DRAGOCENA DOPOLNITEV
Anton Ocvirk: Literarna umetnina med zgodovino in teorijo, 2. del. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1979, 691 str.
Medtem ko je 1. knjiga Ocvirkovih razprav obravnavala literarne pojave in osebe iz 19. stoletja, pa nam prinaša še obsežnejša 2. knjiga izključno teme iz literature, literarne teorije in kritike 20. stoletja (ali prehoda vanj). Prva knjiga (5 študij) je izhajala iz treh tematskih sklopov avtorjevega ukvarjanja s slovensko hterarno preteklostjo: ob disertaciji (Levstikov duševni obraz) je obsegla še Ocvirkove spise ob Prijatelju (Slovenska kulturnopohtična zgodovina) in Kersniku (zbrana dela).
Druga knjiga obsega nič manj kot 11 študij, ki jih lahko razvrstimo okoli štirih glavnih jeder: prvo je literarnoteoretično (3 študije), drugo je Ivan Cankar (2 študiji), tretje Srečko Kosovel (4 študije) in četrto Josip Vidmar (2 študiji). Prva razprava v knjigi je iz leta 1938, zadnja iz leta 1978, razpon štirih desetletij pa sploh ne vnaša v knjigo kake moteče spreminjavosti stila in idej, ampak nudi, narobe, jasno razvidno centralno nit Ocvir-kovega mikavnega in tehtnega pisanja: nit ki jo umestno obeležuje že naslov: Literarna umetnina med zgodovino in teorijo.
Prva razprava v knjigi je Historizem v Uterami zgodovini in njegovi nasprotniki. Tu nam Ocvirk
v bistvenih črtah predoči nove antipozitivistične in antihistoristične smeri v hterarni zgodovini in teoriji (npr. Nemci: Walzel, Unger, Cysarz; ruski formalisti; Ingarden idr.), jih kritično označi in zavzame svoje stališče, ki ne nasprotuje historiz-mu, a vidi tudi kvalitetne dosežke antihistorič-nih novostrujarjev.
Sledi Ocvirkova najobsežnejša literarnoteore-tična študija Novi pogledi na pesniški stil. Vsi profesorjevi študenti smo jo temeljito spoznali že v študijskih letih. Razprava je, kot pravi avtor sam v uvodu, le »skromen odlomek iz obsežne monografije o stilu«. Ta informacija nam kar zbudi skomine in želje po tem, da bi ugledali še celo monografijo ah pa vsaj obsežnejše komplekse iz nje. V prvem delu razprave prikaže Ocvirk najprej teorijo o stilu. Že na začetku se loti večpomensko rabljene besede sül, zatem pa predstavi številne predstavnike zlasti nemške stilistike. Ocvirk zavrača predstavnike abstraktno teoretičnih načel pri določanju stila že zaradi njihovega antihistorizma (npr. Schiller, Nietzsche, Lehmann, Utitz, Nohl idr.). Tudi razne stilne tipologije, ki izvirajo bodisi iz psiholoških ali splošnih oblikovno estetskih načel, Ocvirk kritično zavrača (npr. Volkelt, Müller-Freienfels, Wölfflin, Strich, Schneider...). Nato se pomudi Ocvirk še pri nekaterih drugih teoretikih (npr. pri Croceju, ki enači stil z obhko, Ermatingerju, ki mu je sül zunanja oblika umetnin, Petersnu, ki govori o stilu kot nehotni tehniki, kot vrojeni oblikovalni nadarjenosti, pa Kainzu, ki meni, da je stil edino-le notranja oblika umetnine). Obširnejše razloži
60
še Spitzerjevo jezikovno psihološko metodo (le-temu je stil jezik, rabljen z estetskim namenom) in prikaže slednjič še ruske formaliste v njihovih prizadevanjih pri stilističnih analizah.
Drugo poglavje z naslovom Literarnozgodovin-sko pojmovanje stila pa prinaša konkretizacijo Ocvirkovih pogledov na sül. Le-ti temelje na stvarnem gradivu (literarnem tekstu) in zgodovinskih značilnostih. Na strani 62 Ocvirk takole opredeli stil: »Stil je sinteza, se pravi, spoj ideje, snovi in oblike v skladno, v sebi zlito ce oto«. Ah pa dalje na strani 78: »Stil je spoj zavestnih in nagonskih sil v osebnosti.«Zato ni nekaj povsem zunanjega, ni zgolj tehnični postopek, kakor sodijo formalisti, a tudi ne .metafizična' skrivnost navdiha, ki ji ne moremo priti do živega z empiričnimi pomagali, kakor menijo nekateri zagovorniki abstraktne estetike. In še dalje na isti strani: »Potemtakem združuje stil v sebi vsebino in obliko pesnikovih zamisli, doživetje in duha ter ga ne moremo odmisliti od celotne njegove individualnosti. Od zasnutka v ideji do kompozicijskih postopkov in stilizmov, vse nosi na sebi neizbrisno znamenje njegove kreativne volje. Zato je že v zgradbi umetnikovega jezika skrita zakonitost njegovega ustvarjanja.« In slednjič (na isti strani): »Stil je po vsem tem zvezan z osrednjimi gibali ustvarjanja. Če ga hočem spoznati, moram odkriti njegovo notranje bistvo. To pa je utemeljeno v psihofizični zgradbi pesnikove osebnosti in načinu njegovega obUkovanja.« Te kar najširše sintetične poglede na stil Ocvirk stalno utrjuje s primerjalnimi analizami tekstov raznih slovenskih avtorjev. Zakonitosti, ki obvladujejo stil, so po Ocvirkovem mnenju individualne, a obenem historično določljive.
Iz oprijemljivih in jasnih izhodišč te razprave izhajata nadaljnji razpravi v knjigi: Stilni premiki v Cankarjevem zgodnjem pripovedništvu v dekadenco in impresionizem in Stilni premiki v Cankarjevem zgodnjem pripovedništvu v simbolizem. Razpravi sta izšli prvič v okviru zbranega dela Ivana Cankarja, katerega glavni urednik je bil naš avtor. Obe razpravi preveva zgledna izpeljava primerjalnih načel v praksi. Ocvirk zna spretno razviti in razkriti zapletena stilno spre-menitvena vrenja v evropski literaturi konec 19. stoletja in to prenesti ob rast in razvoj Cankarjevega stila. Tudi tu stalno operira s stvarnim gradivom, to pot največ s posameznimi Cankarjevimi teksti, podatki iz korespondence ipd.
Naslednji kompleks, ki obvladuje ne le center obravnavane knjige, ampak je Ocvirkova najdlje trajajoča tema ali kar vodilni motiv, je Kosovel. Ocvirk je kot nekaj mlajši predstavnik generacije, ki ji je pripadel tudi Kosovel, imel v dijaških letih neposreden stik s pesnikom Integralov. Pripravil je nato zgodnjo izdajo Kosovelovih Izbranih pesmi (1931), po vojni pa je izdajal pesnikovo zbrano delo, ki je izhajalo od 1946 do 1977 v štirih zvezkih. To dolgoletno in temeljito ukvarjanje s Kosovelom je v marsičem vplivno obeležilo našega avtorja. Ko je Ocvirk 1967 (v razmahu novejše avantgarde) izdal pri Cankarjevi založbi
Kosovelove Integrale in s tem predstavil pesnika Ekstaze smrti v povsem novi luči, je za to izdajo napisal tudi obsežno uvodno razpravo Srečko Kosovel in konstruktivizem. Ob brižno dokumentirani in podrobno upovedeni Kosovelovi poti k novejšim izmom in posebej h konstruktivizmu pa odkrivamo nič manj zanimivo razvojno pot samega avtorja razprave. Saj spočetka Ocvirk sam ni dosti cenil avantgardnih Kosovelovih konsov, ko pa je bil usmerjen vse bolj klasično kot nekaj starejši Kosovel (prim. že njuno v razpravi opisano debato na literarnem sestanku). S podrobnejšim poglabljanjem v gradivo pa je Ocvirk z leti spremenil svoje mnenje in postal, če stvari nekoliko pretiravamo, iz Savla Pavel ali drugače: ne le hladno ocenjujoči komentator obsežne in svojske Kosovelove ostaline, marveč zavzet informator slovenske javnosti o novem Kosovelu in (po mojem mnenju utemeljeno) prizadeven propagator te zadnje pesnikove ustvarjalne faze. Treba je dodati, da Kosovel pravzaprav ni pisal v časovno določenih zaporednih stilnih fazah, temveč da se javljajo poteze raznih stilov(izmov) pri njem sočasno (v glavnem gre tu seveda za impresionizem, ekspresionizem in konstruktivizem). Tako večstilno ustvarjanje je značilno še za številne druge evropske avantgardiste. Ocvirk nam nazorno in razvidno pribU-ža poteze Kosovelovega konstruktivizma, ki ga nikakor ne moremo kar prienačiti sovjetskemu tipu konstruktivizma. Nedvomno sta očitni dve dejstvi: 1) Enako imenovana struja (npr. futuri-zem, konstruktivizem ipd.) v raznih deželah nima povsem enake usmerjenosti (saj se končno že posamezniki v okviru ene struje v isti deželi močno ločijo, vzemimo samo futurizem oziroma ruske futuriste: Severjanina, Hlebnikova, Kru-čoniha, Majakovskega), 2) razni izmi se med seboj neogibno prepletajo tako v Evropi kot pri nas (tudi Kosovelov konstruktivizem je preplet iz-movl). Poleg slovenskih literarnih in likovnih razmer (prim. Cemigoj), pomembnih za oblikovanje Kosovelovega konstruktivizma, nas O-cvirk temeljito uvede še v evropski, predvsem ruski likovni konstruktivizem. Tako zraste pred nami postopno kot iz mozaičnih kamnov zgrajena celovita podoba Kosovela, človeka iskalca in pesnika ustvarjalca, avtorja, ki je že v svojem času (v dvajsetih letih) bil na evropski kvalitetni in razvojni ravni. Če smo si to dejstvo uzavestili tohko kasneje, je to pač zaradi spleta raznih okoliščin. Vendar: bolje pozno kot nikoh.
Razpravo o Kosovelu in konstruktivizmu dopolnjuje razprava Motivni svet Kosovelovih Integralov. Tu se Ocvirk podrobneje zadrži že pri samem pomenskem sklopu motivov. Sooči razne opredelitve motiva in poda tudi lastna mnenja o istem vprašanju. Na strani 401 pravi: »Motiv je potemtakem nekakšna zasnova podprta z razumom, ki se v nas giblje in tira v dejanje, ustvarja v nas posebne vrste napetost, s tem pa naper-jenost navzven.« Tudi Kosovelov motivni svet obravnava Ocvirk v skladu s svojo usmeritvijo razvojno, historično in s tem pregledno ter dokumentirano.
61
v zvezi z izdajo Kosovelovega zbranega dela sta še dve študiji: Kosovelovo pesniško izročilo ter Srečko Kosovel v publicistiki in pismih. Tu pa tam zasledimo sicer posamezna ponavljanja v prikazu obravnavane problematike, vendar pa to ne moti, saj so stvari razlagane bodisi različno obsežno ali različno poglobljeno.
Študija Kritični nazor Josipa Vidmarja je nastala ob kritikovi 70-letnici leta 1965 in je tako nekako jubilejno slavilno obarvana. To študijo je za Vidmarjev zbornik leta 1975 (ob novem kritikovem jubileju) dopolnil še z razpravo Vidmarjeva estetska misel in besedna umetnost V zvezi z Oc-virkovim pisanjem o Vidmarju je značilno še posebej široko razumevanje, ki ga Ocvirk kaže do Vidmarjevih nazorov, čeprav njegovim niso enaki (Vidmar npr. prav gotovo ne bi spremenil svojega trdno neomajnega sklepa Integralom v prid). Mislim, da je prav to Ocvirkovo razumevanje tudi drugih vidikov omogočilo njegovo odlično vodenje skupinskih delovnih načrtov.
In že smo pri zadnji razpravi v knjigi: Pesniška umetnina in literarna teorija (izšla najprej v 1. številki revije Primerjalna književnost 1978). Razprava je nekaka vzporednica prvi razpravi v knjigi (Historizem v literarni zgodovini in njegovi nasprotniki), le da sintetizira avtorjeve poglede na naslovno problematiko 40 let pozneje. Zanimiv in pomenljiv je zadnji Ocvirkov stavek v knjigi: »In tu se nam odprejo novi razgledi in hkrati vrsta novih vprašanj, ki pa že segajo prek okvira pričujoče raziskave.« Ocvirk podaja tako sebi kot drugim raziskovalcem nove ustvarjalne pobude kot nekako - če se izrazimo športno -štafetno palico.
Ciklus Ocvirkovih razprav sklepa študija J. Kosa Anton Ocvirk in slovenska Uterarna veda Tu se pač izkazuje znana »iz roda v rod« ideja. Kot je Ocvirk predstavil in komentiral Prijatelja, tako Kos Ocvirka Kos navaja pregled Ocvirko-vega večvrstnega delovanja tja od Kosovelovih Izbranih pesmi (1931) do profesorjeve 70-letnice. Ker je vsaj v strokovnih krogih Ocvirkovo delo dovolj poznano, ga tu nima smisla ponovno citirati (do podrobnosti nam pojasni Ocvirkovo delo bibliografija, ki jo je prizadevno sestavila M. Cle-menz in je objavljena na koncu pričujoče knjige). Zdi pa se mi pomembno ponovno omeniti in še podčrtati Ocvirkovo organizacijsko delo: najprej urejanje zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev (od 1946), Slavisučne revije (1948-1963), zbirke 100 romanov (1964-1977) in nazadnje Literarnega leksikona (od 1978). To široko skupinsko sodelovanje, ki ga uspe Ocvirk tako okretno voditi in usmerjati pod skupno zastavo cilja, je za današnji razvejani svet stroke čedalje nujnejše in pomembnejše.
Že omenjena bibhografija nam kaže še več stvari, ki bi bile vredne ponatisa, saj so, zakopane v raznih revijah, nekako manj pri roki. Je pa tako ali tako v načrtu še ena knjiga profesorjevih spisov (o tem govori sam že v 1. knjigi Literarne umetnine med zgodovino in teorijo).
Tehnično odlično urejeno knjigo zaključujeta še Stvarno kazalo (sestavila M. Stanovnik) in Imensko kazalo (sestavila M. Clemenz). Prav lepotna oprema pa je delo J. Brumna (enaka kot pri 1. knjigi).
Knjiga sama (ah pa kot dragocena dopolnitev 1. dela) deluje kot primeren reprezentativen prikaz vehkega in kvalitetnega dela pomembnega znanstvenika in našega občudovanega profesorja
A n d I i i a n  Lah Ljubljana
62