8
ETNOLOG JE SPET ETNOLOG
(Uvodna beseda)
ETHNOLOGIST IS AGAIN ETHNOLOGIST
(Editor's preface)
Inja Smerdel
Odmaknili so se že tisti pomladni i
dnevi, ko sem sedala k pisanju svoje :
prve "urednikove uvodne besede", i
Misli, ki sem jih tedaj želela preliti na
papir, je tesnobno poletje le še
omedilo.
Hotela sem zapisati besede, ki bi j
bile le stvarne, nerazčustvovane; i
nikakršen razpoloženjski spis. Bojim
pa se, da sern tu in tam vendarle malce ^
skrenila. Živimo in poskušamo
ustvarjati v času, katerega občutju se
ne moremo popolnoma izmakniti. V
tem svojem času in na tem slovenskem
koščku Zemljine površine trenutno
sanjamo mit o demokraciji. Oklepamo i
se iluzije o svobodi, a obenem i
trepetamo pred ne tako odmaknjeno .
senco novega starega totalitarizma, j
To, tudi svojo sanjo o svobodnosti j
življenja, mišljenja, ustvarjanja želim [
gledati z odprtimi očmi; kot človek in;
cot urednica, polna razumevanja za,
tiste pred menoj, ki takšne možnosti j
niso imeli (ali pa tistega, česar niso i
imeli, niso dojeli). Tako upam, da mi
nikoli ne bo  treba pisati (in da me
nikoli ne bi zamikalo pisati) niti o i
antropoloških odlikah Nikole Pašiča,
kot je to iz prepričanja počel prvi I
urednik Etnologa; niti o Ducejevem
"modrem razumevanju usode našega
naroda", kot se takemu zapisu v svoji'
prvi uvodni besedi verjetno ni mogel
izogniti Etnologov drugi urednik; niti:
o Stalinovih besedah o končno;
Those spring days, when I first sat
down to write this editor's preface, have
come and gone. The thoughts which I began
to set down on paper at that time have only
been reinforced by the anxious events of the
summer.
It was not my intention to write
politically, nor to pen some kind of essay
based on emotion. Thus I hope I have not
digressed here and there. For the fact is that
we are living and attempting to create in a
time the atmosphere of which one can
hardly ignore. At this time and on this
Slovene piece of the Earth we are living the
dream of democracy. We are clinging to the
vision of freedom, even while we shudder
before the not so remote shadow of the
new/old totalitarianism. This, our dream of
freedom of life, thought, and creativity, I
want to regard with full awareness; as a
person and as an editor with understanding
for those who came before me who did not
have such opportunities. Thus I hope that
it will never be necessary for me to write
(and I will never be tempted to write):
neither of the anthropological features of
Nikola Pašič (a leading Serbian politician
during the time of the first Yugoslavia), as
did the first editor of Ethnologist; nor of
Mussolini's "wise understanding of the
fate of our nation", as the second editor of
Ethnologist probably could not avoid
writing in his first introductory words; nor
of Stalin's pronunciations on "science
which is truly progressive" (under
socialism), as the first editor of Slovene
Etnolog je spet Etnolog
"resnično napredni znanosti, ki se ne
zapira pred ljudstvom", kot je te in
podobne besede moral ali želel povzeti
prvi urednik Slovenskega etnografa na
poti "v novo razdobje", in niti o
"kaljenju naše etnološke vede v novih
časih naše socialistične stvarnosti", kot
je s to stvarnostjo le koketiral ali jo tudi
podpiral njegov drugi urednik.
Naši znanstveni muzejski
publikaciji preprosto želim, da bi bila
revija muzeja. Slovenskega
etnografskega muzeja, in revija
znanosti, ki v njem domuje, etnologije.
Politika, ta neizbrisljiva sestavina
našega vsakdanjega življenja, naj bo v
njej le možen predmet kake razprave in
ne morda diktator revijine vsebinske
zasnove ali celo njenega imena.
Z zadnjimi zapisanimi besedami
sem se naposled le dotaknila
bistvenega dela svojega uvodnega
premišljanja, dialoga s preteklostjo.
Kot potrditev njegove neizbežnosti si
skoraj ad litteram izposojam
prepričano misel Denisa Poniža, da je
znanstveni (namesto po Poniževo
umetniški) dvogovor z zgodovino
edina garancija, da se napake ne bodo
ponavljale in da jih ne bo prekril plašč
molka. Do ene takih "napak" je prišlo
nekega lepega dne spomladi leta 1948,
ko je politika ukazala, da Etnolog,
strokovna revija Etnografskega
muzeja, poslej ne sme več izhajati s tem
imenom, temveč le z drugim; in dobili
smo Slovenskega etnografa. Stroka, ki
sta ji resnico o preimenovanju zastirala
na eni strani boleči "plašč molka" in na
drugi strani nevedenje, danes tej svoji
reviji vrača vzeto ime. Etnolog je spet
Etnolog.
Želim pa, da bi ga sprejeli medse
kot nadaljevanje, tako sedemnajstih
letnikov priznanega starega Etno oga
kot štiriintridesetih letnikov
Slovenskega etnografa, sprva zelo in
kasneje manj cenjene znanstvene
publikacije s praznično zadnjo
številko; kot kontinuiteto glasnika
muzeja in stroke.
Ethnographer had to or wanted to cite in
writing chout the path "to the new epoch";
also not of the "tempering of our
ethnological science in the new times of our
socialist creativity", as its second editor,
either from conviction or coercion, penned.
I simply want our museum bulletin to
be just that - the bulletin of the Slovene
Ethnographic Museum, a scientific
journal for ethnology. Politics, that
ineffaceable element of our everyday life,
should only he a possible subject of
discussion, and not the dictator of the
content or even the name of the journal.
With these lastly written words 1 have ¦
only touched on the essential task of my
introductory reflections: a dialogue with
the past. As an affirmation of its
inevitability I almost ad litteram borrow
from the declaration of the Slovene poet
Denis Poniž, that a scientific (or artistic,
according to Poniž) dialogue with history
is the only guarantee that the mistakes of
the past will not be repeated nor will they
be covered with the cloak of silence. One of
these "mistakes" happened one fine spring
¦day in 1948, when politics dictated that
Ethnologist, the professional journal of the
Ethnographic Museum, could no longer be
published under this name, but only under
a different, new name. Thus we acquired
Slovene Ethnographer. Now the profession
which was veiled on the one hand by the
painful "cloak of silence" and on the other,
by Ignorance, returns to its journal its
former name. Ethnologist is again
Ethnologist. Nevertheless I would like it to
be accepted as a continuation of the 17
volumes of the well-known old Ethnologist
as well as of the 34 volumes of Slovene
Ethnographer, at first a highly and later a
less valued scientific publication; as a
continuation of the voice of the museum
and the profession.
(In the ensuing Slovene text, the editor
analyses some articles and some so far
unknown written sources relating to the
journal from those times, trying to
illustrate what was happening then and to
explain why).
Inja Smerdel
In zdaj zavrtimo skupaj časovni stroj ter začnimo enkrat tiho, hipotetično
kramljanje in drugikrat stvaren, na dejstvih temelječ dvogovor z zgodovino.
Smo v letu 1926, ko se je porajala prva številka Glasnika Kraljevega
etnografskega muzeja v Ljubljani, Etnologa. Zanjo sta bila zaslužna dva moža:
dr. Niko Županič, urednik, "bivši minister in direktor" tega muzeja, in Stanko
Vumik, njegov kustos. Ob Etnologovi desetletnici je F. Kos o prvem napisal
takole: "Etnolog je tesno povezan z Županičevim imenom, on ga je priklical k
življenju in potem urejeval skozi vsa leta, on ga je propagiral in on mu je pridobil
vse sotrudnike. V začetku skromno muzejsko glasilo se je razvijalo v važen
faktor k proučavanju slovenske svojstvenosti (...) - postal je praktičen glasnik
velike slovanske ideje njegovega urednika."' O drugem možu je precej pozneje
spregovoril V. Novak kot o tistem izmed obeh, ki si je v resnici prizadeval za
"proučavanje slovenske svojstvenosti", za raziskovanje slovenske ljudske
kulture in ki je pomagal tako pri ustanovitvi kot pri izdajanju Etnologa v prvih
letih. "Brez zagotovljenega Vumikovega sodelovanja N. Županič gotovo ne bi
bil mogel ustanoviti strokovnega časopisa, ki bi ne prinašal nič slovenskih
prispevkov," je domislil V. Novak.^ In če vzamemo v roke Etnologov prvi letnik,
mu lahko le pritrdimo. Poleg Oštirjeve jezikoslovne razprave šteje ta kar štiri
srbsko pisane prispevke (dva sta Županičeva!) in dva slovenska, oba Vumikova.
Podobno je tudi v naslednjih letnikih, tako da pritrjujem Novakovim
ugotovitvam, da pomenijo prav Vurnikove razprave v prvih štirih letnikih
Etnologa težišče tedanjih raziskovanj slovenske ljudske kulture; da se je
znanstvena raven slovenskih prispevkov v njem po Vumikovi smrti občutno
znižala in da je do štirinajstega letnika, ko je postal Etnologov urednik R. Ložar,
v njem skorajda popolnoma prenehalo sistematično proučevanje domačih
etnoloških področij.^
Uganka pa mi ostaja prvi iz predstavljene dvojice, Belokranjec in svetovljan,
Slovenec in Jugoslovan, bivši minister in znanstvenik, od leta 1921 upravnik
"etnografičnega instituta" pri deželnem muzeju in od leta 1923 prvi direktor iz
njega nastalega Kraljevega etnografskega muzeja, "prvi slovenski antropolog"*,
pisec "znan v političnem in še bolj v znanstvenem svetu po svojih zgodovinskih,
etnoloških in antropoloških delih o Jugoslovanih"^ urednik in končno (leta
1940) prvi profesor etnologije na filozofski fakulteti. Uganka mi je njegova
teoretična misel ali morda zgolj preblisk, ki je botroval pri krstu muzejeve
publikacije z imenom Etnolog.
Zakaj Etnolog? Glasnik Kr. etnografskega muzeja je dobil namreč tako ime
v času, ko je njegov urednik in obenem direktor mlade ustanove zapisal, da je
naloga muzeja, "da pospešuje narodopisje, antropologijo in zgodovino ljudske
umetnosti".^ In tudi ko je Vumiku, ne Županiču, v Etnologovi prvi številki steklo
pero o novi publikaciji, jo omenja kot list, "ki mora postati matica etnografskega,
1 F. K. Kos, Uvodna beseda v Etnolog X-XI, Ljubljana 1937- 1939, str. neoznačena.
2 V. Novak, Raziskovalci slovenskega življenja, Ljubljana 1986, str. 311.
3 V. Novak, navedeno delo, str. 312.
* V. Novak, navedeno delo, str. 297.
5 S. Vurnik, Niko Županič, Ob petindvajsetem jubileju njegovega znanstvenega in javnega
delovanja. Etnolog 1(1926/27), Ljubljana 1926, str. 144.
6 N. Županič, Za slovenski narodni muzej. Etnolog 1(1926/27), Ljubljana 1926, notranja stran
zadnje platnice.
Etnolog je spet Etnolog
antropološkega in umetnostnofolklomega dela pri nas"7 Besedo etnolog,
termin, ki verjetno ni bil kar nakljuaio izbran za ime temu "listu", in sorodne
etnološki, etnologija pa je treba v vseh letnikih muzejevega glasnika iskati z
lučjo. Tu in tam jih le najdemo. Na primer v Etnologovi prvi številki med
Vumikovim označevanjem Zupaničeve življenjske poti, na kateri naj bi ga v svet,
na potovanja, že kot mladeniča vlekel "etnološki interes"; ali na primer v
opisovanju njegovega znanstvenega dela, ko "leta 1912. proučuje tedaj v
zgodovinskem in etnološkem svetu zelo aktualni problem Pelazgov".^ Etnologijo
so tedaj pri nas povečini pojmovali kot vedo o neevropskih ljudstvih, ali z
besedami L. Erlicha iz tretje številke Etnologa, kot vedo "o kulturi primitivnih
ali nepismenih narodov".
Zakaj torej ime Etnolog za znanstveno publikacijo, katere namen ni bil
objavljanje izsledkov o kulturi neevropskih ljudstev, za revijo, ki je hotela
postati "matica etnografskega, antropološkega in umetnostnofolklomega dela .
pri nas"? Ali se Županiču morda lahko zahvalimo za mišljenjsko konceptualno
širino, kakršna je na primer štirideset let pozneje vodila snovalce Ethnologie
Europaee'0, ko so si naložili nalogo, da bi s to revijo "rušili ovire", ki razmejujejo
raziskave evropskih ljudstev od t.i. splošne etnologije, od raziskav neevropskih
ljudstev? Kdo ve. Zupaničeve uganke v mojem hipotetičnem kramljanju ne
bomo do konca rešili. In ker je tistega 1926. leta dal muzejevi strokovni
publikaciji ime, ki smo ga etnologi danes veseli, raje stopimo v čas, v katerem
ga je moral muzejev glasnik izgubiti, da bi lahko še naprej izhajal.
Vedeli smo, da je Slovenski etnografski muzej začel leta 1948 izdajati revijo
Slovenski etnograf, "nov časopis" (ustanovljen takoj po osvoboditvi)'ki
"nasledi predvojno revijo Etnolog"'^. Prebrali smo lahko, da "so z etnografskim
muzejem vsi slovenski etnologi dobili spet svoje glasilo in nadomestilo za
Etnologa, ki je usahnil ob koncu druge svetovne vojne"'^, da je bil Slovenski
etnograf "nadaljevanje ali bolje prenovitev osrednjega slovenskega strokovnega
glasila"'* in leta 1990 smo lahko razbrali tudi nekaj resnice o pravih peripetijah
ob "koncu" Etnologa in "začetku" Slovenskega etnografa (iz zapisa pogovora M.
Stanonik in N. Križnarja z M. Matičetovim).'^ Milko Matičetov nam je to resnico
povedal že pred leti (leta 1962), le da mu nismo znali tenko prisluhniti, ko jo je,
7 Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, načrti in potrebe. Etnolog
1(1926/27), Ljubljana 1926, str. 143. (Nepodpisano, pisec teh vrstic kot tudi nepodpisanih poročil
v prvih štirid letnikih Etnologa je bil po mnenju V. Novaka S. Vurnik. O tem V. Novak, v
navedenem delu, str. 308.)
8 S. Vurnik, Niko Županič, Ob petindvajsetem jubileju njegovega znanstvenega in javnega
delovanja. Etnolog 1(1926/27), Ljubljana 1926, str. 146.
' L. E. (Erlich), Razvoj etnologije in njene metode v zadnjih desetletjih. Etnolog III, Ljubljana
1929, str. 114.
10 Beseda uredništva na notranji strani platnic revije Ethnologia Europaea I, Paris 1967.
11 V. Novak, navedeno delo, str. 342.
12 I. Slavec, Težnje v povojni slovenski etnologiji. Zbornik 1. kongresa jugoslovanskih
etnologov in folkloristov 1, Rogaška Slatina 5.-9.10.1983, Knjižnica Glasnika SED 10/1, Ljubljana
1983, str. 165.
13 B. Kuhar, Ob dvajsetletnici Slovenskega etnografa, SE XX/1967, Ljubljana 1968, str. 3.
H M. Matičetov, Slovensko etnografsko društvo, SEXI/1958, Ljubljana 1958, str. 7.
15 Pogovor z dr. Milkom Matičetovim (nadaljevanje in konec), Transkribiral in za objavo
uredil N. Križnar, Glasnik SED 30/1-4,1990, Ljubljana 1991, str. 12.
Inja Smerdel
1. -10. (Od št. 1. do št. 10., faksimile dopisov in strani iz Orlovega Delovnega
dnevnika EM (9.a,b), iz Arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani.)
Etnolog je spet Etnolog
13
Inja Smerdel I
skrito v oklepaju, zapisal: "(Kaj nam 'Etnolog' pomeni, bo na kratko najlepše
povedano, če izdam, da smo takrat, ko se je rojeval 'Slovenski etnograf V,
pravzaprav ves čas govorili o njem kot o 'Etnologu XVIII'.)"'^ Vendar
odgovorov na vprašanja, kdaj, kako in zakaj je morala znanstvena publikacija
Etnografskega muzeja spremeniti svoje izvirno ime, doslej še nismo imeli.
Moje navajanje povečini neznanih stvarnih podatkov (iz Arhiva SEM-a) o
tistem, kar se je dogajalo v prvih treh letih po drugi svetovni vojni do datuma,
ko je izšel Slovenski etnograf, danes ni ne junaštvo ne odpiranje ran. Je potreba,
kiji čas omogoča uresničenje. Lepo je rekel Ivo Andrič, daje zgodovina smiselna
in upravičena, če razsvetljuje pot današnjim ali jutrišnjim generacijam, in ne
morem, da mu ne bi pritrdila.
Zadnja številka Etnologa, ki jo je uredil Županič, jebila XIII. (Ljubljana 1940).
Izjemoma je nosila dolg podnaslov: Glasnik etnografskega društva,
etnografskega muzeja in etnološkega seminarja na univerzi v Ljubljani.
"Redakcija in uprava" sta se namreč tisto leto, obenem z urednikom, preselili na
univerzo, v seminar za etnologijo, na Županičevo novo delovno mesto. S XIV.
številko (Ljubljana 1942) je bil Etnolog znova le glasnik etnografskega muzeja,
pod uredništvom njegovega drugega direktorja dr. Rajka Ložarja. Njej so v
vojnih letih sledile še tri. Zadnja, XVII., letnik 1944, je izšla malce pred koncem
vojne, aprila 1945.
26. maja 1945 je Maksim Gaspari, delegat Ministrstva prosvete, v poročilu
o stanju Etnografskega muzeja napisal: "Ravnateljstvo Etnogr. muzeja izdaja
periodičen časopis ETNOLOG."''' Etnolog je tako vojno preživel. Njegova nova
urednika, glavni urednik in direktor muzeja Boris Orel in sourednik in kustos
Milko Matičetov, sta prevzela skrb za solidno publikacijo, v katero so v
Ložarjevem času pisala tehtna slovenska znanstvena peresa. Začela sta snovati
XVIII. številko Etnologa in ji iskati sodelavce. Iz Orlovega pisma V.
Modemdorferju, leta 1945 sicer referentu pri Ministrstvu za prosveto, vendar
človeku, ki je bil "doma v koroškem narodopisju kot malokateri pri nas",
razberemo, da naj bi bil novi letnik posvečen "koroškemu in primorskemu
narodopisju".'^
Prišlo je leto 1946. 5. januaija so Ministrstvu za prosveto oz. njegovemu
odseku za umetnost in muzeje v Etnografskem muzeju napisali poročilo o
svojem delu v decembru minulega leta. V rubriki ETNOLOG je bilo zapisano:
"Izmed narodopiscev in drugih znanstvenikov, povabljenih k sodelovanju,
so se obvezali za novi letnik Etnologa prispevati članke sledeči:
F. Marolt, Gibni in zvočni folklor Koroške
Dr. Ilešič, Sintetični članek o koroških naseljih
Kotnik, Koroški narodopisci
Prof. Oštir, Nekaj iz koroškega ali primorskega jezikoslovja
Vilko Novak, Slovensko Porabje (narodopisno)
France Bezlaj, Narodopisna drobtinica iz Benečije ali Rezije
Matičetov, Narodopisje na Primorskem (študija in gradivo)
16 M. Matičetov, Imeli smo jih - ni jih več, SE XV /1962, Ljubljana 1962, str. 7.
17 Arhiv Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) v Ljubljani, fasc. 1945, dop. št. 165/45.
18 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1945, dop. št. 255/45.
14
Etnolog je spet Etnolog
Boris Orel, Kar je alpsko, še ni nemško
dr. Niko Zupanič, V spomin Šašlju
V. Bohinc, V spomin dr. J. Rusu."'^
11. septembra 1946 pa lahko v Orlovem dopisu beograjskemu profesorju T.
Vukanoviču, ki je želel v muzejevi publikaciji objaviti svoj članek, že preberemo,
"da bo Etnolog izšel drugi mesec, vsekakor pa še to leto".20
Le poldrugi mesec pozneje je Orel v dopisu Ministrstvu za prosveto,
oddelku za kulturo, zapisal o predmetu Izdaja znanstvenih publikacij našega
muzeja v letu 1947: "V letu 1947 namerava Etnografski muzej v Ljubljani izdati
sledeči znanstveni publikaciji:
a) ETNOLOG, glasilo Etnografskega muzeja letnik XIX.
b) Slovensko narodopisno gradivo, II. letnik."^'
A med tem, ko sta sourednika Orel in Matičetov že načrtovala Etnologovo
XIX. številko, seje pri osemnajsti prvikrat zapletlo. Kako, se poučimo v Orlovem
pojasnilu, poslanem avtorju razprave Problemi i zadaci etnologije južnih
Slovena, T. Vukanoviču: "Seveda smo sklenili, da to Vašo razpravo priobčimo
še v tem letošnjem Etnologu, prvem letniku po osvoboditvi. Medtem pa so se
glede izdajanja Etnologa pojavile zapreke, o katerih ne vemo, če nam jih bo
mogoče odstraniti še letos. Se pred prejemom Vaše razprave smo namreč poslali
po Ministrstvu za prosveto Agitpropu v pregled vse razprave in članke,
namenjene za ta prvi letnik Etnologa. Do danes nam Agitprop poslanih razprav
še ni vrnil in tako ne vemo, ali bomo sploh mogli še letos izdati revijo, zlasti še,
ker nas loči od konca leta dober mesec. "^2
Glavni urednik se je ob zapletu takoj odzval s prošnjo, "da bi energično
podvzeli vse korake, ki so potrebni, da se rokopisi najdejo". Dopis o predmetu
Izguba rokopisov za XVIII. letnik Etnologa in I. letnik Slov. narodopisnega
gradiva je poslal kar trem naslovom na Ministrstvu za prosveto (Odseku za
umetnost in muzeje. Oddelku za kulturo in Kontrolnemu oddelku) in tov.
Dušanu Pirjevcu, tedaj delegatu Ministrstva za zunanje zadeve pri Predsedstvu
VLRS (prej šefu Agitpropa). O vsem, kar se je leta 1946 "izgubilo" in o zgodbi
zapleta priča četrti, na teh straneh objavljeni faksimile dopisa (4.a, b).
Navkljub sprva neuspelemu iskanju sourednika nista umolknila. Ob
vztrajnem opominjanju pristojnih oblastnikov sta stopila v leto 1947. "Ponovno
se Vam priporočamo glede rokopisov ETNOLOGA, da bi se z novim letom 1947.
ta neprijetna zadeva lahko premaknila z mrtve točke," je le nekaj dni po
Silvestrovem (10.1.1947) pisal Orel Dušanu Pirjevcu - Ahacu. 23
In končno, 28. januarja 1947, si z olajšanjem preberemo sporočilo Kontrolni
komisiji pri Predsedstvu vlade LRS, oddelku za prošnje in pritožbe, v katerem
Orel preklicuje zadnjo pritožbo muzeja ob izgubi rokopisov (z dne 17.1.1947),
ker so se ti med tem "našli na Znanstvenem institutu, kamor jih je dostavila
19 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1946, dop. št. 7/46.
20 Prav tam, dop. št. 159/46.
21 Prav tam, dop. št. 189/46.
22 Prav tam, dop. št. 217/46.
23 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1947, dop. št. 16/47.
24 Prav tam, dop. št. 42/47.
15
Inja Smerdel |
16
Etnolog je spet Etnolog
obenem z raznim drugim gradivom Propagandna komisija pri lOOF".^* Meseca:
marca (21.3.) leta 1947 je Orel že zaprosil Upravo državnih grafičnih podjetij-
Slovenije, naj bi muzeju "določili eno izmed ljubljanskih tiskam, kateri bi drugi j
mesec lahko izročili v tisk zgoraj imenovani publikaciji: a/ ETNOLOG, 500
izvodov a 10 pol, b/ Slovensko narodopisno gradivo, 500 izvodov a 10 po\"?^
Ko je že kazalo, da vse lepo teče, je prišel avgust in z njim nov zaplet, tokrat!
finančen. O njem priča pismo profesorju Vukanoviču (18. avg. 1947), v katerem
se mu Orel opravičuje za čakanje v negotovosti glede objave njegove razprave.
"Danes Vam pa lahko javljamo, da smo končno izposlovali za izdajo Etnologa
nekaj kredita. Ker pa je ta znesek za letos zelo majhen, bomo morali izdati 1
Etnolog v skrčenem obsegu ter tako trenutno ne vemo, kaj vse bomo mogli
tiskati."26 21. oktobra 1947 pa, že spet iz pisma T. Vukanoviču, izvemo, da je
muzej šele pred nekaj dnevi dobil obvestilo Glavne direkcije grafične industrije j
LRS, "da je izdajo Etnologa stavila v svoj delovni načrt radi prezaposlenosti;
tiskam šele za prvo četrtletje prihodnjega leta".^'' Pa verjetno ni šlo le za
pomanjkanje denarja in prezaposlenost tiskam. Preverjanja kar ni hotelo biti i
conec. O tem priča zelo zgovoren Orlov dopis V. Jeršku, tehničnemu vodji i
Glavne direkcije grafične industrije, z dne 30. decembra leta 1947: "S sledečim]
Vam vljudno sporočam, da sem danes v Vaši odsotnosti izročil tov. Ovseniku
mapo z rokopisi in ilustracijami za Etnolog, znanstveno glasilo našega muzeja.
Tov. Ovseniku sem že pred nekaj tedni tudi izročil dopis, s katerim Ministrstvo
za prosveto izraža potrebo, da se tiska Etnolog. Ta teden je Ministrstvo za-
prosveto, oddelek za kulturo, podrobno pregledalo vse rokopise ter njih tisk;
odobrilo. O tem je bil obveščen tudi tov. Bogdan Osolnik, pomočnik ministra,
ki je kot član Agitpropa, rokopise odobril."2° Etnolog je tako v zadnjem tednu;
1947. leta, še vedno živ, dobil svoj drugi blagoslov. i
V istem tednu je Etnografski muzej prejel predračun (37.775.- din) Tiskarnej
Ljudske pravice "za natisk 500 izvodov 'Etnolog'"^^ in ga očitno tudi plačal.
Devetega marca 1948 namreč lahko preberemo v proračunskem načrtu za IL
tromesečje (ki ga je muzej poslal računsko-tehničnemu odseku Ministrstva za
prosveto): "Din 10.000.- s tem zneskom nameravamo kriti vse preostale stroške
za tiskanje Etnologa, ki smo ga plačali že lansko leto.'^"
Osmega dne tistega marca 1948 je Orel zapisal v svoj dnevnik: "Klical kpom. j
ministra O. Stepišniku: Etnolog gre v tiskamo! Torej vprašanje rešeno, k temu i
pomagala kritika v Slov. por. od 7.t.m."3' Omenjene kritične besede, "vprašanje!
etnografsko - folklornega tiska", je Orel vpletel v svojo oceno Novakove knjige
Ljudska prehrana v Prekmurju. Njen zadnji stavek, ki spomni na muzejevoi
publikacijo, se glasi: "Med tem pa Etnografski muzej v Ljubljani, naša centralna!
25 Prav tam, dop. št. 109/47.
26 Prav tam, dop. št. 287/47.
27 Prav tam, dop. št. 363/47.
28 Prav tam, dop. št. 472/47.
29 Prav tam, dop. št. 475/47.
30 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1948, dop. št. 105/48.
31 B. Orel, Delovni dnevnik EM, Od 7.1.1946 do 30.VI1.1953, Arhiv SEM v Ljubljani, RA 127.
17
Inja Smerdel I
18
Etnolog je spet Etnolog
19
Inja Smerdel i
etnografska ustanova, vse do danes še ne izdaja svojega znanstvenega glasila,
dasi ga ima že dalje časa pripravljenega za tisk."32
Te besede so bile morda zadnje v papirnatem in drugačnem boju za
Etnologa. Dne 15. marca 1948 je sicer še jasen zapis v Orlovem dnevniku, da je
"'Etnolog' v tiskarni", že za naslednji dan, 16. marca, pa beremo: "Razgovor o
bodočem letniku 'Etnograf."^^ Istega dne je Orel pisal tudi Vukanoviču, "da je
ETNOGRAF, kakor se bo od zdaj naprej imenoval naš časopis za slov.
etnografijo in folkloro, ta teden šel naposled v tisk."^* In končno, 23. marca 1948,
nam urednikov dnevnik sporoči, daje "'Slovenski etnograf v tiskarni, pričeli ga
staviti".35 Izšel je sredi julija, s prispevki, izmed katerih jih je bilo nekaj v davno
izgubljeni mapi z imenom Etnolog XVIII in nekaj v mapi Slovensko narodopisno
gradivo, I. letnik.^^
Moreče, mar ne? Med 15. marcem, ko smo še imeli Etnologa, in med 16.
marcem, ko zasledimo drugo ime zanj, je le ena noč in nobenega lista in zapisa
na njem, ki bi nam povedal, zakaj. Bil naj bi le glas in ukaz. Ustno izročilo pravi,
da je bil Ziherlov^^; Ziherlov, ali pa enega izmed njegovih kloniranih odmevov.
Saj "v Ljubljani je bilo poleg njega vrhovnega še malih Ziherlov še kaj, ki so bili
glasniki njegovi", se spominja tistega časa Matičetov. Ni mi do tega, da bi o tistem
času nanizala še več besed. Dovolj jih je bilo in ostale bodo. Da pa bi dobesedno
otipali vzdušje tistih let, naj citiram še kar je zapisala Neda Pagon o "času
nabitem s strahom in pogumom, z razočaranjem in prav tolikšnim strahom pred
razočaranjem in s strahom tudi pred pogumom, prepolnem tudi neizrečenega
in neizrekljivega, gostobesednega molka kričeče pozabe".^^
Ob vsem, kar se je tedaj godilo, je bila politična eksekucija imena Etnolog
malenkost. Vsaj publikacija, ki med vojno ni ubogala zapovedi o kulturnem
molku, je preživela. Motiv te delne eksekucije je že dolgo znan. Kar še poraja
vprašanja, pa je dolgost agonije in potem trenutek konca, kljub vsem
opravljenim pregledom in dovoljenjem. Zakaj šele leta 1948, in ne pet- ali
šestinštiridesetega? Kar se na videz zdi nesmiselno, morda le ima neki pomen
in razlago. Morda jo kaže iskati primerjalno, v sočasni družbeni degradaciji
sestrske folklore, ko so prej hvaljeno domačo dediščino, ki naj bi ljudstvo
32 B. Orel, Vilko Novak, Ljudska prehrana v Prekmurju, Slovenski poročevalec, 7.in.l948,
str. 6.
33 B. Ord, Delovni dnevnik EM, Od 7.L1946 do 30.VIL 1953, Arhiv SEM v Ljubljani, RA 127.
34 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1948, dop. št. 118/48.
35 B. Orel, Delovni dnevnik EM, Od 7.L1946 do 30.VII.1953, Arhiv SEM v Ljubljani, RA 127.
36 Prim, faksimile št. 4.a in št. 10.
37 Boris ZiherI tedaj ni služboval v Ljubljani. Leta 1948 (in pozneje) je živel v Beogradu,
vendar je prihajal v Ljubljano in bil povezan s političnim življenjem v Sloveniji. Od oktobra 1947
je bil v službi kot član uredniškega odbora časopisa Za trdni mir, za ljudsko demokracijo, ki ga
je v Beogradu izdajal Informbiro. Pred tem je delal v agitpropu CK KP], od maja 1946 do junija
1947 pa je bil predsed nik Komiteja FLRJ za šolo in znanost. Njegova naloga je bila poleg drugega
tudi "voditi znanstvene ustanove in založniška podjetja". Glej: L. Čarni, Boris ZiherI v prvem
povojnem obdobju, Boris ZiherI, Zbrana dela III, ZRC SAZU, Inštitut za marksistične študije,
Ljubljana 1986, str. 11-15.
38 N. Pagon, Vzdušje časa, Boris ZiherI, Zbrana dela V, ZRC SAZU, Filozofski inštitut,
Ljubljana 1989, str. 6.
20 I
Etnolog je spet Etnolog
ustvarjalno navdihovala, preimenovali v nazadnjaško coklo napredka .^^ Kljub
1948., informbirojevskemu letu kaže, da je bil vzor, ki so mu morali ljudje slediti
na poti napredka, na cesti v svetlo prihodnost, sovjetski. In šlo je tudi za
nekulturno, tedaj dozorelo prepričanje, da "je treba vse znova, staro uničit".
Etnolog, preimenovan*'' v Etnogicifa in potem v Slovenskega etnografa, je
ta idejni in stvarni vandalizem, kot že rečeno, vsaj preživel in je izšel. Kaj je to
pomenilo za tiste čase, izpričuje pismo, ki ga je Orlu 9. julija 1948 pisal Milovan
Gavazzi. V njem pravi:"G. Matičetov nam je kazivao i o ozbiljnom napredovanju
'Slovenskega etnografa' - hvala Bogu, da se bar on pomakao! Jer kod nas još sve
spava. Ne znam zapravo ni kada če 'Zbornik' akademije moči početi ponovnim
izlaženjem."*! Slovenski etnograf I naj bi bil celo "v Jugoslaviji prva periodična
etnografska publikacija po osvoboditvi" in že čez nekaj let "ji je v znanstvenem
svetu sirom po Evropi priznana solidna znanstvena cena".*^
39 Glej: M. Stanonik, Bliščinbeda slovstvene folklore. Naši razgledi XXXVIII,št.22, Ljubljana
1989, str. 652.
Sourednika Orel in Matičetov glede imena nista imela prav velike izbire. Etnolog ni smel
biti. Ime, ki bi bilo izpeljano iz narodopisja, verjetno tudi ni moglo priti v poštev, saj je delo s tem
izrazom v naslovu, tj. Narodopisje Slovencev, prav tako kot Etnolog prekršilo zapovedani
kulturni molk. Preostala jima je, kot etnografoma iz etnografskega muzeja, etnografija. In prvo
preimenovanje, prva tako logična misel je verjetno bila, naj bo namesto Etnologa Etnograf.
41 Arhiv SEM v Ljubljani, fasc. 1948, dop. št. 296/48.
42 A. Baš, Pripombe k načrtu dela SEM v letih 1946-1970, str.7.
21
Inja Smerdel
22
Etnolog je spet Etnolog
7.
Žalostno je, da so morali o tem "našem edinem strokovnem glasilu" dobri
dve desetletji po "začetku" njegovega izhajanja pisati, da "'Slovenski etnograf
že nekaj časa sem pride, kadar pride"'*^ in pet let kasneje, da je glasilo, "ki je
pričelo vse bolj neredno, z zamudo izhajati, se vse bolj krčilo, da o nižanju
vsebinske ravni niti ne govorimo."** To je bil tehten opomin, a Etnografa ni
predramil iz letargije. Še naprej je prihajal, kadar je pač prišel in kakršen je že
bil, do svoje štiriintridesete, nenavadno praznične številke.
Ker smo se tega, 1991. leta odločili, da naš stari glasnik muzeja in stroke
prebudimo iz mrtvila in ker mu vračamo izvirno ime Etnolog, mislim, da nam
opravljeno soočenje s preteklostjo daje vsem skupaj trdnejšo osnovo za naprej.
Dediči vsega, kar je bilo, se namreč bližamo letu 2000, za katero je Milko
Matičetov v skeču, napisanem konec leta 1946 (ali na začetku leta 1947) za
muzejski stenčas, tedaj satirično in skoraj preroško napovedal odkritje
"izgubljenega" Etnologa XVIII.
Ko ga spet imamo, prvega nove vrste in dvainpetdesetega, če štejemo vse
številke starega Etnologa in Slovenskega etnografa, vas vabimo k pisanju.
Vabimo etnologe, folkloriste, antropologe, zgodovinarje, arheologe in druge,
raziskovalce s polno različnih spoznanj in pogledov. Človek, skupine ljudi,
narodi, ljudstva in kulturne sestavine, ki pričajo o njihovem življenju in
mišljenju, o marsičem je treba še veliko napisati.
*3 M. Matičetov, Uvodna beseda v Tradifiones I, Ljubljana 1972, str. 6.
*4 v. Novak, Etnologija v Časopisu za zgodovino in narodopisje, Glazerjev zbornik, ČZN 13
(XLVIII), Maribor 1977, str. 272.
23
Inja Smerdel 1
241
Etnolog je spet Etnolog
25
Inja Smerdel I
26
Etnolog je spet Etnolog
27
Inja Smerdel
UREDNICA
Inja Smerdel, mag., etnologinja, kus-
tosinja za ruralno gospodarstvo v
Slovenskem etnografskem muzeju v
Ljubljani (od leta 1980).
Pred to njeno zaposlitvijo jo je priv-
lačilo proučevanje nekaterih sestavin
množične kulture (stensko okrasje, godba
na pihala), v zadnjem desetletju pa se
posveča raziskovanju različnih
gospodarsko kulturnih prvin (soseskine
gospodarske samouprave, del ob spravilu
žitnega pridelka, ovčarstva s selitveno
pašo).
Med objavljenimi razpravami in
članki, izmed katerih jih nekaj izpričuje tudi
njen muzeološki interes, je pomembnejše
delo Ovčarstvo m Pivki, Transhurmnca od
srede 19. do srede 20. stoletja ali Trije "ovčarji"
(Koper 1989).
THE EDITOR
Inja Smerdel, M. A., is an ethnologist by
training and has been curator for rural
economy at the Slovene Ethnographic
Museum in Ljubljana since 1980.
Before taking her present job she was
involved in the study of certain aspects of
mass culture (wall decorations, amateur
brass bands), while in the last decade her
research has focused on various elements of
economic culture (economic self-manage-
ment of village communities, harvest-time,
transhumant sheep-farming).
Outstanding among her published
works and articles, several of which also
reveal her museological interests, is her
book Sheep - farming in Pivka,Transumance
from the Middle of 19th to the Middle of 20th
Century or The Three "Sheepmasters"
(Koper, 1989).
28