodaj glasno veselili, da so v tem prelepem kraji doma. Potem pa so po kratki, burni konferenci sfrčali v gostem oblaku mimo verande in balkona zadi čez gospodarsko poslopje v vrt na hruško k zajutreku. Časih se je oglasila plaha prepelica iz žita, časih se je zadrla šoja v gozdu; sicer je bilo vse sve-
čano tiho . . . Prozoren ovoj, stkan od zlatega zračnega para in najnežnejših solnčnih vlakenc, preprezal je vso pokrajino. Celd veličastni Triglav je razkril svoje snežene glave, počasi vstajajoč iz gostega meglenega spalnega plašča, in resno gledal doli na divno razkošje vzbujenega krasnega jutra.
Ako je imel kdo količkaj še takd homeopatsko povodenega čustva za prirodno lepoto, moral se ji je tu čuditi in jo veselo uživati.
Te trenutke je stal Groga Kozol, imenovan »gospodska žalost«, široko razkoračen, razoglav, z zasukanimi rokavi döli v veži javoriške graščine, krtačil čevlje gospoda majorja in stavil besede v tä-le doslej še natisnjeni monolog:
»Tristo obupanih žab! — Kakd so te zmerjali stari šentlenartski šomašter Bohinjec — Bog jim daj dobro — in kakd so govorili? ,Groga! Groga ti Grogarska!' dejali so, ,viŽ, iz tebe ne bode nikdar nič prida! Veš, preveč si na slabo nagnjeni' Takd so te devali v nič. In — glej, glej — počasi si le prišel do sluge velikega gospoda, ki ni daleč za cesarjem samim. Majorjev slugal Koliko pa je major* jevih slug na tem . svetu? Malo, reče se! Kdo vender bi si bil kdaj mislil, da učakaš Še tdko čast? Ali bi te sedaj-le gledali šomašter spoštljivo in ginjenol In ko bi takd vsi začudeni stali in te le od daleč opazovali in se kar nič ne upali blizu, takrat, Groga, takrat bi stopil prijazno k njim in jim podal desnico, rekoč : ,Prav nič se me ne bojte, gospod Bohinjec, najsi sem v službi pri majorji in visoki gospodi na pomoč! Nič vas ne bodi strah, časih ste mi v prejšnjih letih z bre-zovko večkrat prizadejali neprijetne občutke. Vsega tega vam ne zamerim, gospod šomašter, saj ste me v štirih letih venderle naučili, da za silo berem. Pišem pa še vedno takd slabo kakor svoje dni v šoli, ne zamerite! Pa v taki službi, kakor sem jaz, tega spaka še treba ni; no, pa saj veste, kaj je gospoda, ko ste učen mož.' — O-ja aa-jäv, zdeha se ti, pa prav gospodsko! — Ali je res ali ni res ? Prvi za gospodom 1 In kadar gospoda ni domd, kdo je prva oseba na Javo-ricah in kar se jih drži? Kdo? — Groga Kozol! — Pa ta-le tvoj major! Samd to vprašam, čemu lazi po hribih in klancih? Le kvišku, kvišku! Sedaj na ta vrh. sedaj na drugi, vse grč kär po vrsti: Jalovec in Rozora, Vršac in Tičarica, Mangart in Jčlovica, Črni Vrh in Črna Prst, Možic in Mojstrovka — le lepo paroma, Bog nas varuj — Stol in Dobrča, Ratitovec in Jepa, Konjavec in Plevelnica, Lipač in Zelenica, Prisojnik in Radeščica — oh, in še jih ni konec, kaj še! — Tošec in BelšČica. Pršivec in Begunjščica. Pihalec in Golica, Tavir in Pleša, Vogel in Kopica ... in kar sem jih pozabil! Mislim, da sem jih
dobro poženil in pomožil ... le Triglav mi je ostal brez neveste . . . To vse sva obredla po nepotrebnem, da je bilo le količkaj podobno gori. In če nismo mogli do vrha, pa smo lepo obstali sredi pota in nabirali tiste planinske rože, da smo jih potem sušili po cele dni! Gospoda mora vedno kaj imeti, da je ne snč dolgčas. V našem grajskem vrtu je toliko lepih rastlin, da mi res neče v glavo, čemu se pulimo po težavnih strminah za tiste potuhnjene koprive. Pa le na vrh, na vrhi Major celd Triglavu ni v strahu! Ta je pa pravična, Groga: Ako bi bil ti major, kakor so major tvoj gospod major, ti se ne ganeš z mesta na nobene višave več! Ljube gorč, Groga vas po zdravlja najponižneje od zdolaj! Trudiš se in pehaš, in ko si srečno zgoraj ves zdelan, zmočen, lačen, žejen — žejen šele, žejen — kaj imaš od vsega ? Tu nekaj vatlov megle, tam nekoliko več megle, tu je gosta, tam je redka, povsod pa megla, megla in megla! Časih pa še te megle ni; tedaj vidiš nekaj mernikov zemlje, pa takd nerazločno in * drobno, da je prava žalost! Res, gospod major so na to ali na to stran malo takd-le — hm, neko'.i ko udarjeni, rekel bi, da uganjajo take! V miru in zložnosti bi lahko živela. Takd hladno klet in toliko polnih sodov sladkega vinčka imajo! Ali ni to kraj kakor nalašč za pasje dni ? Pa ti hodijo — glej ga vender — na Triglav Benetke gledat! Tistih par baronov bi lahko plačali, kajpada, in se peljali tja z menoj, in tam bi si ogledala Benetke čisto od blizu in natanko od župnišča do zadnje koče in vse tisto kislo morje, kar ga neki teče tam okolo. Skoro bi verjel, da je človek res od opice, kakor trdi izgubljeni student, SoršČakov Tone. In stavil bi, ne vem, kaj, da bi gospod major, ako bi le mogli, sfrčali na samo luno po kako še takd zanikamo praprot ali karsibodi. Če pa iznajde študirana bledost tisti balon, da bi se ljudjč ž njim vozili po zraku, šla bi z gospodom gotovo vsak teden dvakrat na luno. Ne bodeš kaše pihali Zakaj tedaj se postaviš ti, ljubi Groga, po robu, ako si za to, in porečeš: .Gospod major! Ponižno javim, da je našemu prijateljstvu konec I V štirinajstih dneh grem!' Gospod major, sevč, na vso moč prestrašeni, prosili bi te za žive in mrtve, da ostani in ostani. Ti pa bi odgovoril takd-le: .Gospod major! Vse, kar je prav, gospod major! Po zvezdah pa ne pojdeva, gospod major! Kdor visoko leta, nizko pade, gospod majori Kdo pa naju spravi na zemljo nazaj, Če balon poči ali pa če se nam rešpet-lini podrobe? Na zemlji vam služim in ohranim zvestobo, tudi na najvišji gori. Več pa ne, gospod major! Meni • se zdi, da je bolje, ako luna človeka le bolj od daleč trka — brez zamere!' — Takd bi jim povedal in nič drugače! — Hm I Saj te imajo le radi gospod Stojan,
dasi nosijo takšne blatne čevlje domov! Lahko rečeš, da te imajo radii Ali! Danes bode pa hud dan. Da bi le že vse minilo! Oj. da greš in jim narediš kaj takega! Pismo, namenjeno Žontarju zaradi slabo popravljenih škorenj, oddaš obristu Grebenu, čevljarju pa poročiš, da so gospod major s poslanim darom prav zadovoljni. .Sulce loviš po smrekah!' dejali bi rajni oča. I no, nič ne maraj, ljubi Groga; glej, da popraviš svojo nerodnost. Neumnega se bode treba delati, da se zasmiliš gospodu, sicer — že veš kaj. — In to ti povem, jedenkrat za vselej: zadnjič si vzel buteljko ljutomerčana, ki ni bila nikdar namenjena tebi, in jo porabil, kakor da je od nekdaj tvoja ! Tu in tam požirek na tihem, to ni Bog vč kaj, tudi dva ali tri, štiri, na poseben praznik, bodisi celd pet. Več pa ne! Tudi gledč tobaka se moraš poboljšati, vidiš, zadnji čas je. Vsak dan pol pipe menj bodeš jemal gospodu majorju; kär zajedno ne smeš ustaviti vsega, sicer bi gospod takoj vedeli, kakšen malopridnež si bil. Sevč, sevč, človek je trši od kamena in slabši od jajca. Danes te doleti še nekaj posebnega, Groga! Pazi, * pazi, da te ne spodč! Kaj bode potem ? Konec tvojemu majorstvu 1 In dobra gospoda je redka kakor zelenega psa senca!'«
Takd je umstvoval na tihem Groga sam s seboj, časih zvito zamižal z levim očesom, Časih prestal v delu in odločno mahnil s krtačo po zraku v potrdilo svojih mislij, časih zmajal z glavo, kakor je že naneslo. Opravivši svoj posel, odkoraka z osnaženo obleko in svetlimi čevlji v drugo nadstropje in precčj močno potrka na vrata majorjeve spalne sobe. Iz nje se oglasi negotovo, zaspano renčanje. Groga potrka še jedenkrat. Natd pa zazveni iz spalnice takd gro-movit »Naprej!«, da sluga od začudenosti odprč usta in oči. Dušo priporoči vsem svetnikom in vstopi.
Odloživši gospodovo obleko s čevlji vred, potegne naoknice desnega okna kvišku in »naredi dan« v temni spalnici. Potem pa se postavi vojaško vzravnan pred majorja, udari z glasnim sunkom desno peto ob levo in izpusti svoj glas v tä-le nagovor:
»Gospod major, pokorno javim, sedem bode! — In vse v redu«, dodene nekamo mrzlično, vzame »direkcijon«, ne da bi se obrnil, proti vratom in jo hoče lepo tiho popihati pred uimo.
Toda ta trenutek skoči gospod v postelji pokonci in zakriči nesrečnemu Grogi odločen: »Stoj!«
In Groga stoji, kakor stoji v närodni pesmi »tam lipica«. Major Pavel Stojan je bil trebušat mož visoke rasti, pri kakih petdesetih letih, jako rdečega obraza, sivkastih, ostrih oČfj, orlo vega nosu in močnih črnih brkov in las. Govoreč in kretajoč se je
odlikoval z dno energijo, po kateri najlože spoznaš bivšega oficirja. Živel je že več let v pokoj i in ostal neoženjen. Užival je torej dvojen pokoj.
»Tedaj«, začne burno, slugo v jednomer ljuto gledajoč, »saj veš, ä? — Odpuščam te iz službe I Se danes greši V dveh urah! Razloge poznaš, ä?«
Ponižno in pohlevno kakor kak jota subskriptum stoji Groga ob peči blizu vrat in skesano in udano posluša ouverturo, ki že razločno oznanja najglavnejše točke pretečega viharja in nevarne bliskavice, ki se je sedaj še tiho kuhala.
»Ali kadar bode vsa izkuhana — — — Kolikor moreš, delaj se neumnega. Neumnost je že otela marsikoga«, misli si in molči kakor Moltke, Viljem Oranijski in Immanuel Kant v jedni osebi. In Groga gleda majorja in ga gleda takd najivno, kakor bi mu bil povedal gospod ravno käj natančnejšega o historiški sintaksi španskega jezika ali o vplivu grškega ideala na razvoj glasbene umetnosti ali o stratigrafiji mezocojiških formacij . . .
Dlje časa major zastonj preži na odgovor.
»Poznaš, käj ne? Kaj ti je omeniti v svoje opravičilo? Nič! Kakd pa je bilo to vse takrat, hm ?«
»Takrat . . . takrat, gospod major, dobili ste od čevljarja čevlje, gospod major!«
»Kakšne čevlje?«
»Od Žontarja, gospod major!«
»Jaz ti že pokažem Žontarja! Milijon svetlozelenih strrrel . . . Kakšni so bili čevlji, vprašal sem te!«
»Usnjeni, gospod major!« odreže se sluga točno.
Široko odprč major Stojan sive oči in se nasmehne mrzlo srdito. Takd se menda nasmiha tudi boa konstrietor, predno požrč ubogega zajčka kar živega . . . Potem pa hlastne gospod z desnico na mizico tik postelje, zgrabi rumeno škatljico, v kateri ropotajo »paraffinerede sik-kerhed-staendstikker«, in jo zažene »presto agitato e con'grand* espres-sione« naravnost proti Grogi. Ta je pa početek sovražnostij že iz davna slutil in nastavil »poco allegretto e grazioso« široke roke, v katerih se je projektil ujel srečno in brez škode. Zajedno s škatljico je izpustil major vzklik, ne samd krepek, temveč tudi dolg in sestavljen od raznovrstnih zelenih in rdečih strel, grobov, toč, bomb, granat, bataljonov in elementov, vse kär na milijone in v nemškem jeziku . . . Ker bi se to slovenski slabo podalo in ker nečem motiti domišljije prijaznega bralca, zadoščaj ta opis za sedaj in v prihodnje. Kar se
dostaje Groge, vemo že, da si je pomagal o priliki z izvestnim številom »obupanih zajcev«, »prepblečenih martinčkov« i. t. d., katere je v sosebno hudih zadregah pomnožil tudi na tisoč.
»Pretesne mi je naredil,« zakriči gospod, »pretesne, Groga! Ali slišiš, pretesne!«
»Pretesne, gospod major!«
»In potem?«
»In potem, gospod major, dobili ste še tisti dan v dar stoinpet-deset pravih ha van od gospoda polkovnika Grebena — to se pravi . . .«
»Kaj se pravi? Še jedenkrat! Jaz te že naučim govoriti!« Takd zahrumi v pretečem »crescendu« razdraženi gospod.
Groga pa nadaljuje ves razbeljen od notranjega žara »adagio can-tabile e molto semplice« blizu takd-le: »--od gospoda polkovnika Grebena stoinpetdeset pravih pretesnih škorenj in dve lepi havani od čevljarja v dar — ehe, je že prav, ahä!«
»Takö, takd, ti štempihar, počakaj no!« vzklikne major razljučen in pošlje prazno urino stojalce, lično zrezljano od črnega mahagonija, z mizice po tistem poti kakor prej škatljico. Spretno kakor najboljši cirkusni jongleur je Groga ujel tudi to sovražnikovo orodje. Prej se je namenil, da bode govoril kolikor mogoče narobe — sedaj pa res sam že ni več vedel, kaj pripoveduje. Z vsemi petimi prsti desne roke se popraska za ušesom, pregleduje in vrti škatljico in stojalce v levici in časih uprč plašen pogled v majorja, takö nedolžno, kakor da mu je ta razlagal sämo slavno indsko junaško pesem »Mahäbha-rata« ali »Siddhantakaumudi« ali celd »Malotimadhava Nataka«.
»Nadaljuj l« zatogoti se major ves hripav.
Groga molči v obeh deželnih jezikih.
(Dalje prihodnjič.)
V galeriji slik.
JJ nisi kakor veličastna slika, Ki jo razstavil je sloveč slikar, Ki divi se ji muožica velika, Zroč v živih hojah utelešen čar.
Ti si kakör podobica tam skrita — V okviru skromnem prizor srečnih dnij; In vender v nji milina vsa je zlita, Nesmrtno delo to umetniške moči. —
S. L. Mozirski.
Prvi hribolazci na Triglavu v dobi 1778. do 1837.
Spisal Fr. Orožen.
»Gori gori na planine Misel vsaka mi leti, Gori mi »z le doline Duša moja hrepeni".
__	Pagliaruzzi.
loveško sreč sosebno hrepeni po dnih višinah, katere se vzdigajo kot vrhi in stolpi skozi gosto ozračje v neizmerno vsemirje, in Stvarnik sam si je izbral take višine, da se je razodel Človeštvu. Kdo se ne spominja še iz otroških let Ararata, gore Hor in Sinaja? Nehotč se torej vprašamo, zakaj takd željno hrepenimo po višavah? Tega spisa namen ni do cela razmotrivati tega vprašanja; omeniti hočem le nekaj toček. V gorah imajo rudnine svojo domovino; njih vznožje se ponaša s prostranim žitnim poljem in z vinogradi; v srednjih višinah nahajamo cvetične preproge bujnih travnikov in hladno gozdno senco; ob robu strmih vrhov pa še zelenč naših planin cvetoče livade, katere obkroža večni sneg in led. Tukaj izvirajo v ledniških razpoklinah in v izpodnebnih močah mnogobrojni deroči hudourniki in se končno združijo v veletoke, nesoč oddaljenim nižinam svoj blagoslov.
Višine imajo čistejši vzduh; v njem dihamo prosteje in živimo Živahneje. Kdor je bil kdaj na gori, ko je gosta megla po več dnij pokrivala ljubljansko polje, divil se je krasnemu razgledu po vrhih, kateri so se dvigali nad širim meglenim morjem.
Kdo še ni opazoval krasnega prizora, ko se gorč žarč v večerni zarji, ko že v ravnini
„Rož'ce glav'ce so nagnile, Ptice v gozdu potihnile, Mrak ogrnil je zemljd."
In ko se v ravnini jedva svita, že se zlatč gorski vrhovi v jutranji
zarji. Res lahko zavidamo planinarja, kateremu
„. . . prvo solnce zablišči, Ko zajde, njemu še svetli."
Gore so tudi pradomovina gozdov, mnogih rastlin in živalij. Toda v gorah je takisto prvotni dom närodov, ki so šele potem posedli ravnine. Nahajamo torej že v praveku Človeškega rodu povoda dovolj, da takd željno hrepenimo po gorah.
In prav slovensko zemljo je Stvarnikova roka obdarila toli bogato, da se ne čudimo pesnikom, kateri takd navdušeno opevajo slovensko domovino. Slovenske pokrajine se ponašajo s planinami, katere imajo po izredni krasoti toliko moč, da prihaja nanje mnogo tujcev iz daljnih krajev. Drugje zopet goli Kras
,,. . • v spodnji svet Svoja čuda vabi zret'".
Ko je bilo hribolastvo med Slovenci še v povojih, mislili so že nekateri možjč, kakd bi dospeli na najvišje vrhove naših planin. Najvišji vrh na Slovenskem pa je 2864 m visoki velikan Triglav, kateri se vzpenja iz kamenitega morja slemen, prepadov, dolov in planin s tremi vrhunci nad majhnim lednikom. V prejšnjem stoletji že je bilo nekaj srčnih mož domačinov, katere je gnala navdušenost za prirodne krasote in bisere naših planin na najvišji slovenski vrh, kjer >prot' jasnemu nebu kipi velikan«.1)
Kolikor je doslej znano, bil je ranocelnik Lovro Willonitzer iz Starih Fužin prvi hribolazec, kateremu se je posrečilo splezati na Triglavov vrh, in siccr leta 1778. Spremljali so ga lovec Božič in rudarja Matevž Kos iz Jereke in Luka Korošec iz Gorjuš. Dnč 24 avgusta odrinejo s Starih Fužin in dospd tistega dnč do planinskih koč na Velem (Belem) polji. Naslednjega dnč preiskavajo pot na Zeleni plaz ter dnč 26. avgusta zarano odpotujejo in po peturni težavni hoji dosežejo Zeleni plaz, kjer je lep in hvaležen razgled in velik prepad. Potem hodijo po Krederci jedno uro in pridejo pod vrh triglavski. Tukaj pa spremljevalci malone obupajo, a Willonitzer jih navdušuje, in potem plezajo po severnem obronku dalje ter srečno dospd ob krasnem vremeni na najvišji vrh. Willonitzer poroča, da je na vrhu prostora približno za 50 ljudij; a nikjer ni našel sledu, da bi bil sploh že pred njim kdo na Triglavu. Potem vdolbejo svoja imena v dve pečini ter se po dveurnem odmoru napotč nizdolu; zaznamenujejo pot ter še tistega dnč srečno dospd domov.
Leta 1779. poskuša Willonitzer s profesorjem Hacquetom in Matevžem Kosom zopet priti na Triglav.2) Ko pa pridejo do previ-
!) Valvasor ne poznd Triglava in imenuje najvišji vrh Krmo. Florijančič ima na svojem zemljevidu Krmo in Triglav (Terglou). Tudi H. G. IIotT imenuje „Terglou" v svojem delu ,.Gemälde vom Herzogthume Krain". Najbrž ima gora imč po staroslovan-skem bogu Triglavu, kateri je bil bog zraka, zemlje in vode.
'-) Baltazar Hacquet se je porodd leta 1739. ter je bil doktor filozofije in zdravilstva in c. kr. rudniški svetovalec. On je za Kranjsko zaslužen mož in je bil nekoliko časa profesor anatomije, kirurgije in babištva na ljubljanskem liceji. Spisal je med drugim „Mineralogisch-botanische Lustreise von dem Berge Terglou in Krain zu dem Berge Glockner in Tirol 1784".
seče stene pod vrhom, Hacquet ne more dalje, zmeri višino, in potniki se vrnejo preko Velega polja v Bohinjsko Bistrico. Leta 1784. pride Hacquet s Starih Fužin čez Ravno polje, Kopišico, Sleme, Tolstec na Velo polje in drugega dnč čez Prode na Mali Triglav. Tudi leta 1788. je šel omenjeni pot, ne da bi dosegel najvišji vrhunec
Leta 1790. pripleza nadplavžar Žerovnik s starim vodnikom Kosom in ribičem Nacnijem na Včliki Triglav, kjer za bi j ö v kamenito razpoko nekaj bakrenega denarja za spomin. Leta 1792. stavi lovec divjih koz v službi pri grofu Vincenciji Thurnu v Radovljici, da spleza o mraku na Včliki Triglav; stavo tudi dobi. Na vrhu zažgč otep slame in nekaj drevesnega lubja. Med 8. in 9. uro zvečer opazijo fužinarji v Bohinjski Bistrici ogenj na Triglavu in tudi vidijo, kakd se lovec z gorečo plamenico vrača z vrha. Ta predrzni hribolazec pa je pozneje na menj nevarnem mestu nesrečno padel in se ubil.
Leta 1792. je bil drugič na Triglavu nadplavžar Žerovnik s starejšim in mlajšim Kosom in z dvema rudarjema iz Gorjuš.
Naš slavni pesnik Valentin Vodnik je poskusil leta 1795. priti na Triglav. Bil je tedaj duhovnik na lokaliji v Koprivniku ali Gorjušah. Tukaj se je seznanil pod vodstvom svojega pokrovitelja in prijatelja barona Žige Zoisa z rudninoslovjem. Prepotoval je najlepše kraje na Kranjskem in nabiral rudnine za Zoisovo zbirko. Potujočega na Triglav, spremljali so ga grof Frančišek Hohenwart, sloveči propo-vednik Jožef Pinhak in znani vodnik Kos. Vodnik pravi sam o tem potovanji: Dnč 14. avgusta smo dospeli s Koprivnika v devetih urah na Velo polje. Dn4 15. smo šli čez Sterišico med Krmo in Triglavom na Krederco. S te višine smo videli Tržaški zaliv, tirolske in švicarske gore. Na Kranjskem se vidijo na prosto okd Golovec, Sava, Ljubljansko polje, Krim in Snežnik. Ob n. uri smo zopet odšli s tega kraja in se vrnili proti domu.« Torej Vodnik ni dospel do najvišjega vrha orjaškega Triglava, o katerem pravi v »Včliki pratiki« za leto 1795.: »Triglav leži med Bohinom in Bolcem ter je najmenj 1400 sežnov visok ino jeden najvišjih hribov v Evropi. Iz njega vrha se vidi na Tirole, Hrvatsko in v Benetke. Mornarji ga na Beneškem morji naj-poprej zagledajo, kader se proti naši deželi peljejo ino ga dobro poznajo po imeni.« Tudi v odi »Na Vršaci« se spominja slovenskega velikana:
»Tja pogledaj na višave, Kjer Triglav kipi v nebo, Štej snežnikov goličave, Kar drži najdelj okö.«
Sploh je bil Vodnik vnet hribolazec. Baron Zois mu piše: »Bil sem res presenečen, ko sem zvedel, da ste romali po težavnem poti na Včliki Rog in Mali Triglav in v kraje velikega vrha nad Ledino, na še malo znano Krederco i. t. d. Zeld sem zadovoljen z zbirko, katero ste prinesli s seboj.« V drugem pismu Zois zahvalja Vodnika, da je spremljal na Triglav Hoheiuvarta in Pmhaka, katera sta bila kar očarana od tega potovanja.
Za prej imenovanimi je bil pač srednjevaški kapelan Jakob Dežman s svojim bratom Janezom prvi na Triglavu, in sicer dnč 2. septembra leta 1808. Dežman piše o tem potovanji svojemu nekdanjemu učitelju Valentinu Vodniku med drugim: »Drugega septembra ob pol jednajstih dopoldne sem prišel z vodnikom Antonom Kosom po trinajsturni hoji na Triglav. Ob lepem vremeni je plezanje na Triglav truda vredno, a tega dnč ni bilo lepo. Izgubil sem klobuk, kateri Se je kotal proti Krmi. Ker ni bilo posebnega razgleda, mislili smo skoro na vrnitev. V spomin smo postavili na vrhu štiri čevlje visok stolp, v katerega sem zapičil svojo palico. Sedaj pa smo hiteli nizdolu, ker se je moi vodnik bal strele. Tudi moj brat Janez je bil z mano. Prepričal sem se, da bi se dal najnevarnejši del pota ob majhnih troških popraviti z vrvmi, katere bi se pripele na žeblje, v skale zabite. Dnč 23. t. m. je bil baje tudi duhovnik z Goriškega na Triglavu.« Ta duhovnik pa jc bil bržkone Valentin Stanič. — Nikakih poročil nimamo o bratih M00ro iz Celovca, katera sta bila z nekaterimi prijatelji na Triglavu.
Dnč 21. septembra 1808. leta je bil na Triglavu slovenski pisatelj, tedanji k.-^elan in poznejši goriški kanonik V a le n t i n Stanič. V svojem dnevniku popisuje to potovanje na 44 tesnopopisanih strančh. Šel je čez Podbrdo v Bohinj, Srednjo vas in na Velo polje. Od tu proti Malemu Triglavu, kjer pa vodnik ni hotel iti dalje ter je Staniča pregovarjal k povratku. Ko pa hoče Stanič sam dalje, udä se vodnik ter grč ž njim. Najsi je Stanič že mnogo potoval po planinah, zlasti po Salzburškem, vrtelo se mu je venderle v glavi na opasnih mestih in zeld mu je nagajal jug. Kär ugleda ves presenečen kameniti stolp, katerega sta postavila na vrhu brata Dežmana. Ali Triglav je bil v megli, torej tudi ni bilo käj razgleda. Hud mraz, megla in veter prisilijo Staniča, da skoro odide s Triglava, kateri je bil brez snegä. Na Malem Triglavu pa začnč močno snežiti, in v gosto meglo zakrita dospeta potnika zopet po zeld nevarni hoji na Velo polje, od koder se vrneta v Srednjo vas. Stanič je barometerski zmeril Triglavovo višino.
Stanič je bil slaven turist in je vedno premišljal, kakd bi dospel na najvišje vrhove naših planin. Bil je n. pr. prvi na Kaninu. Leta 1799. Je splezal na 3800 m visoki Včliki Klek (Grossglockner). a pred njim je bil že na vrhu grof Hohenwart, kateri je zasadil visoko jelko. Stanič pravi: »Ko sem prišel na vrh hriba, videl sem, da me je misel prevarala. Ugledal sem ondu vsajeno jelko; to je bilo gotovo znamenje, da je bil že nekdo pred mano tukaj. To me je ujezilo — grem in splezam po drevesi gori do čopa, da sem bil vender še više, nego dni, ki je bil pred mano na gori.« Popisal je svoje potovanje na Triglav in poslal spis za »Novice« dr. Bleiweisu leta 1847. malo pred svojo smrtjo. Ta spis pa menda še ni v celoti objavljen. —
Stotnik Bosi o je našel leta 1822. na svojem čudovitem potovanji na Triglavu v razpoklini za maše no steklenico, v kateri so bili trije popisani listki. Prvi listek slove: »Sem bil tako korajžen, to pismice naj tukaj ostane, nikar ga ven ne vzemi, narvečje moje veselje je na gorah. Joannes Dežman, kaplan na Jesenici, dan 8. avgusta 1809.« Drugi listek (nemški): »Po Hacquetu sem jaz tretji, ti čitatelj bodeš četrti, uživaj trenutek, zakaj v tem življenji ga ne pridobiš več. Franz W. Sieber, rastlinoslovec iz Prage, dnč 22. julija 1812.« Tretji listek: »1. avgusta 1820. Simon Pfeiffer kaplan iz Srednje vasi.« Simon Pfeiffer je bil le na Malem Triglavu, njega spremljevalca Vrban Hodnik in nekov mož iz Koprivnika pa na Včlikem Triglavu, kjer je bil nad jeden seženj visok sneg. Baron Karol Zois je hodil leta 1819. dotlej novo pot iz Mojstrane v Krmo in čez sedlo na Krederco, toda prišel ni na vrh Triglava.
Najznamenitejše pa je bilo potovanje stotnika Bosia na Triglav leta 1822. Z desetnikom Janezom Rothemmelom in sedmimi kmeti odide dnč 4. julija iz Srednje vasi ter dospč dnč 6. julija ob 9. uri dopoldne po mnogih težavah in vremenskih neprilikah na Včliki Triglav, kjer so imenovani kmetje že nekaj dnij prej postavili drog in piramido za merjenje na triogelnike. Stotnik je bil zeld srečen, da je dosegel svoj namen, po katerem je hrepenel že takd dolgo. Izvestno pa ni nikdar več pozabil grozne noči od dnč 5. do 6. julija, ker je hribolazce presenetila strašna nevihta. Bosio pripoveduje o tej strašni noči blizu to-le :
»Bučala je močna burja, nebd so zatemnili težki črni oblaki, in močno je deževalo. Na povratek po groznem poti sedaj ni bilo misliti, in ni mi kazalo drugega nego prenočiti na vrhu. Bilo je ob peti uri popoldne, ko sem si priredil za prenočišče notranji del piramidin. Zagrnem jo z deli svojega šatora in z velikim kosom povoščenega platna.
Moji spremljevalci so večinoma že pobegnili, le jeden z mojim zvestim desetnikom je še ostal. Zona nas je izpreletavala, ko smo poslušali grozno tulenje divjega Viharja, ki je s sovražno silo butal ob naše stanovanje. Prihajajoče grmenje pomnoži naš strah; strele švigajo okrog nas, in zdajci trešči v piramido. Takoj planem iz dozdevnega zavetja v temno noč. Iz doline navzgor prihajajo črni oblaki, zamolklo grmeč, razsvetljeni od bliska, in sedaj trešči v drog, sedaj zopet v piramido in pečine.
Zona me izpreletuje, ko gledam nizdolu. Bil sem prepričan, da mi ni rešitve sredi nebrojnih elektriških tokov. Odtod! bila je moja jedina misel. Iskreno vzpodbujam svoje sotrpine na beg. Ali moj zvesti vodnik me prepriča, da je beg nemožen, češ, da bi se v tem razmerji na poti po slemeni izvestno ponesrečili; tukaj pa nam morebiti venderle prizanese smrt.
Kaj nam torej storiti ? Udajmo se grozni usodi 1 Tesno se objamemo na tleh v piramidi ter se držimo, da skupaj umremo, ako je to božja volja. Kär nas zopet razprši strela. Bil sem še zavesten, a desetnik je kazal kakor besen na svoja usta, in ob vednem bliskanji sem zapazil, da ima na čelu vžgano znamenje. Kličem vodnika na pomoč, a ta leži nezavesten zraven mene. Drgnem ga in oblivam z vinom ter ga zopet obudim; polagoma si opomore. Desetnik pa samd bebljä in šele čez nekoliko časa zopet izpregovori.
Iz nova udari strela in nas vse omami. Ko se zavem, utrgam od šatora kos platna, skočim iz zavetja in za mano skočita moja tovariša. Vržemo se v majhno globel med skalovje in se zakrijemo s platnom, da ne bi videli groznega položaja. A tudi semkaj udari strela, omami me in oprasne po glavi in levem lici. Strašno sem zatulil, kakor mi je pozneje pravil tovariš. Po tem prizoru pobegne še ostali vodnik, ko naju je zarotil, da bi odšli s tega mesta. Ali preveč sem onemogel in nisem mogel hoditi, zvesti desetnik pa ni hotel od mene. Torej tudi zadnji vodnik me je zapustil! Ne da bi se ozrla za njim, držala sva se krčevito. Nevihta v jednomer razsaja, nebrojne strele se družijo v ognjeno morje, in strašno grmenje se razlega ob pečinah. Novi elektriški udarci se dotikajo telesa; kär obleka zagori in premočna luč nama jemlje pogled. Liki goreča mrliča pobegneva s tega mesta in si trgava obleko z života. Strmoglaviti se hočeva in tesno združena skočiti v grob, kär nama blisek razsvetli žareči prepad, in od strahu omamljena padeva zopet na tla ob strmini.
Ne vem, koliko časa sva ležala ob skrajnem robu brezdanje globine in kakšna čustva so naju obhajala. Samd to vem, da je okrog
naju švigalo na milijone strel, katere so kar tekmovale, in da so padale strele takd gosto kakor velika ploha. — Hipoma pa prestane ta prizor, in le v dalji še vidiva blisek in slišiva otlo grmenje. Skoro se prikaže mesec na sinjem nebu. vlije nama tolažbo in okrepi bolno dušo, katera je to noč strašno trpela in ni bila zmožna prebiti rešilnega izpremina moje usode. Vender je bil ta trenutek najsrečnejši mojega življenja. To je bilo opolnoči; toda ostala sva na tem mestu do treh zjutraj. Lezla sva vznak, da sva vstala, zakaj noge so nama visele ob prepadu nizdolu. Srečno vstaneva, na vrhu pa s hvaležno svetimi čustvi pogledava kvišku k Stvarniku. Jasno jutro nama omogoči velikanski razgled, osrečuje in ojači mi potrtega duhä.
Vender tudi najino veselje ni bilo neskaljeno. Ko se približam piramidi, da postavim merski stroj, ugledam zadnjega vodnika v piramidi od strele ubitega. Pretreslo me je do dna duše, in hvaležno sem se zopet ozrl proti Vsegamogočnemu, da sem še za časa odšel od piramide. Zmerim še poleg dveh drugih vrhov Triglavovo višino, a telesne in duševne bolečine prejšnje noči me premagajo in utrujen se zgrudim. Ob osmi uri je prišlo na vrh šest ubeglih kmetov, kateri so na Konjšici v planinskih kočah vedrili in prenočili. Kmetje zavijd mrliča v moj šator, in vsi se napotimo nizdolu — as kakšnimi čustvi!« —
Nastopna leta sta bila na Triglavu župnik Karol Ž e r o v e c iz Žir leta 1824. in dvorni svetovalec Käfer s t ei 11 iz Halla pri Lipskem s srednjevaškim kapelanom Janezom Šemuo; leta 1828. Frančišek p 1. Rosthorn in major Maurer. Ta odrineta dnč 17. julija 1828. iz Bohinjske Bistrice. Bilo jih je šest hribolazcev z dvema vodnikoma in petimi nosači. Iz Srednje vasi gredd čez Lokanco. skozi gozd na (južnem obronku Tolsta in dospd zvečer na Konjšico, kjer prenočč. Ob pol treh zjutraj zopet odrinejo ter hodijo sedaj po produ, sedaj po starem snežišči, sedaj zopet po kamenitih ploščah in pridejo zelo utrujeni do navpičnih sten Malega in Včlikega Triglava. Pri »Triglavovih vratih« najdejo pritlično potočnico, katero je najprej opazil Hacquet na svojih potovanjih. Po petinpolurnem utrudnem plezanji dospd na Mali Triglav. Čez greben so lezli in ne jahali, ker je to baje menj nevarno. Na Včlikem Triglavu še najdejo Bosijev drog in ostanke dne nesrečne piramide. Imeli so prekrasen razgled, kar je pri hribolazcih napravilo velikanski vtisek. "Rosthorn pravi, da se javaljne najde na svetu tak razgled, in ga opisuje na široko. Nad vse zadovoljni se vrnejo po tistem poti v dolino.
Frančišek pl. H ermannst ha I je dnč 4. avgusta 1831. leta odpotoval iz Starih Fužin v družbi barona Antona Zoisa, gubernijal-nega koncipista Karola Steinbock a, bogoslovca Leopolda Than-h au se rja in štirih vodnikov. Hodili so čez Voje, Vrtače, Grintovco, Konjsko planino na Velo polje, kjer so prenočili. Od ondot odrinejo dnč 5. avgusta ob četrti uri zjutraj in si pripnd krampeže, Zois pa ima le dobro podkovane čevlje. Pot jih vodi ob vzhodni steni Malega Triglava, na katerega pridejo zeld utrujeni v jedni uri. Rosthorn pravi o tem delu pota: »Komur se pot na Mali Triglav le količkaj zdi opasen, ne hodi nikakor dalje; vrniti bi se moral, ne da bi dosegel svoj namen.« Težaven je bil pot čez greben, a vender so srečno dosegli vrh Včlikega Triglava. Tudi Hermannsthal mčni, da ni iz lepa na svetu lepšega razgleda. A tudi če bi bilo slabo vreme, tolaži naj turista misel, da je sam spoznal velikana in si pridobil veliko izkušnjo. Družba je ostala le deset minut na vrhu in se vrnila čez Triglavova vrata in po velikem snežišči na Velo polje ter je bila še tistega dnč ob osmi uri zvečer zopet v Starih Fužinah.
Leta 1832. je bil Steinbock drugič na Triglavu in ž njim aktu var Gritzner, konceptni praktikant Karol pl. Gold in pre-zidijalni kancelist Jurij NepoČitek, kateri je popisal potovanje v časopisu »Illyrisches Blatt«. Družba je odšla iz Starih Fužin s štirimi vodniki in prišla po večkratnem počitku v petih urah na Velo polje, kjer so bili zvečer prav veseli in kjer so prenočili. Drugega dnč so odšli po znanem poti in z znanimi težavami dalje na Triglav. Razgled je bil prekrasen, toda ker niso imeli dosti krepil, odšli so skoro z vrha. O povratku pravi N.: »To je bila huda naloga. Če se spuščaš nizdolu, naprej gledaje po strmini, vidiš vedno prepade pred sabo. Če se pa obrneš, vidiš, iskaje opirališč, globočino naopak, in to provzročuje vrtoglavico. Tu potrebuješ pomoči vodnikove, zlasti pa tam, kjer se strmina Včlikega Triglava dotika srednjega grebena, in tu so vodnikove pesti stopnice, na katere stopaš. Priporočal bi močne vrvi i. t. d.« — Po večurni hoji so prišli na Velo polje in se po kratkem odmoru napotili v dolino ter zvečer dospeli v Stare Fužine.
Leta 1832. sta bila tudi na Triglavu Leo po ld Kiener iz Ljubljane in Janez Marčič iz Bohinjske Bistrice. Leta 1833. so pa splezali na Triglav ljubljanski zdravnik dr. Miha Tušek, dunajski zdravnik dr. Ra j ko Melzer in konceptni praktikant Vincencij Sevnik. Tudi Tušek je opisal potovanje v časopisu »Illyrisches Blatt«. Odšli so čez Železnike, Sorico in Bohinjsko Bistrico v Srednjo vas. Tukaj najamejo za vodnika starega Kosa, kateri je na tem potovanji
triindvajsetič splezal na Triglav. Drugi vodnik je bil Jaka Soklič, nosač pa eerkvenik Matija Zupanee. Hodili so čez senožeti in mimo jugovzhodnega obronka Tolsteca na Velo polje (Tušek piše Welopolle). Prehod z Malega Triglava na Včliki Triglav se mu je zdel sosebno nevaren, in na tem mestu so lezli po vseh štirih. Zdajci pa se raz-togoti stari Kos in jih ozmerja kakor bedake, da se spuščajo v takšno nevarnost. Cerkvenik pa reče: »Ko bi bil prej vedel, da bode taka, bil bi vender Šel k izpovedi.« Pogum in vztrajnost jih pa končno venderle dovede po blizu peturni hoji na Triglav. Razgled je bil izredno lep. Na vrhu pa je ležal visok sneg. in v kameniti piramidi so našli steklenico z listki, na katerih so bila zapisana imena dnih hri-bolazcev, kateri so od leta 1828. počenši dospeli tja. Tušek pravi, da mu ni mogoče popisati velikanskega vtiska, katerega je dobil na Triglavu. Bili so pol ure na vrhu, ko so se zmirom gosteje zbirali oblaki, in jih je stari Kos opominjal, rekoč: »Sedaj pa le nazaj, utegne käj priti.* Povratek jim ni bil težak in ob II. uri so bili zopet na Velcm polji, od koder so se vrnili čez Vrtačo, Grintovco in Voje v Stare Fužine.
Zadnji v vrsti našega razmotrivanja je sloveči rastlinoslovec in kustos ljubljanskega muzeja Henrik Frey er, porojen Idrijčan. Ta učenjak je mnogo potoval po Kranjskem in bližnjih pokrajinah ter je vsekakor jeden prvih hribolazcev tedanjega časa. Zanimljiv pregled Freyerjevih potovanj nahajamo v njega zapiskih. Počitnice je marljivo uporabljal za mnoga potovanja, da bi si razširil itak veliko pri-rodopisno znanje. Takd je n pr. leta 1834. potoval od dnč 9. do 13. avgusta iz Radovljice čez Stare Fužine, Dedno polje, Ovčerijo, Nigeljne, Jezerce, Pod Kopico na Vršac in čez Velo polje. Stol, Vrtačo in Tolstec nazaj v Stare Fužine.
Dnč 9. avgusta 1837. leta odrine iz Mojstrane v Radoljno, kjer se mu pridruži vodnik. Od tod odide čez spodnjo Krmo do planinske koče na gorenji Krmi. kamor dospč ob poldeveti uri zvečer. Drugega dnč odide s štirimi spremljevalci čez snežnike do Triglavovih vrat. Težko plezajo čez Srednji Triglav, kjer Freyer udolbe svoje imč. Dalje pa ga spremlja le sedemnajstletni Simon Poklukar; drugi so zaostali. Pogumno hodita čez greben in ob pol dveh sta na Triglavu, kjer udolbe Freyer včliki F v skalo in ujame letečo muho; oddal jo je pozneje muzeju. Freyer zeld hvali razgled, toda ni bilo popolnoma jasno. Mrzel veter je bril, in globoko doli proti Mojstrani se je zbirala nevihta. Zaradi tega odideta že čez pol ure s Triglava. Povratek je bil težaven, in ob pol treh sta bila hribolazca že na Srednjem Triglavu. Kär se
pa razjasni, in rada bi se vrnila na Triglav, toda bilo je že prepozno. Ob 1fA8 je Freyer zopet na gorenji Krmi, kjer prenoči. Drugega dnč odide v Mojstrano, in čez dva dni ga že zopet dobimo na Mangertu. S Triglava je Freyer izprožil čez večni sneg rdeče barvano kamenje, čegar sled je dnč 12. avgusta našel grof Fr. Hohenwart pri ogljarskih kočah v Vratih.
Leta 1841. je potoval Freyer po Kranjskem v spremstvu saksonskega kralja Friderika Avgusta, s katerim je bil tudi pri izviru Bistrice. Tu je iskal pota čez Cmir na Triglav O tem poti sodi, da bi bil najkrajši in tudi ne pretežak. — Več o tem znamenitem slovenskem hribolazci pa morebiti o drugi priliki.
redraga! Jaz primem perd, Poprimem s to desno rokd, Da v pismu s teboj govorim, Da žalost si i njim ohladim. Na tuje sem moral v vojake — Zapustil sem tebe, rojake. Ko pišem ti te-le vrstd, Mi kilpljajo z lica solzd; Tja gledam, kjer solnce izhaja, Spominjam se našega kraja In vzdihne, pozdrave za td Pošiljam čez dol in gord. Izšlo je že solnce zlatd; Po gozdu nam ptice pojd, Po travnikih rože cveto — Sred pa — bolnd je, bolnd! Veselo vse poje, živi — Oj, kje si pa, ljubica, ti! ? Brez tebe pač meni ni petja, Ni petja in tudi ne cvetja!
Ljubezen da čisto bi cvela; In druga mi roža je rdeča — Ljubezen ostani goreča,
In tretja zelen rožmarin — Ljubezni je zveste spomin; Prej konec bo vsega svetd, Ko neha ljubezen mojä!
Predraga, perut si Želim, Za hip le, da k tebi zletim, Ti enkrat pogledam v obraz, In enkrat začujem tvoj glas . . . Takd pa nd, v duhu rokd Čez dol in visoko gord, Naj pismo te zdravo dobi, Naj cvet ti v njem rddost stori!
Na konci besede še td, Ki prav iz sred mi kipd: Na nebu pač zvezdice ni, Kot tvoje so lepe oči, Kje rožica lepša cvetfe. Kot ti si mi, moje deklfc !? Oh, več bi kot v morji vodd, Po tebi potočil solza! . . .
Da srce tolažbe dobi, Natrgal cvetice sem tri: Kresnica, glej, prva je bela —
Ivan N. Resman.
O raznesilih.
Spisal Fr. Smolnikov.
A. Smodnik.
I.
zg°dovinske dobe človeštva nam je znano le malo do-j^^ŽiK' g°dkov in izumkov, ki so kolikor toliko predrugačili člo-It^K? veško mišljenje in življenje. Najznamenitejšim dogodbam je prištevati v tem oziru odkritje Amerike, iznajdbam pa knjigotiskarstvo, parni stroj, iz katerega se je razvila železnica, in končno elektrotehniški napredek sedanjega veka.
Blizu jednake važnosti je za človeštvo tudi iznajdba smodnika. Ne more se trditi, da so vse posledice te iznajdbe človeštvu na korist; priznati pa moramo, da je smodnik učinil v človeškem življenji velikanski preobrat. Ne oziraje se na to, koliko je olajšal boj proti divjačini, pomislimo samö, da je smodnik posredno kriv stalnih vojsk, vedno hujšega oboroževanja in obče vojne dolžnosti, pa da je smodnik izmed dnih sil, s katerimi človek ruši zemeljsko površje, bodisi skalnato, ilovnato ali ledeno, in s katero Evropci premagujejo in prevladujejo druge dele svetä.
Kdo jeiznašel smodnik, ni znano. Pripoveduje se, da so ga prvi že delali Kitajci pred Kristusovim rojstvom, toda dokazov nimamo. Izvestno pa so poznali soliter ter ga mešali z žveplom in ogljem ; gonilno moč te goreče zmesi so uporabljali pri vžigalnih pušicah, iz katerih so pozneje nastale rakete. Takd zvani »grški ogenj« Bizantincev je bil nekakšno strelivo, toda tudi oni niso streljali ž njim, temveč rabili so ga le za vži-ganje in za rakete. Ko smo še posedali po šolskih klopčh, Čitali smo v Welterjevi zgodovini, da je smodnik iznašel menih Bertold Schwarz na Nemškem v 13. ali 14. stoletji, ko je slučajno phal v možnarji zmes razpočnih snovi'j. Tudi o tem ni dokazov, in ta povest se zmatra sedaj za izmišljetino. Priznavajo največ, da je imenovani menih iznašel možnarje za streljanje. Verjetno je, da so smodnik iznašli Arabci v začetku 14. stoletja v Egiptu ali Siriji ter da so ob istem času delali smodnik na Italijanskem, saj so na rej al i vFlorenciji na Laškem leta 1326. kovinaste topove in železne krogle. Dognano pa je, da se je na Francoskem rabil smodnik leta 1338. ter da so skoro potem stale stope za smodnik v Avgsburgu (1340. leta), v Špandavi (1344. leta) in v Lubeku
(1360. leta). Gotovo se je tedaj v Evropi smodnik rabil za streljanje v prvi polovici 14. stoletja. Na Ruskem se je po Galicynovi kroniki prvič rabilo strelno orožje leta 1389. Za metanje izstrelkov se navaja smodnik prvič v bitki pri Crecyji (1346. leta), kot raznesilo leta 1397.. v rudokopstvu pa šele leta 1613.
Iz prva se je rabil smodnik v obliki pravega strelnega prahu (kot moka ali štupa), in pridelavah so ga, z rokami drobeč in mešajoč zmesne dele; pozneje so poskušali opravljati to delo v mlinih, kar pa je bilo prenevarno, in zato so že od leta 1435. dalje rabili stöpe. V 16. stoletji so tu pa tam zmesnine drobili in mešali v mlinih na valjarje, in šele pred sto leti so na Francoskem iznašli tak<5 zvane bobne, ki se še rabijo do denašnjega dnč. O tem pozneje.
Strelni prah (moka) ni dajal krepkih in zanesljivih učinkov; gorel je jako počasi, v obče različno hitro, kakor je ravno bila njega sestava in gostota, a tudi vlaga mu je jako škodovala. Ravnati ga je bilo prav nevarno, ker se ga je lahko kaj raztrosilo. Zato so sredi 16. stoletja, najprej na Francoskem, potem v drugih državah, začeli izde-lavati zrnat smodnik, kakeršnega poznamo vsi. Nekovo poročilo ga omenja že leta 1445. Od začetka 17. stoletja se je rabil v obče le zrnat smodnik; samd Turki ga leta 1656. še niso poznali. Od začetka 18. do sredine sedanjega stoletja ni izdelovanje črnega smodnika napredovalo malone kär nič.
Velika severo-amerikanska vojska pa je spravila vprašanje o izboljšanji smodnika na dnevni red. Boj med ogromnimi oklopnicami in med velikanskimi topovi je bil temu povod. Zategadelj so v šestem desetletji t. v. v severni Ameriki in v velikih evropskih državah zaporedoma poskušali mnogo novih kemijskih snovij. o katerih se je mislilo, da utegnejo smodniku pomnožiti moč. Toda brezštevilni poskusi so pokazali, da nove sestavine, ako niso smodniku naravnost na kvaro, vsaj bistveno ne pospešujejo njega kakovosti, in obveljalo je staro razmerje sestavin kot najboljše ne le za lovski, temveč tudi za topniški smodnik. Brez koristi pa ti poskusi venderle niso bili. Zvedelo se je natanko, da se učinek smodnikov bistveno ravnä po mehaniški sestavi, t. j. po velikosti in obliki zrn, po njih gostoti in trd os ti in po tem, kakšno je njih površje. Toliko daje bilo to dognano, dovoljevale so različne vlade druga za drugo pomočkov, da bi se izdelavale nove vrste smodnika, ki naj bi po obliki in gostoti zrn zadoščale izvestnim pogojem.
Takd je nastal v severni Ameriki že leta 1862 takd zvani »mamutov« smodnik s trdimi, kakor oreh debelimi zrni; potem
»prizmatiški« smodnik, čegar zrna so šesterooglate prizme, visoke po 2 5 cm in debele po 4 cm, na 7 krajih vzporedno z osjd prevrtane. Tehtale so 40 g. Ta smodnik se še rabi na Ruskem in Pruskem za največje topove. Na Angleškem se uporablja pri topovih jako gost in trd smodnik, »kreme novec« (Kieselpulver), ker je po obliki in velikosti zrn, pa po trdem in oglajenem površji podoben splavljenemu kremenu. Zraven tega se odlikuje po veliki gostoti valj as ti (cilin-driški) smodnik, v obliki okroglih paličic, s kakeršnim v novejšem času razstreljavajo pečevja, i. dr.
II.
Iz česa je navadni črni smodnik ?
Ob zidovih okolo hlevov in blizu gnojišč vidiš pogostoma belo, soli podobno tvarino, ki se lahko otrebi in razdrobi. Pravimo ji soli ter (kalcijev soliter = soliternokisli kalcij). Pastirji poznajo jedno njegovih svojstev. Vtaknejo namreč Žareč ogelj vanj ali pa ga nasujejo na žareče oglje. Takoj se sprimeta, in ogelj hitro zagori z vijoličastim plamenom, dočim soliter kipeč prasketa in poka. Ta poskus je bil gotovo že davno znan; dodal je li kdo izmed poskušalcev zmesi solitra in oglja slučajno še žvepla, gorelo in pokalo je še huje. Iz take zmesi so bile iz prva vžigalne priprave, potem rakete, in čez stoletja je nastalo iz nje strelivo.
Smodnikje torej zmes iz zdrobljenega oglja, žvepla in solitra. Gledč trojih solitrov, kalcijevega, kalijevega in natrijevega, bodi koj tukaj omenjeno, da je kalijev (soliternokisli kalij) za smodnik najboljši, ker najmenj usrkava vlago.
Najugodnejše razmerje, v katerem naj se mešajo smodnikove sestavine, našli so izkustvenim pdtem zarano, t. j. že v prvih dveh stoletjih smodnikove zgodovine v teh-le povprečnih številkah: solitra (KNO3) 74» žvepla (S) 10 in oglja (C) 16 delov (°/0) na 100 delov smodnika. Te številke se zadnjih tristo let bistveno niso izpremenile in se očito ujemajo z dnimi, ki so jih v sedanjem stoletji izračunjali po kemijskih teorijah, namreč: solitra 75%. Žvepla 12%. oglja 13%» skoro v popolnem soglasji z atomsko sestavo:*)
2 KN03 + S + 3 C, ali pa ki so jih dognali po najnatančnejših poskusih, n. pr. Debus in Berthelot :
solitra 77"20/0, žvepla io-8°/0. oglja 12% primerno atomski sestavi: 16 KNO- -f 7 S -f 21 C.
') Gl. Richter, Anorg. Cheni. str. 337.
To razmerje se izpreminja le nekoliko po zvrhi, kateri naj rabi smodnik. Po uporabi ga razločujemo namreč tri vrste: i. lovski, 2. topniški in 3. raznesilni smodnik. S prvim streljajo iz pušek, z drugim iz topov, s tretjim pa razstreljavajo skalovje in druge trde tvarine.
V obče ima lovski smodnik razmeroma največ, raznesilni pa naj-menj solitra. Oglejmo si nekaj rabljenih razmerij:
b) topniški avstrijski angleški ruski
nemški . .
francoski
c) raznesilni
francoski
solitra	žvepla	oglja
78 5%	10 5%	11 '5 °/c
73	10	12 ..
75 ..	10	15 »
74 »	10 „	16 „
75 ..	125 ,.	12 5 ..
74 »	105 „	i5'5 0
J	14 ..	16 „
70 . j		15 ..
	15	
65 ..	15 >•	20 „
62	20	18 ..
III.
O izdelovanji smodnika.
To delo ni samd nevarno, temveč tudi dolgotrajno, zakaj zahteva dolge vrste različnih opravil, ki se deloma ponavljajo. Zatd ga tudi v različnih državah, celd v posameznih smodnikarnicah iste dežele iz-delavajo toli različno, da podajmo tukaj samd velike poteze.
i. Prvo je pripravljanje surovin, solitra, žvepla in oglja, ki morajo biti popolnoma čiste. Kalijev soliter, katerega je le malo v prirodi, dobiva se večinoma iz natrijevega (čilskega ali amerikan-skega). Žveplo se dobiva do malega s Sicilije. .V trgovini se nahaja v dveh oblikah, prekapano kot žvepleni cvet (prah) in lito žveplo v obliki za prst debelih paličic. Prvo ne prija smodniku, ker se zaradi velike sprijemnosti ne da dobro mešati; rabi se torej le lito žveplo. Izmed oglja je za rabo le dno, ki se lahko drobi, rado vname in rado gori, pa kolikor najmenj daje pepela. Prideluje se torej le od mehkega lesa, in sicer se jemlje
v Avstriji krhljika, leska, jelša, pesikovina;
krhljika, pa tudi topola, lipa, vrba, divji kostanj ;
v Franciji Nemčiji Belgiji
na Angleškem črna drenulja, jelša, v Italiji	le konoplja in
na Španskem konoplja, lan, vinska trta, vrba, lisa, oleander.
Najboljše oglje je od krhljikovine, ako se je kuhalo počasi in pri takd nizki toplini, da se je le temno pordečilo, ne počrnilo.
2.	Merjenje surovin. O tem smo zgoraj navedli števila, katera nam kažejo najnavadnejša razmerja smodnikovih sestavin.
3.	Pripravljanje smodnikovi ne (Pulversalz). To obseza tri opravila: a) drobljenje, fi) mešanje, i) zgoščevanje. Iz prva so se vsa tri opravljala zajedno in z najpreprostejšimi pripravami, nekaj z rokami; ali že v petnajstem stoletji so rabili posebne, dasi preproste stroje, v katere so uprezali sčasoma kot gonilno moč padajočo vodo. Takšni stroji so bili stope, kladiva na vodo, mlini na valjarje, podobni mlinskim kamenom. Prva poročila o stopah imamo iz Norimberga leta 1435. Stope so se vzdržale do denašnjega dnč; v Avstriji so navadne s tremi phalniki v jedni stopi. Kladiva na vodo rabijo še na Švicarskem. Mlini na valjarje so bili znani na Italijanskem leta 1590., pa so se razširjali le počasi.
Leta 1794. se je bila vnela na Francoskem šestina vseh stop. Zatd se je opustilo drobljenje, mešanje in zgoščevanje v jedni operaciji ter se je ločilo v dve, namreč v drobljenje ter mešanje in zgoščevanje. Drobljenje posebe se opravlja odsihdob ali v stopah ali v mlinih na valjarje, in od leta 1791. tudi v bobnih, iznajdenih na Francoskem.
Dandanes se opravljajo v imenitnejših smodnikarnah imenovane tri operacije vsaka zase, in sicer se rabijo za drobljenje in mešanje večinoma bobni, na Francoskem in Angleškem pa je v rabi še nekaj mlinov na valjarje.
a) Drobljenje v bobnih. Bobni so valjasti hrastovi sodi, nad poldrug meter dolgi in nad dva metra v premeru. Vsak boben je nasajen na os, ki grč po dolzem skozi njega sredino. Znotraj so po celem prevlečeni z močno podplatovino, in ob boku (znotraj) jim je pribitih, vzporedno z osjd, 24 bukovih drogov, jednako daleč vsaksebi. Sredi boka so lesena vratca (velika pilka), skozi katera se siplje na debelo zdrobljena surovina v boben. Surovini je primešanih mnogo bronastih kroglic od 4 do 15 mm, deloma do 8 cm v premeru. Te kroglice drobč v vrtečem
se bobnu dotično surovino. V Avstriji n. pr. se nasiplje za jedenkrat po 50 kg raztopljenega solitra in 75 kg bronastih kroglic P° 8*3 g težkih. V bobnu, ki se zavrti po 3okrat v minuti, zdrobljena je tvarina blizu v 16 urah. — V Špandavi pa jemljd na 50 kg oglja po 100 kg bronastih kroglic, in v 1 lj2 — 2 urah, ko se je boben zavrtel 900krat, je oglje dosti drobno. Tikoma pod bobnom je nastavljena velikemu liju podobna vreča, v katero se skozi odprto pilko izsiplje zdrobljena tvarina. Da ne padajo zajedno bronaste kroglice v vrečo, preprežena je odprtina z redkim medenastim sitom.
b)	Mešanje. Zdrobljene surovine se mešajo po določenih merah, najprej po dve, potem po tri. To se vrši na Francoskem in Angleškem ponekod z valjarji, sličnimi težkim plužnikom (po 2000 in še več kg težkimi), ki se vrtč v plitvih, velikim pladnikom podobnih posodah; sicer pa se v imenitnejših tvornicah meša v bobnih, zgoraj popisanim skoro jednakih, tudi s pomočjo bronastih, toda debelejših kroglic.
Ob mešanji se prah jako ugreje, in treba ga je škropiti z vodo, toliko da ima naposled še 2 - 3% vlage v sebi. Vender se proti koncu zmes rada vname; zatd je delo sila nevarno, ampak v bobnih menj nego pod valjarji.
Prvi pogoj pri tem poslu je ta, da se surovine zmešajo kär najjednakomerneje. Zakaj le iz dobro zmešane smodnikovine se dobiva smodnik, ki gori jednakomerno hitro, po čemer pa se bistveno ravni hitrost izstrelkova.
c)	Zgoščevanje. Prav tolike važnosti kakor mešanje je tudi zgoščevanje: gostota in trdost namreč toliko vplivata na učinek sam, da ji je prav za prav treba določiti za vsako vrsto topov posebe. Zgoščuje pa se ali s stiskali na vreteno (Schrauben-presse), ali na valjarje (Walzenpresse) ali pa najbolje v hidrav-liških stiskalnicah. V ta namen se nasiplje smodnikovine na stiskalno ploščo 20 —40 po 2 cm debelih plastij, nad katere polagajo ali vlažnega platna ali tanke pločevine. Stiska se s tlakom do 130 atmosfčr. [Jedna atmosfčra je posrednji zračni tlak na i cm2 površja ter znaša 1*033/g*.	pläst 20 cm dolga in široka, znaša nje površje 400 ctn2 in ves ob njo delujoči tlak = 400. 130. 1033 kg t. j. 53716 kg]. Tudi v tem je velika nevarnost, da se vname smodnikovina. Dovolj zgoščena ima le */, prvotne vsebine in pride iz stiskalnic v obliki tankih plošč ali pogač.
4.	Zrn je nje. Zgoščene pogače je treba pretvoriti v zrna določene oblike in velikosti. Z rokami ali lesenimi kiji razbijajoč pogače, dobiš najraznovrstnejša oglata zrna. Negledč na to. da tak smodnik nima posebne veljave, ker ne gori jednakomerno hitro, je to delo sploh jako inudno, takd da se zrnjenje ceneje opravlja s stroji. Teh je sedaj v rabi dvoje popolnem različnih vrst, jedna »na sita«, jedna pa »na valjarje«. Nobena izmed njih ni tolike jednostavnosti, da bi se dala jasno popisati brez slik.*) Zraven teh se tu pa tam rabijo velikim škarjam podobni rezalniki, s katerimi se izdeluje prav debelo-zrnat smodnik. Tudi zrnjenje je prav nevarno delo, pri katerem se rade pripetč nesreče. Njih število je sploh toliko, da na leto, kakor kažejo statistiški podatki, blizu x/io vse^ smodnikarnic zleti v zrak, da torej vsaka počez stoji' le kakih 10 let.
5.	Zrnato blagd, kakeršno dobimo po takem, vredno je sicer imena smodnik, vender se zrna še preveč razlikujejo po velikosti, ter so pre-robata, od oglja zaprašena in prevlažna. Vlažnost sploh ne smč presezati 2°/o» smodnik, čegar vlažnost je prekoračila 5°/0. ne pokne (eksploduje) več, najsi se je do dobra posušil. Iz tega prihaja, da ga je še treba sušiti, p r a š i t i, likati in prebirati (p r e s e v a t i).
Suši se za prvo v prostornih zračnih sušilnicah s pomočjo prepiha, kakor n. pr. zrnje; za tem prihaja prvo prašenje in pre sevanje, in sicer takd-le: Na štirih jermenih visi krnici podobna posoda, razdeljena na 12 prekatov; v vsakem prekatu je vloženih po troje rešet. gorenja redka, srednja malo gostejša, spodnja najgostejša (sito). V vsako gorenjih rešet se nasuje po kake 4 kg zrn. Ko se natd pretrese krnica z rešetovjem vred, ležč zrna po svoji velikosti razdeljena na rešetih, skozi spodnje pa je šel samd prah i. t. d.
Jedenkrat izprašen in prebran smodnik se spravi v likalnike. To so zopet bobni, ki se vrtč, a brez bronastih kroglic. Ob vrtenji se tarejo zrna med seboj in si ogolijo ogle in robe. da so naposled gladka in medloleskeča.
Dasi se smodnik ob prašenji in likanji nekoliko suši, ima vender še do 2% vode v sebi; zategadelj se mora presušiti še jedenkrat. To se zgodi sedaj v zaprtih prostorih, kjer se toplina stalno vzdržuje na 50—6o° C. Zrak se greje z vodno kuriPho pripravo (Warmwasserheizung). katera je zaradi nevarnosti po ognji nekoliko oddaljena od sušilnice.
Zrna se med temi opravili še boli ogolijo ter iz nova zaprašč. Da se očistijo prahu, pride sedaj na vrsto drugo prašenje, ka-II. Karmarscli-Heere», Tech» Wörterb. III. str. 327. si.
32
Alenčica: Izpit.
tero se zvrši ali v zgoraj popisanem rešetovji ali pa s plapolanjem v vrečah od primerno redkega platna. Ker se je pa med vsemi temi opravili izpremenila tudi velikost zrn, mora se smodnik še jedenkrat prerešetati, da se dobi jednakozrnato blagd.
To je v kratkih potezah načrt, po katerem izdelujejo mnoge avstrijske in inozemske tvornice navadni črni smodnik. Na podrobnosti in razne predrugačbe v izdelovanji, ki so sicer še v navadi, sosebno na izdelovanje drugih vrst smodnika, ni se nam moči tukaj ozirati. Omeniti hočemo samd, da kakovost izdelanega blagä ni toliko zavisna od umetno sestavljenih strojev, kolikor od zvestega dela. Zakaj pokazalo se je, da smodnikarnice, ki delajo z najpreprostejšimi pripravami, a z zvestimi delavci, s svojim blagom večkrat presezajo imenitno urejene tvornice.
Zunanji znaki dobrega smodnika. Barve je temno-skriljnate, medloleskeče; presvetel sijaj mu ni dobro znamenje; celd črn smodnik je prevlažen. Bele pičice po zrnih pričajo, da se je bil preveč navzel vlage in da se zatd izločuje soliter. Lovski smodnik od rdeče žganega oglja je rjavkastočrne barve. Maneš li zrna na dlani s prstom, ne smejo se ti zdrobiti. Drobiš li jih pa med prsti, morajo ti zaškripati; v prahu, ki bodi povsem jednake barve, ne smeš čutiti nič zrnčastega. Nasuješ li peščico smodnika po dnč iz I metra višine na tla, ne smeš zapaziti v zraku nikakšnega prahu, takisto ne prožic na belem popirji, po katerem so se kotala zrna. Da, zapaljen na belem popirji, mora hitro zgoreti, a niti počrniti ga ne smč.
(Dalje prihodnjič.)
Izpit.
listinah starih to se čita,	Vse druge v znanji prekosila
Da Hog naznanil je strastčm,	Sebičnost je — najgrša strast;
Naj vse se vdeleič izpita,	Skopost v računstvu pa dobila
Kakd li služijo ljudčm.	Odliko je — čast, komur čast!
Glavico pa ljubav pobesi t In prostodušno se udri;
Pomagati pač vselej vč si, Računjati pa najmenj znd! —
Alenčica.
Roman starega samca.
Spisala Pavlina Pajkova.
ivahen konjič, vprežen v kmetski voziček, cepetal je nemirno z nogami, ko sem stopil iz očetove hiše, pripravljen na odhod. Zraven voza so stali: oče ves zamišljen, objokana mati, ki je skrbno gladila gubč volnene odeje na sedeži; bratci in sestrice, kär po vrsti, kakor tipke na klavirji. Prisotna sta tudi bila imoviti strijc. ponos naše rodbine, in moja krstna kumica, stara neomožena ženica, katera se mi je kujala še ob slovesi, ker sem ji uničil zlate sanje, da bi bila kdäj moja — duhovna mati pri novi maši.
Na hlevnem pragu je stal mladi hlapec in zijal vame, kakor bi me ne bil še nikoli videl; dekla pa je kukala med kuhinjskimi vrati, potezaje si predpasnik preko očij. Sosed je prisopihal zadnji trenutek na dvorišče. Podä mi žuljavo rokd v pozdrav, skrivaj pa potisne nekaj v popir zavitega med mojo prtljago: tri povojene klobasice in skuhan jezik, kakor sem spoznal pozneje.
Bil je v kmetskem življenji redek, pomemben prizor: odhod dijakov v daljni tuji svet; tega prizora sem se želel iznebiti čim prej. Stisnil sem očetu roko, poljubil mater, pogladil lice bratcem in sestricam z navadnimi izrazi: »Le pridni ostanite!« ter z jednim skokom skočil na voz, da so zaškripali vzmeti pod menoj. »Jaka, sedaj pa le!« dejal sem hlapcu, sedečemu na »kozlu«. Hlapec poči z bičem, in konjič potegne. Za seboj sem čul jok, pozdrave, blagoslove, a nisem se več oziral. Z roko še namignem bolni sosedi, ki se je privlekla k oknu, da me pozdravi z mahajočo ruto, a potem se odpeljem iz rojstvene vasi z lahkim srcem in s še ložjo torbo, z obilimi upi in s polprazno mošnjo. In vender sem bil srečen, kakor je le dvajsetleten mladenič zdravega telesa, ognjene domišljije, ki je prebil prosto, a srečno mladost, ne da bi niti po imeni poznal bede; mladenič, kateremu učenje nikoli ni bilo težava, temveč potrebnost, razvedrilo, ponos. Odšel sem, da si pridobim zaklad vednostij, da bi ž njimi razveseljeval sebe, človeštvu pa koristil. Hotel sem se izučiti za zdravnika in bil namenjen na univerzno mesto D. Zatd nisem bil prav tožen, najsi sem bil ganjen, dobro vedoč, da nikdo ne bode pogrešal moje neprisotnosti. Domä nisem puščal skrbij, nemira. Roditelja, telesno krepka in srednje imovita kmeta, nista potrebovala moje podpore in zaslombe.

Imela sta me rada, a nisem jima bil nenadomesten. Obili zarod ju bode odškodoval zame. Od te strani sem bil tedaj popolnoma brez skrbi. Kar se je dostajalo mene, čutil sem, da ne ostavljam v domovini srca, kakor se navadno godi mladeničem mojih let. Pregledaval sem v duhu svoje srčno razmerje zadnjih let. »Z ljubeznivo županovo Lenčiko sva si bila zadnji čas silno dobra,« modroval sem sam v sebi, dragoceno smodko, zadnji dar gospoda župnika, držeč med zobmi; »hvaležen sem ji za prijetne trenutke v nje družbi. Rad se je bodem spominjal časih. Ali moj Bog, najino občevanje je bilo venderle samd otročje! Na pol kmetsko deklč ni zame! — Malinarjeva Francika, no, ta se za menoj menda celd solzi. Res, živahne oči ima in mehko sreč
—	srečen, kdor jo dobi; a tudi ona ni zame. Ko pride moj čas za ženitev, odevete že davno. Utolažila se bode, ko pride drug na moje mesto. — Tudi gozdarjeva Tončika je že trkala na duri mojega srca
—	in pa Lizika, moje gospodinje hčerica, kjer sem stanoval v mestu, tudi ta je že v mojem srci provzročila nevihto — toda sanje, zgolj mladostne sanje, katerih spomin hočem zvesto hraniti v prsih! Življenje, sosebno velikomestno je prepolno neprijetnostij, jaz ne bodem bela vrana, da bi jih bil ohranjen. No, kadar se lotijo mene in kadar bodem zaradi njih siten, čmeren, zdvojen, tedaj pokličem svoje spo mine na pomoč, da mi razvedrč dušo. To bode pomagalo!« —
Drugo jutro se vzbudim od ropota, prihajajočega blizu od moje spalnice. — »Bodite mirni, paglavci!» zaderem se neprijazno. Natd se udarim po čelu: »Prismoda, ali ne veš, da spiš v petem nadstropji gostilne pri .Divjem konji4, ne pa pod domačo streho? Tvoji bratci so ob tej uri že davno odgnali na pašo.« — Gostilničarjeva družina, natakarji, postrežniki, služabnice, le-ti so bili bržkone čez noč moji najbližji sosedje in so sedaj ropotali na vse zgodaj, dirjali po stopnicah, loputali z vrati, pričkali se in takd provzročali dni preklicani krik, zaradi katerega sem se vzbudil. No, res za štirideset krajcarjev nisem smel zahtevati boljšega stanovanja!
Zaspal nisem več; vsi udje so me boleli. Postelja je bila prekratka, moral sem ležati skrčen. Vzpnem se, iztezam roke, noge, da mi kite pokajo, zazdeham zaporedoma, dočim si v mislih sestavljam načrt, kaj bi počel podnevi.
V tem premišljevanji me zmoti glasno zvonjenje. Zdelo se mi je, kakor bi zvonilo v sobi. Čudo ni bilo; nasproti mojemu oknu je stal zvonik neke cerkve; vabil je k maši. Zvonjenje me spomni matere; nehotč se prekrižam. »Vekoslav, Boga nikoli ne pozabi!« priporočala
mi je pred odhodom. »Moli vsak dan po več očenašev k svojemu patronu; po več češčenih Marij, da ti božja Porotfica ne odreče pomoči v izkušnjavah, po večkrat čast bodi Bogu, da te sv. Duh razsvetli pri uku. Ako utegneš, pa še käj prideni za duše rajnega deda; dobro bode, da se spomniš tudi obeh pokojnih tet, takisto sploh vseh duš v vicah. Te bodo tudi prosile za tvoje duševno in telesno zdravje.« — Prav je dejala ljuba mamica, ali ko bi le človek utegnil in bil zbran! Jaz pa opravim vse te molitvice z jednim samim znamenjem križa, zjutraj in zvečer. To je moje priporočilo, in Bog, menim, zadovoljen je ž njim.
Dve dolgi uri sem že hodil po mestu, iščoč stanovanja. Kolena so me že bolela od stopnic, vrat mi je otrpnil od čitanja naznanil, visečih na hišnih vratih. Poleg tega sem bil silno neroden, če se je bilo treba izogniti. Nevajen hoje po obljudenih ulicah, dobil sem marsikatero v rebra; noge pa sem imel že celd izhojene. »Če pojde takd dalje, do noči ne ostanem cel,« mislim si in sedaj začnem tudi jaz po vzgledu drugih suvati z laktmi na desno in levo, da si napravljam prostora.
»Čedna, zračna, svetla sobica se oddä prav po ceni dostojnemu neoženjencu«. To naznanilo, stoto menda, kar sem jih prečital, ugajalo mi je sosebno. Zračna, svetla in cena, to je ravno, česar iščem že vse jutro. Dostojen sem menda dovolj, neoženjen tudi. Hiša je bila videti starinska, ali snažna, ulice tihe in mirne. Oglejmo si jo! Ze zopet Četrto nastropje! Ko bi vsaj ne bil zastonj moj trud!
Sobica je bila res čedna, na solnčni strani, in je gledala na ličen vrt. Ali ta višina! Še sedaj mi je pohajala sapa, dasi sem se že četrt ure pogajal z gospodinjo. Bila sva si navzkriž za pol goldinarja. Hotel sem, da odneha zaradi silne višine. Ali zgovorna ženica je takd živo popisavala ugodnosti takega stanovanja, visečega med nebom in zemljo, da me je pregovorila.
»Res, mladi gospodiČ,« dejala je navdušeno, »da bodete imeli stoosemindevetdeset stopnic do stanice, ali zatd kakšen zrak, kakšen razgled!« In odprla je široma okno, da bi se prepričal o resničnosti njenih besed. »Vidite, koliko svetä! Ali ne čutite, kakd se vam širijo pluča? Ko se privadite stopnic, še Čutili jih ne bodete; meni se je godilo prav takd.« — Kaj sem hotel? Sobica je bila res prikupna, gospodinja pa prijazna. Najel sem jo in dve uri pozneje sem si jo že uredil ter bil v nji precčj domač.
Bival sem že drugi teden v prestolnem mestu. Nič nisem bil zadovoljen. Prepričal sem se, da nima denar ondu nič veljave, jed pa da nič ne zaleže. Bil sem vedno lačen in v štirinajstih dneh sem porabil toliko, kolikor sem bil namenil za ves mesec. Troškov ni bilo ne konca ne kraja. Vsak večer sem preračunjal, kaj sem izdal podnevi, toda račun se ni nikdar ujemal s preračunom. Sevč, kakd bi pomnil mnogobrojnih izdatkov ? Vedno sem sezal v žep, vedno plačeval, za nič plačeval! Najboljši račun je bil, da sem preštel imovino, kar sem je še imel. Ali ta se je že silno skrčila. Predobro sem vedel, da ne bodem izhajal z določeno mesečno vsoto. Kaj početi ? — Ščedil sem, kjerkoli sem mogel. Kakd sem Čuval žepne rute, zapestnice in ovratnike, da bi jih ne dajal prat! Perica mi je dobro solila račune. Denar, ki sem ga dajal nji, zdel se mi je najbolj potlačen. Kakšne koristi sem neki imel od tega, da mi je perilo raztrgano prinašala domov? Krpal in mašil sem luknje potem tudi sam, da mi ni bilo treba plačevati šivilje; ali kakd naporno l Ze nit vdeti mi je bila muka zaradi moje kratkovidnosti. Luknjo pa sem navadno povečal, nikar zamašil. Vrhu tega sem se v jednomer zbadal v prst, da mi je kri tekla, in čisto perilo se je mazalo, predno sem ga rabil. S šivanjem tedaj ni bilo nič. Potreboval sem tuje pomoči; novi izdatki tedaj! Ali odkod dobiti denar? — Da ga ne bodem dobival z domi, ker mi ga oče ne bi mogel dati, vedel sem predobro. Kaj torej ? —
»Poišči si domačega pouka,« nasvetoval mi je prijatelj. »Koliko visokošolcev živi zgolj ob pouku!« — Moder svet, a meni ni bil kaj po volji. Bil sem prelen. Ali stradati tudi nisem hotel; ponudil sem se torej za domaČega učitelja. Toda pouka ni bilo dobiti takd lahko, kakor sem menil. Dolgo sem ga iskal, a vselej zastonj. Da si pre-ženem nejevoljo, uglobim se v uk. Spoznavanje človeškega telesa, novost tega zanimljivega znanja, to me je res prevzelo takd, da sem menj bridko čutil življenske neprijetnosti.
V tem so prišli dolgi zimski večeri in ž njimi nova kuga moji ubogi mošnji. V sobici je bilo mraz, a nisem je dal kuriti. Denar za kurjavo bi si moral sicer odtezati od večerje. Oblačil sem doma go-renjo suknjo, deval si kapico na glavo, noge zavijal v odejo, otrple roke pa si grel s sapo. Takd zavit sem sedeval domä po dolge ure in se učil, vender pa sem grozno zmrzaval, skoro bolj nego zunaj. Takd sem se iznebil troškov za kurjavo; teže se mi je bilo otresti dnih za svečavo. Ostajal sem sicer zvečer čim bolj mogoče z domi; navadno sem bival v vseučiliški knjižnici, ker sem ondu užival toploto in sve čavo ob državnih troških. Ali ob osmih so zaprli sobano; moral sem
domov. Kakd vesela je bila moja gospodinja, ker je imela takd vzgled-nega gostača! Takd rano se še nobeden gostač, kar jih je imela, ni vračal domov. Hvalila me je čestokrat — da je vedela vzrok moji vzglednosti! Rad bi bil zahajal v družbo, pa še kako rad, ali kar bi bil ondu zapravil v dveh urah, zadoščalo mi je za živež dveh dnij.
Zatd nisem zahajal nikamor. Ob poldevetih me je tedaj zvesta moja sobica vsak dan vzprejela v ledeni svoj naročaj. Da bi šel spat, bilo mi je prerano; tudi bi ne bil zaspal. Nad mano v petem nadstropji je namreč nekdo vsak večer peval in igral na klavir. Ne rečem, da umetno, a bilo je dobro dovolj, da mi je odganjalo dolgčas. Slonel sem tedaj po jedno ali dve uri v naslanjači, umeje se, da v temi, in si v duhu slikal neznano umetnico. Zakaj, da je petje žensko, sodil sem po nežnem glasu. Naposled mi je bil dni vsakdanji brezplačni koncert nad glavo res kar v razvedrilo, Ves dan sem se ga veselil in zvečer sem hitel domov, da ne zamudim nI jednega dnih nebeških zvokov. Zakaj nebeški so se mi že zdeli. Ni čudo! Ko sem čepel sam v temni sobici in se prepuščal vroči domišljiji, delal sem si najvzornejše slike o tej blaženi pevki. Nisem več prebil negotovosti; vprašal sem gospodinjo.
Kar sem zvedel, vplivalo je name, kakor bi me bil kdo polil z mrzlo vodo. Pri ubožni krojaški rodbini je stanovalo mlado deklč, ko-ristovka pri operi. Gledaliških junakinj nisem nikoli maral; koliko menj torej neznatno gledališko osebico! No, saj sem si mogel misliti, da pod streho ne stanuje Bog vč kdo. Ujezilo me je, da sem potratil toliko ur, poslušaje takd nezrelo petje, najsi sem bil ob tem prihranil nekaj litrov petroleja.
Ves teden sem odslej prihajal pozneje domov, nadejaje se. da v tem prestane petje in igra. Ali bodisi slučaj bodisi usoda, tudi v petem nadstropji se je dne dni začenjala godba za dve uri pozneje. Hotč ali nehotč, moral sem poslušati.
Ni bilo kaj reči: glasek je bil izurjen in je sezal do srca. Ali domišljija ni več igrala svojih burk z menoj! —
Nekega večera grem zvižgaje po stopnicah in stopam po navadi po tri in tri, da hitreje zvršim njih Število, ko udarim v somraku ob nekaj mehkega. Prestrašen »Oh!* in ploha belih listov, ki se vsuje proti meni, ustavi me osuplega sredi stopnic. — »Moj Bog, moje note, moje dragocene note!« potoži ženski glas, in vitka osebica se skloni, da pobere raztresene pöle. Jaz zamrmram nekaj besed v oprostilo in odhitim po stopnicah nizdolu, da poberem še dne listke, ki so bili
prifrčali v vežo. Ob tem me je obšla gotovost, da sem dobil koristovko petega nadstropja.
Nisem se zmotil. Predstavim se ji, ona pa meni, in bila sva si pri tej priči najboljša prijatelja.
Takoj dni večer sem poslušal vsakdanji koncert ob njegovem viru. Odslej sem bil vsak večer marljiv poslušalec nje pevskih vaj. Prijetno so mi potekale ure v nje družbi, dasi je bilo najino občevanje jako preprosto. Ona je večinoma pela in igrala, jaz pa sem jo poslušal ter ji obračal note.
Hermina je bila dobro, ponižno, nepokvarjeno deklč, nje značaj je bil nasproten dnemu, kakeršnega so navadno gledališke dame. Vedela je, da ostane žive svoje dni koristovka, in bila je usodi hvaležna za ubogo življenje. Višjih želja menda nikoli ni imela. Veselja žar ji je posijal v okd, kadar sem prišel; ali ko sem odhajal, nikdar ni izrekla želje, da bi prišel zopet. Vedla se je z menoj prijazno, a jako resno; zdelo se mi je, kakor da je v zadregi poleg mene.
Nje boječe vedenje mi je vzbujalo spoštovanje; saj bi bil povsod prej iskal kreposti nego pri dekletu, ki je vsak dan prestopilo prag, odkoder prideš na opolzla tla, zaznamenujoča svet.
Da li meni ugaja, sam nisem prav vedel. Lepa ni bila, to je bilo gotovo, ali iz nje globokega pogleda je žarel ogenj, ki znači du ševno življenje. Govorila je malo, a to jedernato, premišljeno. Da je ona storila prvi korak k srčnejšemu prijateljstvu, duša moja bi ji bila goreče prihitela naproti; prepričan sem bil, da bi mi bila celd zmedla pamet, ko bi bila hotela. Toda nje sicer prijazno, a oskromno vedenje mi je krotilo valovita čustva.
Nekega večera, ob predavanji mile romance, sezal mi je nje glasek sosebno globoko v sreč. Za nje hrbtom stojim in pazim, kdaj naj obrnem stranico not. Not pa celd ne vidim, pač pa nje beli tilnik, na katerem se modre niti, tanke žilice napenjajo ob petji; vidim nje prsi, kakd se zajedno dvigajo z glaskom in — pamet me mine. Sklonim se proti nji, da bi ji poljubil usteca, izvir dnih čarobnih glasov, ona pa me bliskoma pahne od sebe. Bledega lica, trepetajočih usten je stala pred mano in me tožno gledala s prestrašenimi očmf. Obide me sram, jeza in bolest. »Hermina,« dejem očitaje, »ali me kär nič ne marate? —
»Jaz?« odgovori mi z negotovim glasom, in poznä seji, da iz težka premaguje jok, »oh, menda še preveč I Toda, vaše smelo vedenje — kakšne namere imate?« —
Osupnil sem. Namere? — Da bi imel že käj namer? Niti v sanjah nisem gojil namer, katere bi se tikale nje.
»Moje sreč ne dela naklepov, ne goji namenov,« izblebetam v zadregi. »Čutim, da ste mi ljubi, Hermina, dalje pa nisem še nikoli mislil o tem.«
»Ne?« deje ona zamolklo. »Ali ne veste, da je ubožici, zapuščeni deklici, kakeršna sem jaz, poštenje vse imetje ? In vi, v svoji lahkomiselnosti mi hočete vzeti še ta jedini zaklad?«
»Ali, Hermina!« vzkliknem zavzet, »vaše poštenje je meni sveto kakor vsa vaša oseba. Ali je jeden poljubek takd strašen greh?«
»Jeden poljub ni nič sam na sebi, a vender vpliva neizmerno,« zavrne me ponosno. »Vam je igrača, meni vir neizmernega gorja. Ali bi pa midva ostala pri tem prvem nedolžnem poljubu? — Za prvim bi prišel drugi, tretji —jaz pa hočem ostati poštena. Oh!« — Rekši bridko zajoče.
»Ali, Hermina !« dejem zopet ves zdvojen. Hoteč jo potolažiti, objamem jo krepko, ne čuteč ničesar drugega nego sočutje za nje bolest.
»Pustite me!« vzklikne deklica odurno in se mi iztrga. »Ako nimate resnih namenov, ako naj nikdar ne bodem vaša soproga, tedaj tudi ne maram vašega sočutja.« —
Ob besedi »soproga« jo izpustim vzgrožen, kakor bi bil objel kačo. Mraz me pretrese. Jaz da bi že mislil na ženitev ? Saj še toliko nisem zaslužil, da bi svojo ubožno osebo preskrboval z najnujnejšimi stvarmi!
Ona je Še vedno ihtela, jaz pa sem ji čimdalje bolj odtezal, zavzet od svojega položaja, presunjen od bolesti, katero sem načinil lahkomiselno, ginjen do sreä. Glava mi je gorela, vest me je pekla. Kakor tihotapec pobegnem iz sobice, ki je bila priča tolikih srečnih ur. Da bode odslej tam notri vladala ljuta žalost, vedel sem predobro. Ali vender se nisem čutil popolnoma krivega. Moje vedenje ni bilo nikoli takšno, da bi bilo vzbujalo upe. Toda razumi, kdo moreš, žensko umovanje! O Čemer mi niti ne sanjamo, one že slutijo in sklepajo. Tisti nesrečni trenutek moralne slabosti, ko sem se dal premagati od čustev, zadoščal je, da se je odprlo žrelo, ki bi me bilo skoro pogoltnilo. Toda otel sem se še o pravem času.
»Bogu hvala!« vzdihnil sem olajšan, vender pa sem bil nezadovoljen sam s seboj. Pohitel sem v bližnjo gostilno, da bi potopil to neprijetnost v dnu kozarca. Potopil sem jo,-toda bil sem vender še nekaj dnij zamišljen in prav slabe volje.
(Dalje prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec. Razbojniki na Kranjskem. I.
početkom XVIII. stoletja so se na Kranjskem razbojniki pokazali v tolikem številu, kakor še nikoli. Bržkone je bil ta neveseli prikaz nasledek nad 200 let trajajočih turških vojsk. Leta 1699. sta sklenila cesar in sultan mir, toda sklenili ga niso tudi turški razbojniki na naših mejah, že nekaj sto let vajeni morjenja, požiganja in divjanja. Do tega, kar sta se cesarja dogovorila v Karlovcih, bilo je turškim harambašem käj malo. Kär hipcem, kakor bi bil odrezal, ni mogel nastati mir med haramijami in martalozi, dvema sovražnikoma, ki sta se črtila kakor živa vraga.
Haramije so bile krščanske čete v granici, hrvaški prostovoljci v cesarski službi. Bili so izvrstni vojaki, Valvasor pravi, da so bili v krščanski vojski to, kar janičarji v turški. Med njimi in martalozi, turškimi razbojniki, je bil večen boj tudi takrat, ko sta cesarja za nekaj časa odložila orožje. Življenje tistih, ki so služili v haramijah, bilo je težavno, nevarno in vrhu tega slabo plačevano, a haramijci bi ga ne bili zamenili za nobeno drugo, še takd prijetno. — Martalozi so bili bosenski razbojniki. Prihajali so čez mejo očito, pa tudi skriväj in različno preoblečeni. Umeli so več jezikov ter se potikali po gozdčh, kjer so poznali pota in steze kakor domači ljudjč. Odnašali so, kar so dobili, stregli so käj radi po otrocih, ki so jih jemali materam tudi kär iz zibelk.
Nikoli morebiti se nista dva sovražnika črtila bolj nego haramijci in martalozi. Prizanašanja niso poznali nI jedni ni drugi, kar ni odneslo peta, obležalo je vselej vse na mestu.
Naravno je, da mir, sklenjen v Karlovcih, ni kär hipoma zadušil tega sovraštva. Izcimilo se je iz njega razbojništvo, ki je ob mejah trajalo vse XVIII. stoletje. Slabi vzgledi turških razbojnikov so izvabljali polagoma v razbojniške čete tudi krščanske potepuhe, katerim iz tega ali dnega vzroka ni bilo več izhajati med poštenimi ljudmi. Takd se je zgodilo, da so sredi XVIII. stoletja imele vse tri strani kranjske
Valvasor XII. p. 49.
dežele svoje razbojnike: Gorenjska rokovnjače, Dolenjska bosenske razbojnike, Notranjska pa razbojnike iz Benečanskega Primorja.
V prvi polovici XVIII. stoletja so prihajali na Kranjsko sosebno bosenski razbojniki. Trpeli so od njih zlasti kraji tostran in dnostran Gorjancev. Najdrznejši napad so zvršili dne 29. julija 1726. leta, ko so napadli bogati in dobro utrjeni kostanjeviški samostan na vznožji Gorjancev. Brezskrbni menihi niso bili kar nič pripravljeni na napad, sicer bi se ne bilo zgodilo, kar se je. Nezadržani so prilomastili razbojniki v samostan, potolkli dva ali tri menihe, mnogo pa jih ranili ali drugače poškodovali. Ustavljal se jim ni nihče, razven samostanskega lovca, ki je ustrelil dva razbojnika Opat in menihi so se poskrili, kamor se je kdo utegnil, in razbojniki so gospodarili v samostanu, kakor se jim je zdelo. Izpraznili so 25 sob ter pobrali iz njih in naložili na vozove, kar so zajeli, zlatnino in srebrnino, ure, puške, perilo, platno in druge take stvari. Cesar niso mogli ali hoteli vzeti s seboj, razbili so in polomili do dobra. Odnesli so tudi ustreljena tovariša in ju zagrebli nedaleč od samostana. Iz opreznosti pa so jima odrezali glavo ter ju vzeli s seboj.*)
Nastopni dan so udarili na jezuvite v Pletrijah, samostanu med Kostanjevico in Šent Jernejem. Tukaj pa jim je spodletelo. Posvarjeni po dogodkih, ki so se zvršili v sosednem kostanjeviškem samostanu, bili so se jezuvitje dobro oborožili in zavarovali. Razbojniki so odšli, ne da bi bili käj opravili; oplenili pa so vas Javorovico pri Šent Jerneji in se čez Sv. Goro vrhu Gorjancev umeknili domov.2)
Ta drzni napad je napravil v deželi mnogo hrupa, zakaj kostan-jeviški samostan je bil za setiškim najbogatejši in je za njim najbolj slul v deželi. Pozvedavali so po razbojnikih po vsi deželi, toda po časno, kakor je bila navada v XVIII. stoletji. Razbojniki bi bili lahko od starosti pomrli, predno bi jim bili prišli na sled
Vicedom, cesarjev namestnik, je bil pač mož na svojem mestu, toda drugi, prav tisti, ki jim je bila priporočena varnost deželnih mej, niso storili ničesar. Vicedom ni čakal, kaj mu poroči kostanjeviški opat, ampak je ukazal prebivalcem vseh dolenjskih mest tistega kraja, Metličanom, Novomeščanom in Črnomaljcem, naj se oborožč ter razbojnike prestrežejo, če le mogoče. Jednako povelje je poslal generalu v Karlovec in poveljniku v Žumberk na#hrvaški meji. Toda ker prav ta dva nista storila ničesar, odnesli so razbojniki petč. Brez skrbi, razgrajaje in popolnoma vinjeni, vozili so po včliki cesti in o belem
») Illirisches Blat» 1840.
2) Ibid. in vicedomski arhiv v Rudolfinu,
dnevi svoj bogati plen iz dežele. Takd slabo je bilo takrat preskrbeno za javno varnost!
O tem, kakd so razbojniki odhajali iz dežele, poročal je cesarju vicedom sam. Zvedel je to od črnomaljskega mestnega sodnika. Skozi Črnomelj so šli razbojniki dnč 2. avgusta, torej četrti dan po napadu! Svoj plen so naložili na konje in vozove. Po sodnikovih mislih so bili domä iz Dalmacije, iz Boke Kotorske, ki je bila takrat še v be-ncčanski oblasti. Oboroženi so bili z dolgimi noži, sabljami in puškami. Črnomaljcev jih ni nihče ustavljal, dasi bi jih bili brez težave polovili in povezali, zakaj razbojniki — bilo jih je kakih 30 — bili so takd pijani, da bi bili lože stali na glavi nego na nogah. Toda Črno-maljci so menili, da so to graničarji, cesarski vojaki, ki peljejo strelivo, hrano, vojaško opravo in druge take potrebščine v granico, kar se je prigodilo že večkrat. Iz tega pa tudi posnemi, kakšen je bil vojak tedanjega časa, da ga ni bilo ločiti od razbojnika! Nekaj dnij zatem so Črnomaljci pač zvedeli, kakšna je bila ta družba, a bilo je že prepozno.
Seveda, črnomaljski mestni sodnik ni mogel vedeti, odkod so prišli razbojniki, on je le ugibal takd. Verjetna pa je bila njegova trditev venderle, zakaj vicedom je v svojem poročilu do cesarja nasvetoval, naj bi se obrnili do benečanske vlade ter jo naprosili, naj prime to razbojniško četo ter jo vtakne v ječo, drugim v svarilen vzgled. Iz tega vidimo, da je bila Boka Kotorska razvpita zaradi razbojnikov. Vicedom je vedel celd za imena najbolj razvpitih razbojnikov ter priporočal zapreti nekega N. NovakoviČa, ki je bil kaki dve leti prej planil s svojo razbojniško četo na Turško ter imenitnemu Turku ugrabil nevesto in 10.000 goldinarjev v zlatu. Vicedom je ugibal, da kostanjeviškega samostana ni napadel nihče drug nego ta Novakovič.
Ali tudi cistercijanci v Kostanjevici so pritiskali na to, da bi se stvar dognala, in so zvračali vso krivdo zaradi prebite nesreče na grofa Petazzija, poveljnika v Žumberku, češ, da je za varnost na meji odgovoren najprej on. Vzpričo veljave in vpliva kostanje viški h menihov — bili so večinoma plemiči iz najimenitnejših rodovin kranjskih in koroških — ni se dala stvar lahko potlačiti. Vrtali so in vrtali, dokler niso Petazzjja poklicali na odgovor. Preiskava je dognala, da so razbojniki ob vsi meji prav izvrstno urejeni, da v razbojniških četah ni samd Turkov, ampak da so v njih tudi Dalmatinci in Hrvatje, da imajo zvezo celd z Žumberčani in graničarskimi vojaki. Dognali so celd to, kateri harambaša je napadel Kostanjevico, nekov Hasan
Bišič, na Kranjskem že znan izza prejšnjih napadov (na Ruprč vrh). Ali takrat, ko se je to zvedelo, bil je Bišič že mrtev. *)
Preiskava je trajala še nekaj časa, kaj izdatnega se pa venderle ni ukrenilo proti razbojnikom, zakaj štiri leta pozneje (leta 1740.) so že zopet udarili čez mejo. Sicer so jih graničarji odgnali, jednega razbojnikov, nekega Janka Ravnoviča celd težko ranjenega ujeli in — kakor pravi poročilo — še živega obesili, vender kaže ves dogodek, da so bili graničarski poveljniki malomarni ljudjč. Razbojniška tolpa, kateri je pripadal Ravnovič, pritepla se je bila namreč celd iz Ba-nata! Notranje-avstrijska vlada je po pravici zmajevala z glavo ter dejala, da si ne more misliti, kakd je bilo mogoče, da so se razbojniki prikradli skozi toliko straž do kranjske meje. — In res, da je skoro neumevno!
Marija Terezija je zatirala razbojnike prav odločno, in več let ni bilo slišati o njih. Sčasoma in proti koncu nje vlade pa so se polagoma osrčili, in poskusil je sedaj ta sedaj dni drzni harambaša s svojimi ljudmi predreti vojaški kordon ter prilomastiti čez mejo.
Takd je n. pr. leta 1771. poročal bukarski poveljnik Miha Mi-kulič o namerjanem takem napadu. Zvedel je to od ličanskcga poveljnika v Gospiči. Ta mu je uradno naznanil, da se pripravlja razbojniška turška tolpa za napad na Kranjsko. Šteti utegne kakih 17 glav in namerja priti v Istro in na Kranjsko.
Štiri leta pozneje, leta 1775. avgusta meseca, je oznanil ogulinski poveljnik vsem gosposkam ob meji, da se harambaša Bulič, znani bosenski razbojnik, pripravlja za napad na Kranjsko; zbranih ima kakih 24 razbojnikov. Dotične gosposke naj torej pazijo, da jih Bulič ne iznadeje.
Ali kakor se mi vidi, iznenadejal jih je venderle, zakaj dnč 4. septembra tistega leta je prilomastila razbojniška četa čez Kolpo ter oplenila Reinthal in Mozelj na Kočevskem. Če je bila Buličeva, ne vem, in tega tudi najbrže ni vedel sam poveljnik vojaškega kordona na Kranjskem. Vedel pa tudi ni marsičesa drugega, celd niti tega ne, kje je Kostel in kje Mozelj, kar dokazuje njega zmedeni »Aviso -zettel«: »Den 11. September früh 1775 um . . Uhr ist eine Rauberbande bestehend in . . Köpfe bewaffneter Männer bei dem Dorf Reinthal im Gottscheeer Distrikt nahend an Mosel eingebrochen, welche sich nach Mahova vas in der Waldung, nahend an demSchloss Kostel gewendet und nach Ausraubung obigen Dörfer und verübter Schaden durch Serežaner-Militairmannschaft verfolgt worden. —
l) Vicedomski arhiv.
Es werden also alle Inwohner gewarnt, auf ihrer Hut zu sein.
Actum zu Mercopail den u. September 1775. —
Der Bote ist abgegangen um 111/2 Uhr nachts und hat seinen Weg bis Fuccina in 3 Stunden zu machen. Franz X. Wautschmann, Colonie-Inspector.«
Mahove vasi ni, pač pa je Mačkova vas blizu Kočevja, poldrugo uro odtod, ne pa pri Kostelu I Kaj so utegnili dotičniki, ki jim je bilo to naznanilo poslano, posneti samd iz njega?
Toda pustimo to! Sosebno je šlo razbojništvo zopet v cvet, ko je cesar Jožef II. v zvezi s rusko carico Katarino II. pričel leta 1787. vojsko s Turki. Razbojniki so prihajali sedaj na Kranjsko od juga, iz benečanske Istre in iz Dalmacije. »Laibacher Zeitung« vč v letih 1787. do 1790. pripovedovati marsikaj o njih.
Jeseni leta 1787. so gorenjski kmetje ujeli v Stražišči pri Kranji osem razbojnikov, o katerih se je pravilo, da so se priklatili z Bene-čanskega. Odvedli so jih v Ljubljano dobro oboroženi kranjski meščani. Le malo dnij zatem se je prikazala nova razbojniška četa pri Dobravi zraven Ljubljane. Ko so kmetje zvedeli zanjo, šlo jih je kakih sto nanjo. Ker pa so bili neoboroženi, razbojnikov niso mogli poloviti. Razbojniki so se umeknili v škofjeloške gozde. Kmetje so pravili, da so bili Benečani ter da so najbrže prišli otimat svoje ujete tovariše. Ali prišli so prepozno, ti so bili takrat že v Ljubljani.
In zopet le malo dnij pozneje se je čulo o razbojnikih, ki so na Notranjskem, v Zagorji. baronovki Lazzarinijevi napadli grad Jablanico.
Iz notranjskih gozdov je bilo takrat vsak čas čuti käj o razbojnikih; prihajali pa so tudi prav blizu Ljubljane ter se potikali po logaških in vrhniških hribih. Ljudjč so bili v največjem strahu. Priča temu je tale dogodek: Notranjski graščak si je omislil zvon, da bi zvonil ž njim, kadar bi začutil razbojnike v obližji. Na zvonov glas bi pritekli podložni kmetje na pomoč ter mu jih odgnali. — Ko so razbojniki skoro potem res prišli, zvonili so sicer v gradu na vso moč, toda kmetov ni bilo nobenega. Seveda, pokaj pa naj bi bili prišli praznih rok in kaj naj bi opravili brez orožja proti dobro oboroženi sodrgi ? — Hudomušen prijatelj, kateremu je graščak pripovedoval, kaj se je zgodilo, nasvetoval mu je, naj za prihodnje napravi takd-le: Razglasiti naj dä kmetom: Kadar se začuje dni zvon, tedaj je to znamenje, da ima graščak zanje vedro vina pripravljenega. Prvič naj ga jim res dä, potem pa naj ne zvoni več, razven če bi se razbojniki res pokazali.
') Laibacher Ztg. 1. c.
Ali je ta pomoček kaj izdal, »Laibacher Zeitung« ni povedala.
Da pa ima strah res velike oči in da več vidi, nego je res, pokazalo se je tudi takrat časih. — Leta 1787. je »Laibacherica« v 30. številki prinesla novico, da so našli v gozdu med Logatcem in Vrhniko italijanskega grofa grdo razmesarjenega. Prinesli so ga v ljubljansko bdlnico, kjer je skoro potem umrl. Ali že v 32. Številki je preklicala to novico. Toda uredniki tedanjih časov niso preklicavali še takd veselo, kakor se godi to dandanes. Dementiji so bili takrat še neprijetna stvar, in le poglejte ga ubogega urednika, kakd se je zvijal: »Ker se je pokazalo, da stvar ni bila taka, kakor smo jo poročali, zatd jo očito preklicujemo »und wollen nun auch (den Grafen) an den Homoroiden (!) eines natürlichen Todes sterben lassen«. Tega pa časopis vender nikomur neče natvezti, da razbojnikov tam (namreč v logaških in vrhniških gozdih) ni, seveda, sicer ne bi se razpisavala darila na njih glave. Pri prvem stavku je ubogega urednika gotovo tiščal trd palec, ki mu je izsilil dementi iz peresa; zatd pa se je odško-doval v drugem stavku.
In res so bili razbojniki v ondotnih gozdčh, to se je pokazalo skoro potem. Leta 1788. je imela »Laibacherica« večkrat priliko poročati o njih; celd to je lahko pravila svojim čitateljem, da so prihajali z Benečanskega, iz Istre in Dalmacije ter grdo strašili po Notranjskem. Da jih razkropi, prisiljena je bila vlada pošiljati vojaške pikete sosebno v debele gozde pri Planini. Ujeli sicer niso nobenega, a razpršili so jih vsaj.
O priliki sta se dva taka razpršena razbojnika otela v gozd pri Lipljah. Ali tukaj so ju izteknili pastirji. Ker je bilo za razbojniške glave obljubljenih po 50 cekinov darila, sklenili so jih pastirji zaslužiti. Ob jednajstih ponoči so izvabili razbojnika v gostilno v Lipljah; dejali so jima, da imajo tam pripravljeno dobro večerjo. Sosebno premeteno nastavljena ta past ni bila, a razbojnika, bržkone že zeld sestradana, šla sta vender vanjo. Šla sta s pastirji. Komaj pa posedejo okolo miz, nastane zunaj okolo hiše velik hrušč in trušč; s pastirji dogovorjeni kmetje priderd v gostilno ter napadejo razbojnika. Jednega so takd pretepli, da je za malo časa umrl, drugemu, silno velikemu in močnemu človeku, pa so bili komaj komaj kos, najsi jih je šlo čez 20 nanj. Toliko da jim ni ušel.
Naslednje leto 1789. so se prikazali razbojniki iz nova ter napadali potnike, potujoče v Trst. Proti koncu leta 1789. je poročala »Laibacherica«, da prihajajo z Dolenjskega in Notranjskega jako neprijetna poročila. Strašanska razbojniška tolpa, »zusammengestellt aus
einer Legion irdischer Teufel der verschiedensten Nationen« — med njimi so tudi dosluženi Črnogorci — vznemirja vso mejo. In tudi naslednjega leta tožbe niso prestale. Dnč 9. maja leta 1790. so za Čiče preoblečeni razbojniki napadli brezoviškega župnika. Skoro potem sta se pri Borovnici, torej prav blizu Ljubljane, prikazali celd dve razbojniški tolpi. Jedna izmed njiju je napadla Borovnico, ko so bili kmetje pri procesiji. Ali poskus jim je spodletel, kmetje so razbojnike polovili in jih povezane privedli v Ljubljano.
Razbojniki so bili silno predrzni ter so ukrenili časih käj takega, da se je ljudčm zdelo, kakor bi bili v zvezi z domačini. In res so leta 1787. takega zločina obdolžili uradnika pri carinski gosposki na Vrhniki. Toda preiskava je dognala, da je bil nedolžen. Njega obre-kovalce je zadela huda kazen; pograbili so jih ter jih odvedli v Lvov, kjer se z drugimi zločinci vred pomčtali lvovske ulice. Prišili*so jim na hrbet tablice z nemškim in poljskim napisom, da so krive priče, »falsche Zeugnisaussteller.«
Tobija Gruber pripoveduje v svoji knjigi »Briefe hygrographischen Inhalts«, da je ob njegovem času po notranjskih gozdih razbojnikov kär mrgolelo. Bilo jih je toliko, da so gosposke samd zaradi njih dale izsekati gozde med Vrhniko in Postojino.
Tudi slavnoznani Hacquet, ki je rad peš lazil po hribih in samotah, vedel je pripovedovati o razbojnikih. V I. zvezku svoje »Orycto-graphieje« str. 245. pripoveduje: Ko je prišel na Babino polje in Ba-bino polico, pravili so mu, da se je teden dnij prej raznesel ondu glas o dveh harambašah, ki sta s svojimi razbojniki udarila čez kordon na Kranjsko. Na Snežniku so imeli svoje zbirališče, in ljudjč so se bali, da ne bi prišli tudi v Babino polje. Bali so se tembolj, ker zaradi turške vojske takrat ni bilo nič vojakov v deželi. Toda srčnega učenjaka to pripovedovanje ni kär nič zmotilo v njega iztikanji po hribih. Dejal je: »Potnikom razbojniki ne storč ničesar, vzemd jim le denar, ki ga imajo. Mene pa se tega blagä po navadi ne drži dosti. Razbojniki se proti potnim ljudčm nosijo celd velikodušno, takd da se jim do-tičniki ne morejo prečuditi. Grdo pa res počenjajo s tistimi, na katere so nakanill in ki jih primejo na njih domčh. Tedaj si ne morejo izmisliti dovolj muk, da izsilijo denar iz ljudij. Takd divji pa venderle niso, kakor se govori o njih. Meni se vidi, da ne počenjajo prav nič gršega nego sovražnik, ki pride v premagano deželo.«
Hacquetu se res ni pripetilo na Snežniku nič neprijetnega, bržkone pa le zatd ne, ker ga razbojniki niso srečali.
(Dalje prihodnjič.)
lj»
Mačka.
Spisal E. J.
Wg/meli smo mačka, kateremu je bilo imč Snedi. Bil je velik, f^äjwKk popolnoma bel in je imel krasne dolge brke, kakeršne f&fejŽfimk vidiš malokdaj pri mačkih. Poznal je vse domačine in '^k&mjj dobro vedel, kdo je njegov prijatelj in kdo ne. Če je dospel " v hišo njega prijatelj, prišel mu je naproti, pomolil mu tačico in se mu dobrikal, takd da si človek ni mogel käj, ampak ga je vzel v naročaj; če pa je ugledal sovražnika, skril se je v kot in sploh gledal, da mu je izginil izpred očij. Dasi je kazal vpričo ljudij dobra svojstva, venderle vselej ni zatajil svoje nravi, sosebno če je bil sam ali če je mislil, da je sam. In pripetilo se je nekdaj, da je stregel po življenji kanarčku, ki je prosto letal po sobi. Takrat smo ga zaradi tega in Še drugih zločinov, ki so v preiskavi prišli na dan, jednoglasno obsodili na smrt, pozneje pa pomilogtili v dosmrtno pregnanstvo.
Takd se pri nas prepogostoma zgodi mački proti koncu nje življenja, ko je prej dolgo časa zvesto varovala hišo različnih sovražnikov. Toda to ni prav; vredna je, da ravnamo ž njo nekoliko lepše; saj ni človeku nikoli žal veselih uric, ko jo je opazoval ali se bavil ž njo.
Ni je domače živali, da bi jo primerjali mački. Kakšna je že nje glavica! Ušesa stojč lepo pokonci; iz njih že lahko sklepamo, da izvrstno sliši. Skoro pod njimi so lepe oči, ki gledajo sedaj takd nedolžno kakor oči nedolžnega deteta, sedaj pa zopet takd srepo, da se je nehotč zbojiš. Dalje gobček s krasnimi brki; kadar jč ali pije, ne vtakne ga hlastno v jed ali pijačo kakor druge živali, ampak jč takd mirno in snažno, da se je ne moremo nagledati. Teld ji ni niti prekratko niti predolgo, vse je v najlepšem razmerji, vsaka poteza taka, da si je ne moremo misliti lepše. Kadar počiva, tedaj se počasi izteza in zopet zvija, in če grč ali skače, vedno iste krasne poteze: človek bi menil, da je vse prožno, da nima nič kostfj. In če pogledamo nje tačice in rep, zopet isto razmerje in ista gibčnost! Zlasti rep, ki se vedno giblje, je takd rekoč izraz njene nravi: kadar ji je dobro, igra se ž njim in ga lovi, nekamo grozeče pa ga dvigne, kadar gleda sovražniku v oči.
Nikdar mačka svoje urnosti in gibčnosti ne kaže bolj, nego če pade z višjega prostora. Obče znano je, da pade mačka vedno na noge, če jo vržeš ali spustiš iz katerekoli višine; menj znano pa je morebiti, da so si zaradi tega svojstva zadnji čas francoski učenjaki belili glavo.
Doktor zdravilstva E. J. Marey, ki se že dlje časa bavi z živalsko mehaniko, predložil je lani poleti v seji francoske akademije razpravo o omenjenem mačjem svojstvu ter podkrepil svoje trditve s podobami. Te podobe je napravil po hipni ^fotografiji in ž njimi dokazal, da mačka res vedno pade na noge. Toda ker je pri teh prvih poskusih dal mačko v roke svojemu asistentu, ugovarjali so mu nekateri učenjaki, da se je morda mačka v zraku obrnila vzpričo gibljaja asi-stentove roke. Ta ugovor se je zdel Mareyju takd važen in upravičen, da je poskušal še dalje. Obesil je namreč mačko na drobno vrvico, prerezal nit in — mačka je zopet padla na noge.
To je bilo tedaj dokazano; a učenjaku ni bilo dovolj; vprašal se je, zakaj li pade mačka vedno na noge? Do povoljnega odgovora so ga navedle podobe padajoče mačke, katere si je napravil s pomočjo hipne fotografije. V trenutku, ko je vrvico prerezal, imela je mačka hrbet nizdolu, noge navzgor. Takoj natd pa iztegne dve nogi na desno, drugi dve na levo, in sicer prednji dve proti glavi, katero tudi nekoliko nagne, zadnji dve proti repu; zajedno skrči hrbet. Takd preide težišče na zadnji del telesa, in zatd se začne žival obračati. Toliko da se je obrnila za 180 stopinj okolo svoje osi (= hrbtenice), izpremeni ležo svojih nog in čaka, da pride na tla. — Ta poskus in poskus profesorja matematike M. Depreza z dvema kroglama, oboje je ovrglo trditev tretjega učenjaka Delaunayja in njega pristašev, češ, da se nobeno prosto padajoče teld ob padanji ne more samo od sebe zavrteti okolo svoje osi.
Ali vrnimo se k mački. Vemo, da tudi drzno skače in pleza ; mačka ne poznä vrtoglavost in strahu, kadar skoči na visok zid ali spleza po visokem drevesi. Saj vč, da jo nje gibčnost otmč vsake nevarnosti. Ker že govorimo o teh telesnih vajah, omenimo še, da mačka tudi plava, najsi drugače ne ljubi vode.
Prav takd kakor sluh je razvit mački tudi tip, čegar prvi organ so nje tipalnice, njeni brki. Toliko da se dotakneš samd jednega izmed njih, stresne z glavo in jih jezno umakne; skoro bi rekel, da mačke ne moreš ujeziti lože. nego če jo pogladiš za brke ali jih celd poprimeš nekoliko bolj trdo.
Znano je, kakö občutno je mačje okö proti svetlobi. V očesi se ji podolgasta zenica ponoči razširi in v mraku se ji oči svetijo. Okd odbija žarke, ki se nabirajo o njem, in če se nam zdi še takd temno, morajo žarki venderle nekje dohajati v temo, ker bi se ji sicer oči ne svetile. Svojstvo mačjih očij, da se zenica podnevi skrči, ponoči pa razširi, uporabljajo Kitajci po svoje: slaven francoski misijonar, ki je prehodil vse Kitajsko, pripoveduje, da rabijo mačje okd za uro.
Nobena druga žival pa se ne meri z mačko, kar se tiče snaž-nosti. Če se ne igrd in ne spi ali če nima drugega opravila, vedno se snaži, liže in gladi. Jezik je gibčen in ker ima drobne kaveljčke, raskav in oster. Z jezikom pride mačka do vsakega dela svojega telesa razven do čela in ušes; le-tä pa gladi in snaži s tačicami, katere si prej zliže in takd umije. Ko grč od jedi, ni na gobčku ali na brkih ničesar, kar bi si prihranila za večerjo. Na dež ne hodi rada, ker sploh ne trpi' vode, in če grč ob dežji čez ulice, skrbno se izogne vsaki luži.
(Dalje prihodnjič.)
Srčne želje.
okopali so ji mater. Vzeto duše ji je bilo pol; Lice so kropile solze In hladile ji pekočo bol.
Videl sem mladenko l>edno, Zasolzilo trikrat mi sreč, Padli so mi stihi v dušo: Srčne solze zdaj na dan hite.
j. š.

Blagih nc!
ko bi vedel, kje je Lete, Sel bi tja — na kraj sveta; In napil se vode svete, Da bi mir dobil sreri.
Vse potopil bi spomine — lllage tudi? — Blagih ne! Rajši imam bolečine In spomine ž njimi vse!
Framčan.
■ Sirota.
Spisala Marica.
t*.
epa mesečna noč meseca novembra. Morje je mirno, da se komaj sliši pluskanje njegovih valčkov ob skaloviti breg. Mesec se ogleduje v gladkem površji, fn zdi se, kakor bi bil zazibal ribiče in čolne, raztresene tu in tam, v sladek sčn. Na bregu ob cesti je hišica sama, tiha, zaprta, sezidana v takd čarobnem kraji; videti je, da je z malim senčnatim vrtom zgrajena samd zatd, da se tu sanja najslajši sen ljubezni.
Zadnje štirih oken se odprč polagoma, oprezno, in v njem se prikaže deklica. Lase ima razpletene, barve so morda kostanjeve, morda plave, ali v mesečini so sreberni. Nasloni sc ob trdo staro blazino in strmi v lepo noč . . .
Prav danes je dve leti, odkar je v tej puščavi, kamor jo je pri-vcdel oče iz samostana. Prej ni mogel, ker sam ni utegnil, drugega pa ni bilo nikogar, da bi jo bil nadziral. Kolikokrat je sanjala med pustimi štirimi zidovi o tej hišici z morjem in vrtom ter si želela in kopernela po nji! Sedaj pa, kakd se je že naveličala pozimi in poleti te lepote, ki jo dela tožnejšo prav zatd, ker je prelepa in ker uživa to lepoto takd sama! Mesto tam je daleč, dolgo uro z vozom, in sedaj, ko nimajo več voza, čepeti mora tu vedno sama s svojimi mislimi . . .
»Oh, nesrečni papä!« vzklikne deklica nehotč, »koliko si vender zakrivil s slepo ljubeznijo do mene!« —
Pravijo, da so vsi umetniki taki: Trosijo in uživajo brezskrbno, ne da bi mislili na bodočnost svojo in svojih ljudij.
Kako je bilo nekdaj tu veselo, osobito ob nedeljah! Tedaj je bila deklica sicer še otrok, a dobro se spominja, kakd dolga vrsta vdz je čakala izletnikov, ki so prišli na posete. Kakovi kriki in smehi! Gospodičine, prijateljice njenih sestra, lepe. mlade, v slikovitih svetlih oblekah so čebljale in pele; mladi možjč so jim pomagali; stari so resno razpravljali o umetnosti vseh närodov, otroci pa so skakali ob bregu. Kakd so zanje trepetale matere, ko so bežali daleč tja v gozd. Matere ? Njene ni že davno! — Polagoma je izginil drug za drugim. Dve sestri sta se poročili in skoro potem umrli, za njima je šla mati, za njo pa še drugi štirje, drug za drugim, da je ostala naposled sama
pri očetu! Še so kdäj prihajali na lahkih vozčh in brzih konjih k očetu, ali ta ni bil več vesel. Roke so se mu tresle zjutraj in zvečer, in le sredi dneva je mogel držati paleto in čopič takd mirno kakor nekdaj. Ali videti je bilo, kakor da so mu izginile iz duše vse ideje, katere je uprizarjal nekdaj takd čudovito lepo. Naposled je zaprl umetniško delavnico, iz katere je izšlo toliko slavnih del, poslal njo, dva-dvanajstletno deklč v samostan in se preselil v mesto. Prijatelji so izginili, v mestu si je nakopal navzlic svoji ljubeznivosti in angeljski dobroti mnogo sovražnikov. Slikarji, ki so vedeli za njega prejšnjo slavo in njegove slike po svetovnih izložbah, bali so se ga — bil je strog kritik — ter napovedali vojsko njemu in vsakemu njegovemu delu. Čudo ni; dandanes se je izprevrgla umetnost v rokodelstvo, saj se ne ceni malo ali nič, in umetnika, dasi je povsod na prvem mestu, potiskajo v kot . . .
Deklici zatrepeče šibko teld; glava se ji skloni na okno, lasjč ji obsujejo bledi obraz. Naposled dvigne glavo, da se ji lasjč spustč zopet nazaj, in premišlja dalje in dalje . . . Ko bi bil vsaj oče imel srečnejšo idejo, ko bi jo bil dal v take šole, da bi dobila naposled diplomo! Tedaj bi je ne mučila bodočnost in misel, da mora živeti ob njega trudu, ko bi mu že vender lahko pomagala. »Vzgojiti jo hočem za dom!« dejal je. Za dom — nesrečna misel! Govoriti res zna nekaj jezikov, poje in igrä kakor marsikatera učiteljica, ali kaj ji pomaga to, ko nc vč svojega znanja oddati drugim ljudčm, in če bi znala, ko nima izpričevala, da znä!
Za domi — Pripraviti malo oskromnega obeda, krpati, šivati in to, dokler je oče živ, toda potem? Za kakov dom potem? Vsi ti očetje so takd zaljubljeni v svoje hčere, da mislijo, če zaostanejo vse druge, vsaj njih hčere bodo imele svoj dom, bogat, morda ccld gro-fovski dom, najsi jim niso prihranili tisočakov . . . Kakd so po tolikih izkušnjah venderle preprosti!
In sanjala je, reči mora, da je sanjala v samostanu, ko si je živo domišljijo še bolj razvnemala z raznim čitanjem.
Slikala si je svoj prvi ples s takimi pripravami in z isto svečanostjo, kakor se je pripravljala nanj Nataša v »Vojni in miru;« rožno svilnata obleka, pokrita z belim krčpom, stari včliki voz, drdrajoč po gladki poti proti mestu; začudeni vzkliki ob nje vstopu, skoro potem zaročena — in poročena--dä, vse to si je domišljala med samostanskimi zidovi, kamor ji ni došla novica o bedi očetovi. In ko se ji je v sladkem sanjarjenji odkril »on«, bilo ji je srce hitreje in dnevi
so ji potekali brže in veseleje. In potem? Prišel je oče star in bolan . .
4*
Ko jo jc opomnil, da mora domov, da ima že osemnajst let, tedaj se ga je oklenila ter zajokala od zadovoljnosti in veselja. Umel jc njen jok drugače in jo tolažil, da mora biti takd, ker ne more drugače. Prišla je zopet v to hišico srečnih spominov, ali kakd je bilo vse izpremenjeno! Najlepšega pohištva ni bilo več, po sobah vse tiho, v delavnici mnogo pričetih slik, a nobena dovršena, vrt zanemarjen, gozd prodan ... In vender še ni vedela za vso nesrečo, še je tekala po stopnicah pojoč, še gojila cvetice in skrbela za očeta in dom ! Le ko je nekega dnč rekla očetu, da je treba denarja za drva, oglje, kavo, sladkor, in ko jo je pogledal takd, da nikoli ne zabi dnega pogleda, le tedaj ji je bilo vse očito. Sedaj že sluti, da tudi hiša ni več očetova, in ne vč, kaj bode ž njim, kaj ž njo. Oditi od njega, poiskati si zaslužka, da pomore njemu in sebi? Ostaviti ga starega, bolnega, brez pomoči, ali iti ž njim v mesto ter za negotov zaslužek plačevati še stanovanje? . . .
Deklica se vzdrami. Mračno pogleda proti jasnemu nebu ter zajoče. Mcscc pa plava tam gori in sveti bedni deklici takd kakor srečnim zaljubljencem, ki mislijo, da jc ustvarjen samd zanje! . . .
II.
Pozno v noč se je zaprlo okno. Uboga Ida! . . .
V tisti zimi, ko jc prišla iz samostana, šla je res na prvi ples s hčerjo obogatelega trgovca, ki je prihajal že nekaj let v njih hišo na letovišče. Kakšne priprave, kakd ji je bilo sreč, ko je popravljala preprosto obleko! Koliko sanj pred tem plesom, ki jo je takd prevalil ! Njena tovarišica, debeluhasta, neumna, a dobra deklica zabuhlega obraza, majhnih neznatnih očij, velikega nosu in visokega, gladkega čela: ta je oddajala nji, lepi, izobraženi, a ubožni slikarjevi hčeri, plesalcev, ki so ji bili odveč. Tega ne pozabi nikdar! Zaman se je tolažila, da je bil to ples samih trgovcev na »drobno« in na »debelo«, ki nc poznajo drugega nego denar; zaman si je dejala, da je bila neznana — besede, katere je čula tu in tam dnega večera, Šumč ji še vedno po ušesih. Kakor bi bil nje oče mazač in bi ne bil dal človeštvu takd znamenitih velikih del! Bil je to njen prvi in zadnji ples; spoznala jc, da smejo tja ne na zabavo in razvedrilo, ampak na kandidiranje samd — bogatinke.
Tovarišica njena s štiridesetimi tisoči se je zaročila še tisto zimo in skoro potem tudi združila svojo usodo z usodo mestnega trgovca. Imela ja ložo v gledališči, kopala se vso poletno dobo in si prirejala dragocenih oblek po najnovejšem kroji. Oče njen je imel pred desetimi
leti izloženo vso svojo trgovino v veži stranskih tržaških ulic, in takrat je jednajstletna Emilija merila trak in druge malenkosti svojim odjemalcem. V šolo je hodila le štiri ali pet let, ker jo je hotel oče zgodaj naučiti, da je le denar svetä gospodar. Ker so bili za ta uk vsi dovolj nadarjeni, odšli so kaj skoro iz dne veže ter odprli v lepših ulicah majhno prodajalnico, kateri so dodali vsako leto po jedna vrata, in sedaj so imeli že jedno najlepših prodajalnic v mestu! —
Drugega popoldne potem, ko je Ida dolgo časa strmela v noč, sedela je ob očetovi postelji. Bil je danes slabši in ni mogel vstati. Ida ga skrbno izprašuje, kažoč vesel obraz, na katerem le globoka zareza priča o nje skrbčh. Dan je bil hladen, toda jasen, in solnce je sijalo skozi na pol zaprte veternice v spalno sobo umetnikovo.
»Uboga hčerka«, deje bolnik po dolgem molku, »le zate me boli sreč —«
»Oh, papä, kaj li govoriš! Lahko si žc käj zaslužim, če bi bilo treba; pusti take misli!«
»In ti ne misliš nikdar, Ida, ne srdiš se nikdar na očeta, ki ti ne more dati prijetnejšega življenja?«
Ona ga solznih očij poljubi na belo brado.
»Glej, kakovo gubo imaš tu le na čelu, in vender praviš, da ne misliš nikdar! Če bi ne imela mene, starega, bolnega očeta, bilo bi ti morda bolje z vzgojo in tvojo izobraženostjo . . .«
»Ne besede več, papä, ako me nečeš razžaliti«, pravi ona s tresočimi ustni in tresočim glasom.
Oba pomolčita nekaj časa, in slišati ni drugega nego jednako-merno tikanje stenske ure in bolnikovo počasno dihanje. Zdajci pridrdrä voz in se ustavi. Pripeljala se je Idina debeluhasta tovarišica, ki je po poroki še bolj otolstela. Težko sopeč, pripovedovala je Idi po stopnicah :
»Nocoj je v gledališči predstava na korist prvi igralki — saj veš, kakd jo hvalijo — gledališče bode izvestno lepo polno, zatd bi rada oblekla novo obleko od moärja in dela nase briljante, ki mi jih je zadnjič podaril moj mož — oh, ti jih še nisi videla — krasni so ! No, vidiš, mojega moža ni tu, mojih prijateljic ima vsaka svojo ložo, jaz pa nimam nobene, ki bi me spremljala. Pojdi ti z menoj, videla bodeš, kakov blesk bode nocoj.«
«Ne morem, papä je bolan.«
»Vidiš, poskrbela sem tudi za to. Spodaj na vozu še sedi moja stara Katarina, ki mu postreže to noč; jutri zgodaj pa se vrneš.«
»Kaj bodo predstavljal?«
»Ne vem — počakaj . . . .Očetovo hišo4 Sudermannovo!«
»Dobro«, deje Ida, »grem. Počakaj samd, da povem očetu in vidim, kaj poreče.«
»Pojdi, Ida«, pravi bolnik z žalnim nasmehom, »dolžni smo jim veliko . . . Tukaj v tej hiši smo tujci in morda nas trpč samd še do poletja.«
Objokanih očij povč Ida Emiliji, da jo spremi. Odvede jo v obedno sobo ter grč, da obleče svojo večno temnoplavo obleko; natd naročf stari ženi, česar je treba, poslovi se od očeta genijivo, kakor bi bilo za vedno, in zdrdrä s tovarišico proti mestu.
III.
Kdor grč v gledališče samd zaradi predstave ter ima ob dnih besedah, ki se govorč na odru, sreč in misli, ta je mučenik, če je poleg njega kdo, ki ga nadleguje z vsakdanjimi pogovori in opazkami. Takd se je godilo Idi.
»Ali vidiš dno v črni svilnati obleki, rumeno obšiti ? To je soproga doktorja B., ki se je dobrikal meni. — Kateri briljanti so večji in se bolj leskečejo, moji ali dni gospč Minazzijeve? — Ona temno-rdeča obleka je videti takd draga, pa je le po jeden goldinar in dvajset krajcarjev« . . .
Tam na odru pa je govoril polkovnik, da nečimernost razjeda človeštvo do kostij; desna roka se mu neprestano trese od dnč, ko je težko zbolel, ker mu je ušla prvorojenka.
»Kakd je podoben mojemu očetu!« misli si Ida, ne odgovarjajoč svoji tovarišici.
Odškodovala jo je zatd med dejanji. Nenavadno zgovorna je pograjala opravo te in dne ter dejala, da je njena (Emilijina) oprava najukusnejša, najlepša, da so njeni briljanti največji in da ji gotovo zavida marsikatera. Hitela je hvaliti in pripovedovati o vsem, o čemer je mislila, da bi jo potem izpraševala.
»Naučila sem se laskati in hliniti«, mislila je sama v sebi; »ali kaj morem za to, če svet hoče takd in ni moči izhajati drugače?«
»Kaj je usoda gospodskih deklet v teh malih mestih? V kotu čepeti in plesti nogavice in čakati, da pride milostno ponjo — rešitelj mož, a če ga ni, hirati, veneti trpeti moralno in telesno v skrbčh za bodočnost.« Takd nekamo je govorila Magda, vrnivši se domov kot imenitna in bogata pevka.
Te besede so segle Idi v dno sreä, da je rekla nehotč polglasno: »Zame, kakor nalašč zame!« Pripovedovanje Magdino o prošlosti in
o otroku jo je vznemirilo se bolj, da je odšla iz gledališča vsa raz-vneta in da je spala prav malo in nemirno.
Drugega dnč je vstala z odločno mislijo: »Ako se zgodi, česar se mi je bati vsak dan, tedaj, oh, tedaj naprosim, da mc vzamejo med igralke . . .«
Od tega večera so jo naudajali novi upi. Priskrbela si je nekaj najnovejših dram in se tam v zadnji sobi vadila in glasno govorila kadar je oče za nekaj časa zadremal.
Zapomnila si je osobito »dne« besede Magdi ne in patos, s katerim jih je govorila; ponavljala jih je vedno po stopnicah, na postelji, pri delu, vedno, vedno, V takih mislih ni niti zapazila, kakd ji je oče od dnč do dnč slabši in kakd ni daleč dna usodna ura, ko ostane sama brez sorodnikov, brez prijateljev, brez imetja . . . Govoril je čimdalje menj, in od vseh mnogih nekdanjih prijateljev sta se ga spominjala lc dva ter prihajala od časa do časa.
Bilo je meglenega dnč. Ida je sedela pri oknu v sobi očetovi in mislila. Vzdrami jo nenavadno krepak očetov klic:
»Pojdi sčm, Ida«, pravi ji, »in obetaj mi, da ostaneš vedno poštena, in da nikdar proseč ne iztegneš roke.«
Razumela je takoj, da mu to ni šinilo v glavo šele sedaj, nego, da je samd zaključek dolgega mučnega razmišljanja; vender je dejala, skrivajoč bol, katero so ji zadele te besede:
»Oh, papä, kakd čudno govoriš časih!«
»Ne, prisezi in zapomni si, da si prisegla umirajočemu očetu.« —
Teden dnij je bil trpel hude telesne in tudi duševne bolečine, poslednje le zaradi hčere, in videti je bilo, kakor bi ne mogel umreti zaradi nje. Sedaj pa je umolknil, kakor da so ga minile vse bolečine, in Ida je morala gledati, kakd mu je hiral duh bolj in bolj vsak dan, vsako uro.
Nekega dnč sta bila dnadva prijatelja pri njem; Ide ni bilo v sobi.
»Vem, da želi Ida, naj bi poskrbel tudi za dušo, a ne upa si zreči te želje, češ, da me ne vznemiri. Preskrbita vidva . . . Takd čudno mi je, ko se mi v noččh brez spanja prikaže dna moja slika o sodbi — saj vesta, na pariški razstavi je bila — in tedaj si mislim: ,Kaj, ko bi bilo res, kar so me učili dečka, kar pa sem potem pozabil — — ,tam' je vse neizvestno, temno« ..
Ko sta prijatelja opravila tudi to, ostal je bolnik miren, tih in ležal kakor teld brez duše; saj ni čutil več ni bolečin ni videl njenih
solza! Ni ga več skrbela njena bodočnost; gledal je v praznoto, kakor bi videl tam käj znamenitnejšega in kakor bi bilo, kar je okrog njega, le malenkostno, neznatno . . .
Ko sta bili kesneje obe prijateljski rodbini z Ido ob njega postelji, obrnil se je z njih pomočjo težko proti steni in izdihnil.
(Koucc prihodnjič.)
K petemu sešitku Wolfovega slovarja.
IzpeljAznznje: Matakovič 2.76 iz peldi samo nekojeh ne more se včiniti izpeljavanje na vse. — izpeljivati: Gašparoti 1.972 kaj izpeljiva iz rimskeh igrih ludis Quinquatriis zvaneh. — izpisovanje: Zagrebec 1.274 si glave teru vu izpisavanju vekovečnosti. — ad izplakati: Zagrebec 2.107 krvavemi suzami vredne su tvoje nesreče izplakane biti. — iz-pravdati durch Processieren gewinnen. Habd. ad. 395 zače se pravdum groziti lajharu. On se pak ništar ne prestraši, nego mu batrivo odgovori: pravdaj me i kaj izpravdaš, naj ti bude. — izrečljiv adj.: Gašp. 1.959 Fulbertu tvojemu jezika pentavost izvračila jesi. mene tulikaj na hvalu tvoju izrečljivoga vučini i razbornoga. — izrltati: Habd. ad. 775 oštarijaš doteče na pomoč žene i obodva stanovnika vun na vulicu izritahu, (morebiti je tiskarska zmota za iztirahu ali izrivahu). — Vzgledi za izsmrcati: Habd. ad. 592 kurvarija izpije i izsmrče iz tela vsu skoro naturalsku vlagu. 771 kaj pri nje čuti penezec ... od nje kot pijavka izsmrče. 738 vse prešti-manje bližnjega izsmrču. — iztenčati, kaj tanko narediti: Habd. ad. 371 s kulikem trudom svoje krhko platno, svoje mlahave mrežice tke pavuk! kuliko krat obhaja, s kulikum meštrijum spušča se na svojem končecu, da ga na drugu stranu primekne! Kak se vsega iztenČa, da skoro čreva iz sebe izhiti! — iztolndčiti: Zagr. 1.218 njegove hudobe isto sveto pismo ne more iztolnaČiti. — iztegniti iztrgnem = iztrgati: Habd. ad. 471 težko je iz kanjuhoveh nohtov ptiču ku zgrabi osloboditi, skoro je teže iz ščepcev skupoga človeka, kaj je jenkrat zgrabil, iztrgmiti\ takö velikokrat zraven iztrči. — izvidanje die Ausforschung: Kocijančič filot. 4,58 ni potrebno činiti ovo izvedanja z nepokojnostjum (o izpraševanji vesti.). — izvisiti izvlsim erhöhen erheben, to je glagol, ki se v kajkavskih knjigah pogosto čita za književno hrvaški uzvisiti: Habd. mar. 464 vidimo svetu katoličansku veru poteptanu, tursku i jeretičansku iz višenn. Matakovič 2.83 bog je njega . . .
tak na velika čast poštenja izvisil i t. d. i. t d. — iz višat i iter. ad. izvisiti: Habd. ad. 343 vsaki kteri samoga sebe izviša hoče ponižen biti. — izvi-šdvati iter. ad. izvisiti: Kovačič Kemp. 203 ova milošča . . . človeka od ze-mčlskčh na ljubiti nebč.ška i zvišava — iz više n kot adj. erhaben: Kovačič Kemp. 206 toliko je izvišeneja ova milošča da ... i. t. d. — izvlšenost die Erhabenheit: Mat. 2,19 vu takve izvišenosti i oblasti nas ne gledf z okom srditem, i. t. d. — izvoljinje'. Zagr. 1.254 drugo znamenje izvoljenja za diku nebesku je ovo:... — izzidati erbauen : Habd. mar 455 lepu cirkvu izzida. 408 na onom mestu cirkvu izzidžu (,izzigyu'). — izgdnjka f. das Räthsel Gašp. 4.724 pravo ne zeznate doklam mi ne izgonite onu staru izganjku negda od prejakoga Samsona gostom svojem postavljenu. — Jabolka f. zavoj pri prešnem vretenu. — jadmenica in ječmenica neko debelo sladko jabolko. — jadoviten = jadovit Zagr. 1.630. — jddrka f. = jedro: Vranič rob. 1.84 kad bi (Robinzon) ovu lupinu odprl bil, došel je do jedne jako sočne jadrke. — jdgodek m. imč prascu. — jahat! pravijo petelinu. — jdhlica f. die Hechel, glej ahla Vranič rob. 1.145 najzadnič jahljaju ga (Ion) čez jahlice doklam čisto predivo ostane. — jahljdti hecheln, glej: jahlica. — jäker jäkra m. luknja na hlevu skozi katero se seno meče, štaj. — ad janar\ kadar težaki kopljejo, tisti, ki ukazuje kakö široko imajo kopati, zove se jandr, a pravec, v katerem kopajo, zove se jan, a jdniti jc kopati po janu. Varaždin. — jandračona f. Andreaspfel, neko sladko jabolko. — jdrika == jarica (kokoš). — jarme n m. pulicarica dysenterica. — jašprišt m. Krzpriester. —
(Dalje prihodnjič.)
M. Valjavec.
LISTEK.
Gluhonemi. Zgodovina in sedanja metoda njih vzgojevanja. Spisal Anton Riultž, učitelj v goriški gluhonemnici. 25 slik. V Gorici 1894. Tiskala in z. »Goriška tiskarna« A. Gabršček. 341 str. — Več o tej znameniti knjigi prihodnjič.
Slovanska knjižnica. V 29. snopiči čitamo zopet nekaj ndrodnih pripovedek iz Soških planin, katere je zbral in napisal A. G. Motivi teh pripovedek so sicer do malega znani, vender je zanimljivo videti, kako jih preprosti narod uporablja iu veže v nove pripovedke. V obče je zbirka lepa, sosebno »Štrijon« nam je jako prijal, želeti pa bi bilo, da bi bil g. pisatelj iz estetiških ozirov ali popolnoma izpustil dno pripovedko o Mevščtu, (str. 38,) ali pa jo vsaj primerno ublažil. Marsikaj je v nji takd robatega, da ni ravno v prilog lepemu štivu. Tudi drugje bi bilo ^emtertja dobro zameniti nekatere malo lepe izraze, najsi živč v narodni govorici: »vlačugarsko motovilo«, »krevsalo krevsasto« str. 7., »mrha mrhasta« str. 47., »mlinarjev trebuh je crknil« str. 56. — V jezikovnem pogledu bi omenjali, da je pač bolje reči namesto »ona nima časa« (str. 9.)
— »ona ne utegne«; deklica tudi ne leta po gradu (str. u) nego bega ali kakorkoli; »proč teči« (str. u.). Zakaj »zlo///« (str. 15.) in ne »zlo//*/?« Zakaj »oribati« (str. id.) in ne »odrgniti, otrcti?« — »Kralji in cesarji ... so res že velike živine'« (str. 27.). Kupec je postal bled (str. 34.), prav; prebledel. »Ven teči« (str. 35.), »vrat/ca« (str. 35.) »vrat/im« (str. 53A — Nasprotno pa so nam jako po volji besede kakor »rodno (suho zlatd«, »zgroziti se na tla« = zgruditi se od strahtf, in še nekaj drugih.
V 30. snopiči so natisnjeni trije izvirni spisi gospč Pavline Pajhove: »Najdenec«, »Dneva ne povč nobena pratka« in »Nekoliko besedic o ženskem vprašanji«. Zadnja dva sta znana že od drugje; »Najdenec«, preprosta, vender pa zanimljiva povest, še ni bil nikjer natisnjen. Zdi se nam, da govori kmetsko dekle na strani 15. vendele nekoliko premodro. — V 31. snopiči se pričenjajo E. Herolda »Slike iz Prage«, o katerih izpregovorimo kaj več, kadar bodo zvršene, 32. snopič pa obseza dve povesti: »Ne bodimo lipov les«, spisal Fr. Pravda (Vojteh Illinka), poslovenil Simon Pomolov, in nove-leto »Blazni goslar«, češki spisal Josip Kajetan Ti/l, poslovenil /i. Petrič. Prvi obraz opisuje, kakd se je v vasi Popačini na prigovarjanje žida Cunjarja ustanovila nemš.ta šola in kako se je naposled zopet odpravila, noveleta »Blazni goslar« pa je po svoji dispoziciji takd zmedena, da ne veš prav ničesar, ako jo prečitaš samo jedeukrat.
Popotnikov koledar za slovenske učitelje. Sestavil in založil Mihael J. Nerat, nadučitelj in uiednik Popotnikov v Mariboru. — To jc že osmi letnik tega koledarja, ki obseza poleg koledarskih stvarij popoln imenik šolskih oblastev, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osebja po Južnem Štajerskem, Kranjskem, in slovenskem delu Koroškega po stanji začetkom šolskega leta 1894./95. Lani je koledar izostal iz raznih vzrokov; kolikor pa vemo, pogrešali so ga močno učiteljski krogi, zatd smo uverjeni, da dobi letošnji koledar tem več odjemnikov med uČiteljstvom, pa tudi med drugim občinstvom, ki se zanimlje za šolske stvari. Koledar prinaša na prvi strani lepo izvedeno sliko g. ravnatelja H. Schreinerja, častnega člana »Zaveze slovenskih učiteljskih društev«. Cena vezanemu izvodu 1 gld. 30 kr., po pošti 5 kr. več. Naročnina se pošiljaj uprav-niŠtvu »Popotnika« v Mariboru.
Triindvajset cerkvenih napevov za moški zbor. Zložli Ign. Hladnih. Op. 21. Natisnil in založil K. Milic. — Ako bi hoteli označiti to delo takd rekoč po impresijo-nistiškem načinu moderne francoske kritike, tedaj bi bili prvi vtiski: osladnost, brez-misclnost, praznota. Pri nas pa je, hvala Bogu, korenita nemška ,,šolmašterska" kritika za sedaj še tako čislana, da moramo zvezek venderle opisati nekoliko podrobneje, ali vsaj rečene prve vtiske opravičiti potem dedakciji, lepo kategoriziranih z I., l.t a i. t. d.; sosebno tudi nečemo, da bi nas kritika naših kritik nekoliko polasala, kakor se je že zgodilo. Torej I. Prikladna cerkvena pesem bodi pač, ako je namenjena jako dobrim kristjanom, zlogovita, strogo cerkvena, liturgiška, za druge ljudi pa bodi vsaj religijozna, pobožna (nam bi bilo že zadnje svojstvo oovolj). Po dobri polovici gorenjih pesmij bi se dalo, ako se pojo nekoliko živahneje, kaj uspešno — marširati. Občinstvo samo pa naj razsodi, ali se morda spominja kje gregorijanskega ali drugačnega korala & la marcia ; nam vsaj ni bilo nikoli, poslušajoči m Radeckega koračnico, pobožno pri srci. — II. Vsaka skladba bodi pač v čisto glasbenem oziru nekoliko bogata, kar se dostaje melodiških, ritmiških in harmoniških odnošajev. Gledč melodije ne zahtevamo od cerkvene pesmi nič bujnosti — melodija tudi ni baš slaba stran Hladnikovih napevov, samo da zaman iščeš v njih cerkvene melodije, le poredkoma pa iztakneš käj plemenitih. — Ritmika: Številke i„ 3., 4., 5., 6., 10., n., 13., 14., 15, 16., 17., 19.. 20. pričenjajo vse z istim ritmiškim motivom, s punktirano četrtinko, varijirano z nastopom ali brez njega\ tedaj kakor nalašč za korakanje! — Ocenjevalec pred menoj je v nekovem poročilu z Janovim
licem pesmi označil za harmoniško originalne, zanimljive. Pač res. Kdor more v 23 zborih v dvotaktdvnih oddelkih kadencirati od pete do prve in od prve do pete stopinje, tega lahko imenujemo zanimljivega, kar se dostaje njega doslednosti. Odprimo prvi „Tantum ergo". Prva kadenca: G. C. Druga: G, C Tretja: C G. Četrta: G, C. Peta: C, G. Šesta G. Sedma G, C. Modulacije se skladatelj, pač kot nodosleduosti v izbranem tonov-skem načinu, dosledno izogiblje. Potrebno zlo pa je, da se časih izogne v tonovski način dominante, nekolikokrat celo v način Subdominante. Ti mali modulatorski grehi pa niso vselej brez kazni. Tako se je v štev. 2. skladatelj iz B-dura spustil v F-dur, in le drzen vratolomen skok ga je zopet srečno privedel v B dur. — Da v svoji analizi ne pozabimo nobene točke: zunanja oprava vse zbirke je vredna tople pohvale: lep tisek, lepe note na lepem popirji. Iti končno zasebni pouk. katerega smo si pridobili iz skladeb? Da za skladanje ni sreba samo nadarjenosti, nego tudi temeljitih teoretskih študij in zlasti dobrega, izčiščenega ukusa. In dalje še zasebnejši pouk: da je kdo lahko prav dober kristjan, ob tem pa jako slab glasbenik!	K. IJoffmeisler.
»Jugoslavjanski Stenograf t. Početkom meseca januvarja stopi tj u g osi a v-j an ski Stenograf« v VI. tečaj v novi obliki, povečanem obsegu iu z obilejšo vsebino, uredovan po svojem prejšnjem programu. Imel bode novo posebno prilogo: »Glasnik, kuhurno-zgodovinski za južne Slavjane« s slikami. Izhajal pa bode mesečno (razven meseca avgusta in septembra) v zvezkih po 21;., tiskane pole (okolo 40 stranij velike osmerke) v slovenskem, hrvaškem, srbskem in bolgarskem jeziku z latinico in cirilico. »Jugoslavjanski Stenograf« bode prinašal članke o svoji stroki, potem o pisanji sploh, o pisalnih strojih i. t. d., »Glasnik« pa bode imel te-le oddelke: cerkev in šola, književnost in umetnost, glasba in gledališče, naravoslovje in potovanje, trgovina in obrt, promet, društvene novice in raznoterosti. V vsakem oddelku se nahajajo dopisi ali kratke novice iz raznih krajev na slovanskem jugu. Cena listu zajedno s prilogo ostane ista, dasi bode skoraj trikrat večji od prejšnjih letnikov, t. j. za vse leto 2 gld. 50 kr. Naročnina se pošilja z mednarodnimi poštnimi nakaznicami uredniku g. prof. A. BczenSku v Plovdiv ali pa g. Drag Hribarju v Celje, kjer bode list izhajal.
Ilustrirana izdaja Prešernovih pesmij. Knjigarna Bambergova pripravlja ilustrirano izdajo Preščrnovih pesmij. Imeli smo si priliko ogledati nekatere ilustracije —■ mimogredč bodi omenjeno, da so se izdelale v Parizu — in priznati moramo, da so krasne, umetniško dovršene. To bode res izdaja, ki se lahko položi na vsako salonsko mizo, dostojna prvega našega pesnika, čegar dosedanje izdaje niso, da bi se baš ponašali ž njimi. Dobiti utegnemo novega Preščrna okolo Velike noči.
Slovensko časopisje. Goriška »Soča« je nastopila letos svoj peti ud vajse ti tečaj in bode izhajala odslej v povečani obliki; ccna ji ostane dosedanja, namreč 4 gld. 20 kr. za vse leto. List pazno razpravlja goriške stvari, ozira se pa tudi na druge slovenske pokrajine. — »Primorec«, ki jc bil doslej priloga »Soči«, izhajal bode kot samostojen list vsak drugi torek; cena 80 kr. za vse leto. Oba lista priporočamo svojim čitateljem. Mimo »Soče« in »Primorca« izdaja urednik g. A. Gabriček dobro znano »Slovansko knjižnico« in od novega leta tudi »Knjižnico za mladino«. Vidi se iz tega, da je ,.Goriška tiskarna" središče književnega delovanja na Goriškem; zato je vredna najboljše podpore.
— Dijaški list »Vesna« je ob novem letu prestal izhajati zaradi preslabe gmotne podpore.
Slovensko gledališče. Predstave meseca decembra m. 1. so se vrstile takd-le : Dnč i. decembra se je predstavljala gluma »Zakotni pisač«, dnč 4. in 7. decembra opera »Prodana nevesta«, dnč y. decembra narodna igra »Čarovnica pri jezeru«, dnč 13. de
cembra vesela igra »Velikomestni zrak«, dnč 15. decembra opera »Prodana nevesta«, dnč 21. decembra drama »Naš prijatelj Njeklužev«, dnč 22. in 23. decembra vesela igra »Pariški potepu h«,' francoski spisala Rayard in Vanderbueh, predelal Teodor Dunkel, preložil Jos. Gecelj, dnč 26. decembra opera »Carostrelec«, dnč 27. in 29. decembra romant iško-komiška Opera »Marta ali semenj v K i c b m o n d u« , spisal IV. Friedrich, uglasbil Fr. pl. l'lotow, preložil A. Funtek. — Izmed teh predstav so bile najznamenitejše vse tri predstave dne 21., 22. in 23. decembra, ko je gostovala članica narodnega hrvaškega gledališča gospodičina l.jerka pl. Šramova. Nastopila je kot Nataša v »Njekluževu« in kot Joseph v »Pariškem potepuhu«, torej v dveh do cela različnih nalogah, iu dosegla v obeh velikanski uspeh. Občinstvo je umetnico odlikovalo, kolikor jo je sploh moglo, in sicer popolnoma po pravici. Da ni bilo gospodičine pl. Sramove, prepadel bi bil »Pariški potepuh« takd, kakor zasluži, navzlic temu, da se je potrudilo vse domače igralno osebje, kolikor je v njega moččh. Igro gospodičine pl. Šramove imenujemo naravnost dovršeno. — Kot operna novost se je predstavljala »Marta«. Naslovno nalogo je pela gospd Inemannova, ki je pokazala, da zmaguje tudi večje partije. Glas ji sicer ni obsežen niti ne krepak, zatd pa čist, prikupen. Nekoliko več igre in živahnosti bi bili pa seveda želeli v tej nalogi. Gospoda Benel in VašiVek sta predstavljala oba zakupnika; prvi je pel v grozoviti mešanici češkega iu slovenskega jezika, tako da se nam ob njega petji nehotč vsiljuje znani Stritarjev verz o slovenski potrpežljivosti, drugi nam je prijal takd v igri kakor v petji. Kar se dostaje g. Perdana kot Tristana iu gospodičine Towarnicke pl. Sasove kot zaupnice ladyjine, pa mislimo, da ni bilo nikogar v gledališči, ki bi se utegnil ogreti za njiju nastopanje, nikar še za petje. — V obče bodi rečeno, da občinstvo pri nas preveč goji opero, oziroma preveč zanemarja dramo. Tedaj Šele, kadar bode občinstvo pridno zahajalo k slovenskim dramatskim predstavam, porečemo lahko, da stoji naša gledališka umetnost na resnično trdni podstavi ; saj imamo pri operi domačega osebja itak ubogo malo!
Doslej pogrešana Repeževa pesmarica iz 1757. leta. O Repeževih pesmaricah so govorili P. J. Šafarik „Geschichte der südsl. Literatur", I., 79.—80., J. Marn „JeziČnik" XXII., 37 —38. in dr. K. Štrekelj v „Archiv fur slav. Phil." XI., 602.—6. Dr. Štrekelj sklepa, da je bilo prvi pesmarici imč „Stih m a Boshia" (ne morda Shtima Boshia?), drugi: „Romarske bukvize" iz X757. leta, o kateri pravi: „wovon noch kein Exemplar bekannt ist'*; tretji; „Nebcfhku Blagu" (Ljubljana 1764) in četrti: „Romarsku Drug« Blagu" (Ljubljana, 1770). Ne vpoštevaje iste prve pesmarice, zaznamenuje ostale tri s črkami A. B. C.
Slišal sem, da je v župniški knjižnici v Dolini blizu Trsta dokaj starih knjig; zatd sem se napotil v Dolino dnč 4. novembra t. 1. Ker pa g. župnika J Varia ni bilo domil, šel sem zopet tja dnč 9. decembra in sem našel pesmarico iz 1757. leta. Uprav dan prej sem bil za svojo „Zgodovino slovenskega slovstva" poslal v Ljubljano „Popravke in dostavke"; zato te pogrešane pesmarice nisem mogel natančneje popisati. Omenjeni pesmarici je ta-le naslov:
ROMARSKE BUKVIZE,
Narprcd je en maihen vuk, koku ima en Romar fam na kratkem ta S. Krishou pol
objifkali: po tem je tudi 12. PESEMI
Od manenge, od prcmifhluvania per Stationich, inu od enih, inu drusih odpustkou: fu-sebnu od teh velizeh gnad, katere skasuje JEsus na Krishni gori tukai u'zerkvi S. Krisha, u' tc Caeiarski Kari Loofli imenuvani.
Leti Romarji fo vezhkrat profili, debi lete Peifmi radi imeli: na tu ta dva prezhaftitliva Gofpuda Caplana tukai. Gospud Franeislik Clempfhe inu Gofpud LucaCodella; rta sdei te hukvize skusi njih shpendanie drukat puftila, inu na fvitlobo dala S' perpu/heniam te narvifokeijhi gnadlive Duhoune Gospo/ke. O. A. M. D. G.
Lete Bukvize inu Pefmi fo fturjcne inu sloshene skusi Philipa Jacoba Repesha. Organifta u' Looshi u' tem leti 1757. Narsadei fem perlushu ene S. Molitve pruli JEsufu.
inu Mariji.
U' LUBLANI, Per Anne Elifal>ethe Reichhardtouke, Uedove, 1757
Na drugi strani so trije reki i z Pregovorov, 8, in dva iz evangelija sv. Matevža
II, 16
Na stran d li 3.-7. je ta-le predgovor:
PREDGOVOR.
Koker u' tem fvetim Jerufalemfkim Meiftu je ta fveti Krishou pod od do ft i Si Papeshou is velikimi odpuftki pognadan; toku tudi na leti Krishni gori u'tem leiti 1743. je ta S. Krishou pot gori poftaulen, ufakatcri Kriftian more lohku sadobiti lete velike ufakdanie odpuflke, glih takflme, koker noter v* Jerufalemu toku dobru sa fe, koker tudi sa dufhe u' vizah.
Nuznu samerkvanie, koku imamo ta S. Krishou pod objifkati: kir leti Mashniki kader veliku folka pride, sa volo spoudi, pridih, nu drusiga duhouniga opravila nemo-rejo ufelei s'vczher, inu s'jutrei sgudei spet <loli hoditi, inu s' Romarji Krishou pot nafai gori pelati. Toku kir fo Romarji spovedani, lohku samorejo tifti vezher, al'pak drugi dan s' jutrei preid, al' po S. Mafhi- ta Krishou pot fami opravet. Kir pak je veliku ludi, de nesnajo ali navedo ga prou opravet; satu bom na kratkem tukei naprei leta navek dopovedou.
II' pervimo je potreba profili sa gnado Boshio, debi ta S. Krishou pot mogli Bogu h'zhafti, inu naf him dufham k'nuzu prou opravet: inu zhe fe neima perloshnofti popreit zhiftu spovedat, toku more tazhaf to popolnama grevengo obuditi, toku dobru zhes te maihene koker zhes velike grehe; slafti zhe fe doshau vei, sa eden, ali drugi smertni greh, more imeti tako mifu, de fe bo potici, zhe bo mogozhe na krishni gori, ali per ti pervi perloshnofti zhiftu spovedau: per tem more imeti terdnu naprei usetje, debi raifhi otu umreti, koker vezh is enim smertnim greham Boga reshaliti.
II' drugimu more ftriti eno dobro manengo, de ta pervi popolnoma odpuftik lam sa fe offra, te druge pak de ufe fhenka tem u'bogim dufhizam u'vizah: koker bo naprei u'ti pervi peifmi sapopadenu.
II' trekimi more per ufakim Stationi pofebe terplenie JEsufovu premifliluvati; koker povei ta tretja Peifem naprei.
Kader bife pak ne moglu prou vafhe ferze h'eni popolnama grevengi omezhiti, taku pogleite, inu pousdignite gori vafhe glave Luc. 21. poglei o zhlovek! en /aciem Chri/li tui, v'oblizhic toiga Chriftufa, P/al. 83. inu bosh vidu, de od pod platou teh nuh do verha ni nezh sdrauja na niemo. Ijaiae 2. Satu milu pofhlufhaitc te befede: O vi ufi, kateri hodite po potu mimo mene. merkaite, pogleite, ali je khi ena shaloft, koker je shaloft moja. Thren. r. Satu ufe JEsus pohleunu klizhe sa fabo, kir pravi: kdur ozhe sa mano hodet, ta ufemi foi Krifh, ne moi, dokler moi Krifh bi nemogu no fit, sakai jc ranmnu teshak. S. Thomas de Vil. Cone. 1. de uno Mart. Na letu premifhlu-vanie, milu sdihni pruli tojimo usmilenimo JEsufu, udari fe na loje peili, inu rezi o Kri-
shani moi JEsus ! ne judie, ampak jell fem taifti, kateri fem tebi ta teshki Krifh mojeh grehou na ramo nalushu, inu na taiftim Krishou.
Po letem pred ta pervi« Station doli poklekni, inu letoku moli inu rezi.
V. Mi molimo tebe JEsu Chrifte, inu zhaflimo te: R Kir ft skus'toi S Krifh ta fveit odreifhu. Po tem s'andohtio moli en O zli a nafh, inu Zhefheno Marijo: Sa letem tudi ta vers. Zhalt bodi Bogu Ozhetu, Synu, inu S. Duhu; koker je bila od sazhetka, toku bodi sdei, inu ufelei, od vekumei do vekomei, Amen. Sa tem fe s' glavo nisku perkloni, inu udari s'roko na toje perfi, inu rezi ; usmili fe zhcs naf, o Gofpud ! usmili fe zhes naf. Inu toku imafh moliti per ufih 14. Siazionah : po poti gredeozh od eniga Stationa do tiga drusiga , moli, ali premif lilui, kar tebi toja audoht noter da. U'Zirkvi pak pred velzim Altarjam moli 6. Ozhenashu, inu tulku Zhefhena Marij, inu fa ufaku faporet rezi; zhaft bodi Bogu Ozhetu, &c. Inu taku saupei na toiga Isvelizharja, de bofh skus: ta fveti Krishou pot sadobu te Jerusalemske S. Odpuftke. Inu ulakateri Kriftian, zhe bi lih u' nobeni bratoufhni ne biu sapifan, vender lohku sadobi lete odpuftke.
Kateri sheli fhe kai vezh vedit, od kot nam pride ta Krishou pot, inu odpuftki; leta nei bere latinske, slafti nemške bukvize; katere fo u' nemshkim gradzu drukane u' tem leiti 1733. u'katerih fe naide; de od veliku S- Papeshou je ta Apoftolska oblaft dana famu PP. Fraucifhkainarjam, de oni po ufim karfhanftvi ta S Krishou pot gori poftavio, de skusi taiftiga ulak dan, zhe ozhemo, te velike Jerusalemske Odpuftke sa-dobimo.
Tudi kateri sheli te S. Molitve imeti, katere fe per Krishoumo potu molio, ta jch more u'Lublani kupiti, ali per PP. Francifhkainarjih dobiti tifte bukvize.
Letukai fo spet drugi popolnama Rimski Odpuftki, fa ufe brate, inu feftrc na Krishi umerjozhiga JEsufa ; de ta dan, kateri fe u'Ieto bratoushno tukai sapifhe, nu per temfe zhiftu fpovč inu obhaja, sadobi popolnoma odpuftik. Satu is ferza sahvalimo na-fhiga Isvelizharja, de nam je dau take velike fhaze, de skusi ufe lete Jerusalemske, in Rimf ke S. Odpustke, fi bomo to vezhno, inu zhafno shtrafengo sbrifali, na tem, inu na unim fveitu. —
Na strančh 7.-9. se čita „Ta 1. Pefem" za majhnim uvodom. Prva kitica slove:
ROmar spufti fe sdej, na ta boshji pot, hiti; stur' dobro mifu prei, odpuftke sa-dobiti: sgrevei fc de fi Boga, doftikrat reshalu ga.
Strani 10.— X2. imajo LITANLE Od terplcnia Chriftufouga. Druga pesem je na str. 12.—15.:
O Moi Romar peidi leifi, na leto Krishno goro; sgrevanu ferze pernefi, JEsus teb' odpuftu bo: narpred sdei premif li smano, kai je on sa te preftau : nu ga profi sa to gnado. deb niemu prou hvalo dau.
Tretja pesem o trpljenji Jezusovem str. 15.—19. Četrti pesmi 19.—21. ni pri-dejan uvod, povč se pa, da se poje: „na visho koker Pefem od Divizc Marije: Grefhnik sh al oft nu fmano p rem if li tu i. t. d. Pelo pesem navaja Štrekelj v svojem spisu v „Arch. f. slav. Phil." „razpravljaje o narodni pesmi o sv. Lekši (Alexius); šesta pesem, str. 23.—26. poje „od tega nebefhkiga Arzata, inu te l>oshje poti. Sedmi pesmi str. 26. do 30. je vsebina: „Od vezh gnad ukupei. Na visho koker Pefem od S Petra Regolata. Katera je poufod dobru snana." Na leto Nedello s' jutrei je spet Pridiga, potlej fo S. Mafhe, po tiftih je Krishou pot, inu kader nasai gori pridejo, je peita Mafha, per kateri fe pojo Pefmi od S. Molitve, satu fe sazhne Krishni teden; katere nifem mogu tukei poftavit, sakai fo 4. per mojeh nedelnih Pefmah u' tem pervim tallu, ali bukvah imenuvanih ftima Boshja: spet druge 4. bodo u' tem tretjim tallu per Pefmah teh exentpeluou: katere ufe moje Pefmi skusi vifoku gnadliuga Excellenza, nu Erz Pifhofta
u' Gorizi fo ble dane PP. Fraucishkainarjam na S. Goro approbirat, inu skusi pomozh Boshjo bodo ukratkim zaitu drukane.
Tudi to Nedello Bratje, inu Seftre kateri fe spovejo, inu obhajajo, sadobe spet te odpuflke; koker je poftaulenu na tiho Nedello sa sgorei
Osma pesem (str. 30.—33 ) poje „od (Irahu Boshjiga" po napevu pesmi o sv. Notburgi; deveta pesem: „Od Bratou, nu Sester te S. Bratoufhine, koku Iubesnivu jeh JEsus k' febi klizhe" (str. 33.-35.); deseti pesmi ni pristavljena vsebina (str. 35.-38.); jednajsta pesem (str. 38.-41.) poje: Od ene Hiftoriae, katero pifhe Tomaf Bozius de signis Ecclesiae. I. 5, c, 2. Item P. Rogeri parte 2. pag. 309. Dvanajsti pesmi (str. 41. do 43) ni pridejan niti uvod niti napotek gled^ napeva. Vsebina je: Siromak naj priteče na „Sueto goro", tu zadobi vse; sedma kitica slove:
Kai bom raitou sdei, s'rezh mogozhe nei,
Zhlovek kar ti je terbei, Sem pertezi ti, k'nafhmu arzati, Ufe reve potoshi ti: Profi kar fo toje shelle, Shellifh priti u'vezhnu vefelle; Nczviblci sa tu, sadubu bofh tu, De poidefh u'fvetu Nebu.
Na konci zadnje kitice stoji AMEN. Na str. 44 —45., 46.—47. sta še dve molitvi, kateri naj romar opravi na konci svojega pobožnega opravila. I.-IV., VIII.— IX. pa so tiskane v prozajiški obliki, pri drugih pesmih so stihi razvidni po tisku; I. pesem ima 14, II. 6; III. 16; IV. b; V. 8; VI. 14; VII. 12; VIII. 13; IX. 7; X. n; XI. 13; XII. 8 kitic.
Natisnjeni vzgledi kaž<5, da tu ni iskati pesniškega vzleta Nekatere oblike so zanimljive, n. pr, v 7. kitici XII. pesmi;
Zhlovek kar ti je terbei, Sem pertezi ti, k'nafhmu arzati.
V 3. kitici XII. pesmi:
G lede i bofh verjeu, roke jerespeu, De te bo kufhnu objcu.
Na str. 48. je NB., ki pravi :
NB. Jeft fem shellu fhe vezh drusih Pefmi, nu S. molitviz u' te bukvize poftavit, ali sa volo drusih urshahou jeh sa sdei unkei spuftim De pak jefl nifem notte per teh Pefmih poftau; satu kir jeh ne snajo poufod drukat. Katiri Komarji fem vezhkrat pridejo, taifti lete vishe dobru snaje: profem lete sa lubu usemite inu jeh puite v' Imeni
JEsufovim.
Vfe Let V MoJe Del L V, plfanle, InV nehanle, nei bo h'zhaftl tebi otl krlshanl, I11V sa naf Vboge greshnlke respetl JesVs ChrlftVs.
Konz teh liukviz.
Ah! vezhnoßi, nikdar, inu nikuli.
Dve nezaznainenovani strani imata
Errata corrige Falene — befede — popraulene.
Platlz ali numrus.	Vers ali zala.
0 Kimshi .... Rimski .... 23 i. d.
Ker se knjige rade poizguW po malih župnih knjižnicah, opozarjam slavno ravnateljstvo licejalnc knjižnice v Ljubljani, da si pridobi to redko knjižico.
Dr. K. Glaser.
Mrtvoj majci. Posvetio Rikarti Ka tali nič- J ere tov. Zagreb 1894. V lastitom nakladom. 12°. str. 56. Tisak Karla Albrechta u Zagrebu. — Knjižica obse/a s prologom vred 50 pesmij, katere vse opevajo isti predmet : mrtvo mater in nje zamenico, domovino v okove speto. Tudi najspretnejši in najzgovornejši pesnik mora biti naposled monotonen v taki priliki. Ako bi človek čital pojedine pesmi, danes jedno, jutri jedno, ne opazil bi, da se čestokrat ponavlja ista misel, torej „isto, ali malo drukčije". Pesniku tudi ne očitamo, da nc ostajc dosleden; saj pesniška fantazija ne trpi logičnih spon; v različni dobi pesnik različno čuti in daje svojim čustvom duška sedaj v tej smeri, sedaj v oni. Ali ako čitaš pesmi drugo za drugo, bodejo te v oči protislovja, in čuduo se ti zdi, da pesnik v jedni pesmi pobija misli, ki jih je izrazil v drugi. Radi pa priznavamo, da je v zbirki mnogo pesmij res pesniški navdahnjenih. N. pr. „U očaju", ..Znadeš zašto", „Ti se Čudiš", ,,Kad me majka", „Kad vidješe'* in druge. V formalnem oziru ni pesmim dosti prigovarjati. Tisek in popir sta jako ukusna.	R. P.
Umetniška razstava krvaških slikarjev in kiparjev. Naznanili smo že lani, da namerjajo hrvaški slikarji in kiparji prirediti umetniško razstavo, kateri namen bi bil sosebno ta, da bi pokazala hrvaški umetniški narastaj. Kakor soglasno javljajo hrvaški listi, uspela je razstava sijajno. Udeležili so se je Bukovac, Rendič, Mašič, Frangeš, Tišov, Čikoš, Ivekovič, Crnčič, Kovačevič, Kochetinger, Auer, Femen, Sitzer, prof. Bauer in nekateri drugi umetniki. Nadejati se je, da se v nekaterih letih otvori Se večja razstava, kadar bodo namreč že samostalni vsi tisti mladi umetuiki, ki se ob deželnih troških šc šolajo v umetniških središčih.
Zgodovinsko- heraldiški almanah hrvaškega plemstva. V znani ogromni Siebmacherjevi »Knjigi grbov«, katere je doslej izšlo 375 zvezkov, izhajalo bode letos obširno rodoslovje hrvaško-slavonskega plemstva. Pisatelj tega rodoslovja je ravnatelj de želnega arhiva zagrebškega, dr. Ivan pl. Bojnitic'. Za svoje delo je zbiral podatke deset let ter opisal okolo 2000 hrvaških plemenitih rodovi n. Uredništvo heraldiškega dela je prevzel glasoviti heraldik G. pl. Czcrheö, grbe pa bode risal nemški heraldiški slikar Adolf Hildehrant. Vsega skupaj bode okolo 8 —10 zvezkov, izmed katerih jih vsako leto izide po štiri. Vsak zvezek bode ohsezal po 226 plemiških rodoviu in 18 tabel s slikami rodbinskih grbov. Cena zvezku 4 gld. 65 kr. Ker se priobčijo tudi izumrle rodbine, bode to velikansko delo izredno hasnilo vsakomur, kdor se bavi z zgodovino hrvaško.
Gospodom sotrudnikom na znanje. Zaradi nekaterih difcrcncij odlagam z de-našnjo številko uredništvo »Ljubljanskega Zvona«. Pri tej priliki iskreno zahvaljam vse gg. pisatelje za obilo pomoč in takisto za zaupanje, katero so mi naklanjali ves čas, kar sem imel posla pri listu.
V Ljubljani, dnč 31. decembra 1894.
1 *rof. A. Fu 11 tele.
„Ljubljanski Zvon"
i/.haja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar.
Upravništvo »Nrirodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »NK rod na Tiskarna« v Ljubljani.