Kronika iz principa mržnje in sovraštva. In tako se je Sova v nasprotju z revolucijo* narnim Macharjem razvil v pacifističnega entuzijasta, bližjega Bfezinovemu pojmu «kozmičnega bratstva«. Oba pesnika, Machar in Sova, sta s svojim plodonosnim delom izvršila velik naroden in socijalen čin. Oba sta pristna svobodoumna napredna človeka in izrazita kulturna delavca; dočim obstoja Macharjeva naprednost v splošno* kulturni delavnosti in je bolj intelektualnega značaja, tiči pomen Sove v prvi vrsti v poeziji in v umetniškem razmahu. Dočim so drugi živeli, iskali, se borili in trpeli — je Sova pesnil. Vse, kar je živel, trpel, kar je hotel, vse se mu je izpreminjalo v stihe, v godbo besed, v pesniško vsebino, v literarno delo. Poezija zanj ni pomenjala zgolj umetniškega doživljanja, temveč mu je postala usodna dolžnost.1 Dr. V. Burian. «La nuova letteratura slovena» je naslov članku, ki ga je na uvodnem mestu prinesla letošnja «L' Europa orientale» v svojem prvem zvezku (str. 1. do 18.) iz peresa I. Grafenauerja. Kritična sodba o takih preglednih člankih, v katerih omejuje pisca predpisani, navadno ozki obseg in mučna zavest, kako bi prišel v pravi kontakt z občinstvom, ki ga ne pozna, je težavna in nehvaležna stvar. V tem slučaju je še težavnejša in skoro nemogoča, ker je na prvi pogled očitno, da prevajavec (Arturo C r oni a?) svoji nalogi ni bil kos. Tako je človek večkrat v zadregirali naj kako frapantno trditev postavi na rovaš avtorju ali prevajavcu. Take trditve so n. pr., da je Trdina «rievocatore di costumi popolari» (str. l.)f da je Meško župnik na Koroškem (3), da kaže Cankar v «Podobah iz sanj» «la sua nostalgia verso la pace e la riconziliazione dei popoli» (6), «i canti popolari sloveni nuovamento messi in luce da Zupančič agivano sulla letteratura« (15) in še marsikaj. V vrsti Cankarjevih del nahajamo našteta tudi sledeča: «,11 racconto di ospedale', la ,Casa di Santa Maria del soccorso' (1904), la novella del ,Mondo pedagogico', »Martino Kacur' (1906) e numerose altre», Župančičev naslov «V zarje Vidove» je preveden «A11' alba del giorno di S. Valentino» (10), «Mlada pota» «Gli anni di gioventu» (11), Milčinskega nedolžni «Muhoborci» pa so v prevodu postali naravnost «Funghi velenosi» (15). (Pravilno bi bilo «La borghesia di Cuneo».) Povrh se zdi, da je članek dolgo nekje ležal in da je potem urednik ali prevajavec čutil potrebo, da ga primerno dopolni. Samo tako so n. p r. umi j i ve trditve,"da je Stritar «morto in questi giorni» (13) in da Tavčar, čigar «Visoška kroriika» ni omenjena, «vive a Lubiana» (13). Številne tiskovne napake v letnicah in imenih so neprijeten dokaz, da je članek šel v svet skozi roke, ki so z njim ravnale brez pravega znanja in neizmerno malomarno. Ali bi vsaj koliko pazljiv urednik mogel pustiti 1900 kot letnico Cankarjeve smrti (4), ko bi vendar lahko videl, da se pretežna večina Cankarjevih spisov citira z višjo letnico, ali mirno pustiti v svet trditev, da je Finžgar rojen leta 1781. (14), Golar pa leta 1979. (16)? V splošnem je Grafenauerjev pogled na novejšo slovensko književnost in nje ocena znana in tradicijonalna. Presenetljiva novost bi bila mogoče edino v tem, da niti z besedico ni omenil Iga Grudna, ki je vendar do leta 1922. — preko te letnice spis ne sega — izdal troje knjig, ki so menda vendarle toliko značilne, da bi jim bil Grafenauer lahko privoščil vsaj toliko besed, kolikor jih je n. pr. (16) neznatnemu in neznanemu piscu, ki ga sam označuje kot Sardenkovega (!) epigona (!!) — Na koncu članka je uredništvo pod črto dodalo še nekaj biblio* grafije «sulla recente letteratura slovena»; v nji se navaja poleg spisov Grafen* 1 Podrobnejšo študijo o tem velikem pesniku, ki je med Slovenci le malo znan, bo priobčil «Ljubljanski Zvon» najbrž še v letošnjem letniku. Uredništvo. 191 Kronika auerja, Preglja, Lovrenčiča, Resa, Breznika in Erjavčevih «Slovencev» tudi «Fr. Frydecky: Slovensko literarni od doby Bernolakovy. Moravska Ostrava 1920», ki govori o novejši slovaški literaturi! Na sledečih straneh (19 do 31) prinaša «L' Europa orientale« članek «L' atti^ vita sociale del partito popolare Sloveno«, ki ga je napisal Umberto B o n n e s. Pisatelj pozna dobro tozadevno slovensko literaturo — navaja spise Vošnjaka, Prepeluha, Lončarja, Agneletta, Wendla <— in se mnogo mudi ob opisu socijalno* političnega delovanja Krekovega. Ker sta oba članka v reviji edina, se je revija na ta način nekako predstavila s posebno «slovensko številko«. Obžalovati je, da ni boljša. Nje značilna barva izhaja iz dejstva, da izdaja revijo «L' istituto per 1'Europa orientale in Roma«, pri katerem ima glavno besedo A. P a 1 m i e r i. J. A. G. Iz slovaške kulture. Tajnik «Slovaške Matice» Štefan Krčmerv je izdal letos knjigo «Pat rokov Matice Slovenskej«, ki v njej opisuje znanstveno; umetniško prizadevanje «Slovaške Matice« od njene obnovitve 1919. pa do 1923. leta. Iz te knjige povzemamo bilanco kulturnega dela, ki ga je vršil slovaški narod. Število članov je v tej dobi rastlo takole: 1275, 3982, 6097, 7663, 8439; število publikacij je znašalo v tem času 59 na 7935 straneh v 165.100 izvodih. Centralni odbor je deloval znanstveno in umetniško v petih odsekih (zgodovinski. literarno^zgodovinski, narodopisni, jezikovni in umetniški), 77 krajevnih odborov je pa gojilo znanstveno in umetniško vzgojo naroda s predavanji (2768) in akademijami (424), poučnimi tečaji (295) in gledališkimi predstavami (1051). Poleg tega so krajevni odbori vzdrževali 50 stalnih in 59 potujočih knjižnic ter 24 čitalnic z 209 časniki. Dr. L. Najstarejša slovstvena družba. To je toulousanska akademija Xeux Floraux (Cvetne igre), ki deli vsako leto nagrade za pesništvo. Ustanovili so jo trubadurji z nazivom «Kolegij vesele vede» dne 3. maja 1324. Najboljše pesmi v provencaU ščini (langue d'oc) so dobivale priznanja v obliki zlatih in srebrnih cvetic: neven ali sinil j, klinček, sipek, meseček ali bab ji prstanec, marjetica, vijolica, lilija, lovorika. Odtod ime Jeux Floraux. Posihdob so se poetični turnirji vedno vršili ob tem letnem času, razen med veliko Revolucijo. Okrog leta 1500. je baje visoka gospa iz Toulouse, Clemence Isaure, proslula po svoji krasoti in duhovitosti. žrtvovala precej imetja, da je podelila nov sijaj tej stari šegi. Vsekakor pa so se igre preosnovale leta 1694. in posehkrat je bila samo francoščina tu dovoljena. Letos obhaja od 1. do 3. majnika ta najstarejša evropska književna organizacija -->, svojo šeststoletnico z velikimi slavnostmi na Kapitolu. Francosko Akademijo bo zastopal znani romancier Henry Bordeaux kot mojster (maitre5es=jeux), ki bo izpregovoril na čast in proslavo Klemenciji Isaureovi. General de Castelnau bo predsedoval razdelitvi zlatih ali srebrnih cvetov, ki bodo tokrat osobito mnogo= brojni. Razen običajnih, gori naštetih, so velikodušni darovalci ustvarili novih.. Baron Desazars de Montgailhard je poklonil zlat negnoj za natečaj iz Mistralovega jezika, dočim je dal znani nam grof Begouen izrezljati srebrno šmarnico in baron de Bouglon tuberozo za francosko pesništvo, itd. Nagrade bodo krasne. Prisedniki (mainteneurs) prerešetavajo 535 pesnitev. Ako že ne zaslede nobenega Hugoja, se bo pač pojavil kak Soumet, avtor «Božanstvene epopeje«, kak Laurent Tailhade, ki se odlikuje po čudovitih baladah in aristophanskih poezijah, kak Albert Samain. mehkobni, mračni melanholik in slavitelj «ženske duše«, ki so vsi trije že v rani mladosti odnesli častno darilo z apolonskega megdana. A. D. Urednikov «.imprimatur» dne 11. marca 1924 192 Lope de Vega so prožili strupene strelice v «španskega Homera» ali «andalu-zijskega Pindara», ki je tolikanj pripomogel do propadanja španske književnosti. A zaman. Sami so podlegli bolj ali manj njegovemu vplivu. Za zgled sem ponašil eno njegovih najkrajših romanc, akoprav ni tako značilna kot n. pr. «Angelica y Medoro». Vendar opaziš nekaj prisiljenega, iskanega v njej, na priliko paralelizem: 2 sulici za kralja, 2 stvari (dušo in život) za ljubico; Afričanka veli stotniku, naj gre kar nag in gol (desnudo) v bitko, češ, možak «roke trde ko železo, srca trdega kot jeklo» ne potrebuje orožja. Pa še drugih precioznosti najde pozorni čitatelj. Dasi je aragonska šola (brata Lupercio, Argensola in dr.) pobijala gongorizem, je občinstvo slepo drlo še za nekim drugim manieristom. To je Le-desma Buitrago (1562—1623), ki si je izobličil konvencionalen slog, imenovan conceptismo po njegovi zbirki «Conceptos espirituales» (1600). Sholastična tenkoumja (agudezas), besedni kontrasti in dovtipi (retruecanos), dvoumnosti pomenijo ojačen gongorizem. O svetem Lovrencu, ki so ga nejeverniki do smrti spekli na ražnju, pravi Ledesma: Sereis sabroso bocado Na svojo mizo kot grižljaj tečen para la mesa de Dios, dobil vas bode Bog, pues sois crudo para vos saj zase ste sirov in strog, y para todos asado. a za vse človeštvo ste pečen. Kdor pozna to literarno modo, bo laže doumel marsikako podrobnost v začetnih Shakespeareovih delih. A. D. Iz zgodovine naše literatske provincijalnosti. Ko je Mihael Lendovšek pripravljal izdajo zbranih spisov A. M. Slomška, je po kanoniku Fr. Košar ju izvedel, da se v mariborski škofovski biblioteki nahajajo neki Slomškovi rokopisi. Zato se je obrnil k škofu Stepischneggu s prošnjo, naj mu dovoli njih porabo, ter je izdajo izbranih Slomškovih del v pismu škofu motiviral s sledečimi besedami (proti koncu decembra 1875): «Vorziiglich war es die Absicht, dem Bestreben der Jungen', die ganze slowenische Belletristik mehr und mehr auf liberale, die Moralitat der Jugend gefahrdende Bahnen zu lenken, ein recht kraftiges Antidoton zu bieten; das war in erster Linie die Absicht, die mir bei der Inangriffnalime obigen Werkes vorschwebte.» Prijatelju, štajerskemu poetu Hašniku, katerega je vpraševal po avtorjih raznih anonimnih pesmi njegove dobe, med katerimi je slutil tudi Slomška, pa je pisal (7. februarja 1876): «Moj glavni namen pri vsem tem delu je, štajerskim slovenskim pesnikom (in pisateljem sploh) priboriti tisto občno pripoznanje in veljavo, katera jim gre v literaturi slovenski. Krajnci nas prezirajo. Zato sestavljam spis pod naslovom «štajarski slovenski pisatelji in njih clela» — in ga mislim ob svojem času v posebni knjižici izdati.» Kako daleč je ta svoj spis dognal, ni znano; toda jasen znak istega duha, kakor se razodeva v tem pismu Hašniku, je stavek v pismu Dupelniku (21. decembra 1875): «Vodnik zgine pred Slomšekom kakor kapljica v morju.» Vse to se je godilo približno v onem obdobju, ko je Davorin Trstenjak izjavil v imenu štajerskih Slovencev, da sicer priznavajo Ljubljano kot slovensko centralo, da pa ne pripuščajo, da je baš v Ljubljani vsa modrost doma. Od teli Lendovškovih pisem nas loči več ko petdeset let, toda njegov duh živi še vedno krepko. Javlja se n. pr. v novi izdaji zbranih del Razlaga in Hausmannice (leta 1926!), javlja še v tem in onem, v samih neprijetnih stvareh, o katerih bo pisal bodoči kronist našega literatskega provinci jalstva. J. A. G. Urednikov «imprimatur» 17. septembra 1927. 576