SELŠKA DOLINA se zajeda v loško pogorje in pod vzhodne obronke Julijskih Alp. Po njej teče Selška Sora, ki teče proti Škofji Loki, kjer se steka s Poljansko Soro. V gornjem delu je tesna deber, pokrajina pa čisto gorska, pri Sel- cih se razširi, v dolnjem delu pa se stisne v sotesko pod Lubnikom. Pokrajina je že kar alpska, tudi narečje je že gorenjsko, razen v dolnjem delu. Hiše so prostorne, mnogokje s strehami iz skrila, celo kozolci imajo skrilaste strehe. Večji gručasti vasi Selca in Češnjica sta v dolini ob ustju stranskih dolin in po prisojnih policah pod Jelovico in Ratitovcem, na osojni strani pod Blegošem in Poreznom pa sestavljajo vasi Martinj vrh in Davčo samotne kmetije in zaselki, na daleč raztreseni po pomolih in policah pod grapami. Glavni vir zasluž- ka sta živinoreja in gozdarstvo, zadnji čas vse bolj tudi industrija. Najpomembnejši kraj v dolini — trg Železniki — se že od nastanka v 14. stoletju razlikuje od drugih po prejšnjem železarstvu in po sedanji industriji. ŠMARJE PRI JELŠAH je krajevno središče gornjega Posotlja, v prijazni gričevnati pokrajini s sadovnjaki in vinogradi, sedež občine. Zanimivo je na pol kmečko naselje. Obiska vredni so Vinski vrh pri Šmarju z vinogradi in cerkvijo Sv. Barbare, Sv. Rok z znamenito cerkvijo in Sladka gora v prisojnem bregu Sv. Mihaela z vinogradi in dvostolpno cerkvijo. TRBOVLJE je rudarsko mesto v Zasavju, zraslo iz nekdanjih vasi Retje, Vode, Loke in Trbovlje, središče „črnega revirja". Zanimivosti so: premogovnik in industrija, novi mestni deli z modernimi stavbami, kmečka hiša z „gankom" in skodlasto streho ob Savinjski cesti. VIPAVA je središče gornje Vipavske doline in sedež vinarstva. Obiska vredni so izvir Vipave „Pod skalo“, Stari grad, Lantierijev grad s poudarjenim pročeljem v beneškem slogu, stolp ob mostu, cerkev in velika vinska klet za okrog 500 vagonov vina. ZIDANI MOST leži v tesni dolini na sotočju Save in Savinje in je pomembno železniško križišče. Ime nosi po kamnitem mostu čez Savinjo, poleg katerega stojita še dva železniška mostova. ŽUŽEMBERK leži nad mostom v dolini gornje Krke in na odcepu cest v Kočevje, Trebnje in Radohovo vas od dolinske ceste. Je središče Suhe krajine. V preteklosti je bilo močna obrambna in gospodarska postojanka, sedež krznarjev, strojarjev in čevljarjev. Zanimiv je trg sredi kraja, ob njem mogočni grad na robu terase nad levim bregom Krke, pragovi in slapovi Krke. BOHINJ, dolina gornje Save Bohinjke, je značilna alpska pokrajina, s treh strani obdana od visokega gorskega sveta, odprta samo po dolini Bohinjke proti blejskemu kotu. Vhod vanjo je južno od Bohinjske Bele skozi Sotesko. Pri vasi Nomenj se dolina nekoliko razširi, za Ajdovskim gradcem se pokaže glavni kraj Bohinja, Bohinjska Bistrica. Ta leži v vzhodnem delu Bohinjske kotline. Po bregovih nad vasjo se širijo senožeti in pašniki, ki so pozimi pripravna smučišča in sankališča. Značilne za pokrajino so alpske hiše, dvojni kozolci, bohinjska pasma goveda, sir, zaseka. Jezerska voda Bohinjskega jezera je silno čista. V njem žive jezerske postrvi, zlatovščice, šaren-ke in pisančki. Okolica jezera je skoraj nedotaknjena. Na jezerski gladini odsevajo obsežni gozdovi, pečine in alpski vrhovi. Kot folklorni prireditvi sta značilni „kmečka ohcet“ in „kravji bal“. CERKNO je pomembna vas v kotlinici ob vznožju Porezna, najizrazitejšega vrha v predgorju Julijskih Alp. Znamenita je cerkev. Znani so tudi pustni nastopi „lau-farjev“ z izvirnimi maskami in ocvirkovica. Slika na naslovni strani: Trebelno pri Mokronogu na Dolenjskem. abeceda slovenile r I/ didd Roman „Moč in sijaj" (1940) je eno najboljših del angleškega spreobrnjenca h katolicizmu Grahama Greena. Pisatelj /e_ z njim posegel v zadnja vprašanja katoliške vere. Zunanji dogodki v romanu so samo povod za reševanje teh vprašanj. Romana zlasti mnogi katoličani niso razumeli. Površnega bralca bo pritegnil samo zunanji potek dogodkov v romanu, prezrl pa bo tisto, kar je pisatelj v resnici hotel povedati. Ob propadlem duhovniku je Green hotel pokazati božjo moč in božji sijaj, ki se razodeva v človeku: čim bednejši je človek v svojem bivanju, tem bolj potreben mu je Bog in tem bolj nedoumljiva sta božja moč in sijaj. Kot človek in duhovnik je glavni junak brez časti in dostojanstva, preganjan in ponižan. Toda duhovnik ostane ven- dar/e zvest svojemu poklicu: ne beži, kakor so bežali drugi, dokler more dajati ljudem Boga. Dosedanja vsebina: V eni izmed mehiških državic so prišli komunisti leta 1926 na oblast in prepovedali vsako versko delovanje. Duhovniki so deloma zbežali s svojim škofom vred, nekatere so postrelili, ostal je le še padre Jose, ki se je pokoril guvernerjevemu odloku in se poročil, in pa še en duhovnik, ki se potika od vasi do vasi, uči otroke krščanskega nauka, jih krščuje, mašuje, spoveduje, obhaja in krščansko pokopava ljudi. Oblast ga preganja, razpiše nagrado na njegovo glavo, policija jemlje talce v vaseh, kjer se je skrival. Policijski poročnik v glavnem mestu se zagrize v to, da ga ujame. Duhovnik se hoče rešiti iz države z zadnjo ladjo, pa ga pridejo prosit, naj gre k umirajoči starki. Gre. Potem se pa potika iz kraja v kraj, da bi ušel policiji. Končno se zateče v vas, ki se je je osem let izogibal, ker sta pred osmimi leti v tisti vasi z neko Marijo „spočela otroka brez ljubezni: le strah in obup in pol steklenice žganja in občutek osamelosti, to ga je pognalo v dejanje, ki ga je bilo groza ...“ Slučajno je prav tedaj, ko je on v tej vasi maševal, prišla policija. Nihče ga ni izdal. A tudi v tej vasi ni dobrodošel, vsi se boje policije. Odpotuje po sledi policije. Ko vpraša v neki vasi nekega mešanca za pot v Carmen, ta spozna v njem duhovnika. Pridruži se mu kot Judež, da bi dobil denar, ki je razpisan na duhovnikovo glavo. Duhovnik mu po dolgem izvijanju pove, da je res duhovnik. Mrzličnega mešanca pošlje na svoji muli v Carmen — ta se ne more sam spraviti z mule — sam pa odide nazaj v glavno mesto. Na klopi v mestnem parku se duhovnik dobi z nekim beračem. Vpraša ga, kje bi lahko dobil kaj pravega vina: skrito željo ima, da bi mogel spet maševati. Berač ga pelje po bregu navzdol. Tedaj se jima približa policija, med policisti stopa mešanec. Pogleda duhov- nika in mešanca se za trenutek srečata. Potem odide policija naprej, gor na trg. Duhovnik reče: „Pojdiva! Hitro!" „Tile se ne bodo menili za naju," je rekel berač. „Večjo divjačino lovijo... Ali hočete žganje ali ne?“ „Vino bi rad.“ „Ne morem reči, ali bo imel vino ali ne. Vzeti morate, kar bo.“ Šel je pred njim dol proti reki. „Niti ne vem,“ je dejal, „ali je v mestu." Pod nogami so hrošči pokali .kakor baloni, od reke je prihajal kisel, zelen smrad. V pritličju edinega hotela je bobnel električni dinamo. Široke lesene stopnice so držale gor v prvo nadstropje. V prvem nadstropju je prišel iz neke spalnice mož, oblečen v elegantne črne hlače in v tesno se prilegajoč bel telovnik, z brisačo čez ramo. Berač ga je resnobno ogovoril. Potem se je obrnil spet k svojemu tovarišu: „Gospoda ni doma,“ je rekel. „Tako pravi ravnatelj. Ali ga bova počakala?“ „Časa imam dovolj.“ Šla sta v veliko golo hotelsko sobo s podom iz ploščic. Mala črna železna postelja se je zdela kakor nekaj, kar je nekdo po pomoti pustil tukaj, ko se je odselil. Sedla sta nanjo drug zraven drugega in čakala. „Gospod, ki ga čakava, je zelo pomemben človek,“ je dejal berač. „Guvernerjev bratranec je. Vse vam lahko priskrbi, vse, kar si bodi. Seveda vas pa mora predstaviti nekdo, ki mu zaupa.“ „In vam zaupa?“ „Nekoč sem delal zanj." Odkrito je dodal: „Mora mi zaupati.“ „Ali guverner ve za to?“ „Kje pa! Guverner je trd človek.“ „In bo meni zaupal?“ „Oh, pijanca vsakdo pozna, še drugič boste radi prišli k njemu. Dobro blago prodaja. Najbolje bo, da mi kar daste tistih petnajst pesov.“ Skrbno jih je dvakrat pre-štel in rekel: „Priskrbel vam bom steklenico najboljšega veracruške- ga žganja. Boste videli, da bom.“ Luč je ugasnila in sedela sta v temi. „Ni mi do žganja. Vsaj ne prav dosti,“ je rekel eden od njiju. „Kaj pa tedaj hočete?“ „Saj sem vam povedal: vino.“ „Vino je drago.“ „Tega naj vas ne bo skrb. Vino ali pa nič.“ „Kutinovo vino?“ „Ne, ne. Francosko vino.“ „Včasih ima kalifornijsko vino.“ „To bi bilo tudi dobro." „On dobi to seveda zastonj. Od carinikov. On je sedajle zaposlen, ne smejo ga motiti. Biljard igra s policijskim glavarjem. Je zelo vpliven človek. Dobro bi bilo, da ga povabite na kozarec.“ „Malo bi si ga rad prihranil, da ga odnesem domov." „Saj je vseeno. Jaz pravim, da je dom tam, kjer ima človek stol in kozarec.“ „Pa vendarle.“ „Kakšen poklic imate?“ je zaupljivo vprašal berač. „Oh, vsega se lotevam, kar morem, kjer pač morem.“ Molče sta sedela skupaj in poslušala neke korake po lesenih stopnicah. Vrata so se odprla, vendar nista mogla ničesar videti. Neki glas je obupano zaklel in vprašal: „Kdo je tukaj?“ Dinamo je zabrnel in luč se je spet prižgala. Tujec je trudno rekel: „Oh, ti si.“ „Da, jaz.“ Bil je majhen mož s prevelikim testenim obrazom in oblečen v tesno sivo obleko. Telovnik mu je bil izbočen od samokresa. Rekel je: „Ničesar ti nimam dati. Ničesar.“ Berač je odcapljal čez sobo in začel govoriti prav potihoma in resnobno z malim možem. Le-ta je zavzdihnil in ostro rekel tistemu v oguljeni obleki: „Vi bi torej hoteli veracruškega žganja, kaj? To je proti postavi.“ „Ne žganja. Ne želim žganja." „Ali vam pivo ni dovolj dobro?" Bahavo je stopil na sredo sobe — bil je guvernerjev bratranec. „Lahko bi vas dal prijeti,“ je zagrozil. Mož v oguljeni obleki se je po- nižno priklonil. Rekel je: „Seveda, vaša prevzvišenost... “ Le-oni je ostro rekel: „Nisem trd človek. Zmerom skušam ustreči svojim ljudem, če je to v moji moči in nikomur ne škodi.“ Previdno je stopil k postelji in jo začel odgrinjati. „Ali veliko govorite?“ je vprašal čez ramo. „Skrivnost znam ohraniti zase.“ „Nič nimam proti temu, če poveste pravim ljudem.“ V žimnici je bil velik razporek: privlekel je skozenj prgišče slame in spet vtaknil prste noter. „Tule,“ je rekel, „tole vam lahko dam. Dobro blago je.“ „Pravzaprav nisem želel žganja." „Vzeti morate, kar lahko dobite.“ „Potem rajši vzamem svojih petnajst pesov nazaj.“ Berač je pomežiknil možu v oguljeni obleki in mu pokazal, naj od-maši steklenico in natoči kozarec. Guvernerjev bratranec je spet začel brskati po žimnici in vleči slamo iz nje. „Nate!“ je rekel. „Vzemite ali pa pustite!“ „O, vzamem, vzamem ... Zelo bi bil počaščen, če bi vaša prevzvišenost sprejela kozarček žganja, da napijeva najini kupčiji.“ „No, ja ... mogoče ... “ Berač je odprl vrata in odločno naročil kozarce. „Že dolgo nisem okusil vina," je rekel guvernerjev bratranec. „Za napitnico bi bilo mogoče primernejše.“ „Seveda," je rekel mož v oguljeni obleki, „kakor vaša prevzvišenost želi.“ Z očmi, ki so izražale mučno skrb, je gledal, kako je oni izvlekel zamašek. „Če ne zamerite,“ je rekel, „jaz bom rajši malo žganja,“ in se je šibko, z naporom smehljal, gledaje, kako se niža vino v steklenici. Vsi trije so sedli na posteljo in si napili. Berač je pil žganje. Guvernerjev bratranec je rekel: „Ponosen sem na to vino. Dobro vino je to. Najboljše kalifornijsko.“ Berač je pomežiknil in namignil in mož v oguljeni obleki je rekel: „Še kozarec, vaša prevzvišenost, morda vam lahko priporočim to žganje?“ „Žganje je dobro, ampak mislim, da bi še kozarec vina.“ Nalili so si spet kozarce. Mož v oguljeni obleki je rekel: „Malo vina bom odnesel s seboj, svoji materi. Rada ga popije kak kozarček.“ „To je zelo pametno,“ je rekel guvernerjev bratranec in izpraznil svojega. Njegova roka se je iztegnila proti steklenici, jo zagrabila. Nagnil jo je. „Če dovolite?“ „Seveda, vaša prevzvišenost," je obupano rekel le-oni in sam popil dolg požirek žganja. „Mogoče bi lahko poslal njega,“ pokazal je na berača, „da mi zavijejo to steklenico z vinom... Že zaradi vaše prevzvišenosti me ne smejo videti... “ „Čakajte, čakajte! Nič se ne mudi! Tu ste lahko kakor doma. Boste kozarec vina?" „Mislim, da bi rajši žganja...“ „Potem pa, če dovolite...“ Nagnil je steklenico. Malo vina je pljusknilo po posteljnini. Vrata so se odprla. Ravnatelj je rekel: „Policijski glavar prihaja po stopnicah.“ „Izvrstno! Pripeljite ga noter!“ „Mislite zares?“ „Seveda! To je fant od fare!“ Onima dvema je rekel: „Le pri biljardu mu ne moreš zaupati.“ Med vrati se je pokazal velik, zajeten mož v majici in belih hlačah, z revolverjem v toku. Guvernerjev bratranec je rekel: „Vstopite! Vstopite!“ Ostro je rekel beraču: „Daj, umakni se šefu!“ Šef je stal med vrati in jih gledal z neko nejasno zadrego. Rekel je: „Hm, no ... “ „Malo se veselimo sami zase. Ali se nam pridružite? V čast bi nam bilo.“ Šefu se je obraz mahoma razjasnil, ko je zagledal vino: „Seveda, malo piva se človeku zmerom prileže.“ „Tako je! Daj šefu kozarec piva!" Berač je nalil vina v svoj kozarec in ga pomolil šefu. Ta je sšdel na njegov prostor na postelji in izpraznil kozarec. Potem je sam vzel steklenico. „Dobro pivo je to,“ je rekel. „Zelo dobro pivo. Ali je to edina steklenica?“ Mož v oguljeni obleki ga je gledal z mrzlo tesnobo: „Bojim se, da edina.“ „Na zdravje!“ „In o čem smo že govorili?“ je vprašal guvernerjev bratranec. „O prvi stvari, ki se je spominjate,“ je rekel berač. „Prva stvar, ki se je spominjam jaz,“ je preudarno začel šef, „ampak ta gospod ne pije." „Jaz bom malo žganja. Ali bi tudi vi kozarec žganja, šef?“ „V tej steklenici je že tako malo, da bom rajši... “ „Bilo mi je dosti do tega, da bi malo odnesel materi.“ „Oh, tako kapljico! Žalitev bi bila, ko bi prinesli to. Samo še gošča.“ Nagnil je steklenico nad svoj kozarec in se zahehetal: „Ce lahko rečemo, da ima pivo goščo.“ Držal je steklenico še nad kozarcem, ko je zastal in začudeno rekel: „Človek božji, saj se jočete!“ Vsi trije so se z malo razprtimi usti zagledali v moža v oguljeni obleki. Ta je rekel: „Žganje ima zmeraj tak učinek name. Oprostite, gospoda! Zelo hitro se opijem in potem vidim ... “ „Kaj vidite?“ „Oh, ne vem. Kako je splahnelo vse upanje na svetu!“ „Mož, saj ste pesnik.“ Berač je rekel: „Pesnik je duša svoje domovine.“ Kakor bela rjuha je okna zagrnil blisk in brž nato je nad njim zagrmel grom. Edina žarnica pod stropom je zamežikala in zbledela. „Za moje ljudi je to slaba novica,“ je rekel šef. „Zakaj slaba novica?“ „Ker se bo tako zgodaj začelo deževje. Na lovu so, veste.“ „Za Amerikancem?“ „Glede tistega je že vseeno, pač pa je guverner odkril, da je tu še neki duhovnik, in saj veste, kakšen je v tem pogledu. Ko bi bil jaz na njegovem mestu, bi pustil ubogega vraga pri miru. Umrl bi od lakote ali od mrzlice ali pustil vse skupaj. Nič dobrega ne more storiti in tudi ne škoditi. Saj do pred nekaj meseci nihče niti opazil ni, da je tu.“ „Morali boste pohiteti.“ „Oh, težko da bi se izmaknil. Razen, če gre čez mejo. Človeka imamo, ki ga pozna. Govoril je z njim, prebil noč ob njem." „Kaj mislite, kje je?“ „Tukaj je, v tem mestu, mislim. Tako se da sklepati. Veste, odkar smo začeli po vaseh jemati talce, res ne more nikjer drugje... Odganjajo ga, ne marajo ga vzeti medse. Zato smo spustili za njim moža kakor psa, nekega dne bo že naletel nanj. Potem . .. “ Mož v oguljeni obleki je vprašal: „Ali ste morali ustreliti veliko talcev?" „Ne še. Morda tri ali štiri. No, popijmo to pivo do kraja! Na zdravje!“ Z obžalovanjem je odložil kozarec. „Mogoče zdaj lahko dobim samo kapljico vaše — limonade, recimo ji tako.“ „Ja, seveda.“ „Ali sva se že kdaj videla? Vaš obraz se mi zdi nekako . . . “ „Mislim, da mi še ni bila čast.“ Nad pristaniščem se je spustil blisk in nad streho je zabobnel grom. „Pred oltar jo bom popeljal, ha, ha, da bo rekla trikrat Ja’.“ Mož v oguljeni obleki je rekel: „Mislim, da bo dobro, če se odpravim.“ „Kam pa?" „Oh... k prijateljem,“ je rekel nedoločno. „Svojo pijačo vzemite rajši s seboj!“ je rekel guvernerjev bratranec. „Navsezadnje ste jo plačali.“ „Hvala vam, prevzvišenost.“ Vzel je steklenico z žganjem. Mogoče je bilo žganja še za tri prste. Vinska steklenica je bila seveda popolnoma prazna. „Skrijte jo, človek božji, skrijte jo!“ je ostro rekel guvernerjev bratranec. „O, seveda, prevzvišenost, pazil bom.“ Previdno se je izmuznil ven, s sledovi solz pod rdeče vnetimi očmi. Dež je padal navpično, z nekakšno odmerjeno silovitostjo, kakor da zabija žeblje v rakev. Vendar zrak ni bil nič hladnejši: pot in dež sta skupaj močila obleko. Duhovnik je postal nekaj trenutkov. Nikamor ni imel iti. Z dežjem ni bil računal. Doslej je mislil, da se bo že kako prebijal in spal po klopeh ali ob reki. Odrinil je gostilniška vrata in stopil z dežja v lokal. Vrste steklenic z limonado in ena sama miza za biljard, trije ali štirje možje, eden izmed njih je bil položil tok za samokres na točilno mizo. Duhovnik je vstopil prehitro in je zadel v komolec moža, ki je ravno meril s palico. Ta se je divje obrnil: „Mati božja!“ Bil je rde-česrajčnik. „Kaj res človek ni nikjer varen, niti za trenutek ne?“ Duhovnik se je ponižno opravičil, umikajoč se nazaj proti vratom, vendar je bil spet prehiter, žep mu je podrsnil ob steno in steklenica z žganjem je zazvenela. Trije izmed štirih obrazov so ga pogledali s hudobno veselostjo: bil je tujec in vedeli so, da se bodo kratkočasili. „Kaj pa imaš v žepu?“ je vprašal rdečesrajčnik. Bil je fant, ki še ni dopolnil dvajset let. „Limonado,“ je rekel duhovnik. „Čemu pa ti je treba nositi limonado s seboj?“ „Pijem jo zvečer — s kininom." Rdečesrajčnik je stopi! bliže in potrkal po žepu s koncem svoje palice za biljard. „Poglejmo si malo to limonado!“ Segel je z roko v duhovnikov žep in izvlekel steklenico z žganjem. Duhovnik se je zagnal v nihalna vrata in planil ven na dež. Neki glas je zavpil: „Primite ga!“ Zbežal je navzgor po ulici proti trgu, se obrnil na levo in spet na desno. Na srečo so bile ulice temne in mesec za oblaki. Če se ni približal razsvetljenim oknom, je bil skoraj neviden. Slišal jih je, kako so se klicali. Niso hoteli odnehati. Nekje je zapiskala piščalka: policija se je pridruževala lovu. Zaganjal se je in odskakoval na cementnih tleh ob zapuščenem pročelju, kjer je nekoč stala katedrala. Spustil se je spet po hribu navzdol: nekaj mu je bilo v mislih. Klici so se bližali in potem se je od reke navzgor začela bližati nova skupina mož. Ti so se lotili lova načrtno. Po njihovih počasnih korakih je vedel, da je to policija, uradni lovci. Zdaj je bil med obojimi — med amaterji in profesionalci. Vendar je vedel za neka vrata. Odrinil jih je, naglo stopil skoznje na dvorišče in jih zaprl za seboj. Stal je v temi in sopel, poslušaje korake, ki so se bližali po ulici, medtem ko je z neba lil dež. Stopil je k rešetki in rekel: „Padre Jose!“ Trenutek ali dva ga ni spoznal v smešno napihnjeni spalni srajci in s svetilko v roki. Potihoma je rekel: „Jose!“, mežikaje mu iz pljuskajoče teme. „Kdo ste?“ „Kaj se me ne spominjaš? Ali se ne spominjaš shoda v katedrali?“ „O, Bog!“ je rekel padre Jose. „Iščejo me. Mislil sem, da bi me mogoče mogel samo za nocoj .. „Pojdi proč!" je rekel padre Jose. „Pojdi proč!“ „Saj ne vedo, kdo sem. Mislijo, da sem tihotapec. Ampak na policijski postaji bodo vedeli.“ „Ne govori tako glasno! Moja žena ... “ „Pokaži mi samo kakšen kot!“ je zašepetal. V luči svetilke je bilo na obrazu padre Joseja videti izraz sovraštva. Rekel je: „Zakaj prihajaš k meni? Če ne odideš, bom poklical policijo. Saj veš, kakšen človek sem.“ Potihoma ga je prosil: „Dober človek si, Jose. To sem zmerom vedel.“ „Če ne odideš, bom začel vpiti. Pojdi! Ne potrebujem mučencev tukaj. Ne sodim več med vas. Pusti me pri miru! Čisto dobro mi je tako, kakor je.“ Skušal je zbrati svoj strup v pljunek in ga je šibko sprožil proti obrazu le-onega. Niti dosegel ga ni, onemoglo je padel proti tlom. Rekel je: „Pojdi hitro in umri! To je tvoja naloga!“ In je zaloputnil vrata. Mahoma so se odprla vrata z dvorišča in prišla je policija. Bežno je še uzrl padre Joseja, kako je kukal skozi okno, potem ga je nekaj velikanskega v beli spalni srajci pogoltnilo in potegnilo proč. Neki glas je rekel: „To je ta!“ Bil je mladi rdečesrajčnik. Duhovnik je vedel, da je to začetek konca — po vseh teh dolgih letih. Sam pri sebi je začel moliti kesanje, medtem ko so mu pobrali steklenico z žganjem iz žepa. S sramom je skušal misliti na svojega otroka, pa ni mogel misliti nanj drugače kot z nekakšno lačno ljubeznijo. Kaj bo z deklico? Potem so ga odpeljali. Zdaj, ko so ga ujeli, so ravnali prijazno z njim, šalili so se na račun tega, kako je skušal zbežati. Nobenega odgovora ni našel na njihove šale. Kdaj bodo odkrili, kdo je v resnici? Kdaj bo naletel na mešanca ali na poročnika, ki ga je že zasliševal? V gruči so se počasi pomikali navkeber proti trgu. Puškino kopito je udarilo pred postajo ob tla, ko so prišli tja. Majhna svetilka se je kadila ob umazani pobeljeni steni. Na dvorišču so visele mrežnice, napihnjene okoli spečih teles, kakor mreže, v katerih je povezana perutnina. „Lahko sedeš,“ je rekel eden izmed mož in ga tovariško potisnil proti klopi. Zdaj se je zdelo vse nepreklicno: stražar je hodil pred vrati sem ter tja. Eden izmed policistov je rekel: „Saj priznaš krivdo, ali ne?“ „Priznam," je rekel duhovnik. Odprla so se vrata iz neke notranje sobe in skoznje je prišel poročnik. Rekel je: „Kaj za božjo voljo pa pomeni ta hrup?“ Policisti so neradi površno stopili v pozor. „Ujel sem človeka, ki je prenašal žganje,“ je rekel rdečesrajčnik. Duhovnik je sedel in pobešal oči k tlom. „ ... ker sem z grehi zaslužil tvojo kazen ... tvojo kazen ... tvojo kazen ... “ Kesanje mu je brezupno obtičalo ob teh besedah obrazca. Nič drugega ni čutil kot strah. „No, pa kaj je to takega?“ je rekel poročnik. „Mi jih ujamemo na ducate.“ „Ali naj vam ga pripeljemo?" je vprašal eden izmed mož. Poročnik se je ozrl na pohlevno sključeno postavo na klopi. „Vstani!“ je rekel. Duhovnik je vstal. Zdaj, je mislil, zdaj .. . Vzdignil je oči. Poročnik je gledal proč, skozi vrata. Njegov temni, zoženi obraz je bil videti nemiren, izmučen. Naredil je dva koraka proti stražarju in se zasukal: „Preiščite ga! Če nima denarja, ga vtakntie v celico! Dajte mu kako delo!“ „Ali naj ga zaslišimo?“ je vprašal neki narednik. „Seveda,“ je rekel poročnik, ne da bi ga pogledal. Naglo in nemirno je šel mimo svetilke na dvorišče. Narednik je potisnil duhovnika naprej v notranjo sobo. „Ime?“ je vprašal. „Montez.“ „Od kod?“ Na slepo je imenoval neko vas. „Pijačo,“ je rekel previdno narednik, „ste najbrž kupili od nekega tujca." „Ja.“ „Ki ga ne poznate?“ „Ne." „Tako je prav,“ je pohvalno rekel narednik. Bilo je očitno, da ne želi ničesar načenjati. Prav zaupljivo je segel duhovniku pod roko in ga peljal iz sobe in čez dvorišče. S seboj je imel velik ključ. Nekaj mož v mrežnicah se je premikalo — velika, neobrita čeljust je visela čez rob, podobna kosu mesa, ki je ostal neprodan na mesarjevi prodajni mizi; veliko razklano uho; golo, črno poraščeno bedro. Duhovnik je ugibal, kdaj se bo pokazal mešančev obraz, sijoč, ko ga bo spoznal. Narednik je odklenil majhna rešetkasta vrata in sunil s škornjem v nekaj, kar je ležalo počez pred vrati. „Sami dobri fantje so tukaj,“ je rekel, „sami dobri fantje,“ in si delal s škornji pot. V zraku je strahotno zaudarjalo in nekdo se je jokal tam v popolni temi. Duhovnik je postal na pragu in skušal kaj videti. Rekel je: „Tako suha usta imam. Ali bi lahko dobil vode?" Smrad mu je udarjal v nozdrvi in davilo ga je. „Zjutraj,“ je rekel narednik, „za danes ste pili dovolj.“ Obzirno je položil duhovniku veliko roko na hrbet, ga potisnil v celico in zaloputnil vrata. Duhovnik je stopil nekomu na dlan, na laket, pritisnil je obraz k rešetki in v šibki grozi ugovarjal: „Tu ni prostora. Nič ne vidim. Kdo so ti ljudje?“ Zunaj med mrežnicami se je narednik zasmejal. „Človek,“ je rekel, „človek, kaj nisi bil še nikoli v zaporu?“ Neki glas blizu njegove noge je rekel: „Imaš kako cigareto?“ „Ne.“ Onemoglo je rekel: „Ničesar nimam.“ Spet se je premaknil. Nekdo je rekel: „Varuj se čebra!“ Od tam je torej smrdelo. Potipal je z nogo okoli sebe, skušal najti toliko prostora, da bi lahko sedel, pa je bilo videti, da sploh ni bilo prostora. „Imaš kaj jesti?“ je vprašal neki glas. Piran je slikovito obmorsko mesto na skrajnem zahodnem rtu koprskega Primorja. „Ne.“ „Imaš kaj denarja?“ je vprašal drug glas. „Ne." Na lepem je kak poldrug meter proč nekaj šibko zaječalo, ženski glas. Z grozo je duhovnik spoznal, da je celo v tej nagneteni temi prostor za čutni užitek. Spet je iztegnil nogo in se začel palec za palcem odmikati od rešetke. Za človeškimi glasovi je bilo ves čas slišati neki drugi šum: kakor da je tam majhen stroj, ki teče v nekem tempu. To so bili komarji. Odmaknil se je polagoma za kaka dva metra od rešetke in oči so mu začele razločevati glave. Neki glas ga je vprašal: „Kdo si?“ Ni mu odgovoril, prevzel ga je strah, rinil je naprej. Mahoma se je znašel ob zadnji steni. Pod roko je začutil moker kamen, celica ni bila daljša kot tri metre in pol. Odkril je, da lahko ravno še sedi, če podvije noge podse. Ob ramo mu je omahnil neki starec. Njegovo starost je spoznal, ker so mu bile kosti tako peresno lahke in ker je bil njegov dih tako šibek in neenakomeren. Na lepem je starec rekel: „Ali si ti, Katarina?“ Duhovnik je rekel: „Ne, ni Katarina.“ Ko je spregovoril, so vsi mahoma utihnili in poslušali, kakor da je tisto, kar govori, pomembno. Potem so se glasovi in premikanje spet začeli. „Seveda ne,“ je rekel starec. „Niti nisem zares mislil, da bi bila. Nikoli ne bo prišla.“ „Ali je to vaša žena?" „Kaj govorite? Nimam žene.“ „Katarina.“ „Moja hči je to.“ Vsi so spet poslušali. „Mogoče je ne pustijo sem.“ „Nikoli ne bo poskušala,“ je izrekel stari obupani glas s popolnim prepričanjem. Duhovnika so začele boleti noge, ker jih je imel spodvite podse. Rekel je: „Če vas ima rada..." „To so naredili duhovniki,“ je rekel starec. „Duhovniki?“ „Duhovniki.“ „Zakaj duhovniki?“ „Duhovniki.“ Nizek glas blizu duhovnikovih kolen je rekel: „Starec je prismojen. Nima pomena, da ga sprašuješ. Jaz se pa imam res nad nečim pritožiti. Človek mora braniti svojo čast. To priznaš, ali ne?“ „Nič ne vem o časti.“ „Bil sem v krčmi in neki človek je prišel k meni in rekel: ,Tvoja mati je vlačuga.' Jaz pa mu nisem nič mogel: samokres je imel pri sebi. Nisem mogel drugega kot čakati. Preveč se je napil piva in, ko se je odmajal ven, sem mu sledil. Imel sem steklenico in treščil sem ga z njo po glavi. Pištole namreč nisem imel. Moja družina ima dobre zveze s šefom, sicer bi me ne bilo tu.“ „Strašno je ubiti človeka." „Govoriš kot kak duhovnik.“ „To so naredili duhovniki,“ je rekel starec. „V tem imate prav." „Kaj misli s tem?“ Neki ženski glas je rekel: „Vzeli so mu otroka.“ „Zakaj?“ „Nezakonski je bil. Ravnali so čisto pravilno." Ob besedi .nezakonski' se mu je srce zganilo v bolečini, beseda ga je navdala z bridkim občutkom sreče. Približala mu je njegovega lastnega otroka. Ponovil je: „Nezakonska?" „Rekli so, da ni primeren oče. Ko so duhovniki zbežali, pa je moral otrok seveda k njemu. Kam bi mogel drugam? Seveda ga je otrok, Katarina ji je ime, sovražila. Poučili so jo bili, kako je z njo.“ „Zakaj je on v zaporu?“ „Razpelo je imel.“ Smrad iz čebra je bil zmerom hujši. Noč je bila okoli njih kakor zid, ni se dalo zračiti in duhovnik je slišal, kako jo nekdo opravljal potrebo, da je bobnelo po pločevinastih stenah čebra. Rekel je: „Ni bila njihova naloga..." „Storili so, kar je bilo prav. To je bil smrtni greh.“ „Niso imeli pravice, da so ji zbudili sovraštvo do njega.“ „Vedeli so, kaj je prav.“ Rekel je: „Če so storili tako stvar, so bili slabi duhovniki. Greh je že minil. Njihova dolžnost je bila učiti ljubezen." „Vi ne veste, kaj je prav. Duhovniki vedo." Trenutek se je obotavljal, potem je rekel zelo razločno: „Duhovnik sem.“ Bilo je kakor konec, nič več ni bilo treba upati. Desetletni lov je bil naposled pri kraju. Vse okoli njega je molčalo. „Duhovnik?" je naposled rekla ženska. „Ja." „Ali vedo oni?" „Ne še.“ Začutil je roko, ki je iskala njegov rokav. Neki glas je rekel: „Ne bi nam bili smeli povedati. Oče, tu so vsi mogoči ljudje. Morilci... “ Povsod se je oglašal šepet. Glas, ki mu je poprej popisoval hudodelstvo, je rekel: „Nisem ovaduh zato, ker sem človeka, ki je rekel: .Tvoja mati je vlačuga...'“ Duhovnik je rekel: „Ni treba, da bi me kateri izmed vas ovajal. To bi bil greh. Ko se bo zdanilo, bodo odkrili sami." „Ustrelili vas bodo, oče,“ je rekel ženin glas. „Ja." „Ali vas je strah?“ „Ja. Seveda." Spregovoril je nov glas, iz kota, od koder so prej prihajali glasovi naslade. Rekel je robato in veljavno: „Takih reči se mož ne boji." „Ne?" je rekel duhovnik. „Malo bolečine. Kaj pa naj bo to? Saj mora priti." „Pa vendarle," je rekel duhovnik. „Mene /e strah." „Zobobol je hujši." „Vsi ne moremo biti junaki." Glas je zaničljivo rekel: „Verniki ste vsi enaki. Krščanstvo vas dela strahopetce." „Ja, mogoče imate prav. Vidite, slab duhovnik sem in slab človek. Da bi umrl v smrtnem grehu, to ti da misliti.“ „Saj. Tako je, kot pravim. Kdor veruje v Boga, je zato strahopeten." Glas je bil zmagoslaven, kakor da je nekaj dokazal. „No, in kaj?" je vprašal duhovnik. „Bolje je, da ne veruješ in si pogumen človek.“ „Razumem, ja. In seveda, ko bi človek verjel, da guvernerja ali šefa sploh ni; če bi lahko trdili, da ta ječa sploh ni ječa, temveč vrt, kako pogumni bi lahko bili tedaj!" „To so neumnosti." „Ko pa odkrijemo, da je ječa ječa in da guverner nedvomno živi gori na trgu, no, potem bi bilo precej vseeno, ali smo bili pogumni uro ali dve.“ „Nihče bi ne mogel reči, da ta ječa ni ječa." „Ne? Mislite, da ne? Vidim, da ne poslušate politikov." (Se bo nadaljevalo) ^-----viuttCtofe fe (tudi) smešna „Zakaj sta se pa sinoči z možem prepirala?“ „Saj se nisva!“ „Kako da ne, saj sem prisluškovala.“ „Aja, zdaj sem se spomnila! Pravila sem mu, kako ti zmerjaš svojega moža.“ o Gospa je s svojim avtom zadela drug avto. Voznik zadetega avta je bil hud: „Kaj pa počenjate? Ali ste sploh delali vozniški izpit?“ „Gotovo večkrat kot vi," je ponosno odgovorila gospa. o V parku prime nenadoma ona njega za roko in dahne: „In ko bova mož in žena ... “ „Prosim te,“ pravi on, „ne glej vse tako črno!“ o Otroci se igrajo. Jaka: „Poglej, Ančka, sod bom preskočil.“ Ančka: „Prava figa, saj je prazen." o Ded da vnučku denar in reče: „Kupi mi deset dek bonbonov! Za ostalo si lahko kupiš cigarete.“ o V parku je delavec barval klop. Približa se mu dolgolasec in ga vpraša: „Ali bo klop do osmih že suha?“ „Upam, da bo. Zakaj pa sprašujete?“ ga vpraša delavec. „Ker bi šel rad nocoj kmalu spat. “ o On: „Kako je najin sinko inteligenten. Gotovo ima svojo pamet od mene.“ Ona: „Najbrž. Jaz imam svojo še vedno.“ o Pri kiosku. „Prosim, ali imate slučajno kakšno razglednico, na kateri je narisana klobasa?" „Zakaj pa ravno klobasa?“ „Razglednico bi rad poslal svojemu psu.“ „Dobro, da sem te našel. Posodi mi, prosim, en dinar, da se bom peljal s tramvajem.“ „Zal, imam samo deset dinarjev.“ „Pa tudi prav, se bom pa peljal s taksijem.“ o Med plesom. Ona: „Ali radi plešete tango?" On: „Zelo rad." Ona: „Zakaj se ga pa potem ne naučite?" o „Kako je? Ali še kakšno vprašaš, če bi se poročila s teboj?“ „Nobene več. Se bojim, da bi katera obljubila." O Prijatelj prijatelju o obema znanih novoporočencih: „Škodoželjnost sicer ni lepa čednost, a že olika zahteva, da jima čestitam." O Na šolskem hodniku stoji obešalnik. Nad njim je pritrjen napis: „Samo za profesorje". Nekega jutra je bilo pripisano: „Lahko obesite tudi plašče.“ O V drugem razredu so pisali prosti spis „Moji domači“. Tonček je napisal: „V naši družini smo trije. Oče je najstarejši; mama nikdar noče povedati, koliko je stara, a jaz vseeno mislim, da sem jaz najmlajši.“ o Razglasitev na razstavi vin: „Za letošnjo vinsko kraljico je izbran gospod direktor Združenih kemičnih tovarn.“ o Škotu je padla muha v juho. Prime jo za perutničke in jo stresa nad krožnikom, govoreč: „Ti, grdoba grda, hitro nazaj juho, ki si mi jo popila!“ O Eskim čaka na svoje dekle. Ko mu je čakanja dovolj, pogleda na termometer in reče: „Če je ne bo do minus 25 stopinj, grem domov." (Nadaljevanje s str. 12) LJUBLJANA. — Na Šubičevi gimnaziji v Ljubljani se je zbralo 114 dijakov, ki so se pomerili v znanju nemščine in angleščine. Profesorji z vseh gimnazij Slovenije so poslali najboljše dijake. Ti so reševali teste in opravili ustmeno preizkušnjo. Najboljši so dobili nagrade. Za vse pa je to nova spodbuda za nadaljnje učenje. lt eu oepzap) Štirje po vasi teko pa se nikdar ne ujemo. (nzo/\ ud ese/oy) Kadar me na noge postavijo, po glavi hodim. (Haqez) o Rešitev uganke iz prejšnje številke: 1 = C, 2 = F, 3 = A, 4 = E, 5 = D, 6= B. S katero od desetih vrvi, ki jih ima v rokah, goni mežnar v tem trenutku zvon? (Nadaljevanje s str. 35) MARIBOR. — V mariborski študijski knjižnici so odprli razstavo v počastitev stoletnice generala Maistra. S tem so hoteli na poseben način počastiti osvoboditelja Maribora. Povabilu se je odzval tudi škof Držečnik in se pozdravil z nekaterimi Maistrovimi borci. MARIBOR. — V Unionski dvorani v Mariboru je pred nekaj tedni gostoval in nastopil združeni zbor koroških in mariborskih pevcev. Ob nabito polni dvorani je koncert z umetniškimi in narodnimi pesmimi prerasel v pravo manifestacijo solidarnosti z bojem koroških Slovencev za njihove pravice. MARIBOR. — Na matičnem uradu so začeli vpeljevati „civilni krst“. To je že star poskus pri raznih režimih, „nadoknaditi“ slovesnosti, ki spremljajo človeško življenje. Verjetno želijo v Mariboru ponuditi staršem drugačnega prepričanja nekaj ceremonialnega blišča. Pri tem pa se ne smemo smejati, ker je tudi za nekatere kristjane krst le izraz navade, folklore ali ker se ne znajo drugače otresti pritiska domačih. Mariborski obred je zelo podoben cerkvenemu. Ob navezovanju trobojnice je izrečena pomembna formula krsta: „Živi zanjo in jo nosi v svojem srcu (trobojnico) skozi vse viharje življenja!“ MARIBOR. — Na mestni hiši — Rotovžu — na Glavnem trgu so začeli z obnovitvenimi deli, s katerimi hočejo stavbi vrniti prvotni videz. Odstranili bodo nosilne stebre, ki so bili naknadno dodani pod balkonom. Prav tako obnavljajo notranje prostore in ostalo zunanjščino. Dela potekajo tudi na urejanju ploščadi Glavnega trga. MARIBOR. — Ob izteku šolskega leta bo na zdravstvenih šolah v Mariboru končalo svoje šolanje 200 medicinskih sester. Kljub velikemu številu bi že sedaj potrebovali najmanj 1000 medicinskih sester in zobozdravstvenih tehnikov. V Mariboru gradijo nov kirur-gični oddelek, v Murski Soboti novo bolnišnico, širijo se oddelki v slovenjegraški bolnišnici. Veliko (Nadaljevanje s str. 35) Po njem naj bi v bodoče mladi rezervni častniki in osebe, ki so za obrambo dežele pomembno pripravljene, ne dobile več dovoljenja za delo v tujini. Končno bodo morali zdomski delavci v bodoče skrbeti ne le za svoje družine, marveč tudi za svoje starše. Die Presse, Dunaj, 23. jan. 1974. MARKSIZEM NI NOBENA ZNANOST Sovjetski pisatelj Aleksander Solženicin je naslovil 5. septembra 1973 pismo na državno in partijsko vodstvo svoje države. Iz njega objavljamo eno poglavje. Svetovni nazor (= marksizem), ki smo ga podedovali, ni le pomanjkljiv, ni le brezupno zastarel, marveč se je tudi v svojih najboljših desetletjih v vseh svojih napovedih zmotil. Nikdar ni bil znanost. To je primitiven, površen gospodarski nauk, ki je učil, da le delavec ustvarja vrednote, in ki ni videl ne prispevanja tistih, ki so zaposleni v upravi, ne inženirjev, ne tistih v prometu, ne tistih v trgovini. Motil se je, ko je napovedal, da bo proletariat brezmejno zatiran, da ne bo v meščanski demokraciji nikdar ničesar dosegel — mi bi ga morali najprej tako hraniti, tako oblačiti in s prostim časom tako obsipavati, kot se vse to dogaja v kapitalizmu! Postavil je bedasto trditev, da sloni blagostanje evropskih držav na kolonijah. A glej, šele potem, ko so se te kolonij otresle, so uresničile svoj „gospodarski čudež". Motil se je v trditvi, da ne morejo priti socialisti nikdar drugače na oblast kot z oboroženo vstajo. Napak so računali, da se bodo te vstaje začele v vodilnih industrijskih deželah — prav nasprotno se je zgodilo. In kako hitro bodo revolucije zajele ves svet in kako brž bodo države odmrle — vse to ni nič drugega kot zmota in kaže nič drugega kot ne-poznanje človeške narave. In vojne naj bi bile le stvar kapitalizma in naj bi našle svoj konec skupaj z njim — mi smo že doslej doživeli najdaljšo vojno 20. stoletja, petnajst in dvajset let dolgo ni bil kapitalizem tisti, ki je odklanjal pogajanja in premirje — in Bog ne daj, da bi prišlo do tega, da bi morali doživeti najbolj kruto in najbolj krvavo vseh vojn človeške zgodovine, vojno med obema komunističnima velesilama. Ta nauk je leta 1848 pokopal že tudi nacionalizem kot „preostanek“ — pa poiščite danes na svetu večjo silo, kot je ta! In z marsičem je tako — človek bi se utrudil, ko bi vse našteval. Marksizem je ne le netočen, ne le neznanstven, marveč ni niti enega samega dogodka napovedal s številkami, količinami, časovnimi ali krajevnimi določili, kar danes igraje opravijo pri družbenih napovedih računski stroji — vsekakor ne upravljani od marksizma. Marksizem je grozen po svoji gospodarsko-mehanični surovosti pri poskusu, da bi pojasnil nekaj tako skrajno nežnega, kot je človeško bitje, ali še bolj zapleteno milijonsko podobo ljudi, družbo. Le s tem, da nekateri verujejo zaradi lakomnosti, drugi zaradi slepote in tretji zaradi uboštva, je mogoče pojasniti to nesramnost 20. stoletja, da ima tako obremenjeni nauk in po tolikšnih neuspehih še toliko privržencev na Zahodu! Pri nas jih je ostalo komaj kaj. Mi, ki smo dovolj tega okusili, ravnamo le po sili tako ... Z vsemi temi mlinskimi kamni, ki Vas vlečejo navzdol, Vas ni obdarila Vaša zdrava pamet, marveč ta podedovani, nebogljeni, napredni nauk. In s kolektivizacijo. In z nacionalizacijo malih rokodelskih in služ-nih podjetij (kar je naredilo življenje preprostih občanov nevzdržno, a Vi tega ne občutite; kar je vodilo k močni kraji in laži celo v vsakdanjem gospodarskem življenju, a Vi ste pri tem brez moči). In z nujo, vojaški razvoj za veliko mednarodno rabo tako napihniti, da gre vse življenje znotraj dežele po klancu navzdol in ni bilo mogoče v petinpetdesetih letih najti časa, da bi odprli Sibirijo. In z motnjami v industrijskem razvoju in v preustroju tehnologije. In s preganjanjem vere, ki je mar- ksizmu zelo važna, a stvarnim državnikom neumna in nekoristna — s pomočjo postopačev kvarijo svoje najbolj poštene delovne moči, ki sta jim prevara in kraja tuji, potem pa trpijo zaradi tega, ker se vsevprek vara in krade. Verniku je njegova vera najvišja dobrina. Pomeni mu več kot hrana, s katero si polni želodec. Ali ste pomislili na to? Zakaj torej te najboljše milijone svojih podložnikov trgate od domovine? Za Vas, sedanje državnike, je to le škodljivo, a Vi ravnate avtomatično, mehanično tako, ker Vas k temu sili marksizem. Tistim, ki so bili v marksizmu vzgojeni, se zdi takšen korak strašen: naenkrat začeti življenje brez tega navajenega nauka. A ne ostane prav nobene izbire, okoliščine same silijo k temu. Mogoče je že prepozno. Državni voditelji Rusije se bodo morali glede preteče vojne s Kitajsko vsekakor opreti na ljubezen do domovine in samo na to. Pametno je izvršiti preusmerjenje sil pred veliko nevarnostjo prej kot pozneje. Pa tudi je odpoved marksizmu pri nas, čeprav obotavljaje se, že dolgo v teku, kajti kakšna zveza je med marksizmom in ljubeznijo do domovine? Ni si je mogoče misliti. To je tako nedvoumno, da je Lenin leta 1915 izjavil: „Mi smo protirodoljubi.“ In ta izjava je bila poštena in odkrita. Pri nas je v dvajsetih letih pomenila beseda „patriot“ točno isto kot „belogardist“. Pismo, ki Vam ga jaz sedaj pošiljam, pomeni ljubezen do domovine in je zavrnitev marksizma. Skraja se bo zdel ta korak težak, a dejansko boste zelo hitro čutili veliko olajšanje, če boste to brezkoristno breme odvrgli. Ta svetovni nazor je ponarejen steber iz papirne mase. Če ga odstranimo, se nič ne podere, se nič ne zamaje. Ta polni do vrha vse družbeno življenje, možgane, govore, radio, tisk le z nečim — z lažjo, lažjo, lažjo. Vse je potopljeno v laž, in vsi to vedo in zasebno govorijo odkrito o tem in se smejejo in izražajo svojo nevoljo, v uradnih govorih pa hinavsko oznanjajo, „kar se spodobi", in prav tako hinavsko berejo in poslušajo zdolgočaseno govore drugih — koliko družbene sile je tu zapravljene! In Vi — če razgrnete časopis ali odprete televizijski aparat — ali mogoče Vi sami verjamete, da so ti govori pošteni? Gotovo že dolgo ne več. Ta obča prisilna laž je postala najbolj mučna stran življenja ljudi v naši državi — slabša kot vse materialne pomanjkljivosti, slabša kot vsa državljanska nesvoboda. In vsa ta ropotarnica laži, ki ni za našo državno trdnost prav nič potrebna, je v rabi kakor davek v prid marksizmu. Naša država se še vedno oklepa tega lažnega svetovnega nazora in njegovih zmot. Zaradi njega morajo drugače misleči za rešetke, kajti napačen nauk ne more na ugovore in proteste odgovoriti drugače kot z orožjem in rešetkami. Opustite vendar ta obrabljeni nauk! Naj se pobere iz naše dežele kakor oblak, kakor nalezljiva bolezen! Ko se ga bomo znebili, se bomo skupaj z njim znebili tudi nuje, polniti vse naše življenje z lažjo. Potegnite z nas vseh to potno, umazano srajco, ki je popila toliko krvi, da ne pusti živemu narodnemu telesu dihati, kri tistih 66 milijonov! Ta nosi tudi celotno odgovornost za vso prelito kri. Ne predlagam Vam, da bi marksizem preganjali ali prepovedali ali proti njemu dokazovali. Predlagam Vam samo to, da sebe in svoj državni ustroj in svoje ljudstvo rešite pred njim. Za to zadošča, odtegniti marksizmu mogočno državno podporo in ga prepustiti, naj živi samostojno na svojih nogah. In naj ga vsi, ki to želijo, neovirano propagirajo, branijo in uporabljajo — seveda v prostem času in ne na državne stroške. Dosedanji funkcionarji Agitpropa bodo ob delavnikih čez dan opravljali za deželo donosno delo, resnične vrednote pridobivali (vsako delo, ki ga bodo namesto današnjega izbrali, bo veliko bolj donosno, kajti vrednost sedanjega je enaka ničli, če ni celo škodljivo), ob večerih, ob prostih dneh in med počitnicami pa bodo svoj čas posvečali ljubljenemu nauku in nesebično uživali nad resnico. Tako ravnajo npr. verniki, le da so poleg tega še preganjani. Kakšna priložnost bo to, da se bo na ta način dokazala poštenost vseh tistih, ki so med nami marksizem desetletja dolgo agitirali! (Süddeutsche Zeitung, München, 19. marca 1974.) delovnih moči potrebujejo tudi temeljne zdravstvene službe. MORAVČE. — V marcu je škof Lenič posvetil nov daritveni oltar, s katerim je moravska cerkev postala „biser naših cerkvi". S tem so bila zaključena mnoga obnovitvena dela, ki jih je z velikim posluhom za ohranitev starega in potrebam novega bogoslužja vodil arh. Tone Bitenc. Na prednjem delu oltarja je vzidan stari krstni kamen. OPLOTNICA. — Člani dramskega krožka pripravljajo pod vodstvom režiserja Milana Vidica opereto češkega skladatelja Ingriša „Tam za goro“. Sodelovalo bo 12 amaterskih solistov in pevski zbor. Za glasbeno spremljavo bo poskrbel pihalni orkester iz Slovenske Bistrice. ORMOŽ. — Podjetje Intes je dobilo kredite za gradnjo nove sodobne pekarne v Ormožu. Dosedanja je dotrajala in zahteva od delavcev velikih naporov. Nova pekarna bo imela zmogljivost 1400 ton kruha in peciva letno. Ob vsem tem pa bo delalo le 14 pekov. Zagotavljajo tudi bolj kvalitetno peko kruha. POMURJE. — Lendavska rafinerija bo letos odštela 445 milijonov dolarjev za uvoz nafte. Zaradi tega so pospešili raziskave novih nahajališč. Ob vrtinah na desnem bregu Mure so naleteli v globini 150—250 m na 20 m debele plasti rjavega premoga. Prav tako so naleteli na ogromne količine termalne vode (320 milijard m3), ki ima 70 do 90 stopinj. V Petišovcih so ob treh vrtinah v globini 1650 m naleteli na 20 milijard m3 zemeljskega plina. ROGAŠKA SLATINA. — Znana steklarna „Boris Kidrič“ je začela z gradnjo novih proizvodnih hal v svojem obratu v Bistrici. Dosedanje naprave so že zastarele in postale nerentabilne. V novih oddelkih pripravljajo stroje za izdelovanje barvnega razsvetljavnega stekla. Problem onesnaženja zraka pa rešujejo z uvajanjem električnega procesa pri topljenju stekla. mali oglasi PREVODE DOKUMENTOV, ki jih potrebujete za sklenitev zakona, vam radi poskrbijo slovenski duhovniki. Obrnite se vedno na najbližjega! ZA CERKVENO POROKO potrebujete krstni list, ki ni star več kot tri mesece: Javite se en mesec pred poroko pri duhovniku, ki vas bo poročil, da lahko uredi oklice in dokumente in se zmeni s krajevnim župnikom za kraj in čas poroke. NA VSEH URADIH, kjer yas sprašujejo po narodnosti ali državljanstvu, povejte najprej, da ste Slovenci, potem šele, da ste Jugoslovani. Pri izpolnjevanju vseh formularjev napišite pri rojstnem kraju vedno: Slove-nija-Jugoslavija. MALE OGLASE sprejema uredništvo „Naše luči" do 5. v mesecu pred naslednjo številko. Oglasi smejo obsegati največ 100 besed. Za vsebino oglasov uredništvo ne odgovarja. Cenik malih oglasov: Minimalna cena (do 20 besed) je: 40 avstrijskih šilingov, vsaka nadaljnja beseda pa 1.50 avstrijskega šilinga (ali enako vrednost v drugi valuti). Uredništvo posreduje le naslov oglaše-vavca, na druga vprašanja glede malih oglasov ne odgovarja. Kdor hoče zvedeti za naslov ogla-ševavca, naj pošlje v pismu v denarju ali v mednarodnih poštnih kuponih pristojbino za dvoje pisem v tujino. • JANKOVIČ, 17 rue de Belgrade, 54 Tucquegnieux, Francija, posreduje uradne prevode in prošnje. Pišite mu! O PREVAJALSKA PISARNA V MÜN-CHNU vam ekspresno in uradno uredi vse prevode iz slovenščine in srbohrvaščine, piše prošnje, daje informacije in poučuje nemščino po zanesljivi metodi. Dipl. filolog JOSEPH ARECH, 8 München 50, Pfeilschifterstraße 21, tel. 1413 702. • SLOVENSKI, HRVAŠKI IN SRBSKI EKSPRES-PREVODI, sodno overovljeni: sodni prevajalec in tolmač MILENA GRATZA, 8 München 50, Men-zingerstr. 195, tel. 81218 20. Končna tramvajska postaja linije 17 ali 21, nato z avtobusom 77 (Finsterwalder-straße) ali 75 (Eversbuscherstraße). • SLOVENSKE PREVODE, sodno overjene, Vam po želji oskrbi MONIKA ZIBELNIK, sodnijska prevajalka, 8 München 50, Franz-Albert-Straße 12. • SLOVENEC v Nemčiji, 42 let, 175 cm, nekadilec, nealkoholik, dobro situiran, mirnega značaja, želi spoznati preprosto in nežno dekle, staro od 28 do 35 let, po možnosti sedaj živečo v Nemčiji. Slika zaželena. Naslov posreduje uprava Naše luči, če pošljete v pismu pristojbino, kot je navedena v barvnem pasu te strani levo spodaj. (Št. 18). 9 SLOVENEC na Švedskem, 31 let, 173 cm, želi spoznati slovensko, pošteno dekle od 22 do 30 let. Misli resno na poroko in lepo bodočnost. Slika zaželena. Naslov posreduje uprava Naše luči, če pošljete v pismu pristojbino, kot je navedena y barvnem pasu te strani spodaj. (Št. 19). 9 Prodam enodružinsko HIŠO, takoj vseljivo, po ugodni ceni. Mirko Žižek, Karnerjeva 6, Yu-62000 Maribor, Slovenija, Jugoslavija. • Prodam kmečko HIŠO z gospodarskim poslopjem in vrtom, 4 km od Kranja, zelo primerno za obrtnika. Jožef Zmrzlikar, D-527 Gummersbach 1, In der Steinerwiese 3, BR Deutschland. 9 Prodamo HIŠO z gostinskimi lokali, tujskimi sobami, vrtom in sadovnjakom, ob glavni cesti Maribor— Dravograd, na Spodnji Muti št. 2. Hiša je znana po imenom „Gostišče pri lipi“ in je takoj vseljiva. Podrobne informacije daje družina Moser, D-8264 Waidkraiburg, Richard-Wagner-Str. 49, BR Deutschland. Telefon: 08638 23 10. 9 Na prodaj dve HIŠI, zgrajeni do 3. faze, ena dvostanovanjska, v Rogaški Slatini. Franc Špoljar, D-8 München 45, Harpprechtstr. 8. Telefon: 089-313 82 72 po 16. uri. ® Prodam HIŠO v gradnji (klet) v Gornji Radgoni. Ignac Kralj, Sp. Ščavnica 14, P. Gornja Radgona, Slovenija, Jugoslavija. O SLOVENCEM V PARIZU IN OKOLICI: Kdor se hoče temeljito naučiti voziti in to pri slovenskem inštruktorju, naj se obrne na FRANC AUTO ECOLE, 39 rue de Maubeuge, Paris 9°, tel. 878-95-93, metro Cadet ali Pois-sonniere. nove knjige Karel Mauser: • LJUDJE POD BIČEM Ni čudno, da je to najbolj uspelo Mauserjevo delo — Mauser je napisal preko dvajset povestnih del — tako odjeknilo v zdomstvu in doma. Ne samo, da je pisano v klenem domačem jeziku; ne samo, da je v delu nanizana cela paleta najrazličnejših značajev in usod; ne samo, da se skozi roman prepleta ljubezen med dvema človekoma: v delu je po najčistejši resnici in z veliko ljubeznijo do usode slovenskega naroda popisano, kaj se je med zadnjo vojno v Sloveniji dogajalo. Verjetno je prav to zadnje tisto, kar ljudi najbolj vabi k branju: resnično pisanje o dogodkih, ki smejo biti doma osvetljevani samo z ene plati, torej neresnično. Po nekaterih krajih v Sloveniji je roman romal od hiše do hiše, tako da so ga vsi prebrali. Ljubo Sire: © NESMISEL IN SMISEL Dr. Ljubo Sire je profesor na univerzi v Glasgowu na Škotskem. Med vojno se je pridruži! partizanom, kmalu po vojni ga je pa domača oblast zaprla zaradi zvez z zahodnimi zavezniki. V svojem delu popisuje Sire komunistično sodstvo v letih po vojni. Delo je napeto kakor kriminalni roman. Posebno vrednost mu dajejo imena resničnih oseb, tako zapornikov kot ječarjev, zasliše-valcev, sodnikov. Ves čas zgodbe je pričujoče iskanje resnice in pravice, ali kakor to naslov izraža, nesmisel in smisel nove družbene ureditve v Sloveniji. NEZNANCI Člani katerega naroda imajo bele hiše in najbolj tiha prometna sredstva? KROGLICE Gospod Poznič, uslužbenec pri neki železarni, ima danes smolo. Ko je šel po tisoč kroglic v skladišče, petsto poniklja-nih medeninastih in petsto jeklenih, mu je padel težki zaboj iz rok in tisoč kroglic se je zatrkljalo po tleh. Bile so natančno preštete in urejene v dveh predalih. Vse so enako velike in druga drugi čisto podobne. Kako naj si sedaj pomaga, da jih bo uredil v oba predala? MOŽ V DVIGALU Nekdo se vozi v svoje stanovanje vedno tako, da pritisne, ko vstopi v pritličju v dvigalo, na gumb za v 22. nadstropje, zadnjih pet nadstropij pa prehodi peš. Kadar se pelje v obratno smer, pa vstopi v dvigalo v 27. nadstropju — torej tam, kjer ima stanovanje — in se pelje prav do pritličja. Zakaj ravna tako? V KAKŠNEM JEZIKU? Pri nekem izkopavanju v Sloveniji so našli napis TUDI SUMU KURIUM. Napis so dali v študij jezikoslovcem, da bi ti ugotovili, v kakšnem jeziku so te besede napisane in kaj pomenijo. Znanstveniki so nalogo brž rešili? Kaj so ugotovili? ŽIVALSKI GLASOVI Andrej, Boris, Ciril, Dušan in Edo živijo na veliki kmetiji. Vsak od njih ima na skrbi po eno žival in sicer sledeče in v tem vrstnem redu: psa, mačka, ovco, telička in oslička. Ko priredijo na kmetiji pusta, se vsak od petih fantov preobleče v eno od teh živali, vendar ne v tisto, katero ima on na skrbi, in posnema glas ene teh živali, pa spet ne tiste, za katero on skrbi, pa tudi ne tiste, v katero se je preoblekel. Andrej je preoblečen v telička in bleja, Dušan se preobleče v tisto žival, katere varuh je fant, ki laja, Ciril pa je preoblečen v tisto žival, ki jo ima na skrbi fant, ki mijavka. Katero žival posnema vsak fant? MERJENJE VIŠINE Nekemu slikarju so naročili, naj prenovi notranjost stolnice: prebarvati mora stene, pa tudi obnoviti vse okraske na njih. Preden prične z delom, se znajde pred veliko težavo. Vsi načrti cerkve in vse mere notranjščine, ki ima nepravilne oblike, so se že pred časom izgubili. Ker je moral, preden bi postavil odre, slikar zmeriti različne višine do stropa, kar bi zahtevalo mnogo truda in denarja, je prosil svoje znance, če bi mu mogel kdo svetovati kakšen bolj preprost in bolj cenen način merjenja. Res mu je dal neki znanec nasvet, ki ga je ta takoj uporabil. Kaj mu je nasvetoval? TEHTANJE Neka gospa mora stehtati nekaj paketov, katerih vsak tehta več kot en kilogram in manj kot dva. Ima pa le pisemsko tehtnico, ki more stehtati le predmete, težke 1 kg ali manj. V pisarni najde gospa tehtnico, ki je prav taka kot njena. Vendar ne odneha. Kmalu potuhta rešitev. Kakšno? REŠITEV PREJŠNJIH UGANK PIRHI: Devet. Pri osmih pirhih se more zgoditi, da sta slučajno po dva rdeča, modra, zelena in rumena. Deveti pirh je pa prav gotovo ene od štirih navedenih barv. ŠAHOVSKI KONJ SKAČE: Zaporedje polj je: 1, 12, 19, 8, 5, 14, 17, 6, 3, 10, 13, 16, 7, 4, 15, 18, 11, 2, 9, 20. PADALEC: Petrič je nevznemirljiv in ne izgubi miru ob ničemer. Pozna natančno ritem svojega srca. Zato more, ko šteje bitje žile na roki, z največjo natančnostjo ugotoviti čas treh minut. LETNICA: 1870. Erscheinungsort: Kiagenfurt. Verlagspostamt: A-9020 Kiagenfurt. P. b. b. SLOVENSKI DUHOVNIKI PO EVROPI ANGLIJA Msgr. Ignacij Kunstelj, 62 Offley Road, London S.W. 9. (Tel. 01-735-6655). AVSTRIJA Ciril Lavrič, Kirchenstraße 1, 4053 Haid bei Ansfelden. Martin Belej, Enzenbach, 8112 Gratwein bei Graz (Tel. 0 31 24 - 23 59). Anton Miklavčič, Kappelleng. 15, 9800 Spittal/Drau. (Tel. 0 47 62 - 3 34 62). P. Stefan Kržišnik, Zist. Stift. 6422 Stams, Tirol. Alojzij Sterle, Kolonitzplatz 1, 1030 Wien 3. „Korotan“, Albertgasse 48, 1080 Wien VIII. Slovenski socialni urad, Seitzerg. 5/11. 1010 Wien I (za cerkvijo Am Hof). Janez Žagar, Bahnhofstr. 13, 6800 Feldkirch, Vorarlberg. BELGIJA Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, B-4000 Liege. (Tel. 04/23-39-10). Kazimir Gaberc, rue L. Empain 19, B-6001 Marcinelle. (Tel. 07/36-77-54). FRANCIJA Nace Čretnik, 4 rue St. Fargeau, 75020 Paris. (Tel. 636-80-68). Jože Flis, 7 rue Gutenberg, 75015 Paris. (Tel. 577-69-93). Stanislav Kavalar, Presbyters Ste. Barbe, rue de Lens, 62680 Mericourt. Anton Dejak, 33 rue de la Victoire, 57710 Aumetz. Msgr. Stanko Grims, 259 bis Avenue de l’Europe, 57800 Freyming-Merlebach. Franjo Pavalec, 8 Avenue Pauliani, 06000 Nice. ITALIJA Franc Bergant, Via dei Colli 8, 00198 Roma. (Tel. 845-0-989). NEMČIJA Dr. Janez Zdešar, 8 München 2, Schubertstr. 2-1. (Tel. 089-53 64 53). Mirko Jereb, 28 Bremen 1, Kolpingstr. 3. (Tel. 0421 — 32 8410). Ivan Ifko, 43 Essen-Altenessen, Bausenhorststr. 2. (Tel. 0201 -34 40 45). Pavel Uršič, 42 Oberhausen 11, Oskarstr. 29 (Tel. 02132 - 6 26 76). Ludvik Rot, 5 Köln 1, Norbertstr. 25. (Tel. 0221 - 24 38 89). Jože Bucik, 5 Köln 1, Norbertstr. 25. (Tel. 0221 -24 38 80). Dr. Edo Škulj, 6 Frankfurt 70, Textorstr. 75-II. (Tel. 0611 - 61 37 22). Jože Cimerman, 68 Mannheim, A 4, 2. (Tel. 0621 - 2 85 00). Ciril Turk, 7 Stuttgart 1, Stafflenbergstr. 64. (Tel. 0711 - 23 28 91). Janez Demšar, 7417 Pfullingen, Burgstr. 7. (Tel. 07121 - 7 75 25). Dr. Franc Felc, 798 Ravensburg, Ra ueneggstr. 13. (Tel. 0751 -2 20 00). Feliks Grm, 807 Ingolstadt, Hohe Schulstr. 3 1/2. (Tel. 0841 - 34 2 74). P. Janez Sodja, 8 München 80, Röntgenstr. 5. (Tel. 089-98 19 90). Dr. Branko Rozman, 8 München 2, Schubertstr. 2-I. (Tel. 089-53 64 53). Štefan Vereš, 1 Berlin 61, Methfesselstr. 43, Kolpinghaus. (Telefon 030 -785 30 91 do 93), in 1 Berlin, Kolonnenstr. 40. (Tel. 030 - 784 84 34). NIZOZEMSKA Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie. ŠVICA P. Fidelis Kraner, Postfach 191, Seebacherstraße 15, 8052 Zürich. (Tel. 01 /50 31 32). P. Angel Kralj, Kapuzinerkloster, 4500 Solothurn. (Tel. 065/2-19-55).