107
Kerčmarji! bodite priljudni in postrežni.
(Opomba na kerčmarje (birte) po deželi).
Naša ljuba domovina, akoravno majhna, je vunder z tolikanj krasnimi in imenitnimi natdrnimi rečmi obdarovana, de se zamore prav lahko z vsako drugo deželo meriti. Resnico teh besedi so že dostikrat mnogi imenitni ptujci, ki so našo deželo obiskali, spoznali in tudi očitno poterdili. Le škoda, de več ptujcov v naše lepe kraje ne zahaja, kar bi ne samo znanost in čast domovine še bolj povzdignilo, ampak tudi — kerčmarjem obilno dobičkov doneslo.
Z težkim sercam pa moramo reči, de slišimo popotnike prav pogostama z besedo in v pisanju tožiti, de so kerčme še clo po velkih cestah večidel slabe, premalo snažne in de niso kercmarji prijazni,priljudni in postrežni, kakor bi imeli biti. Ta hudi razsodik ne zadene sploh vsih kerčmarjev po deželi, najdemo semtertje tudi marsiktere vse hvale vredne kerčme, ampak le tiste nemarneže, kteri so srovi in zarobljeni, in bolj za pastirje, ko za postrežbo ljudi vstvarjeni. Vemo, de se od vsaciga kerčmarja na deželi ne-more tirjati, de bi nar žlahtneji vino točil, ali slastne jedila napravljal; ali pa de bi mogla kerč-marica olišpana in urna biti, ko fertavka, kakoršne se večidel v velikih mestih najdejo; to pa se more tirjati, de je stanica snažna in hišno orodje očišeno in vre d eno, de sta kerčmar in kerč-marica z družino vred priljudna, zgovorna in po-strežna.   Železna cesta nam bo veliko ptujcov pri-
peljala, ki se bodo, naše lepe kraje ogledovaje, po deželi razkropili, torej je zadnji čas, de se tisti kercmarji po deželi priljudnosti vadijo, kteri še ne vedo kaj de je prijaznost, gibčnost in postrežnost! Resnična prigodba, ki se je pred nekaj časam ne delječ od nas pripetila, bo moje besede še bolj poterdila, in pokazala, kako gerda je nepriljudnost nekterih kerčmarjev.
Neki popotnik se pripelje z svojo ženo in svojimi otroci o poldan v neko gostilnico (kerčmo) na velki cesti, kjer je tudi pošta. Dve ženski ste, ko de bi bile nore, po mostovžu semtertje ferkale, brez de bi jima mar bilo poprašati, kaj de popotniki žele. Ko imenovan popotnik vidi pri čem de je, popraša bližno ferkuljo, če bo dobil kaj kosila za-se in za svojo družino? „Njih pa že nimamo caj-ta pedinati" — mu ena memo njega skakljaje ošabno pol po nemško pol po slovensko odgovori — „lih kar bo ajlbogen tukej." Kaj je bilo našimu dragimi! popotniku druziga storiti, kakor se od teh zarobljenih ljudi naprej podati in v drugi kerčmi kosila iskati. To de tudi tukaj se mu ni boljši godila, ker tudi tukej ni bilo nič za kosilo pripravljeniga in ker se kerčmarici za drage denarje ni poljubilo, popotnikam kaki dve piski za-klati, od kterih jih je bilo polno dvoriše. Pri ti priči dojde neki drugi popotnik, kteri, ker vidi, de se tukej tudi za gotov denar nič ne dobi, jo urno naprej pobriše. —Lačni otroci pa prosijo ne-prenehama kosila, kosila! Kaj je tedaj našimu popotniku storiti ? On vidi v bližni hiši, gostilnici nasproti, po mestno oblečeniga moža z prijaznim obrazam sedeti. „Sila kola lomi", si misli, ter se pod okno prijazniga moža poda, kteri mu svojo zadergo toži in ga poprosi, ali bi ne bilo mogoče pri njem kaj kosila saj za fvoje otroke do- . biti? Prijazni mož usliši prošnjo našiga popotnika in ukaže urno pod košatim drevesam na vertu kosilo napraviti, ktero je od urne kuharce kmalo napravljeno bilo in našim popitnikam prav dobro dišalo. Po dokončanim kosilu stopi praznično oblečen gostivnik k svojim gostam pod zeleno drevo na vert — in kdo —kaj mislite ljubi bravci! de je bil? Gospod fajmošter tega kraja so bili, ki so se popotnikov usmilili in jim dobriga kosila dali! Z hvaležnim sercam so popotniki po kosilu od častit— Ijiviga gospoda fajmoštra slovel vzeli in se zadovoljni od ondod podali.
Prav serčno želimo , de bi se nikjer tacih prigodb ne slišalo več in de bi taki deželski kercmarji vender enkrat razumeli, de je postrežlji-vost in perljudnost pri vsaki gostar i i per vareč, in de si vsak kerčmar sam sebi škodje, če popotnikov prijazno ne sprejema in jim priljudno ne streže. Tudi tega jih moramo opomniti, de nej nikar ne mislijo, de le berači peš hodijo; bogati gospodje in naravoslovci so dostikrat pešci, de zamorejo deželo bolj natanjko ogledovati. Kerčmar mora tedaj z vsakim človekam prijazin biti; če pa ni, se bodo gotovo ljudje tudi njegove hiše ogibali in po tem takim bo, akoravno ima polno klet vina, kmalo na suho prišel.                                                Kosta.