Listek.
Vzdramljeno gibanje se je oživljalo bolj in bolj. Ustanovila se je zveza rodoljubnih pisateljev, imenovana ,,Felibrige". Na čeli teh mož, zovočih se »les Felibres«, bil je ter je še najboljši novoprovengalski pesnik: Miroslav Mistral. Rodil se je leta 1830. blizu Avignona. Osla vil se je osoblivo s pripovednim pčsemstvom, n. pr. z eposom: »Calendau«. A najkrasnejše njega delo je »Mireio« : nežno in presrčno nam slika nesrečno ljubezen dveh čutečih srdec.
Zelo znamenit je tudi Josip Roiimanille. Rodil se je leta 1818. v St. Re"miji. Peval je sprva v francoščini. Ko pride v praznike domov, vpraša ga mati prostosrčno, če res »zna delati, da popir govori«. On ji pročita jedno svojo pesem. A ub6žica je ne razumeje : južno in severno narečje sta si precej različna. Sina to gane, gre, zloži pesem v provengalščini in pročita jo materi. Vzraduje se stara žena in razjoče v ve-selji svojem. To mladeniču seže globoko v srce ter pisati začne v domačem svojem narečji.
Omenimo še Teodora Aubanela. Bavil se je s pripovednim p&semstvom, toda najrajši z dramatiko.
Živeje in živeje se prostrani njih preporod; razširil se je že doli do Barcelone, do kamor seza proven^alščina. Urejajo se v njem novine, pišo se prostonarodne knjige in vsako leto se slave* po južnem Francoskem književne svečanosti provengalske.
Prihodnjost pokaže nam, bode li dovolj jako to gibanje, vzmore li južna književnost toliko sile, da se osvobodi bogate in slavne severne sestre" svoje, ali ostane vedno samo nerečna književnost,  kakeršne ima več ali menj vsak večji ndrod.
Jos.   Kriišnik.
Slovenščina v latinskem obredniku iz leta 1830. »Znameuito bi bilo objaviti vsako pred 1833. letom natisneno slovensko knjigo, katere Safafik ne imenuje v zgodovini o slov. književnosti, da se nam ne pogubi!« pravi L. Zvab v »Lj. Zvonu« III. 141, Uprav v to svrho nam je podal isti g. pisatelj sam razven posamičnih prilogov k slovenski bibliografiji še manjše ali večje skupine redkih spisov (»Lj. Zvon« III. 599 si.) in knjižnih redkostij slovenskih (»Lj. Zvon« VI. štev. 3 si.) K tem literarnim pabir-kom morem k str. 569 »Lj. Zvona« 1886. na srečo tudi jaz pridejati iz našega slovstva drobtinico, shranjeno v latinskem obredniku od leta 1830., katere knjige ne omenja ni Safafik in ne Marn v svoji bibliografiji.
Knjiga (ki sem jo našel pod streho kaplanijske hiše pri Sv. Pavlu v Savinjski dolini) ima naslov: -nConipendium Ritualis Romano Salisburgensis cum appendice germa-nica et vindica pro assistentia moribundorum in commodiorem usum RR. DD. Curato-rum emendatum. Clagenfurti 1830. Typis Joannis Leon«. M. 8. 172 str. V aprobacij se pripomenja med vstalim: »rituale parvum germanico-latino et Slavico idiomate con-scrfptum, aptumcjue in manualem usum DD. Curatorum Dioecesis Nostrae Gurcensis un-dique desiderari«, da so torej duhovniki Krške škofije tedaj splošno želeli si obrednika v slovenskem jeziku. Slovenščine pa se v ti knjigi nahaja to-le: Najprej obična vprašanja pri krstu: »Kako fe ima to dete jimenuvati?« itd. pa »Jes verjem v' Boga Ozheta« in »Ozha nafh«, raztrošeno na str. 5. do 13. Potem očitna izpoved pred obhajilom bolni kov: »Jes vbogi grefhni zhlovek fe doushen dam« itd. str. 21. ter: »Poglejte jagne Bo-shje« in: »O Gofpod! jes nifem vreden,« str. 22. Nadalje: »Litanie k' masilu bolnikou s' f. Oljarn« in »Molimo« str. 37.—39.; zatem nekateri opomini bolniku: »Verji ti trdno vfe artikelne f. vere« itd. na str. 44., 45., 46.; po teh: »Perporozhenje dufhe.« Litanie z več molitvami za umirajoče, zdržema str. 52. —61.; pa še nadaljne tri »Molitve« str. 63,—65.; zopet »Molitva« str. 72., 73.; na to;  »Obudenje Vere, vupanja, lubesni, grivinge
5°8                                                      Listek.
etc« ter molitev za srečno smrt in poslednji vzdihljeji umirajočega, vse na str. 76.—79. Naposled ogovor: »Andohtlivi v' imeni Kriftufa Gofpoda nafhiga shrani!« to je poročni ogovor do ljudstva m pouk ženinu in nevesti o zakonskem stanu z običajnimi vprašanji in dostavki,  pa sklepna   »Molitva sa novo  porozhene«,  na straneh 96.—102.
Za primer o jeziku bodi še ulomek iz poročnega govora (tu z sedanjim pravopisom) : »Pričejoče dve" peršone J. J. ste sklenile v' ta za cerkuv ino deželo tok imeniten stan svetiga Zakona stopit . . . Vedet imata tedaj (nam. ženin in nevesta!), ino nikolj pozabit, de je stan, katerga nastopita, da je zakon en časti vreden stan, katir je za tO po-stavlen od samiga Boga, de bi se skoz pogmiranje človeškiga roda tudi število pametnih stvari množilo (gmeralo), takih stvari, katire so poklicane k' vrednosti božjih otrok, k' svetosti, h' izveličanju, ino k' ve"čnim živlenju. Kristus, naš izveličar sam je ti stan očitno počestil skoz to, de je povablen s'' svojo materjo ino s' svojim jogrami k' ženitvi v' Kano Galilejo peršel, ino je tamkaj storil svoj pervi čudež. Veliko opomeujoča je tudi sama poroka (poročenje); zakaj to ni obena prazna navada, temuč velike skrivnosti v' sebi zapodade, ravno tako, koker je skupej prebivanje zakonsko eua naredba brezkončno modriga Boga. Zakon ni izmislen od ludi k' nasitenju mesenih slad (slastov), temuč od Boga samiga je bil v' raji (paradiži) postavlen. Ne poerbani greh, ne gmajn potop rusta mogla zakona, ino njegove vrednosti v stari postavi zatreti, ino v' novi je od Jesusa Kristusa celo k' onim zakramentu povzdignjen. Iz tega lehko vidita, de je bil zakon od Boga postavlen, na čudno  vižo zdržan,  ino na zadnje tako visoko počešen«  itd.
Pobirajmo drobtine !                                                                              A. Fekonja.
Nove knjige slovenske. Jaromil, češka narodna pravljica, poslovenil H. Pod-krajsek. — Car in tesar ali Saardamska ladjedelnica, zgodovinska pripovedka, poslovenil H. Podkrajsek. Obe knjižici je založil J. Giontini v Ljubljani 1886. Veseliti nas mora, da se je slovenska knjižnica za mladino za dve knjižici pomnožila, in pričakovati je, da ji bodo šolske knjižnice pridno naročale; kajti Jako jim ugajata. Ker pa smo prepričani, da je vsestransko veljaven in upravičen izrek, ki trdi, da za mladino je najboljše ravno dovolj dobro; ker smo prepričani, da si mladina ravno s čitanjem pridobiva gladek zlog in utrjuje popolnost v pisavi bolj pri čitanji gladko pisanih spisov nego s slovniš-kimi pravili, torej nam mora g. prelagatelj oprostiti, če nekatere stavke in izraze v teh dveh knjižicah pograjamo.
Tisti, ki imajo s poučevanjem mladine in s pismenimi nalogami opraviti, vedo pač iz izkušnje, kako slabo znajo nekateri učenci ceniti pomen časov, kako slabo poznajo njihovo medsobno razmerje, kako nepravilno in brez vzroka v pripovedovanji kake celo male povesti preskakujejo iz sedanjika v praeteritum in nazaj. Toda kaj čemo, če deček v tiskani knjigi čita n. pr.: ,,Narciska skoči z Jaromilom v lepo izdelan čolniček ter je se zlatim veslom igraje po vodi veslala" (str. 17.) ali pa: ,,Tu je pokleknila k roži, srčno jo poljubi in čttdila se je njeni krasoti", (str. 36). — Razločevati nam je natanko, zani-kujemo li izpoved stavkovo ali le kako določilo v stavku. Ni smeti torej reči: ,Jaromil nij daleč od tod cvetlice okopaval", — kajti okopaval jih je, samo da se je to godilo ,ne daleč od tod' t. j. blizo tam (str. 29.). Opetovalnih glagolov ni staviti po nepotrebnem. Tako 11. pr. čitamo na 15. strani: „Ko sta mej cvetlicami in drevjem hojevala itd." — Zakaj ne hodila? — Saj se je to vršilo le jedenkrat, a ne dan na dan. — ,,Nerazcvetene" (str. 8.) pravje nerazcvele. — Kako pa se glasi ta-le stavek na str. n.: ,.sedaj je občudoval li (sic!) cvetlice, sedaj zopet lepe deklice, ki so po travi le plavale, obrazci jim zarili in oči se jim svetile". Tako krčenje ni dovoljeno. — Kje je g. prelagatelj pobral ,,šelej" mesto navadnega „šele" (erst), tega si tudi ne vemo razložiti.