1
—«   248   '<— FRAN KOŠIR:
Polamančev Jurče.
S    /¦       \i   —^^-v   olamančev Jurče  je pred nedavnim dovršil štirinajsto
\^r*f         \   \ leto. KIo*iuk je zavihtel ter dejal: BŠola, bodi zdrava!*
JHjLjH         ]   1           Tudi  prifrknjen je bil baje malo naš Jurče, in
^^Jp^i     ) J nekateri so celo trdili, da mu v glavi nemara manjka
¦jH6$L^i<<'^     toliko, kolikor. bi lahko pripeljal v samokolnici okolo
'%,             X)                Kazal ter tudi imel pa je Polamančev Jurče ve-
\fei^d|,       /^   liko veselje do črevljarstva. Dado ga zato v uk Smo-
l__b    "^*^     H/     letovemu Blažu.
Minilo je leto in dan. In Jurče se je že naučil marsikaj, da, tudi po-izkusil; osobito večkrat črevljarjevo — kneftro.
Nekega večera, preden odide mojster Stnole spat, veli učencu Jurčku, naj vrže kapico na črevelj. »Bom že," pravi Jurče ter vošči svojemu gospo-darju lahko noč. Potem pribije precej visoko v steno žrebelj ter jame me-tati svojo kapo nanj. Metal je in metal ter metal do polnoči. Tedaj pa se prebudi črevljar. Videč, kaj dela Jurče, ga tako ujezi, da takoj drugi dan odpusti učenca Polamančevega Jurčka.