Innokentij Annenski
LOK IN STRUNE    Tesnobna mora težkih sanj! Višave v soju motne lune! Veliko let te že poznam, a nisem te še videl, struna!
Kdo naju vodi? Kdo prižgal je lučki žolti na baržunu ...? In lok v trenutku je spoznal, da ga nekdo je združil s struno.
547
548                                                                                                                              Drago Bajt
»O ti si, ti! Povej le to — čeprav je noč — si me spoznala?« In struna k njemu se tesno privila je — in vztrepetala.
»O zdaj ne bova se, kajne, nič več razšla, nikdar ločila? .. .« In struna pela je: ne, ne — srce pa se je žalostilo.
Umolknil lok je. Le odmev ponovil strune je zvenenje . . . Kar se ljudem akord je zdel — za njiju je bilo trpljenje.
In človek vse do jutra ni
pogasil sveč . .. Vso noč sta igrala ...
Ko sonce vzšlo je, brez moči
na črnem žametu sta spala.