List 81. Kaj početi, ko bo zavoljo železnice na No-trajnskem v več krajih mala zaslužka z vožnjo i. t. d., s posebnim ozirom na Planinski, Postojnski, Senožeški in Bistriški okraj, pa tudi nekaj od Ložke doline. Ze je železnica med Terstom in Ljubljano dodelana in kmali ne bo duha ne gluha od cestnih vozačev med Ljubljano in Terstom. Sliši se tudi, da bodo železnico od Šempetra v Reko napravili. Veliko zaslužka so dale dela na železnici z vožnjo, pa tudi z rokami; marsikteri, ki je zasluženi krajcar prav obernil, si je tudi kaj za prihodnost prihranil in je za tisti čas skerbel, ko z vožnjo ne bo skor nič ali le malo zaslužka. Kaj bo potem začeti, da se bo moglo pošteno živeti? Jaz vsem sploh rečem; Obdelujte zemljo, kar najbolje morete pridno in pametno; sadi te dr e vj e , pa ne le sadunosno, temuč tudi gojzdno; sadite murve in popri mite se sviloreje, kjer je kraj za to. Planiučau in Lužan utegne reči: „Imamo slabe grunte, malo senožet, in voda nam jako škoduje; za sadje pri nas ni pravi kraj; zraven pa červ veliko pokonča, tako da imamo večidel slabe letine!" — Pivčan, Senožečan bo rekel: „Naši kraji so pusti; le malo imamo njiv in še manj senožet; pri nas je vse kamnito in ne more dosti rasti. Burja sadju škodo dela; zavoljo burje bi tudi murve ne rastle, kmali bi jih mraz pokončal. Sadja pa tudi nimamo kam saditi, in kar ga imamo, ga drugi pokradejo. Sploh rečemo, da govoriti je lahko, al storiti je težko." Tudi mi vemo to, in vemo tudi, da kakor koli naj se dela, bojo nadloge iz začetka težke. Al vemo tudi, da od zboljšanja njiv in senožet, spašnikov i. t. d. govoriti, in tega in unega prepričati, da na bolje obdelani njivi je tudi obilniši pridelk in če se germovje in kamne iz košenice ali travnikov trebi, če se travniki gnojijo, da je potem tudi 322 več merve in otave, — zastonj bo vse govorjenje! Ne bos jih premaknil ne za en las od njih mnenja; „kakor so naši očetje delali — pravijo — tako tudi mi; oni niso vedli nič od današnjih novih reči, pa so bolje živeli kakor mi." Res težko je, kmetovavce spreoberniti, ker se le pre-radi derže starega kopita, al obupati vendar ne smemo. Preiskati je treba narpopred odkritoserčno vse napake, ktere overajo kmetom boljši stan (pa ne, da bi mi kdo to zameril; saj vsak ve, da tudi na Notrajnskera je kakor drugod, dosti pridnih, umnih, na vsako stran hvale vrednih kmetovavcov), in prepričati mlačne gospodarje, da zemlja trud marljivega obdelovanja obilno povračuje; jih podučiti, kako umno kmetovati; kar pa največ pomaga, je dober izgled. Naj bi vsi grajšaki in premožniši kmetovavci v svoj lastni prid in v izgled drugim si svoje zemljiša zbolj-šati prizadevali, ker njih ložej stane več denarja v to ober-niti. Če glede na Pivčane in okoli Bistrice, Ložane i. t. d. sploh pomislimo, da pervo in najznamenitnije opravilo možkih je bilo: v gojzdu doge delati, trame tesati ia iz gojzda je-love in bukove trame in kerclje (Sagriegel) voziti, za ža-gance ali dilice skerbeti i. t. d., — ženske so pa doma polje obdelavale, — da je gospodar samo pri oranji in ob košnji se poljskega dela nekoliko lotil, ali pa še ob košnji ptuje ljudi za delo najel: moremo reči, da obdelovanje njiv in snožet je bilo sploh zanemarjeno, in zemlja narmanj čislana. Pivčani sploh svoj les za kupčijo (Merkantilholz), do kterega imajo pravico v Šneperskem gojzdu, v Bistrico tergovcora prodajajo, ki imajo večidel svoje žage in si svoje mošnje polnijo. Veliko se jih zadolži tako, da dosti jih je že prišlo na boben. Živino pa nekteri pretegujejo lačno po slabih gojzdnih potih, da je groza viditi; gnoj po poti trosijo, doma pa ni s čem gnojiti. Koliko živine se pa na cesti raztegne, dane vstane več! Ce marsikter gospodar tudi v gojzd ne gre, doma vendar le nič ne dela; pri ognji sedi, posebno pozimi, ali pa okoli hiše postopa, tobak pije in roke križem derži. Da bi pa le en kamen spred vrat odnesel in ga v pripraven kraj djal, tega pa ne! Ko se gre od Zagorja do Juršič (na Pivki), se nahajajo na levi strani pri poti košenice na precej pešeni zemlji. Stermel sem viditi na košenicah ali travnikih polno kopačev, ki so pesek za železnico kopali in sicer vsak gospodar na svojem partu ali delu. Za malo krajcarjev je skorej vsa tista velika košenina tako spridena, da ni kje trave za odrezati. Gospodarji! ko bi bili vi tisti trud, ki ste ga pri kopanji peska imeli, v to oberniii, da bi bili kamne in pesek iz košenic odpravljali, kakšen dobiček bi bil za vas! Na Juršičah je hotel neki kmet v jamo zraven svoje hiše kamna navoziti, kterega je polno po gmanji, da bi bil za hišo mal vertič za zeljenad imel, — pa ni smel tega storiti. Župan mu je bil prepovedal! Kaj pa sadje? sadje se po Pivki redko kje dobi; — v Ložki dolini ga je tudi le malo, posebno mladega drevja se le malo nahaja. Le malo jih je, da bi se potrudili, dre-vjiče požlahniti ali cepiti. O koliki prid za nas, ako bi bilo dosti nadja za prodaj in za dom. Žalibog! da se pa tudi ne manjka takih hudobnežev, ki mlado drevje, ki ga je priden in marljiv kmet vsadel ali cepil, pokončujejo. V Ložki dolini je nek hudobnež v eni noči okoli petdeset mladih drevesc pokončal! — V Bistrici je lansko leto in že popred in tudi letos kantonska gosposka zapovedala vsakemu , ob ženit vi nekoliko drevja posaditi; — in res dosti se ga je posadilo pri potih, pri cestah, n. pr. v Ternovem, okoli Knežaka, okoli Beča i. t. d. Al glejte! hudobneži in ponočnjaki so drevje tako zmajali ali pa ga izruvali, da se je porušilo! — Pa ni ga, ki bi se prizadel takega gerdiina zvediti in ga gosposki v kazin izročiti! V takih okolišinah bi najbolje bilo, da bi bile soseske za poškodovanje drevja odgovorne, in da bi se na soseskine stroške moralo toliko drevja posaditi, kolikor ga je bilo v tisti srenji pokonča-nega ali poškodovanega. Po tem mislim, bodo hudobneža kmali izvohali. To hvale vredno zapoved — žeoinom sadja saditi — je kantonska gosposka v Ložu tudi dala, in že se vidi mnogo mladega drevja. (Konec sledi.) List 82. Kaj početi, ko bo zavoljo železnice na No-trajnskem v več krajih malo zaslužka z vožnjo i. t. d., s posebnim ozirom na Planinski, Postojnski, Senožeški in Bistriški okraj, pa tudi nekaj od Ložke doline. (Konec.) Slabe napake, ne vseh, pa mnogih kmetovavcov in sosesk opomnivši hočem dalje najpopred pokazati siluo potrebo, se obdelovanja zemlje pridno poprijeti. Kakor je železnica v Terst, zdaj ko je dodelana, do-stirn zaslužek vzela, ki so ga dozdaj z vožnjo imeli, ravno tako ne bo razdelitev gojzdov in »pašnikov kmetovavcom zdaj dosti dobička prinesla, in sicer zavoljo tega ne, ker so gojzdje preveč svitli, to je posekani in obropani. Razdeljeni gojzd bo kmetovavcom klical, da le zemljiša (grunte) obdelovati bo treba, če bodo hotli živeti in davke in droge potrebe odrajtovati in plačevati. Gojzd bodo sicer soseske imele, ali ne bo kaj prodati; še dobro, če bo za popravljanje poslopij zadosti. Gojzde bo treba za prihodnost varovati, da ne bo sekal vsakdo, kadar in kolikrat mu bo drago. Nadjati se je, da bo zato visoka vlada skerbela. Kaj bi bil gojzd v rokah nekterih gospodarjev, nas skušnja uči, da sekajo drevje brez razločka ali je že doraslo ali ne, in ali je brez škode ali ne. — Nekter bi vse rad iz gojzda vzel, med tem ko bi drugi ničesa ne dobili! — Smem tedaj reci, da gojzd vas ne bo živil, ampak le zemljišča, njive, senožeti in spašniki in pa živina i. t. d. Pervo je tedaj se obdelovanja zemlje resno poprijeti. Kaj mislite, od kod so nektere lepe njive, zelene se-nožeti v sred pustega Krasa? Le terdna — pridna roka vaših sprednikov je vse to storila; pri drugih pa je bilo 326 delo zanemarjeno, ker jih nihče k delu ni moral. Poprijeli bo se raji vožnje in barantije, da bi bolj z lahkoma živeli. Glejte lepi izgled goep. Vi i h ar j a, posestnika na Kalcu pri Zagorji. Več sto in sto voz kamna je odpravil iz kamnatih senožet; kjer je bil popred kamen, zdaj trava raste. In koliko sadja se je zasadilo. Da na dolgo ne razkladam: ozrite se v Premsko faro! Koliko je ondi sadunosnega drevja po prizadevi za sadjorejo vnetega bivšega gospoda fajmoštra na Premi, in koliko dobička imajo sedaj ondotni kmetovavci! Kar je bilo unim mogoče, bo tudi Vam in nam, kjer zdaj ni sadja. Počasi, to je, vsako leto nekaj zboljšati je treba, začeti pa precej. Če eno leto 60 dni dva domača delavca enažita senožeti, odpravljata kamne z njiv i. t. d., koliko bolje bodo njive in senožeti že v petih letih! Ce eno leto 15 sadnih dreves posadiš, koliko jih bo v 10 ali 20 letih! Koliko ložej bote njive obdelovali, če bate imeli živino doma pri kmetii, kakor dozdaj, ko je po cesten gnoj trosila? Imeli bote več gnoja. Ce bodo pa njive dobro obdelane in dobro gnojene, bo polje bolj obilno rodilo; imeli bote vedno boljših pridelkov in več živeža. Ravno tako je s sadjem. Kaj zaleže sadje posušeno pri domačii! kolika dobrota je voda kuhanega sadja ob času košnje, ob žetvi! koliko bolje in bolj zdrava je kakor pa sparjeno vodo piti, po kteri večkrat človek po čevah oboli! Kako in kje saditi, in kaj je storiti, da se sadjoreja pospeši ? Vsak kmetovavec ima na svojem posestvu še dosti prostora za sadje, če ne med njivami, pa po senožetih ali travnikih in po spašnikih. Ce so ravno spašniki skupej, se da sadje rediti, toda se mora zavarovati živine, to je, za-graditi. Da se toliko ložej divjakov in cepičev dobi, je treba, da v večih vaseh ali tergih napravijo posebne sadne sadišča ali vertne šole, tako na. pr. v Ložu, v Cerknici, v Planini, v Postojni, v Razdertem, v Senožečah, v Zagorji, v Bistrici, v Lipi i. t. d. Saj mislim, da bodo soseske rade toliko prostora darovale za svoj lastni dobiček. Pečati s tem bi se pa morali posebno šolski učeniki in učenci, ktere bi imeli podučevati, kako peške ali košice saditi, kako cepiti i. t. d. — Ne le sadno drevje bi se v takih vertih redilo, ampak tudi drugo drevje, kakor: gaber, jagnedi ali janci, akacija, javor, smreka, jela ali hoja i. t. d. Upati je, da bi gojzdoi oskerbniki od bližnjih grajšin se radi pod-učevali, kako tako drevje sejati, saditi in rediti. — Kam pa s tem drevjem? bo morda marsikdo vprašal. Odgovorim: Glejte goličave po spašaikih, kraje — kjer je pred več let gojzd rastel! Ali ni silna potreba, drevje roditi, da bi se zopet gojzd zarastel? Kolika dobrota pa je gojzd, vam ni treba praviti. Naj vas nikar ne odvračuje misel, da vi, ki sejete ali sadite, ne bote od tega nobenega dobička vživali. Res je, da ga morebiti ne bote; — ali pa ne bo lepa in bogata dedšina za vaše otroke! — Ko bi gojzd rastel po toliko goličavah na Pivki, po Krasu i. t. d., koliko manj moči bi tudi burja imela? Začnite pa tam drevje saditi, kjer ni barje; saj je tam pa tam zavetje, kamor burja ne pride, in tako zmirej naprej, in vidili bote, da se da storiti, kar aekteri mislijo, da ni mogoče. Ne bilo bi pa pametno, tam drevje saditi, kjer je huda burja; drevjiče bi se ne moglo ukoreniniti in kmalo bi vsahuilo. Kar se reje sadnega drevja tiče, je treba posebno v sercu mladine ljubezen in veselje do nje obuditi. Ce bo mladenček veselje do sadjoreje imel, bo tudi kot gospodar sadje čisla). Zastonj je starim trobiti; večidel je bob v steno. — Zatorej se spet na učitelje obernem in rečem, da oni zamorejo nar več storiti, in mladini veselje do vsega, kar je prav in dobro, vcepiti. Koliko šol je pač na Krajnskem z vertno šolo? Pač le malo; na Notrajnskem za nobeno ne vem! Poprimite se sviloreje! Vsak pozna dobiček pridelovanja žide ali sviloreje, ker le koliko ve, kaj da je svilo- reja. Letošnje leto je marsikdo blagroval leto, da se je svilcreje poprijel, in žal je bilo marsikteretnu, da mu za njo do zdaj ni bilo mar; pa gotovo tudi dosti terdnih sklepov je bilo storjenih, prihodnjo spomlad se sviloreje lotiti. Dobiček je očiten, ker ne prizadene veliko dela; saj se zamore stara mamica, ki že za nobeno težje delo ni, s tem pečati, ali tudi kak star betežen možek zamore to delo opravljati, torej smem reči: sviloreja prizadene malo truda v primeri dobička, ki iz nje izhaja. Po Istri so se že zelo sviloreje poprijeli in čedalje bolj in bolj. Jaz si pa upam reči, da se sviloreja zamore v Senožeškem, Postojnskem in Bistriškem okraji in pa po Ipavskem s pridom špogati. Marsikdo bo rekel: „Burja, pozni mraz spomladi in slana dostikrat se druge pridelke vgonobe in končajo, pa murve ne bodo?" — Al le počasi! — Res se vse to utegne zgoditi, in se je že zgodilo ; vendar je pa to redko kteri-krat, ia tudi ne povsod na enkrat. Kakor burja ni povsod huda, ravno taka je s slano; kjer terta rodi, tudi murve rastejo. Sadite torej murve narpopred tam, kjer ni hudega piša, in potem čedalje naprej, posebno kjer je kraj bolj v zavetji, in vidili bote, da sviloreja se bo zamogln začeti in bo obstala; — če bi ravno kakšno leto tam pa tam mraz kaj škodoval, saj tudi mraz sadje vzame in slana žitno setev poškodje in pomori, ali vendar le redko kte-rikrat. Kako zemljiša obdelovati, kako gnojiti, orati, sejati i. t. d., ne bom razlagal; saj imamo mnogo dobrih bukev zato, na pr. wKemijoa Vertovcovo, — „umuo kmetovanje" Zalokarjevo in drugih nemških bukev. Po teh se ravnajte, poslušajte umne kmetovavce, in posnemajte jih; kmalo se bo vaše kmetijstvo zboljšalo, kar bo vaš borui stan povzdiguilo na boljšo stopnjo. Učiteljem priporočam posebno ravnokar imenovano „ke-mijo" in „umno kmetovanje", kakor tudi za učence sadjoreje kratko pa umevno učenje gosp. L. Pintarja v Preddvoru nad Krajnom, in pa tudi „krajnskega vertnarja" Pir-•evega. Svilorejcon pa priporočam ravno tudi zato na svitlobo dane bukvice: „Kako murve in svilode rediti.a Zraven tega pa poprašujte zvedeneh kmetovavcov, sadjorejcov in svilorejce. Ne pozabite pa tudi ne vinske terte, tam, kjer je še, ni in bi lahko bila; — posnemajte v tem lepi izgled Bi-stričanov in Ternovčanov, ki vedno novo terto sadijo, in si marljivo za boljo prihodnost prizadevajo, — le tako naprej! Ce bi vsak kmetovavec po svoji moči ta moj opomin ubogal, da bi mu bilo mar za vse to, kar sem priporočal, bo počasi vedno bolji stan za pridnega kmetovavca ^lenega pa čaka etergan rokav, palica beraška in prazen bokal", kakor je naš modri pevec Vodnik resnično že pred 51 leti prepeval. D — D.