Poštnina plačana v gotovini. I" ^ Z E M A IM DOH ŠTEV. 6 JUNIJ 1940 ------ LETO XI. že sedaj določite dan, ko si boste s svojci ogledale d shi ve ese e Povsod mnogo novega, koristnega, dobrega, posnemanja vrednega. Na železnicah polovična voznina. Kuponi vstopnic todo izžrebani. Ob večerih bo zabaval ,,TOTl TEATER". V splošnem je posvečen ve'esejem industriji, obrti in trgovini. Se posebno za gospodinje in ženski svet pa bo poučna Razstava o zaščiti pred napadi iz zraka v paviljonu važna razstava Naša vsakdanja hrana v paviljonu ,,K" in zanimiva M O d a v paviljonu ,,IVI". Kaj ga najbolj draži. Starejša gospa uslužbencu pri dvigalu: «To mora biti res zoprno — venomer se voziti gor in dol, kajne?« Uslužbenec: «Da, milostljiva.* »Kaj je pri tem najbolj zoprno? Kadar se peljete dol?* »To ne, milostljiva?* »Torej kadar se peljete gor?» »Tudi ne.* «Aha, ustavljanje?* »Tudi ne, milostljiva.« »Torej kaj vam je najbolj neprijetno?* »Izpraševanje, milostljiva.* Živahen promet. Dva smučarja prisopihata na postajo, kjer ju pozdravi železničar: Redna sfofica OfUi rt«. S Br. 31410 Jat 24. XII. 1933. »Saj ni bilo treba tako hiteti. Do vlaka je še dovolj časa!« »Hvala Bogu. In kdaj odhaja?* »Jutri dopoldne. Ob enajstih in pet minut!* Uradna. Pri izplačevanju podpor je finančni urad zahteval, naj prosilka prinese od občine potrdilo istovetnosti, sicer se ji podpora ne more izplačati. Novo-pečeni župan je napisal potrdilo takole: «Dajte ji, to je ona, da bo mir z njo!» Brez kravate. Neki urednik je prišel ves navdušen v uredništvo in se je že med vrati bahal: «Ves čas se mi je v tramvaju smehljala lepa deklica, pa kaj pravim — lepa?! Krasna je bila. Vso pot je gledala samo mene in se smehljala.« «Prijatelj,» ga je ohladil zavidljivec, «kako bi se ne smejala, ko si pozabil kravato!* Ko bi bil radoveden ... «Radoveden sem, kaj bi vi storili, ako bi vas poljubil,* je rekel mladenič gospodični, s katero sta šla skozi globok gozd. »Ko bi vi bili res radovedni,* je zardela gospodična, »bi to že davno vedeli.* Energičen soprog. On: «Kdaj se vrneš?* Ona: «Kadar bom hotela!« On: Ampak ne pozneje!« Ni jasno povedal. Tonček je nesel očetu kosilo in se je spotoma ustavil pri delavcu, ki je čistil kanal. «V tale kanal je padel mojemu bratu stotak,« je rekel z zanimanjem. Delavcu so zažarele oči. «Podvizaj se s kosilom, fantek, da se ne ohladi!« Čez pol ure se je Tonček vrnil, in delavec je še zmerom čistil kanal. «Ali veš zanesljivo, da je padel tisti stotak semle v ta kanal?* je vprašal dečka. «Prav zanesljivo,* je odgovoril Tonček, «ker sem sam videl očeta, ko ga je vlekel iz kanala.« Tašča. »Kje boste živeli zdaj, ko ste omožili obe hčerki?* »En zet hoče, da bi bila v Mariboru, drugi pa spet, da bi bila v Zagrebu.* «To imate res idealna zeta.* »Čakajte. Tisti iz Maribora hoče, da naj bom v Zagrebu, oni iz Zagreba pa hoče, da bi bila v Mariboru.* ki lahko pravilno žveči hrano! Slabo pregrizena hrana obtežuje želodec in večkrat povzroči obolenje. Zaradi tega pazite zlasti na nego zob in se varujte zobnega kamna, ki lahko razmaja zobe in povzroči, da pre-rano izpadejo. Trdni in zdravi so samo tisti zobje, ki so brez zobnega kamna. Uporabljajte za nego zob vedno Sargov Kalodontl Ta izvrstna zobna pasta vsebuje sulforicin oleat, ki razkraja polagoma, vendar zanesljivo, zobni kamen in prepreči njegovo ponovno tvorjenje. SARGOV KALODONT zobnemu kamnu Znanje in uslužnost Večkrat človek išče službo, pa je ne najde. Včasih pa mu jo nakloni slučaj, kadar ni ravno na poti z namenom, da bi jo iskal. Pa vendar to ni gol slučaj, kakor bomo videli v sledečem primeru. JJolenjska železnica teče po prijetni dolini; ob njej se vijejo bele ceste in bistri potoki. Na gričih so stare graščine, ki prehajajo zapovrstjo v druge roke, ker pravih graščakov ni več. Ni še tako dolgo tega, ko je neka taka graščina dobila novega lastnika. Pod njo gre bela banovinska cesta, ob kateri si je marljiv obrtnik sezidal lično hišico. In ker ima okrog nje tudi precej sveta, si hoče urediti tudi lep sadni vrt. Sam sadi mlada drevesa. Toda znano je, da naši ljudje ne znajo pravilno saditi dreves. Mislijo, da je dovolj, če izkopljejo jamo in zasadijo vanjo drevesce. In tako je bilo tudi pri tem sicer tako marljivem in podjetnem podeželskem obrtniku, ki je sadil okrog svoje nove hiše sadna drevesa. «Dober dan!» ga ogovori še mlado, a zrelo dekle. «Tega pa ne delate prav. Vi devljete drevesca v izkopane jamice, jih zasujete s prstjo in pritlačite. To ni dobro. Korenine morajo dihati in dobivati čim več vlage, kadar dežuje. Zato je treba okrog vsajenega drevesca prekopati v premeru t metra kolobar zemlje, jo lepo narahljati in narediti na vrhu nekako okroglo kotanjo, kjer se bo nabirala deževna voda in poni-kala ob deblu med korenine. V to kotanjo morate devati tudi gnoj, zakaj gnoj in voda sta prehrana drevesu. Moj znanec je to videl na Štajerskem in bral v poljedelskih knjigah. Rastline in drevesa so prav tako potrebna nege, kakor živa bitjaL« Ko je dekle tako poučevalo, je vse to opazoval novi lastnik bližnje graščine, ki je prišel slučajno mimo in se tam ustavil. «To je pa res, Janez, to dekle ima prav. — Od kod pa si, dekle?* «Tamie iz M. Grem na županstvo, pa me veseli sadjarstvo in sem se tu ustavila.> «Imate pri vas doma gotovo lep vrt?» «0 ne, bajtarji smo, ampak rada berem o vrtnarstvu in žal mi je, da nimam vrta, ki bi ga z ljubeznijo obdelovala in gojila. Ampak moj prijatelj je bil v službi pri nekem vrtnarju na Štajerskem in se na to razume.« «He, to je pa tvoj fant, kajne!« «No, poznava se in rada bi se vzela, če bi dobil službo, da bi mogla živeti.* In potem je novi tgraščaks dekle iz-praševal še natančneje o razmerah nje in njenega fanta ter nazadnje rekel: «Veš kaj, dekle. Reci svojemu fantu, da bi ga jaz vzel v službo tamle na svojem posestvu. In če bo priden, bo lahko ostal pri nas, dokler bo hotel. Pa vzeti te bo moral potem, in mi bosta oskrbnika na tejle graščini.« In gospod je prizadevnemu in uslužnemu dekletu še v roko segel, pa sta se domenila, da bo prišla s svojim fantom drugi dan k njemu. Tako se je tudi zgodilo. Fant je stopil v službo, in čez pol leta je bila poroka. Po skusite enkrat sami. Kanite malo Scherk Gesichtswasser na košček vate in obrišite počasi s tem svoj obraz. Takoj boste občutili, kako se Vaša koža polni z oživljajočo krvjo. Če potem pogledate ta košček vate, boste z nepri-jetnom občutkom opazili, da je popolnoma črn. Toliko nesnage je v porah, ki je niste mogli odstraniti s sredstvi, na katera ste se navadili. Čista koža je pa predpogoj za lepoto. Scherk Gesichtsvvasser se vpija globoko v pore, raztaplja soje-dice, mozolje in nesnago ter pravi kožo temeljito lepo, gladko in nežno. Vaša S C h G I* k koža spet lahko diha, Scherk Gesichts- Q e SIO h "t"S |||ini|IIIMHHHIIUIIIIHIIIIIIIIIIIHIIIHIIIIIMIIIIMHIIIIIIIIIIUMMIIMIII wasser jo osveži, ozdravi in pomladi. VVasser /^atlat je malček bolan Težke čase preživlja mati, ki ima bolnega dojenčka. Otročiček je siten, se premetava, joče in ječi, ne more pa povedati, kaj mu je. Kadar otrok joče in je nemiren, pa ni lačen, naj mati pogleda, ali ni morda moker. Ali pa se je vtihotapila med plenice bolha, ki ga grize? Ali pa tišči morda gumb ali guba plenice ali pa oster rob? Zakaj otrok je za vse to zelo občutljiv. Če se je mati prepričala, da je vse v redu, potem je otročiček najbrže bolan. Zmeri naj mu temperaturo. Otroku merimo toploto v danki. Pri tem moramo biti zelo previdni, da ne ranimo danke. Toplomer operemo in namažemo z vazelinom ali pa z oljem, preden ga uporabimo. Vsaka mati mora vedeti, koliko je normalna temperatura otroka; navadno znaša okrog 37 stopinj. Če ima otrok zvišano temperaturo, potem je najbolje poklicati zdravnika. Otrok ima zelo nežen in malo odporen organizem, zato vprašajmo v vsaki bolezni za nasvet zdravnika. Mnogo mater pa je, ki živijo daleč od zdravnika; takim podajamo nekaj nasvetov, kako je ravnati z dojenčkom pri lažjem obolenjn. Najpogostnejše so motnje v prebavilih. Otroka zavija po trebuščku, otrok krči in steguje nožice in krčevito joka. Časih je jok tudi sunkovit; otrok se že skoraj umiri, hipoma pa spet na ves glas zakriči. Takemu otroku ovi jmo toplo trebušček in mu dajmo _ man j hrane, kakor običajno. Posebno je paziti, da je posoda, iz katere pije, čista, da je mleko sveže in zdravo. Po blatu potem spoznamo, ali je otroka grizlo po drobovju, kajti blato nima več svoje običajne barve. Če je otrok zaprt, mu damo nekaj surovega sadnega soka in mlečnega sladkorja. Če tudi to ne pomaga, mu napravimo klistir z mlačnim kamilič-nim čajem. Ako ima otrok drisko, mu ustavimo vso hrano in dajemo vsako drugo uro osminko litra ruskega ali kamiličnega čaja, oslajenega samo s pol kocke sladkorja. Če ima otro"k poleg tega tudi krče, dodamo lahko malo kumine ali janeža. Paziti pa moramo, da je trebušček zmerom pokrit; tudi v tem primeru so topli suhi ovitki prav priporočljivi. P&Sb&r*-! Darmol, sredstvo za odvajanje se često potvarja. Radi tega pazite pri nakupu, da nosi vsaka tableta besedo Darmol in zarezo v obliki črke T. Zahtevajte samo originalni Darmol, Če je dojenček nahoden, mu brišemo nosek s posebnim robčkom, ki ga uporabljamo samo zanj. Robček naj bo mehak, čim bolj izprano je platno, tem bolj mehak in voljan je. Nosek mu namažemo z vazelino, na blazino ali v bližino posteljice pa nakapamo nekaj kapljic evkaliptovega olja. Vnete oči brišemo s čisto krpo, namočeno v topel kamilični čaj. Če pa otročiček kaš-lja in mu v prsih hrope, pokličemo zdravnika, ker je nevarnost, da je pljučnica. Če otrok nima vročine, vendar pa kašlja, potem časih zadostuje, da razobesimo v sobi mokre brisače, ki smo jih namočili v terpentinovi vodi. (JNa liter vode damo deset kapljic ter-pentinovega olja.) Od mokrih plenic vneto kožo ali za ušesom ali pod pazduho namažemo z vazelino ali dobrim olivnim oljem. Koža se dojenčku prav Ne pozabite! Najceneje in najbolje ohranja mladostno svežost in prožnost izprehod. Ako pošteno korakamo, delujejo vse mišice, čutimo se olajšane in okrepljene. Navadimo se iti vsak dan zjutraj ali vsaj zvečer za pol ure, bolje seveda za celo uro na izprehod. rada vname, če ga po kopeli premalo obrišemo. Pri vsakem težjem obolenju pa nemudoma pokličemo zdravnika. Umrljivost dojenčkov je pri nas neverjetno velika. Brezbrižnost staršev je največkrat vzrok, da mlado bitje ne dozori. Spoštovati moramo življenje in ga skušati ohraniti, pa naj si bo to zvezano s še tako velikimi gmotnimi sredstvi. Gmotna sredstva je še kako mogoče nadomestiti, mrtvemu telescu pa ne morete nikoli več vrniti življenja. Bolnega dojenčka varujmo pred vetrom. Če nima zvišane temperature, ga peljimo vzlic temu na izprehod in ga kopljimo kakor običajno, samo paziti moramo, da ga ne prehladimo. Bolnega otroka ne smemo nositi in gugati. S tem mu nič ne koristimo, samo razvadimo ga, in potlej bo hotel biti vedno na rokah. Telesno zdravje in duševno ravnovesje vplivata zelo blagodejno na obraz. Kdor je vesel in dobre volje, je vselej lep. a Preprečiti bolezen ali katero koli nevšečnost je lažje, kakor jo zdraviti. To dejstvo je zlasti važno pri negovanju obraza, obvaruje nas, da se prezgodaj ne postaramo in ne izdajamo po nepotrebnem denarja. * Če hočete lepo negovati lase, si morate lase in glavo umivati vsakih štirinajst dni Po umitju uporabite vselej kako vodo za lase. Če imate prli-ljaje, uporabljajte za lase vodo, ki vsebuje glicerin ali beljak. Za lase, ki imajo premalo maščobe, je potrebno kako olje (arnikovo itd.). Preveč suhe lase moramo ščetiti z raztopino iz po 10 g r ricinovega olja, milnega špirita in bencojeve tinkture ter 100 gr alkohola s primesjo malo lavendlovega olja. Mastne lase umivajmo vsak teden z žvepleniin milom ali z boraksovo vodo. Po umitju je treba lase pošteno izplakniti in potem masirati %\m m obla$4 Včasih nam kaka zadeva ni po godu, pa jo brž odložimo na poznejši čas. Na žalost pa se te stvari ne odložijo samo, temveč se skoraj vedno v kratkem pozabijo, kakor da jih sploh nikoli ni bilo. Na štedilniku vre voda. Gospodinja odmakne lonec na kraj štedilnika in misli: «Moram še hitro v spalnici odpreti okna, preden daim zelenjavo kuhat.* Medtem pa steče otrok k štedilniku, potegne v svoji nerazsodnosti vrelo vodo in se hudo in nevarno opeče. V zalogi živil je sladkorja ali soli že na malem. Druge krati si gospodinja takoj napiše,, kaj manjka, v trenutku pa se ji ne ljubi — misli si: «Bom pozneje zapisala.* Pozneje pa pozabi in pri nakupovanju se potem ravno na to ne spomni, kar bi bilo najbolj potrebno in kar si je zamudila napisati. Toda v kako mučen položaj lahko pride pozneje gospodinja, ker nima sladkorja ali soli. Trgovine so — zvečer — zaprte, pa ni soli za pripravo večerje. Pride pismo znanca ali sorodnika. Žalostno nam piše ali pa je bolan, tako da sklenemo po prečitanju pisma, da bomo takoj odgovorili. Toda dan mine — saj je toliko reči, ki nas odvračajo od pisanja — odgovora ne napišemo. Za nekaj vrstic, za nekoliko sočutnih besed bi imeli dovolj časa, toda odložili smo. Minejo dnevi, pre-tečejo tedni, pisma nismo napisali, ker nas je bilo pozneje sram, da ga nismo takoj napisali. Koliko nežnih niti se pretrga, ker ne napišemo takoj nekaj besed, temveč samo odlašamo! Otrok, ki hodi v šolo, potrebuje denarja za nov zvezek in za peresa ter prosi mater. Toda materi se slučajno noče iti v drugo sobo po svojo denarnico. «Jutri zjutraj,« meni mati, »preden pojde otrok v šolo.« Ampak dru- Srečen zakon z malo zobne kreme 0 D 0 L! Nasmejana usta z blesteče belimi zobmi mnogo pripomorejo do harmonije v zakonu. Zobna krema ODOL prinaša to srečo. S svojo razkošno peno čisti ODOL zobe, krepi dlesni, preprečuje škodljivi zobni kamen in napravlja Vaše zobe blesteče bele. 1 TUBA ODOL-A VELJA PO KOLIČINI IN UČINKU ZA 2. go jutro mati na to ne misli, otrok pa tudi ne. V šoli pa otrok pogreša zvezek, pogreša peresa, in učitelj da otroku ukor. Kako zelo lahko tak ukor boječega otroka potre, tega naj-brže pozabljiva mati ne pomisli. Zmeraj in vedno tisto «pozneje!» To je povzročilo v življenju že mnogo škode, tako da bi se mi vsi že laihko navadili, da bi vsako reč takoj izvršili. Prav tako kakoir pri odraslih je tudi pri otrocih. Otroci kaj radi odlašajo naloge za šolo, ker jih morda mika sonce, da bi šli ven, ali pa tova- riši, ki se zunaj smejejo in igrajo. Toda zaradi nestorjenega dela se med igro ne morejo od srca veseliti. To, kar bi bilo najprej veljalo samo kratek sklep, teži kmalu otroka kakor težko breme. Zvečer pa je otrok truden in, če se potem mati huduje, napiše nalogo slabo in površno, tako da drugo jutro graja v šoli ne more iz-ostati. Vprav to, česar ne delamo radi, bi morali najprej storiti. 1 »J "f J Ji KH kVil I^IS ifl KA2 )j f^JH PRENOS MISLI Sprla sta se. Ivan je odšel in skoraj zaloputnil vrata na hodniku. Eva stoji pri oknu, z jezo in ljubeznijo v srcu. Kaj sedaj? Kaj sedaj — —? premišlja in zre na cesto. Dvoje je mogoče: ali bo Ivan šel, ne da bi se še enkrat ozrl, — potem je surovež, s katerim ni nič izgubila, potem je lahko vesela, da se ga je iznebila. Ali pa se bo še ozrl na okno... Potem se mu zdaj ne bo pokazala, pač pa ga bo jutri zjutraj takoj poklicala po telefonu, bo zelo nežna in prijazna in bo spet vse lepo uredila. Tako je naglo pomislila. Sekunde bežijo, hkrati vstaja v njej grozen strah. Če pojde Ivan kar tako naprej —? Saj je mogoče, da ima še kaj drugega v glavi. Moški so večkrat tako čudni... Zdajci se je nečesa domislila: Ivanu bo sugerirala, da se mora ozreti k njej na okno. Nekoč je nekje brala, da je nekaj takega mogoče, neki prenos misli na drugega. «Jaz imam močno voljo,» govori na pol glasno sama pri sebi. «Prav gotovo ga bom pripravila do tega, da se bo še ozrl k meni na okno. Vem, da ga bom k temu prisilila z močjo svojih misli...!» Trdno sklene roke in nervozno cepeta z nogami. V tem trenutku stopi Ivan iz hiše na ulico... Slabe volje je, ker ga je Eva kar tako pustila, da je odšel, in mu ni privoščila lepe besede v slovo. Zares, prav zares je hud. Stopa z dolgimi koraki, da bi čimprej prišel s prizorišča svoje nesreče. Zdajci mu pade kaplja na klobuk. Nesramnost! Nekdo zaliva cvetlice na balkonu in pri tem ne pazi. Ivan se vstavi in gleda kvišku, da bi koga našel, na katerega bi vsaj deloma stresel svojo nejevoljo. Toda nikogar ne vidi; svojo jezo mora odnesti s seboj. Pozneje jO je poskusil utopiti v kozarcu vina, pa se mu ni posrečilo. Misli so mu neprestano rojile okrog Eve in okrog prepira z njo. Sklenil je, da ji bo čez tri dni telefoniral, če se ona prej ne oglasi. Tega se je bal, ker je bila Eva svojeglavka. dovršene pisalne stroje dobite pri Zki Rut CA. j&Mtm ftodiSUU.10 Telefon H. ZZ-6B 168 Zato je bil Ivan nadvse presenečen, da mu je že drugo jutro telefonirala, vsa pohlevna, prijazna in dobra. Popoldne je šel že ponjo, da pojdeta na izprehod. «Povej vendar,* jo je vprašal, «mislim namreč, da je to zelo lepo, da si mi tako hitro telefonirala, ampak je pa tudi tako nenavadno. Tu mora biti neki vzrok. Povej mi, kaj te je k temu nagnilo!?« Po kratkem obotavljanju mu Eva pove, kako je mislila na dve možnosti, da se bo Ivan ozrl ali pa šel kar tako naprej, in na prenos misli. In potem je spoznala — mu je rekla vsa srečna — da se oba strašno lepo skladata, zakaj Ivan je kakor občutljiv instrument prestregel nihanje njenih misli in se ravnal po njih. «Kajti doslej, veš, hočem biti čisto odkritosrčna, doslej sem te imela vedno za človeka neobčutljivih živcev, za brezobzirneža, kakršni so večkrat moški... Zdaj šele vem, da si zame tisti pravi!* Medtem ko je to govorila, je začelo lahno kapljati na nju. Lahkomiseln prijatelj cvetlic zaliva na balkonu in spravlja v nevarnost Evin novi plašč. Ogorčeno pogleda kvišku, Ivan pa je nenavadno miren in ravnodušen. «Ampak pusti, Eva, prosim te,» jo je miril, «pusti, naj zaliva cvetlice! To je vendar lepo, če raste na balkonu tako nekaj zelenega in pisanega. To vendar ne sme usahniti, tega bi bilo škoda. Pusti, naj zaliva; kdo ve, čemu je to dobro...» Poročile so se naročnice: gospodična Marijana Begu-ševa z gospodom Ferdom Pirnatom iz Dol. Toplic, gospodična Marica Česnova z gospodom Ivanom Filipo-vičem iz Kranja, gospodična Dragica Hribarjeva z gospodom Boškom Eadženovičem, trgovcem iz Beograda, gospodična Ivanka Kacinova z gospodom Francem Robinom, ž and. podnar. iz Begunj, gospodična Vida Klemenčeva z gospodom Vilijem Štiglicem, tekst, tehnikom iz Kranja, in gospodična Sanda Simerlova z gospodom Tonetom Dovšakom iz Šoštanja. Iskreno čestitamo! Tehnično iiSSI 7 6 Junij 1940 Leto XI I ' iJ taac innccuice in btalkel SO ?z»ke°™ iito9ao,™° Sk izšze70lin°.in P°9™"° «"»*■ « «« i" *W B rr*a,i po nap^m te oT:s°s„?d„b° mr7' r/r*" od srca do srca v upanju, da jih naše »rstice opogumijo in dvignejo """ P0"0™"1'' in potrebnih vitaminov^ poSsne" razvija °tr°k' kl "8 dob,Va d°VO,i Zelen''ave' suroveg° ^ja pSS^S^dSte1^^rtLr^f dei?vo'da pade pubertetna doba v to razvoj, otrok je pa pri tem popoinoma ne oL Tnf .'" moten, k, ovirajo njegov pravilni telesni in umski uspeh. Ko minejo ta le a je spet v e ^redf otrok f i™ h1OČe,° St°rŠi naprtiti krivdo 20 učenja. V teh litih mora o b ti ta ši p^pežS KazInTn Z ? ' ^ T 56 P°teT f°lik° bo,i poprime huje. Ob koncu vsakega šolskega etrLremo o samlnrf Tf "9 pom"g°tau ~ n5robe' časih i® P^tem še spoznamo, da je otrok v tej dobi še posebno občuTiv n ~ dl|ok,°VZaradl s,abe9° šolskega uspeha. Iz tega izgubi razsodnost. Verjemite da o rok sam naiveftrn ' k ' J3™ SQm° ,Str°9°St namesto razumevanja, trud zaman. Takemu skoraj pojoče. Čudovita ženska! Ko se je vrnil iz sosednjega oddelka, se je lahno nasmehnila. Imela je krasna usta. Oba sta zrla za njo, ko je odhajala. «Kako bi se seznanil Marjan. «Divota! Samo če je ne čuva kakšen zmaj, ki bljuje ogenj in blisk b je gostolel Fred za mizo. Marjan se je seznanil z njo. Prepričan je bil, da je to izredna sreča. Prav po naključju, nekaj dni pozneje. Potem, ko je spremil mamo v opero in je sedel v kavarni, je zaslišal nekje blizu za svojim hrbtom oni krotki, pojoči glas. Sunkoma se je obrnil in poiskal med mizami. Ona! Čisto blizu njega. Njen prisrčni, kristalni smeh ga je zajel. Prisluhnil je in prežal na vsak zvok. Vedno bolj mu je ugajala njena govorica, tisto sladko tuje prizvočje. V njeni družbi je bila njegova znanka... Sreča na vsej črti! Čez tri dni je bil že zaljubljen človek, ki mu sonce sije lepše, kakor drugim Zemljanom. Tanja! Ločena žena, inozemka, že prvi dan je vse izvedel od Lene, ki ga je predstavila lepi tujki. Marjan je sprva mislil na pustolovščino, ki naj bi zapustila dražeč, nenavaden spomin njegovi mladosti. Toda prehitro se je zavedel, da je Tanja postala njegova usoda. Tanja je bila lepa. Poznala je lahkotno stran življenja in ni ljubila tragičnih ljudi. Videti je bila dosti mlajša, kakor je bila v resnici. Na nesrečo je znala biti zelo različna, sladka in zaljubljena, da je Marjan trpel, če je ni videl nekaj ur, ali pa brezbrižna in tuja in se je ukvarjala s svojo podobo v zrcalu, medtem ko jo je Marjan gledal z drhtečim srcem in je bi! srečen, če je smel ljubkovati njeno psičko na stolu. njo?* je vztrajno premišljal «Tanja, govoriva o naju. Želim te spoznati, tvoja naj-rahlejša čustva moram doumeti. Rad bi ti bil blizu, ti pa hočeš biti tujka!* Tanja se je zasmejala, «Ne išči zagonetk, kjer jih ni. Takšna sem, kakršno me vidiš. Le ti ši poln tožb in vprašanj, ki jih ne prenesem. Ne maram žalosti. Jaz sem vesela ženska in grda in nespametna...!* Vedel je, da jo muči in dolgočasi s svojimi čustvenimi izbruhi. Ni ga mogla slediti. Hotel je njeno dušo, pa je iskal njeno telo. Hrepenel je po njej, dokler je ni videl. Potem ga je bolela njena lepota. Tulipan ne diši, a Marjan je hotel, da bi omamno dišal. Le kadar je bila dobra in prijetna kakor boržunasta' mačica, je bil srečen in je izgoreval v lastnem ognju. Marjanova mati' je kmalu zaslutila spremembo v sinovem življenju. «Tudi to bom morala prestati, da se mi sin zaljubi!* si je šaljivo skušala dopovedati, toda skrbelo jo je kakor vsako mater. A ko ji je Lena pri predstavi v kinu izble-betala novico o Marjanu in o «njej», je ponosna, a sicer plaha Marjanova mati zatrepetala za sinovo srečo. Le-nino pripovedovanje ji je zarezalo skrb v srce. Tisti večer je čakala in bedela v postelji, dokler ni zaslišala sinovih korakov. Mož je zadovoljno spal kraj nje,- motilo jo je njegovo zadovoljno, glasno dihanje. Slišala je, ko je Marjan odložil obleko in ugasil luč. Marjan in ona sta tisti večer mislila na «njo». Zvečer je godel oče, pikro in rezko je pripomnil: «No, kam pa se tebi tako mudi vsak večer, da niti jesti ne utegneš?* Mati je pogledala njega in sina. Dobro je poznala ostro črto med obrvmi in stisnjeno jezo v glasu. Če je oče kaj slišal o stvari? Bil je vajen, da se mu brezpogojno uklanja družina, in ni iskal nežnosti in naklonjenosti pri njih. Največkrat je samo ukazal in ni čakal odgovora ali upora. Tudi ni trpel ženinega posredovanja ali jadikovanja materinske občutljivosti. Zato se je ozrla v sina in mu kakor običajno pomignila z očmi, naj se odstrani in molči, preden prične oče z odsekavimi besedami rušiti večerni mir. Če je bilo v moževi duši resnično kakšno breme ali kak očitek, ga je rajši vzela nase, čeprav je vedela, da bo trpela več ali manj ostra pridiga pozno v nočne ure. Umno in iznajdljivo je znala najti primeren trenutek, da je preprečila izbruh napetosti med možem in sinom. Vedela je, da se bo njegovo mnenje in njegova kritika utrgala kakor plaz nanjo, brž ko bosta sama. «Tak je, kakor si ga ti vzgojilo, ti s svojo potuho in zaslombo!* je končal vsakokrat, in ona se je oddahnila, ker je poznala konec. Fant je zaprl vrata za seboj in izginil v noč. Oče je molčal in prižgal cigareto. Molčal je trdovratno, dokler nista legla v posteljo. Potem je spregovoril, kakor da se je na to pripravil. Drugo jutro je vstala z očmi, rdečimi in pekočimi od joka in bedenja. Marjan je oddal pismo hotelskemu vratarju. Pljunil bi si v obraz, ker je prosjačil v pismu, pa je samo stisnil pesti in se izgubljeno oziral v njeno okno. «Prav nič nisi nežna in rahločutna, da me pustiš tako čakati!* se je nervozno zasmejal in odhitel v banko. Popoldne ga je sprejela. Dvakrat je ni bilo doma, ker je imela opravke. Da, šivilja in modistka in kaj še vse. Rajši bi slišal, da bi mu resnico povedala v obraz, da ga ni hotela videti, kakor pa poslušal te prazne izgovore. Čakal je z bolečo nestrpnostjo, da izve resnico, in vendar je udvorljivo in lačno sprejemal odlašanja in izgovore, ki so mu daljšali negotovost. Zavedal se je in čutil, da mu je v ponižanje to lažno čustvo njene naklonjenosti ali ljubezni, ki je živela samo v njegovem usmiljenju do samega sebe. In vendar ni hotel in ni mogel končati,' dokler... Dokler ga bo ona hotela videti, dokler ga naveličana ne pahne od sebe in ga ne užali. Mogoče bi jo lahko pozabil in zapustil, če bi ga varala, javno, vsiljivo, brezsrčno. In če bi lagala podlo in zahrbtno ravnala. Toda ona je bila tako naravno površna in se je vdajala le svojim trenutnim občutjem in je poznala le svoje ugodje. Zvečer mu je dejala: «Ti hočeš od mene več, kakor ti morem dati. Nikdar nisem čustveno dala več. Če pa ne morem ljubiti kakor ti! Ne morem pa ne morem. Kadar te imam rada, te imam rada. Včasih mi je tvoja ljubezen pretežka. Ne razumem je, in preveč vroče me ljubiš. Previharen si...» To je bil najdaljši govor o ljubezni, kar jih je kdaj slišal iz njenih lepih ust. In tako odkrit, da ga je bolelo. Dolgo je hodil in blodil po mestu, moker od drobnega dežja,- vedno iznova je taval po istih ulicah in ni mogel doumeti, da ona ne more ljubiti, da mu ne more vračati ognja njegove prve velike strasti. Ali ji je srce prenasi-čeno ali trudno od neštetih lagodnih doživetij, od premnogih ljubezni, poklonov in razočaranj...? Drugi dan pa je spet hitel k njej, poln upov in načrtov, in jo mučil z očitki in svojo tugo. Izvila se mu je iz objema in se otresla ljubkovanj, kakor da ji je nadležen. Tedaj se je vzravnal in izpustil njeno roko. Kakor v nenadnem obupu so ohromela njegova čustva, da se je mrko zagledal v njo in molčal. Tanja ga je presenečeno opazovala in ugajaj ji je tako resen in možat. Vsaj enkrat ni tako žalostno gledal! Nekaj trdega, brutalnega je stopilo v njegove poteze. Čisto drugače ji je ugajal takšen. Tesno stisnjene ustnice, odločna brada, drobna guba med obrvmi. Zdaj ni stal pred njo dorasel otrok, ki prosi miloščine in ki grozi s svojo tragiko, temveč mlad, močan mož, plečat in okrutno resen, ki ničesar ne zahteva, ničesar ne prosi. Takrat je zagledal spremembo v njenem pogledu. Zahtevno, vroče, vdajajoče se mu je zazrla v zenice in se oklenila njegovega vratu. V njem je zmedlelo vse grozno in strašno. Čutil je le njene ustnice in njene ovijajoče se roke ... Naslednjega dne je bila spet druga Tanja. Lahkotna, nedostopna njegovi ljubezni. Ogibala se je, da je ni mogel objeti, in ustnice je skrila v blazino. Začudeno ga je gledal vratar, ko je zapuščal hotel. «Satan!... Tanja ... ko pa te tako ljubim .. . b Hotel se je zateči v samoto. V praznem kavarniškem kotu v predmestju ga je misel na njo le dušila. Psoval se je in blatil svojo ljubezen do nje. «Čemu jo ljubim, ko me ta strast ponižuje in me je sram, tako sram...? Nočem je, sploh je nočem več. Spoznala bo, kako sem jo ljubil...» A je vedel, da bo jutri spet stal pred njenimi vrati in bo dvakrat, trikrat trkal in čakal in prosil vstopa, da bo moledoval in jo rotil za drobtinico...! Vedel je, da bo nejevoljno ali zdolgočasnjeno poslušala, medtem pa se bo mučila pred ogledalom s kodrom las nad čelom. Pozno se je vrnil domov. Marjanova mati je vsakokrat prestala z delom, ko je zaslišala sinove korake. Smehljaje ga je sprejela, toda ni tega opazil. Prijazno ga je gledala, ko mu je pravila vsakdanje gospodinjske novice in drobnarije iz hiše. Skrbno je zapirala pred njim svojo trepetajočo dušo. Vedela je, da trpi. Toda zakaj trpr njen sin? Zakaj ni srečen, ker ljubi? Tisoč in tisoč drugih je presrečnih. Včasih se je poslednji trenutek ustavila ob želji, da ga privije na prsi, žalostnega in upadlega. Brž je popravila servieto ob njegovem krožniku in se komaj opazno dotaknila z lasmi njegove glave. On se je odmaknil in je ni pogledal, niti ni videl trepeta na njenih licih in njenih vprašujočih dobrih oči. Morala je čakati. Saj je bila vajena, da čaka in molči. Njeno življenje je bilo molčanje in čakajoča prošnja, neizgovorjena beseda. Zakon z možem, ki je videl v nji le izpolnjeni odmev lastnega ukaza, tiho čuječe bitje, v lastno ugodje in potrebo postavljeno mu ob stran za vsa leta, dokler bo on hotel, jo je naučil molčati in misliti in trpeti za druge. Zato ni silila v sina. Le grenko ji je bilo, ker ni našel pota k nji s svojo bolečino. Pogosto, vedno pogosteje je želela, da bi videla to žensko. Mati, ona, bi prav gotovo znala razbrati z njenega obraza, ali je vredna sinove ljubezni. Toda če ga ona ne ljubi? Trd je postal njen obraz ob tej misli. Da bi njenega sina iz lahkomiselnosti taka ženska...? Da bi se igrala z njegovim srcem, s tem dobrim mladim srcem, ki ga je rodila ona? Marjan je trpel, saj je videla vsak dan njegov zaprti pogled, ki se je ogibal njenemu. Ona je kriva, ta...! Njen otrok bi moral biti ljubljen in srečen! Njen sin pa je zvečer sedel pri Tanji, ki mu je preprosto rekla: «Brez smisla je, da naju še dalje mučiš. Jaz ne morem za to, ampak naveličala sem se te ljubezni. Mislim, da mi ne boš grozil.» Do polnoči je bedna mati čakala v kuhinji in prisluškovala v deževno noč. Prišel bo in neprijetno mu bo, ko jo bo zagledal pri štedilniku. Ni mu hotela izzvati občutka, da ga straži. Hotela je biti le vsak trenutek na razpolago s srcem, vsako uro podnevi in ponoči naj bi lahko našel zavetje pri njej. Če je zaslišala, da se zapirajo hišna vrata, se je zbegano zganila in ni vedela, ali naj se mu izogne v spalnico ali naj ga počaka in sprejme. Mogoče jo bo potreboval. Toda on je ni potreboval vse te tedne. Odveč mu je bila njena prisotnost, ko se je kradoma vračal domov v svojo sobo. Bal se je vseh pogledov, ki bi znali brati v njem. Ura je odbila polnoč, in Marjana ni bilo. Strah in skrb sta ji rezali srce. Tako mlad in nepremišljen je...! Ni mogla delati ničesar. Le z nemirnimi prsti je gubala bluzo pod vratom in prisluškovala vsakemu šumu. Ne, tega ne bo storil. Saj je ponosen ... in vendar? Plaho je pogledala proti spalnici, kjer je mož v spanju mrmral in se obrnil. Sina ni domov. Odprla je vrata. Zazeblo jo je, ko je strmela proti stopnišču in poslušala v noč. Tedaj ga je zagledala. Čisto ob vratih je slonel, bled in izmučen. Nagnil je lice v temo, da bi skril zadrego. «Ah! Ti si, fant. Nekoliko si me prestrašil.» Vsa se je tresla. Bog vedi kako dolgo je že stal tukaj in čakal, da bi ona odšla v spalnico1! Tako nesrečen je bil videti. Pustil ji je roko, da ga je odvedla v kuhinjo. Sedla je kraj njega. Nič nista govorila, in ni ga izpraše-vala. Marjan je sklonil glavo in materi ni odtegnil svoje roke. «Ti moj otrokb Dolgo je čakala in zdaj je pričakala, da ji bo odložil svoje breme, svoje gorje. Nastavila je obe svoji zdelani dlani in odprto srce. Da bo njemu laže. Ona je tako mnogo izdržala. In vedela je, da mu bo laže. Saj je našel pot do nje, in pri materi ni razočaranja. Jana: OZDRnULJERJE Neda je počasi odprla oči in se ozrla po sobi. Vse-naokoli je bila gosta tema, le skozi špranje pri oknicah je padalo na tla nekaj svetlobnih žarkov. Spočetka ni prav vedela, kje je in kaj se je zgodilo z njo. Polagoma pa je vstal v njej privid strahotnega doživljaja. Stala je pri oknu brzega vlaka in zasledovala z očmi iskre, ki so letele mimo okna. Na ostrem ovinku pa je hipoma zagledala dve luči, ki sta se zasvetili iz teme. Takoj nato je sledil tresk in ropot, kriki groze in strahu so zadoneli v tiho noč. Potem ji je nekaj težkega padlo na glavo,- zajela jo je tema. Bog ve, koliko časa je takole ležala in kaj vse se je medtem zgodilo z njo? Hotela je dvigniti roko, toda le s težavo jo je premaknila,- bila je težka kakor svinčena. Sploh je bila tako utrujena in brez moči, da se ji je zdelo, da ji je kri zaspala v žilah. In tudi misli so bile tako težke in lene, da je bilo čutiti, kakor bi se ji velika železna kolesa premikala v glavi. Zato tudi mislila ni več; ležala je čisto mirno in nepremično zrla v strop, dokler ni sestra stopila v sobo. Neda se je ozrla vanjo kakor v nekaj daljnega, nepoznanega, nato pa je spet strmela v strop. «Gospa,* jo je nagovorila sestra, «ali mi lahko poveste svoje ime. Nedaleč od kraja, kjer so vas našli, je ležala na tleh ročna torbica z legitimacijo, pa ne vemo, ali je vaša.* Neda je premišljevala: «Gospa, pravite, da sem gospa? Ne vem, mogoče. In kako mi je ime? Tudi tega se ne morem spomniti,* je tiho odgovorila. Sestra jo je s strahom pogledala: «Gospa, ali niste Neda Rajič, advokatova žena in mati malega Tomažka?* Neda je samo odkimala z očmi, potem pa se je spet zazrla v strop in se sploh ni več menila za obširna sestrina ■ vprašanja. Doktor, ki mu je sestra prestrašeno povedala o stanju bolnice, je pisal možu, naj se takoj zglasi pri njem. Ko' je ta s prvim vlakom prišel in stopil v zatemnjeno sobo, je v bledem, obvezanem obrazu bolnice res spoznal svojo ženo. Ko pa se je sočutno nagnil k njej, da bi jo poljubil, ga je ona le začudeno pogledala, potem pa se takoj spet zazrla v strop. Zdravnik, ki je stal pri njem, ga je odpeljal iz sobe in mu obzirno razložil, kako je z njo. Zdaj šele je mož povedal, kako čuden in nenaden je bil njen odhod. Ko se je vrnil iz službe domov, je otrok spal z nasmejanim obrazkom sredi njene postelje, nje same pa ni bilo nikjer, in tudi. ne sporočila, kam in zakaj je odšla. Zdaj je bil ves čas v skrbeh, kaj se je zgodilo z njo. Razen tega pa je moral tolažiti še malega, ki je neprestano vzdihoval po mami. «Gospod doktor,* je vzkliknil, «rešite jo nama, malemu in meni, saj sva brez nje oba tako majhna in brez moči, da si ne znava prav nič pomagati!* Zdravnik ga je sočutno potrepljal po rami in ga spremil do vežnih vrat. Neda pa je ostala sama. Vse dolge dni je ležala čisto mirno v zatemnjeni sobi, ves čas nepremično zroč predse. Sestre, ki so ji stregle, so včasih s strahom prisluškovale, ali še diha, ali sploh še živi. Toda rana se je dobro celila in že po treh tednih so jo prvikrat nesli na vrt. Tam je ležala v senci kostanja, poslušala ptičke, ki so se prepirali v vejah dreves, ali pa gledala svetle oblake, ki so se podili po jasnem nebu. Za moža, ki jo je kdaj pa kdaj prišel obiskat, se ni menila, le toliko da se je nekajkrat ozrla vanj in je trpela njegovo roko na svojem vročem čelu. Otroka pa, ki je toliko spraševal po svoji mami, niso pustili k njej, ker so se bali, da bi njegova živahnost ne škodovala še bolj bolnici. Nekega dne, ko je spet čisto sama ležala na vrtu, se jo s sosednje hiše nenadoma oglasil otroški jok. Kakor se drugače ni nikoli menila za ropot okrog sebe, jo je ta glas čudno vznemiril. Dvignila se je v ležalnem stolu in zrla v smer, od koder je prihajal jok. Oči, ki so navadno zrle brez vsakega zanimanja v zrak, so se nenadoma zasvetile, in tudi njen glas, sicer tih in monoton, je postal glasnejši in živahnejši: «Ali slišite, sestra, otrok joče,* je dejala usmiljenki, ki je sedela poleg nje. «Dajte, prinesite ga k meni, da ga potolažim, svojega malega ubožčka!* Sestra jo je začudeno pogledala, saj ni bila vajena, da bi bolnica kdaj govorila; še bolj pa jo je presenetila luč, ki se je užgala v njenih očeh. Ko je otrok utihnil, je tudi sijaj ugasnil, in oči so spet medlo, brez zanimanja gledale v nebo. Zdravnik, ki mu je sestra omenila ta dogodek, je z veseljem poslušal, in žarek upanja, da bo Nedi morda le še kdaj dobro, mu je vstal v srcu. Drugi dan, ko se je na sosednjem vrtu spet oglasil otrok, tokrat njegov smeh, se je Neda spet z začudenjem zganila in kakor zamaknjena poslušala ta otroški glas, ter je še dolgo potem, ko je otrok že utihnil, zrla v ono smer. Zdaj se je zdravnikovo upanje še povečalo. Vedel je, da le veliko presenečenje Nedi spet lahko vrne spomin. Prvič, ko je zopet prišel dr. Rajič, mu je razložil svoj načrt in določil poizkus na drugo nedeljo. Nedi so se bile medtem zacelile že prav vse rane, in tudi sicer je bila videti zdrava. Lica so se ji spet zaokrožila in rahla rdečica jih je poživljala. Le oči so brezizrazno in topo zrle v svet. Bil je lep poletni dan, ko so Nedo spet odpeljali na vrt in jo položili na njen običajni stol, kjer jo je že ves nestrpen pričakoval njen mož. Tomažka pa, ki se je tudi pripeljal z njim, so odpeljale sestre in ga vzele v svoje varstvo. Tedaj se je začul iz veže otroški jok in ko je Neda dvignila glavo, je smuknil Tomažek skozi vrata in še ves solzan planil v mamino naročje ter jo objel s svojima drobnima ročicama: »Mama, one gospe z velikimi klobuki me niso hotele pustiti k tebi. Toda Ti si vendar moja, moja mamica ali ne!?* In nov potok solza se mu je ulil po ličkih. V Nedi se je nekaj prebudilo. Iz oči so jii pričele teči solze, in medtem ko je stiskala Tomažka k sebi, je tiho šepetala: «Nič ne jokaj, Tomažek, saj ne grem nikoli več od tebe. Veš, nocoj sem imela tako strašne sanje,- sanjalo se mi je, da sem te hotela zapustiti in za vedno oditi od tebe v tuj kraj k tujemu človeku. Sedela sem v vlaku, ki me je peljal vedno dalje od tebe in zrla v iskre, ki so letele mimo okna in so vse imele podobo tvojega smehljajočega obrazka. Potem sem pa v daljavi zagledala pošast, ki je prihajala zmeraj bliže in bliže in me prebadala s svojimi žarečimi očmi, odprla svoja usta in sam živ ogenj bruhnila vame. Vse je bilo tako strašno in čudno, hvala Bogu, da sem se zbudila in se rešila teh morečih sanj!* Potem je pogledala okrog sebe: «Toda, kje pa sem, Boris, stopi bliže in povej, kaj se je zgodilo z menoj 1» Ravno takrat je šla čez vrt sestra v svoji svetli obleki. Neda se je z grozo zazrla vanjo, potem pa je svoje oči uprla v moža: «Boris, kaj je bilo vse to res, in niso bile samo sanje? Kaj sem vaju res hotela zapustiti in me je samo vlak, ki se je zaletel v nas, rešil te grešne poti. Boris, ali mi moreš odpustiti? Saj sem te vedno ljubila, le tako sama sem bila zmeraj, ko si vse dni presedel v službi in m* puščal samo, oni drugi je znal pa tako lepo govoriti! Moj Bog, saj sem bila s to strahotno nočjo že dovolj kaznovana za svoj greh!» Boris je molčal. Tedaj pa se je Tomažek, ki je med • pogovorom smuknil na vrt, spet vrnil in že od daleč klical: «Mama, pojdi brž, gremo domov, jaz sem tako zelo lačen! Veš, vse te dni, ko te ni bilo doma, mi nihče ni skuhal tako dobre kavice kakor ti.» Tedaj se je Boris zganil, dvignil Nedo s stola in oba, mož in sin, sta jo trdno prijela vsak za eno roko in jo odpeljala domov. orda ravnam nekoliko neprevidno, da tako odkrito in brez pridržkov govorim o njej. Kajti kar vam hočem povedati, prav gotovo ni izgovorjeno zgolj zato, da bi mi vsi zavidali mojo hčerko. Spočetka je teklo vse precej gladko. Dušica je bila najbolj pridna dojenka na tem svetu, in njen razvoj je potekal natanko tako, kakor so me tega naučili v materinskem tečaju nekoliko mesecev pred porodom, takrat, ko sem bila prevzeta od neizrečeno radostnega pričakovanja. To se pravi, vse tisto, česar sem se tam naučila, sem lahko po porodu delala v praksi. Otročiček je spal, kopali smo ga, potem je spet zaspal, dobil je piti in je potem spet spal vso noč tako rekoč brez oddiha. Bila sem brezmejno srečna, saj je vendar moj otročiček ležal v košarici in veselo brbljal. Imela sem časa dovolj, da sem lahko pisala prisrčen dnevnik. Seveda sem vnesla zgledne tabele in krivulje, kako ndrašča telesna teža, kako raste moj otročiček po dolgem in kako se razvija duševno. Zelo sem vneta za vse, kar je napisanega. Star je pregovor: «Kar imaš črno na belem, tisto lahko brez skrbi neseš domov.» Zdaj sem bila neizmerno srečna zato, ker se je vsa teorija dala tako-rekoč igraje prenašati v prakso. Moje spoštovanje do zdravnikov in vzgojiteljev se je očitovalo v vsem tistem, kar sem zapisovala v dnevnik. Ali nenadno je prišlo nekaj navzkriž. Sam ljubi Bog vedi, kako se je to zgodilo, ampak na mah vsa reč ni bila več v redu. Hčerkica je namreč nenadno postala samostojno misleče bitje. In to bitje se niti najmanj ni trudilo, da bi započelo tisto dobo kljubovanja in nasprotovanja šele, ko dopolni tretje leto. Ne, trmoglava je postala že kar z dvema letoma in je prevrgla vse moje teorije in — to me je najbolj bolelo — tudi vso mojo veličastno vzgojo, na katero sem bila dotlej tako ponosno. Moja ljubka hčerkica je zdajci postala trmoglav kozliček in jezljiv petelinček. Vse tisto, do česar si je umišljala pravico, si je hotela priboriti s kričanjem in cepetanjem. Kot znanstveno izobražena mati sem se takoj začela razgledovati po svojih prednikih. Kateri prapraded, katera pra-prateta utegneta biti kriva, da je moja hčerka Dušica ležala na tleh in cepetala z obema nogama? Ni bilo treba iskati v tolikšno daljavo. Skesano sem hotela knjižiti krivdo na svoj lastni račun, ko nas je obiskal možev ujec. Ogledal si je naše bojišče in je potem tiho rekel: «Je pač čisto taka kakor Ludvik.» S tem je menil mojega moža. Ta ugotovitev mi je bila v vidno uteho. In ko sem potem svojo zamolčano trmoglavost prištela k javno priznani trmoglavosti svojega moža, sem sprevidela, da je izbruh srditosti moje hčerkice še kolikor toliko umerjen in znosen. In tako sem se spet pomirila. Med dnevom se je to izkazalo za jako koristno in potrebno, kajti takole se je vse vrstilo: — Dušica, ne vlači ključev iz vseh omar! — Toda jaz hočem. — Dušica, nikar ne brodi vedno po vodi! — Ampak jaz hočem. — Dušica, ne vleči vedno za uteži pri uri! — Če pa hočem. Tedaj se je utrgala nit moje potrpežljivosti, in sem postala odločna, da, neizprosna: — Poslušaj, Dušica, če ti mamica kaj zabrani, moraš ubogati. Ne smeš in ne smeš vedno reči: če hočem pa hočem! Mehko srce moje hčerke je menda od strahu za trenutek zastalo. Potem so se razlile grenke solze po licu, objokani obrazek je pogledal kvišku vame. In medtem ko se nožica ni dala zadržati, da bi ne zacepetala, so tresoča se usta kriknila: — Jaz pa hočem svojo mamico rada imeti! Temu seveda ni bilo mogoče ugovarjati. Sem čitala v knjigah, da je tole dobro sredstvo: če ti otrok zmeraj eno gode, ga je treba speljati s pogovorom na drugo pot. In tako sem tudi Dušico sprevajala vedno iz tira v tir. Če je na vsak način hotela z ostrimi škarjami razrezati moje vezene prtičke, sem rekla: — Poglej no, Dušica, tiste ljubke ptičice pod nebom. In če je na vsak način hotela izpiti kanarčkovo vodo, sem začela prepevati: «Ljubi maj, krasni majb Pri tem sem se veselo vrtela v krogu. Vselej je sledil polom. Hčerka je ogledovala ljube ptičice pod nebom, s škarjami v rokah, ki jih je — čisto nepojmljivo — spet popadla nekje za mojim hrbtom. In ko sem končala svoj veseli ples zavoljo ljubega maja, je bila tista posodica za vodo v ptičnici že prazna. Vsekakor se je otrok pri tem marsičesa naučil. Polagoma se je Dušica nenavadno izvež-bala v tem, da je mene spravljala v drugi tir. In moram že priznati, da je imel otrok več uspeha kakor jaz. — Kar pojdi lepo kuhat, mamica! je rekla Dušica in je odpirala oči tako na široko in tako nedolžno, da sem Janko Brane. FotoklublLjubljona Gr bila ganjena in da se je vse prezgodaj v meni zbudilo upanje na skorajšnje poboljšanje moje hčerke. Resnično je nekaj časa bilo vse idilično, bil je krasen mir. Nenadno pa je bilo idiličnega miru konec. Nastalo je prečudno sumljivo šumenje. Planem v kopalnico. Že se je razlivala voda daleč naokoli. Kad je bila prepolna in po njej so plavali čolnički: njeni, moji in moževi čevlji. To se ve: zdaj nisem mogla več ubogati svoje hčerke, da bi kar naprej lepo kuhala. Nikakor ne gre podcenjevati sprejemljivost mehke otroške čustvenosti. Z dobroto res da dosežeš več kakor s strogostjo. Tudi ta stavek je zapisan v mojih vzgojnih knjigah, ali jaz bi bila to tudi brez knjig natanko vedela. Takole sem razlagala, in sicer z glasom, ki je moral seči do srca: — Dušica, če res ne boš pridna, bo mamica napravila žalostne, kar žalostne oči. Gledala sem tako otožno, da bi se bil moral kamen omehčati. Dušica me je zrla dolgo in pozorno, potem je nagnila glavico po strani in rekla prav odločno: — Žalostne oči so zelo lepe, mamica. Poražena listam po svoji vzgojni knjigi. Eno je prijetno. Z Dušico lahko pametno govorim. Če ji stvarno ugovarjam, si da dopovedati in resno posluša. To me veseli, to me resnično zelo veseli. Tu se lahko izživljam. Tu lahko tako čudovito izvajam svoje priljubljene teorije, na katere sem še vedno zelo navezana. Vse to me včasi vso prevzame. Učinek na Dušico vendarle ni kar tako brezploden. Ali čeprav me tako vdano posluša, vendarle ne izpolnjuje vedno vseh mojih pričakovanj. Nekoč sem ji govorila tako tožno prepričevalno in kes vzbujajoče. Čisto mil in odpuščajoč je bil njen obrazek, ko se je naslonila name in mi šepetala v uho-: — Vidiš, mamica, saj bi bilo lepo, ko bi ne bila ti tako trmasta. Sodim, da je to moja usoda: vsa moja zlata vzgojna pravila se navsezadnje obračajo zoper mene. Dušica je gotovo prav tako prevzeta od enako svete vneme, da bi mene napravila za koristno članico človeške družbe, kakor si jaz prizadevam, da bi iz nje napravila nekaj takega. Na primer, opominja me na cesti prav glasno, naj spodobno pozdravljam, če se kak znanec pokaže na obzorju. Molče mi vzame nalivno pero iz roke, ker ne more videti, da bi se jaz popackala. In vztraja pri tem, da vsak dan pospravim tri jedilne žlice ovsenih kosmičev z nastrganim jabolkom, češ da je to za otroke tako zelo zdravo. Uro za uro me opozarja in prosi, naj je ne jezim in naj je ne delam nervozne. In ta njena prošnja pada pri meni na rodovitna ti o. Tako se torej jaz in hčerkica vzajemno vzgajave, in to več ali manj uspešno, v glavnem pa po starem pravilu: kdor dalje vzdrži, tisti zmaga. Nekoč se pa vendarle nisva mogli znajti na isti črti, nikakor se nisva mogli sporazumeti, s popolnim porazom se je končala najina sveta vnema, da bi druga drugo prepričali. Ob takih veličastnih trenutkih se pokaže, da sem jaz močnejša in da mi- je pravilo železne doslednosti, ki sili vame iz vseh tečajev in knjig, prešlo v meso in kri. Izčrpana od tolikšne zmage se sklonim čez svojega otroka, ki je bil takisto močno prevzet, in vprašam z ono čisto milobo, ki je onkraj dobrega in slabega, in ki jo lahko rodi le mir po viharju: — Povej, Dušica, kaj naj počnem s teboj? Dve okrogli rokici se mi burno vržeta okrog vratu. In glas, ki ga dušijo solze, mi komaj slišno šepeče: — Rada me imej, mamica! Takrat sem skrivaj odrinila vse vzgojne knjige. Takrat sem vzela vroče, cvetoče življenje prav čvrsto v svoje roke. In sem se prvikrat veselila iz vsega srca, da teorija in praksa ne gresta vštric. Latete V • uatccitice nam vie ^ait^a^c le enajsto leto pošiljamo redno mesec za mesecem po vsej Jugoslaviji «Ženo in dorru. Vsaki želji svojih naročnic takoj ugodimo. Vsaka dobi že v naslednji številki tisto, kar je želela. Naročnicam, ki se obračajo na nas za nasvete, odgovorimo še tisti dan. Na vseh koncih in krajih izvršujemo razne intervencije. V listu prinašamo sto in sto praktičnih stvari za sedanje čase, katere naše naročnice pridno uporabljajo. Skratka: storimo vse, kar je v naših močeh. Čeprav je veliko naših tiskarjev vpoklicanih na vojaške vežbe, čeprav imamo težkoče z nabavo slik, klišejev, papirja in materiala, vendar vse storimo, da «2ena in dorm redno vsak mesec izide. Poglejte^ druge ilustrirane časopise, kako so obseg skrčili. «Žena in dom» pa ima še vedno isti obseg, pa celo bogatejšo in zanimivejšo vsebino. Navzlic ogromni podražitvi papirja in tiskarskih stroškov je cena ista, kakor je bila pred enajstimi leti. Vse, kar prosimo naše naročnice, je to, da nam nakažejo naročnino naprej. Pa vendar je še nekaj naročnic, ki nam ne zaupajo celoletne naročnine. Vse te, ki še niso nakazale naročnine za vse leto, prosimo, da pogledajo, koliko so še v zaostanku, in naj ostanek še danes nakažejo. Naročnina za «2eno in dom» je letno 68 dinarjev in za pet gospodinjskih knjig je 37 dinarjev. Naročnice, ki še niso nakazale za «Prijatelja», prosimo, da obenem nakažejo še znesek 62 din, skupaj torej 167 din. Vsem tistim naročnicam pa, ki so že nakazale vso naročnino v znesku 167 dinarjev, iskrena zahvala za njihovo uvidevnost. Prva knjiga «Veselo praznujmo, prijetno godujmo* je že izšla. Druge knjige so pa v delu in jih bodo naročnice dobile v istem roku kakor prejšnja leta. TelevaJne vaje la one, Ici Josli seJ iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Če je naš poklic tak, da moramo dosti sedeti, postanejo (sčasoma naše kretnje okorne in robate. Naše telo se je navadilo lenobe. To pa seveda ni koristno ne za naše. zdravje ne za našo lepoto, ki s takšno okornostjo utrpi občutno škodo. Kolebanje rok v zvezi z vzmetnim gibanjem kolen in počepom. Te vaje moramo skladno in pravilno izvajati, da nam bodo res koristile. Če se hočemo temu izogniti, moramo redno telovaditi. Vsaj deset minut si vsak dan pritrgajmo za telovadbo, in to najbolje zjutraj, ko so naše mišice spočite. Da bodo naši gibi postali spet prožni, mehki in ljubki, delajmo naslednje vaje: Prva vaje je kolebanje z rokami v zvezi z vzmetnim gibanjem kolen. Stojimo ravno, tako da se stopali obeh nog dotikata. Nato dvignemo roki predse v višino rame ter z njimi kole-bamo nazaj in naprej, istočasno pa se vadimo v vzmetnem gibanju kolen z lahnim počepom. (Vzmetno gibanje je to, da noge v kolenu enakomerno krčimo in širimo, kakor vzmet.) Pri drugi vaji kolebamo z rokami najprej navzven in nato navznotraj. Pri tem se včasih pogledamo v zrcalo, da se prepričamo, ali je drža našega telesa pravilna. Pri počepu in vzmetnem gibanju kolen gibljemo z vsem spodnjim životom. Pri tretji vaji kolebamo z obema rokama istosmerno, na desno in levo. Pri kolebanju na desno prenesemo vso telesno težo na desno nogo, pri kolebanju v levo smer pa nosi našo telesno težo leva noga. Nato ritem kolebanja nekoliko pospešimo, da postanejo kretnje bolj strnjene. Zdaj kolebamo z rokami istosmerno enkrat desno, enkrat levo, nato pa v desno v polkrogu, v levo v polkrogu, spet v desno v polkrogu, ter končno istosmerno obe roki v desno, nato v levo itd. Pri tem posto- Pri kolebanju rok o levo in desno mora sodelovati ves život, katerega teža pade na tisto nogo, v katero smer z rokami kolebamo. poma pospešujemo tempo gibanja. Da nam bo šlo to laže, si lahko zapojemo pol glasno kakšno poskočno melodijo. Pri četrti vaji izvajamo vzmetno gibanje kolen na drug način. Z levo nogo stopimo za korak nazaj, nato z desno. Potem z levo korak naprej, nato z desno. Pri tem se nam noge vzmetno zibljejo. Nato ponovimo kolebanje rok kakor pri prvi vaji: roke Hrbet počasi ustočujemo, da ležemo na tla. Prav tako polagoma se potem dvignemo in spet sedemo. dvignemo v višino rame in kolebamo z njimi naprej in nazaj. Istočasno pa vadimo vzmetno hojo naprej in nazaj. Če se nam to takoj ne posreči, moramo ponovno poskušati in se vaditi, dokler ne pridemo v pravem pomenu besede v — zalet. Zdaj lahko k stranskemu kolebanju rok (istosmerno v desno, levo, v polkrogu v desno, levo) naredimo nekaj korakov z vzmetnim gibanjem. Najprej zibajoči korak na desno, potem na levo. Pri istosmernem kroženju rok naredimo izmenjati korak istosmerno z rokami. Nato spet nazaj, levo, desno, desno, levo itd. Vaja, ki nam pove, ali znamo še ravno sedeti. Naša hrbtenica se na spodnjem koncu lagodno dotika stene. Roke skušamo skleniti nad glavo — pri tem se komolci dotikajo stene. m S to vajo preizkusimo prožnost svoje hrbtenice. S celim spodnjim životom in z rokami, ki jih polagoma popolnoma iztegnemo, smo uprte ob tla, pri tem usločimo hrbtenico, kolikor moremo. Dodamo še vajo za okrepitev in prožnost hrbta. Pri tej vaji sedemo na tla in stegnemo noge. Roke položimo na stegna. Nato, ne da bi premaknile noge, počasi usločimo hrbet in ležemo. To moramo napraviti previdno, počasi. Potem prav počasi dvignemo glavo, nato pa postopoma še ostali gornji život in sedemo, kakor smo sedele prej. Če je za to naš hrbet še preokoren, si olajšamo to vajo s tem, da leže izpro-žimo roke (odročimo), nato pa jih sunkoma dvignemo, da v tem sunkovitem zaletu potegnejo še ostali život za seboj in nam pomagajo sesti. Pri naslednji vaji ležemo na trebuh ter se z rokami opremo na tla, tako da se nam hrbet ukrivi. Roke morajo biti popolnoma iztegnjene in ves spodnji život (noge tesno skupaj) zleknjen na tleh. Hrbet usločimo počasi. Če nam ta vaja ni povzročila težav, jo ponovimo tako, da se opremo ob tla samo eno roko. Končno sedemo na stolec s hrbtom tesno ob steni, tako da se s križem tiščimo stene. Na ta način doženemo, ali znamo ravno sedeti. V komolcu upognjene roke dvignemo ob zidu, kolikor moremo. Pri tej vaji se morata komolca in križ dotikati stene. Ne smemo pa pri tem pretiravati (spodnji del hrbta premočno tiščati k steni, zadrževati dih, vleči navznoter trebušne mišice. Vse to je pretirano in nepravilno!) M. G. Saphir: Nq.umq.vko Q.O.StO.(lj.U&£Q. ^ m_ obrotno nebo je blagoslovilo bankirja Groma z denarjem in blagom in, da bi se v svoji pozemeljski sreči ne prevzel, tudi s sedmimi hčerami. Hčerke so bile lepe, oče bogat in mati kratkovidna, tri reči, ki so bile sposobne, da so delale obiske v hiši nadvse prijetne. Zato je prihajalo k njim zmerom dovolj mladih ljudi. Med njimi sem bil tudi jaz. Nekaj posebnega pa je bilo pri tej rodbini to, da niso imeli nikoli nobenega gosta pri mizi. Pa nikar ne mislite, da pravim to zategadelj, ker me niso nikoli povabili na kosilo ali večerjo. Gospod in gospa Grom, sedmero hčera, četvero sinov in stara teta, ki je bila hkrati vzgojiteljica, so večno sami sedeli pri mizi. Jaz sem bil v hiši vedno dobrodošel, zakaj gospa mama me je imela za popolnoma nič nevarnega, hčerke so se smejale mojim dovtipom, in gospodu papanu sem bil tudi všeč, ker sem ga zabaval z dovtipi. Jaz sem prihajal zmeraj eno uro pred kosilom ali pred večerjo; nikoli, prav nikoli mi ni nihče rekel: »Ostanite pri nas na kosilo.» Čim bliže je bila ura velikega kramljanja, tem bolj zaskrbljeni so postajali obrazi; gospod in gospa sta drsala z nogami po tleh, hčerke so hodile v krogu po sobi. Zrak je postajal zmeraj bolj soparen, dokler nisem vstal, da bi odšel. In če sem rekel: «Boste obedovali, kajne? Zdaj grem!* se je zasvetil gospodu Gromu obraz, kakor sonce, ko pogleda spet izza oblakov. Gospa Gromova se je prijazno smehljala in sedem hčera je zažarelo od blaženosti Dve leti zapovrstjo sem obiskoval hčerke gospoda Groma. Nisem se ne odebelil ne shujšal. Nikoli me niso povabili. Ko bi ne bil kdaj čutil vonja po jedi, bi bil mislil, da se v tej hiši sploh ne je. Nekega dne pa sem prišel kakor navadno opoldne. Druge-krati sem vedno ostal tako dolgo, dokler se niso začela javljati znamenja, da bo kmalu kosilo. Ta znamenja so bila: splošno gibanje, gledanje na uro, šepetanje na uho itd. Danes pa vsega tega ni bilo. Nikoli ni bila vsa rodbina tako prijazna z menoj, kakor danes. Sedem hčera je plavalo okrog mene, kakor sedem karpov okrog koščka kruha, ki ga vržeš v vodo. Mati je mežikala kakor martinček, če mu stopiš na repček, in gospod Grom je bil kakor uganka, ki čaka da jo razrešiš. Bilo mi je nerodno; slutil sem, da se godi nekaj nenavadnega. Hitro sem segel po klobuku, potem pa sem rekel, kakor drugekrati: «Hočete že obedovati, kajne? Že odhajam.* Toda za Boga! Zgodilo se je nekaj nezaslišanega! Nekaj nemogočega! Gospod Grom mi je zaklical: »Ali nočete pojesti malo juhe z nami?* Beseda mi ni hotela iz ust. Ali sem prav slišal? «Jesti?« «Obedovati?* «Z nami jesti?* Moralo se je nekaj čudovitega zgoditi! Strmel sem in nisem mogel spraviti glasu iz sebe. Gospa Gromova me je lovila, kakor trnek ribo: «Ah seveda, danes ste naš gost!* Pomencal sem si oči, da bi bolje videl. Nisem vedel, ali sanjam ali bedim. Sedmero hčera me je obkolilo: «Ah seveda, danes boste z nami obedovali!* Vzele so mi klobuk, palico, rokavice, in stal sem, kakor da nimam lastne volje. Gotovo mora biti važen vzrok, nedo-umna skrivnost. Sklenil sem, da bom to doumel, pa naj bo, kar hoče. Jedlo se je, dobro jedlo, marljivo in vztrajno, neutrudljivo. Rodbina je jedla, kakor vsi ljudje. Sedmero hčera je jedlo vsako jed po trikrat: najprej z očmi, potem z nosom in slednjič šele z usti. Obed je bil končan, vse je bilo v redu. Vse je bilo veselo in dobre volje, vzroka tega povabila nisem mogel izslediti. Ves ganjen, sem se poslovil od cele rodbine. Bila je prijazna in ljubezniva do zadnjega trenutka. Šel sem in premišljeval, kaj bi neki mogel biti vzrok tega izrednega povabila. , V predsobi mi je sobarica pomagala v površnik. To je bilo strašno ljubko bitje. Ker sem ji pri odhodu vselej stisnil roko ali pa tudi kaj v roko, mi je bila prav naklonjena. Danes se mi je poredno nasmehnila. Zapazil sem to in ji tudi nekaj poštenega stisnil v roko. To se mi je bogato poplačalo. «Ali veste, gospod doktor,* mi je rekla, «zakaj ste bili danes povabljeni na obed?* »Ah, dušica, povej mi vendar!* sem odgovoril. «No,» je rekla, «stara teta je bolna in ni mogla priti k mizi. Naša gospoda je strašno praznoverna. Brez tete bi jih bilo trinajst pri mizi, in po njihovem mnenju bi moral kdo izmed njih umreti. Vi ste torej morali biti štirinajsti.* Catulle Mandes: P U STO LOVŠ Č I NA Mlada gospodična Jožeta je bila zares lepo dekle. Rada je imela šport. Ker je bila vesele narave, je imela okoli sebe vedno dovolj mladih gospodov, ki so jo oboževali. Bila je rdečih lic, ustnice so ji gorele kakor ogenj, oči so bile kakor dva žareča ogla. Na drsališču se je seznanila s slovitim slikarjem Me-nierom. Iz tega se je razvila zaroka in naposled — kur je čisto naravno — poroka. Kmalu po poročnem dnevu, ki so ga gospodu Menieru zavidali vsi prijatelji in, kakor so trdile stare sosede, celo angeli, sta sklenila, da pojdeta gledat večno poletje., večno cvetočo rožico — Ni z z o1. In ker ni bilo ovire, sta mlada po-ročenca odpotovala na jug. V kupeju brzega vlaka sta bila sama. Mlada gospa tudi s poroko ni izgubila svoje vesele narave, pa je prosila moža, da bi uprizorila kako pustolovščino. Rečeno — storjeno. On: «Torej jaz začnem: Kajne, gospodična, kako lepa je ta pokrajina? Vi se menda vozite tod prvič?* Ona: «Kaj naj na to odgovorim?« O n: «Za zdaj še nič. No, sicer pa prosim, da si odgovore sama izmišljaš. Jaz nadaljujem: Gospodična, sonce sije na vas. Ali naj zastrem okno?« Ona: «Prosim.» In tako sta nadaljevala to «pustolovščino«. In naposled je gospod Menier hotel »nepoznano gospodično* poljubiti. Ona je ostala zvesta svoji vlogi in mu zagrozila, da bo poklicala na pomoč. Golo naključje je hotelo, da je šel mimo kupeja ravno sprevodnik in je vse videl. Gospod Menier nadaljuje igro in naposled poljubi gospodično, le-ta pa kliče na pomoč. Čez nekaj časa se vlak ustavi, in sprevodnik stopi v kupe ter prosi Meniera, da bi šel ven, češ da ga kliče neki gospod. Prometni uradnik da znamenje za odhod. Kolesa zacvilijo, in vlak zdrvi z veliko brzino. Gospa hiti na hodnik, da bi vprašala sprevodnika po svojem možu. Sprevodnik pa se ji veselo nasmehne in pravi: «Nič več se vam ni treba bati, gospa! Tistega nepridiprava sem izročil na postaji orožniku. Ne bo mu več prišlo na misel, da bi nadlegoval poštene dame.* Na prihodnji postaji je prejela Jožeta brzojavko svojega moža: »Pridem s prihodnjim vlakom. Vidiš pustolovščino, ki si si jo želela!« Ko sta zvečer sedela v svoji sobi v nekem hotelu in se z zadovoljstvom pogovarjala o svoji pustolovščini, je rekel on: «Danes — ker so naju ločili — se bova za to v vsem odškodovala dvojino!« _ (jim in miiiij UIIHE K 8674 K 8660 K 8674. Karirasta obleka s površno Uu-*o.. ki ima kratke ali pa dolge ros a ,-. e. Krilo ima spredaj votlo gubo. Blagu potrebujemo (za velikost II) 2.90 m. če je 02 cm široko. Veliki kroj .Ultra, se dobi v velikostih 17, I in II po 22 dinarjev. K 8772. Kostum za manj vitke gospe. Zapestki in zavihki so iz čipkastih naborov. Blaga potrebujemo (za velikost IV) 3.65 m, če je 92 cm široko. Veliki kroj »Ultra« se dobi v velikostih IV, V in VI po 22 dinarjev. K 8660, Poletna obleka iz pikčastega blaga. Našite plase so iste bane kakor pičice. Bluza ima kratke rokave in se zapenja zadaj na gumbe, krilo ima pa zadaj gubice, ki so spodaj odprte. Blaga potrebujemo (za velikost li) 2.65 m, ie je 92 cm široko. Veliki kroj «UItra» se dobi v velikostih 17, I in II po 22 dinarjev. K 8768. Obleka s svetlim naprsnikom. Kroj je 7.1a.sti primeren za bolj močne gospe. Blaga potrebujemo (za velikost V) 3.E0 m, Če je 92 cm široko. Veliki kroj >o, ki jo lahko prekuhamo. Košarica je obložena z volnenim blagom, ki ga na vogalih prišijemo h košarici. Konce blaga pa h košarici privežemo S pri-sitimi trakovi pritrdimo blago tudi na ročaj. Za prostore, ki jih uporabljamo le od časa do časa in jih zato ne zatemnju-jemo s temnimi zastori, je zelo pripravna takšnale temna žarnica, ki ima lahko upogljivo žično stojalce, da jo tako da je vsa okenska odprtina dobro pokrita. Nato zavrtamo, v letvo zgoraj • dva vijaka, na katera pritrdimo zadrgo, ki jo izpeljemo zadaj za papirjem od zgoraj navzdol. Spodnji rob papirja obtežimo s palico, ki jo vle-pimo v papirni rob na notranji strani (proti sobi). Vrvici od zadrge, ki smo jo prtrdile zgoraj na vijaka, ovijemo okrog palice na spodnjem robu papirja ter ju potegnemo navzgor, ju še enkrat potegnemo skozi vijake na zgornji letvi in ju skupaj potegnemo skozi tretji vijak, ki je pritrjen na zunanji strani zgornje letve. V isti višini pri-bijeino en obročkast vijak, na katerega pritrdimo vrvice podnevi, ko zasfor dvignemo. Zaprt papirnat zastor na notranji strani zunanjih oknic pri dvojnem oknu. Zastor je z risalnimi žebljički pritrjen zgoraj na okenski okvir. Spodnji rob papirja je obtežen z deščico z zankama na koncu, s katerima pritrdimo zastor spodaj na okenski okvir. Podnevi zastor zvijemo in z zankami pritrdimo na vijaka, ki sta na okenskem okviru zgoraj. Pri dvojnih oknih je zatemnitev lažja: črn ali temnomoder papir pritrdimo z risalnimi žebljički na notranjo stran notranjih oknic. Podnevi imamo te oknice odprte. Zatemnitveni zastor za manjše okno (kopalnica, stranišče), narejen iz ostankov temnega neprozomega blaga. Na zastor prišijemo obročke, kakršne rabimo pri zavesah. Skozi obročke potegnemo vrvico, ki jo na levi ali desni zavozlamo. Na eni strani zastor zategnemo, na drugi pa raztegnemo. lahko postavimo ali obesimo, kamorkoli hočemo. Da se na zatemnjenih cestah izognemo trčenju, nosimo majhne svetlikajoče se znake. Takšne znake lahko naredimo sami iz lepenke, lesenih gumbov, blaga, žice itd. Pobarvamo jih s svetilno barvo, ki smo ji primešali nekaj firneža. Zastor za zatemnitev iz temnega blaga. I spodnji rob všijemo leseno ali kovi-nasto palico, da je blago primerno na-Peto Od zgoraj navzdol prišijemo na zastor dve vrsti obročkov za zadrgo L\U SMEMO PRJ OTROCJJ-J POPUŠČATI? «Mama, ali smem danes v kino?» «Ne, otrok moj.» »Prosim, mama, pusti me, naj grem!* «Ne, otrok, ampak v nedeljo pojdeva skupaj.* cProsim, prosim!* «Bodi vendar pameten, saj ne moremo tolikokrat v kino, to stane preveč denarja!« «Maaaama!» Tale mama z ne vem koliko «a» je tako nekaj ganljivega, da se omehča tudi še tako trdo srce. Mati vzdihne, seže v žep in s-tem dovoli obisk kina. Prihodnjič je isto. Otrok ve,, kje je treba mater prijeti in kaj se mora izkoristiti. So starši, ki so v srečnem položaju, da lahko svojim otrokom izpolnijo vsako željo. Toda če so pametni, se bodo držali določene mere in ne bodo otrok razvajali. Otroci se vsega hitro naveličajo. Še tako zaželeno igračo v nekaj dneh odrinejo v stran, izražajo nove želje in, ko se jim te izpolnijo, so zanje brezbrižni. Otrok, ki vselej uveljavi svojo željo pri vzgojiteljih, postane ne samo svojeglav, ampak njega čakajo tudi huda razočaranja, ker se ne nauči, da bi se temu ali onemu odrekel, brž ko je navezan na samega sebe. Seveda ne smemo otrokom odkloniti vsake želje. Najboljša je srednja pot. Prvo načelo vsakega vzgojitelja mora biti doslednost. Njegov «da» mora biti in ostati «da», njegov «ne» pa mora ostati «ne». Če se tega ne drži, potem tudi ne more zahtevati, da ga bo otrok imel za resnega. Omahljivost in popustljivost otežkočata življenje ne samo staršem, ampak tudi otroku. Če otroku po dolgem obotavljanju vendarle izpolnimo njegovo željo, potem je upravičen, misliti, da bo uslišana tudi nova želja, ki si jo bo izmislil, pa če je še tako nesmiselna. Če pa se potem ta želja odkloni, tečejo bridke solze zaradi domnevno storjene krivice. Ako pa otrok ve, da «ne» pomeni res «ne*, se bo kmalu s tem sprijaznil in ne bo v svojih željah več tako muhast. Znano je, da rečejo matere «ne» veliko teže, kakor očetje. Zato se otroci s svojimi velikimi in majhnimi željami po večini obračajo najprej na mater. In materina ljubezen je tako velika in tako mehka, da rada na oboje oči za-meži. To navsezadnje še ni tako hudo, ampak mati mora tudi znati oči spet pravočasno odpreti, zakaj sicer izgubi pogled za pot svojih ljubljencev v bodočnost. Tu bodočnost, življenje daleč od matere, je navadno trda in ne pozna prizanašal) ja. VOŽNJA S KOLESOM JE TAKO PRIJETNA, ČE... ... če bi imele nekoga, ki bi ga potem za nami čistil namesto nas-, čiščenje kolesa je res tako neprijetna in zamudna zadeva, da jo kar odlagamo, če je le mogoče. Potem pa v «zadnji minuti* površno s krpo obrišemo prah. Kolo mora biti s tem kar zadovoljno, saj ne more govoriti, da bi se pritožilo in nas ozmerjalo, ker ga zanemarjamo. Toda zanemarjeno kolo se potem maščuje na drug, hujši način. Marsikatera je to že sama izkusila, in prepričani smo, da te izkušnje nima v posebno lepem spominu. S kolesom se peljemo na izlet. Sijajno smo razpoložene. Sonce sije, toda ne leti prvič zagledala v izložbi trgovine in se na življenje in smrt zagledala vanj. Pametna kolesarka bo imela v sedelni torbi na kolesu vedno vse važno orodje, ki ga potrebuje za popravilo kolesa: ključ za vijake, posodico z oljem, košček gumija, lepilo, košček stekli-tega papirja, ventilov vijaček, nekaj uentilove gume. Tudi zračne sesalke ne sme pozabiti doma. pripeka. Cesta je gladka, brez kamenja, klancev in ovinkov. Prelep dan je pred nami. Človek bi zavriskal. Tedaj pa ... uuuh, kaj pa je to?! Naše kolo se začne «puntati» kar na lepem. Se-\ecla, veriga se je pretrgala, zarjavela je bila, ker je že bog ve kako dolgo nismo dale namazati. Tako, zdaj pa imamo. Ves naš prelepi izlet je zaradi fe nesrečne verige šel « rakom žvižgat« in povrh vsega moramo še priznati, da smo same krive, in to je najtežje. Toda kolo zna biti tudi hvaležno. Najboljši prijatelj bo oni, ki bo lepo skrbela zanj. Kakor na perotih jo bo nosil v svet, kamor koli bo hotela. Če bo potovanje še tako dolgo in naporno, nikoli ne bo cvileče zagodrnjalo, ker bodo njegovi ležaji skrbno namazani. Njegova gospodarica bo lahko ponosna nanj, kajti ob skrbni negi bo njegovo jekleno telo še dolgo takšno kakor takrat, ko ga je pred mnogimi Če smo namenjeni na izlet. Potni torbi iz nepremočljivega platna obesimo na prtljažnik zadaj za sedlom. Povrh damo zložen pokrivač iz nepremočljivega platna, ki smo ga ovili krog kosa lepenke, da na prtljažniku bolje leži. Torbi in pokrivač z usnjenimi jermeni dobro pričvrstimo k prtljažnkiu. Praktična čistilna priprava, ki jo pritrdimo na zračno sesalko ter z njo brizgamo čistilno tekočino na zamazane dele kolesa. V takšni lični košarici ima kolesar svojo malico. Košarica je znotraj prevlečena z dvojno plastjo povoščenega platna. Na dnu in pokrovu je nekaj okroglo urezanih prosto ležečih kosov platna, ki jih pri malici uporabljamo namesto krožnika. Vanje tudi zavijemo ostanke malice in pribor. K. Makuszynski: Gospodje vrabci (Iz poljščine poslovenil dr. Joža Glonar.) a Szczepanskem trgu v Krakowu, kjer je nekdaj prodajala lonce žena slavnega čarovnika, gospoda Twardowskega, prodajajo zdaj vesele krakowske branjevke grah, bob, fižol, kašo in podobne imenitne reči, po katerih se cede sline vsakemu vrabcu. Zato je tudi Szczepanski trg znan vrabcem po vsej Poljski in vsi sanjajo o njem. Sam sem v Lwowu osebno poznal vrabca, ki so mu pravili krakow-ska kaša. Ta podjetni vrabec je šel na daljno pot iz Lwowa do Krakowa, toda ko je spotoma kradel višnje, ga je snedcl maček, ki je bil zelo nevljuden s tako ljubeznivim gostom. Slava tega znamenitega potovalca pa ne bo nikoli zatemnela. Vsako leto se na dan njegove smrti lwowski vrabci zberejo na glavno skupščino na Hetmanskih okopih in zaženejo od same žalosti proti večeru tak vrišč, da se kar konji plašijo. In v njihovih žalostinkah se venomer čuje «Szczepanski trg*. In ker vrabci med vsemi črkami najbolj ljubijo «r», se v teh pesmih kar naprej ponavljajo besede, v katerih tiči, kakor žebelj v steni, ta zadirčna črka, in kar naprej se slišijo besede, kakor «grah, grah, grah* ali «zdrob, zdrob, zdrob*, ki vrabce naravnost opajajo. In če tudi v besedi •sckrast, krast, krast* tiči ta črka, pravijo vrabci, da sami na tem niso krivi in da jim ni zaradi tega ta beseda tako priljubljena. Odkar je namreč prvi vrabec prišel na svet, se je, kakor se pripoveduje, med njimi našel samo en poštenjak, ki je hotel mernik pšenice kupiti in je zanjo ponudil dvoje peres iz lastnega repa. Sicer pa trdijo vrabci, da je tako pripovedovanje samo basen, ker pravi vrabec trgovanje vsake sorte prezira, ker je prepričan, da je to, kar je tvoje, tudi moje, in kar je moje, lahko tudi sam snem. Prav o takih rečeh sta žalostno razmišljala dva vrabca, ki sta na Szczepanskem trgu čepela na ziden. Bila sta dve izraziti osebnosti, največja vreščača med starimi vrabci, silna prisklednika in tožbarja, ki nista imela, če je šlo za ■pretep ali ravs, enakega v vsej krakowski vojvodini. To sta Jožko Drobtina in Janko Pšenica. —• Hladno je danes! — se je stresel Drobtina. — Pravo novico si povedal! — se je bridko nasmehnil Janko. —• Očitno bereš časnike! Saj gremo vendar že v november. In ali je v novembru bilo kdaj toplo? — Toplo bi pa moralo biti! Samo da je na svetu vse tako urejeno, da gre proti vrabcem. Ljudem je lahko: če jih zebe, oblečejo kožuh. — Pa si ga tudi ti kupi, če si tak modrijan! — Danes še ne, jutri pa! Čuj, Janko, ne draži me preveč, saj sem že tako slabe volje. Neumnosti čvekaš kakor sraka. Jaz hočem samo reči, da vsi dajejo krivdo nam, nobeden pa ne pomisli, kako bi bilo na svetu, ko bi ne bilo nas. — Kaj bi se potem zgodilo? — Ne vem. — Toliko pameten sem tudi jaz. Ali bi se mogoče svet podrl? — Svet mogoče ne, ampak podreti bi morali največje stavbe, ker bi ne bile več potrebne. Saj vendar stolp stolnice stoji samo zato, ker imamo mi tam kvartir. — Nekoliko si že pametnejši. Samo lice imaš tako, da se zdiš neumen kakor kakšen kanarček. — Jaz sem vedno tako moder, kadar sem lačen. Brž ko se najem, se mi pa že noče več modrovati. - Moj stric Matej Stebelce pa je zmeraj moder! — Prava reč! On je lahko moder, saj stanuje na podstrešju univerze. On je akademik! Jaz pa sem danes tudi moder! — Ali si tudi lačen? — Strah! Strah! Strah! — Pa si naroči obed! — Janko! Kar zdi se mi, da ti bom še danes izkljuval oko ali pa ti izpulil rep! — Molči in rajši poglej! — Kaj pa je? — Stanko, ki stanuje v tej hiši, je prišel skozi vrata, ker gre v šolo. — Oni iz prvega razreda? Naj gre svojo pot, kaj to meni mar? — Poglej vendar, kaj ima v roki! — Oh, kar omedlel bi! Primi me, da se ne prevrnem. Žemljo! — Da, žemljo s presnim maslom! Ali bi mu ne mogla izc-iganiti kakšno drobtino? — Če bi mu rekel, bi ti mogoče dal. Toda jaz imam malo upanja. Takle fant iz prvega razreda ima vedno tudi prvorazredni apetit. V velikem odmoru bi pojedel ne samo žemljo, ampak še kredo, gobo in tablo povrh. Še ne sanja se ti, kakšno globoko brezno je takle prvošolčev želodec. Poskusilo bi pa se vendar lahko. Hitro, zgani se, neroda! Jaz bom skakljal pred njim in uganjal komedije. Mogoče se bo v mene zazijal, ali pa me preganjal in pri tem zgubil žemljo. Tedaj pograbi, kolikor se bo dalo, in pobegni! Če pa boš sam vse požrl, te pa naj sani Bog kaznuje! Jožko Drobtina je odfrčal kakor krogla, Janko pa se je previdno popeljal na krilih. — He, vrabček, kako se imaš? — je veselo zaklical prvo-šolec. — Kakorrr grrrof, Doberrr dan! Pa je prvošolec res začel preganjati vrabca. Jožko Drobtina je počenjal vse mogoče komedije, dokler ni svojega namena dosegel, kajti Stanko iz prve šole je telebnil, kakor je bil dolg in širok, in vse je odletelo od njega. V tej zmešnjavi mu je Janko zlezel kar med roke. Ko pa se je začel pobirati, sta oba vrabca odletela. — Janko, imaš žemljo? — je zavreščal Jožko. — Figo, pa ne zemlje! Toliko, da mi ni peroti potrl! —• Neroda! Saj je vendar vse zgubil! — Vse? O, kajpak! Knjige je zgubil, zvezke je zgubil, čepico je zgubil, žemljo je pa močno držal! — Katastrrrofa! — je zastokal Drobtina. — Ali ti nisem rekel? Levu iztrgaš lahko iz gobca jag-11 je, zmaju na Wawelu tele, takšnemu prvosolcu pa južine ne! To so prebrisanci! še tebe bi snedel... Ne govori tako, Janko, ker me spreletava kurja polt, če pomislim, kako bi bilo, ako bi plemeniti, stari vrabec postal podoben v čemer koli stari, neumni kokoši, ki samo kokodaka in kokodajska, pa nikdar ne ve, zakaj! Hudo je na svetu! Kar vidim, da bom danes ostal modrijan! — Lahko onemu, ki nosi modrost v želodcu. Toda šalo na stran, saj že mene samega kar obup grabi. Nobenega konja ni nikjer videti, da bi se ubogi vrabec nekako poživil ob tej plemeniti živali. Povsod je vse sam avtomobil in avtomobil, taka železna mrcina pa menda nikoli nične je in ne pije, ali kaj? Ne je, ne pije, hodi in tuli pa vendarle. — Saj sem ti pravil, da delajo ljudje vse nalašč zoper nas... Janko! —■ Kakšna modrost se je zopet izlegla v tvojem trebuhu? — Nekaj zelo modrega! Poglej, Franca razpostavlja svoje koške. — Franca je zelo dobra ženska, Bog ji tla j zdravje! Takšne kaše, kakor jo ima ona, nisem niti v Warszawi mogel kupiti. — Ti si kdaj kupoval kašo? Perot si zlomi, če je to res! — No, no, to se kar tako govori. Saj tudi v W»rszawi nisem bil, tam pa vrabci menda jedo same ananase. — Ali tam konje krmijo z ananasi? Nikar 110 ne vabi starega vrabca na pleve! Kaj naj storiva? — Najprej načrt. Ali je Valeiitova že tu? — Je. Sedi pri svojih vrečah s kašo. Nekoliko je kratkovidna, zato se nama bo mogoče posrečilo. Ti, Jožko, boš pogumno zletel k Valentovi in se ji motal pred nosom. — Pred nosom? Potem se bojim, da me bo konec, če bo samo kihnila. Saj je ta baba velika kakor zvonik stolnice. — Pred nosom ne pomeni, da ji sedi na nos, ampak da ji boš vedno pred očmi in uganjal komedije. — Komedije uganjati že znani, ampak čemu? — Zabit si kakor kalin! Ko boš ti pri Valentovi uganjal komedije, bom jaz pri Franci kradel, kar se bo dalo. — Pa te Franca ne bo opazila? — Ne, Franca bo vesela, ker si bo mislila, da imaš ti kakšne' namene pri Valentovi. Obe pa se ne marata. Ali si nisem dobro izmislil? — Dobro, pa tudi ne! Za tebe je že dobro, za mene pa ne; ti se boš namreč najedel, jaz bom pa pred Valentovo moral igrati pajaca. — Prisežem ti, da te ne bom ogoljufal. — Pri čem prisežeš? — Pri moji teti! — Premalo! Sicer pa je ne poznam! — Pri merniku pšenice! — To je že nekaj več, pa prav tako premalo. Pšenica se je pocenila . .. — Barantaš kakor Valentova pri kaši. Pri čem ti naj prisežem? — Reci: «Naj me maček sne.'» — Jožko, prekliči to besedo! Pa dobro: Naj me maček sne! — Trikrat moraš ponoviti, šele tedaj bo držalo. Jožko jo je trikrat ponovil in se vsakokrat davil ob tej strašni prisegi, ki jo je še vsak vrabec, kar se pomni, zvesto držal. — Zdaj pa na delo! —• Na delo! Jožko Drobtina je frknil in se postavil tako, da ga je Valentova opazila. — Kaj pa ti iščeš tukaj? — je zaklicala babina. Vrabec se je delal, kakor da ne čuje, in je ponovno ogledoval oblake. Delal se je, kakor da je do grla sit in da je blizu kaše sedel samo zato, ker mu je druščina gospe Valentove ljuba. Po strani pa je poželjivo škilil na vreče in v svojem drobnem želodčku začutil omedlevico. Falot se je delal, kakor da se po obilnem obedu samo zaradi zdravja sprehaja, pri tem pa je skakljal vedno bliže in bliže. Zlata zrna so ga mikala kakor skopuha cekini. — Oh, kako sem se danes rado val! — je glasno zašče-betal, da bi Valentovo pomiril. Ni še teh besed prav končal, pa ji je že tako rekoč izpod prstov izmaknil tri debela zrna. Franca se je kar zvijala od smeha, tako jo je veselilo gledati, kako vrabec krade. Rešitev ugank št. 5 Rešitev zlogovnice. Lepa Vida. Rešitev križanke. Vodoravno: 1. petek, 4. redar, 5. Zoran. Navpično: 1. Pariz, 2. Tudor, 3. koran. — Gospa Valentova! — je zaklicala. — Pomerite si no naočnike, sicer bodo vrabci pozobali ue samo vašo kašo, ampak tudi vas! — Kakšno grdo obrekovanje! — je zaklical užaljeni vrabec. In je požiral, kakor hitro je le mogel. — Žre pa, kakor bi se mu na vlak mudilo — se je smejala Franca. Valentova, ki je čutila, tla se godi nekaj proti njej, je zamahnila z dežnikom, ampak na napačno stran, tako da je. oplazila gospoda, ki je, nič hudega sluteč, šel ravno mimo. Vrabec Janko pa je tačas hitel, kar se je dalo. Tlačil je v kljun, kar mu je pod kljun prišlo, in nosil na balkon sosednje hiše. Ko je Franca nazadnje opazila, kaj se godi, je zavreščala na ves glas in začela s strašnimi priimki obkladati dva tako zaslužna vrabca, kakor sta bila Jožko Drobtina in gospod Janko Pšenica. Ta pa sta se, sedeč na balkonu pri južini, kar zvijala od smeha. — Tatova! — je kričala Franca. — Razbojnika! — Meni se zdi, da govori ta ljubezniva ženska o nama — se je zasmejal Janko. — Mene premalo pozna — je rekel Jožek — očividuo veljajo njene besede tebi. — Čemu pa potem govori v dvojini? — Ker si prevelik falot, da bi bila za tobe ednina dovolj. — Preobjedel si se, pa te je vsa modrost zapustila. — Janko! —- je zaklical užaljeni Jožko Drobtina. — Da sem se preobjedel? In to praviš ti, ki si sam vrabec? Ali si kdaj videl poštenega vrabca, ki je bil sit?. . Fant moj, jaz lahko jem noč in dan... — Potem pa se čudim, da si vrabec. S takim tekom bi bil lahko postal prvošolec na gimnaziji! Jožek Drobtina pa je postal silno dobre volje in je začel plesati po balkonu. Janko, ki se je prepričal, da je življenje lepo in zelo poceni, je začel popevati: Bog poživi Franco našo z njeno dobro, sladko kašo — Jožko pa je nadaljeval: Drugim naj jo le prodaja, kup je boljši kakor kraja — — Kaj, ali znaš tudi ti delati pesmi? — se je začudil Janko. Drobtina pa se je nasmehnil in resno zadeklamiral: Ne orjem, ne sejem, živim brez skrbi, Za mene sam večni Bog oče skrbi — — Falot si pa res, — je priznavaje zaščebetal Janko — ampak nekoliko preveč smešen. Vrana te naj kljune! Mi vrabci smo, naj reče kdo kar koli, vendarle genialni! — Brez dvoma — je pritegnil Drobtina — posebno, kadar gre za kašo. Janko! Poglej! Kar zblaznel bom od veselja! Poglej! Poglej! November je, pa se je sonce pokazalo! — Hotelo naju je videti! — je pošepetal srečni Janko i,i se soncu nasmehnil. — Le pogrejta se, čeprav sta falota! — mu je sonce odgovorilo. Računska naloga. V katerem primeru dado številke 2, 3, 4, 6, 9 vsoto 10? Magični kvadrat. Črke: a, a, a, a, a, a; b; a; e; j; k, k; m, m; n, n; o, o; r, r, r, r, r, r; z, postavi v kvadrat tako, da dobiš te-le# besede: I. mesto na Gorenjskem, 2. ine- Rešitev posetnice. Bolničarka. Uganke št. 6 Posetnica. Dr. Zina Šavac K o t o r Kaj je ta gospa po poklicu? t sto v hrvatskem Primorju; 3. obiskovalec božjih poti; 4. mesec, 5. moško krstno ime. Križanka. 1 1 1 2 3 4 5 l6jj IL J 8 9 _ l — Če pravilno vstaviš črke, čitaš od 1. do II. ime Lambergerjevega gradu na Gorenjskem. Vodoravno: t. Krotiteljski pripomoček, 7. obrtnik, 8. poslanec, 9. papiga. Navpično: 2. Del kolesa, 3. padavina, 4. človek, ki izžema dolžnike, 5. nevestina oprema, 6. ploskovna mera. M*„katl ,Kaj je največkrat povod nesoglasja in celo odtujitve med starši in med doraščajočimi otroki?" Velecenjena gospa urednica! Vašo novo anketo sem z velikem veseljem pozdravila. Mislim, da boste z njo marsikateremu otroku koristili, in želim samo, da bi starši pazljivo brali odgovore, ki jih bodo poslali otroci. Stara sem 24 let. Očeta nimam več, z materjo pa živim v skupnem gospodinjstvu. Kot otrok sem bila zelo navezana na svoje starše; čim starejša sem postajala, bolj sem se jim odtuje-vala. Vzrok je njihova prevelika strogost. Pred nekaj leti se mi je oče smrtno ponesrečil, in nekaj tednov je kazalo, da bo mati zdaj bolj prizanesljivo ravnala z menoj. Toda kmalu je nastopilo spet prejšnje stanje. Mati je videla v meni zmerom samo otroka, otroka, ki mora molčati, ki ne sme nikoli uveljaviti lastne volje, ki mora slepo ubogati na prvo besedo. V šoli, pozneje v uradu, povsod so občevali ljudje z menoj kakor z odraslim človekom, samo doma sem bila brezpravna ničla. Ta pretirana strogost mi je odtujila dom in mater. Vsakemu tujemu človeku bi laže zaupala svoje drobne doživljaje in svoja spoznanja, kakor pa materi In čeprav vem, da me ima mati nadvse rada, četudi vidim, da danes trpi zaradi najine.odtujitve, se vendar ne morem več spremeniti. Pri dresuri psov je pretirana strogost škodljiva — kakšen uspeh si torej starši obetajo od nje pri vzgoji otrok v ljudi? Prepričana sem, da je v vseh primerih pretirana strogost kriva, da se otroci odtujijo staršem. Z željo, da bi se moderne matere ogibale tej napaki, Vas lepo pozdravljam. M. Z., stara 24 let. Spoštovana gospa urednica! Mnogo sem že razmišljala o tem. Oba moja otroka sta se mi začela od-tujevati, kakor hitro sta prišla v višje razrede srednje šole. Počasi sem spo- znala, da je večja izobraženost otrok kriva, da se otroci odtujijo. Dokler sta bila moja otroka še majhna, sta z zaupanjem prihajala k meni po nasvet, po sodbo, po tolažbo. Ko sta odrasla in sta imela za seboj že več šol, kakor sem jih kdaj imela jaz, sta se zmerom bolj oklepala drug drugega in poleg tega svojih tovarišev-sošolcev. Če sem jima hotela svetovati to ali ono, sta me prizanesljivo poučila, da tega ne razumem, da ju v teh rečeh ne morem slediti itd. Te besede so me pogostokrat globoko ranile. Skrivaj sem se učila znanih latinskih pregovorov, da sem ju lepega dne iziienadila z latinsko prislovico. Hotela sem jima pokazati, da bi ju lahko sledila. Oba sta se iz vsega srca zasmejala, in v tem smehu je bilo mnogo nepremagljive samozavesti. Na vse načine sem se trudila, da bi si iznova pridobila zaupanje in spoštovanje, pa mi ni nikoli uspelo. Ko je prišel nedavno tega starejši sin domov na dopust, je rekel: «Veš, mama, najbolj pogrešam tvoje cmoke. Teh pa ne znajo nikjer tako dobro napraviti!* Ne morem vam povedati, spoštovana gospa urednica, kako so me te besede zabolele. Torej cmoki so bili vse, kar je otrok pogrešal. Drugega mu nisem bila, kakor dobra kuharica. V mojem srcu pa se je bilo med ločitvijo nabralo toliko reči, o katerih bi se bila rada pomenila z njim, kadar koli sem kaj lepega videla, mi je bilo žal, da tudi on tega ne vidi, v vseli rečeh, ki sem jih delala, sem našla kaj, kar me je spomnilo nanj. Ko sem mu drugi dan očitala njegov vzklik, me je začudeno pogledal in dejal: «Moj Bog, mama, saj se vendar ne morem s teboj pogovarjati o svetovnih dogodkih...» Da, zmerom bolj se prepričujem, da mi je šola odtujila otroka. Ko bi bila uživala tolikšno izobrazbo kakor jaz, bili še danes vsi trije srečni. S šolanjem sem hotela koristiti otrokom, sebi pa sem prizadejala najhujšo rano. S spoštovanjem B. L., vdova po železničarju. Velecenjena gospa urednica! Kaj je vzrok, da se doraščajoča mladina tako lahko odtuji staršem in domu sploh? Mnogokrat sem razmišljala o 'tem. Morda je vzrok v tem, da pride doraščajoča mladina v stik z drugimi ljudmi, s šolskimi tovariši in tovariši-cami, ki živijo isto življenje, ki jih druži isto zanimanje. Dokler je otrok navezan le na dom in ne prihaja v stik z drugimi ljudmi, najde doma vse, kar potrebuje. Ko pa počasi dorašča in spoznava več ljudi, opazi, da niso vsi ljudje enaki. Opazi tudi, da vedo drugi odgovoriti na kako vprašanje, na katero doma ni dobil zadovoljivega odgovora. In tako se otrok počasi odtuji. Če bi hoteli starši trajno prikleniti otroke nase, bi morali opustiti svoje lastno življenje in se povsem žrtvovati za otroke, ne samo gmotno, temveč tudi duševno. Brati bi morali iste knjige, kakor otroci, živeti isto življenje, kakor dorašča joči dijaki in dijakinje. Ker pa je to nemogoče, je tudi nemogoče preprečiti odtujitev otrok od staršev. Starši lahko samo nadzirajo otroka, da ne zaide v slabo družbo. Z dobrim nasvetom mu lahko stoje ob strani, toda individualnega razvoja ne morejo preprečiti. Ali ne mislite tudi Vi tako? S spoštovanjem I. A., učiteljica. Kako sodijo otroci o starših Ljubezen do starših Ljubezen sina do staršev se takole menjava: Ko mu je devet let, pravi: «Moji starši so čudoviti. Oni znajo in vedo vse!» Ko mu je šestnajst let: «Moji starši ne vedo toliko, kolikor sem mislil. Gotovo je veliko reči na svetu, ki jih oni ne poznajo.« Ko mu je devetnajst let: «Moji starši vedno trdijo, da imajo prav. Medtem pa imam jaz prav.» Ko mu je dva in dvajset let: «Moji starši ne razumejo mladine. Oni nimajo nobenih zvez z novo generacijo.« Ko mu je trideset let: «Mislim, da so imeli moji starši vendarle včasih prav.« Ko mu je petdeset let: «Moji starši so znali in vedeli vse. Zares — to sta bila čudovita človeka!« Ina Slokanova: J1j.eria skriurio^t (Nadaljevanje) «Pri nas vam ne bo slabo, če boste pridni,» se je kuharici čedalje bolj razvezoval jezik. «Gospa je včasih nekoliko živčna, toda če boste znali potrpeti, bo že šlo. Sicer je pa zlata duša ta naša uboga gospa. Saj ji človek ne more zameriti, če ji včasih malo popustijo živci in se razjezi, ko mora toliko trpeti s svojo boleznijo.» «Je že dolgo bolna ?» je vprašala Lenka radovedno. «Deset let bo kmalu. Hroma je. Ohromela je pri neki avtomobilski nesreči. Dolgo je visela med življenjem in smrtjo, naposled se je zdravnikom le posrečilo, da so jo ohranili pri življenju — hromo.» «Sirota!» Lenki so se zasolzile oči od sočutja. «Tudi gospod je nesrečen. Saj razumete, mlad, lep, bogat mož, pa se nikjer ne more pokazati s svojo ženo. Rad jo ima in dober je z njo, čeprav je sirota hroma in tudi dosti starejša od njega. Veste, ona je vzdrževala gospoda, ko je še študiral. Bila je bogata. Ko je gospod doštudiral, sta se vzela, čeprav je bila gospa takrat že hroma. Gospod je poštenjak, in to ga ni oviralo, da bi ne izpolnil obljube.» Kuharica je pre-molknila in zakašljala ter se z dolgim pogledom zazrla v Lenko. Zagovorila se je. Preveč je povedala o družinskih razmerah svojega gospodarja temu tujemu dekletu, o katerem še niti ne ve prav, ali bo gospe všeč ali ne. je rekla, «sicer se pa razume, kajne, da tega ne boste trobili okrog.» Potem pa je brž zasukala pogovor in začela Lenko spraševati, od kod je prišla, ali ima starše in zakaj se je namenila v mesto služit. Lenka ji je zaupljivo odgovarjala. Kuharici je bilo to vsec in ji je končno začela pripovedovati o sebi. Ime ji je Ana, gospa pa jo kliče za Ani. Pri hiši služi, odkar se je gospa poročila. Pred leti je imela fanta, ki ga je zelo ljubila. Toda nekoč se je fant pri vojakih na orožnih vajah prehladil, in hitra pljučnica ga je pobrala. Zdaj gleda za njo neki vdovec, toda ni se še prav odločila, ali naj bi ga vzela ali ne. Tukaj ji je prav dobro. Gospa je navajena na njo, in ona je navajena na gospo. V kuhinji gospodari po svoji volji. In slednjič se tudi zastran plače ne more nič pritožiti.» Tako je polagoma Lenka spoznala vse velike in majhne bridkosti in skrbi kuharice Ani, in kuharica Ani je spoznala njene. Ob štirih pa je Ani odvedlla Lenko v salon, da spozna še nesrečno gospo Almo, svojo novo gospodinjo. •k A -Jt Kakor šolarka, ki se boji kazni, je Lenka plaho stopila v salon. Toda gospe Alme ni bilo tam. Široka steklena vrata na teraso- so bila odprta. Tam je sedela gospa v udobnem gibljivem naslanjaču in brala. Lenka je s tihimi koraki odšla tja in obstala pri vratih. Počakala je, da se je gospa ozrla. Potem se je nerodno priklonila in se predstavila. Gospa, drobna, bleda, temnolasa, oblečena v ohlapno vinsko-rdečo obleko, se je nasmehnila in premerila dekle z dolgim, presunljivim pogledom. «Je to vaša prva služba ?» jo je vprašala. Lenka je pritrdila. smeli biti. Veste, nerodnih deklet ne morem trpeti. Tudi preobleči se boste morali. V tej vaši obleki ste kar strašni. Pri nas boste doma nosili svetlomoder predpasnik in čepico. Svetlomodro barvo imam rada, in vašim svetlim lasem se bo lepo podala. Zdaj pojdite k Ani in ji recite, naj vam na moj račun preskrbi blago in šiviljo.» Z lahnim zgibom roke jo je odslovila. Lenka je odšla v kuhinjo in povedlala kuharici gospejino naročilo. Ani se je dobrodušno zasmejala in iztegnila obe roki: «Cestitam,» je rekla; «kadar gospa naroči obleko, pomeni to, da je zadovoljna in da ste sprejeti. In zdaj, ko je to že za vami, vam lahko povem, da naša gospa ni kar tako hitro zadovoljna. Bala sem se, da boste morali iti, kakor jih je že šlo veliko pred vami, ki so se prišle predstavit gospe. In rečem vam, za vas bi mi bilo res hudo, sama ne vem prav zakaj, toda nekako všeč ste mi.» «Saj ste tudi vi meni,» je odkrito priznala Lenka. «Tako malo ljudi sem srečala v življenju, ki bi bili dobri z menoj, vi pa ste bili takoj, ko me še niste niti prav poznali, z menoj tako dobri in prijazni.» «No, no,» je bilo kuharici nerodno, «saj to je moja navada. Pa tudi nisem imela vzroka, da bi nad vami nergala in godrnjala. Zdaj pa lepo sedite k mizi. Skuhala vam bom čaja. Potem se bova pa pomenili zaradi tistega blaga in šivilje.» Lenka se je nasmehnila. Kar zadovoljna je bila s svojo novo okolico in ljudmi, ki jih je spoznala. Začela je upati, da bo njeno življenje v mestu postalo morda vendarle lepo in srečno, takšno, o kakršnem je pred leti sanjarila ... 4. POGLAVJE. Dnevi so se krajšali in postajali vedtno bolj sivi, mrzli in žalostni. Bližala se je zima. Lenka ni zdaj več vozila svoje gospodinje na vrt ali v mestni park na sprehod. Preveč je bilo mrzlo. Gospa Alma je ostajala v sobah, kjer je vezla, brala, sanjarila ali pa tarnala in godrnjala. Lenka se je izpremenila v nekakšno bolniško strežnico. Vdano je stregla bolni gospe, tiho sprejemala njeno grajo in godrnjanje. Od jutra do pozne noči je morala biti skoraj neprestano pri njej. Oblačila jo je in slačila, kakor otroka jo je morala vsak večer nesti na svojih močnih rokah v posteljo. Česala ji je lepe, temne, tu in tam komaj za spoznanje že osivele lase. Podnevi jo je vozila na premakljivem stolu iz kota v kot po njenih sobah, brala ji je iz knjig s svojim mehkim, lepo zvenečim glasom, počasi, razločno in ne preglasno, tako kakor je zahtevala gospa. Prosta je bila samo ob nedeljah popoldne in kadar je na željo gospe šla v izobraževalni tečaj. Njena sobica je bila zraven gospejine. Vanjo je bil napeljan zvonec, da jo je lahko gospodinja vsak trenutek poklicala, če jo je potrebovala. Neredko je zapel zvonec sredi noči in jo vrgel iz najslajših sanj. Tedaj je vedlela. da je gospa imela najbrž hude sanje ali ji je nenadoma postalo slabo. Morala ji je pripraviti pomirjevalno pijačo ali ji dati uspavalni prašek. Potem je morala sedeti pri njej in jo držati za roko, da se je gospa polagoma spet umirila in zaspala. Večkrat se je to ponavljalo več noči zaporedoma, tako da je bila Lenka potem podnevi vsa zbita in je komaj stala na nogah. Ko je neko jutro po takšni neprespani noči servirala gospodarju zajtrk, se je nenadoma opotekla in malone padla. Gospodar jo je sočutno opazoval. «Trudni ste, kajne, revica?» jo je mehko vprašal. Lenka je zardela, povesila oči in odvrnila ponižno: «Oh ne, samo nerodna sem, oprostite!» Opoldne je govoril o tem z ženo, ko Lenke slučajno ni bilo v sobi. Ko je pozneje hotela vsiopiti, je v pogovoru ujela svoje ime in je tiho obstala pred vrati. «Ne, dragica, to ne gre,» je slišala Pavličev glas. «Ti boš revico ugonobila. Tako noč za nočjo jo buditi iz spanja za prazen nič!» «Kaj?» je z visokim glasom zavrisnila gospa Alma. «Za prazen nič? Ti praviš tako, ti, ko vendar veš, kako je z menoj. Da te ni sram! In pa sploh, zakaj smo pa potem dekleta najeli? Morda zato, da bo postopala po sobah? In ko je meni ponoči tako hudo, praviš ti, da je to prazen nič. Oooo, saj me ne ljubiš, že davno vem, da me ne ljubiš več. Bolj skrbiš za tuje kmečko dekle kakor zame, 0000!» Pretresljivo je zajokala. «Toda Alma, dragica, dušica, ne razburjaj se vendar,» jo je miril Pavlic, «Nič hudega nisem hotel, mislil sem samo, dla bi kdaj ponoči namesto Lenke rajši poklicala mene. Dušica, potolaži se vendar!» «Pusti me, pusti, nehvaležnež! Včasih sem ti bila dobra takrat, ko sem bila mlada in lepa in bogata, seveda, bogata, zdaj me pa ne ljubiš več gospod inženir.^ «Alma, molči!» je razburjeno zaklical Pavlič. Alma pa je jokala in kričala vedno huje: «Ne ljubiš me, samo denar, moj denar, si hotel imeti!» Lenka se je tiho splazila v svojo sobico. Kmalu je zapel zvonec. Lenka je odšla v salon. Gospa je še vedno pretresljivo jokala. Pavlič je Lenki stopil nasproti. Bil je rdeč od razburjenja. «Gospe je slabo. Pomirite jo, prosim. Jaz moram oditi. Važen opravek imam.» Sklonil se je k ženi in ji hladno poljubil roko, potem pa je hitro odšel. Vse popoldlne in ves večer se je potem Lenka trudila, da je pomirila svojo gospo. Gospa ji ni hotela ničesar povedati. Niti slutila ni, da Lenka ve za vzrok prepira. Ihtela je in v onemogli jezi grizla in cefrala robce, s katerimi si je otirala solze. Lenka ji je dajala mrzle obladke na čelo in pripravila ji je pomirjevalno pijačo. Razpletla ji je lase in jo odnesla v posteljo. Potem je sedla k njej in jo prijela za roko. Tako je dolge ure tiho, skoraj negibno sedela v pol temni spalnici in čakala, da bolnica zaspi. Veke so se ji od trudnosti kar lepile in z vso silo se je morala premagovati, da ni zadremala. Gospa je imela zaprte oči, toda ni še spala. Če se je Lenka zgenila in hotela vstati, je oči hipoma odlprla in roka, za katero jo je držala Lenka, ji je nervozno vztrepetala. Lenka je morala spet tiho sesti in čakati. Polnoč se je že bližala, ko je v spalnico tiho vstopil Pavlič. Po prstih se je približal postelji in pošepetal Lenki: «Lenka, utrujeni ste, pojdite k počitku, jaz bom bedel tukaj namesto vas.» Dekletove oči so zasijale v topli hvaležnosti. Vstala je in hotela oditi. Tedaj pa je gospa široko odprla oči in se razburjeno vzpela v postelji: «Nikamor ne boste šli, Lenka. Tu pri meni morate ostati. Ti pa pojdi, slišiš, takoj pojdi! Jaz hočem mir. Mir!» «Toda, Alma, prosim te vendar, ne razburjaj se!» Pavlič je bil rdeč od zadrege in sramu pred Lenko. «Pojdi! Pojdi!» je hlipala Alma. «No, saj grem!» je končno rekel trdlo in stopil k vratom, ne da bi še pogledal ženo. Ko je potem Lenka šla skozi predsobo v kuhinjo, da pripravi mrzle obkladke, ji je nenadoma, kakor da jo je čakal, stopil nasproti in ji rekel mehko: «Lenka, oprostiti nam morate, ker smo takšni z vami. Verjemite mi, da mi je hudo. Rad bi vam pomagal, pa saj vidite, da ne morem.» V zadregi se je nasmehnila. «Ah, saj ni nič. Navajena sem,» je tiho zašepetala. Njegovo sočutje ji je dobro delo. Potem je do jutrnjih ur tiho in vdano bedlela pri gospodinji. it * * Ne, Lenkina služba res ni bila lahka, in že davno je Lenka z bridkostjo spoznala, da so se njene sanje o lepem, srečnem življenju v mestu sesule v nič. In vendar je hotela potrpeti, ker se je v vse to nekako vživela in ker se je bala spet tistega posedanja po posredovalnicah. Svojo gospodinjo je z iskrenim sočutjem pomilovala, čeprav je vedela, da s tarnanjem in bolečinami dostikrat pretirava. In Ani ji je postala resnična prijateljica. Končno pa je bil tu še gospodar, ki ga je pomilovala in občudovala zaradi njegove tihe zagrenjenosti, ki jo je tako skrbno prikrival in zaklepal vase, čeprav se mu ni posrečilo, da bi jo popolnoma skril. Včasih se je njegov pogledi nenadoma ustavil na njej in Lenki je postalo pri srcu tako čudno. Kakor da jo je obšla nekakšna slabost. Vsa je bila zmedena in zardela. Nekaj dni po prazniku sv. Treh kraljev je prejela pismo od Mince. Pisala ji je, da se v predpustu omoži in da je pred božičnimi prazniki umrla dekla Marjeta. Lenko je Marjetina smrt zelo potrla. Zdaj jo bosta čakala tam gori pri cerkvi na griču dva grobova. Tisti dan se je morala z vso silo premagovati, da je bila zbrana in mirna pred gospodinjo. Ponoči, ko je bila sama v svoji sobici, pa se je razjokala iz vsega srca. Službena dblžnost je tako trdo oklepala Lenkino življenje, da je pri tem skoraj popolnoma pozabila nase. Postala je stroj, odvisen od dobre in slabe volje gospe Alme. Šele ob nedeljah popoldne, ko je bila za nekaj uric prosta, je spet našla samo sebe, tisto Lenko, ki je preprosta, nerazvajena in boječa prišla v mesto iskat kruha in lepšega življenja. Toda ti nedeljski poldnevi niso bili nič kaj prijetni. Čeprav jih je vselej težko pričakovala, ji niso prinesli navadno nič posebno lepega. Včasih je šla z Ani v kino. Takšni popoldnevi so bili lepi. Največkrat je pa bila Ani domenjena s svojim vdovcem in je prepustila Lenko samo sebi. Teh popoldnevov se je Lenka bala. Saj se ni imela kam dati. Če je bilo lepo vreme, je posedala po klopeh v parku ali pa je šla na sprehod v predlmestje, kar tako brez cilja. Ob slabem vremenu pa je sedela v cerkvi. V kino si sama ni upala. Sramovala se je. Ob takšnih dnevih je hudo čutila svojo osamelost. Druga dekleta so imela fante, ona pa ni imela nikogar. S fantom so šle lahko kamorkoli: v kino ali pa v predmestne krčme plesat. Večkrat je pomislila, kako bi bilo, ko bi tudi ona imela svojega fanta. Kamorkoli bi šla lahko z njim. In zvečer bi jo potem spremil prav do hiše, kakor spremi včasih Ani njen vdovec. Da, ko bi Lenka imela svojega fanta. (Dalje prihodnjič.) D. J.: ^jbehlc, me dobi- le a v tajv&jnt, «Deklica je vsa drugačna*, slišimo tožiti mater. «Prej je bila ubogljiva, zdaj je nepokorna in večkrat celo uporna. Jaz tega ne razumem!« «Moj otrok se je čisto izpremenil. Prej tako vesel in razposajen, je zdaj molčeč, preobčutljiv in sam vase zaprt. Le kaj naj storim?« tako pravi druga zaskrbljena mati o svoji 13 do 15 letni hčerki. Samo redko ostanejo hčerke v tako imenovanih razvojnih letih v duševnem ravnovesju. Treba je posebne pazljivosti, da izravnamo neprijetno stanje, ki je tudi otroku zelo nerodno. Vse, kar otrok stori, je utemeljeno v njegovem duševnem stanju. Sedež duševnega delovanja je v možganih, torej je to delovanje odvisno od telesnega počutja otrokovega. Prav 12 do 14 letna deklica se nahaja v stanju telesne revolucije, ki povzroča tudi duševno revolucijo. Deklica se vede drugače, kakor prej. Ne razumemo je več — ona sama sebe ne razume! V tej razvojni dobi se pojavi neka nemirnost. Večkrat začuti deklica potrebo, da mora nekaj veljati, in če se ji v tem pogledu ne ustreže, sledi prepir z brati, sestrami ali s sošolci. Če v takem primeru otroka nihče ne razume, se čuti otrok, kakor da ga nihče ne mara, da je tako rekoč od vseh zavržen. In če najde zdaj «dobro» prijateljico, ki ve za dozdevno siluo zanimive novosti, o katerih deklica prej še slutila ni, če ji pride za materinim vzemite 1 — ASPIRIN BAD tablete r^/Ni drugega zdravila po imenu „Aspirin", temveč edino-le ,,B a y e r" - jev Aspirin. Osi 'eg. pod S br. 37692 od 22. XII. 1939. Jbdo&m ČLOVEK PIJE %. k; f"N m — M Kneippovo S LADNO KAVO hrbtom celo slabo čtivo v roke, nastane lahko škoda, ki se nam o njej niti ne sanja. Dobro je umivanje z mrzlo vodo, natiranje s francoskim žganjem, krepka, raznovrstna hrana, zlasti zelenjava, sadje in bivanje na svežem zraku. Prav tako koristne so tudi igre, špoirt, delo v gospodinjstvu, kak železni preparat (samo, če ga predpiše zdravnik), izprememba zraka pa to ali ono razvedrilo. Nastopa prve menstruacije se deklica navadno zelo ustraši. Zdaj je čas in pravi trenutek za mater, da otroka lepo in ljubeznivo pouči. V prijetni in zaupni večerni uri je priložnost za tOi da ji mati pojasni telesno dogajanje. Otrok bo mater pazljivo poslušal, jo bo še bolj ljubil in spoštoval, kar bo vedel, da dolguje materi svoje življenje. Za duševno neuravnovešenost otroka je treba imeti potrpljenje m razumevanje. Ljubezniva, razumevajoča beseda dela pogosto prave čudeže. Tudi tu je srednja pot najboljša. Včasih tudi stroga in resna beseda ne škoduje. Ne smemo pa sitnariti, neprestano opominjati in venomer izpraševati. Včasih prepustimo otroka tudi samemu sebi, zaposlimo ga in mu dajmo v gospodinjstvu priložnost, da se udej-stvuje. Polagoma se otrok umiri in se začne zanimati za gospodinjstvo. Zdaj vplivajo prav dobro kuharski, šivalni, bolniški tečaji itd. Skratka — prišel je čas za pravo žensko izobražanje. Zdravi in srečni . .. 1. Ne mislite na bolezen, ampak sklenite, da boste po delavnem in uspešnem življenju umrli z 90 leti zaradi starostne onemoglosti. 2. Niti radost niti bolest naj vas preveč ne gane. Vse mine. 3. Jejte samo toliko, kolikor vaše telo potrebuje. Spomnite se na staro legendo: Bog dodeli vsakemu človeku ob rojstvu množino jedi in pijač, ki je potrebna za življenje. Nezmernež kmalu porabi zalogo, zmerni človek pa izhaja z njo do pozne starosti. Včasih imejte tudi postni dan. To vam bo dobro delo. Telo, ki mu s tem odvzamete težko delo prebavljanja, bo imelo priložnost, da bo izčistilo iz sebe nepotrebne, škodljive snovi, da bo v sebi izvršilo popravila, kakor popravlja strojnik stroj. in ne pijte niti prevročega niti premrzlega. 5. Uživajte le malo mesa. Jejte črn kruh, veliko zelenjave in svežega sadja. Razen medu ne jejte preveč sladkega. Pijte mleko v vseh oblikah. 6. Bojte se opojnih pijač. 7. Zdravila uživajte samo v nujni sili, samo po nasvetu zdravnika. 8. Ne pozabite, da je narava prava zdravnica, mi doktorji smo samo tolmači narave in včasih njeni pomočniki. Letanje od zdravnika k zdravniku napravi tudi iz zdravega slednjič bolnika. 9. živite in se veliko gibljite na čistem zraku, kopljite se v soncu, zraku in vodi. Hodite zgodaj spat in zgodaj vstajajte. Bodite v uživanju zmerni. 10. Poročite se zgodaj, veselite se svojega življenjskega druga, svojih otrok in vnukov. M J S L J Nezmernost redi zdravnike. * Kdor drugemu moti veselje, ni vreden veselja. * Kdor si prizadeva, da bi postal pameten in moder, pa pridobljene modrosti ne uporabi, je podoben možu, ki orje, toda pozabi sejati. * Vera in zaupanje v lastno moč prestavlja gore. * Red je pol življenja. * Mlad umrje, kdor pije, če ni žejen, in je, če ni lačen. * Sebično je sovraštvo., ljubezen pa še bolj. * Kašlja in ljubezni ne moremo skriti. * Otrok naj čuti tvojo ljubezen, tudi kadar ga kaznuješ. * Prej jih tisoč umrje od pijače, kakor eden od žeje. * Materina ljubezen pozna samo en mejnik, in ta stoji na njenem grobu. * Lažja je poštena rana, kakor sto šivankinih bodljajev. * Svarilo «samo da očka ne izve* je vzgojilo že mnogo slabih otrok. * Išči srečo doma, ne išči je zunaj! * Prav bo živel in srečno umrl, kdor daje svetu več, kakor svet njemu, kdor svet bolj ljubi, kakor svet njega. ki jih vsak dan potrebujete, so: Černa Ružena: i400 nas vetov. Dr. Diickelmannova Ana: Postanek otroka in njegov razvoj. Gerling R.; Sitni možje — Vzgoja za zakon. Dr. Hodann Maks: Ali otroka res štorklja prinese. Dr. Jakša Joža: Kako spoznamo spolne bolezni. Krista Kernhofer: Nasveti za življenje. Kildluff Edvvard Jolin: Kako si poiščem boljšo službo. Kneipp: Domača lekarna in zdravilna zelišča. Ing. arh. Kregar R.: Naš dom. Ing. arh. Kregar R.: Kaj moram vedeti, kadar si gradim dom. Ing. arh. Kregar R.: Naš dom — kako ga gradimo. Dr. Lobel Josip: Od zakona do ljubezni. Jan Lost: česa iščete v zvezdah. Macfadden Bernarr: Mož in zakon. Dr. Petrič Karel: Bolezni, kako jih spoznamo in preprečimo. Dr. Petrič Karel: človek. Dr. Petrič Karel: Nalezljive bolezni, kako se jih obvarujemo. Dr. Petrič Karel: Nega bolnikov in prva pomoč pri nezgodah. Dr. Petrič Karel: Regulacija rojstev. V. B. Pitkin: Življenje se prične s štiridesetim letom. Podgornik Angela: Za pridne roke — vezenje. Podgornik Angela: Za pridne roke — za vsako nekaj. Podgornik Angela: Za pridne roke — za moža in še kaj. Podgornik Angela: Za pridne roke — okrasna ročna dela. Podgornik Angela: Za pridne roke — pleteno in kvačkano. CJl£yuHlcnd: AkU&viJ-e. /MAO-ACTC, ki razvija pri vporabi kisik; ta povzroča v ustni votlini izločevanje slin in tako na najbolj naraven način skrbi za čistost in zaščito Vaših zob. ^O^ULCL flOsOtČL Chlorodont Podgornik Angela: Za pridne roke — šivanje. Podgornik D.: Vrt in moje rože. Dr. Raunert Margareta: Kako naj se žena neguje. Stupanova Milica: Kako vzgojim svojo deco. Ing. arh. šantel-Kanonijeva Dušana: Kako si opremim stanovanje. Šest Osip: Kar po domače. Škerjančeva Verena: Kako naj kuha m. Dr. Lado Vavpetič: Življenje in zapisana pravica. Vodetova Angela: Žena v sedanji družbi. Vodetova Angela: Spol in usoda, I. del. Vodetova Angela: Spol in usoda, II. del. Vi dobite te knjige za polovično ceno, to je za 15.— din vsak izvod. Preglejte svojo gospodinjsko knjižnico, če Vam katera teh knjig manjka, d)a Vam jo pošljemo. oCetos djo&ite. te. že knjige.: 1. Veselo praznujmo — prijetno godujmo. 2. Vedenje, družba, zabava, potovanje, dopisovanje. 3. Skrivnosti sodobnega gospodinjstva. 4. Nova šola za pletenje in kvačkanje. 5. Gospodinjski koledar za leto 1941. Prva knjiga je že stiskana in jo lahko takoj dobite. Ostale štiri boste dobili v prihodnjih mesecih, kakor lansko leto, vsak mesec eno, toda le tedaj, če ste naročnino vnaprej plačali. Naročnina za teh pet knjig je........37"— din. Naročnina za «2eno in dom» je........68'— din in naročnina za «Prijatelja» in prilogo «Za pridne roke» je 62'— din. nec< Gospodinja, to bo zate! Časi so težki in gospodinje morajo vse bolj štediti pri hrani. Zato je prav, da prikaže Zveza gospodinj na svoji razstavi «Naša vsakdanja hrana« v okviru letošnjega velesejma v Ljubljani od t. do 10. junija, poglavitne snovi, ki jih potrebuje telo za prehrano. S takim znanjem bo omogočeno gospodinji, da z manjšimi količinami, z manjšimi izdatki pravilno in zadostno prehranjuje svojo rodbino. S tega vidika bo obsegala razstava sledeče oddelke: t. Hranilne vrednosti v posameznih živilih. 2. Vitamini v živilih. 3. Prehrana zdravega človeka: a) Prehrana dojenčka do 1. leta in otroka od 1.—2. leta, b) prehrana predšolske dece, c) prehrana šolarjev do 16. leta, d) prehrana kmečkega otroka, stanje prehrane kmečkega in tovarniškega delavca in njunih otrok, e) prehrana ročnega in umskega * delavca. 4. Dietetična kuhinja, jedilniki za bolnike, prepovedane jedi. Prehrana v raznih boleznih, brezmesna hrana, surova prehrana. 5. Konserviranje sadja, zelenjave, mesa, rib, pokušnje raznih manj znanih zelenjadnih in sadnih sokov, priprave cenenih, okusnih jedi. To si mora vsaka gospodinja ogledati. Na železnici velja brezplačen po-vratek. Na postajni blagajni je treba kupiti razen cele vozne karte za Ljubljano še rumeno železniško izkaznico, ki stane 2 din. 24 Ako še niste dobili knjige: »Veselo i praznujmo«, si jo oglejte pri svoji prijateljici. Potem takoj nakažite za pet gospodinjskih knjig 37 dinarjev. Sladni sladkor v vsakdanji prehrani. Ta fina hrana je postala v toku časa sestavni del vsakdanje prehrane najširših ljudskih slojev. Zakaj jedro Kneip-pove sladne kave, s katero pripravljajo danes milijoni gospodinj belo kavo, sestoji iz karameliziranega 1 sladnega sladkorja; tri četrtine teže te kvalitetne sladne kave so dragoceni sladni sladkor, ki daje kavi redilnost in izredno fin okus. «šOLE MODROSTI.« Tako so Turki nazvali prve kavarne, ki so bile tam ustanovljene leta 1550. Po turškem obleganju Dunaja (1683) se je razširila «turška kava» tudi po Evropi. Sčasoma so prišle gospodinje na to, da se lahko napravi iz kave z mlekom, če pridamo dobro mero Francka, izredno prijetna in povrh še redilna pijača. Tako je nastala «bela kava», ki je dandanes vsakdanji zajtrk in južina milijonov ljudi. - O upodinjstvo Jedilni list za teden dni Ponedeljek. | Opoldne: 1. Grahova juha. 2. Ko-i ruzni žličniki (K 277). Solata. 3. Borovnice. ; Zvečer: Vampi s krompirjem (153). i Torek. Opoldne: t. Goveja juha. 2. Govedina. Krompirjeva kaša, Kumarčna omaka (K 342). 3. Zdrobov kolač s češnjami. Zvečer: Močnik z mlekom. Sreda. Opoldne: I. Peteršiljeva juha. 2. Riž z grahom. Solata. 3. Vrtne jagode. Zvečer: Krompirjev guljaž (K 395). Četrtek. Opoldne; 1. Kostna juha z ocvrtim grahom. 2. Preslaninjeno telečje srce. Dušen riž. 3. Kuhane borovnice. Zvečer: Mlad krompir. Kumarčna solata. „ , , Petek. Opoldne: i. Kolerabična juha (K 34). 2. Ocvrti cvetačni svaljki. Dušena špinača. 3. Jagodov zvitek. Zvečer.: Ocvrti žabji kraki. Mešana solata. Sobota Opoldne: 1. Goveja juha,. 2. Govedina. Grah v omaki. Zabeljen krompir. 3. Jagode. Zvečer: Praženec. Kuhane borovnice. »i , Nedelja. Opoldne: 1. Francoska juha (K 27). 2. Pečena jagnjetina. Pečen krompir. 3. Citronov riž s češnjami (V str. 27). Zvečer 1. Prekajen svinjski jezik. Sardelno maslo, 2. Kava. Opomba: Številke v oklepaju pomenijo številke receptov oziroma strani v naših kuharskih knjigah «Kako naj kuham« in «Veselo praznujmo«, t rka K v oklepaju pomeni prvo, črka V pa drugo knjigo. Za debelo tiskana jedila prinašamo recepte. Zdrobov kolač s češnjami. 8 rumenjakov, 30 dkg sladkorja, sesekljan olupek in sok od polovice limone mešamo tako dolgo, da se zmes zgosti. Potem ji primešamo narahlo in po malem trd sneg iz 8 beljakov hkrati s 15 dkg zmletih lešnikov ali orehov in z 18 dkg pšeničnega zdroba. To testo namažemo i lA cm na debelo v pomaščeno in z moko potreseno pe-kačo in natresemo nanj 30 dkg opranih surovih ali kuhanih češenj ali visenj, nakar pečemo kolač v srednjevroči pečici tako dolgo, da lepo zarumeni. Ko ga vzamemo iz pečice, ga takoj potre-semp s sladkorjem, razrežemo ga pa šele tedaj, ko se ohladi. Peteršiljeva juha. Lepo korenino peteršilja osnažimo, operemo in narežemo na bolj tanka kolesca, ki jih opražimo na 3 dkg presnega masla. Medtem naredimo iz 4dkg presnega masla ali masti in 4 dkg moke svetlo prežganje in ga stresemo v slano vodo, ki naj potem dalje časa vre. Nato pridenemo juhi opraženi peteršilj in 5 dkg narezanih telečjih jeter, ki smo jih opražili posebej na 1 dkg masla, nakar počakamo, da juha še nekaj časa vre. Na tej juhi zakuhamo kruhove cmoč-ke, tik preden jo serviramo, ji pa lahko pridenemo v y8 litra kisle smetane raz-tepen. rumenjak, nekoliko stolčenega popra in sesekljanega zelenega peteršilja. preslaninjeno telečje srce. Dve ali tri telečja srca operemo in prekuhamo v slani vodi, potem jih razpolovimo in pretaknemo s 4 dkg slanine, ki smo jo narezali na rezance. Medtem raztopimo v kožici 6 dkg presnega masla in ostanke narezane slanine, nakar pridenemo 5 dkg na drobno narezane čebule, nekaj zrn popra in preslaninjene kose srca. Tcy zalijemo potem nekoliko z vodo, v kateri smo kuhali srce in pečemo srce tako dolgo v pečici, da lepo zarumeni. Nato vzamemo srce iz? kožice in ga narežemo na rezine, sok pa zgostimo z 2 dkg moke in ga še nekaj časa dušimo, potem ga pa zalijemo z juho in pridenemo 5 žlic belega vina in 2 žlici limonovega soka. Nazadnje precedimo omako na narezano srce. Ocvrti cvetačni svaljki. Lepo glavo cvetače operemo in skuhamo do mehkega v slani vodi. Prav tako skuhamo posebej 30 dkg opranega neolupljenega krompirja. Nato zmeljemo na stroj kuhano svetačo, kuhani in olupljeni krompir in 5 dkg v 3 žlicah mleka namočenih žemelj. To zmes potem osolimo in pridenemo nekoliko stolčenega popra in eno jajce (lahko tudi 10dkg' sesekljane gnjati). Če se nam zdi, da je zmes preredka, primešamo še 10—20 dkg drobtin, nakar vse skupaj dobro premešamo. Iz te zmesi naredimo na deski, potreseni z drobtinami, svaljke, ki jili povaljamo v moki, v raztepeneni jajcu in v drobtinah in jih na hitro ocvremo z obeh strani na razbeljenem kuhanem maslu ali pa na masti, da so lepo rumeni. Za cvrenje porabimo približno 15 dkg masla ali masti. Jagodov zvitek. Iz kg moke, žlice olja, soli in nekoliko kisa naredimo vlečeno testo, ki naj pol ure počiva. Ko testo razvlečemo, ga namažemo s 3 dkg presnega masla ali masti, potem pa s temle nadevom: K kg očiščenih rdečih jagod zmešamo z 1[t stolčenega povaniljenega sladkorja, nato primešamo Va litra spenjene sladke smetane, 3 rumenjake in sneg iz 3 beljakov. Potem testo zvijemo in spečemo zvitek v precej vroči pečici. Okusno pripravite, lepo servirati! Na to mora gospodinja vedno paziti! Bodisi da jedi sama pripravlja in ureja, bodisi da ima gospodinjsko pomočnico, zmerom naj skrbi, da se tudi še tako preprosta jed okusno in lepo prinese na mizo. Lepo naravnan krožnik krasi mizo, zbuja slast do jedi. Krožnike za meso in juho je treba vselej, tudi spomladi in poleti, nekoliko ogreti. Robovi krožnikov in skled morajo biti vedno suhi in čisti. Juho podajamo v jušniku ali pa čisto juho v skodelicami. Pečenko, meso denemo na podolgovat krožnik in obloži- mo z zelenjavo, krompirjem ali rižem. Ako hočemo podati k mesni jedi veliko omake, jo podajmo v primerni skledici. Če serviramo k mesu obilo zelenjave, jo dajmo lepo v posebno, globoko skledo. Zapečena jajca in podobno položimo na zelenjavo. Mrzle močnate jedi so zelo vabljive, če položimo na plitvo porcelanasto ali stekleno skledo prej čedno papirnato servieto, potem pa na njo lepo naravnamo torto, kolač ali drugo pecivo. Če se hočete naučiti in videti v besedi in sliki, kako se lepo in okusno servira ob najrazličnejših priložnostih, si naročite pri «Ženi in domin knjigo «Veselo praznujmo*, ki jo dobite za 15 ZADRUŽNA TOVARNA ZIME D.D NAŠA ŽIMA JE HIGIJENSKO OČIŠČENA IN STERILIZIRANA NA PARI 115°C,NE DIŠI, JE BREZ MAŠČOBE IN FERMENTOV, PO CENI. ee • D-DVLJUBLJANI MIK^IČEVAG16telef.21.3. S' KATERO IMETJU IN LJ UBLJ BNSWft «fi£DUNft eftN«ft Naročnina za list s krojno prilogo in 5 gospodinjskih knjig: za vseleto Din 105,— in naročnina za družinski list .Prijatelj, s prilogo -Za prid« roke. je 62— din, skupaj torej 167— din, M pol leta din 84—, ta četrt leta din 43—; za Ameriko m inozemstvo dolarjev 6—j za Italijo Lir 90.-Posamezna številka din 5.—, krojna priloga din 2.—, gospodinjska knjiga din 30.—, »Prijatelj« s prilogo din 7— Deset broširanih leposlovnih knjig din 100— Vezava din 60— — Deset broširanih rodbinskih knjig din 67— Vezava din 60— Kekoplsi se ne vračajo. Odgovorna urednica Rija P o d k r a j š k o v a v Ljubljani llhaia vsakega 1. v meseca. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Dalmatinova ul. 8/1. Tel. 21-32. Tiskala Delniška tiskarna d. d. (predstavnik Franci Pintar v Ljubljani).