372
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz LJubljane 20. novembra. — Kdor dosti po sveta hodi, dokaj vidi in sliši; kdor dosti časnikov bere, marsikaj z*e\ Tako smo unidan brali v „Laib. Zeitg.44 potopis neke Nemke od sušca t. 1. in iz njega zvedli, da je cestno blato na Krasa belo, da na teržaški cesti so samo beli junci vpreženi, in oj čudo! da so Krašovci raja v i ali rujavkasti, junci njih pa beli, kar je v severni Nemčii ravno narobe!! Al kaj druzega je še modra gospa vidila, namreč da krajnske perice samo v merzli vodi pero perilo, pa je vendar belo kot sneg, — da je Kras kakor če bi bil hudič tu oral i. t. d. — Pa pustimo ženi dolge lase in — kratek pogled, in vzemimo rajši dunajski časnik ^Presse" list 261 t roke. Tu beremo nek čuden svet za kmetijstvo naše. Na najvišjo stopnjo namreč ga povzdigniti, je treba Krajncom šlezkih delavcov in poslov. Ne vemo, alisošlezki delavci kaj več vredni kakor krajnski, to pa vemo, da krajnska dežela po ptujih kmetovavcih in živinorejcih do-sihmal še ni tiste koristi in slave dosegla, kakor nekteri mislijo. Ako bi bil gosp. dopisnik §§. iz Ljubljane le en list od „Pressea poprej bral (260), bi gotovo ne bil pisal svojega izveličavnega šlezkega dopisa, kjer pravi: „die meisten der gut bevvirthschafteten Oeconomien haben ihre Arbeiter aus Schlesien kommen lassen, und nur langsam richten sich hierlandische Arbeiter nach jenen ab. Nachdem aber der Erfolg den Versuch gekront hat, solite man nicht langer zogern, den deutschen Wirthschaftsbetrieb hier ganz hcimifch zu machen," to je: »večidel dobro obdelanih kmetijstev je dobilo svoje delavce iz Slezije, pa le počasi se začnejo domači delavci po njih ravnati. Ker je pa po-skušnja dobre nasledke pokazala, naj bi se ne pomišljevali dosti, nemško kmetovanje tu povsod vpeljati.a — Ali je res toliko sležkih delavcov na krajnskih kmetijstvih, nam nihče ni mogel povedati; na skrivnem kje morajo tedaj biti! Pa čuda, da ravno en list pred tem piše v „Pressea dopisnik iz Krakove v Galicii sledeče: „Die Vorschlage zur Hebung dieser Uebelstande waren in den letzten Jahren sehr zahlreich. Man fuhrte zuerst gchlesische und mahri-sche Arbeiter ein, deren Thatigkeit aber weit hinter den Rrvvartungen zuruck blieb. Kein Theil war zufrieden; die Grundherren klagten uber Indolenz der Fremden, diese wieder, wahrscheinlich weil sie in Galizien die ange-schafften Goldgruben nicht fanden, ergaben sich dem Miis-eiggange und allen Lastern, vvelehe dieser gevvohulich in seinem Gefolge fiihrta, to je: »kmetijstvo na boljšo stopnjo spraviti, je bilo poslednje leta marsikaj nasvetovano. Naj-pervo so pisali po šlezke in moravske delavce, kterih delavnost pa ni bila taka, kakor se je pričakovalo. Nihče ni bil dovoljin; posestniki so tožili, da so ptujci zanikerni, ti pa so začeli postopati in vse hudobije vganjati, ktere is
postopanja izvirajo, menda zato, ker jim v Galicii niso cekini v žepe leteli, kakor so se nadjali. — Tako, dragi §§! se čuje ves drug glas v ravno tistem časniku!