Ob demantnem jubileju.
Od vseh strani mogočne monarhije
zre Ijudstvo hrepenečega srca
na Dunaj, kjer naš up in naša nada
premili, premogočni cesar vlada.
Kaj se zgodilo v carskem je središču,
da narodi se zbirajo v svetišču,
pošiljajoč Stvaritelju sveta
stotisočero prošenj in željd?! —
Je dvignil kruto šibo Stvarnik jezni,
poslal na Dunaj kazen je bolezni?
Mordd se bliža Turek krvoločni,
kaj z vojsko nam grozi Gertnan mogočni,
roko ltalijan mordd steguje,
da sebi bi prilastil zetnlje tuje?
Morda kot nekdaj stolno naše mesto
cesarju se je dvignilo nezvesto ?
Minuli časi so usode bridke, Bog dobrohotno se na nas ozlra, v neskončni svoji do sveta Ijubezni zlo hude prizanaša nam bolezni. Potihnila sovražnikov je jeza, ko močna čuva Avstrijo trozveza, in razdrobljeni turški so okovi, in zvesti carju Avstrije sinovi. —
—<-«   178   •*-
Pozdravljen bodi, car Franc Jožef prvi! Član rodovine starodavne slave pokazal si se hrabrega moža, še preden v varstvo se Ti izročilo države pretežavno je krmilo. Nevstrašeno ostavil dom si svoj, z Radeckim se podal v krvavi boj, navduševal preprostega vojščaka, izkazal med junaki se junaka — dokler bo stala zadnja domačija, slovelo bo ime — Santa Lucija.
*         *
V letih mladenič, v dahu možak, krepak, neustrašen, pravi vojak, sedel na prestol cesarski, posel sprejel si vladarski. Šestkrat deset let je že od takrat, ko si v skrbeh in bridkosti, v dobi resnega boja, vzkllknil zlati prostosti: ,Z Bogom, mladost mojaf *
nZ združenimi močmi!" geslo je Tvoje, ki sl z njim vse dni obvladal boje, zaupajoč — v božjo pomoc. Na Ogrskemje blla vničena nevarna vstaja s pomočjo Hrvatov in carja Nikolaja; sardinski kralj Karl Albert srboriti moral se Avstriji je ukloniti. Sprejemal narod Te je navdušeno bratsko, ko potoval si v Slavonijo, v Hrvatsko. In čuval Bog Te s svojo je močjo, ko človek brez srca in brez vesti, sovražnik Tvoj in naroda zakleti —   . 77 hotel drago je življenje vzeti — votivna cerkev —: večni bo pomnik, da Ijubil Te sveta je Rešenik. *
Dnevi veselja, dnevi sreče so dospeli narodotn Tvojim, ko si izbral sebi družico, Ijudstvu prevdanemu cesarico. —
*
_^,    179   ,.__
5/o in en strel,
kdo ni vesel!
Živel cesarevič!
Mnogo vrlin so naklonile
mu. rojenice-vile
in zmožnosti podarile velike,
saj svojih narodov utnel je vse Jezike. —
A sojenice bile so sovražne — — —
prekrute roke bodo naj klete,
ki krive so, da Rudolfa ni več
in dobrosrčne ni — Elizabete! —
In prišlo je desetletje, ah, bridkega spomina, in bil je boj, krvavi boj, in za krasnima deželama jokala je žalostna domovina. Ljudstvo cesarju zvesto, vdano neustrašeno šlo je na bojno poljano — zastavam svojim priborilo nevenljivo slavo, in zvestim narodom je cesar dal — ustavo.
* *         *
Šel si na Jutrovo,
da vidiš kraje trpljenja,
da vidiš kraje — vstajenja.
Prišedši, spoštljivo poljubil si tla,
kjer hodil, učil je Zveličar sveta,
priporočal v molitvi mu sebe,
potožil državne potrebe. —
Urd! Urd!
Kaj klic pomeni ta?
Adjutant prljaše,
naglo vstopi:
^Cesarost, premagali stno vstaše,
Sarajevo je naše,
Filipovič naznanja:
Bosna se Vašemu Veličanstvu klanja."
Ura! Ura!
¦!-.                          *
(^j  © © ©      *¦ 1848 *      © © ©   (fe\
,               Cesar Franc Jožef I.
d      '___________                     ¦ b
\M      ©     ©     ©        ":•:¦   I9Q8     :•:        ©     ©     ©       #J
^—'                                                 Vž_____________________________-J-------------------------¦---------'-------^—> '
-^«    182   «*—
V veliki meri naš cesar skrbi
za duševno blaginjo podložnih,
posebno za šole, kjer mladina uči
se bogatih, a tudi ubožnih;
On se trtidi, da napoči doba omike
vsepovsod — brez razlike.
Pod Njegovim varstvom krasno cvete
umetnost, obrt, trgovina,
posebno usmiljeno ima srce
do našega kmeta-trpina.
Želi, da vsak stan dobi pravic
v jeziku svojem pred sodiščetn,
On ne zabi sirotišnic in ne zabl bolnic.
on je zvesta pomoč pogoriščem.
Da tudi Slovenci stno mu všeč in da Ijubi našo deželo, pokazal lepo je za raznih nesreč. — Že trikrat dospel je najvišji gospod med Ijudstvo zvestovdano, pokazal, da IJubi slovenski rod in da Ijubi belo Ljubljano. —
* ¦'¦¦ V. .-*                        *' --
In letos, ko praznuješ demantni jubilej,
navdušeno Tebe častimo,
obožujemo Te slejkoprej,
zasluge Tvoje slavimo.
Mi Ijubimo Tebe, Ti Ijubiš nas,
na prestola še dolgo ostani,
Bog čuvaj Te, Bog Te ohrani!
Učitelj Silvester   .