-----    279   -----
Znanstvene stvari.
Sporočilo
o XVII. odborovi skupščini Matice slovenske.
v Ljubljani 1. avgusta 1870. 1. (Dalje.)
Konečno imam še sporočati o rokopisu „Vo cinik o vi h pesmi", ki je na dnevnem redu pod št. 6. Da slavni odbor izve, o čem se suče ta stvar, treba se mi zdi razgrniti mu zgodovino tega rokopisa. Bivši ljubljanski knjigotržec O. Wagner je bil Matici za prodane knjige dolžan 74 gold. 68 kr. Ko je iz Ljubljane zginil, zarubila je Matica 9. maja leta 1867. njegovih knjig za oni znesek. Med temi knjigami bil je tudi omenjeni rokopis, kterega je bil Wagner kupil od M. Kastelca, ker je imel namen, Vodnikove pesmi na svetlo dati.
Vsled sodnijske razsodbe je Matica dobila pravico do te zastavščine; c. kr. aodnija je javno dražbo in prodajo te zastavščine nastavila in razglasila na 3. dan marcija meseca 1868. leta; pri tej dražbi je Matica skoro vso zastavščino kupila sama in za Vodnikov rokopis dala 20 gold.
Dan pred javno dražbo je ranjki M. Kastelec Ma-tičinemu odboru poslal dopis, v kterem trdi, da je Wagner od njega kupil le pravico do založbe, in se zavezal dragoceni rokopis njemu zopet izročiti, ter da to more pismeno dokazati.
Da-si tudi je M. Kastelec pravico do lasti rokopisa, ako si jo je bil re3 tudi pridržal, zgubil s tem, daje Matica rokopis kupila na javni izvršilni dražbi, vendar je odsek za izdavanje knjig v X. odborovi skupščini nasvetoval odboru, naj se ta rokopis po dovršenem natisku izroči M. Kastelcu, ako s pismi, kterih omenja v svojem dopisu, dokaže resnico svoje trditve, in da obljubi, rokopis izročiti c. kr. licealni knjižnici, v kteri naj se hrani. — Odbor pa je bil sklenil drugače, in sicer tako-le: „Naj se odsek za izdavanje knjig najprej prepriča o g. Kastelčevi pravici do rokopisa; a g. Kastelec omenjenih dokazov ni izročil niti odseku niti odboru.
Odsek za izdavanje knjig, pooblaščen v IX. odborovi seji, v prvi polovici marcija meseca 1868. leta izroči g. Fr. Levstiku, da ga uredi za natis, kakor se je bil odsek dogovoril ž njim. Grosp. Levstik je prevzel rokopis. Odsek mu je določil 100 gold. nagrade, s ktero je bil g. Fr. Levstik zadovoljen.
21. junija 1869. leta je g. Levstik svoj rokopis izročil odboru, ki se isti dan nese v tiskarnico. Izvirni rokopis si pa pridrži, češ, da ga potrebuje pri popravljanji. Sredi meseca septembra 1869. leta tisk dospč do 7. pole; pri 8. poli pa se popolnoma ustavi in počiva do srede meseca novembra, ker g. Levstik korekture 8. pole cel mesec ne pošlje v tiskarnico. Da se tiskanje vendar-le dovrši, odsek za izdavanje knjig sklene, naj se tiskarnici naroči, da dalje stavi in popravo pošilja tajniku, g. Levstiku pa to naznani. Za popravljanje bilo je pa treba izvirnega rokopisa. Tajnik piše g. Levstiku ter ga prosi, naj mu pošlje rokopis. Došel je ustmen odgovor, da tega ne more; tajnik mu 13. novembra piše drugo pismo, ki se glasi takole: „Castiti^ g. Fr. Levstik! Za nekoliko časa neobhodnje potrebujem izvirnega rokopisa Vodnikovih pesem; prosim Vas toraj, izročite ga strežaju, ki Vam prinese ta listek/' Toda strežaj tajniku prinese pismo nazaj z g. Lestikovim^ pisanim pristavkom: »Tega ne morem. Moj rokopis pojde tiskarnico." —
V XVI. odborovi skupščini 23. dec. 1869.  1. bilo
je  sklenjeno od g.  Levstika  Vodnikov rokopis  nazaj zahtevati, ako ne drugače, po pravdniški poti.
Predno se je pričela ta stvar obravnavati, prejeli smo od g. Levstika dopis, od 28. dec. 1869. 1. takole glaseč se:
Slavni odbor!
„Zvedel sem , da me slovenske Matice odbor misli tožiti zaradi lastnine Vodnikove zapuščine.
Jaz nisem nikakor trdil, daje lastnina te zapuščine moja, niti zdaj ne trdim. Tukaj izrekam, da nisem nikoli mislil, niti zdaj ne mislim, si. odboru slov. Matice delati kakoršne koli zapreke, ako bi si zakonito lastnino te zapuščine hotela kako pridobiti in da bi jej v tem poprej pomagal, kolikor bi bilo v mojej moči* nego zaviral".
Dva dni pozneje pa nam je došel od g. Levstika sledeči dopis:
„Tukaj vračujem slavnemu odboru slov. Matice 45 gold., kolikor mi je namreč do zdaj več izplačala, nego mi je bila iz početka dovolila za uredovanje samih pesnij brez komentara, brez životopisa in brea prozaičnih Vodnikovih spisov.
Daljši dopis o tem jutri ali pojutranjem pošljem si. odboru".
Tega obetanega dopisa do danes nismo prejeli; g* Levstiku pa smo 2. januarija 1870. 1. potrdili, da smo prejeli navedena dva dopisa in 45 gold., ter mu naznanili, da ju Matičinemu odboru predložimo v prihodnji skupščini, to je, današnji.
To so spisi, ki jih o tej stvari hrani Matičina re~ gistratura.
Naj slavni odbor toraj danes izreče, kaj je storiti da Matica dobi svoj rokopis Vodnikove zapuščine? — Odbor po nasvetu g. dr. Kreka sklene, da se dragoceni biser prvega našega pesnika vrne Matici, nastopiti sodnijsko pot s pristavkom, da se čudi, kako g. Levstik po časniku more razglašati stvari iz Vodnikove ostaline, do ktere nima nobene pravice.
Ko je bilo to sporočilo dovršeno, prejel sem naslednje pismo:
Slavno društvo, visokočastiti gospodje!
„Dragocenemu listu Vašemu od 26. aprila 1870. L št. 123 odgovorim žalibog nekoliko prepozno, sledeče kratke opombe:
S praznima rokama stopiti pred slavno, po zaslugi visoko čislano društvo nisem hotel; evo ti vzrok, da seje odgovor zakasnil. Nadjam se, da mi to, glede; na priložena dela, ne bode za zlo vzeto. Dela omenjena pak so: Uvodivna (pesem) je prva. Ta govori površno o tem, ker ima slediti v knjigi. Potem nastopi 6 spevov Ilijade Homerove, ki so: prvi, tretji, peti, dvanajsti, štirinajsti in devetnajsti spev. Zadnji je bil v „Novicah" 1852. leta že natisnjen. Nekoliko popravljen — mislim, da ne na škodo — se tu na novo prikaže. — Tretje delo je (pesem) dovršivna. S to slovo dam in vzamem, ker dvomim, da bi še kaj prišlo. Glava moja je prestara in čez mero navadno trudna. - Četrto delo zadnjič je: zbirka 22 glos raznega zadržaja in raznih razmer, šaljive igračice, kar so glose skoro sploh. V njih sem tu in tam ktero izustil, na koje bistvo in resnico ne prisežem. Kdor jih hoče brati in citati, temu jih Bog blagoslovi. Prazne niso, upam, da bodo misli prebujale, in ravno to je bila moja namera. Glavni vzrok mojemu trudu pa je bil Janežičev -„cvetnik" 1868. leta. — S tem delcem sem hotel dansko dokazati, da ni ravno vselej gotova resnica, kar kodkada mimogrede kakov učen in zaslužen mož izreče, ker mu zna tudi spodrkniti, kakor nam drugim Evinim sinovom.
280   -----
To je vse, kar imam za zdaj omeniti; ako mi po-szifteje ktera skoči v puhlo glavo, popadem jo za rep in Vaši presodbi postavim v izgled Vaš sluga ponižni
Jovan Vesel- Kose s ki".
3. O računu, ki ga je o M. Debeljakovi zapuščini položil pooblaščenec g. A. Lesar, je v imenu gospodarskega odseka poročal g. Iv. Viihar, da je popolnima v redu. Iz tega naj povemo , da je Matici po Magodusnem dobrotniku došlo 8243 gold. 91 kr., in morda jej dojde še nekoliko obresti, ako italijanski diržavni zbor sklene, da se še plačajo zapadle obresti tmdi od obligacij v Milanu prodanih, ki so bile po 31. decembru 1869. 1. oglašene za unifikacijo. Pooblaščencu odbor za zdaj izreče zahvalo, da je vravnal zapuščino, s pristavkom, da se na njegov trud ozir vzame pri določbi nagrade za 1870. leto.
(Konec prihodnjič.)