91
Venec legend
(Nabral Fr. Kralj)
10. Lučnik.
Dal bi vam uganko, odkod ima lučnik svoje irae; pa vem, da ne bi precej uganili, zato pa jaz povem. Da je ime v zvezi z lučjo, to bi še znali vedeti, a da je to ime staro, prastaro, to pa že manj.
V starih časih je živel visoko gori na severu kralj, ki je imel jedinega sina. Bila pa sta kristijana in vedno sta želela priti kdaj v večno mesto Rim, da bi tamkaj na apostolov-prvakov grobeh molila in po-gledala katakombe, kjer so se skrivali in bili pokopani prvi kristijani-mučeniki.
In nepoznano sta se oblekla, vzela v roke popotni les in odšla peš proti večnemu mestu.
Po mnogih težavah in neprilikah sta dospela slednjič v večno mesto. Goreče sta molila na knežjih grobeh in priporočala svoje kraljestvo njunemu varstvu. Ko sta si ogledala vse znamenitosti mesta in cerkve, želela sta še priti v katakombe, v podzemeljske rove, kjer počivajo svetniška telesa mučenikov.
Neki človek, ki se jima je hlinil vernega kristi-jana, a je bil pagan, se jima je ponudil za vodnika.
Ko so prišli v katakombe, in sta kraljeva moža vneto molila, storil je spremljevalec črno dejanje, katero mu je vdihnil hudobni duh. Ugasnil je luč in je ušel po poti iz jame, ker je bil že navajen poti. Crna noč je objela kraljeva romarja in prestrašena sta klicala vodnika. A oni se jima je porogljivo smejal in odbežal.
Kaj naj sedaj storita ? Potov in križpotov, steza in obokov je toliko, da v tej temi nikdar več ne pri-deta na dnevno svetlobo. Žalostno bota morala umreti lakote v večni temi.
Ko premišljata svoj tožni položaj, začneta milo klicati Boga in svetnike na pomoč, da naj jima pošlje čudežno pomoč, da bota zopet prišla gori na solnčno zemljo.
92
In glej, veliko usmiljenje božje! Nenadno se za-sveti cvetlica, katero je držal kraljevi sin v rokah, in svetlo zagori. Sin jo je bil pred vhodom v katakombe utrgal in jo je nevede držal v rokah. Ta cvetlica je bila lučnik.
Svetila jima je po temnih hodnikih in kmalu sta našla vhod, da sta prišla na dnevno luč. V tem trenotju pa je ugasnila cvetlica in je bila taka kot prej.
In še dandanes ima rastlina to častno ime.
11. Jagoda.
Mej raznobojnimi cvetkami na parobku stoletnega gozda rastla je skromna jagoda. Pa takrat še ni imela lepo belega cveta, ni rodila še sladko-rudečih jagod, katerih se sedaj vsi ljudje tako vesele.
Zalostna je bila jagoda in je vzdihovala šepetajoč: ,,Vsi ljudje se vesele cvetlic, ki rast6 krog mene, samo v zame se nihče ne briga. Kako rada bi tudi jaz rado-stila in koristila ljudem. A Oče nebeški, ki skrbi za vse svoje stvari, gotovo tudi mene ne bo pozabil." Tako je tožila žalobno, potem pa zopet skromno ždela mej visokimi cvetkami.
Pa pride nekdaj otrok Jezus mej tiste cvetlice, in vsako pozdravi, vsaki izpregovori kako ljubezensko besedo. Samo jagodo ne obgovori, kakor bi je ne videl. To pa užali jagodo in s solznimi očmi šepeče:
,,Vse me zaničuje in prezira, še moj Stvarnik me noče poznati in vendar kako rada bi cvela njemu v čast."
Tiho je šepetala, a Orešenik jo je čul. Pripognil se je in jo utrgal. Nežno jo je pritisnil na svoje božje ustnice in ji govoril tolažne besede. Cvetlico je pa spre-letela neka tajna sladkost in razcvela je. Kjer so se pa dotaknila usta cvetlice, je vzrastla rdeča jagoda. Odslej pa je leto za letom spomladi vzcvela in rodila jagode. Postala je znamenita in ljudje so radi imeli to cvetlico. A jagoda se ni prevzela, ampak je vedno skromna ostala, veseleč se, da more kaj pomagati ljudem.
Toda človek se kmalu naveliča svojih dobrot-nikov in je nehvaležen do svojega Stvarnika.
93
Nekega dne gresta dva hudobna dečka v gozd jagode nabirat. Pa pride k njima lep deček in ju vpraša: ,,Kaj delata? Dajta meni malo jagod, jaz sem tako lačen."
A onadva odvrneta: ,,Nič ne delava, pa tudi tebi ničesar ne dava."
,,Dobro; torej naj vama delo tudi nič ne koristi." In deček izgine. Bil je božji Sin Jezus.
Odslej pa nima jagoda nobenega božjega blago-slova, in človek se jih nikdar ne nasiti.
Tako škodo provzroči vsemu človeštvu hudobna dvojica.