uuuuuuuuu
\^J sj o ^ o
S^ S^ -«-^ Se^ >w^ S.1^ VeJ^ \*) X*^
JJJJ jJJJ J J J J J J J J UsJvJUUsJUU
S^ S«^ S^ Srf^ S^ >e^ \tJ SV
u u u u u u u ^ u
SV
^ufuuimainirJm
Keinen Vito Taufer
Prešernovo gledališče Kranj
Sezona 2000/2001
Režiser, scenograf in kostumograf Vito Taufer Dramaturginja Marinka Poštrak
Tulpenheim, en žlahtni gospod Matjaž Tribušon k. g. Šternfeldovka, ena mlada bogata vdova Darja Reichman Monkof, Tulpenheimov perjatel Gregor Čušin Jaka, župan Tine Oman Micka, njegova hčer Vesna Pernarčič Anže, Mičken ženen Rok Vihar Glažek, en šribar Pavel Rakovec Godca Robert Kavčič, Ciril Roblek
Inspicient in rekviziter Ciril Roblek Šepetalka Milica Rupnik Osvetljevalec Drago Cerkovnik Tonski mojster Marko Koren Frizer in masker Matej Pajntar Garderoberka Bojana Fornazarič Odrski tehniki Simon Markelj, Janez Plevnik in Robert Rajgelj
V	obeh komedijah, v Matičku in v Micki, uporabi
V	Linhart v nekaterih prizorih prav posebno konvencijo in način govora dramskih oseb, ki deluje jako naivno in starinsko, pač v skladu s pravili ljudske igre in njenega segrevanja publike, hkrati pa se približuje najsodobnejšim gledališkim postopkom; mislim na tiste replike, v katerih se dramske osebe znajdejo v dvojni vlogi, kjer govorijo eno svojemu sogovorniku, da pa jih ne bi imeli za popolne butce, še nam, "na stran", kakor zapiše Linhart, in tako opozarjajo publiko, da ni vse tako, kot zgleda. Povedano drugače; so zvijačne, pretkane, ironične. Ironija, če malo poenostavimo in jo predstavimo v najbolj čisti obliki, je takšno govorčevo izjavljanje, ki prikriva njegovo vedenje ali sodbo, govorjenje, ki skriva svojo resnično in pravo intenco, ki se podredi, da bi majevtično izvabilo od sogovorca njegovo pravo mnenje in ga razgalilo; tisti, ki govori, se zaveda, da ni res, kar govori, na tak način, da se postavi v drugačno, recimo inferiorno pozicijo, ki mu šele omogoči spoznati in pretipati sogovornika ali pa utrditi njegovo napačno prepričanje; ironijo pa je treba ločiti od laži, saj je uporabljana protimanipulantsko in od, recimo, sokra-tovskega dialoga kot prvinske filozofske forme v službi izvabljanja resnice.
Tipičen prizor z govorjenjem "na stran", torej z rampe v publiko, je v Matičku tisti, kjer baron Naletel preizkuša Matička, koliko ta ve o njegovi ljubezni do neveste Nežke in načrtu, ki mu bo omogočil, da jo bo pred njeno poročno nočjo zapeljal; Matiček se tam spreneveda in prikriva, da mu je vse jasno, nam pa o baronovi zvijačnosti ves čas govori, oba pa vmes kot da komentirata rezultat njunega medsebojnega sprenevedanja. Seveda; govoriti nekaj in imeti hkrati še komentar o rezultatu akta izjavljanja - to je samoosveščenost, avtorefleksija. V Micki je takšno že prvo srečanje med Micko in Štemfeldovko, ki prepozna prstan in potem "zase", kot pravi Linhart, govori o Mickini zmoti, ko ta verjame, da se bo namesto z robatim in grobim Anžetom Hudobo poročila z gosposkim, jako udvorljivim Schonheimom, v resnici pa nepoštenim Tulpenheimom. Se več in bolj izrazito govorijo osebe "zase", torej "na stran" in mimo svojih siceršnjih sogovornikov med samim poročanjem, ko vsi po vrsti izmed negativcev in sodelavcev v nečednem komplotu ugotovijo, da so padli v past, da so jih prepoznali in da je šla zadeva z zapeljevanjem in falsificiranjem nepreklicno in sramotno v maloro; da ne bo pomote, če je baronovo početje v Matičku predvsem zvijačnost, ki bo speljalo podložniku nevesto in njeno čast, kot se imenuje tisto, kar se ob poroki izgubi, če se še ima, je tukaj zadeva kriminalna. Opraviti imamo z lažnimi listinami, skorumpiranim notarjem, ki bo vse naredil pro formajn potem anuliral dokumente,
Šternfeldovka, ena mlada bogata vdova Darja Reichman
v paritveni ritual so vpletene lažne priče in lažni poroki. Matiček se ukvarja s krmarjenjem med častjo in denarji, s stališča trgovine je takšno početje, ki hoče zadržati oba menjalna pola, že skoraj nepošteno, Micka pa je prav po sodobno podkletena s kriminalno združbo in zvijačnimi posamezniki, ki jih razkrinkajo -seveda zaradi razrednega antagonizma Linhart ni mogel končati enako, kot se končajo sodobne kriminalke, z izročitvijo goljufov pravici. Vse skupaj ostane pri nekakšni izvensodni poravnavi, pri plačilu za prestopek, celo brez pogojne kazni.
To govorjenje "zase" oziroma "na stran" deluje arhaično in nekako starinsko; dramatika je pred Linhartom že našla način, kako izraziti notranjo razcepljenost dramskih oseb; Hamlet, na primer, vse svoje dileme izraža v monologu, tam, navidez takole sam zase in ne da bi ga kdo poslušal, govori o svojem zagatnem položaju in neodločnosti, in mi vemo, da je to namenjeno nam, da prisluškujemo njegovemu notranjemu glasu, da je tisto, kar slišimo, njegov tok zavesti, kakor bi temu rekli v skladu z modernističnim enačenjem realnosti z zavestjo. Linhart, ki stoji na začetku naše laične dramatike, mora še poučevati bralca in gledalca, da lahko med zavestjo in izjavljanjem obstaja nepremostljiva razlika in, kot drugo, da je vse skupaj, teater in oder in igralci in kostumi, konvencija; osebe tistega, kar spre-govarjajo na odru, ne mislijo čisto zares in dobesedno, ampak so včasih ironične, na to ironijo, da je ne bi

zgrešili, pa same opozarjajo. Gledališče je konvencija, je svoji publiki govoril Linhart, ki omogoča, da osebe komentirajo vse tisto, kar počnejo; s tem kažejo svojo ozaveščenost. Obenem - ker gre, tega se moramo pri Linhartu ves čas zavedati, za pionirsko delo - opozarjajo publiko na neresničnost svojih izjav, da ne bi kdo mislil, da je vse zares, in začel posredovati. Spomnim se raznih mnenjskih tribun in trdo postavljenih odgovorov publike na vprašanja, v katerih sem s svojimi vrstniki besno sodeloval, kadar so nas spraševali po usodi Žogice Marogice ali pa Zvezdice Zaspanke v predšolskem času; v podobnem primarnem položaju, ko je bila meja med projekcijo in realnim zabrisana, so bili tudi vsi tisti zagrizeni partizani, ki so streljali na Nemce ob gledanju zaplenjenih nemških filmskih žurnalov. Linhartov postopek hoče tako na samem začetku slovenske laične dramatike opozoriti, da ni vse res in da bi bilo dobro počakati do konca, ne pa sproti navijati za junake.
Na krogu sta začetek in konec v isti točki. Podobne postopke je v prvi polovici XX. stoletja začelo uporabljati takratno gledališče; gre za potujevanja vseh vrst, takšna, ki hočejo razgaliti gledališče kot fikcijo in iz njega narediti orožje razrednega boja, torej takšna bolj brechtovskega tipa, in dmga, ki sledijo samemu razvoju novoveškega subjekta, ki postopoma izgublja kompaktnost in dobiva vse bolj zapleteno in stopnjevano avtorefleksivnost. Ničesar več ne moremo
reči, ne da bi se zavedali, da smo nekaj podobnega že enkrat, v podobni ali pa popolnoma drugačni situaciji že rekli, ne da bi se spomnili, da smo nekaj podobnega videli v boljši ali slabši obliki v katerem od množičnih medijev, da smo nekaj podobnega, bolj ali manj ironično mišljenega, že prebrali ... Vsak posameznik, pa tudi vsak igralec, govori nekaj, misli pa še nekaj "zase" oziroma "na stran", vsaka gledališka uprizoritev se zaveda referencialne mreže, ki jo uporablja, svoje žarnrske umeščenosti, ki jo lahko popolnoma prikrije ali pa nanjo glasno in ven in ven opozarja. Pri tako enostavni, pa hkrati nekako ponarodeli veseloigri, kot je Županova Micka, se zdi, da je ozaveščen odnos do konvencij, v katerih je bila uprizarjana, nujen. Komentar pa omogoča že sam model z načinom govora dramskih oseb; če bi lahko kje iskali načine sodobne igre, so ti nedvomno samore-fleksivni, torej vsebujejo in bolj ali manj izrazito kažejo tudi odnos do geste, mimike, načina govorjenja; igralec torej ves čas počne nekaj podobnega kot v Linhartovih komedijah, nekaj govori, hkrati pa kaže publiki že tudi distanco do tega. Micka je tako besedilo, ki omogoča preplet različnih ravni; najprej obuja spomin na ljudsko igro, ki po vsaj načelni žanrski dchierarhizaciji ne more več biti nič manjvrednega, s tem omogoča cel kup potujevanj, predvsem pa je lahko predloga za gledališko predstavo v času, ki se zaveda, da je lahko literarna predloga tako rekoč karkoli.
Matej Bogataj
I
Micka, njegova hčer Vesna Pernarčič
V V/ • /
Pak kaj	že. u J//eOir£elih ni /meunnilo ”
ali Ki-utrPuriimanka Ptička
"ZOIS: Jest mislim, de tiga večera oben ta pravi Krajnc ne bo pozabil! Al vejste, kaj se to pravi, krajnski theater gori postaviti? Moja ta nar bol serčna žela je necoj resnica postala. (...) Vejili, de bom glih iz te sreče, skuzi katero se je moja vera v krajnšino za večno poterdila, še velika moči jemal za delo inu slavo naše lube krajnske očine dežele! (...) Kader sim s svojimi krajnskimi perjadi skupej stopil, je zmiram nekaj ratalu. Kaj in kolika je ratalu, to bodo zanamci povedali. (...) Prelubi Krajnci! (...) Dokler bo moj dah bister inu dokler bo bila moje krajnsku serce, katerega sim po materi erbal, toka dolga bom z vami inu z vsemi Krajnci, kateri z delam svojo daželo gori povzdigniti oče jo! Zakaj lih necoj je skuzi veselje, katero ste vi, moji predragi komedijanti, z vašo jegro Lublancem perpravili, eno velku spoznanje v mene peršlu: de se splača za krajnšino živeti, delati ina tudi trpeti!"
Bratko Kreft, Kranjski komedijanti (1946), III. akt, peta podoba
T/ o danes beremo Linhartovo komedijo v dveh K aktih, prenarejeno po Richterjevi nemški Die IV Feldmiihle v letu 1789, kajpada ne moremo mimo njene kratkosti, kratkosti in skrajne naivnosti. Sicer je za obe Linhartovi veseloigri, Micko in Matička, značilno črno-belo slikanje kmečkega zdravja nasproti gosposki lahkoživosti, vendar Matiček že velja za umetelno napisano in globoko kanonizirano komedijo, Micka pa ostaja nekje na pol poti do tam: predvsem je manj spretna in preprostejša v spogledovanju s situacijsko, delno tudi značajsko komiko.
Anže, Mičken ženen Rok Vihar
Ko danes Micki zamahnemo z roko, se spet samo potrdi, da je naš zgodovinski spomin bolj luknjičav kot kdaj poprej: kadar odmahnemo Županovi Micki, odmahnemo tisočkrat prerešetani letnici njenega zapisa: prekipevajočemu, preobloženemu letu 1789! Slovenci smo tedaj še vedno predvsem kmetje in večinoma nepismen narod ... A nastopil bo čas postopnega in nezadržnega uveljavljanja ljudskega jezika, čas narodnega preporoda, ko bo vse spet vrelo in vršalo od optimizma ...
V svojem kratkem življenju (1756-1795) je Linhart opravil pionirska dela: kot zgodovinar, pesnik, dramatik. Zavzeto, iskreno, iskrivo, prav nič ihtavo, ampak premišljeno, saj je kot državni uradnik bil primoran meandrirati med mnogimi protirazsvetljenskimi, reakcionarnimi ukrepi takratne nemške oblasti. S sicer nedokončanim Poskusom zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije je predvsem močno dvignil samozavest slovenskemu življu, zato Poskus upravičeno velja za znanstven in hkrati najvažnejši ideološki tekst tistega časa.
S svojo prvo komedijo pa je Linhart opravil zgodovinsko dejanje - nekaj, česar ni še nihče pred njim: "Kranjski teater je gori postavil", na simbolni in dejanski ravni. Čeprav je Micka (samo) "prepesnitev", celo poslovenjeni (ali podomačeni) prosti prevod, je Linhart z njo vendarle zavestno_postavil slovensko gledališče:
Micko je peljal od besedila do odra, kar je bil pred 200 in več leti kar se da "težaven porod".
Na podoben način so v prvi polovici prejšnjega stoletja intelektualci in umetniki odkrili moč filmske umetnosti. Sam Lenin je že leta 1917 vehementno zapisal: "Trdno moramo pomniti, da je za nas izmed vseh umetnosti najpomembnejši film!" Daljnosežna ugotovitev, ki sta jo Bela Balazs in Majakovski kmalu lucidno izpeljevala naprej: "Film je najpomembnejša umetnost našega časa, zato se mora približati ljudstvu. Duševno zdravje ljudstva je odvisno od stopnje njegove filmske kulture!" in "Za vas je film dogodek, zame svetovni nazor!" To je bil čas, ko je režiser Medvedkin z vlakom prepotoval na tisoče kilometrov, da bi filmsko umetnost popeljal v vsako vas.
Kakorkoli je lahko primerjava Linhartove misli z odkritjem mogočnosti celuloida drzna, bo naslednja analogija s filmom ostra. Ker je kar se da drzen in oster predvsem Linhart, ki je 100 let pred začetki filma z razsvetljenci, zbranimi okoli barona Zoisa, razumel poslanstvo gledališča: "Trdno moramo pomniti, da je za nas izmed vseh umetnosti najpomembnejše gledališče v kranjskem jeziku!", "Gledališče je najpomembnejša umetnost našega časa, zato se mora približati ljudstvu! Duševno zdravje ljudstva je odvisno od stopnje njegove gledališke kulture!" ter "Za vas je veseloigra v kranjskem jeziku dogodek, zame svetovni nazor!"
Godca Robert Kaučič, Ciril Roblek
Pred Linhartom smo Slovenci poznali pasijon in jezuitske gledališke krožke. Linhart je imel za ljudstvo, ki je hlepelo po slovenski umetniški besedi, pripravljen načrt. S svojo vnemo je na veliko manjšem slovenskem proštom in precej neopazno delal podobno revolucijo kot v Rusiji filmski navdušenci in umetniki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Za slovenski narod, slovensko kulturo, slovenski jezik. Prebudil je zavest o moči gledališča, o njegovem vplivu na najširše množice. Prva uprizoritev Micke v ljubljanskem stanovskem gledališču leta 1789 je bila sprejeta z navdušenjem. S tem je Linhart položil "temelj za izpopolnitev materinega jezika in ga napravil uporabnega tudi za oder". Njegove zasluge za slovensko dramatiko in gledališče niso nič večje, pa tudi manjše ne. Zato je treba naivno Micko brati skozi zgodovinski spomin. Zato je skrajno pomenljivo, da je Županova Micka pivo uprizoritev doživela takoj po nastanku, Matiček pa je moral na svoj ognjeni krst čakati vse do pomladi narodov. Že to dejstvo nam daje slutiti Linhartovo veličino, pogum in na-rodotvornost. Narodna prebuja je in ostaja trnova pot. Slovenija se preskuša na vseh področjih, v tekmi z evropskimi narodi pa še vedno prešerno izgublja.
Uprizoritev Županove Micke na odru Prešernovega gledališča je treba brati kot poklon slovenski gledališki nedolžnosti, ki naj izzveni kot upanje vsake Mlade vdove: "Še bom to nedolžnost lahko rešila!" Micka je in ostaja pristen Cvet s Krajnskega, le da osem let mlajši. Odsihmal - prava "peršona".	Sanja Korošec
'A
T/e&naVertnanžič
ZDAJ SEM TU
rT odila sem se 1. avgusta 1974, torej kot levinja. In I I taka sem, po besedah moje mame kot otrok tudi ■11 bila - vedno sem si prirjovela pozornost. Sedem let kasneje se mi je pridružil brat Matej, za katerega sem si sicer strašno želela, da bi bil sestrica, ampak sem kasneje ugotovila, da en moški več v družini ni nič slabega.
Prve igralske korake sem delala že kot predšolka. Mama in oče sta meni in bratu na ljubo vsako leto, v bloku za Bežigradom in kasneje na Fužinah, organizirala novoletno igrico za otroke, kjer so nastopali vsi otroci iz bloka, jaz pa sem jasno blestela v glavni vlogi.
V	drugem razredu osnovne šole me je odkrila gospa Filipina Jerman, babica moje sošolke, in me popeljala v svet radia. Tam sem sodelovala v radijskih igrah in posnela kar precej otroških kaset: Heidi, Rdeča kapica, Kuharica Uharica,... To me je okupiralo vso osnovno šolo, oz. dokler se mi ni začel spreminjati glas.
V	srednji šoli sem se prvič zares soočila z gledališčem v dramski šoli Bariče Blenkuš, kar mi je gotovo pomagalo, da sem naredila sprejemne izpite na AGRFT. V tem času sem se tudi preizkusila s sinhronizacijo risank, ki so še danes ena od stvari, v katerih najbolj uživam (takrat postanem spet mala punčka).
Moja prva predstava v profesionalnem gledališču je bila po drugem letniku Krčmarica Petra Turrinija v režiji Sama Strelca v gledališču Ptuj, takrat imenovanem ZATO. Odigrala sem glavno vlogo.
V študijskih letih sem sodelovala še s SNG Drama Ljubljana in SLG Celje. Diplomirala sem s predstavo Orkester Jeana Anouilha. Takoj po akademiji so mi ponudili službo v SSG Trst in tam sem tudi živela tri leta in pol. V tem času pa sem tudi vsako poletje sodelovala s Primorskim poletnim festivalom v Kopai.
Osebni interesi pa so me pripeljali nazaj v Ljubljano in sem, v kranjsko gledališče. In zdaj sem tu.
TfohUihan,
NEKAJ 0 MENI
n	ojen sem bil leta 1972 v Mariboru kot pivi (in do
I |	sedaj tudi edini ) sin mame Zdenke in očeta
Jfl Jožeta, tudi prvorojenca Jožefa Viharja, znamenitega framskega kmeta, ki je vrsto let na svojem posestvu vodil zbirno mesto za mleko za Mariborske mlekarne za Fram in okolico in na leto pridelal približno pet tisoč litrov odličnega laškega rizlinga, ki ga je dajal hektar rodovitnega radizelskega vinograda, in imel tudi po deset glav govedi in tudi toliko svinj hkrati pri hiši, da je prstov zmanjkalo, če si jih šel preštevat, pa tudi rodovitne zemlje, ki je skoraj dosegala kmetijski maksimum in rodila obilo pšenice in koruze. Vse to je bilo seveda namenjeno prvorojencu, mojemu očetu
k a
Jožetu in družini, ki si jo bo ustvaril, on pa jo je podurhal v mesto v šole in priženil majhno podstrešno stanovanje, ki ga je mama Zdenka podedovala po teti Lojzki in kjer je ravno vlil zadnjo šajtrgo betona v šaht za stopnice, ko so mu sporočili, da je postal oče še kar zdravega fantka in da se tudi mlada mamica dobro počuti. Dve leti kasneje sem dobil še sestrico in postajalo je vse bolj očitno, da bo treba zidati. Tako sta pri stanovanjski zadrugi vplačala vrstno hišo, za katero je tudi ded Jožef, ki se mu je jeza tedaj že ohladila, nekaj primaknil. Družina se je preselila v Radvanje, nedaleč stran od pohorske vzpenjače in Zlate lisice, in se tolkla skozi kredite, dokler jih ni pobrala visoka inflacija, za kar smo ji bili zelo hvaležni. Ker se je moja osnovna šola bližala koncu, je bilo treba razmisliti, kaj bi se iz tega fanta dalo napraviti. Namesto da bi se izučil pametnega poklica (kazal sem blazno zanimanje za elektrotehniko in računalništvo), sem hotel na vsak način na gimnazijo, kjer sem se pa poleg vseh neumnosti začel še z gledališčem ukvarjati in se z gledališčniki družiti, pa še na šoli smo en kup predstav naredili, namesto da bi na šolo mislili, po gimnaziji sem si pa v glavo zabil, da bi šel te neumnosti še študirat, tako da so me za pol leta v vojsko poslali. Nekaterim je baje pomagalo. Meni ni, tako da sem jo še jaz podurhal. Vendar, ko so me na akdemijo res sprejeli, sta bila baje oba zelo ponosna (bila sta na dopustu) in baje je Jože od veselja celo buteljko častil (me ni bilo zraven, smo imeli v vrstni hiši žur). Po končani
akademiji in vrsti vlog v Celju, Novi Gorici, Ljubljani, Kopru in na Ptuju, sedaj živim v Ljubljani v podstrešnem stanovanju s Kamničanko s primorskim temperamentom in si služim kruh v Kranju.
Človek obrača, bog obrne.
ZTlatiaž’ TrubuZim
EN ŽLAHTNI GOSTUJOČI GOSPOD
't Ljubljane se je na naše povabilo prijazno odzval / en žlahtni gospod, da bi v Županovi Micki sebe !/{ gor predstavil. Kot sam pravi, mu mladih kranjskih dekelc ni težko zapeljevat, saj ima že iz Ljubljane tovrstno bogato prakso in lepe izkušnje. V velikem deželnem gledališču v Ljubljani je bil prav pred kratkim tudi en žlahtni gospod v Molierovi komediji Ljudomrznik, v kateri je Filinta upodobil. Bil je pa tudi žlatni gospod Čop v filmu o našem največjem pesniku Prešernu, gledalke in soigralke pa se ga z velikim veseljem spominjajo tudi po filmu Do konca in naprej. Vendar g. Matjaž Tribušon ni samo en žlahtni gospod, ampak tudi en žlahtni komedijant, saj razveseljuje naše dame in gospode v žlahtni komediji Policija, na pomoč! v kulturnem domu Mengeš.
Po nedavni odločitvi, da zapusti veliko gledališče v prestolnici, je za naš list še izjavil, „da mu svež gorenjski zrak dobro dene, kot tudi pristni domači štruklji, gorenjska prata in zaseka, pristni domači CC in )B, kranjska dekleta in sproščene šege dežele Kranjske”.
rjiu

Komu Matiček, Micka, hči župana, ki mar mu je slovenstvo, nista znana?
Komu Srednja mlekarska in kmetijska, šola priznana, ki mar mu je prehrana, ni znana?
T T spremni besedi županove Micke beremo, "da si \l je Linhart tako delo izbral zato, da bi povedal y našemu kmetu, naj ne bo pohleven podložnik, pač pa samozavesten, svobodno misleč človek, ki ima ponos in čut za čast in dostojanstvo pa si jih ne da omadeževati nikomur, čeprav sta ga država in Cerkev hoteli držati na vajetih ponižnosti in slepe pokorščine" (Alfonz Gspan). V več kot dvesto letih se je potrdilo, da je imel naš prvi dramatik prav, zato mu še danes sledimo in upoštevamo njegove nasvete: dijaka usposabljamo in usposobimo za poklic; ga poučujemo o strokovnih zakonitostih in življenjskih resnicah; zbujamo mu vest in zavest; odpiramo mu oči, da bi se zavedel sveta okrog sebe, bil kos nalogam v javnem in zasebnem življenju; se zanimal za gospodarski, politični in kulturni napredek; ustvarjal, uresničeval in širil nove zamisli; se razvil v zrelega, kritičnega in odgovornega človeka.
Izobražujemo na področju kmetijstva, živilstva, gospodinjstva in cvetličarstva. Trenutno se pri nas šola 600 dijakov in 150 odraslih, za njih skrbi 68 učiteljev in drugih delavcev, ki kljub hudi prostorski stiski odgovorno, zagnano in predano ustvarjajo izje-
men delovni utrip in žanjejo uspehe. Pouk poteka v zdravem vzdušju in prijateljskih odnosih. Poleg formalnega izobraževanja prirejamo tudi različne tečaje in seminarje ter tako skrbimo za prenos teoretičnega znanja v prakso. Registrirano imamo tudi proizvodnjo dejavnost za področje kmetijstva in živilstva, ki jo uresničujemo na lastnem posestvu, velikosti 30 ha, s pripadajočimi objekti.
Vključeni smo v več projektov, doma in v tujini. Lahko se pohvalimo z že kar bogatimi mednarodnimi izkušnjami, med katerimi je zagotovo najpomembnejše aktivno sodelovanje v Leonardu, tj. vodilnem programu EU na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja. Sodelujemo na področju mlekarskega izobraževanja, kjer imamo v slovenskem prostoru že skoraj stoletno tradicijo.
Dijakom ob rednem pouku omogočamo, da si v pestri ponudbi krožkov izberejo vsebine, ki jih zanimajo. Posebno dejavni so člani novinarskega krožka, ki štirikrat na leto izdajo časopis, ki je za svojo izvirnost dobil že nekaj nagrad v slovenskem prostoru. V njem med drugim beremo, da smo redni obiskovalci gledališča, zato ni naklučje, da tokrat "nastopamo" skupaj.
Marijan Pogačnik, ravnatelj
(jpoštovani obiskovalci in ljubitelji našega kulturnega hrama!
Vabimo vas, da se nam po premieri pridružite na pojedini s tradicionalnimi in izbranimi slovenskimi jedmi, ki jih bo tokrat v počastitev premierne uprizoritve Županove Micke za vas pripravila Srednja mlekarska in kmetijska šola iz Kranja.
Izborne jedače in pijače bo v izobilju, dokler je seveda ne bo zmanjkalo.
Pohitite!

~ha
Javni zavod Prešernovo gledališče Kranj Glavni trg 6, Kranj
Ravnatelj Borut Veselko
Dramaturginja in vodja umetniškega oddelka Marinka Poštrak
Koordinator programa Robert Kavčič
Računovodkinja Darka Mihelič
Tajnica Nataša Horvat
Garderoberka Bojana Fornazarič
Frizer in masker Matej Pajntar
Inspicient in rekviziter Ciril Roblek
Osvetljevalec Drago Cerkovnik
Odrski tehniki Simon Markelj, Janez Plevnik, Robert Rajgelj Igralski ansambel
Gregor Čušin, Vesna Jevnikar, Tine Oman, Vesna Pernarčič, Pavel Rakovec, Darja Reichman, Vesna Slapar, Rok Vihar in Matjaž Višnar
Tajništvo 04/280 49 00 Blagajna 04/202 26 81
(rezervacija in prodaja vstopnic od ponedeljka do petka od 10.00 do 12.00, ob sobotah od 9-00 do 10.30)
Ravnatelj 04/280 49 12 borut.veselko@s5.net
Vodja umetniškega oddelka 04/280 49 16 marinka .postrak@s5.net
Koordinator programa 04/280 49 13 robert.kavcic@s5.net
Spletna stran www.pgk-gledalisce.si Elektronski naslov presern-gled@s5.net

Gledališki list
javnega zavoda Prešernovo gledališče Kranj, sezona 2000/2001, št. 5
Odgovorni urednik Borut Veselko Urednica Marinka Poštrak Korektorja Marinka Poštrak in Arko Oblikovalec Samo Lapajne Fotografije igralcev Damjan Švare Fotografije za naslovnico Ksenija Vidic Tiskarna Tisk Žnidarič
Pokrovitelja predstave Generalni pokrovitelj Sava Kranj Srednja mlekarska in kmetijska šola Kranj
Zahvaljujemo se
dirigentu gospodu Marku Letonji, ki nam je prijazno odstopil svojo srajco, hlače in frak. S cilindrom pa je priskočila na pomoč ljubljanska Drama.

JJ J
U w»
u u
uu u

uuuuu
J J J J J
JJJJJ
O O O O Vej
JJJJJ
JJJJJ
U U U u u
w> v_/	^
J J J J J J
U U U U U
u u u u u
JJJJJ J J J J J J JJJJJJ %J nJ ^ sJ JJJJJJJJ
Generalni pokrovitelj predstave