študentski list
Ljubljana, 16. marca 1966 Letnik XIV.             Stevilka 17
tribuna
Umrl je Dušan Kvedcr - Tomaž
V najtežjih trenutkih slovenske univerze je bil sekretar univerzitetnega ko-miteja KPJ in glavni urednik študentskega časopisa »Mlada pota«. Revolucionar-na ideja, ki jo je zastopal v študentskem gibanju, ga je v trenutkih nacionalne odločitve pripeljala ob komisarju Kidriču na mesto komandanta NOV in POS.
S tovarišem Tomažem smo izgubili intelektualca, ki bo nam študentom ostal svetal zgled in trajna obveza, naši Univerzi pa v ponos.
ŠTUDENTJE LJUBLJANSKE UNIVERZE
PO PROKLAAAACIJI
Minuli teden smo se srečali na II. republi-ški konferenci Žveze mladine Slovenije. Z go-vorniškega odra je bila izrečena kopica mnenj, zahtev, želja. Ravno zaradi širine področja, ki so ga razprave na konferenci zajele, se mo-ramo vprašati, ali je takšna ekstenzivnost uspešna. V toku konference so se delegati zavzemali: za ureditev kmetijskega vprašanja, za ureditev šolstva, za ureditev štipendij, za poudarek aktivu kot osnovni celici mladinske organizacije, za izvajanje gospodarske refor-me, za samoupravnost in za kritični odnos do birokratskih usedlin, ki še delujejo v našem samoupravnem mehanizmu.
Takšna organska sestava konice, s katero se ZMS podaja v akcijo, pa je nujno proble-matična in vprašljiva. 2e po poteku razprav na konferenci (ta je bil izrazito anarhičen) lahko sklepamo, da se s takšno ekstenzivno zastavitvijo ne da zamišljati akcije kot eno-smernega in doslednega dejanja. Razprave so potekale druga mimo druge, križale so se in razhajale, stvari so se ponavljale, govorniki so se zvečine solidarizirali z uvodnim refera-tom in koraka, ki bi ga konferenca morala prestopiti v času svojega trajanja, nekako ni bilo. če je bil uvodni referat izhodišče, potem je konferenca ostala v tem izhodišču tudi ob koncu. In zdi se, da ne bomo zgrešili, če po-rečemo, da je takšen rezultat zasluga tistih, ki so se odločili za takšen ekstenzivni (torsj ne-delavni) značaj konference. Ob takšnem ekstenzivnem pristopu se pa največkrat pri-kradejo med načrte proklamacije brez eiek-tivne dimenzije.
Pogosto so rekli, da se je treba odločiti za drugačen koncept dela ZMS, da se je treba odlepiti od konvencionalnih oblik dejavnosti, da je treba storiti nekaj novega. Med vrstica-mi je bilo tudi rečeno, da je treba oblikovati nov sistem moralno-etičnih vrednot, kajti sca-re vrednote da ležijo v prahu in ruševinah družbenih perturbacij dvajsetih let. Moramo-etične vrednote se ne dajo predpisati. Vpraaati se morarao, zakaj so potrebne, zakaj so stare vrednote propadle. Kot neustrezne so se po kazale v tistem premikanju znotraj družoe, ki je ustvarjalo dva ločena bregova, enega — proklamatoričnega in drugega — prakticistič-nega. In ta dva bregova kot temeljna struktu-ra birokratskega etatizma, sta se ohranila vse do današnjega dne kot toleriran pojav. In do-kler bofho popuščali takšni delitvi, se ne bomo premaknili niti za korak, korak, ki ga priprav-ljamo, bo spet deklarativni korak — korak v prazno.
Proklamacije na konferenci ZMS ostajajo plakat na čelu javnosti, kajti niti sklepi, niti posamezni govorniki se niso vprašali po te-meljih, ki sprožajo obstoječi dualizem med deklariranim in uresničenim, ki so vzrok glo-bokemu prepadu med obema bregovoma. Novo je mogoče doseči s kritiko, s kritiko vsega, kar je v temeljih takšne strukture in z največjo odkritosrčnostjo tistih, ki si novo želijo. Bregova bo mogoče povezati s trdnim mostom samo tedaj, če bomo uveljavili dva principa odkritosti. Odkritost v psihološkem smislu in odkritost stvari, ki so prikrite. To pomeni, da ne smemo zatiskati oči, niti enega očesa ne, pred pojavi korupcije, planirane mitomanije in demagogije, ki ji nasedamo z izgovorom, da živimo pač v eri napak, ki so zakonitost zdravja. Naša naloga je v nepre-stanem in vztrajnem odkrivanju, razkrivanju, v osmišljanju naše lastne akcije, naših lastnih besed. Niti trenutek ne smemo pustiti, da so nam stvari dane, avtomatično in nevprašljivo ponujene.
Z uveljavitvijo avtentičnega človeka brez predsodkov, kar zadeva kritiko danosti, lahko Zveza mladine postane avantgarda, kajti le odkritosrčnost more biti garancija za potreb-nost njene prisotnosti med nami.      D. Rupel
STO ODLIKOVANJ ZA NAŠE PROFESORJE
Pretekli teden so bila z ukazom pred-sednika SFRJ podeljena odlikovanja stotim našim učiteljem, s katerimi jim je izkazano priznanje za dvajsetletno delo na najvišji kulturni ustanovi na-roda. Ob tej priliki je povedal rektor ing. Struna govor, ki ga objavljamo:
»Visoki zbor, tovarišice in tovariši!
Posebna čast mi je, da naslovim prve besede vam vsem, ki ste ž ukazom predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije prejeli visoka od-likovanja in prav rad izpolnjujem čast-no nalogo, da vam odlikovanja tudi iz-i^očim.
Seveda se zavedam, da bi bilo edino prav, če bi o vsakem izmed odlikova-nih navedel vsaj nekatere uspehe in zasluge v dolgih letih prizadevnega de-la; spričo obsežnosti takega zbira po-datkov sem se moral odločiti za vsem skupno utemeljitev, povzeto iz ukaza predsednika republike, da ste bili odli-kovani ob 20-letnici osvoboditve za po-sebne zasluge na področju znanstvene-ga, pedagoškega ali strokovnega dela.
Pri tem mi lastni preudarek nareku-je nekaj misli, ki se vracajo v tiste ča-se, ko smo obsojeui na suženjstvo in uničenje verjeli v osvoboditev in si jo priborili — tako ali tako — in od tedaj opravili veliko delo v skupnosti univer-zitetnih delavcev. Menda je zato tudi prav, če si razlagam vam ukazana odlikovanja kot prav tako visoko pri-znanje naši univerzi, kl mora ostati te-ga priznanja vredna tudi v prihodnje. Ne samo priznanja, tudi upošteva-nja...
Kdor ve, kaj hoče, ne omahuje in prav zato je vsaka zaskrbljenost o bo-dočnosti univerze zmotna. Univerzamo-ra ostati — fcakršnakoli že — skupnost fakultet, kraj najvišje pedagoške dejav-nosti in najmočnejše žarišče znanstve-nega dela, da bi izpolnjevala dolžnost do kulture, ljudstva in politike. Res pa je, da je ˇ odnosih do teh in med nji-mi mimo vaše delovne zavzetosti — ali prav zaradi nje — prišlo v visokošol-ski strukturi do zgrešenih konceptov, ki jih bo treba pregledati in popraviti. Tako pravim, kot Je bilo že drugje re-čeno, meni vednost ni prirojena. Samo spoznanje tega pa je naše vse pozor-nosti vredno, to je temeljni in edini ogal naše bodoče visokošolske struk-turne stavbe, ki ga poznamo, tri ogale pa bomo morali poiskati sami in to bo naša naloga v bodoče, resnično in samo naša.
Vaše dosedanje vsestransko plemeni-to prizadevanje in za to tudi izkazano priznanje nam je vsem zagotovilo, da bomo — vsi skupaj kakor doslej — uspeli tudi v tem, če bomo le z ne-zmanjšano voljo nadaljevali tako začr-tono pot.«
Odlikovancem čestitamo!
Uredništvo Tribune
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE AN2EL (TEHNICNI UREDNIK), NADEŽDA ČACINO-VIC, SPOMENKA HRIBAR, RASTKO MOCNIK (ODGOVOR NI UREDNIK), VILIBALD NO-VAK(SEKRETAR),MILAN PIN-TAR, FRANCI PIVEC, DIMI-TRIJ RUPEL, VLADIMIR VID-MAR.
TRIBUNA   —   IZDAJA   UO   ZŠJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE    l/II      — TELEFON    21-280    —    TEKOČI RACUN    503-608-72    —    LETNA NAROCNINA    DESET    DINAR-JEV   (TISOC   STARIH   DINAR. JEV)   —   POSAMEZEN   IZVOD 40   PAR    (40    STARIH   DINAR-JEV) — ROKOPISOV IN FOTO-GRAPIJ  NE   VRACAMO   —   TI-SKA   CP    DELO,    LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1, TELEFON 23-522
—  POŠTNINA PLAČANA V GO-rOVINI.
OSTITEDNA
OPOMBA — NA OPOMBO UREDNIŠTVA DELA
Dne 3. marca je »Delo« objavilo av-toriziran intervju z Ivom Marenkom, predsednikom ZŠJ. Pri tem si je dovo-lilo postopek, ki osrednjemu republi-škemu listu niti najmanj ni v čast. Sre-di avtoriziranega teksta je vstavilo svo-jo opombo, ki postavlja upravičenost izvajanja Marenka pod vprašaj.
Citiramo del intervjuja:
»Ce merimo zainteresiranost družbe po tem, koliko denarja je družba na-menila univerzam, potem lahko skle-pamo, da je njen interes zelo majhen. To je eden izmed tipičnih primerov za razliko med deklarirano in praktično politiko (UPOŠTEVATI JE TREBA, KAKŠNE SO NAŠE TRENUTNE MOŽ-NOSTI! — opomba uredništva »Dela«).
Opomba na opombo:
—  naj izvolijo tovariši iz uredništva samostojno   in  argumentirano    razviti svojo tezo, ne pa, da podtikajo svoja kukavičja jajca v tuja gnezda;
—  če je to njihova metoda in stališče nas čudi,  da niso to  opombo uvrstili tudi  v  svoje  pisanje   »o   okrogli  mizi grobeljske gospodinjske šole«;  zvenela bi bolj prepričljivo;
—  podatkov za samostojno razmišlja-nje  »o  naših trenutnib  možnostih«  in potrebah je dovolj. Da pa bi bila naša kritika  konstruktivna,  kot  je  to   svoj čas pisalo »Delo« v »špici« na prvi stra-ni,  mu posredujemo  sledeče podatke: SR Slovenija je po  delu nacionalnega dohodka, ki gre za šolstvo in kulturo, med zadnjimi republikami v SFRJ, v svetovnem merilu pa tik pred Turčijo in Albanijo.
—  Tovariši iz »Dela« na DELO!
K.P.
O KMETIŠTVU IVANA POTRČA
V svojem članku »Lamentacija o pa-sivni in inertni gmoti« (NR, leto XV., št. 4) Ivan Potrč popolnoma napačno interpretira nekatere stavke iz govora Josipa Vidmarja, ki ga je imel na večer pred letošnjim Prešernovim praznikom.
Josip Vidmar je »trdno prepričan, da je kmetištvo  v svoji zaostalosti  slaba
garancija... za obstoj naroda.« In za-tem: »Ta pasivna in inertna gmota je samo počasna, ni pa resnično odporna. Zgodovina naših potujčenih obrobnili pokrajin na severu nam zgovorno pri-ča o tem.« In: »Ne, zaostalost je slabo jamstvo za zvestobo narodu, ki zagoto-vo intezivno in polno smisla živi samo v kulturno visoko razvitih posamezni-kih in družbah.«
Ivan Potrč v svojem članku odgovar. ja Vidmarju, da so slovenstvo obranili pred tujci od Crtomirovih časov pa do narodnoosvobodilne borbe s svojo krv. jo prav kmetje, ta »pasivna in inertna gmota«. Pravi: »Ne morem razumeti, kako je stoletja AKTIVNA (podčrtal \. G.) kmečka gmota pred četrtstolet-jem vedela, zakaj je šla s Partijo v na. rodnoosvobodilni boj, zdaj iznenada, po tem boju, pa je postala pasivna in inertna gmota?!«
Ivan Potrč je naredil v svojem pisa-nju hote ali nehote znan manever: Na-mesto da bi dokazal, da kmetje niso bili pasivni in inertni, da so bili nošilci razvoja v slovenski zgodovini, pravi sa. mo, saj so vendar prelivali kri za slo-venstvo. Res so jo, toda kljub temu so iz družbeno razvojnega vidika pasivna in inertna gmota. Kajti njihova borba proti tujim fevdalcem v srednjem ve-ku je bila borba za staro pravdo. Ho-teli so stare pravice, za nove pravice (za pozitivni razvoj družbe) pa se za-vestno niso borili. V tem smislu so bili pasivni (= nedelavni) in inertni ( = brez lastne pobude). O slovenstvu pa tedaj še govora ni bilo. Narodna za-vest se pojavi šele z nastopom meščan-stva v kapitalistični ureditvi. V tem obdobju je osnovno družbeno nasprotje borba buržoazije s proletariatom, kmet pa stoji ob strani in ga uporabljajo za dosego svojih ciljev zdaj eni zdaj drugi, Kmet je torej pasiven.
In kako je bilo v NOB? Brez Partije se kmetje ne bi sami nikdar dvignili in če bi se, njihova borba ne bi bila uspe-šna. Kajti kmetje so slepa ulica v raz-voju družbe in kot taki niso »zanesljivo jamstvo za obstoj naroda«, kljub temu, da so prelivali kri zanj.
P. S.: Zadnje čase je na Slovenskem postal Josip Vidmar nekaterim razum-nikom, posebno mlajšim, simbol vsega konservativnega v naši kulturi. Eden iz-med dokazov za to, kako zelo se motijo, naj bo moje pisanje o lamentaciji Iva-na Potrča.
Alojz Gregorič
KMEČKAOHCET — VRHUNEC HOKEJA 66
Največji spektakel Hokeja 66 (vsaj za Ljubljančane, ki jih je bilo v dvorani Tivoli v teh dneh bolj malo) je bila kmečka ohcet.
Prireditelji so tu pokazali zelo tenak posluh za turistično propagando, žal so zvečina propagirali Slovenijo (in to ne sodobno) Slovencem, ker jim je tujce uspelo s »propagandnimi« ceniki od-vrniti od Hokeja 66, marsikaterega pa tudi od Poletja 66, 67, 68 itd.
Vendar, kaj bi tisto! Ostanimo pri kmečki ohceti, temu spektakularnemu prikazu sodobne Slovenije, ki je morda
-  Zdaj bomo začeli uvažati že jabolka, krompir, paradižnik in ne vem, kaj še vse.
-  Vidiš, to je že prvi znak, da smo se začeli razvijati iz agrarne države v industrijsko.
tudi eden od razlogov, da še danes ˇ
tujih enciklopedijah zasledimo, da je »LJUBLJANA MESTO ZNANO PO KONJSKIH SEJMIH«.
VSI SMO ZADOVOLJNI: siovenski par, ker se je poročil na »državne« stroške; televizija, ker ji je vendar en-krat v dneh hokeja uspelo na zaslonih pokazati gledalcem gledalce; švedinje, ker so izvedele od napovedovalca, da imajo pri nas ženini tudi po 49 št. čev. lje, kar je baje v tesni zvezi z njihovi-mi »moškimi« lastnosti; Slovenci, ker so iz dejstva, da je naš AKADEMSKI kmečki par poročil sam ljubljanski nadžupan, labko ugotovili, da ima naša KMETIJSTVO svetle perspektive — če že ne rnoremo v mestu videti sloven-skih  kmečkih jabolk.   smo  videli  vsaj
siovensko ohcet; konji, ker so zopet vi-deli bivšo »Dunajsko« in Ljubljančane in obratno; in nazadnje moramo biti za-dovoljni tudi mi, ker smo ugotoviii da so vse pomembne strukture zadovoijne.
Pri tem nas zlasti silijo k pohvali du-hovita konferansa, duhoviti odgovori obeh zakonskib parov na še bolj duho-vita vpTašanja novinarjev. Celo ponosni smo lahko skupaj z »Lj. Dnevnikom«, ko zvemo, da sta švedska mladoporo-čenca ugotovila: »DA NI RES, DA V NAŠI DEŽELI DEKLETA NE MORE-JO SAMA NA CESTO BREZ MOŠKE-GA SPREMSTVA, KER BI SE JIM UTEGNILO MARSIKAJ PRIPETITI (po LD 7. marca).
Toda eno je ponos, da je pri nas prav tako kot v Švedski. drugo pa je turi-stieni interes!!
Zato bi se morali merodajni nad iz-javo švedskega para zamisliti. Morda v tej smeri: Dosedaj je mnogo šved-skih turistk hodilo k nam »BREZ MO-ŠKEGA SPREMSTVA«.
Vprašanje, bistveno za nadaljnjo tu-ristično propagando: Ali so hodile KLJUB TEMU ali PRAV ZARADI TE-GA, ker bi se jim lahko »MARSIKAJ PRIPETILO«.
Medljubljanski dnevnik je že ob pri-pravah za »kmečko ohcet« kot ob dru-gih podobnih, za slovenski narod po-membnih vprašanjih pokazal priprav-ljenost biti tvoren soreševalec takih pomembnih družbenih vprašanj. Zato bi bil lahko tudi v tem primeru inicia-tor sklicanja turističnega simpozija in časopisnih razprav na temo:
»Ali želijo biti pri nas švedinje »var-ne ali ne!«
Dodatna sredstva za to raziskavo bo verjetno lažje dobiti kot za ljubljansko bolnišnico!
IZ KMEČKIH KULOARJEV
Pa naj še kdo trdi, da se naša kme-tijska politika ne spreminja!
Na vsakem posvetovanju o kmetij-stvu se pojavi popolnoma nov referent.
ENA IZ SVOBODNE KATEDRE
Vprašanje:
Vsi trdijo, da so temelji naše kmetij-ske politike jasni! Meni niso. Prosim, da bi mi jib razložili:
Odgovor:
— Jasno je, da so jasni. Kaj vam pa ni jasno?
RAZUMI, KDOR MOREŠ
Govorimo, pišemo celo knjige, o osvo-boditvi dela. Kaj je to?
Marx pravi v Kritiki Gothskega pro-grama (Marx, Engels, Izbrana dela II., str. 21):
»»4.« OSVOBODITEV DELA mora biti delo delavskega razreda, nasproti ka-tere so vsi drugi razredi le ena sama reakcionarna  množica.«
Prva kitica »Pravi Marx v svoji kri-tiki« je povzeta iz uvodnih besed statuta Internacionale, toda v »poprav. Ijeni« obliki. Tam v resnici stoji: »OSVOBODITEV DELAVSKEGA RAZ-REDA mora biti delo delavcev samih«; tu pa mora »delavski razred« osvobo-diti — kaj? »Delo!« »Razumi. U*nr mo-reš!««
Ponovimo z Marxom: »Razu. :dor morešl«                                     M. N.
MOŽNOSTI IN NEZMOŽNOSTI PLANIRANJA KADROV
V zadnjih letih, posebno pa v trenutku, ko so de-lovne organizacije odklonile zaposlitev nekaj mladih diplomantov, se je postavilo vprašanje planiranja ka-drov. Vprašanja so letela na razne naslove: Republi-ški plan, Skupščina, SZDL, Univerza.
Univerza po tradiciji ni odgovorna za to, kar de-la, ker so za to odgovorni pogoji, v katerih dela. SZDL — zaenkrat še napačen naslov. Od drugod pa se je glasil kategoričen odgovor — planirati kadre je nemogoče, to kažejo svetovne izkušnje! In Plan sešte-va in odšteva mirno dalje, Skupščina pa sprgjema resolucije o izobraževanju.
Vzemimo pa te »svetovne izkušnje« naših usmer-jevalcev vsaj mimogrede v pretres in takoj bomo mnenje spremenili. Svetovne izkušnje s področja pla-niranja kadrov najdemo zbrane v obširni knjižnici pod številnimi imeni (G. Friedmann, L. A. Komarov, J. Burnham, Boohm — Bawerk, J. Tinbergen, A. Jae-ger, J. Rihtman pa Arisman, Burton, Gennopoljski, Gasser, Hofman Kamennicer Kantorivič, Pišulin, Ku-koleča, Kvasnička, Mee, Nikonenko, Urwick, Teplov, Avramovic, itd.); razvijajo jih na inštitutih in stoli-cah (ena prvih je Grigorijevljeva katedra za ekonomi-ko dela v Moskvi) in izmenjujejo jih na mednarod-nih posvetovanjih. (Policy Conference on Economic Growth and investment in Education, OECD, Confe-rence internationale de 1'instrucition« publique žene-va, Mednarodni simpozij o problemih formiranja znan-stvenih, tehničnih in pedagoških kadrov — Moskva, Univerza danes — Dubrovnik itd.)
Vse to ogromno delo je »sintetičnim« načrtoval-
cem slovenske proizvodnje omogočilo kategorični ne v primeru možnosti planiranja kadrov.
PLANIRANJE KADROV JE MOŽNO
1.  Pristop   k  projektu  je   olajšan,   če  je   dovolj znanstveno zastavljen perspektivni plan družbene re-produkcije, ki služi kot izhodišče kadrovskemu pla-nu. V primeru, da perspektivnega plana družbene re-produkcije ni ali pa je zanikrn, se je pametneje na-sloniti na kategorijo narodnega dohodka, ki je naj-boljši indikator toka nacionalnega gospodarstva.
2.  Potrebna je eksaktna obdelava relevantnih pro-izvodnih faktorjev, kot so:
a)  tehnična opremljenost dela,
b)  tehnična   kompliciranost,   oz.   kompliciranosf proizvedenih dobrin, oziroma delovni pogoji,
c)  racionalnost in znanstvenost v pripravi dela,
d)  nacionalnost  strukture   organizacije  in  vode-nja itd.
3.  Potrebna je analiza in kompetentna opredelitev v pogledu participacije stroškov izobraževanja v deli-tvi družbenega proizvoda. To je težaven problem, ker gre za lovljenje optimuma; bodisi, da so uvidene po-trebe  prevelike,   da   bi jih   ob   obstoječi   materialni osnovi zadovoljili, ali pa sama proizvodnja neposred-no narekuje potrebe, ki pa niso riikjer zapažene. Ra-zen tega je treba vskladiti interes proizvodnje pod čim   cenejšem   (zato   enostranskem)   izobraževanju, družbeni interes pa narekuje kompleksno (drago) izo-braženega človeka.
4.  Potrebna je  analiza   rentabilnosti   izobraževa-
nja z vidika zapojslenosti. (G. Friedmann — Proble-mes humain du Machinisme industrial) ugotavlja, da je v moderni tovarni 80 odstotkov delovnih inest takšnih, ki zahtevajo kvečjemu nekaj mesecev priu-čitve. Toda delavec mora obvladati sprejemanje in-formaeij. Kakšno izobraževanje — poleg osnovnega — je najprimernejše.
5.  Potreben je posnetek obstoječe kvalifikacijske |   strukture. Ta posnetek mora vsebovati tudi adekvatno
šolsko strukturo zaposlenih, ker s tem odkrijemo šte-vilo neprimerno zasedenih delovnih mest.
6.  Potrebna je analiza šolskega sistema, ki poka-že adekvatnost obstoječega šolstva z ozirom na napre-dovanje strok, potrebe produkcije in ekonomičnost.
7.  Neobhodne so še nekater projekcije:
a)  demografski kontigent. Koliko je potencialnih reflektantov za določeno stopnjo izobrazbe.
b)  socialna struktura,
c)  bilansiranje v odnosu med vpisanimi in diplo-miranimi,
č) izjemno forsiranje nekih gospodarskih panog (na pr. turizem, uprava),
d)  regionalizacija.
Definitivno formuliranje kadrovskega plana, ki izhaja iz obdelanih navedenih vprašanj, potek po preizkušeni metodi, ki je na tem mestu ni smotrno pri-kazovati, ker ne razpolagamo s potrebnimi številka-mi. Te številkč, ta obdelava dolgega niza vprašanj, pa so tisto, kar bo še marsikoga navedlo na trditev, da planiranje kadrov ni možno.
Franci Pivee
VISOKOŠOLSKI ZAVODI - TOVARNE ..STROKOVNJAKOV?
//
Razprav in razmišljanj je o problemu atomizira-nega, alieniranega, v ozko strokovnost usmerjenega človeka tudi pri nas iz dneva v dan več. Zlasti sedaj, ko uvajamo blagovno tržne odnose in skušamo reali-zirati nagrajevanje po rezultatih dela v pogojih druž-bene lastnine in samoupravnega sistema.
Vse manj je tistih, ki negirajo možnost obstoja alienaeijskih problemov pri nas, češ, revolucija je s tem opravila enkrat za zmeraj, ker je odpravila te-meljne vzroke takega stanja. Vse več je tistih, ki se zavedajo, da je rešitev iz alieniranosti možna le v po-novni integraciji človeka kot posameznika in družbe-nega bitja na višjem nivoju. To je sicer v končni fazi nemogoče v pogojih razredne razklanosti in privatne lastnine proizvajalnih sredstev kapitalizma, kar pa ne implicira, da je v socialističnem di-užbenem sistemu že sama od sebe in po sebi zagotovljena rešitev ali-enacijskih pojavov in stisk.
Gordijskega vozla atomiziranosti in alienacije ni-sta presekala ne družbena lastnina ne samoupravni ; sistem — treba ga je in bo razvozljavati. Brez dvoma \ sta družbena lastnina proizvajalnih sredstev in samo- i upravni sistem dva bistvena pogoja, ki pa le omogo- i čata, ne pa z golim obstojem zagotavljata uspešno j reševanje alienacijskih dilem.
Dileme atomiziranega, v ozko strokovnost usmer-   ' jenega in s tem alieniranega človeka lahko razrešuje v končni fazi le človek in ljudje danes in tukaj. Si-stem jim to le bolj ali manj omogoča.
Izhajajoč iz teh stališč bi morali biti za nas nesprejemljivi tako prevladujoča tehnokratska misel-nost in praksa, kakor tudi ekstremna abstraktno hu-manistična in iracionalistična.
Danes in tu se bomo morali še odločneje postaviti za stališče:
Brez ekonomsko tehničnega napredka ni možno ustvariti humanih ciljev jutrišnjega dne, ni možno odpraviti zaostalosti in revščine, uresničiti celovito-sti človekove osebnosti, doseči totalnost njegovega bivanja. Vsa dosedanja človeška praksa pa nam kaže, da je tudi ekonomsko tehnični naprcdek nesmiseln in bo v določeni fazi verjetno tudi nemogoč brez isto-časnega razvoja ČLOVEKA, ki bo ta napredek upo-rabljal v človečanske namene.
Gre za formiranje človeka! Tu pa ima — ne v celoti — pa vendar pomembno vlogo izobraževalni sistem.
Za nas na univerzi je v stališču o potrebnosti uresničevanja celovitosti človekove osebnosti v prvi vrsti implicirano vprašanje:
Kako nas tangira dejstvo, da so družbene znano-sti relativno v ogromnem zaostanku za ekspanzijo prirodnih znanosti, tako pri nas kot v kapitalistič-nem svetu? Ob stalncm poudarjanju humanističnih vrednot se naše zaostajanje na tem področju kljub nekaterim objektivnim (stanje v svetu nasploh) in zgodovinskim elementom (ter materialnim možno-stim) ne da opravičevati.
Po statističnih podatkih (Beno Zupančič — O slo-venski inteligenci) smo Slovenci leta 1910 imeli 2.000 Ijudi z visokošolsko izobrazbo. Od tega je bilo pribl. 31 odstotkov pravnikov, 18 odstotkov filozofov in vse-ga skupaj 16 odstotkov inženirjev na vseh tehničnih
//
področjih. Tipično za obdobje po 1910. letu je bilo: stalno izstopanje intelektualcev ene vrste (humani-stične smeri) proti suhim racionalistom, »strokovnja-kom«, intelektualcem druge vrste.
Revolucijsko obdobje graditve je iz objektivnih, pa tudi subjektivnih razlogov podpiralo porast sled-njih. Od tod hiter razvoj naravoslovnih institucij po letu 1945 in relativno zaostajanje humanističnih ved. Seveda pa se tu takoj postavlja vprašanje ali se lah-ko na tak način zagotovi ravnotežje in nemoten razvoj socialistične družbe, katere osnova je v besedi socius (tovariš)? Zunanje ravnotežje v razmerju šte-vila intelektualcev »baze« in »nadstavbe« ni vzposta-vilo resničnega ravnotežja: — »ravnotežja v človeku«! Enostranost dotakratnih smo zamenjali z enostra-nostjo novih izobražencev. Abstraktni humanizem in iracionalizem za tehnokratizem ter racionalizem (če se poslužimo črno-bele tehnike). Zato ni slučaj, da smo še danes priče prestižni borbi izobražencev ene in druge »kategorije«, ki se kaže v končnih sekven-cah v odrekanju tehnikom pripadnosti inteligenci in zapiranju dela humanističnega izobraženstva v grupe in v samopodeljevanju avreol in epitetov kot so: sol, vest, mučeniki itd. naroda.
V preraščanju tega konflikta smo verjetno še v začetni fazi, čeprav je njegova majhnost v primeri z resničnimi dilemami vloge in odnosov inteligence do današnjega, še bolj pa do jutrišnjega dne vse bolj evidentna.
1945. leta nismo n. pr. imeli (kljub pretežni huma-nistični usmeritvi v preteklosti) kadrov, ki bi z mo-dernih marksističnih izhodišč obvladovali družboslov-ne znanosti (kar jih je bilo, so bili skoraj v celoti angažirani v političnem življenju!). Nimamo jih tudi še sedaj.
Ali lahko izgovor iz 1943; leta sprejemamo tudi danes?
Na nekaterih naših fakultetah in drugih visoko- *i šolskih ustanovah razpolagajo z od 0,5 odstotka do 1,5 odstotka od celokupnega fonda ur za družboslovne predmete (o nivoju in vsebini teh predmetov bi bilo potrebno čim prej izdelati strokovne študije). Naj poudarimo le, da v svetu — tako fia Zapadu kot na Vzhodu — znaša procent od celokupnega fonda ur za humanistične predmete na tehničnih šolah od 20 do 25 odstotkov. Mimogrede še to -»• v stari Jugosla-viji je bilo n. pr. na gradbeni fakulteti v Ljubljani več ur posvečenih družboslovnim predmetom kot danes. Brez dvoma število ur ne pove vsega. Svetovni na-zor, družboslovna znanja, si formiramo in pridobi-mo lahko tudi drugače: z idejnostjo pouka, z delom v ZŠJ, na svobodnih katedrah, v samoupravni praksi. Vendar dejstva o samoupravni praksi so tu. Dejstva, koliko zmorejo in na kakšne težave nalete »strokov-ni« kadri prav v družbenem spektru njihovega delo-vanja, so znana. Vemo, da odnosi v nekaterih podjet-jih, vloga nekaterih strokovnih kolegijev itn. marsi-kdaj močno spominjajo na zloglasno kapitalistično lastniško prakso.
»Za današnje stanje lahko trdimo, da inteligenca v praksi ne realizira možnosti, ki jih ji za urejanje družbenih zadev nudijo obstoječi mehanizmi samo-upravne strukture, kljub temu, da je prav koncentra-
cija inteligence v vodstvenih in samoupravnih orga-nih teritorialno političnih enot in gospodarstva mak-simalna« (teze UK ZKS).
Menim, da je ocena ustrezna in da mi z vrsto kon-kretnih primerov »vloge« strokovnjakov v samouprav-ljanju zato ni potrebno pojasnjevati. Morda samo še ugotovitev, ki jo vsakodnevno slišimo, da se inteli-genca dandanes otepa direktorskih in višjih vodstve-nih mest, združenih z drtižbeno ter ne samo strokov-no odgovornostjo.
Ali ima univerza kakšno možnost vplivanja na ta-ko stanje?
Prav gotovo ne služi potrebam skupnosti formi-ranje strokovno in družbeno neprimemih kadrov: navidezno znanje, priznani naslovi, nepotrebni profi-li. Prav tako ne služijo tem potrebam ozki strokov-. njaki samo za posamezni tehnološki proces (ki je marsikdaj že zastarel, ko je konec šolanja) ter stro-kovnjaki brez humanističnih znanj, brez splošne kul-turne, socialne in etične izobrazbe.
Visoke šole zato ne smejo biti tovarne za proiz-vodnjo v takem smislu ozkih strokovnjakov, pa naj bi »predstavniki prakse« ali kdorkoli še tako želeli »ozek« strokovni profil. Ker je to tisto, kar je na> manj koristno.
Ni in ne more nara tudi.biti cilj enciklopedično znanje posameznika kot neuresničljiva vizija pri-hodnosti.
Kakšen ugled in vpliv preko svojih kadrov bo imela univerza, je odvisno predvsem od tega, ali bo-do le-ti odšli z univerze z zadostno strokovno — pred-vsem fundamentalno izobrazbo stroke, z izgrajenimi filozofskimi in etičnimi pogledi, z osnovnim znanjem o svetu in družbi — skratka, sposobni za strokovno in družbeno vlogo, ki jih čaka.
Verjetno se tu lahko strinjamo s Friedmanom, ko ugotavlja, da bi Marks, če bi živel sto let pozneje ne postavljal za ideal prihodnosti polivalentnega člo veka (z mnoštvom znanj, kar je tudi sam v 3. knjigi Kapitala korigiral). Za naš čas in prostor bi se morali zavzeti predvsem za formiranje takega človeka, ki bi bil strokovnjak svoje stroke, pa istočasno usposob-ljen (strokovno in družbeno) sodelovati pri formira-nju in odrejanju mesta svoje stroke in panoge v družbi kot primarne oblike agiranja intelektualca.
Tu pa je vpliv fakultet kot pedagoških ustanov, pa tudi kot samostojnega sotvorca položaja in raz-voja panoge v družbi pomemben.
Pričujoče razmišljanje ima predvsem namen biti še en impulz k razpravam o vplivu izobraževanja na reševanje problemov sodobnega človeka in druž-be. Zajeti bi bilo potrebno vse nivoje in stopnje izo braževanja glede na položaj in delovanje tako izobra-ženih ljudi v družbi.
Tempo razvoja znanosti in tehnike (kot kažejo podatki) nam zagotavljata, da, včeraj še reveži, bomo jutri že bogati. Kolikšen del tega bogastva bo boga-stvo duha, humanosti, socializma, je v prvi vrsti od-visno od nas.
Na koncu postane iz večine mladih ljudi to kar iz njih naredimo — to je njihovo opravičilo in njiho-va obsodba. — (Emile Bonpareytre).
Krešo Petrovid
NADALJEVANJE
In bo samo še pot brez konca, dolga in pusta.
Zame se je pričela veliko pozneje in še kar naprej traja, čeprav jo prekriva močan in učinkovit videz. Vsa prizadevanja, da bi jo za-držali, so zaman. Posegla je tudi nazaj in obse-gla ves prostor od začetka samega začetka do zdaj tu in dalje do poslednjega obstoja, dasi se vsi tozadevni postopki vedno bolj humanizira-jo, zavzemajo razumu dostopne oblike in pred-vsem pristajanje, kajti edina druga možnost je nič, ki pa ne omogoča izpopolnjevanosti tega tukaj, in zato se dosti mirno spuščaš proti klav-nici prav z namenom, da bi stvari prišel do dna. Vsako jutro se spuščaš po stopnicah, ki vodijo z obzidja, z občutkom, da se v resnici dviguješ in to je. Neprestano se vračaš na to pot. Ne-prestano se spuščaš proti klavnici. Bitja se za-teglo oglašajo nasproti svitanju vznemirjena zaradi neštetih neprijetnih okoliščin. Po njiho-vem glasu spoznaš, da so ti sorodna, da so ti enaka. Vsako jutro začutiš, kako greš tako proti domu. Zanosno prestavljaš svoje okončine, oro-si se ti oko in, ko si zadosti doma, te izda st-rah, stiska te stiska, zateglo zatuliš. Namesto dre-ves zagledaš toporišča. Listje se blešči s ko-vinskim zvenom v jutranjem soncu. Potem gla-sovi zamirajo drug za drugim. Potočijo se po teracu. Niso velike oči zaman zrle v obotavlji-vo jutro, ki puli šop za šopom komaj prebuje-nih bilk, ali morje zamegljene doline k neke-mu nadaljnjemu stnislu. Kako omahujejo tež-ka telesa, kako padajo k svojim nogam, dru-gače kakor takrat, kadar se sita spustijo k tlom, prežvekujejo sokove gore kakor bi moli-la, pomežikujejo soncu, namesto da bi zakriča-la, namesto da bi v svoje roke vzela svoje seki-re. Kako potem voda izmiva tlak, kako potem hladen, toda čisti curek odkriva gladke bele ka-menčke in še topla, toda nepotrebna kri poteče v kanal, že so čisti, ampak tako se svetlikajo v osiromašeni praznini nerazkričanega krika, da odprta cev znovič seže preko že izpranih tal, še ko je žepovsem gotovo, da ne gre več za kak-šen preostanek tega, kar je bilo prej življenje, zdaj pa ne bi moglo biti več, kakor le še nje-gova sled, bila bi samo še umazanija, zdaj je samo  še  namišljena  umazanija,   zato   se   tla
ponovno zasvetlikajo, pa še in še. Obred počasi uplahne. Bitje, stopiš mimo, v naslednji prostor , gladu. železo te prime za pete, potem te škrip-čevje dviguje, skoraj nežno dviguje s tal kakor na smrt utrujeno telo, ki se ne more več pre-makniti in pomagati pri svojem prenašanju, pri svojem vstajenju, si kakor mlada sramež-Ijiva žena, ki se pretvarja, da spi, potem ti odkriva kožo, kakor bi jo slačil, ali v snu pre-več Ijubil, odpira telo in ga vse bolj zamenjuje s truplom ubitega sonca; kadi se, ohlaja se, kos za kosom ga raznaša, Ijubezen je, Ijubezen ali kaj, utečenost nadaljevanja. Iskrijo se. Meči se odbijajo od reke in se ti poženejo v oči, iz-praskajo očesne votline. Slepec slepo nadalju-je pot. štiri bergle nosi ob sebi. Dve ima obešeni za vratom, z dvema hodi. V pomoč mu priteka-jo tuje roke. Izkoreninjeno drevo zakriči, zatu-li šele zdaj. Nočem, da mi pomagate! Nočem! Pustite me, svinje! Nočem! Nočem! Nobeden mi ne bo pomagal! Sam lahko nosim svojo rit! Prostor se razmakne, bergle so vendar trde. Za-rezgetajo. Nekam nerodno rezgetajo, ali pa pri-dejo na vrsto drugi, ono pa se mora kar naprej boriti, kar naprej se mora braniti sluzastega usmiljenja in, dasi bergle delujejo brezhibno, pa vendarle ne more z rokami obvladati koleb-Ijivega ravnotežja, četudi so že pozabljene po-sletinje kaplje. Počasi in otipavajoč kos za ko-som tlaka pred sabo, se pomika dalje in pride, kamor mora priti, kajti vselej, kddar se zausta-vi, se zaustavi po neki nujnostl in noben prista-nek ni manj neizogiben kakor katerikoli. Obtiči kakor po svoji volji. Po svoji volji pristane na to, da njegova koža ne bo v okrds v nobeni pred-sobi na tleh ali na steni z nagačenim levjim gob-cem, ne v sobi, ne v galeriji kakšne druge loba-nje, ali njemu samemu. Prišlo je do točke, ko lepota žali, in še dalje, ko je že ni več. Potem so bergle BARČICA PO VODI PLAVA, vseh šest — ali plava ali se.potopijo —, vseh kolikor jih je, vseh tristo, tič obtiči, nazadnje se le mora vdati, tako hoče navsezadnje hoteti, prekolne reko, prekolne razposlano, izplaknjeno prazni-no, verige padejo z odvečnim cviljenjem, svoje so opravile, kar pridite, zavrtite številko. šte-vilke ni mogoče priklicati, ni jih mogoče pre-klicati, ni se mogoče stegniti brez nog, brez ber-gle, sam smeh se zasmeji, ne more biti drugega kakor smeh, kajti kaj bi ta košček videnega, zdaj takšen, zdaj takšen sam od sebe, kaj bi iz-tisnil nadomestek plamtenja, katero nadmrtvi-lo, katero več kakor mrtvoudnost.   Ne   da   se
obrniti, edino časa ne pretentati, vračati se na začetek in potem skozi iste nujnosti, skozi isto minevanje, skozi isti predel, z nogami, z očmi in z ifonjem, sposobnim zajemati svežino reke. Nobeden se ne ozira tja dol, vsak ima svoje ko-rito, vsak ima svojo rakev, a ne gledajo vanjo, pač pa iz nje, zato se potem vedejo, kakor da bi bili živi in iz medsebojne vljudnosti prezirajo smrt, svoje edino stanje. Mrtvi se topijo v njej in ni treba, da je ravno sedemnajsto triindevet-deseto ali Vietnam ali nabreklost do poplave, raztapljajo se v smradljivo sočnost, potem cr-kavajo ribe in iztrebili bomo vse trave in vsa-kršno golazen, sto trupel proti živi celici, tisoč trupel, nešteto, premagali bomo življenje, osvo-jili ga bomo, živeli bomo, prerasli bomo vse te zidove, oglodali bomo njihova rebra in reka bo poplavila vse odvečne stopinje, tako včerajšnje in jutrišnje, lahko bereš s prstom od besede do besede, lahko odkljukaš že prebrane vrstice, ali vse skupaj pustiš, vendar bi me prizadela tvoja ravnodušnost — zato kar naprej razgrajam okoli sebe —, prizadela bi me tvoja trditev, da dobro poznaš pravo mero in da zato ne moreš zavreči svoje s težavo pridobljene izobrazbe za-radi nekega posameznega, norega primera — zato kričim, kaj me briga, kaj —, nisem noben primer, nobena to pa to, ne pustim se ubijati, ne pustim se povoziti, četudi je drugačno jutro v isti posodi za moje čelo ali za jutrišnji ka-men in je teža neba zdaj topa bolečina, zdaj ostri zven zlohotne prisotnosti še nespoznavne-gan nečesa-nekaj, nečesa-kar, nečesa-nekaj-kar je s čuti ali z besedami nedojemljivega, a se vedno bolj približuje in je vedno bolj dojemlji-vo, človeku preostane pojemajoča trdnost, kle-cavost. Nebo se je spustilo do čela in še mu ni zadosti neba, hoče še več, hoče povsem povez-niti vse možnosti, hoče se do konca spraviti z ničem. Zato ti drobi lobanjo. Misliš, da ti jo bo vsak čas razneslo, ampak vgdno jo samo na-čenja, kar naprej se oglaša nenačeto in nedo-končano lomljenje in še v tem te velike izlož-bene šipe postavljajo na laž, lase je razneslo, ampak vse ostalo je videti v redu, nobenih čre-pinj, nobenega nasilja od zgoraj ali od spodaj, le nakazni zvon od ogledala do ogledala binglja, reži se vate, prehitevajo te druga, drugače na-šemljena bitja, spotikajo se ob edino možnem ravnanju, bebasto se rezgetajo, da bi jim z ve-seljem podelil s strahom pričakovani blagoslov. Prekratke so roke, zato pa je glas toliko glasnej-ši in se preliva iz ulice v ulico, oznanja prihod
Franci Zagoričnik
OSTARELI ŠTUDENT NA ROB DIALOGA POBOŽNIH IN BREZBOIIH
Bog (z veliko začetnico, čeprav samo včasih verujem v Boga) ali narava (z malo začetnico, ker ne zasluži velike začetnice, saj je gluha in nezavedna) mi nista dala dovolj pameti, da bi vedel, kar večinoma vsi veste: ali se je kaj začelo, ali se sploh ni začelo in kdo je začel — materija ali Duh.
Ker ne pripadam nobeni filozofski partiji in ker me neprestano zanaša iz enega filozof-skega sistema v drug sistem, od materialistov k vernikorn in od vernikov k materialistom, celo vsak dan po uekajkrat, celo vsako uro, sem mogoče prav zato s takim veseljem po-zdravil napovedani dialog vernih in nevernih. Bil je že zadnji čas, da se ta ideološka vojna razvije na nekoliko višjem nivoju in da pre-nehajo bivši Sokoli in klerikalci, preoblečeni v komuniste, s svojimi banalnimi propagandistič-nimi metodami, — pa tudi pravi komunisti in pravi verniki začno pogovor kot zreli možje, ne kot otroci in pobalini.
Včasih pišem tako zase — kot moja genera-cija sploh rada piše zase in za v predale (sicer pa po poklicu sploh nisem pisatelj, ampak sa-mo zanemarjeni igralec) — nekakšne igrice in žalostne humoreske, pa še kaj, kar literarno sploh ne znam opredeliti — in ena teh igric z besedo, z godbo in s pantomimo se začenja ta-kole, kot bi rad, da se ne začenjajo več pogo-vori med nami. Memento mori! Memento mo-jemu in našemu A-ju in B-ju, memento male-mu a-ju in malemu b-ju!
čeprav že dolgo nisem več študent in mi le še nekaj las pokriva plešasto lobanjo, bi se vam rad s tem majhnim prispevkom pridružil, saj po svoje še vedno spadam k vam: neprestano še študiram in se sprašujem, čeprav nič do-končnega ne doštudiram in ne najdem. Vesel pa sem, da ste začeli drugače, kot naši sokolski in klerikalni očetje, kot naši modri vodniki (skoraj svetniki) s svetimi pismi v žepih, kot moja lastna generacija in jaz sam, ki smo, pre-plašeni, zbežali med varne štiri stene, kjer sa-mo še šepetamo svoje misli.
»Trg govornikov« se imenuje igrica, nekak-šen Hyde park, kjer koli, včeraj, danes in jutri.
Na klopi se pripravljajo za nastop govorni-ki, ki bodo govorili: vzgojitelj A, vzgojitelj B,
vernik in nevernik, pesnik in igralec, asket, ra-sist, filozof vetra, slaščičar in nori izumitelj.
A: To je vaš otrok?
B: Da, to je moj otrok.
A: In to je vaš otrok?
B: Da, moj otrok.
A: Lep je ta vaš otrok.
B: Kako srčkan je tudi vaš otrok!
A: Oba imava srčkana otroka.
B: Da, oba imava.
A: Srečna sva v tem pogledu.
B: Da, zelo srečna.
A: O čem pa bošte govorili, če smem vpra-šati?
B: O vzgoji otrok.
A: Pomislite, tudi jaz bom govoril o vzgoji otrok.
A: Popravljate svoj članek?
B: Sem pa tja. Kakšno besedo, dve.
A: Oprostite, »bog« pišemo z malo začetnico.
B: Jaz pišem bog zmerom z veliko začetni-co, ker verujem v boga.
A: Jaz in moj narod pišemo bog z malo za-četnico, ker ne verujemo vanj.
B: Ves narod ne veruje vanj?
A: Ves narod, vsa država.
B: In vi boste govorili'o vzgoji otrok?
A: In vi?
B: Lepa bo ta vzgoja.
A: Plpi, ne igraj se več s Tikijem, on je re-akcionar!
B: Tiki, pridi sem, ne zabavaj se s Pipi-jem, da ne postaneš še ti komunist!
b: Očka, kaj pa je to komunist?
B: To so razbojniki!
b: Pipi, ti si razbojnik, ti si komunist!
a: Očka, zakaj je Tiki hud name?
A: Ker je reakcionar, ker je pobožen, ker veruje v boga.
a: Očka, kaj je to bog?
B: Slišiš Tiki, Pipo ne ve, kaj je to bog. Taki bodo šli naravnost v pekel. Hudiči ga bodo od-nesli. Tiki, joj, Tiki, med hudobce sva zašla! Ubogi, moj Tiki, moj mali Tiki, pazi se, pazi se! To je satanovo seme. V Pipotu sedi sam hu-dič.  Ne približaj   se  mu, pridi k meni.
a: Kdo je bog, očka?
A: Boga sploh ni, sinko.
b: Bog je v nebesih, pri zvezdah sedi, na zla-tem prestolu. Belo brado ima. Angelčki, punčke s perutmi kot tički, letajo, pojejo, zvonijo z zlatimi zvončki, trobijo z zlatimi trompetkami.
A: Maškare! Pipo ne poslušaj ga!
a: Kaj pa dela bog, Tiki?
b: Sedi in posluša. Gospodje in gospe pa kle-če na tleh in ga molijo.
a: Kaj pomeni to: molijo.
B: O, groza groz, ne ve kaj pomeni!
b: Hvalijo ga, da je lep in dober.
a: Je dober bog?
A: Pravim ti, da ni boga.
a: Kako to veš očka, da ni boga?
A: Ni ga.
a: Zakaj ga ni?
A: Zakaj pa naj bi bil?
b: Bog je ustvaril svet.
a: Kako pa je to naredil?
b: Rekel je naj bo in je bil.
A: Nihče ni ustvaril sveta.
B: Seveda, vaš Marx ga je ustvaril.
A: Prosim, ne norčujte se iz Marxa!
B: Vi se norčujete iz boga!
A: Pipo, tiho bodi in mirno sedi.
B: Tiki, tudi ti bodi tiho. Ne govori s Pipo tom. Rekel sem, da gleda iz njega hudič.
a: Kaj pa je to hudič?
b: Hudiči so iz pekla. Pekel je pod zemljo. Tam gori ogenj in tam so hudiči. Hudiči so iz dolgih, črnih kocin, imajo dolge rdeče jezike in rogove na glavi in rep na ritki,podkovane noge in vile v roki.
a: Zakaj vile?
B: Da nasadijo nanje takšne pobaline kot si ti, ki ne verujejo v boga in da jih vržejo v ogenj.
a: Joj, to peče!
B: Pa še kako peče! Ko bomo mi nad oblaki poslušali muziko gospoda boga, se bosta ti in tvoj očka in takšni komunisti in vsi hudobneži cvrli v peklu. Vekomaj prekleti!
A: Sinko, vidiš, kakšni so pobožni ljudje! Hudobneži, ki bi mene in tebe cvrli v peklu. Sa-mo da pekla ni. Bomo raje kar mi cvrli takšne ljudi, v ogriju, sine moj, v ognju revolucij, čez ves svet, kri za kri! Na barikade! Smrt! Smrt!
ALI ZNATE BITI NEPOZABNI?
»Nt me treOa, prosim, tako hitro razu-meti. Z besedo nesebično dejanje mislim brezvzročno. 4n da je morda zlo — kar namreč imenujemo zlp — prav tako lah-ko storjeno brez vzroka kakor dobro de-lo.«
(ANDRE GIDE »VATIKANSKE JEČE«)
Jesen 65 — Molitev za moje bfate, molitev v doraščajočem mraku srečnega princa šigaljo-va, kljub temu, da vse ostaja neusmiljeho isto (na zahodu nič novega!) listje, megla, mraz, sneg in polni vlaki. Kvečjemu raolk je zgovo-ren, seveda v mejah svoje izpovednosti.
Nekje (MORDA V NAS) biva afi tudi je IDE-JA, toda med nami in njo zija razpoka, loči nas njeno veliko poslanstvo in naša nizkotno omejena smrtnost za vsem tem pa neizmerne količine mastno potiskanega papirja, ki nas pre-pričujejo ravno nasprotno. Marksistična kozmo-gonija, montirana y COGITU pleminitih čustev ekonomskih zakonitosti.
Krležo prevajajo samo diletantje, zato Kr-leža je in ostane brez prevoda. Uporabljal bi njegov slog, da bi ob pisanju doživel nekaj več kot samo zadovoljstvo nad tistim, kar sem na-pisal.
»Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovno zgodovinska dejstva in osebe pojavlja-jo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti; pr-vič kot tragedija, drugič kot farsa ...
Ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, tem-več v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tra-dicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži ka-kor mora na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si ravno prizadevajo spreobrniti sebe in stva-ri ter ustvariti, česar še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne krize boječe zaklinjajo duhove preteklosti, da bi jim služili, izposojajo si njih imena, bojna gesla in kostime, da bi v tem izposojenem jeziku uprizorili novo sceno svetovne zgodovine.«
(K. Marx »Osemnajsti brumaire«)
Morda bi bilo treba kaj reči o tisti aktivni di-menziji človekovega značaja, ki bi jo lahko imenovali revolucionarnost organiziranega. To pa predvsem zaradi tega, ker si dandanes sploh več ničesar ne moremo misliti brez dobro vode-nih organizacij, le-te so postale smisel člove-kovega bivanja, njegova esenca. če bi spremenili temo in navrgli besedo ali dve o dresuri, bi to' pomenilo že nek povsem določen upor zoper organizirano mišljenje, zato raje poglejmo, ka-ko je s to formo človekovega bivanja. Prepri-čan sem, da si omenjena forma (organizira-nost) vedno in povsod spontano postavlja spo-menike večjega ali manjšega formata, odvisno pač od trenutnih družbenih potreb in konstela-cije sil.
Nisem zaskrbljen, ker nihče ne protestira, v zmoti ste tudi, če mislite, da so komu morda zamašili usta. Najbolj verjetno je, da so tudi redki ne-organizirano misleči resignirano skle-nili ustanoviti združenje za zaščito svojih pra-vic (Sic gloria transit!). Priznam, da mestoma morda vse skupaj bolj spominja na burko, kot
tragedijo an dramo, toaa knva je predvsem re-žija in ne avtor, ki ve zagotovo kaj početi s to rečjo. Avtorju so bili ves oas pred očmi le svet-li cilji, neskaljeni optimizem, lepo garniran z gesli in natlačeno poln herojev.
Nekdo pa mora biti vedno sredstvo, drugače bi o ciljih bolj malo vedeli. Zaradi tega, ker je nekdo vedno le sredstvo, ne ljubim humani-stov-prerokov, čeprav bi jni lahko očitali, da plagiram Sartra ob drugem času in v drugi situ-aciji. Ljubiti humaniste-preroke se pravi, imeti nagnjenje do novodobnih apostolov. Apostoli pa morajo sproti uresničevati svoje preroške spo-sobnosti. človek mora ločiti novodobna religi-ozna nagnjenja od starih. Tudi pacifisti so ne-ke vrste — humanisti. Njihovo geslo je mir, drugače pa delajo čisto vzgojne filme, kot so: »Mein KAMPF« ali »Nurnberški proces«. V glav-nem imajo težave z delovno silo, žive pa v do-kaj higienični deželi, higienično urejeni in hi-gienično vodeni, le njihov'pacifizem mi je kar se tiče higiene, sumljiv. Sicer pa priznam, da to meji že na pikolovstvo.
Tem humanistom evropskega kova, drugih žal pobliže ne poznam, je pacifizem neke vrste hobby, s katerim se ukvarjajo, kadar niso zapo-sleni s svojimi preroškimi preokupacijami. Ze-lo pomembno je vedeti, kaj je »Nemška zveza za mir«, ločiti med dihotomijami enega apo-strofiranega humanista in doktrinami ter enoi-klikami drugih. Skratka, sodobna civilizacija in kultura sta neutrudni, posebno prva.
Izumili so celo barvno televizijo, zato, da bi si na televizijskih zaslonih laže in v neštetih to-talih sledili popolnoma nori obrazi oboževancev javnega mnenja. Vedno pa mora biti vmes kaj vzvišenega, kaka tragikomična tavtologija z no-vo pričesko, kak preoblečen aksiom ali kaj po-dobnega.
Ne vem sicer zanesljivo kdaj, toda zgodilo se je, da so v neki vsestransko humanistično usmerjeni družbi po dolgotrajnem in uničujo-čem iskanju oklicali potrošniško religijo in jo nato hvalili na vse grlo, češ saj je to tisto, kar potrebujete. Verjemite mi, da bi se vam zato zlagal, če bi zaključil s Pascalovo mislijo:
»Samo tisti so mi lahko pri srcu, ki v bole-činah iščejo.«
Milenko Vakanjac
bomo pustili v nebesa. Izgnali vas bomo k va-šemu očetu satanu v pekel.
A: Tudi vas ne bo v naših nebesih. Izgnali vas bomo pod zemljo. Z mitraljezi. Pumf. Pumf. Pumf.
B: Apage, Satan, apage!
»Kri za kri! Na barikade! Smrt!
b: Paki, Satan, paki!
A: Kri za kri! Na barikade! Smrt!
Igralec ponavlja posamezne odlomke iz vlog, pesnik ponavlja verze iz svoje pesnitve. Tudi vernik in nevernik ponavljata tekst, ki sta ga pripravila za govor.
Vernik: V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in Bog je bil beseda.
Nevernik: V začetku je bil plin in praznina. In praznina je rodila mrtve zvezde, v mrtvih zvezdah so žareli ognji.
Vernik: Vse je po njej postalo in brez nje ni nič postalo, kar je postalo.
Nevernik: In ognji so se spečali s plini in z mrazom.
Vernik: V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem.
Nevernik: Iz sparjenih strupenih vod so se rodili bacili.
Vernik: In beseda je meso postala in je med nami prebivala.
Nevernik: In bacili so meso postali in so v mlaki prebivali.
Vernik: Luč sveti v temi in tema se je ni polastila.
Nevernik: Kot mrzle plavajoče ribe, brez kr-vi, brez duha.
Vernik: Ce se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v kraljestvo božje. Kar se je ro-dilo iz mesa, je meso, inkar se je rodilo iz-Du-ha je duh.
Nevernik: Ko pa so valovi vrgli ribe na zem-ljo, so ribe sprejele njeno težko kri.
Težka je bila kri pragozdnih živali in težka je kri v človeku, ki ga je spočela žival.
Potem je človek rodil sebe.
Od tistega dne se bori človek s praznino ne-ba, ki ga je rodila, bori se s strupenimi ognji in s strupenimi morji, s krvjo pragozdnih ži-vali in z mesom samega sebe.
On sam lahko zgradi zvezde in on lahko zvezde razbije.
On zgradi novo nebo in on lahko ubije svo-jega brata.
vernik: Dobri pastir da svoje življenje za ovce.
Nevernik: Jutri bo prah. Toda danes umira za človeka, ki bo jutri.
Vernik: Kdor žanje, prejme plačilo in zbira sad za večno življenje.
Nevernik: In od nikogar ne prejme denarja za svojo smrt.
Vernik: Kakor mladika sama od sebe ne mo-re roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta in vi mladike!
Nevernik: Vse stori sam. Vse dobro je nje-govo in za vse je sam kriv.
Vernik: Jaz sem živi kruh!
Nevernik: Jutri bo on noč, ko bo za nje-gove otroke nov dan,
Vernik: Kdorkoli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje.
B: Kdor se napije vode in je njegov kruh! Vi pa boste strmoglavljeni v notranjo temo!
A: Povedal sem že: pif, paf!
a: pof!
b: pif, pif!
a: pof, pof, pof!
Tako se igrica začne. Konča pa se s sploš-nim pobojem. Vojskovodje se tolčejo s helebar-dami, sulicami, revolverji, puškami, topovi, bi-ologi se tolčejo z mikroskopi, književniki s knjigami, matematiki s šestili, kemiki z epruve-tami, glasbeniki z violinami, bobni in trobentami, duhovniki s križi. Otroci pa se pobijajo z igrač-kami.
Trg je pokrit z mrtvimi.
žalna glasba.
Vendar ne verjamem, da bi se morali verni in neverni pobiti med seboj. Verujem, da nobena božja ali nebožja misel ne more pokončati ustvarjenih socialnih dobrin, da so zveze obo-jega izmišljene ali napačno zapažene, ker za-menjujejo vero za spakedranko vere, vero s politiko klerikalizma in s prevaro.
V dnu našega duha (vernega in nevernega) je hrepenenje po absolutnem duhu. Ta nenehna želja je najlepša potrditev njegove globine. Za-kaj bi materialist ne mogel spoštovati v sočlo-veku tega hrepenenja, ko ga nezavedno ima tudi sam in ga vsak dan izraža z drugimi be-sedami.
Pa tudi nevernih se usmilite! Bilo bi nas še več, verjemite, če bi nas že iz otroških let pu-stili očet.je, raame, profesorji in polifiki bolj sa-mostojno iskati!
Branko Mildavc
LANI V MARIENBADU
»M (etalant les cartes devant Xj: o—„ se joue a deux. Les cartes sont disposees comme ceci. Sept. Cinq. Trois. Une. ... Voulez-vous commencer.«
A: Premišljujem o igri. Trudim se, da bi iz nje izbezal zakonitost, da zmagam s pomočjo računa. M.pravi: — Dobim, čeprav zgubim. To-rej izid ni važen, važna je igra, čista neosmi-Ijenost, čista naključnost. Potem se odrečem pravilu. Igram, kakor nanese. Moj nasprotnik prav tako niha v obeh možnostih. če si priza-deva uganiti pravilo, mi ne more biti vseeno, kako igram. Začenjam še sam kovati pravilo. Grizeva se — zmaga matematično znanje. Kajti tudi takrat, kadar mislim, da igram naključno, so v meni ostanki prejšnjega metafizičnega mišljenja.
B: M. pravi: — Morem zgubiti... toda zme-raj zmagam. — Manipulacija popolnoma obvla-duje svoj svet. Vprašanje je seveda, kaj je ta njen svet in kaj ga omogoča. — Ampak z vsem tem že lovim umetnino v,mreže svoje interpre-tacije. Ni izključeno, da bi z uporabo raciona-lističnega sistema prišel v bližino tistega, kar dozivljam, ampak tega zajeti na ta način ne morem nikoli. Prav tako kot eksistencialna je možna tudi psihoanalitična razlaga. Ampak kaj nam to pomaga?
C: še o manipulaciji. Ni sprejemlpvo, da manipulacija obvladuje svoj svet, saj ni ničesar razen manipulacije. In ravno igra je lahko razkrivanje ne-ciljnosti manipulacije.
A: Manipulacija ali ne manipulacija je vpra-šanje nivoja gledalčevega sprejemanja. Zelo neustrezno bi bilo, če bi se spraševali samo iz-nad manipulacije. Zdi se mi namreč, da to de-lamo.
C: Gledalec se ne more odločiti za ali proti manipuliranju. Saj ni ničesar drugega. Tudi to, kar je film, kakor ga gledamo, je manipuli-ranje.
A: Zdi se mt, da gre za dvonadstropno mani-pulacijo: ena je tista, ki jo počenja avtor fil-ma, druga pa tista, ki je predana gledalcu. Ka-kor ima možnost varati avtor, ima isto mož-nost tudi gledalec. Gre tudi za vprašanje odkri-tosti.
B: Mamputacija giedalcu m predana: če gle-da film, jo spravlja, če ga pa ne gleda, nas ne zanima. Manipulacija, kot jo izgovarjaš, je na-mreč usoda. Zanima me, zakaj,
C: Do manipulacije kot usode smo prišli zato, ker vse dosiej trdimo, da je ta film o ma-nipulaciji, iz manipulacije in manipulacija.
B: V Jilmu se nekaj zgodi. Ko bi se samo dogajalo, bi naša prejšnja trditev držala. Tako pa — kaj ne mislite, da je film romantika? To je sicer zelo predrzna trditev, ker očita filmu, da ostaja to, česar nemožnost utemeljuje. Am.' pak od Don Kihota do Robbe-Grilleta je novi vek. — Govorimo o koncu:
»Le parc de cet hotel etait une sorte de jar-din a la francaise, sans arbre, sans fleur, sans vegetation aucune... Le gravier, la pierre, le marbre, la ligne droite, y marquaient des es-paces rigides, des surfaces sans mpstere. II sem-blait, au premier abord ... impossible de s'y per-dre... Uu premier abord... le long des allees rectilignes, entre les statues aux gestes figes et les dalles de granit, ou vous etiez mainte-nant deja en train de vous perdre, pour toujo-urs, dans la nuit tranquille, seule avec tnoi.«
C: Najprej je bilo mišljeno o filmu kot fil-mu manipulacije. Potem bi se znašli zunaj os-mišljevanja, kar nam ni možnost in tudi filtnu ne. Zaradi vrta, in sicer kakor sledi: na prvi pogled se je nemogoče zgubiti, zaradi sposob-nosti manipuliranja v tehničnem suverčnem smislu, potem pa ni več niti teleološkega in ne zakonitega nadaljevanja. Kljub temu — zgodi se nekaj, je bilo rečeno. Zgodi se »izgubiti se za vedno v mirni noči.« Kot sklep in če govorimo tako, kakor govorimo vse dni, ker smo v tem, že zopet izbiramo, osmišljujemo in govorimo »praksa« in govorimo »prebivanje v bližini biti«.
A: če te prav razumem, pripisuješ Robbe-Grilletu, da se je ujel v lastno zanko. Strinjam se. Film je konec koncev ZGODBA. Vendar — ali ne bi mogli kje na sredi, ob stropnih štuka-turah, na stopniščih, v mrmranju pripovedoval-ca in ritualnih gibih gostov — najti sebe in po-zabiti, da se to, kot U praviš, nekam giblje? Ali ne bi mogli pozabiti na špekulacijo in se pre-prosto preseliti med tiste, ki se gibljejo po ho-telskih dvoranah? Mislim, da na takle način po krivici odvzemamo filmu eno dimenzijo.
B: Saj se vseskozi poskušamo »preseliti«: preseljujemo pa se v celoto od začetka do kon-ca; zakaj čisto samovoljno bi ravnali, če bi sa-mi določali konec sporočilu filma. Tedaj bi pač neko doživetje, do katerega sem prišel po dalj-šem ali krajšem bivanju umetnine, proglasil za absolut.
A: Zakaj to imenuješ samovoljo, to je lah-ko odprtost umetnine. Morda je pristop, ki sem ga omenil, rešitev iz stiske »absolutnega« pri-čakovanja.
Stemnilo se je in ostali smo brez besed. Po-govor je ugasnil sredi nasprotij. Naša vsakda-nja življenjska drža, ki vsakogar uklepa v spo-ne svojih lastnih konstrukcij, nam ni dovolila, da bi se umaknili. Film ostaja nekaj zunaj nas, v temelju nerazumljiv. Ob njem smo vendarle zašli v stisko. Morda podobno, kot jo je doživ-Ijal avtor, kot jo je položil na usta svojim ju-nakom, kot so jo doživljali in vsak po Jpo;e premagovali gledalci v dvorani.
Vse vinjete v tej številki so delo študentov FAGG - studio profesorja Ravnikarja.
B: Vi ste komunistiver.
A: Kaj, vi boste golo zvereh? Vi, inkvi-zitorji! Pa srednji vefcpnade! Dvatisoč let grmad. Prosim vas, nol
B: Prosim, prosimllidvajset Stalinovih let, pa skoraj ravno »srmad. Pa Kitajci!
A: Dajte, no, dajte,piravajte!
B: Vi pretiravate, štejmo pobite, de-limo jih z leti, prosim dajmo, na razpola-go, tovariš!
A: Gospod, z vami i ogovarjam.
B: Jaz pa se z vami
A: Jaz modro molč
B: Jaz modro ne go
A: Hvala bogu.
B: Hvala bogu. Ka» sploh upate izre-či božje ime. Hvala nPravi komunist! V zadnji uri boste še vali boga na pomoč.
A: Jaz ga ne bom kiizsem trden.
B: O, so že bili tr« celo zelo modri ljudje, pa celo taki, kilrakete in atomske bombe. Nazadnje so selrašili.
A: Jaz se ne bom. Mtrahopetec.
B: O, tudi drugi niipa so postali. Ko je smrt prišla ponje. ifenjaki. Velike gla-ve. Celo največje.        1
A: V možganih nallati kolešček pre-več, pa zato na drugi eJtmalo.
B: V vaši glavi ni np koleščka preveč.
A: V vaši pa splohftščkov. Ojoj, Ojoj, bog v modernih časih! I
B: Celo učenjaki, Ajvečji učenjaki iz modernih časov verujA.
A: Strahopetci. Dajjilajte! Kaj še niste opazili? Vse božje poArih ubožnih naro-dov so debele. Ker so t li, so hoteli debele-ga boga. Učenjaki bi pi modrega boga.
B: Vi boste končali li!
A: Vi pa v nebesih, vam prijetno raz-položenje v nebesih, gc
B: Vam pa prijetm iloženje v komuni-stičnih nebesih na zem
A: Da, da, da. Imeliliiebesa, tu, na zem-Iji, tu !Bodo rodovi, kado imeli. Resnična nebesa. Sine moj, ti jldoživel! Veruj mi. Nebesa na zemlji.       \
B: Nebesa ne moreina zemlji. Nebesa so lahko samo v nebeida komunistov ne
danilo čelofiga
I.
dojeti plašnost tega kroga ki te oklepa in vrača in zopet. vrača
slabotno mimo sebe spfiščaš
narahlo dotikajoč se ljubezni
kot lahne sapice drobne stvari
dojetje blagohotno izpuščaš
in dlan komaj drhti
brezbožno stiskajoč to
kar hočeš imeti
čeprav je tako slabotno
kot vetrič kateremu izpiti
se je zahotelo vso gnojno kri
ti hočeš dojeti        '           j
pa te slabi ta oklepajoča dlan
malih stvari
rešiti se moraš to veš
samega sebe prekletega
pa vendar ne zmoreš predreti
sten neskončnega kroga
ki odbija vse tvoje male poti
in jih vrača nikoli sprejete
da dlan ponovno drhti
tako ostajaš nesprejet
vračajoč se vedno k sebi
sam med sabo razpet
ujet v svoje male stvari
dvignjen otoček sredi razburkanega
nedojetja vseh tujih poti
II.
postal sem glad svojih koncev
med skale se je zagozdilo veslo
veš
naslednji val bo smrt
če z veslom sam ostaneš tudi ti
med skale ujet in trd
napet ves z grozno silo
si trgaš zadnji košček sebe
da veslu podariš svoj jaz
in z njim svoj zadnji strah
v mokri les preseliš
napet ves čakaš konca
katerega si glad občutil
pred strahom svojim ves zavzet
si lažeš še bom lačen še bom lačen
nekje globoko v veslu pa ostaja misel
da tu se glad konča
čeprav preklet stokrat
še vedno isti
strašno dojetja nedosežni glad
spet vse izgine dlani se umire
ko val ob bregu gine
ti žalosten pred strahom svojim
skriješ glad dojetja
spet laž da te je strah prekinil
in ne priznaš
kako se gromozanski val
na bregu je razblinil
III.
misliš temne loke nad breznom svojim stranice krst gladujejo stokrat na dan zresniš obraz poglejte: to sem jaz
zvon vabi spet na molitev misliš
o ti skelet želja
ki glas ti tone v hrup sveta
zločest postajaš s svojim gladom
večnim gladorrr ki v nas je vse
ne misliš vendar da si praznik slik
svojih praznih slik
obešenih na steno svojega dojetja
po kapljah jemljemo si zmagovito krono stvarstva mi pa ostajamo le drobna nit na kateri kaplje se suše ne upam si dajati vi bi me prezirati ničesar nimam da bi dal pa vendar vi bi tudi to sprejeli toda jaz si vam ne upam dati ko nit pretrgana leži izjeden«
od vedno se sušečih kapelj
premisliš še enkrat vso gladovanje
in r-kaš z grozo čakaš
de °e nova nit napne
na drugem kraju kajti smrt
ne more vsega še končati
NOVYJ MIR ALI
PO SLEDEH SINJAVSKEGA
»Listna uš« I. ševcova je brez dvoma slab roman. Toda slab roman, ki ga je založba »Sovjetska Rusi-ja« izdala v 100.000 izvodih, kot dopolnilo k planu za 1964. leto, ki so ga opremili s predgovorom, ki ga je sicer podpisal akademik Laktionov — tako, da je bil potem prisiljen izjaviti v Literaturni gazeti (17. XII. 1964), da knjige ni prebral, ko je podpisal tekst, ki ga je avtor že prej pripravil. Po predgovoru in napovedih sodeč, je bil namen te knjige izzvati »odmev« v najširših množicah, toda zgodilo se je le to, da so jo kritiki enodušno odklonili, tako kritiki Komsomolske pravde kot kritiki Literaturne gazete pa še celo Aganjok, ki se je pa nepjatrebno popust-ljivo spustil v polemiko. Vsa ta dejstva so tisto, kar je Sinjavskemu pomembno pri prikazovanju tega dela, ki je imelo en sam namen — vsiliti javnosti po-pačeno podobo »levih« intelektualcev, ki po romanu sodeč, s svojimi intrigami in lepo povezani po kli-kah, onemogočajo uspeh del pisanih v duhu sociali-stičnega realizma in povezanih z življenjem ljudstva, da bi lahko nemoteno vtihotapljali dela dekadent-nega Zahoda in si razen tega z družbenimi sredstvi nabavljali cognac — in -v tem smislu naprej. Sinjav-skemu je vsa ta afera priložnost postaviti vprašanje o celotnem rhehanizmu, saj je očitno samo slučaj, da je ta roman ali kar pač že je, izšel nekoliko pre-pozno, ko fti bilo več Hruščova in je bila njegova akcija ponovnega vzpostavljanja zelo razrahljanih mej ustvarjalne svobode vsaj začasno prekinjena. Si-njavski celotne afere nikakor ne dbravnava kot do-godek, povezan z že premagano preteklostjo.
Prikaz pesniške zbirke Jevgenija DolmatOvskega »Stihi o nas« nima tako razburljivega ozadja. To je, kakor pravi Sinjavski (Novyj mir, marca 1965), samo ena iz cele vrste povprečnih, spretno sestavljenih pesniških zbirk. To so stihi, ki so pisani na eni sami ravni, v okviru popolnega pristajanja, neverjetnega navdušenja v zvezi s potjo naprej, vse to preko tre-nutno modnega, kakor naprimer pesmi o »Očetu v kosmosu« ali v načinu pesmi s potovanja v tujini, v katerih je najmočnejše izraženo nepremagljivo do-motožje, tako da bi po Sinjavskemu bilo treba v bo-doče dobro premisliti, preden bi izpostavili vse te db-bre ljudi tako globokim bolečinam. Najzanimivejše je pa to, da si lirični junak teh pesnikov nenehno pri-pisuje najrazličnejše romantične lastnosti pesnikov, popolno zgorevanje v poskusih izraziti svoja čustva in podobno. In kaj zoperstavlja Sinjavski tem verzi-. fikatorjem? Pisanje s tendenco, s tendenco kot ži-vim, oblikujočim ustvarjajočim načelom, tendenco kot gibanjem, ki lomi dogme, ki ne zahteva kompro-misov, ki želi živeti na nov način, na svoj način.
Ali je ta borba za pravico do svojega, do nedo-gmatičnega, do pestrega (tako se Sinjavski npr. na-vdušuje v zvezi s Frostom nad tem, da življenje ni preprosto, nad Prostovim prikazovanjem različnih ravni), ali je ta borba tisto, kar opredeljuje dobršen del ustvarjanja »mlade generacije«? In če je res, kam jih bo to pripeljalo, kako dolgo bo to dovolj? In še enkrat imamo priložnost raziskati nek uvodnik, uvod-nik novembrske številke 1965, napisan po aretaciji in po splošnem mnenju »zahodnega« tiska zaradi in kot odgovor na aretacijo. Videti je, da gre za opozorilo na šestdeset let od izida znanega Leninovega članka »Partijnaja organisacija i partijnaja literatura«. Za nas ni več tako preprosto slediti petim stranem tega uvodnika, ki začenja z ugotovitvijo, da je princip ko-munistične partijnosti umetniškega dela eden osnov-nih principov estetike znanstvenega socializma in komunizma in potem s pretehtavanjem različnih ci-tatov iz tega članka in iz Leninovih razgovorov s Klaro Zetkin (o neustreznosti administrativnega ukrepanja, o tem, da je idejno prepričanje učinko-vito samo takrat, kadar je sprejeto povsem svobodno in dobrovoljno), pride do tega, da je razrešitev oči-tane protislovnosti med »svobodno« in »odkrito pove-zano« (s partijo, s proletariatom) književnosti v tem, da je polnost in globina doseganja objektivne resnice edina in splošna mera kakršnih koli produktov du-hovne dejavnosti človeštva, da je zahteva po svobodi zahteva po polndsti razvitka. Z omembo zadnjih treh plenumov CK KPSZ, ki so se izrekli proti volunta-rizmu in za znanstven pristop in z citati Lunačar-skega, da je umetnik dragocen takrat, kadar odkriva novo, poskuša uvodnik zaključiti z utemeljevanjem povezanosti znanstvenega pristopa k resnici in umet-niškega, o povezanosti preko komunizma, ki je »iz-peljani humanizem«, kar je citat iz Marxa in ga pri nas uporabljamo kot celoto (... humanizem-natura-lizem).
Resnica torej, objektivna resnica celo kot osnov-no pri vseh prizadevanjih. In zopet ostane vprašanje, kako dolgo bo moč obdržati prepričanje-^o zadovoljivi razsežnosti tega vodila.
Kakor koli že, vrsta prispevkov iz revije izpri-čuje to željo po kolikor mogoče natančnemu, ne-predpisanemu poročanju. Poleg presenetljivega šte-vila spominov in odlomkov iz dnevnikov je tu tudi proza, takšna kakor jo piše naprimer I. Grekova. V njenem »Poleti v mestu« beremo o knjižničarki, ki se po nekem »srečanju pisatelja z bralci« in diskusi-
Jah o pozitivnih in negativnih junakih vrne domov in najde pri hčerki napotnico za splav, ko se pa hčer-ka vrne, ji pripoveduje o tem, kako je bilo s tem prej, ko je ona sama poskušala ilegalno splaviti. Ali naprimer zgodba Vitalij Sjomina »Asja Aleksandrov-na« o zapiranju, službi, večjih in manjših plačah, pa celo preprost zapis V. Njekrasova »V svetu skriv-nostnega« o starih in novih stolih njegovega stanova-nja. Jefim Doroš pa piše v »Vožnji v Ljubogostice« o obisku v nekem sovhozu, o starem in novem uprav-niku, o nedokončani šoli in neustreznih kulturah.
Seveda ni samo tega. Omenimo torej še Ano Ahmatovo, Ano Ahmatovo, ki je pred nekaj dnevi umrla, v 76. letu, pesnikinja, ki jo je Blok označil kot »krščansko ciganko«. Njen prvi mož Nikolaj Gu-miljov je bil streljan 1921, drugega moža in sina je zgubila v obdobju velikih čistk, po drugi vojni so jo izključili iz zveze sovjetskih pisateljev. Pa vendar^— 7. marca so casopisi objavili nekrologe An#Ahnatovi, nihče pa ni obeležil 13. obletnico Stalinove smrti, ka-kor beremo v poročilih.
Da je Novyj mir objavljal njene pesmi najbrž ni dovolj' za to zahajanje, ki samo dokončno potrjuje, da je vse kar pišem pisano kot navajanje primerov, za ilustriranje in podobno. Toda ni dvoma, da bo pri-šlo do večjih možnosti komuniciranja, ko ne bomo videli samo značilnosti in posebnosti.
Za 1966 Novyj mir (ki se ga lahko bere v Slovan-ski knjižnici, v NUK-u, v čitalnici inštituta za filo zofijo hi sociologijo in najbrž še kje) napoveduje novi roman V. Dudinceva, konec Fedinovega »Kresa«, dela Solženicina, Bondareva, Aksjonova, Grekove, Dombrovskega, Tendrjakova, Ehrenburga, Paustov-skega...                     ¦                            N. čačinovič
(konec)
študentje studia prof. Ravnikarja na oddel-ku za arhitekturo smo semestralni premor iz-koristili za korislno in po našem mnenju tudi potrebno dopolnilo rednemu delu. Z lastnimi sredstvi (na fakulteti zal ni bilo mogoče dobiti pomoči) smo organizirali Osnovni likovni te-čaj, ki ga je vodil prof. Ravnikar, pomagali pa so arh. Dobravčeva, Lesnikova, Brumen in ne-kateri starejši kolegi — študentje nekdanje B smeri.
Tečaj nam je odkril do zdaj še neznane pa privlačne zakonitosti sveta tekstur. S pomoč-jo preprostih matematično-geometrijskih me-tod postane mišljenje bolj disciplinirano in nam pomaga najti primeren sistem oblikova-nja določene naloge.
Rezultate našega dela si je lahko javnost ogledala in ocenila na razstavi ob zaključku tečaja, ki je opazovalcu odkrila smisel naše-ga dela s temile uvodnimi besedami:
Vrednost dvotedenskega počitniškega dela, čeprav v skromnem obsegu počitniškega teča-ja, naj bi bila za udeleženca in gledalca opozo-rilo na moznosti, ki se v matematični in geo-metrični misli kot ureditvenem načelu odpi-rajo tako, da začetno oporo kot izhodiščno lo-gifco izražamo v eksaktno izraženih vrstah, ritmih, serijah, zaporedjih, polarnostih in vrte-nju.
S tremi dimenzijskimi danostmi (ploskev, relief, plastika) kot dvo, dvoinpol, trodimen-zionalnim obsegom pomagamo zajeti na ure-jen in precizen način dnevno stvarnost.
Tečaj odpira vrata k aktivni prisotnosti v svetu tekstur kot živega, dinamičnega, za rast in spremembo sposobnega ustroja stvari, ki ga strogo ločujemo od sterilnega ornamenta, za katerega ga lahko površni opazovalec zame-nja. Klasično interpretacijsko estetiko nado-mestimo z moderno estetiko predmetnih sklo-pov in s fizikalnimi strukturami fteksturami).
Nove življenjske potrebe, za katere arhitekt oblikuje, se s pomočjo tekstur, kot jih tu ra-zumemo, hitreje in popolneje približujejo vi-ziji novega človekovega dela v bodočnosti.
Na tej poti, ki po eni strani drži v sistema-tiko standardnih gradbenih elementov kot pri-pravljenemu gradivu in likovnim zmožnostim, ki jih te študije odpirajo, moramo iskati bo-dočnost naše stroke, arhitekture, in naših obli-kovnih prizadevanj.
OB ..ODPRTEM PISMIT
V prejšnji številki smo objavili izpoved, pričeva-nje kolega, ki je v stiski in ki, kot sam pravi, verjet-no ni osamljen. To odkritosrčno pismo nas poziva, prav obvezuje, k premisleku in razpravi.
Ne bom pisal o odzivu na to pismo, ko je kar ve-liko bralcev videlo v njem samo »bodice in konice«, celo senzacijo — in se je kljub uvodnemu pripisu neustrezno vedlo do sestavka. Saj to ni ne prvi ne zad-nji primer takega »nesporazuma«, ki nikakor ni slu-čajen in ki bi za to terjal posebno razpravljanje. Ne-katere morda tako nerazumevanje navdaja z obupom, sam pa sem izbral pot, ki je dejavnejša — ki pa tudi predpostavlja vendarle neko zaupanje in odprtost do sočloveka.
Pisal bom samo o dveh značilnostih, zgovornih in morda temeljnih lastnostih tega pisma. Oster in odkrit bom do svojega kolega — tako naj moje besede poskusijo pomagati k razkrivanju resnice mladega pokolenja. Zato tega spisa ni brati kot moraliziranje, pa tudi ne kot opravičevanje, zakaj si je uredništvo »predrznilo« objaviti tisto pismo.
Neznani kolega nam opisuje, kako se je v njem razvijalo razpoloženje, ki je zdaj privrelo do viška kot to, čemur lahko rečemo resignacija ali obupanost. Značilno je, da nanj niso vplivali natančni podatki in točne informacije, tudi ne lastna spoznanja družbenih zakonitosti. živel in opredeljeval se je po tistem,, kar ljudje govorijo, kar vsak dan pripovedujemo, po tem, kar »kroži« — kar je v nekih družbenih skupi-nah »splošna miselnost«, lahko bi celo rekli »prevla-dujoča ideologija«. To je neka svojska resnica, ne zato, ker bi bila bolj ali manj to le odsev objektivne stvarnosti, ampak zato, ker živi v ljudeh in se lju-dje po njej v svojem življenju ravnajo. Oglejmo si to resnico od blizu.
PREDSODKI
Zapisal sem »ideologija« in v zaglavje »predsod-ki«. To je treba podrobneje razložiti.
Kolega piše, da »si ne upamo povedati na glas«, kako se je študentski standard »poslabšal vsaj za 30 odstotkov«. — To ne drži, ogledati si je treba le pisa-nje Tribune v tem študijskem letu, pa doženemo.
Kolega piše o avtomobilih, »ki smo jih uvozili namesto zdravil«: tudi to je zelo poenostavljeno; vprašanje je, če je bila »avtomobilska« vsota de-narja res enaka tisti, ki bi jo potrebovali za zdravila. Všekakor pa ta denar ni bil kar prenesen iz »fonda za zdravila« — treba bi se bilo torej vprašati po smo-trnosti razdeljevanje družbenih sredstev, tega pa ko-lega ni storil. To vprašanje je bilo tudi že nekajkrat javno obravnavano, zato ne sodi med tiste, »ki si jih^ ne upamo povedati na glas«.
Končni sunek je kolegu zadal pogovor mladeni-čev, ki da se zabavajo v vilah izvršnega sveta. To je silno važna prvina, zato se velja pri njej ustaviti. — Kolektiv izvršnega sveta je imel včasih sindikalne domove kot drugi delovni kolektivi iz tovarn, podje-tij itd. če morda kolega misli, da ta kolektiv do sin-dikalnih domov ni upravičen, potQjp i& ,to verjetno znamenje tistega preprostega zoprvahja vsemu/kar se lahko upravičeno ali neupravičeno (pač po imenu) poveže s pojmom »oblast«. če pa ne misli tako, po-tem občutek, da je »oblast« absolutno privilegirana itd., še manj zavestno in tem močneje govori iz nje-
govih besed. Ne pisal bi o tem »revoltništvu«, ki je bilo zmerom značilnost apolitičnih in družbeno ne-učinkovitih skupin, ko bi y najrazličnejših oblikah ne bilo razperjeno v nekaterih skupinah naše mladine. To je tisti pojav, o katerem na mladinskih konfe-rencah govorijo pod imenom »nezainteresiranost« in ki se v življenju kaže kot pretirana, včasih kar bo-lestno razdražena »kompenzacijska« dejavnost. — Skrajni primer: popevkarski klubi. To je vzpostav-ljanje medčloveških odnosov, ki jih vzdržuje druž-beno povsem neploden vrednostni sistem (popevkar-stvo) in ki jih urejujejo dogovorjena, udobna in jasna pravila (občudovanje teh in teh pevcev, zbiranje plošč in avtogramov, zamenjava itd.) Taka skupina je vsaj v nekem obdobju samozadostna. članom nudi vse, kar so v poprejšnjih družbenih odnosih pogrešali — »smisel«, to je vrednostni sistem, jasnost in nedvo-umnost odnosov, nekakšno tovarištvo in razumevanje, konformnost in celo uniformnost — ter možnosti uveljavljanja. Prav zaradi te samozadostnosti verjet-no v takih skupinah ni izrazitega »revoltništva«, če-prav je vse zunaj njih članom tuje, morda celo mrzko.
če se posameznik ne more odločiti za »kompen-zacijo«, potem se seveda revoltira zoper vsako ureja-nje in urejenost, nujno torej tudi zoper to, o čemer misli, da je oblast. Tu je navidezno protislovje: ker pogreša smisla, urejenosti, se upira urejenosti. To pa je le videz: pogreša svojega smisla, urejenosti, ki bi jo sam zavestno ustvarjal, bil zanjo odgovoren. Vsa-ka druga urejenost je torej zanj nemožnost lastnega urejanja nesmisla, lastne potrditve kot človeka. K te-mu vprašanju se bom povrnil, ko bom pisal o »obu-panosti«.
— Vprašanje razslojenosti med mladino, o kate-rera hoče pravzaprav spregovoriti naš kolega, je ve-liko bolj zapleteno, tudi težavnejše: tu gre za resnič-no privilegiranost pri razpolaganju z materialnimi dobrinami, ki so privatna lastnina (navadno staršev) in pa za večje možnosti, ki jih imajo nekateri mladi ljudje na začetku življenja. To pa je seveda nekaj drugega, kot tisto, kar nam pripoveduje pismo. Naš kolega torej gradi na sklopu predsodkov, ki pa je toliko koherenten, da ga lahko imenujemo že kar »ideologija«. Potrebno bi bilo raziskati korenine take popolne nekritičnosti pri nekaterih skupinah mladih ljudi. Morda bom osvetlil nekatere vzroke, če opišem drugo značilnost tistega pisma, namreč.
OBUPANOST
Kolega piše, da je zgubil zaupanje, da je z zaupa-njem »izginjal tudi smisel njegovega delovanja«. Po-zneje pojasni, kaj je bilo temelj smislu njegovega de-lovanja: vera v revolucionarno preteklost, v iskanje sedanjosti in v »svetlo bodočnost«. Torej vrednote, ki jih je na poseben način prejel s svojo vzgojo. — Pozneje se mu je izkazalo, da ta načela niso uresni-čena v praksi, še več, da jih tisti, ki jih oznanjajo (po njegovem »naši očetje«) s svojim ravnanjem kršijo.
Značilno je dvoje: ko je spoznal, da načela niso uresničena, se ni vprašal, ali se uresničujejo, kako se, oziroma zakaj se ne uresničujejo. In: ko je spo-znal, da načela, ki jih je sprejel z vzgojo, niso uresni-čena, si ni zastavil cilja, da bi jih sam uresničeval, ampak je obupal — podvomil je v načela in obtožil
tiste, ki so jih privzgojili: lažete!
To zgovorno kaže, kako so mu predajali vredno-te: kako so ga pred njimi postavili v čisto pasivno držo. — Zdaj logično sledi to, kar je tudi najbolj udob-no: vrednote so lažne vrednote, tisti, ki jih pridigajo, so lažniki in dvolični. Po tem sklepanju sem sam ubo-ga žrtev, imam vso pravico, da obupam.
če sem v tem obupu dosleden, razpolagam z več možnostmi, ki pa so vse enako mešetarske: ali posta-nem institucionalizirana žrtev in me bojo kot takega vsi ujčkali in pomilovali; ali postanem cinik in se do tega zavrženega sveta tudi zavrženo vedem: delam ka-riero ali pa prekupčujem in bogatim; ali pa se kot huligan temu obupu neprestano upiram, vendar vse-skozi na isti ravni, tako da ga po svoje spet potrjujem.
—  Z obupanostjo torej ne pridem nikamor: obup je vdaja, celo udobna vdaja. Zdi se, da to sluti tudi naš kolega, ko pravi: »na svoja vprašanja ne zahte-vam več vaših odgovorov, temveč zahtevam pravico, da si jih sam poiščem...« Značilno, da še zmerom za-hteva, da mu nekaj »dajo«: ni še čisto premagal »ob-jekt v sebi«, ni še čisto prebolel drže, ki so ga vanjo zaklenili v srednji šoli.
—   Odkrito  in  ostro  sem posku^il  pokazati ne-katere značilnosti in nedoslednosti v pismu našega kolega, ker je bil tudi on odkrit in oster. Posebno važna pa se mi zdi medsebojna odkritost in razkrin-kavanje  naših  nedoslednosti,  zaradi  precej   splošne razširjenosti   nekaterih   nevzdržnih  iluzij   med  našo mladino. Na republiški mladinski konferenci so npr. delegati zelo kritično ugotavljali nezadovoljivo stanje v šolah, delovnih kolektivih, pa tudi v sami mladin-ski organizaciji — potem pa so nekateri, ki jih ni bilo malo, hoteli prejeti od nekod neki »smisel«, nekateri so celo hoteli čim strožjo, morda celo avtoritarno mla-dinsko organizacijo.
Kakšna iluzija pričakovati, da bo namesto nas nekdo drug odkril »smisel«! Kakšna iluzija čakati, da nam bo nekdo velel: »Storite tole!«, in da bomo to uspešno opravili. Noben načrt, ki ga ne bomo sami ustvarili ali sami sodelovali pri njegovem ustvarja-nju, ne more biti uspešen smisel našega delovanje. No-bena organizacijska shema nam ne more pomagati, če v delu samem ne ustvarjamo svojo organizacijo, če Zveze mladine ne uresničujemo za svojo dejavnost.
čeprav so te resnice silno preproste, in čeprav bi nas prav razočaranja, ki nam o njih poroča naš kolega, morala prepričati o njih, jih v svojem delo-vanju navadno ne uresničujemo. — In prav tu je kleč! Ni težko z besedami opraviti z obupanostjo in predsodki — v dejanjih je teže: in le z dejanji jih je mogoče resnično premagovati.
Prav zdaj smo prišli do vprašanj, ki se bo mo-rala v njih gibati naša nadaljnja razprav. Ta zapis je skušal samo pokazati nekatere značilnosti pisma in njegove miselnosti, tiste značilnosti, ki zanje mislim, da nam najbolj na široko odpirajo vrata za nadaljnje analize. Morda mi je uspelo, da se nekatere razsež-nosti pisma zadovoljivo osmislil: zdaj je treba po-iskati vzroke, strukture in procese, ki omogočajo in porajajo to, kar sem imenoval obupanost in predsod-ki. Pa ne samo to: še nujneje je iskati poti, kako pre-magati nezavidljivi položaj nekaterih skupin naše mla-dine, da ne bojo obtičale v tej slepi ulici.
ilastko Močnik
POGOVARJAMO SE
Težko ml je pisati o stiskah miadega človeka, o stisikah, ki mu povzročajo trp-ljenje in ga tirajo v obup.
Dejstvo, da je vsakdo od nas že do-življal ter preživljal taka stanja stvari ne izpremeni. Opraviti imamo s konkretnimi stiskami in bolečinami konkretnih mladih ljudi, mogoče celo mladih generacij.
Ni razloga, da bi to problematiko sim-plificirali ali celo omalovaževali: to bi bilo lahko usodno. Posebno še če upoštevamo dejstvo, ki izhaja iz javnih podatkov, da je suidctnost mladih ljudi na Slovenskem med najvišjiml na svetu (glej članek dr. D. Vogetoika v NR).
Ob tem je vseeno res, da je bilo doslej za  mladino  mnogo  storjenega.
Vendar komaj dobra polovica c*roik iz-dela osnovno šolo. Majhen je procent td-stih, ki se od teh prebajejo naprej. Z gro-zo ugotavljamo (ne da bi kaj več starili), da je najtežja bariera, ki jo morajo mladi ljudje premagovati: gmotni položaj star-šev.
Torej nikakršnih razlogoiv ni za lahko-krili optiinizem.
Pa vendar bi bilo zgrešeno moa^ati db »Odprtem pismu...« iz prejšnje številke Tribune. Molčati o tem bl pomenilo no-jevsko vtikanje glave v pesek, pomenilo bi ignoriranje re&ničnih problemov mla-dih, pomenilo bi lahko nevamost, da se uveljavijo ald pa vsaj utrde nekateri z^re-šeni pogledi ali brezlzgledne težnje. Naj-prej nekaj obrobnejših pripomb.
Ne glede na to fcoliko je takih, to ne srae pomeniti, da jih naj odženemo kot nadležno mrčes. Nasprotno z vsem srcem se jim morarao posvetiti.
Beremo, da se je naš nepodpisani kole-ga posvečal višjim principoim (depel je na sestankih, pogovarjal se je z ravnateljico ifcd.); sošolci so ga pa menda ceJo odkla-njali. Ko pa je pričel več razmišljati, več sahajati med kolege, ljudi, je naenkrat iz-
gubil zaupanje v vse. Ce se zamislimo v ta proces moramo sklemita, da je bil kar logičen. Namišljeni svet namišljenih vred-not ni vzdržal stika s stvamostjo.
»Sedaj ne verjamesm v nič več« ter za tem posplošuje, da je vse to oznaka za raz-položenje skoraj vseh izmed nas.
Velike so te besede in samozavestaa je ta ocena.
Ogromen del mladine si z muko in de-lom gradi: svoj pogled na svet, svoj si-stem vrednot, svojie ideale; skratka gradi svojstven obraz svoje generacije. Upor očetom je šele prvi in najbolj nebogljen korak na to pot. Mi vsi smo ga morali storiti čepirav po navadi zelo intimno zato pa tem bolj boleče.
»Reforma ne sme in ne bo nikogair pri-zadela« je slišal govoriti vdsokega družbe-nega delavca. Mnogo jih je bilo, ki so opo-zarjali, da bo reforma prizadela vse nas. Pa jih nismo hoteli poslušati.
»Ljudje odhajajo čez mejo« ... To dej-stvo je danes kot kaže naša najivečja na-ciotnakia bolečina. Med ekonomsikimi emi-granti je dobršen del takih, kl so imeli delo in knih doma odhajajo samo vnov-čiti svojo delovno sposobnost za višjo ce-no. In vendar je res, da je zadnje deset-letje in pol prav študentska mladina naše univerze najostreje, da naramost stmpeno napadala zaprte meje. Kakšen sodalizem pa je to če ne morem k teti v Trst? Ljudje iz kapitalističnih držav gredo kamor ho-čejo, socializem pa nas je prikoval k tlem. Ali so nam žične ovire na mejah in stre-ljanje za prebežniki v čast? itd. Kdo bi se spoinnil vseh teh verjetno upravičenih očitkov. Zakaj torej naš nazočaran kolega ne zaihteva konsekvmtmih tikrepov: zapo-ro meja, okrepitev straž na mejah, po-novna uvedba streljanja na eventualne be-gunce itd. Potem bomo vsi doma: lačni ali siti, zadovoljnd ali nezadovoljni, srečni ali nesrečni, alieondrani ali reintegrirani; ni važno, doma bomo!
»Slava naših preteklih del raste v neso-razmerje ... «
Cigavih »naših«? Dela očetov ali sinov? Ali je res nujno potrebno razvrednotiti de-la očetov — da bi se lahko uveljavila dela sinov? Mislim, da je resnica drugačna. Dela sinov šele lahko dajo delu očetov pravo vrednost.
Zadnja bariera našega kolega za katere se je umdkal je padla ko je slišal gručo mulcev pogovarjati se kako so se zabavali v izvršniških vilah.
Kaiko šibka je bila ta bariera, da je pa-dla pred vilami Izvršnega sveta. V kolikor »te vile« (ne vein koliko naj bi jih bilo) resnično povzročajo take tragedije v šii^dh plasteh naše mladine potem bi bilo vredno ne samo zapreti jih, amipak dobesedno razdejatd kakor so Rimljani Kartagino (rentabilnejša varianta pa bi bila razpro-dati jih obrtnikom).
Pet Ijudi, brezmadeižnih, z odgavornih položajev želi poznati. Niti enega brezma-dežnega ni ne tam ne drugod. Tudi pod-pisani in nepodpisani nisva taka, nobeden živ človek ni tak.
Govoriti v današnjein položaju, da mla-dina »ne dela«, da ni aktivna, se ne ude-ležuje v javnem življenju aJl slično je vendarle smešno in celo prevarantsko. Mladina dela, misli, agira, obupuje, pada in znova ivstaja; skratika živi. Ce pa pre-cizno zgraijene organlzacijske strukture ni-kakor ne zmorejo zaživeti obsojamo te. Iz-vajati Iz letargije in neaktivnosti teh za-ključek, da je mladina izgubila 2aupanje v to družbo je preproš&na brez primere. Ali pa račun?
Težko je, resnično težko vsakemu od nas žrveti — pa čeprav le za Mp — brez smi-selno. Vendar kako lahkotno se naš kolega odpove »družbe, ki jo po vsej sili hočemo imenovati isocialističiio« — kot pravi.
Zase zahteva pravico, da si sam poišče odgovore na vprašanja, ki se mu zastav-Ijajo.
To vendar ni nikakršna pravica. To je fcruta dolžnost vsake svobodne kreature.
»To mi morate pustiti« (tako govx>ri otrok kadar zahteva igračo). Pri tem sam ne daje nikamur nač. Saj nas je še mraogo tu, ki bi tudi želeli in rabili pomoč od so-človeka v noših sti&kah tn v našem boju
za našo lastno človeško podobo. Vendar ne. Hoče le »pravico« zase.
Ce smo se že pogovarjali o posameznih stališčih našega kolega moramo še ugo-toviti kam vodi taka resignacija. V svetu, ki ga živimo se lahko uresničujemo le v trajni borbi s silami ne — sveta. Resigna-cija pa naj bo še tako plemenita in naj bo posledica še tako brutalrdh pritiskov je oblika bivanja, ki si je birokratske sile najbolj žele. Tak čovek bo prav kmalu pri-vatnik, vrtičkar, ki bo doma gojil rože, otroke in svojo lepo dušo. Na starost pa bo doživel isto usodo: sin se ga bo odre-kel (mogoče, da bo tudi sin ob tem resi-gniral).
»Ne verjamein v to družbo ...« Kaj pa nam nudi namesto te družbe oz. za kakšno družbo se bori namesto za razvijanje te? To ni razvidno iz pdsma. Možnosti so po mojem tri. Restavracija kapitalizma je ena možno&t. Na to sam ne računa kot iz kon-teksta pisma izhaja. Druga možnost: so-cialistična dmžba, precizno urejena z jas-nimi cilji in hotenji, brez zablod itd. Nek čas smo tako ureditev že živeli pa smo jo prernagali; Kitajci jo na grozo vseh nas razvijajo naprej. Tretja pa je samoupra-vna. Ta je od vseh najtežja. Pelje preko »nepravilnosti, zlorab, izdajstva, vez in po znanstev, blišča in bede naših lastnih mi-sli, hotenj, obljub, dejanj in ciljev« — z vsem tem in proti vsemu temu.
Ali bomo vse to obvladovali ali pa bo vse to obvladalo nas.
Zato je naša obveznost in najvišja dolž-nost vedno znova govoriti o teh proble-mlh. Vedno znova moramo analdziTati naše življenje, naiša hotenja pa tudi naše glo-balne projekte. Le tako se bodo mlade kritične energije lafoko plodno realizarale. Gre torej zato, da bomo graditi taiko druž-bo, ki bo omogočala da boš ti moj mladi kolega omejeval slabo ter spodbujal dobro v meni — jaz pa isto v tebi.
Adam Jan
P. s.
Očetoin pa, ki na vsak način pričakujejo hvaležnost sinov, naj velja mdsel, ki jo je neštetokrat izrekala mama nam nehvalež-nim otrokom: »Ne pričakujem hvaležnosti od vas zato, Ver je tudi vi od vaših •trok ne boste dočakali.«
POMOČ NAŠIAA
ŠTUDENTOM ZA
POTOVANJE
V TUJINO
Kakšne so možnosti potovanja v tujino za naše študente? Kje lahko študent dobi potrebne podatke za orientacijo? Kaj nam nudi v tem pogledu naša študentska organizacija?
študentje medicinskih, tehniških in ekonomskih znanosti na ljubljanski univerzi imajo možnost, da preko mednarodnih študentskih organizacij AIESEC, IAESTE in IFMSA dobijo inozemsko strokovno prakso po končanem tretjem ali četrtem letniku. število teh praks je omejeno, razen tega pa morajo študentje izpolnjevati nekatere pogoje: obvezno je znanje nekega tujega jezika, potrebna je precej vi-soka povprečna ocena opravljenih izpitov, tfčasih pa je odločilnega pome.na tudi tako imenovana družbena aktivnost študentov.
Drugo možnost potovanja v tujino nudi našim študentom Biro za mednarodno izmenjavo študen-tov in mladine, ki organizira skupinska potovanja v razne države Evrope; doslej je njihov program obse-gal predvsem obisk vzhodnih držav, vendar se njiho-vo področje dela neprestano širi tudi v druge evrop-ske dežele.
Redki študentje imajo priložnost, da gredo v tu-jino v okviru študentskih delegacij, bodisi preko Mednarodnega odbora UOZŠJ ljubljanske univerze, bodisi preko posameznih fakultet.
Vsi drugi, prav gotovo najštevilnejši, pa so pre-puščeni sami sebi. Pomagajo si, kakor vedo in zna-jo, in neredko porabijo za priprave na potovanje y tujino ogromno časa, denarja in živcev. Med njimi je veliko takih, ki ne obvladajo tujih jezikov v zado-stni meri in ne pridejo v poštev za strokovne prak-se ali mednarodne študentske delegacije; imajo pre-
malo sredstev, da bi si privoščili organizirano sku-pinsko potovanje in tako naprej. Marsikateri od njih ostane zaradi različnih težav doma m doš^udira, ne da bi pokukal čez mejo.
Da bi tudi takim študentom omogočil obisk kake tuje države, je .Mednarodni odbor UOZŠJ ljub-ljanske univerze ustanovil posebno KOMISIJO ZA INFORMACIJE, ki daje nasvete in priporočila ljub-ljanskim študentom za zasebna potovanja v tujino.
študentje lahko dobijo informacije o mladinskih poljedelskih in drugih javnih kampih po Evropi, o možnostih priložnostnih zaposlitev v raznih državah, o študentskih popustih pri prevozu, prehrani in pre-nočevanju v inozemstvu, o turističnih zanimivostih predvsem evropskih dežel, o možnostih avtostopa in tako naprej. Komisija za informacije pomaga pri do-pisovanju v tujih jezikih, daje priporočila za izstavi-tev potnih dovoljenj in posreduje v drugih podob-nih primerih.
Komisija ima uradne ure na Trgu revolucije 1, v drugem nadstropju soba 84, vsak torek in petek od 13. ure do 14. ure.
SLOVENSKO
ŠPORTNO
ZDRUŽENJE
BOR" V TRSTU
V Trstu je športno življenje tam živečih Sloven-cev precej razgibano ln tudi uspešno.
že sredi leta 1959 so tržaški Slovenci ustanovili svoje športno združenje. Pobudnik za to akcijo in predsednik iniciativnega odbora je bil slikar in prvo-borec Jože Cesar.
Zanimivo je, da so športniki v »BORU« popolni amaterji in se od ustanovjtve dalje uspešno kosajo s svojimi poklicnimi kolegi — profesionalnimi šport-niki. Sliši se skoraj neverjetno in malce idealistično,
da se amaterji lahko postavijo z ramo ob ramo pro-
fesionalcem in jim uspešno kljubujejo — tržaško športno združenje »BOR« je dokaz, da je v današnjem »sprofesionaliziranem« športnem svetu tudi kaj ta-kega mogoče. Seveda pa je amaterjem, vaditeljem in športnikom, poleg želje za prestiž nad profesionalci vodilo k uspehom prav gotovo še kaj drugega, mor-da njihova nacionalna zavest
Dejstvo, da je v Trstu še danes precej neofaši-stov, ki skušajo zatreti vse, kar »diši po komunizmu«, je precej neprijetno za skoraj vsakega tržaškega Slo-venca, še bolj pa za takega, ki bi rad tako ali dru-gače nastopil v javnosti.
Športniki v »BORU« inaajo z organizacijo svojih tekmovanj. in ostalih prireditev precejšnje težave, kajti zelo težko dobijo dovoljenja policije in ostalih oblasti, predvsem »po zaslugi« svoje nacionalne pri-padnosti.
»BOR« je športno združenje, ki se v celoti vzdr-žuje sarao. Sredstva (predvsem denarna) pridobivajo "z organizacijo raznih družabnih prireditev, nekaj de-narja pa dobijo tudi s prostovoljnimi prispevki. Kako so njihove »nabiralne akcije« denarja uspešne, nam lahko pove podatek, da so z organiziranjem pustnega plesa pridobili pol milijona lir čistega do-bička. Kljub temu, da nimajo stalnih dotacij, krijejo vse stroške tekmovanj (tudi mednarodnih) iz lasnih sredstev, pa tudi vse rekvizite si kupujejo sami. Slo-venski športniki v Trstu si bodo v kratkem začeli graditi športno dvorano, denarna sredstva zanjo pa bodo v celoti zbrali sami.
Izmed športnih panog, s katerimi se ukvarjajo so najbolj uspešni v odbojki, saj tekmujejo dekleta v italijanski prvi ligi, fantje pa v drugi. Tudi v atle-tiki, namiznem tenisu in rokometu dosegajo vidne uspehe.
Z gotovostjo lahko trdim, da so slovenski šport-niki v tržaškem »BORU« zgovoren demanti nekaterim našim (ne)profesionalcem, ki zagovarjajo stališče, da brez ogromnih dotacij, predvsem pa premij za do-sežene (ne)uspehe, ni mogoče niti misliti na kvalite-ten šport.
Upamo in želimo, da bi se »vremena slovenskim Tržačanom končno le zjasnila« ter da bi še naprej dosegali športne uspehe kot čisti amaterji.
Vladimir Vidmar
POMAGAJMO INDUI
Prebivalstvu nekaterih pokrajin prijateljske dežele Indije grozi zaradi velike suše lakota. Pretresljiva je vest, da je v nevarnosti skoraj 20 milijonov otrok in več kot 2 milijona nose-čih in doječih mater. Le 40 odstotkom prebi-valstva pa je zagotovljen minimum življenjskih sredstev.
Na iniciativo članov klubov OZN s koprske-ga področja je Republiški center klubov OZN sprejel na svoji plenarni seji dne 27.2.1966 sklep, da pozove članstvo organizacije, ostalo mladino in občane, naj se pridružijo medna-rodni solidarnostni akciji za pomoč prebival-cem Indije.
Zbirala se bodo samo denarna sredstva na skupni žiro račun pri Glavnem odboru RK Slovenije 505—746/2—75, sklad za pomoč Indi-ji do 15. aprila, ker je potrebna kar najhitrejša pomoč.
VSAK PRISPEVANI DINAR, MANJ LACNIH V INDIJI!
Organizacija klubov OZN v SRS, '                                                   LJUBLJANA
NEKAJ PREDLOGOV ZA NASLEDNJA SVETOVNA PRVENSTVA V UUBUANI
Do začetka svetovnega hokejskega prvenstva 66 smo dneve in dneve gledali dolge vrste na gosto parkiranih domačih avtomobilov na neka-terih ljubljanskih ulicah, ko pa je prišlo prven-stvo, so se na ulicah pojavili znaki ČUVANJE in uslužbenci Snage so začeli pobirati pristoj-bino petsto dinarjev za parkiranje. že naslednji dan so izginili domači avtomobili s teh ulic. S tem smo naredili prostor avtomobilom s tujo registracijo in se izkazali kot izredno gosto-ljubna dežela. Pa nismo ostali samo pri tem; po radiu smo svetovali domačim voznikom, naj v dneh prvenstva pustijo svoja vozila v gara-žah, da naredimo tujcem prostor na naših uli-cah. Izložbe smo aranžirali kot še nikoli prej in jih opremili z napisi v tujih jezikih. Lokale smo pospravili, kar je bilo neurejenega, uredili, popravili, renovirali. Zato, da bodo tujci dobili dober vtis, da bodo dobili o nas ugodno pred-stavo, da nas bodo proslavili v svojih deželah.
Vse to me je privedlo do nekega določenega razmišljanja. Ali naj ostanemo pri tem ali naj stopimo še korak naprej, še več korakov na-prej! Možnosti so neizčrpne. Naj jih nekaj na-vedem
Ker sem začel z avtomobili, naj tu nadalju-jem. V času prihodnjih svetovnih prvenstev (ali celo olimpiad!) bi lahko svetovali našim meščanom, naj se ne vozijo z avtobusi mestne-ga prometa, da bo v njih dovolj prostora in se bodo tujci dobro počutili (ne bo gneče!). če na-svet ne bi pomagal, bi povišali vozno ceno. če stane v Italiji tramvaj sedemdeset lir, bi pri nas trolejbus po zdravi logiki lahko stal sto štiride-set dinarjev. Prepričan sem, da bi domačine mi-nilo voziti se s trolejbusi, če bi uvedli to novost. Tujcem pa cena seveda ne bi ničesar pomenila, saj oni imajo denar. Pri tem moram poudariti, da me ne bi nič motilo, če bi se v enem trolej-busu peljala samo dva, ali pa celo samo en tujec. Se bolje! Imeti cel trolejbus zase, tega si doma tujci ne morejo privoščiti. Mi pa bi pokazali, kako iih sDoštuiemo in Ijubimo
Nadalje bi skušal domačine prepričati, da ne bi hodili v lokale. Saj naši tujci se vendar ne morejo dobro počutiti v lokalih, ko je pa tam toliko naših ljudi. Samo poglejmo zvečer v restavracije in gostilne, vse je polno. Zdaj pa si predstavljajmo družbico Nemcev, ki imajo celega Mačka zase! V trenutku bi postali naj-bolj priljubljena dežela v Evropi... Ker pa na-ših ljudi ne bi bilo zelo lahko spraviti iz lokalov, predlagam, da bi uvedli vstopnino, jurja in pol, recimo, ali pa celo toliko, kot v barih. če še to ne bi pomagalo, potem naj bi stal dva deci čr-nega, na primer, tisoč din. Takoj bi ifneli tujci vse lokale zase. Pa še sramote ne bi gledali, ti-stih pijancev in podobno.
Zdaj pa poglejmo, kakšna gneča je na ploč-nikih! Od Pigovca do Emone se komaj prebi-ješ, toliko je ljudi. Za začetek bi predlagal mitnine na križiščih. Za dostop k Titovi cesti bi moral domačin odšteti petsto din, toliko kot za avto. Hitro bi bili naši tujci sami na pločni-kih. Lahko bi plesali svoje narodne plese, če bi hoteli.
Problem so tudi trgovine. Le-te naj bi bile od-prte samo za tujce, ki bi morali pokazati svoje potne liste In plačati v devizah. Domačinom za naš denar v dneh svetovnih prvenstev ne bi prodajali. Upam, da bodo odgovorni krogi mo-je predloge upoštevali, če že ne do začetka sve-tovnega prvenstva v streljanju z zračno puško, pa vsaj do svetovnega prvenstva v vaterpolu ali rokometu ali boksu. Do olimpiade pa bi mo-ralo biti to urejeno prav gotovo.
Toda po vseh teh ukrepih bodo domačini še vedno životarili v svojih stanovanjih. Predla-gam, naj poročeni možje odstopijo svoje žene tujcem, željnim zabave, če pa tega ne bodo sto-rili sami od sebe, sem za to, da jim žene ob-davčimo. Potem so tu še stanovanja. Kakšna gostoljubna dežela bi bili, če bi odstopili tujcem naša stanovanja! Tega ne doživiš niti v tako turističnih deželah, kot sta Italija in Francija. Predlagam, da se stanarine tako povečajo. da
se bodo ljudje za čas svetovnih prvenstev izse-lili. Mogoče bi za domačine naredili začasna taborišča kje v okolici mesta, seveda tako, da tujci ne bi videli.
Prepričan pa sem, da je v naših ljudeh še vedno toliko upornosti in denarja, da bi jih ne-kaj kljub vsemu ostalo v mestu, v napoto na-šim tujcem. Tem, predlagam, bi obdavčili zrak, ki ga dihajo. Lahko bi jim obdavčili hrano in vodo, toda to ne bi bilo humano v naši huma-nistični družbi. Zato jim obdavčimo zrak. Ura dihanja sto din! Vsi bodo odšli. Tako bodo ime-li tujci na razpolago celo mesto. To bi bilo dru-go mesto v naši deželi (za Svetim štefanom), v katerem bi bili samo tujci.
Ti ukrepi bi nam prinesli nesluteno turistič-no slavo širom po svetu. Cele družine bi priha-jale in se naseljevale v naših stanovanjih, osamljeni tujci bi imeli naše žene, trolejbusi, lokali, ceste, pločniki, vse bi bilo samo zanje, devize bi pritekale v potokih in rekah, lahko bi zaslužili toliko, da bi odpustili vse delavce v to-varnah in tovarne čisto zaprli, šole in kulturne ustanove pa sploh.
Počasi bi lahko odpustili hotelsko osebje in bi se v njih tujci tudi zaposlili. Zamenjali bi tudi mestne očete in vodstvo. Predlagam, da bi ostala naša samo banka, ki bi skrbela za devize in jih odvajala naprej v druge predele naše do-movine; tja proti Beogradu.
Da ne pozabim na tiste ljudi v začasnih ta-boriščih. To v teh pogojih seveda ne bi bila več začasna taborišča. Predlagam, da se domačini izselijo v tujino. Evropa bo že našla dela za pre-bivalce takega majhnega mesteca, kot je Ljub-Ijana! Saj jih ne bi odšlo več, kot jih je že tako ali tako zunaj.
Predlagam, da odgovorni ljudje o tem mo-jem kratkem sestavku premislijo in se odločijo v pozitivnem smislu, po možnosti do nasled njega svet.ovneea prvenstva. še ie čas!
>Tate DolPnr
zasnove
teoretska priloga tribune
9A0USBZ
RELIGIJA IN RELIGIOZNA ALIENACIJA
MARKO KERŠEVAN
Franc Križnik je v svojem sestavku Za Boga in človeka načel vrsto problemov, ki zaslužijo tako ja-vno obravnavo, kot osebno razmišljanje. Zato lahko le obžalujemo, da se je v obrambo nevzdržnih pojrno-vanj nevtralnosti šole in »religije nasploh«, iz svo-jega prejšnjega članka spustil v papirnato polemiko, pri kateri marsikdaj ni jasno, s kom polemizira in kaj pravzaprav zagovarja.
Najprej glede zahteve po svetovno nazorski ne-vtralnosti šole. Avtor stalno protestira proti nekemu »svetovnonazorskemu pouku dialektičnega materializ-ma«. Ni razvidno kaj si pod tem predstavlja. Svetov-nega nazora ni mogoče »poučevati«. Poučujejo, po-sredujejo se lahko spoznanja in metode določenih znanosti (filozofije, etične norme, neke družbene vre-dnote in pod.). In to je tudi osnovna naloga šole. Svoj svetovni nazor — »pogled na svet« — si na osnovi vsega tega in drugih življenjskih izkušenj izoblikuje vsak sam. (Vsaka šola pa seveda v skladu z osnov-nimi principi pedagogike želi, da bi si učenci formi-rali svoj celoviti pogled na svet ob njenem pouku). Znanje, ki ga šola posreduje in način mišljenja, ki ga goji — seveda tudi niso brez vpliva na oblikovanje svetovnega nazora. Križnik točno ugotavlja, da izho-dišča dialektično-materialistične filozofije v odnosu do religije svetovnonazorsko niso nevtralne. Toda iz tega izvaja absurdni zaključek, da država ne more zahtevati pouka dialektičnega materializma v šolah, če je podpisala deklaracijo OZN o človekovih pra-vicah, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi, svobodo vesti itd.
Avtor meša pouk določene filozofije, oz. določene znanosti   z  vsiijevanjem   določenega  svetovnega  na-
zora (kar je verjetno v zvezi z njegovim mešanjem idealistične filozofije in religije — o tem več kasne-je). Svoboda vesti, svetovnonazorskih prepričanj in veroizpovedi, so nedotakljive pravice človekove osebe ravno zato, ker gre pri njih za najgloblja osebna prc pričanja. Ce je religija res kot definira F. Križnik — »odnos do absolutnega«, »intimni človeški odnos do Boga« ipd., potem nobena zahteva šole po obveznem poznavanju določene filozofije ne more pomeniti za-tiranje določene religije ali svetovnega nazora. Dialek-tični materializem je doJočena filozofija, ki ima, kot vsaka filozofija, svoje neposredno nedokazljive in ne-preverljive postavke. Le-te se pri tistem, ki z diama-tom soglaša, nujno vključijo v njegov pogled na svet. (Vendar se le-ta nikdar ne zreducira na odnos do ne-kih »primarnosti« kot lahko dobimo vtis iz Križni-kovega poudarjanja izhodišč dialektičnega materia-lizma. Obratno, ugotavljamo lahko, kako majhen vpliv ima na dejanske odnose ljudi do sveta in soljudi spre-jemanje takih ah drugačnih mnenj o večnosti ali ustvarjanju sveta.) Konsekvence za svoj svetovni na-zor potegne ali ne potegne iz nekih poznanj vsak sam.
Ce bi se reševala svetovno nazorska nevtralnost šole na tak način, da se ne bi smelo poučevati ničesar, kar lahko ima svetovnonazorske konsekvence, s ka-terimi se nekdo ne strinja, bi lahko potem hitro za-ključili s poukom. Tudi eksistenciaiizem, pragmati-zem, pozitivizem, razne subjektivno idealistične teori-je vodijo do pojmovanj o svetu, ki so nasprejemljiva za katoliško veroizpoved. Poleg tega zadevajo v katoli-ško versko učenje tudi različna pojmovanja zgodovi-ne in družbe: med drugim tudi zgodovinski mate-rializem, kateremu avtor priznava mesto v šoli. Po tej poti očitno ne gre Lahko je na papirju predla-gati, naj se nobeni smeri ne daje prednost, naj se podaja le »oftjektivna opredelitev in obrazložitev« vsake. Toda problem je ravno v tem, da je vsaka opredelitev opredelitev iz določenega izhodišča, to je vednotenje. Tudi najbolj formalistični leksikon prika-zuje in ocenjuje filozofske sisteme ali zgodovinske dogodke z vidika določene teorije.
Zanimivo je poznati o tem problemu stališče av-torja — nemarksista, ki je bil ravno znan, in tudi na-paden, zaradi prizadevanj po »znanosti, prosti vredno-
tenja«. Celo po njem bi Križnikovemu pojmovanju svetovnonazorske nevtralnosti (ki seveda ni samo njegovo) ne bilo zadoščeno. Takole piše: »Verujoči katoličan ne bo na nastanek krščanstva nikdar gledal, tako, kot mu razlaga (v šoli) njegov učitelj, ki nima dogmatskih predpostavk ... Znanost, ki odklanja ye-zanost na religijo, ne pozna .čudeža' in ,razodetja', sicer bi postala nezvesta svojim lastnim predpostav-kam. Verujoči oboje pozna. Znanost, ki ,nima (ome-njenih) predpostavk', ga sili k ničemer manj, a tudi k ničemer bolj, kot k priznanju: da, če bi doga-janje potekalo brez nadnaravnih posegov, ki jih empi-rična razlaga izključuje, potem bi se moralo razlo-žiti tako, kot ona zdaj poizkuša. To pa lahko stori tudi verujoči, ne da bi postal nezvest svoji veri.« (Max Weber: Soziologie..., Kroener Verlag 1964, stran 328).
Ne bi ponavljal, kar sem že zadnjič napisal. Me-nim, da je edino smiselno neprizadevanje po odpra-vi dialektičnega materializma iz šole, temveč zahte-va, da se ga podaja v takšni resnično kritični kon-frontaciji z drugimi tokovi filozofske misli, ki omo-goča tudi njihovo poznavanje (danes žal marsikje ugotavljamo, da se zanemarjajo vse sodobne filozof-ske smeri z marksizmom vred!). Tu se ravno odpi-ra vrsta problemov. če pouk neke filozofije ali dru-gih znanosti še ni isto kot vsiljevanje svetovnega na-zora, pa je tudi res, da lahko enostranski, demagoški pouk (ne po znanstvenih kriterijih) ne z vnaprej se-lekcioniranim gradivom vodi do tistega, čemur pra-vimo indoktrinacija nekega nazora. Kako se to dose-ga, ve iz svoje stoletne tovrstne izkušnje najbolje prav katoliška cerkev, a tudi naš šolski pouk je pred tem vse prej kot imun. Vsakonjegovo kritiko iz tega izhodišča moramo pozdraviti in podpretir tudi mar-ksisti, če nam gre res za marksizem, za tisto misel, za katero je Marx rekel, da ne nastopa proti svetu doktrinamo, z novira principom, češ: »Tu je resni-ca, na kolena pred njo!«
*
Avtorja je dalje zbodlo, da sem zapisal, da »re-ligije nasploh« ni. Res, obstaja vrsta definicij, ki se začno »religija je...« Religiolog Leuba jih je naštel 48. Tudi avtor skuša podati eno, Vse te definicije sku-šajo ugotoviti, kaj je bistvenega za fenomen, ki ga imenujemo religija: to dosegajo ali tako, da ugotav-ljajo, kaj je skupno in specifično vsem obstoječim verovanjem, ali pa da skušajo normativno določiti, kaj in kakšna naj bi religija z določenega vidika bila. Skratka, vse te definicije si prizadevajo določiti teoretični pojem religije.
Pri najinem sporu pa gre za nekaj drugega. Avtor zahteva primerjavo glede znanstvenosti med dialek-tičnim materializmom in religijo. Dialektični mate-rializem je konkretno filozofsko učenje s svojimi postulati, teorijami in ugotovitvami. Kot takega ga je mogoče primerjati le z drugimi, postulati in teori-jami o istem objektu. No, in tu ugotovimo, da ni neke »religije nasploh« s katero bi lahko primerjali po-stavke diamata, recimo tisto o prvotnosti in večnosti materije. Za krščanstvo na splošno velja teza, da je svet ustvaril bog »iz nič«; vendar npr. nekateri mo-derni katoliški teologi na podlagi novih jezikovnih analiz menijo tudi, da Sv. pismo dejansko govori bolj o božjem oblikovanju sveta iz »kaosa«, podob-no kot stare grške ali mezopotamske religije. (A. Mal-tha: Dei neue Teologie Munchen 1960, str. 74;). In-dijske religije vsebujejo vrsto različnih predstav o nastanku ali pa o večnosti sveta, mnoge religije pa so do takih vprašanj enostavno indiferentne. Postavke diamata je torej mogoče primerjati le s konkretnimi filozofskimi postavkarai in razločnimi predstavami o »nastanku« sveta. ki jih vsebujejo razni religiozn! sistemi.
Nikjer pa nisem zapisal, da religija zame pomeni le predstavo o svetu, kot mi podtika avtor. Prav na-sprotno. Predstava o nastanku sveta, kakršno najde-mo na primer v Sv. pismu, ni stvar religije zato, ker v njej kot prvotno načelo nastopajo Bog, angeli in druga duhovna bitja, temveč, ker nastopa za reli-giozne ljudi kot del svetega pisma, božjega razodetja človeku, kot izraz razmerja med bogom in človekom. Poznamo tudi primere, kjer povsem idealistične in mi-tološke predstave o nastanku sveta, o duši in pod. stoje povsem izven okvira religioznih verovanj; so le začetki filozofije ali psihologije.
Morda pa je vzrok avtorjeve obrambe »religije nasploh« v religioznem monopolu, ki ga ima na Slo-venskem določen religiozni sistem. Zaradi tega se pri nas vsaka konkretna kritika, recimo kulta Ma-rije, res šteje takoj za kritiko Religije z veliko za-četnico, pa čeprav se morda prav nič ne razlikuje od kritike, ki jo na isti kult usmerjajo protestanti.
Kakorkoli, obramba »religije nasploh« je avtor-ja takoj zapletla v protislovja.
Najprej poizkuša podati »definicijo religije na-sploh«; »Religija je življenjsko-dinamični odnos člo-veka do tiste zadnje in najvišje stvamosti, ki ji pri-pisuje atribute večnosti, neskončnosti, ontološke sa-mozadostnosti, skratka absolutnosti«.
Nato ugotovi, da ima diamat za ontološko samo-zadostnost, absolutnost itd. materijo, krščanstvo pa transcedentni duh.
Logični zaključek iz tega je, da pač glede znan-stvenosti ni mogoče primerjati dialektičnega mate-rializma (po avtorju od enega religioznih sistemov) z religijo nasploh (teoretičnim pojmom religije), tem-več le z drugim religioznim sistemom, konkretno s krščanstvom. To avtor na koncu izvajanja tudi pred-laga, ne da bi se zavedel, da s tem sam zanika, kar je skušal dokazati.
Ob tem tudi spregleda, da je najprej proglasil kla-sike marksizma za ustanovitelje religioznega sistema, ki povsem ustreza avtorjevi definiciji bistva religije, nato pa jim očita, da bistva religije (nekega drugega sicer) sploh niso razumeli.
Avtorjeva opredelitev bistva religije ni sprejem-ljiva že zato, ker je preveč ozka. Opredelitev religije, ali točneje, religioznosti, kot odnosa do najvišje, ne-skončne, ontološko samozadostne stvarnosti, do abso-lutnosti, verjetno točno povzema določen aspekt isla-ma, judaizma in krščanstva; zelo se približa tudi zna-ni definiciji religije protestantskega teologa Schleir-macherja kot »okusa in smisla za neskončnost« in Feuerbachovi »zavesti o neskončnosti«. (O odnosu marksizma do tega aspekta krščanstva si je vredno prebrati članek R. Garoudyja »Markistični humani-zem in religija« v Teoriji in praksi 1965, 7—8). Težko
pa z njo zajamemo mnoge druge religije. Poznamo izrazito dualistične religije, ki temelje na priznanju samozadostnosti, večnosti itd., tako materija, kot du-ha. Mnoge religije, pa tudi razne oblike ljudske religi-oznosti samega krščanstva in islama so do predsta-ve o neskončnosti in absolutnosti ali sploh ne po-vzpnejo ali pa do nje niso v nikakršnem odnosu (dovolj si je ogledati prizore v cerkvi Sv. Antona v Padovi.) Odnos do absolutnega je izraz že visoke stopnje razvoja religije in človeške zavesti sploh. Zato sodobna veda o religiji v glavnem sprejema sploš-nejšo definicijo religije kot odnosa do »svetega« (sa-crum) pri čemer je »sveto« lahko transcendentni duh, sveti studenec afriški fetiši, ali pa duša kakega prednika. Kaj je »sveto«, je odvisno od konkretnih razmer družbe, časa in prostora. To definicijo spre-jema tudi največji sodobni katoliški sociolog religije Le Bras. Križnik bo, kot katoliški teolog, seveda od-vrnil, da mu gre le za pravo, resnično religijo; da se katoličani tudi v molitvi pred posmrtnimi ostanki kakega svetnika dejansko obračajo na najvišje bitje Boga, pa čeprav se morda tega ne zavedajo. Znanost o religiji pri opredeljevanju religije seveda ne more predpisovati, kaj je »prava religija« in kako bi ljud-je morali verovati, kot to počne teologija. Znanost lahko le ugotavlja, v kaj ljudje verujejo. Zato je tudi le ena znanost o religiji, teologij pa vsaj toliko, kolikor je razvitih religij.
Pomembno pa je v definiciji preciziranje, da gre pri religiji za odnos (»življenjsko dinamični«, »intira-ni odnos« itd.) — do absolutnega po avtorjevi defi-niciji, »svetega« po občnejših. Ta odnos se kaže v ob-redih in molitvah, pa tudi v duševnih stanjih, kot so »življenje v strahu božjem«, »upanje«, »zaupanje v božjo previdnost«, »zavest o odvisnosti«, »življenje v prisotnosti Boga«, občutek greha, »življenje kot iz-vrševanje božjega poslanstva«. Za religijo ni bistveno priznavanje obstoja nekih materialnih sil, niti prizna-vanje prvotnosti duha in sekundamosti materije. Re-ligija ni isto kot idealistične filozofije: te so lahko ravno tako ateistične kot marksizem. še več: tudi pri-znavati neko najvišje, inteligentno bitje za prvi vzrok in stvarnika, še ne pomeni biti — religiozen. Pascal je to izvrstno zadel, ko je zapisal, da je deizem (ki redu-cira Boga na stvarnika, arhitekta vesolja) krščanski religiji skoraj prav tako tuj kot ateizem. Prvo duhov-no počelo itd. je le v toliko religiozna predstava, Bog v pravem pomenu besede, v kolikor je v odnosu do človeka, v kolikor je prisotno v človekovi zavesti in življenju: to je, koliko je človek »v odnosu« z njim, koliko ga moli, prosi, se mu zahvaljuje. (Ni treba poudarjati, da je za ateiste bog le kategorija člove-kove zavesti). Drugače ostane gola »filozofija«, ena od hipotetičnih rešitev enačbe.
Na to kasneje opozarja tudi Križnik, vendar si tega v svojem tekstu ni vseskozi v svesti. Morda je temu kriva tudi tradicionalna katoliška apologetika, ki v nasprotju s protestantsko še vedno vztraja v fi-lozofskem in naravoslovnem dokazovanju božjega bi-vanja, iščoč in izrabljajoč vse mogoče luknje in do-sežke znanstvenega spoznanja. Sicer avtor ne bi pro-glasil dialektičnega materializma za religijo zato, ker da apriorno šteje materijo za absolutno. »Dialektični materializem je religija, ki za Boga priznava mate-rijo.« Religija je povrhu izenačena kratkomalo z apri-ornim (metafizičnim) opredeljevanjem! Zato tudi ne vidi bistvene razlike med materializmom in pante-izmom in stalno govori o materialistično-panteistič-nem nazoru. Bistvo panteizma je v tem, da pripiše na-ravi božje lastnosti; te pa so ravno odnos do človeka, usmerjenost k človeku čemur odgovarja občutek in-timne povezanosti z naravo, zaupanja vanjo, še več, duhovnega zlitja z njo. Zato je panteizem oblika re-ligioznosti. Za materializem pa je ravno značilno, da gleda na materijo kot na nekaj, kar je samo po sebi človeku tuje, kar obstaja samo po sebi in ne za člove-ka. Po marksizmu narava ni nekaj, kar je apriori za človeka, nihče je ni ustvaril zanj; narava človeku ni ne dana, ne darovana, narava šele postaja narava za človeka: »svetovna zgodovina ni nič drugega, kot pro-izvodnja človeka s pomočjo človeškega dela, nič dru-gega, kot nastajanje narave za človeka.« (Marx, Rani radovi, Zagreb 1961, str. 251).
Iz »naravoslovno-matematičnega« pojmovanja re-ligije, kot rešitve enačbe sveta z uvedbo neznanke o Duhu, izvira tudi avtorjeva občutljivost za vulgarne obtožbe o neznanstvenosti religije namesto, da bi v odgovor poudari: res, religija ni (nadomestek za) znanost. Le tako je razumljivo, zakaj zreducira pro-blem ateizma in religije v šoli na en sam postulat dialektičnega materializma in zakaj mu že sam pouk tega postulata pomeni poseg v zadeve vesti.
Ne bi se spuščal v avtorjevo polemiko z dialektič-nim materializmom, ker je zato bolj poklican kak štu-dent filozofije. Na marsikatero obtožbo je posredno odgovoril že članek A. Kirna v zadnji številki Zasnov. Opozoril bi le, da je Križnik v zmoti, ko vidi bistvo marksističnega ateizma v postulatu diamata o večno-sti materije. O pojmovanju in vlogi dialektičnega materializma v marksizmu so znotraj marksizma raz-hajanja ne da bi zato kdo z marksizmopi zanikal ate-istični značaj marksizma. Na vsak načiri'se dialektični materializem ne zreducira na postulat o primarnosti materije, temveč pomeni celovito filozofijo. (Ilustrati-ven je o tem kratek zapis Gaja Petrovica Marxova filozofija v Praxis 1965, 4—5). Naj za primer citiram le tole znand Marxovo misel: »dosledni naturalizem ali humanizem se razlikuje tako od idealizma, kot od materializma, a hkarti je njuna resnica, ki ju zbližuje« (Rani radovi Z 1953 str. 269). Osnova Marxovega ate-izma je v tem, da ima za izhodišče človeka, in to člo-veka, ki se sam ustvarja preko svojega dela v najšir-šem pomenu besede; v tem, da »nam ni nič obljub-ljeno in da nas nihče ne pričakuje«, kot je zapisal R. Garaudy, v tem, da je od nas odvisno, kaj bomo, kam bomo šli, in v nas odgovor od kod prihajamo. Marksistični ateizem se ne zreducira zgolj na negativ-no kritiko religij. Sploh pa Marx pravi »da bi bilo bolje, če bi se manj poigravali s firmo ateizem (kar je podobno otroku, ki vsakemu, kdor hoče slišati, za-gotavlja, da se ne boji bav-bav-a ampak bi raje razši-rili njegovo pozitivno vsebino«. (O historičnem mate-rializmu, CZ, str. 12).
Mogpče se motim, toda bojim se, da avtor ne po-zna originalne Marxove in sodobne marksistične misli. To dajo vsaj slutiti marksistični viri, na katere se sklicuje. Srednješolski proročnik in Kosanovicevo delo npr. težko reprezentirajo horizonte sodobne ju«
(nadaljevanje na 2. strani)
(nadaljevanje s 1. strani)
goslovanske marksistične filozof"13   «^«r na ie iu i
kritlka naše srednje šole!
Marksist Palmiro Togliatti je zapiaai, aa je ti •ba, kar zadeva religiozno zavest zavrniti »zmotno naivno koncepcijo, da zadostuje sprememba socialn razmer in napredek spoznanja za radikalne modifik cije. Ta koncepcija, ki izvira iz prosvetljenstva in ra terializma  18. stol., ni vzdržala preikusa zgodovir Korenine religije so globlje.« (Dialogo alla prova, renze 1964, str. 415). S tem je priznal upravičeno očitkov religioznihr teoretikov na račun popularizirai marksistične teorije o religiji.
Na drugi strani pa mnogi religiozni teoretiki p znavajo upravičenost marksističnih kritik religi Priznavajo — kakor je to storil tudi F. Križnik re giozno alienacijo, o kateri je govoril Marx. Pri te naredijo distinkcijo med bistvom religije in družl no-zgodovinsko pogojenostjo, »alienacijo« religije. J kateri gredo še dalje in se kompromitiranemu na vu religija za označevanje krščanske Vere sploh o rekajo.
Dominikanska religija Lumiere et vie je napad Ijudsko-religiozne predstave o posmrtnem življen s kritiko, ki se ne razlikuje bistveno od marksist ne kritike, odkrivajoče v »onem« svetu projekci želja in potreb tega sveta. Avtor v reviji proglaša mitične naslednje pvedstave o nebesib: r>iebesa k varno zagotovilo spričo negotovosti življenja; nel sa kot povračilo za slabosti in bednosti zemeljskej življenja; nebesa kot rešitev za krivice v svetu, i besa kot alibi za neangažiranost v zeraeljskih konfli tih  (po Novi poti 1963/2—4).
Znani jezuit T. de Chardin priznava, da zna stvena, oz. filozofska koncepcija sveta vpliva na n čin, kako človek dojema Boga. Ugotavlja, da zato vsa velik napredek znanosti, ki spreminja generalno \ zijo sveta, povzroči veliko religiozne krize. Ena tak kriz je danes. T. de Chardin jo ponazarja na primei krize religiozne ideje o prvem grehu. Ideja o prve grehu kot o padcu ni nič drugega, kot razlaga za z v okviru predstave o imobilnem, nerazvijajočem i svetu. Sodobno mišljenje in prizadevanje prevei ideja razvoja in ustvarjanja, kristjani pa dogmatsl žive še vedno v svetu, kjer je zaradi padca prv ljudi glavna naloga dajati zadoščenje in umirati. Za je vera v grešni padec za sodobnega človeka le še v< balna. Chardin naravnost predlaga: Krščanstvo je začetku navezalo svoje predstave o Bogu in vers nauk na predstavo negibnega, popolnega grškega k zmosa in izenačilo Kristusa z grško mistično-filozt sko predstavo o Logosu. Danes je treba analogno p vezati Kristusa s sodobno evolucijsko predstavo sv ta. V skladu s tako predstavo vera ne bo več vodi v ignoriranje ali celo zavračanje sveta, temveč v n, govo aktivno preoblikovanje in spoznavanje.
Španski teolog G. Ruiz pravi, da je katolicize naslednik grškolatinske kulture in njene ljubezni mitov in želje po domačevanju transcedence v jasi in konkretnih oblikah predstave in mita. V okviru p testantizma je znana dialektična teologija R. Bau manna, ki si prizadeva ki-ščanstvo demitologizirati.
Mnogi krščanski teoretiki danes priznavajo zgi dovinsko pogojenost, »alieniranost« svoje religije. K teologi seveda odklanjajo. da bi religije, oz. vera i bi bila nič drugega kot alienacija. Nikdar verjetno bodo soglasni z marksisti o tem, kaj vse je v relig alienacija. Toda to ni bistveno. Bistven je sam n način mišljenja.
Priznanje alienacije v religiji pa je smiselno če ima za posledico prizadevanja, da se jo odpra že omenjeni p. Ruiz to lepo pove: »Katoličani se n rajo jasno izraziti: krščanska religija ne vsebuje a enacije človeka v najčistejšem smislu marksistične humanizma. Katolicizem se  lahko  mirne  vesti  bc skupaj z marksisti proti vsem oblikam dejanske l ligiozne alienacije, proti vserau, kar dela iz religj oviro za človeški napredek.« (Po R. Garaudy, De nathemme au dialogue, Plon 1965, str. 14—15).
In  če  primerjamo  navedene  misli  in  kritik našo versko prakso, s pridigami v cerkvah in z nep< pisanim pisanjem v kaki Družini ali ciklostiranih žu nijskih lističih ... če se samo spomnimo, da je Družii še pred nekaj leti priobčevala zahvale A. M. Slomšl za opravljene izpite ali da še zdaj — istočasno ko j skuša sramežljivo popularizirati T.   de   Chardina opisuje, kako »fantje iščejo Kristusa preko borb s < tno nazorno doživljanim Satanom ali preko fanta ranj o tem, »kako bi (kemično!) iznašli posebno o poren kruh, da bi Kristus (po obhajilu) dalj časa osl v njih pod podobo kruha.« Ne, to ni zlonamerno tiranje! Zlonamerno bi bilo o tem molčati, po ges »čim slabše, tem bolje«. Ce Križnik vprašuje ali at sti priznavajo, da je religija ravno tako dober nazC kot ateizem ali pa religijo postavijajo v srednji vej potem je treba pokazati na take primere, saj nam kažejo tudi mnogi religiozni misleci. če se še tako strinjamo s Chardinom, Rahnerjem, Congarjem, B nhofferjem, Tillichom, jim nihče ne more odrekati, so na najvišjem nivoju sodobne misli. Isto velja interpretacijo krščanstva, ki jo dajejo.  Samo po , njih (še vedno) obstoje tudi drugačne interpretac In kar je važno, ne gre le za klasično razhajanje n teorijo in prakso, za »nedoslednost nekaterih duh nikov pri nas, ki jo moramo do neke mere prizna kot pravi Križnik. Gre. za različne smeri in razlft nivoje krščanstva danes. Grobi religiji odgovarja drugi strani grobi ateizem, in obratno. Demagoške; in ignorantskerau pisanju na eni strani podobno drugi. žal. Dolžnost  vseh, ki se tega zavedamo da si vsak tudi na svoji strani prizadeva za sprem« be, ne pa da to zahteva od drugih.
še posebej velja ta medSebojna odvisnost v k( plicirani   družbeno   politični   in   kulturni   sferi.   S njam se z vrsto avtorjevih kritik. Vendar če av upravičeno piše o religioznemu  človeku,  ki  se je NOB boril z ramo ob rami z ateistom proti Qku torju, pa je žal tudi res, da se je boril proti volji brez moralne podpore naše takratne cerkvene hierl hije. Ni se čuditi, če mnogi še danes vidijo predvs« to drugo dejstvo, zlasti, ker slovenska cerkvena ¦ erarhija ni doslej javno obsodila niti belogardiz« tega najhujšega primera »alienacije« religije pri nm Nima velike vrednosti verbalno priznanje relil ozne alienacije, če se pri tem vztraja pri stari v* ski praksi, ali še huje,yče se priznanje aligpacije 1 velike mislece, ki aMemi.ci.in razkrivajo  in napadaj izrablja kot trojanskega konja, da se preko njih vtiM
tapi še vsa stara pojmovanja. Ravno tako je le težko
pričakovati.. cia .,..>. ¦¦ vsi verjeli v zagotovila, da se je Cerkev spremeniia, če pa le-ta v skladu s svojimi na-vadami še vedno tako silno težko prizna in obsodi pre-tekle napake. Koncil je nekaj v tej smeri napravil, toda še vedno drži, kar je poudaril znani nemški te-olog M. Kiing: Malo kaj Cerkvi v očeh modernega sve-ta tako škodi, kot to, da ne priznava zmot, temveč jih zamolčuje in zabrisuje, da se jih izogiba z rafinira-nimi distinkcijami, da se proglaša za organski razvoj, kar je bilo v resnici protislovni razvoj.
»Za človeško življenje ni toliko pomembno slepo verovanje v Feuerbachove teze o ateizmu ali pa v krščanski Credo, ampak... življenje v duhu huma-nizma, pravičnosti in človeškega dostojanstva«. Za pravilnost te Križnikove ugotovitve ni težko najti do-kazov; hkrati pa tako mišljenje postavlja religiozno zavest pred nove dileme.
Zgodovinski razvoj teži k pluralizmu svetovnih nazorov, pravi avtor. Iluzorno je torej pričakovati, da bodo kdaj vsi verujoči, ali vsi kristjani, ali vsi ate-isti, itd. Na to kažejo že mnoge značilnosti odnosov med religijami. Raziskovalci ameriške religioznosti ugotavljajo, da v ZDA vedno bolj velja spor o teolo-ških finesah posameznih veroizpovedi že kar za znak slabega okusa! Vsakdo naj enostavno pripada religiji, na katero je navajen. Katoliška cerkev se je na kon-cilu odpovedala prizadevanju po spreobračanju Ijudi drugih krščanskih veroizpovedi v katolicizem; ne ra-čuna tudi več s spreobrnitvijo mohamedancev ali budistov.
Na ateiste se ne glede več kot na nekake grešni-ke, krivce ali celo zločince, temveč enostavno kot na ljudi, ki drugače mislijo.
Raziskave kažejo, kako malo vpliva na odloča-nje v resničnih moralnih dilemah našega časa, in na etiko sploh, izpovedovanje te ali one ali nobene reli-gije. -
In vendar stvar ni tako enostavna. Dogmatsko v kršranstv-1 >"e vr•" i ve]ia, da je ver.? v Boga nogoj zve-ličanja. Težko si je zamišljati resnično sožitje med Ijudmi, če so eni vendarle globoko prepričani, da bodo drugi zaradi nevere pogubljeni, in ti drugi vedo, kaj prvi mislijo o njih. Seveda, katoličan ve, da noben človek ne more biti sodnik človekovi vesti in da je vse odvisno le od Boga. Toda načelo le ostane. Mor-da je tudi v tem eden od vzrokov, da vera v posmrtno živJjenje in zlasti v posmrtno sodbo tako hitro upade. (kot kažejo raziskave,v zapadni Evropi). Ponavadi le polovica tistih, ki izjavljajo, da verujejo v Boga, izjav-lja, da veruje tudi v posmrtno življenje še manj, tret-jina ali četrtina pa v posmrtno sodbo.
Po drugi strani pa ugotavljajo celo religozni mi-sleci, kako težko je sodobnemu človeku verovati v Boga. Skrite ateiste, pravi eden izmed njih, odkri-vamo danes celo v višjem kleru. Drugi, veliki kato-liški teolog K. Rahner odkrito pravi, da morajo da-nes tudi duhovniki priznati pristno ogroženost svoje vere: »Bog, verujem, pomagaj moji neveri,« da velja tudi zanje.
Morda najpopolnejši lzraz in najradikalnejšo raz-rešitev so našle te dileme v misli nemškega teologa D. Bonnhofferja, ubitega med vojno v nacistični jeci. Delo anglikanskega škofa Robinsona, ki je popula-riziral njegove ideje, je doživelo v zahodni Evropi v nekaj mesecih milijonsko naklado.
Bonnhoffer je bil v ječi skupaj z ljudmi različ-nih nazorov, tudi z ruskimi komunisti. Videl je, kako se njegovi tovariši tudi pred vrati smrti popolnoma nič ne ukvarjajo s tako imenovanimi religioznimi zadnjimi vprašanji. Videl je, kaj dejansko druži in razdružuje sodobne ljudi.
Bonnhoffer meni, da je minil čas, ko se je Ijudem govorilo v teološkem jeziku. Da je minil čas spiri-tualnosti in religioznosti nasploh. Krščanstvo je bilo vseskozi oblika religije, opiralo se je na apriorij v religioznem človeku. Toda — kakor pravi — če bomo nekega dne odkrili, da ta apriorij ne obstaja več, tem-več da je bil le človeška olika m izraz odvisen od zgo-dovine, in minljiv, kaj bo potem s krščanstvom? »Osnova religije je po Bonnhofferju dopolnjevanje stvarnosti z Bogom, danes pa »človek ne potrebuje več Boga, da bi z njim dopolnjeval stvarnost... Deus ex machina je mrtev v srcu in razumu sodob-nega človeka... ta se je nudil priti na konec vseh važnih vprašanj, ne da bi poklical na pomoč hipotezo o Bogu«. Menim skratka, da religija ovira sodobne-ga človeka, da bi lahko sprejel krščanstvo.
Bonnhoffer najde tudi raziskave. Kakor se je v prvih časih postavilo apostolu Pavlu vprašanje, »ali je obrezovanje (simbol pripadnosti judovski religiji) potrebno za opravičenje«, tako se danes postavlja vprašanje »ali je religija nujna za zveličanje«. In ka-kor je Pavel odgovoril ne in s tem v svojem času omogočil univerzalnost krščanstva, tako odgovori z ne tudi Bonnhoffer. Bistvo krščanstva po njem ni vera /v transcendentalnega Boga, temveč »življenje za druge-ga«, kar je hkrati življenje za Kristusa, utelešenje v človeškosti. (po A. Dumas: D. Bonnhoffer et intepre-tation du chirstianisme comme non religion. Archiv de soc. des religions 1965-1). Pri tem se očitno opira na znani odlomek evangelija po Mateju o poslednji sodbi, kjer je Kristus proglasil za edino merilo sodbe: »kar ste storili kateremu izmed mojih bratov, ste meni Storili«.  To  po  Bonnhofferju  zadostuje.
Bonnhofferjeva teologija je samo eden, morda ekstremen primer v kakšnih dilemah se nahaja in kakšne rešitve je sposobna najti krščanska misel v protislovju sodobnega sveta, sveta, za katerega je morda značilno, da je moral priti marksist — komu-nist, Passolini, da je po številnih bolj ali manj pone-srečenih poizkusih nastal (po oceni katoliških kriti-kov) doslej najboljši film o Jezusu iz Nazareta.
»Evangelij po Mateju«, film, v katerem Jezus umira ob zvokih ruske revolucionarne žalostinke ...
Res, krščanstvo kaže dovolj življenjske sile in elastičnosti, da se obdrži v horizontih miselnosti so-dobnega človeštva. Toda Križnikova formulacija, da bo »krščanstvo v prihodnosti sposobno dodati svoji zgodovini še zanimivo poglavje o marksizmu, komu-nizmu in ateizmu«, kaže na kaj čudno pojmovanje so-dobnega sveta in njegovih perspektiv ter mesfca m vlo-ge krščanstva pri tem.
Eno samo zgodovino poznamo — človeško. Ko-liko in kaj kdo prispeva k tej zgodovini, po tem se vrednoti njegov pomen — ne pa po tem, koliko jo je kdo uspel izrabiti za svojo privatno »zgodovino«, koliko si je uspe vpisati na svoj račun.
ANDREJ INKRET
ODISEJADA
GREGORJA
STRNIŠE
(nadaljevanje iz prejšnje številke in konec)
Ciklus Neolitik se je tedaj iztekel v mrtvo sozvoč-je stvari v svetu s samimi seboj, v samozadostni in samoutemeljeni red odnošajev v svetu, v katerem se subjektiviteta kot odločujoča se in dejavna ter svo-bodna človeška enkratnost, ne pojavlja več nepo-sredno. Dinamika se preseli v svet sam, v trenutku ko postane samozadostna objektiviteta in ko za nje-govo osmišljanje nobena posamezna zavest ni več potrebna Iz tega dejstva se rojeva tudi epski ele-ment te poezije, epski element pa je — če natanko premislimo — ravno tako že sam po sebi znamenje objektivizacije lirične pesniške snovi. Podobe preha-jajo druga v drugo in se med seboj povezujejo v lo-gičen, postopoma se razkrivajoč organizem, katerega je mogoče pregledati in opredeliti kot celoto; posa-mezne pesmi ni, je le ciklus; in šele po celotah ci-klusov se je mogoče orientirati. Dinamika se rojeva iz odnošajev med posameznimi podobami (podoba je objektiviteta) in gre v glavnem v dve smeri: kot postopno prenašanje biti iz odnosa med subjektivi-teto in objektiviteto v objektiviteto samo, torej v splošnost, kakor jo inkarnira pesniška vsebina ciklu-sa — ter konsekventno še iz stališča, ki ga do te celote zavzema Strniševa oblikovavna prisotnost. — Ta novi aspekt se z vso silo odpre šele tu, ko zgubi subjek-tiviteta sleherno akcijsko moč in celo sleherno mož-nost zanjo. Vprašanje je treba tedaj določno zastaviti iz temelja samega stvarjavca objektivitete, konsek-ventno tedaj iz pesnika, ki je do tu na splošnosti participiral kot subjekt v pesniški vsebini cikla, tu pa je kot neposredni participator in tudi kot mediator ukinjen, saj ostane ocividno samo še sx)lošnost biva-joča po sebi in sebi zadostna
Iz te perspektive je treba premišljati o nasled-njem ciklusu, o čeladah, ki na prvi pogled zanikajo tisti oblikovavni lok, ki smo ga zasledovali vse od Barbarove molitve v Mozaikih, namreč linijo skle-njenega pa postopnega premikanja biti iz subjektivi-tete v splošni red in tok stvari v svetu. Le-ta zavzame prvo in najpomembnejšo vlogo. Svet je »majhna gli-nasta dežela v veliki črni deželi zemlje«, objektivi-teta tedaj, ki ima svoj smisel varno shranjen v sebi in ki ji sami ni potrebno več nobeno iskanje biti, apbeno utemeljevanje iri osmišljanje, objektiviteta, lei preprosto je, sama |ebi dovoljšnja in tudi ne-skončna v sebi; in ki je skoz-ta ciklus tudi že skoro docela zasnovana, predqčena in opisana. Subjektivi-teta, ki se je skoznjo vse do tu premikala in biva-la, pa — kot da je dokončno odpravljena; kot posa-meznost je ostala tudi neosmišljena in negirana, torej nerealizirana, poražena, izničena. V četydah se sicer pojavita obe — subjektiviteta in splošnost — druga ob drugi, druga do druge v nekem posebnem preže-movavskem odnošaju. Mogli bi na prvi pogled skle-pati, da gre ali za našo pomoto v razbiranju Strniše-ve pesniške problematike ali pa celo za neko notra-njo nesoglasnost pii nedoslednost te problematike same.
Govorili pa smo cudi o jeziku kot znamenju pri-sotnosti in hkrati kot mediju objektivirane prisotno-sti. Strnišev pesniški postopek gre, in tudi o tem je že bilo besed, v predočanje dinarnizmov v prostoru, ki je v celoti svojih odnošajev edina realiteta, saj predstavlja edino polno resničnost, šele skoz zvezo posameznega in splošnega v njem, predočanje, v ka— terem sta oba pola te zveze popolnoma enakovredna. Strniševa poezija je torej bivanje na dveh nivojih, se pravi na enem skupnem nivoju, na nivoju realitete. Bi-ti po Strniši pomeni biti skoz celoto, hkrati potrjevati obe njeni neogibni dimenziji, posameznost in objek-tiviteto. Objektiviteta, ki je načeloma polnejša in ne-izčrpnejša in močnejša od subjektivitete, ki se skuša v njej realizirati, poiskati svoj dom, se zlagoma ve-dno bolj premika v center Strniševe pesniške pozor-nosti, dokler v nji ne prevlada kot samozadostnost, ki pa jo je — kakor rečeno — mogoče samo še defi-nirati, oziroma opisovati ad infinitum, že davno pa je ni mogoče več skoz — vanjo vrženo subjektiviteto oblikovati, se pravi v njej izbirati med različnimi možnostmi biti, kakor je bilo na primer še v Odiseju mogoče. — Tu pa je začetek kulta stvari in konec lirične poezije kot inkarnacije protislovja med pesni-kom in svetom ter hkrati obrambe pesnika, konec tedaj tudi doživljajske, poezije, kakršno smo razbi-rali v Odiseju in Zvezdah dozdaj — namreč doživljaj-ske poezije kot presežene tradicionalne, patetične, ozi-roma lirično izpovedovavske subjektivistične poezije.
Čelade odprejo perspektivo v drugo, še neodkri-to plast bivanja, ki pa hkrati močno poudarja načelo kontinuitete. Ta nova plast je mit. Mit — sicer ne konstituira možnosti za beg, oziroma umik iz — v te-melju — zastavljenega antagonizma v prostoru, niti ne pomeni negacije spoznanja o vse prekrivajoči sploš-nosti in predmetnosti, spoznanja, s katerim se zaključi p&dhodni ciklus, Neolitik. Bit je nič, to spoznanje je potrjeno, aktivna vloga subjektivitete y prostoru one-mogočena, torej je v osnovi neuresničljivo tudi njeno iskanje biti. Vendar pa je navsezadnje le subjektivite-ta tista, ki oživlja mrtvi red splošnih stvari in ona je navsezadnje tudi edini možni nosivec spoznanja o smrti sveta oziroma njegovi popredmetenosti, o ne-spremenl.iivem, mrtvera redu v »majhni glinasti. de-želi v veliki črni deželi zemlje«. Ta subjektiviteta se iz svoje dejavne vloge v prostoru, kakor so jo predo-čali prejšnji ciklusi, umakne iz neposredne partici-pacije v prostoru, preseli se v pesnika samega, kate-rega oblikovavska funkcija je zdaj enkrat za vselej
predvsem razvrščevavska m projekcijska: splošnost se projicira skozenj, taka, kakršna je, se ureja v pra-vilne podobe, pesnik jo le »kristalizira« v podobe, ki jim lapidarni in kratki verz do popolnosti Uotre-za, in bistvo poezije je v tem »kristaliziranju« podob, ki nosijo smisel že same v sebi.
Čelade so inkarnacija takšnega spoznanja, njegov rezultat. In če je bila v prejšnjih ciklusih, kjer je do-segla zmaga splošnega nad posameznim svoj višek, zlasti v Zvezdah, Cro-magnonu in Neolitiku, posamez-nik le še mediator odnošajev v splošnem, torej objek-tivnem, nespremenljivem svetu, potem je v Celadah v funkcionalnost subjektivitete v splošnem svetu vsaj en nov mediator — mit Analiza nam pokaže, da šele skozi mit, tu simboliziran z zlatom, ki mora biti da-rovano ognju, komunikacija mogoča, šele skoz mit svet za posameznika je.
Kaj to pomeni? V osnovi gre, smo rekli, za po-dobo postopnega indentificiranja, torej poistovetujo čega procesa posameznika s svetom. Subjektiviteta je, kolikor se daje svetu, kolikor se mu žrtvuje, ko-likor pusti, da je žrtvovana in v njem razblinjena. Mit tedaj ne more pomeniti neke odreševavske funk-cije. Mit more samo omogočati komunikacijo, kakor je prej subjektiviteta omogočala vpogled v dinamič-ne silnice splošnosti.
— Zlato, ki je nekaj poenotilo Vikinge v osva-javsko grupo, ne da bi moglo hkrati osmisliti tudi po-sameznika kot konstituanto grupe, se v čeladah spre-minja v daritveni predmet, katerega nujnost je hkra-ti dejanje izničevanja. Daritev svetu je izničenje, je popredmetenje, postvarjenje s svetom. Iz krogov ljudi, ki so prišli za »praznik čelad« darovat ognju, se izdvajajo posamezniki (iz te nove — darovavske grupe) in vsak opravi daritev sam. Krog nikogar ne zavezuje. Ko je daritev opravljena, se vsak zase spet razgubi v svetu in se z njim spoji, subjektiviteta to-rej postane splošnost sveta, zanika svojo posebno po-sameznost, saj je bila ta že prej, v procesu darova-nja docela izenačena z daritvenim predmetom, z zla-tom in mitom, ki mu je to zlato darovala, z ognjem. Mimo njega je sploh nikoli ni bilo.
Mit je tedaj mogoče samo uničevati v svetu, ga darovati splošnosti;  funkcija mita je v uničevanju:
Ognju, ki temo noči topi, kot taja sneg dotik južnih sap, dajemo prstane svojih levic, svojih prsi nakit iz zlata
Ko je daritev opravljena, »je padel na vsak obraz (železen naličnik, temen od saj.) Gole prsi je stiskal mraz«. Daritve ni mogoče ponoviti. »Nikoli več ne bo nosil zlata.« Daritev je absolutna, svet neskončen
Čelade rekapitulirajo nujnostr^poistovetenja, spo-znano v prejšnjem ciklusu, s tem da hkrati pokažejo nujnost posameznikove vključenosti v red izničeva-nja, (po)stvar-janja. Vendar je izredno pomembno to, da se je vsebina ciklusa nekoč že zgodila, da se torej ne dogaja več. Ciklus je tudi napisan v pretekliku, medtem ko je za veliko večino Strniševega pesništva značilno, da je napisano v sedanjiku. čelade so situ-irane v preteklost:
Bilo je v mestu, ki ga m, v deželi, ki je bila.
Z opravljenim žrtvovanjem ognju se spet pojavi nič. Ogenj darovavcev ni osmislil. Ogenj jih je zbral v »krog«, mogli so za rijegov praznik premagati »temo« in »mraz«, zato da bi kasneje spet stopili vanju. Skoz mit so stopili iz splošnosti, da bi se mogli nato spet in močneje spojiti z njo. »Praznik čelad« ni ničesar odrešil, biti ni odkril. Svet je potem spet »kot ve-nec pepela v naročju sveta«, ki ga »gost zastor snega« zakriva očem. Zmaga trdnih in samozadostnih stvari nad subjektiviteto, neodrešeno tudi skoz praznik in daritev, je podobna procesu poistovetenja iz Neolitika, vendar se zdi razvidnejša in izrazitejša zato, ker se vrača v sam izvor antagonizma, k začetku poistove-tujočega gibanja, da bi ga mogla dosledneje in razvid-neje zaključiti. Subjektiviteta ie torej spojena, poeno-tena s splošnostjo.
Antagonizem znotraj sveta trdnih m stalnih stvari, objektivitete, ki zmerom bolj postaja tudi edina pra-va realiteta, stoji v začetku predzadnjega v pričujoči knjigi, v Galjotu. V antagonizmih med stvarmi sami-mi, ki se jim subjektiviteta docela podreja in pred«-ja, ker se jim mora, saj predstavlja svet zanjo te-meljno nevarnost, ki jo je treba premagati, če hoče odkriti dom, se skriva tudi bistvo sveta. Realiteta ne temelji več v enakovredni povezanosti subjektivitete z objektiviteto. Ni več pomemben proces postopnega izničevanja, oziroma (po)stvar-janja posameznika, njegovega zgubljanja v svetu, ampak razbiranje nje-gove (po)stvar-jenosti kot nepreklicne dano<t'i ki pomeni danost in nespremenljivosti stvari
Svet stvari je svet objektivne splošnoSti. >:Po-mladni bog je skrit pod zemljo / in zemlja s temnimi očmi / strmi v tenko kovano strelo, / ki jo bog v pesteh drži.« /Galjot/ To je posplošen, absolutiziran svet, svet bogov, ki ravnajo izključno po svoji volji, to je svet postvarjenih ljudi. Bog ima »na prsih ... le-vjo masko«, kakor jo je dobil v Neolitiku svečenik, ko je izžgal svoje srce.
»Bog spi globoko v težki prsti. /... / Je bog zele-nja in bog mrtvih. / Nobeden ga še videl ni.« V njem je vse in nič, svet stvari je svet biti, ki je ni mogoče poiskati, mogoče jo je samo brezkrajno iskati Bog je zemlja sama, je spojitev z njo, božje je v poistove-tenju s stvarjo, z zemljo, s stalnostjo, ne da bi se za-vest sama pri tem izničila.
Galjot je na morju, ki je »slani pekel«. »Nad ladjo leta lastovka, / v deželo je prišla pomlad.« Gibanje objektivitete ne more imeti nobenega neposrednega vpliva na galjota /»v verigah spi galjot«/, galjot je ujet, izničen, gibanje sveta je tudi njegovo gibanje, ki pa se ga ni raogoče zavedati:
In pred zaprtimi očmi mutast in slep privid stoji, se sklanja in objema ga z odsekanima rokama
Objektivni red sveta se pregiblje po zakonitostih svo-je imanentne logike, na katero ni priziva in oblasti. V  kateri  je  mogoče  samo  biti:   slepo,  prepuščeno,
(nadaljevanje na 4. strani)
(nadaljevanje s 3. strani)
mrtvo, mrtvo z ozirom na »nekdanjo« živost, ki jo v četrti pesmi ciklusa Gregor Strniša povzame in po-kaže njeno pot k stvari in v stvar, v ujetost in smrt kot pot čiste neogibnosti:
»Popotnik mlad je šel na pot. Ujeli so ga, je galjit.«
In naprej: »V pristanišču črn brod, / na njem v ve-rigah spi galjot.« Tudi potem, ko »pod temno kupolo neba / pomladni veter šepeta« in »galjot iz spanja se zbudi«, ni nobene možnosti, da bi mogel galjot samo-gibno in dejavno iz sebe kakor koli upogibati ali za-ustavljati ali vsaj direktno iz sebe participirati na objektivnem redu stvari, se pravi v svetu, prostoru, objektiviteti, splošnosti.
Galjotu se zazdi »ladja kot sen«, ampak ta sen in v njem ta ladja postaja dokončna in vseobsežna po-doba sveta:
Sonce zahaja. V zadnjih žarkih se lesketa črn oblak. Podoben je visoki ladji, ki pluje na drugo stran sveta.
Iznad streh pa se vije »mrtvaško temen dim«. »Oblak je zginil, z neba šije / Orion v pomladno noč.« Orion je dokončno znamenje za stalno in nespremenljivo objektiviteto. Galjot je v njej izginil, galjot je ni oži-vil. Zadnja pesem ga sploh ne omenja več. Kot po-sameznik ne pomeni nič več. Posameznost je nestal-na in neulovljiva in samo enkratna, splošnost sveta stvari pa trdna in neukinljiva, sama sebi zadostna, neskončna, sama v sebi nosi razloge za samo sebe. Ni-česar ne potrebuje. Nobenega doma. Samo posameznik se mora utemeljevati nekje izven sebe, v grupi, v iska-nju doma in biti. Iskanje biti je spoznavanje ne-biti. Ta ontološki zaključek dozdajšnje Strniševe poezije doživi v zadnjem ciklusu Zvezd, v Brobdingnagu, ute-
meljitev še z neke druge, nove strani, potrdi se in s.premeni v zaresno dokončnost, saj Strnišev zadnji, v »Dialogih« objavljeni ciklus želod, že nakazuje možnost presegovanja svojih dozdaj utemeljenih pe-sniških struktur in tudi že odpira povsem nove, ven-dar tudi povsem kontinuirane smeri svojemu pesni-štvu.
Ciklus Brobdingnag je iskanje bistva sveta, ki je v prejšnjih razdelkih postal dokončen. Dva svetova sta, dve objektivni strukturi; dežela pritlikavcev in dežela velikanov:
Nad Liliputom svetlo sonce, nad Brobdingnagom zimski mrak. Pred Liliputom milo morje, pred Brobdingnagom stolp izskal.
Liliput je nezanimiv. »O Liliputu je vse znano, / o Brobdingnagu nikdar nič.« Odpre se novo področje, ki hkrati potrjuje prejšnja spoznanja: morda je mo-goče odkritibit v svetu, ki je še neznan, ki še ni od-prt človeškemu delovanju in iskanju. Biti ne išče več konkreten posameznik, ki bi se tudi sam pojavljal v ciklusu. Bit iščemo »mi«, ki ničesar ne vemo o Brob-dingnagu. Strniši, ki je »mi«, ne gre več za to, da bi tako ali drugače fantastično ali grozljivo »kristalizi-ral« svet. Predoca ga epigramatično, zanima ga pre-prosta, nepreoblikovana danost sveta, njegova bistve-na, torej temeljna struktura. S pomočjo subjektivitete ni bilo mogoče do biti, oziroma ni bilo mogoče najti doma, njena funkcija je izkazala za brezuspešno in nič-evo, ker se je morala. Morda pa je bit mogoče odkriti v nedotaknjenem, še ne razkritem svetu, am-pak seveda skozinskoz v svetu, ki je, čeprav ni o njem »nikdar nič« znanega. Morda je mogoče odkriti bit mimo tradicionalno in romantično utemeljene in v svetu zgubljene subjektivitete.
Brobdingnag je pokrajina čistih, nedotaknjenih stvari. »Nikjer živali ne ljudi.« Straži jo »mlad veli-kan s tremi očmi.../.../
V  kovačnicah zvenčanje jekla, k belim vrhom vstaja dim.
V  Brobdingnagu so ulili zvon, ki odmeva srca sveta.
V Brobdingnagu je »pod mlinom, v globoki kleti /... vse zlato tega sveta. Je tudi »bog, velik in črn, kot zemlja, / z imenom dolgim tisoč dni«. Tam je vse. Brobdingnag je čista možnost, je bit-vse, ki jo je treba najti, ne da bi načeli njen čisti prostor. Bit-vse je samo čista možnost, je«le spraševanje po njej:
»Je tam morda jezero plavo ali je zelen ledenik? O Liliputu je vse znano, o Brobdingnanu nikdar nič.
Pričujoči ciklus in z njim tretja pesniška knjiga Gre-gorja Strniše se tedaj zaključuje z epigramatičnim spraševanjem. Bit je mogoče poiskati v svetu, zakaj poezija sama zadelj svoje temeljne metafizične struk-ture ostaja zunaj objektivnega sveta; če je z njo pridobljeno spoznanje o nefunkcionalnosti subjekti-vitete, to spoznanje toliko časa ne more ftiti dkonč-no in dokler se poezija piše. Poezija je v svoji osnovi — vsaj v strniševskem tipu in v vseh njegovih kon-sekvencah — hkratno zanikovanje tako sveta objek-tivitete in stvari kot sveta subjektivitete, ne da bi — kakor rečeno — v tem zanikovanju mogla do dna. Njeno osrednje vprašanje je bit in iz njega izhaja tudi njena osnovna metafizična struktura. Bit je tudi po logiki te poezije očitno mogoče odkrivati šele s po-novnim in teraeljnim spraševanjem po notranjem smi-slu in pomenu poezije same.
Tako Brobdingnag kot želod, posebej pa prostor, ci ga bivamo, na to določno opozarja. Tu se tudi po-novno začenja stiska slehernega pesniškega jezika, tako fantastika kot epigramatičnost, in njuna klasič-na urejenost kakor jo razkriva pesniška odisejada Gregorja Strniše, jo potrjuje.
VPRAŠANJE GORSKIH KAAETIJ
(Konec)
Enotnost interesov privatnega elementa v povo-jih socialistične družbe ter družbenega interesa pa se lahko formira samo skozi spoznanje, da mora biti sodelovanje v delitvi družbenega proizvoda funkcija sodelovanja v proizvlTdnji. Na kratko to rečemo, da mora sistem delitve dohodka temeljiti na načelu de-litve po delu.
Kako se to kaže v kmetijstvu? Gospodarska re-forma je orientirala gospoda?'sko reformo tako, da se bodo morale že v bližnji bodočnosti začeti kazati komparativne prednosti našega kmetijskega prostora napravi ostalemu jugoslovanskemu prostoru in na-vzven. Sedanji sistem delno zamrznjenih cen (kateri so vzroki zanje, smo že poskušali ugotoviti) sicer še vedno zavira stabilizacijo in jasno orientacijo proiz-vodnje, vendar praksa že kaže rezultate. Posamezne kmetije se namreč že poskušajo orientirati na spe-cializirano proizvodnjo. Da so tendence nestabilnosti, ki zavirajo delitev po delu, škodljivo vplivale, in za-mrznjene cene kmetijskih pridelkov so nedvomno eden takšnih elementov, je ugotovil Kardelj v skup-ščini že 1956. leta: »Vsa naša praksa govori o tem, da je nezadostna stabilnost materialnega in pravnega po-ložaja naših osnovnih in družbenih faktorjev, posa-meznikov, pri družbenih proizvajalnih sredstvih, pod-jetjih... izzvala vrsto procesov, ki nam ne delajo samo neposredne politične škode, marveč dostikrat tudi neposredno zavirajo razvoj proizvajalnih sil na-še dežele in ne ovirajo delovno in drušbeno miciati-vo posameznikov.«
Dosedanja praksa je pokazala, da tudi pri nas ni važno le koliko mleka, mesa, sadja producira nek kmetijski obrat, ampak tudi po kakšni ceni, koliko dela družba prizna določenemu produktu. To pa je mogoče uresničiti le ob tehnološko sodobni organiza-ciji dela, z uporabo potrebne (in ustrezne) mehaniza-cije.
Takoj se nam vsiljuje vprašanje vlaganja v kme-tijsko proizvodnjo. Gorska kmetija, kot (največkrat) avtarkično gospodarstvo, v sedanjih pogojih nespeci-alizirane proizvodnje sama nima potrebnega kapitala za investicije. če ga pa ima, gredo vlaganja na račun osebnega standarda, umetnega ustvarjanja tržnih vi-škov, ki pa se javljajo v tako majhnih količinah, da so za trg nepomembni.
Sistem družbenih subvencij se je prav tako izka-zal za neučinkovitega, poleg tega pa celo kot škodljiv element agrarne politike, ker destimulira s spremi-njanjem. svojih oblik proizvajalca za jasno, za daljše obdobje programiran sistem proizvodnje.
Rešitev je ena in edina pravilna. V momentu, ko manj poudarjamo lastnino »proizvajalnega sredstva« (zemlje), ampak predvsem kvantiteto proizvodov, ki se javljajo na trgu kot blago, je orientacija (ne izhod) na dlani. Bančna sredstva, ki se pojavljajo v obliki ka-pitala, je potrebno usmeriti v tisto proizvodnjo, kjer zato obstajajo pogoji. V privatnem kmetijstvu vsaj nekateri teh pogojev so: hlevske kapacitete in delov-na sila kot agens proizvodnje. Ker je tudi mentaliteta kmečkega privatnega proizvajalca takšna, da stremi za čim hitrejšim odplačevanjem kreditov, se tu interes banke in proizvajalca identificira: kratkoročni kre-diti. V prid kratkoročnim kreditom govori tudi dej-
IVO MARENK
stvo, da bodo vlaganja potrebna tudi v obratna in manj osnovna sredstva kmečkih posestnikov flahko mehanizacija,. gnojila itd.j. Določeno vlogo lahko po mnenju nekaterih odigrajo tudi sredstva, ki se formi-rajo v obliki hranilno kreditne službe pri kmetijskih organizacijah. Toda ta sredstva so veliko premajhna ter preveč imobilna, ker so vezana na posamezne de-lovne organizacije. Zoper bančne kredite pa obsta-jajo pri nas še precejšnji, verjetno nepotrebni ugo-vori, ki izhajajo predvsem iz politične konstalacije sil na vasi, ne predstavljajo pa ekonomskih gibal. Takšna kreditna politika bo verjetno eden avtoraatič-nih regulatorjev za boljšo obdelanost kmetijskihzem-Ijišč, predvsem v privatnem sektorju. Danes pogosto govorimo o neodgovornosti posameznikov, ki ali sploh ne ali pa nč zadosti racionalno, obdelujejo svojih po-sestev. Premalo pomislimo, da dobra obdelava, so-dobna proizvodnja, zahteva precejšnja investicijska sredstva, da se zemlja, predvsem v hribovskih prede-lih, kjer je slabše kvalitete, usposobi za rentabilno proizvodnjo. Da za taiste površine ni zainteresirana hkrati tudi kmetijska družbena proizvodnja, je v pro-storu, v katerem govorimo, povsem razumljivo. Me-nim, da bi bolj sproščena kreditna politika odigrala pomembno vlogo pri usmerjanju družbeno ekonom-skih gibanj na vasi, kmetijskim organizacijam pa moramo hkrati omogočiti vzpostavljanje čim bolj sproščenih ekonomskih odnosov s privatnimi proiz-vajalci.
Nov bančni sistem pri nas temelji na tako imeno-vanih poslovnih bankah. Te združujejo sredstva delov-nih organizacij po posameznih panogah. če bi v tej banki združili tudi sredstva sedanje hranilno kredit-ne službe pri kmetijskih organizacijah, bi ta sredstva postala mnogo bolj mobilna. Omogočili bi pa še, da se pri kmetijski banki vzpostavi sistem kreditira-nja tudi privatne kmetijske proizvodnje.
Na kraju se postavlja vprašanje, ki je bistvenega pomena ne samo za privatno kmetijsko proizvodnjo, ampak tudi za celotno našo družbeno skupnost, v.pra-šanje Ijudi, ki bodo pripravljeni z našim, pogosto ze močno depopulariziranim kmetijskim prostorom, upravljati.
Opaziti je dva procesa, ki neposredno izhajata iz druzbenih tendenc v povojnem obdobju, in ki sta zna-čilna za vse razvijajoče se dežele. Prvega je nedvom-no provzročila hitra industrializacija in ima za posle-dico pomanjkanje delovne sile v kmetijstvu. Preselje-vanje mlade, sposobne, ambiciozne delovne sile v in-dustrijo, zapušča v kmetijskih predelih težke rane s stagniranjem proizvodnje, ker nismo z isto intenziv-nostjo vlagali tudi v kmetijstvo. Zato ni adekvatno naraščala tudi produktivnost dela. Družbeno vredno-tenje dela v kmetijstvu, gledano skozi ekonomski aspekt, je proletarizacijo in polproletarizacijo nedvo-mno povečalo. Nestabilnost in neperspektivnost kmeč-kega poklica sta vptivali tudi na opremljenost pri-vatnih kmečkih posestev z najosnovnejšimi stroji.
Ekonomska reforma ta proces zaustavlja in po-stavlja v meje, ki ustrezajo večanju produktivnosti v kmetijstvu ter hkrati povečevanju možnosti materi-alne baze v industriji. Kar pa ravno v kmetijstvu go-spodarski ukrepi delujejo izredno počasi zaradi pri-rodnih pogojev, lahko še vedno pričakujemo vsled po-časne splošne gospodarske rasti močno ekonomsko emigracijo. Ta bo prenehala šele s popolno stabiliza-cijo gospodarstva in resnično izenačenimi kriteriji drušbenega vrednotenja dela v kmetijstvu in ostalih panogah. To pa lahko uredi le trg, se pravi daljši proces.
Poseben in zelo celovit problem v procesu vna-šanja, večjega interesa družbe v kmetijski privatni sektor predstavljajo strokovnjaki. Brez dvoma smo zadnjih deset let to področje zanemarili. Ob opoudar-janju vloge družbensga sektorja v kmetijstvu smo le-temu prilagodili tudi sistem kmetijskega strokovne-ga šolstva — od nizjih šol do fakultete. Temu ustrezno se je pa zmanjšala tudi možnost vplivanja strokovnih odločitev na politične. Nekoliko smo poza-bili na dejstvo. da je skoraj 85 odstotkov zemljišč v lasti privatnikov, da so tudi pogoji na tem področju precej specifični.
Pospeševalne strokovne službe danes skoraj ne obstajajo več; kjer so, so plod spoznanja posamez-nih kmetijskih organizacij, da njihov lastni ekonom-ski interes*implicira kvalitetno sodelovanje s privat-nimi proizvajalci. Za gorske kmetije je to še posebej pomembno, ker se blagovna in specializirana proiz-vodnja ob znanju in k tradiciji nagnjeni kmečki mentaliteti, uveljavlja lahko samo preko praktičnih primerov, ki bi očitno pokazali prednosti, ki jih pri-naša. Vprašanje, kam naj se strokovne službe nave-žejo ob vse večji decentralizaciji, tako sredstev, kot interesov — obstaja le na videz. Sodobni družbeni obrati s popolnoma blagovno proizvodnjo lahko po-stanejo meko kooperacije zelo pomemben agens za sti-muliranje tudi malolastniškega interesa. Na njih pa obstajajo že danes strokovne službe, ki pa so prema-lo izkoriščene. Sredstva, ki nastajajo iz večje proiz-vodnje v kooperaciji. pa naj se vlagajo nazaj v kme-tijsko proizvodnjo, iz katere so tudi nastala. Zato tudi financiranje teh slušb ne bi smelo predstavljati večjih problemov.                                                   *•
V pričujočem razmišljanju, ki nima namena po-stavljati neke nove dolotene sheme, ideala naše agrar-ne politike na gorskih kmetijah in v odnosu do pri-vatnega kmetijskega proizvajalca nasploh, sem skušal opozoriti zlasti na to, da kmetijska problematik pri nas zahteva še mnogo teoretičnih razprav, pogloblje-nega dela mnogih kmetijskih strokovnjakov, gospodar-stvenikov in družbenih delavcev. Izhajam iz spozna-nja. da, če hočemo privatno gospodarstvo zamenjati s socialističnim. mora le-to razpolagati z veliko večjo produktivnostjo dela, kot razpolaga dandanašnji. Ne-viara tudi iz ugotovitve, da socializem ni ta ali dru-gačna metoda, pristop do vprašanj, ki nas tarejo in ki se jih dotikam. temveč socializem zagotavljajo (tudi na vasi) določeni odnosi med Ijudmi. Ti pa se oblikujejo v zgodovinskem procesu dela. Ta proces določa večjo ali manjšo stopnjo podružbliania proiz-vajalnih   sredstev   in   razvoj   proizvajalnih   sil.