Našim malčkom Matjažek Junaškega Slovenca povest v slikah To se je dogodilo tiste dni, ko so nad našo prelepo domovino kraljevali in gospodovali ponosni gradovi. V njih so prebivali oholi graščaki, ki so tlačili naš narod z davki in da.iatvami in ga tepli z biči in škorpijoni. Tak grad je stal na Smrekovi gori. S strme pečine se je gospodujoče oziral po rodovitnih dolinah. Bil je sveti večer, blažene ure miru in tihe sreče. Vse je utihnilo in se pripravilo na svetke, le v grajskih dvoranah se je razlegal hrup. Grof in njegov valpet sta igrala šah, preklinjala in se krohotala. V prostornih delavnicah pa so ropotali kolovrati. Žene in dekleta so tlačanile tudi na sam sveti post. Vedno so veselo prepevale, danes pa so molče opravljale svoje delo in solze so j.' ' bleščale v očeh. (Dalje prihodnjič) jlz otroških ust Premožna vdova brez otrok pride na obisk k svoji poročeni nečakinji, ki jo je že dolgo vabila. Ko jsedi vdova v družbi pranečakov v sobi, vpraša petletni Bojan: »Teta, kdaj pa greš spat?« >Zakaj pa to vprašaš, ljubček moj?« »Zato, ker bi že tako rad videl morje.« »Morje? Kako pa misliš to?« »Veš, teta, snoči je rekel atek mamici: ,Ko teta Elza zatisne oči, pojdemo lahko na morje.' Jaz bi že tako rad šel na morje!« Teta tisti večer ni »zatisnila« oči pri nečakinjl — družina pa tudi ni prišla na morie po tetini smrti... Skrivalnica Moč navade bivšega fijakerja Kje je lisica?