JERNEJ POPOTNIK:
Smokve.
orje je zamolklo bučalo. Jadra ribiških bark so žarela v daljavi v sijaju večernega solnca. Pairniki so prihajali in odhajali iz pristanišča, ki je v velikem polkrogu ob-krožalo šumno obmorsko mesto. Dolgi pomoli so štrleli iz mesta v morje.
Na pomolu, najdaljšem in najširšem, sva se izpre-hajala tisti večer z mornarjem Angelom. Angelova lica so bila svetla in žareča od radosti, oči bliskajoče v pričakovanju. Poznal sem Angela že dolgo vrsto let, toda še nikdar ni bil tako dobre volje kakor tisti večer. ,,Še eno uro, Angelo, kajne?"
,,Še eno, da ... potem pa ... Kar zdi se mi, da že vidim našo barko. Poglej, Jernej... tisto veliko, belo jadro!..." Angelo je pokazal proti vzhodu.
,,Ne, tisto ni — motiš se..." sem odkimal z glavo. ,,Ampak veš kaj, Angelo? Najbolje je, če jim greva naprosti... Da bi še eno uro pohaij-kovala tukaj po pomolu? Ne!... Glej — v tisti-le čolri stopiva in se brž odpeljiva!"
,,Saj res!..." je vzkliknil Angelo. : Naproti se jim peljiva — ta je najlepša!"
Še trenutek — in že sva bila v čolnu. Mračno so plosknila vesla po valovih, inišice na krepkih, kocinastih Angelovih rokah so se napele, cdločna volja je sevala z zagorelega obraza. Bliskoma je hitel čoln od pomola, iztnuzal se je iz gneče parnikov, bark in barčic in ie šinil na odprto, š?roko morje.
Angelo je prepeval s poltihim glasom. Širok in močan se je upiral v vesla, da je brzel čoln kakor ptice urno po morski gladini.            lx>
187
Dolgo časa sva se.tako vozila. Kar Angelu oči nenadoma zaža/re in iVrpoma veselo vzklikne:
,,So že tu, so že tu! Bistro glej, Jernej!"
Jadra naše barke so se zabliskala v daljavi.
,,Juhuhu!" je zaukal Angelo. In še urneje sva veslala, da nama je curkoma 111 znoj s čela in lic.
Kmalu smo bili skupaj. Tudi na barki so naju zapazili in nama spu-stili dalgo vrvnato lestev navzdol. Preteklo je nekaj minut — in čoln je bil privezan zadaj k barki, midva z Angelom pa sva urno kakor dvoje mačk spdezala po vrvi navzgor na krov barke. Komaj pa sva bila na vrhu, je že Angelo zavrisnil od veselja:
,,Joj, fige, fige!... Same fige, same fige ... fige!..."
Stala svia na krovu in gledala: dno jadrnice je bilo napolnjeno s samimi smokvarni, svežimi, sladkimi; povsod, kamorkoli si se ozrl, po-dolž in počez, od enega do drngega roba krova — same smokve, temno-žolte, mastne in dišeče, da bi se kar zasekal z zobmi vanje...
No, kaj bi še pripovedoval? JedM smo sladke smokve, jedla Angelo in jaz, jedla oče in stric Blaženko, ki sta vozila barko.
,,Oho... oho ..." }e cmoknil stric z jezikom. ,,Jutri bomo pa imelf neka] cvenka v žepu... ehej! Lepe denarce bomo dobili za te-le ftge, kaj, Luka?"
Oče Luka se je skrivnostno namuznil.
,,Bomo, bomo..."
Samo to ie rekel.
,,Juhuhu!" je zaukal še enkrat Angelo in pridno segal po smokvah.
Jadrnica se je bližala pristanišču.