Blagoslovljene praznike Kristusovega vstajenja ¡teli svojim naročnikom, oglaševalcem, bralcem ter vsem Slovencem v izseljenstvu in v do-
movim
Svobodna Slovenija
Tudi nas narod bo vstal
Kristusova resnice je bila pretežka, da bi jo mogli pokvarjeni judovski oblastniki sprejeti. „Gorje vam, pismio-Uki in farizeji, hinavci, slepi vodniki, neumneži, pobeljeni grobovi, kače, gadja zalega!“ Treba je bilo popraviti škodo, vrniti dobro ime njim, ki so bili ptoklicani za luč in sol naroda. Zato so odločili kot en mož: „Na križ z njim.!“
In tako se je zgodilo.
V petek, ob treh popoldne jim je Mia vrnjena čast. S silo so zaprli usta, ki niso znala hvaliti, kjer je bilo kaj, Star ni bilo hvale vredno. Sedaj imajo mir. Nihče več si ne bo upal dvigniti glave proti njim, zakonitim, oblastnikom.
Občutje prijateljev resnice je bilo seveda drugačno: pobitost, razočaranje, žalost. Laž je zavladala v svetem mestu. Samozvanci so poslali v imenu pravice nedolžnega na križ. Gorje m.u, kdor bo hotel misliti z lastnimi možgani. Resnica se mora umakniti v zadnji kotiček srca, ker sicer bi utegnile biti posledice težke. Pravice ni več: v imenu pravice je bila pregnana.
Tak je bil položaj do nedelje zjutraj. Tedaj pa je v hipu napolnila vse ceste in trge in hiše po mestu ena sama vest: „Vstal je!“ On, ki so ga poteptali, prebičali, usmrtili, živi.
Gospodje na oblasti so prebledeli. Tako da ni bilo mogoče ubiti resnice. Ni bilo mogoče pravici zastaviti pot. Z vso silo sta obe planili na dan.
In dobri, iskreni ljudje? Saj si ni mogoče predstavljati njih sreče. Mislili so, da bosta za vekomaj zmagali laž in krivica. Pa sta obe umrli prej, kot so računali.
Kako Se listi v zgodovini ponavljajo! Druga imena, drugi kraji, a na dnu isto dogajanje.
Leta 1945 sta moral; pri nas resnica in pravica na križ. Sedaj živimo tiste dolge ure od petka popoldne do nedelje zjutraj. Ure, težke za nas in težke za dobre ljudi doma. Ure, ko vlada laž in nasilje in krivica nad našimi ljudmi v Sloveniji. Ure, ko mi daleč od doma gledamo, kako tam uničujejo našo kri, pa nemočni ne moremo ničesar storiti proti. Ure, iko se trudimo, da bi zunaj vzdržali kot sinovi našega naroda, pa so včasih nasprotne sile predivje.
Ne vidimo še, kdaj bo prišlo vstajenje. A vemo, da bo prišla. Pravica in resnica bosta prišli na dan. In z njima svoboda. Pokazalo Se bo, kdo je bil izdajalec svojega naroda in kdo njegov prijatelj. Spet bo zaživel naš preganjan; narod na svoji zemlji kot svoj gospod.
Kristus je vstal.
Tudi naš narod bo vstal k lepšim dnem.
P
Francija po l)c GaulMovi zmagi
Po referendumu, ki mu je dal potrdilo za nadaljevanje njegove politike glede Alžira, je De Gaulle hitro delal naprej. Takoj je sprejel ostavko dosedanjega ministrskega predsednika De-bre-a in njegove vlade, nakar je imenoval za novega predsednika George-sa Pompidou-ja. Ta je glavne ministre iz Debrejeve vlade obdržal v svoji vladi, tako ministra za poljedelstvo Pisa-nija, za zunanje zadeve De Mourvilla, za finance Dostainga, za obrambo Mes-merja, za notranje zadeve Freya, za alžirske zadeve Joxea in za kulturo Malrauxa. V novi vlad; so zastopani zopet tri stranke, ki so bile že v prejšnji vladi: Gaullistična Zveza za novo republiko, kršč. dem. ljudsko republikansko gibanje in neodvisni republikanci. Radikalni socialisti tudi v to vlado niso hoteli vstopiti, kakor tudi niso sodelovali s prejšhjb Debrejevo vlado. Njihov vodja Edgar Faure trdi, da hoče ostati svoboden, da lahko nasprotuje De Gaullov; politiki.
Nadalje se je De Gaulle pretekli teden znebil svojega nasprotnika, biv-
šega letalskega šefa štaba grala. Jou-hauda, katerega je posebno visoko vojaško sodišče obsodilo na smrt, ker je sodeloval pr; vodstvu tajne alžirske uporniške organizacije proti francoski vojski v Alžiru. Jouhaud nima pravnih možnosti za priziv proti sodbi. Samo De Gaulle sam bi mu lahko rešil življenje s pomilostitvijo na dosmrtno ječo.
Z Jouhaudom sta bila sojena tudi dva druga bivša generala, Maurice Challe in André Maria Zeller, tudi vodji upora med francosko vojsko v Alžiru, ki pa sta dobila vsak po 15 let ječe, ker sta se lansko leto sam.a predala De Gaullu. Gral. Jouhaud je bil že lansko leto obsojen na smrt v odsotnosti. Ujeli so ga prejšnji mesec v Oranu, kjer je bil vodja OAS sil.
V Alžiru se nadaljuje borba med Salanovo tajno teroristično organizacijo in francosko vojsko ter muslimani. V zadnjih dneh sta tako francoska vojska kakor muslimani dosegli več odločilnih uspehov prj čiščenju terena teroristov.
Kennedy se »nova umika peed sovjeti
V odnosih med ZDA in Zahodno Nemčijo je prišlo zadnje dni preteklega tedna do resnih zapletljajev. ZDA se z Anglijo pripravljajo na razgovore s sovjeti, ki naj b; se začeli v ponedeljek, 16. t. m. o problemu Berlina in j bodočnosti obeh Nemčij. ZDA so izdelale svoj načrt in predloge, ki jih nameravajo predložit; sovjetom v razpravo in zahtevati njihovo odobritev. Načrt so ZDA poslale v proučitev tudi Zahodni Nemčiji.
Adenauer je odločno protestiral p loti novim ameriškim predlogom, za rešitev berlinskega problema, ki po njegovem mnenju predstavljajo tudi priznanje kom. Vzhodne Nemčije.
Tako se je dva dni pred začetkom novih ameriško-sovjetskih razgovorov o možnostih rešitve berlinskega problema, pojavila napetost med Washingto-nom in Bonnom.. Ameriško zunanje ministrstvo je protestiralo proti „namerni objavi novih ameriških predlogov za berlinske razgovore“, nemška vlada pa je takoj zavrnila svojo odgovornost za tozadevna poročila.
Ves zahodnonemški tisk je na prvih straneh objavil nove ameriške predloge za rešitev berlinskega vprašanja in v uvodnikih napadal am.eriško popuščanje pred sovjeti. Prav tako zahodnonemški tisk piše o nezaupanju Ken-nedyju zaradi njegovega prilagojeva-nja sovjetski politiki, časopisje piše, da ¡se je Kennedy v svojem stremljenju za čim hitrejšo rešitev berlinskega vprašanja spustil že predaleč s sovjeti, samo da bi dosegel sporazum.
Adenauer je tokrat Kennedyju odločno in jasno sporočil svoje nezadovoljstvo nad njegovo berlinsko politiko.
Zahodnonemško časopisje je o ameriških predlogih in načrtu pisalo tako natančno, da so v Washingtonu zasumili, da je Adenauerjeva vlada namenoma izdala vsebino tozadevne ameriške note, ki jo je Kennedy razposlal v informacijo vladam v Bonnu, Londonu in Parizu.
Am.erišk; načrt pa je naslednji:
ZDA nameravajo predložiti sovjetom nov berlinski načrt, po katerem naj bi vzhodnonemški komunisti dobili še večjo oblast nad ¿¡vežami z zahodnim Berlinom. Istočasno naj bi se NATO izrekel za nenapadalnost v Evropi.
Načrt nadalje obsega priznanje sedanjih mej med Nemčijo in Poljsko, priznanje sedanjih'.' mej med obema Nemčijam.a, mednarodno kontrolo nad zavezniškim dohodom v Zahodni Berlin in zagotovilo ZSSR in ZDA, da ne bosta zalagali drugih držav z atomskim orožjem.
Adenauerjeva vlada za te predloge trdi, da bodo vodili, če jih bodo sovjeti odobrili in -sprejeli, do končnega priznanja vzhodnonemških komunistov in da bodo po teh predlogih priznane sedanje nemške meje, na kar Adenauerjeva vlada nikakor ne more pristati, ker se ni ;n se ne namerava odpovedati ozemlju, ki ga je ZSSR priključila Poljski na račun Nemčije. Adenauerjeva vlada tudi ne more pristati na priznanje vzhodnorimskega režima.
I Z
TEDNA
Bolivija je pred Organizacijo ameriških držav obtožila čile, da hoče oškodovati njene koristi s tem, da namerava odvest; »del vode“ i-z reke Lau-ca, ki izvira v severnem delu Čila, nato teče v -smeri proti jugovzhodu in zatem zavije v Bolivijo. Čile namerava del -vode iz reke Lauca porabiti za elektrarno v dolini Azapa v bližin; mesta Arica.
Med Brazilijo in ZDA je sklenjen dogovor za zboljšanje gospodarskega in socialnega položaja ljudstva v se-vernovzhodnem gospodarsko silno zaostalem delu Brazila. To področje obsega 554.000 kv. kilometrov, na njem pa živi 23 milijonov ljudi v velikem siromaštvu. ZDA bodo za gospodarski dvig tega- področja in za zboljšanje življenjskih pogojev tamošnjega ljudstva prispevale 131 milijonov dolarjev, brazilska vlada pa 145 milijonov.
V	Brazil bo, v začetku maja t. 1. prišel na uradni obisk jugoslovanski zunanji minister Koča Popovič.
V	Caracasu so komunisti napadi; s strojnicami tri radijske postaje. Pri napadu sta bila 2 stražnika ubita, 5 oseb pa ranjenih.
Castro je za 2.500.000 dolarjev izpustil na svobodo 60 bolnih jetnikov ponesrečenega lanskega napada na Kubo, ki so bil; na nedavnem procesu obsojeni na 30-letno prisilno delo z mož-; nostjo izpustitve na svobodo proti p-la-
V TEDEN
Čilu dolarske odškodnine. Kulturni svet se nad tem. trgovanjem s sužnji v 20. stoletju zgraža in obsoja na oni strani komunističnega diktatorja Castra, ki to dela, na drugi strani pa tudi svobodni demokratski svet, ki tako početje dopušča.
Havanska radijska postaja je objavila, da se je v mestu Santiago na Kubi začela razprava prati 20 članom Revolucionarnega gibanja za obnovo. Iz prednjega poročila je razvidno, da je revolucionarno gibanje proti Castru na Kubi še vedno živo, ter ga ves komunistični policijski in vojaški aparat še n; m,ogel zatreti.
Ekvadorska vojska je objavila, da so njeni oddelki delno zajeli, delno pa razpršili gverilske komunistične oddelke, ki so se nedavno pojavili v goratem delu države. Filocastrovska Zveza ekvatorske mladine je pa na prednje sporočilo ekvatorske vojske o uničenju komunističnih gverilskih oddelkov napovedala, da bo gverila nadaljevala s svojimi nastopi.
Zahodnonemški parlament je odobril
državni proračun za leto 1962 v višini 53.400 milijonov mark, t. j. 13.350 milijonov dolarjev. Je to doslej najvišji zahodnonemški državni proračun, z eno milijardo mark primanjkljaja, ki ga bo pa krilo 11 zveznih držav. V proračunu ,so največje postavke za državno obrambo in sicer 15.000 milijonov mark.
-
' v ' “'- " -r
Iskanje poti iz argent, politične krize
Načrt notranjega ministra
Notr. minister sj je za reševanje politične krize, ki je nastala z odstranitvijo dr. Frondizija kot predsednika in zadnjimi volitvami z dne 18. marca, pr; katerih so v 8 provincah zmagali peronisti, zamislil takole: 1. Sprememba v vodstvu države je dokončna. 2. Obstoječe zakone je treba izvajati. Tudi tiste, ki proglašajo totalitarizme za protizakonite. 3. Razvoj političnih dogodkov je treba reševati ob upoštevanju zveznih oblasti in provincijskih ustanov. 4. Drž. kongres ima v sedanjih okolnostih tako veliko odgovornost, da je od njegovih odločitev odvisna sama nadaljnja usoda predstavniškega doma. 5. Novoizvoljeni predsednik in podpredsednik morata nastopiti svoji funkciji najkasneje 1. maja 1964. 6. Pri sed. večstrankarskem sistemu je nujno izdanje proporcionalnega volilnega sistema. 7. Izdati je treba nov zakon o političnih strankah. Biti mora pravičen za vse in vsebovati določila, k; bodo onemogočala, da bi se kako politično gibanje moglo sprevreči v totalitarni sistem. 8. Politično pomirjenje zahteva, da morajo v delovnem, in gospodarskem področju sodelovati vsi prizadeti. 9. Za dosego teh ciljev je potrebne sodelovanje najširših slojev, vlada pa mora imeti za to - tud; zadosti svobode.
Različna mnenja in pogledi
Dne 1. maja bi morali nastopiti izvoljeni guvernerji in tega dne začne teči mandat tudi izvoljenim, poslancem. Kot znano, je dr. Frondizi v 5 provincah, kjer so zmagali peronisti, razveljavil volitve in v njih postavil zvezne komisarje. Razveljavit; pa ni mogel mandatov poslancev, zvoljenih v zvezni parlament. Zaradi bližajočega se 1. maja je rešitev tega vprašanja nujna, ker ne vlada, ne oborožene sile niso voljne dopustiti, da bi peronistični poslanci mogli priti v zvezni parlament. Obstojajo pa različni pogledi glede rešitve tega vprašanja. Listi so prejšnji teden ponovno pisali, da sta v vladi dve struji: pomirjevalna in odločna. V prvi so notranji minister dr. Martinez, minister za delto dr. Puiggros in minister za gospodarstvo dr. Pdnedo, drugo pa predstavljajo minister za obrambo inž. Lanusse in državni tajniki za vojsko, mornarico in letalstvo. Slednji so zamerili notr. ministru, da je predložil drž. kongresu v odobritev samo zakon o spremembah in dopolnilih v zakonu o nasledstvu izvoljenega predsednika in da mu istočasno ni poslal v uzakonitev še spremembo v zakonu o sindikalnih združenjih in o prepovedi totalitarističnih strank in gibanj. Tudi zatrjujejo, da gre reševanje politične krize prepočasi naprej, da resnost sedanjega političnega dogajanja zahteva hitre in odločne ukrepe ter posege v razplet politične krize.
»««■■■■■■■■■»■■■■■■» w»TT-»ninr----------
Sirijske vojaške oblasti so obnovile ustavni režim v deželi ter postavile nazaj na nedavnih volitvah izvoljenega predsednika Nazira El Kudsija, ki vse od zadnjega vojaškega upora ni mogel izvrševati predsedniške oblasti.
Kubanski komunistični diktator je v Moskv; dobro zapisan. Prvič zato, ker je znal naivni demokratski svet tako varati, da ga je ta podpiral, da je lahko prišel na oblast pod pretvezo, da bo v deželi obnovil demokratski režim, v resnici pa ustvaril komunistično diktaturo in iz svoje države napravil sovjetskega satelita, še bolj pa zato, ker je v sedanjem, ideološkem sporu med Moskvo in Pekingom na strani mo.sko-vittov. Moskovska Pravda zato Castra v enem svojih zadnjih uvodnikov prijateljsko označuje „tovariš Castro“.
Komunisti v Laosu so znova začeli z napadi proti vladnim četam.. Za dosego svojih ciljev se, kot znano, poslužujejo politične stranke Pathet Lao.
Indonezijski Soekarno je odredil mobilizacijo vseh indonezijskih oboroženih sil za „osvoboditev zahodne Indije“, ki je pod oblastjo Holandcev.
Londonsko sodišče je na prošnjo princa Andreja, najmlajšega brata bivšega kralja Petra II., razveljavilo njegov zakon s princezo Kristino, nečakinjo princa Filipa, zaradi ženine nezvestobe. Sodišče je princu Andreju prisodilo v vzgojo oba otroka.
Zato drž. tajniki oboroženih sil tudi niso z zadovoljstvom vzel; na znanje načrtov notr. ministra, čeprav je isti izjavil, da predstavljajo samo njegove osebne poglede in ne stališča vlade, ker da bi jih razvoj dogodkov lahko prehitel. Nezadovoljstvo je bilo po pisanju listov celo tako veliko, da je vojna mornarica zahtevala odstop notr. ministra dr. Martineza. O vseh teh vprašanjih so min. za narodno obrambo in drž. tajniki oboroženih sil razpravljali prejšnji petek s predsednikom dr. Guidom. Pri teh razgovorih notranjega ministra ni bilo, pač pa je bil nekaj časa navzoč minister za gospodarstvo, dr. Pinedo, ki je po zatrjevanju buenosaireškega jutranjika „Prensa“ med drugim svoje poglede glede načina reševanja politične krize strnil v ugotovitev: „Kakor hitro bodo prišli tank; na ulice, bo inozemstvo ukinilo vse kredite Argentini.“
¡Na istem sestanku so se nato dogovorili za naslednji poizkus. Predsednik dr. Guido naj skuša rešiti vsa vprašanja, ki so jih spravile na površje zadnje volitve in ki so neodložljiva zaradi bližajočega se 1. maja, v sedmih dneh. Na razgovore naj povabi vse tiste demokratske stranke, ki imajo svoje predstavnike v drž. kongresu. Od njih naj dobi povsem jasne odgovore, da se bo videlo ali je mogoče priti do rešitve političnih vprašanj po redni zakoniti poti preko drž. kongresa, ali bo pa zanje treba iskati rešitve izven kongresa.
Predsedniški poziv političnim strankam
Predsednik dr. Guido je imel razgovore s predstavniki dr. Frondizijeve intransigentne radikalne stranke, a Balbinovimi ljudskimi ¡radikali in zastopniki Federacije sredinskih strank ter jih seznanil s političnim položajem. Po razgovoru z njimi je vlada izdala poziv vsem demokratskim strankam, v katerem med drugim pravi naslednje: „Kot posledica izvršenih razgovorov in upoštevajoč samo vzvišene koristi republike, poziva vse stranke, naj vsaka, neodvisno ena od druge v roku 48 ur izdela političen načrt, ki naj zasleduje tele cilje: pomirjenje, ustavna normalizacija in končnoveljavna ohranitev politične in socialne demokracije.“ Rok 48 ur je potekel v ponedeljek opolnoči.
Zakon o nasledstvu izvoljenega predsednika
Med tem. je tkzv. zmerno krilo v vladi, ki ga vod; notr. min. dr. Martinez, za katerega je predsednik dr. Guido ponovno dejal, da uživa njegovo zaupanje, dosegla prvi politični uspeh. Senat je odobril od vlade predložene spremembe v zakonu o nasledstvu izvoljenega predsednika republike. Ga je sicer nekoliko spremenil, toda vlada je z njim le dobila občutno podaljšanje roka za izvedbo volitev novega predsednika. Po prejšnjem zakonu bi morale biti take volitve v 30 dneh, sedaj pa je senat odločil, da mora oseba, ki nadomesti izvoljenega predsednika, — to so lahko po vrstnem redu predsednik senata, preds. parlamenta in preds. vrh. drž. sodišča — razpisati volitve 90 dni po svojem nastopu. Volitve naj bodo potem v razdobju naslednjih 90 do 120 dni od dneva razpisa volitev, če pa je izvoljeni predsednik bil na oblasti že več kot polovico predpisane dobe, lahko vlada razpiše volitve .še .pozneje, mora jih pa vsaj 180 dni pred iztekom redne dobe izvoljenega predsednika.
Upanje na rešitev
Ob zaključku tega poročila demokratske stranke dajejo predsedniku odgovore na njegovo prošnjo za predloge glede rešitve sedanje politične krize in za ohranitev politične ter socialne demokracije, med seboj se celo dogovarjajo glede določitve skupnega političnega programa, ki ga zahteva sed. čas, v parlamentu je P a v razpravi zakon o nasledstvu izvoljenega predsednika.. Listi navajajo, da obstaja upanje, da se bo našel izhod iz sedanjega notranjepolitičnega položaja na demokratski osnovi.
Slavnostna otvoritev Katoliškega doma
v Gorici
Žalosten spomin
Daši majhen po številu, je bil slovenski narod velikim sosedom vedno tako v napotje, da so si neprestano ih na vse načine prizadevali, kako bi mu zatrli rast in razvoj.
Težko pa je tudi najti na svetu na-Tod, ki bi bil tolikokrat obsojen naravnost na smrt, kakor je bil naš narod. Ni je pa primere, da bi kak narod skozi stoletja s tako žilavostjo branil •svoj obstoj in se ohranil živ kljub tolikim in takšnim nasilnim posegom.
¡Ni treba, da bi šli iskat konkretnih dokazov daleč nazaj v zgodovino. Saj so še sveži dogodki, ki so se začeli leta 1941, ko so si trije sosedje razdelili našo zemljo kot plen. Pa to ni bilo zadosti. Sledili so žalostni in bolečino vzbujajoči transporti z Gorenjske; križev pot tisočev iz štajerske v taborišča smrti; izpraznitev celih okrajev; nečloveški Rab, ječe, talci, pogorišča.
Prav te dni pa se z grozo spominjajo aprilskih dogodkov pred 20 leti Slovenci na Koroškem. Tedaj je nemški velikan nameril sekiro tudi na najžlahtnejšo korenino slovenstva, na Koroško. Na tisto Koroško, kjer je slovenski rod živel več kot 1000 let in kjer je bil slovenski kmet nosilec prave ljudske demokracije, ko je ustoličeval na ¡Gosposvetskem polju koroške vojvode. Ta koroški slovenski kmet nima primere v zgodovini nobenega naroda, ne velikega, ne malega.
Iz Berlina je prišel ukaz, da mora „stara Koroška“ izginiti. Domači sovražnik koroških Slovencev, na katerega pobudo je ta ukaz nastal, se je spremenil v zver in začel ukaz izvajati. Začelo se je neusmiljeno izseljevanje in ropanje slovenskih družin, ki so stoletja in stoletja obdelovale koroško zemljo in s svojim delom služile vsej koroški skupnosti: v Alzacijo, na Poljsko in bogsigavedi kam. Končni cilj, da bi „nova Koroška“ nastala nekje med Harkovon?. in Rostovom, je preprečil le razvoj vojne.
20 let je minilo od teh nesrečnih aprilskih dogodkov na Koroškem. Boj za obstoj slovenstva na Koroškem, pa se nadaljuje. Nove okolnosti, nove fronte, novi boji.
Slovenski izseljenci v svetu živo spremljamo boje naših bratov na Koroškem. Tesno smo povezani z njimi, ko se v teh dneh na prireditvah spominjajo 20-ietnice izseljevanja koroških Slovencev. Razumemo njihovo bolečino in delimo z njimi upanje in vero.
Ob 20-letnici žalostnih aprilskih dogodkov na Koroškem, ob spominu na nesrečo našega naroda med drugo svetovno vojno, ob misli na samopašno komunistično zatiranje svobode in demokracije v domovini, ponovno sklenimo, da spomin na koroškega slovenskega kmeta, ki je bil nosilec prave ljudske demokracije, ne sme zam.reti. Posredujmo ga iz roda v rod, da bo ostal živ vse dotlej, ko bo širom vse slovenske zemlje zavladala prava ljudska demokracija in bosta namesto nasilja in sovraštva, svoboda in ljubezen vsakdanji kruh.
•Goriški Slovenci so 25. februarja, kot smo v našem listu že kratko poročali, slavili pomemben dogodek: Slovesno so otvorili in blagoslovili novo moderno dvorano Katoliškega doma. Po desetletnem delu za zgraditev Katoliškega doma z dvorano so uresničili veliki sen. Ko so pred skoro 36 leti fašisti 2. novembra 1926 razbili prostore slovenskih društev, Trgovski dom, Glasbeno matico in gledališče v Gorici, iso uničevalci slovenske kulture najbrž mislili, da bodo s temi in podobnimi izpadi zatrli vse, kar je slovenskega. Toda fašizem je padel, gorički Slovenci pa so ostali in so začeli obnavljati delo za slovensko prosveto, za ohranitev slovenskega naroda in poživitev vere. Za to delo je seveda nujno slovensko ognjišče, ki bo nudilo možnost razmaha pri kulturnem in verskem delu za slovenski narod na Goriškem.
Pobudo zla, tak dom je prvi dal msgr. dr. Močnik ob sklepu evharističnega kongresa v štandrežu, 18. maja 3.952. Nekaj mesecev za tem, 9. oktobra, je ta pobuda dobila tudi zunanji izraz. Osnoval in predstavil se je Odbor za gradnjo Katoliškega doma v Gorici. Ker se je odbor zavedal težav, je naprosil za pomoč vse Slovence, živeče v tujini. Tako so se osnovali odbori za pomoč v raznih deželah; največ podpore in posojil so prispevali izseljenci v ZDA. Nemajhen delež za Katoliški dom v Gorici ima pokojni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je ob kritičnem trenutku leta 1953 s svojim darom in posredovanjem za posojilo pri ameriških rojakih omogočil nakup hiše in zemljišča.
Desetletno delo in napori so obrodili lep sad. Goriški nadškof msgr. Ambrosi je 25. februarja blagoslovil novo dvorano. Navzoči so bili tudi predstavniki cerkvenih, civilnih in šolskih oblasti, ter predstavniki in zastopniki slovenskih organizacij Goriške, Tržaške in Koroške.
Po blagoslovitvi je pozdravil predstavnike oblasti v italijanskem in slovenskem jeziku predsednik Odbora za KD dr. A. Kacin. Zagotovil je, da bo Dom omogočil mladini, da se bo vzgajala, v verskem in narodnem duhu, v spoštovanju zakonov in ustave s prepričanjem, da bo Italija ščitila in jam-^ čila prost razvoj na verskem, narodnem in kulturnem področju.
Po pozdravnem govoru je imel kratek nagovor tudi nadškof Ambrosi, ki je poudaril, naj bo Dom simbol povezave in bratstva, ne pa povod za nesoglasje in nestrpnost. Goriški prefekt dr. Nitri je bil naslednji govornik in je zaključil svoj govor: „Združeni v boiibi za boljši svet in krščanske ideale ¡bomo pripomogli, da bo nad tem nemirnim svetom visoko vzplapolala zastava bratstva in miru.“
Popoldne je bila velika slavnostna
akademija. Iz vseh strani so prihiteli zamejski Slovenci in do zadnjega kotička zasedlj novo dvorano, 'tako v parterju kot na galeriji. Akademija se je pričela s himno Katoliški dom, ki jo je napisal S. Gregorc, uglasbil pa A. Grum. Navdušeno in ognjevito jo je zapel zbor Zveze slov. kat. prosv. društev pod vodstvom prof. M. Fileja. Sledila le recitacija, ki jo je za to priliko napisala: koroška pesnica Milka Hartmanova. Po recitaciji je predsednik odbora za KD dr. Anton Kacin pozdravil vse rojake, ki so se v tako velikem številu odzvali vabilu na prvo prireditev in poudaril važnost tega velikega dne za vse goriške Slovence-
Po predsednikovem govoru so pevci pod vodstvom prof. Fileja zapeli narodne Dekle na vrtu, zatem pa je stopil na oder tajnik odbora za KD dr. K Humar in je v skrbno pripravljenem govoru orisal vse desetletno delo odbora za postavitev Katoliškega doma v Gorici. Prikazal je nujnost in potrebo po slovenskem ognjišču, vse težave, ki so jih morali goriški Slovenci premagati, da so mogli postaviti ta Dom.. Podrobno je naštel vse delo, ki ga je opravil odbor za postavitev Doma, kako je prišlo do pobude za dom. Omenil je tudi vso podporo, ki so jo dobili pobudniki za Katoliški dom pri slovenskih izseljencih v Severni Ameriki in drugod. Omenil je tudi veliko razumevanje, ki so ga imeli odborniki pri pokojnem ljublj. škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki je s svojim darom in s svojim vplivom pri drugih dobrotnikih omogočil, da se je poleti 1953 sklenila kupna pogodba in plačala kupnina za Chišloi in zemljišče. ,/Katoliški dom z dvorano stoji, sedaj pa moramo še vedeti, kaj smo in kaj hočemo,“ je dejal govornik ob zaključku svojega govora. „Slomškove besede, ki so tudi bile geslo te akademije, nam dajo jasen odgovor: Sveta vera nam bodi luč in materina beseda bodi nam ključ do zveličavne omike. Materina beseda bo imela v domu odlično mesto, bo pa tudi kraj srečanja, kjer si bodo bratovsko podali roke vsi Slovenci, Primorci in Korošci.
Za zaključek prvega dela akademije je nastopil mladinski zbor pod vodstvom gdč. E. Chiabai in zapel Ti sončni svit, Pomladno in Doneči zvon.
V drugem delu so nastopili telovadci športnega društva Olympia, ki jih je vodil prof. M. Kranner, nato je bil rajalni nastop deklic. Dramski odsek Slov. kat. prosvetnega društva je v režiji Maksa Komaca izvajal zborno recitacijo Ljudstvo in dom, v kateri so bile glavne misli: dom, družina, narod, Bog. Po nastopu zbora goriške Marijine družbe, ki je zapel Tomčevega Pastirčka in odlomek iz Sattnerjevega oratorija Assumptio Ave Maria je izrekel pozdrave tržaških duhovnikov msgr. I. Škerl. Sledil je dramski prizor Brezdomci, ki ga je izvajal dram-
ski odsek SKPD. Po prizoru je pozdravil in čestital Goričanom k uspehu Drago Štoka v imenu tržaških kulturnih delavcev, v imenu Korošcev pa je prinesel pušeljc pozdravov Erik Prunč, ki je prebral pismo s pozdravi in čestitkami vseh koroških organizacij in delavcev. Zatem je imel zaključni go-
vor msgr. A. Novak, ki je prikazal vse koristi, ki jih bodo Slovenci deležni z zgraditvijo Katoliškega doipa.
Več kot triurna akademija se je nato zaključila z nastopom zbora Zveze slov. kult. društev, ki je zapel pod vodstvom prof. M. Fileja Meglica, Luna sije ter Zdravljico.
12 VII, slovetusliemu dnevu
„Slovenec Slovenca vabi“, je svoj čais zapisal Slomšek. In ker je letos Slomškovo leto, smo upravičeni tudi mi z njegovimi besedami začeti svoje vabilo na letošnji slovenski dan, ki je že tradicionalen slednjo Belo nedeljo.
Slovenski dan v Buenos Airesu, v tem večmilijonskem mestu, naj zbere vsaj enkrat v letu kar največ Slovencev iz tiste peščice, ki jo predstavljamo v njem, da nas potrdi v zavesti skupnosti, pripadnosti slovenski nedeljivi narodnosti, pa naj se nahajamo že •kjer koli na tem božjem svetu, in tudi da nas okrepi za novo delo. Iz leta v leto, v desetletje, v polstoletje in še dlje, kakor je božja volja in — naše sodelovanje z njo. In to naše sodelovanje z njo mora biti odločno, dinamično, prostovoljno, z ljubeznijo in s strastjo, kakor jo terjata smrt naših prednikov in življenje bodočega rodu. Ne moremo Se odpovedati svoji slovenski zavesti zaradi okolnosti, da so se — vsaj nam — meje naše domovine razmaknile čez ves svet, čez vse celine in vsa morja, da smo povsod doma, le doma ne. Ne moremo in nočemo ,se odpovedati slovenstvu zato, ker bi se nam morda materialno boljše godilo, da nismo Slovenci, ali pa, ker se že laže razumevamo v tujem jeziku kot v svojem materinem, kar oboje zadeva predvsem novi rod, odpirajoč si na stežaj vrata v bodočnost v tujem okolju. E-nim, tistim, ki smo prišli iz doma sem, kakor tistim, ki so se zavedeli rasti šele na novi celini, je potrebno takšno vsenarodno srečanje na enem prostoru „vsaj enkrat v letu“, da se izpovemo drug drugemu, oprostimo si medsebojna očitanja, si sežerno v roke, pogledamo v srce in se razidemo, na novo okrepljeni, za svojim delovnim dnem. Ta dan pa naj bo praznik slovenske skupnosti, naš „veliki dan“ takoj po veliki noči, „bela“ nedelja po črnih tovarniških in delovnih dneh. Predvsem pa „bela“ nedelja povrh morja rdeče zgodovine, ki je nam zalilo domovino, in pred navalom rdečih valov, ki butajo že tudi v naš novi kontinent. S pogledom na preteklost in z upom v bodočnost naj naš Slovenski dan zbere vse Slovence na Pristavo, stare in mlade, najstarejše in najmlajše, da tisti, ki odmiramo, damo še zadnje sokove koreninam, ki rasto iz nas, da bo naša skupnost zares drevo, ki bo morda v desetletjih res dobilo videz tujega ombuja, pa bo rastlo na naši Pristavi, se pravi, iz naših slovenskih tal, iz naše krvi in našega — duha.
In za to gre: ohranjati med Slovenci v Buenos Airesu slovenskega duha, kakor se da in kolikor mogoče dolgo.
Zato so nastali naši Domovi, zato imamo zdaj že šest trdnjav na periferiji, kjer so kot v utrdbah zavarovane naše mladike. Dajmo čast tem ljudem, ki so dvignili te gradove in žrtve, dajmo zahvalo tem našim plemenitnikom in vrtnarjem in vrtnaricam! In dajmo priznanje njih predstavnikom, ki so znali prav v letošnjem letu notranje povezati vse te slovenske postojanke v eno celoto, tako, da smo slovesno podpisali in izjavili pred vso javnostjo, da smo vsi eno, čeprav razdeljeni že na šest delovnih samostojnih torišč. Slovenski dan je skupno delo Vseh teh Domov kot vidno znamenje nedeljivosti in nerazde-ljenosti slovenske povojne inmigracije. In ta organizirana skupnost, predstavljena pod pomembnim imenom Zedinjena Slovenija, vabi s tem slehernega Slovenca na svoj praznik na Pristavo. Slehernega Slovenca, tudi če ni vključen v katerega teh Domov, pa naj bo časovno starega ali novega, samo da se priznava k slovenski celoti, k tisti celoti, ki ve, zakaj je zapustila domovino. Zato, ker išče svobodo zase in za domovino, kajti tudi svoboda se ne da deliti, kakor ne narodnost. Ali si, ali nisi! Dvajset let je že preteklo, kar smo prav mi, ki se zdaj zbiramo na Pristavi, držali prvo bojno črto Svobode proti Suženjstvu, in danes nam daje svet prav, ko je sam na tem. To, kar je nam preteklost, bo morda tudi še naša bodočnost: kakšna prilika za pogovor in obujanje spominov in za gledanje naprej! Kako bomo obstali v novem času? Mi in naši potomci. Treba nam je vere v našo skupnost, vere v naš narod, vere v same sebe, vere v mladino, v našega duha v tujini! Zato: pridimo na Pristavo za naš sedmi slovenski dan, da se pozdravimo, ki se morda že nismo videli celo leto, da se pomenimo o časih in — otrocih. Te pripeljimo s seboj, kot na „vpeljevanje v našo skupnost“, da se zavedo slovenstva v krvi kot neizbrisnega naravnega in duhovnega znamenja v sebi, da bodo ponosni nanj šli naprej od tod, do kamor smo jih pripeljali mi. Nam pa bo laže stopiti korak nazaj — v večnost, ko bomo videli, da naši sinovi in hčere gredo v nov čas kot Slovenci I
Letošnja Bela nedelja je naš VTI. slovenski dan!
In zopet naj bo Slomšek, ki naj nam da zadnje bodrilo in povabilo na to narodno slovesnost:
„Slovenc, ne pozabi, da s’ slovenski rojak!
No, ako spoznaš, tok — izkaži se tak!“
Tine Debeljak,
kult. referent društva Zed. Slovenija
Iz političnega življenja jugoslovanske emigracije
z „Kako pravzaprav stvari stoje“
je nasloiv članku, ki ga je napisal viden fukcionar HSS Stjepan Gaži za kanadski „Hrvatski Glas“ o znanem „Apelu demokratski javnosti“ srbskih emigrantskih političnih osebnosti v Parizu. Ta članek je pravzaprav povzročil urednik pariške politične revije „Savre-menik“ Vračarevič, ki je hotel dobiti mnenje o omenjenem Apelu od Gažija. Ta ga je povedal in objavil svoj članek v kanadskem glasilu HSS, iz katerega ga je potem povzel tudi „Savre-menik“.
Gažijev članek vsebuje več netočnih trditev, zlasti kar se tiče Slovencev. Tud; on stoji na zmotnem stališču, da so Slovenci' sam.o izrabljali hrvatsko-srbski spor za svoje koristi in da „jim ni bilo nič mar za rane, zaradi katerih so Hrvati krvaveli“.
Najprej pisec ugotavlja, da je povod za Apel dala izjava Narodnega odbora za Slovenijo“. Citira besede dr. Kreka, da Je slovenski cilj „idealen“, katerega rezultat (netočno; pravilno bi moralo biti izhodišče, op. ur.) mora biti realen, utemeljen na „trdi stvarnosti“. Nato nadaljuje: „Slovenski smisel za „trdo stvarnost“ je prišel že v pregovor; Hrvati ga morajo razumeti, toda postaviti si pa morajo tudi vprašanje — kje, kdaj in koliko se slovenski smisel za „trdo stvarnost“ strinja s hrvat-sko stvarnostjo? Slovenski slučaj je sploh poseben v celem sklopu, ker ni samo to, kar naziva „z uvajanjem demokracije in federalizma v Jugoslavi-
ji“. Slovenski smisel za stvarnost in zato izbiranje taktike, je odrejalo dejstvo, da je Slovenija tako narodno, kakor tudi politično ločena, od področja, na katerem se bije hrvatsko-srbski „biti alj ne biti“. Slovenci so od leta 1918 naprej imeli pred očmi svoje lastne koristi in so zato vodili politiko, ki je Sloveniji prinašala vse mogoče koristi in 'Si niso razbijali glave zaradi ran, zaradi katerih so Hrvati krvaveli. Zato so Slovenci sodelovali v vseh vladah biv. kraljevine, zato so, čeprav so bili proti centralizmu, skušali centralizem izkoristiti v svoje svrhe, zaradi tega so onemogočili hrvatske napore, ki niso- imeli izgledov na uspeh za federativno ureditev skupne države, zaradi tega so reševali državo po junijskem atentatu leta 1929 itd. In v svoji Izjavi v strahu pred italijansko grabežljivostjo smatrajo, da je najbolje ohraniti Jugoslavijo v njenih sedanjih mejah in kot izhodiščno točko sprejemajo sedanjo razdelitev Jugoslavije, ki jo sestavljajo Srbijo, Hrvatska, Slovenija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Makedonija s pravicami, kakršne je imela Banovina Hrvatska.“
V naslednjem odstavku Gaži izraža dvom, da bi moglo priti v doglednem času do takih sprero.emb, kot so bile leta 1918, ko je nastala jugoslovanska državna skupnost in kot so bile pred dvajsetimi leti, ko je nastala sedanja FLRJ. Fravi, da bi pa bil v slučaju, čp bi do velikih sprememb v svetu prišlo „potres tako močan, da ne bi po-
stavil sama vprašanja notranje ureditve državne skupnosti, ampak tudi njenih mej. Kajti nič na svetu ni bolj nestalno, kot so evropske meje“. Priznava pa, da je „treba Izjavi Narodnega odbora za Slovenijo in spremnemu pismu dr. .Kreka priznati dobro voljo in praktičen predlog, ki lahko služi za začetni korak pri reševanju jugoslovanskega vprašanja in to celo v smeri, ki bi bila nasprotna slovenskim željam,.“
Zatem Gaži ugotavlja, da je „Apel demokratski javnosti“ pravzaprav „odgovor na slovensko Izjavo“. Njegovim sestavljalcem priznava „pomirljivo in odkrito stališče“. Zatem, pa ugotavlja: „Vse, kar je v Apelu našteto, tako „mednarodna neodvisnost“, kakor tudi notranji mir, je bilo mogoče, pa tega ni bilo. Ni pa bilo tega zaradi Srbov. Ko omenjam Srbe, mislim, tako tiste, ki so vladali, kakor tudi tiste, ki ,so jih podpirali na vladi. Brez dvoma so Srbi leta 1918 doživeli popolno uresničenje svojih, celo najbolj nezmernih narodnih ciljev. Od 1918, do 1941 so imeli v svojih rokah blago in škarje. Lahko bi bili spremenili skupno državo, kakor so sami želeli. Tako so tud; delali in se niso ozirali niti malo na Hrvate ter je Jugoslavija bila država srbskega nacionalizma.“
„Kadar govorimo o Kraljevini Jugoslaviji, ali kot se je v začetku imenovala Kraljevina S. H. S., se sama po sebi vsiljujejo naslednja dejstva: Srbi so v njej imeti dinastijo, ki je bila najprej samo drugi ustavni činitelj, nato pa izvir in zbir celokupne oblasti; Srbi so imeli v njej vojsko, ki je vedno igrala odločilno vlogo v vodstvu državne politike; srbska pravoslavna cerkev je tudi imela važen vpliv na oblast; vrhov-
na državna upraya je bilo zaprto srbsko lovišče od kralja do žandarja. V Jugoslaviji so v resnici bili „najbolj zavarovane srbske koristi“, kakor Apel točno navaja.“
V	naslednjem odstavku si avtor znova privošči Slovence, češ, da so izrabljali hrvatsko-srbski spor v svoje koristi, ko pravi: „Tudi Slovenci so si znali v Jugoslaviji zavarovati svoje posebne koristi računajoč na srbsko-hrvatski spor in dosledni svoji „trdi stvarnosti“.“
O hrvatskem položaju v Jugoslaviji pa pravi, „da so se Hrvati zastonj trudili, da bi Srbe prepričali 'skozi 23 let, da je Jugoslavija tudi njihova država in da imajo pravico sam.i odločati o svoji usodi in da jim prav tako pripada delež v vodstvu skupne države.“
V	nadaljnjem razmišljanju pisec članka zatrjuje, „da je prav, da se omeni, da so Srbi tedaj, kakor tudi sedaj delajo v emigraciji, hvalili slovenski smisel za „trdo stvarnost“, toda isto so pri Hrvatih obsojali.“ Navaja, da je dr. Maček „prav zaradi tega smisla sklenil sporazum s knezom Pavlom, da bi se Hrvati, Slovenci in Srbi rešili pred burjo, ki je divjala po Evropi“. Tedaj, da pa so „posebni srbski interesi zahtevali izvedbo državnega udara 27. marca. O tem, če je bil ta državni udar „majorski“ ali „letalski“ si Srbi še danes niiso na jasnem. Od 1. decembra 1918 preko 6. januarja 1929 do 27. marca 1941 se je vlekla cela veriga dogodkov srbske samovolje in nasilja, M so pokazali in dokazali, da Jugoslavija ni nudila nobenega „notranjega miru“ Hrvatom, zadnji omenjeni datum pa
gotovo tudi ni utrdil njene zunanje nevtralnosti in varnosti“.“
Svoj članek Gaži zaključuje z ugotovitvami: „Če se torej sedaj načenja vprašanje, kakor to delata Izjava Narodnega odbora za Slovenijo in Apel srbskih javnih delavcev, je treba še posebej upoštevati vse to, drugače bo vse to mlatenje prazne slame. Prj tem je treba še računati z naslednjimi dejstvi:
1.	FLRJ in njen državni ter družbeni red sta mednarodno priznani dejstvi.
2.	Ni izgledov, da bi moglo priti do spremembe tega Stanja brez večjih sprememb v svetu, posebno v Evropi.
3.	Taka sprememba je lahko samo posledica večjega potresa, kot se je to zgodilo ob ustvarjanju Jugoslavije leta 1918 in uvedbi sedanjega stanja leta 1945.
4.	Taka sprememba pa ne pomeni samo zamenjave sedanjega reda v Jugoslaviji z drugim, ampak tudi spremembo njenih meja, pa celo vprašanje njenega samega obstoja-
5.	Od leta 1918 se je tako pri Srbih kakor pri Hrvatih razvila narodna in državna zavest v toliki meri, da tako Srbi, kakor Hrvati gledajo sedaj uresničenje svojih narodnih ciljev samo v svojih samostojnih državah.“
Za Slovence v zvezi s tem pravi, ,da se položaj Slovencev, da Makedoncev, „Črnogorcev“ ali celo „Bosancev“ sploh ne omenja, .še od daleč ne more vzporejati s hrvatskim ali srbskim“.
Končno zamerja tako slovenski Izjavi kakor Apelu, da ne vzebujeta določila o možnosti „svobodne opredelitve naroda“.
Oh SO-letnici lepega slovenskega slavja
Dr. Korošec ni bil prijatelj poveličevanja svojih življenjskih jubilejev. Njegove 50-letnice leta 1922 javno v Sloveniji nikjer niso proslavljali. Tedanji slovenski dnevnik Slovenec je imel že pripravljeno slavnostno številko, pa je ni smel izdati, ker je dr. Korošec za to zvedel jn je odločno prepovedal javno proslavljanje svoje 50-letnice. Javne počastitve ob raznih slavnostih in prireditvah je sprejemal zato, da je laže in z večjo legitimacijo nastopal kot zagovornik pravic slovenskega naroda. Torej ne za poveličevanje svoje (Otsebe, ampak !za koristi slovenskega naroda.
V ožjih! družbah je pa bilo vedno praznovanje njegovega rojstnega dne, zlasti pa godovnega dne sv. Antona, dne 15. junija. Ko je bil minister, smo mu v kabinetu čestitali tako, da smo kupili veliko košaro cvetja in jo postavili v njegovo delovno sobo s podpisi vseh voščilcev. Ko je prišel v kabinet, nas je poklical k sebi, se vsem osebno zahvalil, nato pa že določil prijateljsko večerjo prvo naslednjo soboto navadno v tedanjem beograjskem hotelu Bri-stol. Jedilni list za večerjo je sestavil sam. Na pojedino je povabil vse uredništvo svojega kabineta in ostale slovenske uradnike iz resora, v katerem je bil. Dr. Korošec je ostal na večerji navadno do polnoči, nato je odšel, nas pa pustil v hotelu, da smo ostali, dokler smo hoteli. Poslal nam je tudi svoj avto, da nas je zjutraj razvozil na domove. Račun je seveda plačal sam.
Tako je bilo z njegovimi godovanji v Beogradu.
Leta 1932 so pa Slovenci le javno proslavljali Koroščevo 60-letnico. Pripravili so jo njegovi politični pristaši in ga z njo postavili enostavno pred gotovo dejstvo.
Politično stanje v državi je tbilo tedaj takole: Po uvedbi šestojanuarske-ga režima leta 1929, ko so bile vse demokratske stranke prepovedane in razpuščene, je kralj Aleksander uvidel, da s svojim osebnim avtoritativnim režimom brez parlamentarizma, ni dosegel ciljev, ki si jih je postavil. Pa ne samo, da jih ni dosegel, politična napetost v državi, zlasti, kar se je hrvat-sko-srbskega .vprašanja tikalo, ni niti malo popustila. Zato je začel popuščati in iskati poti za vrnitev v ustavno življenje. Tako je po proglasitvi ustave
3.	septembra 1931, bil teden za tem izdan zakon o volitvi poslancev, 8. novembra 1931 so bile tako zvane volitve. Postavljena je bila seveda samo ena lista, in sicer vsedržavna lista generala Petra Živkoviča, poveljnika kraljeve garde. Uradno je bilo po volitvah objavljeno, da je v vsej državi glasovalo 67% za Živkovičevo listo, v Dravski banovini pa 52% vseh volilcev. Na Živkovičevi listi izvoljeni poslanci so
Zlasti, če mu bodo prireditev take proslave utemeljevali s tem, da je nujno potrebna, da bodo z njo ljudje dobili novega poguma za prenašanje najrazličnejših preganjanj s strani režimskih oblasti.
Ko se je dr. Korošec vrnil iz Italije v Ljubljano, je organizatorje proslave svoje 60-letnice v resnici neusmiljeno ozmerjal in jim zagrozil, da ga na proslavo, ki je bila napovedana v veliki dvorani hotela Union, ne bo in ne bo. Tako potem res skoro do 8. maja 1932, ko je bila napovedana proslava dopoldne ni bilo gotovo, če bo Korošec osebno navzoč na proslavi.
Med tem pa so priprave za proslavo Koroščeve 60-letnice šle naprej in so bile izvršene res temeljito. Organizatorji so skrbno pazili, da je vsa organizacija delovala v strogi tajnosti, da oblast, ne -bi prišle na sled načrtom, ki so bili pripravljeni. V pripravah za proslavo Koroščeve 60-letnice pa je sodelovala vsa Slovenija. To je pokazal večer od sobote na nedeljo, ko so ob določeni uri po vseh slovenskih vrhovih in gričih zagoreli veliki kresovi. Že iz same Ljubljane so bili vidni na vseh straneh. Razen tega so fantje to noč na visokih drevesih izobesili tudi slovenske zastave.
Tako je to noč slovenski narod začel izrekati hvaležnost svojemu narodnemu voditelju in znova potrjevati svojo voljo, da hoče ohraniti svojo narodno samobitnost.
Naslednji dan je to voljo še z večjo odločnostjo izpovedala slovenska prestolnica. Že mnogo pred napovedano uro so hiteli navdušen1! ljudje proti Unionu. Vsi sloji slovenskega naroda so bil; zastopani. Navzoči so bili tudi prijatelji iz Hrvatske. Ko so dr. Korošca v Marijanišču le pregovorili, da je prišel na proslavo v Union, so mu Slovenci ob vstopu v dvorano priredili tako navdušene ovacije, da jih je težko popisati. Ljudje so cepetali z nogami, ploskali, vzklikali, dekleta in gospe v narodnih nošah mahale z belimi robci in obsipavale narodnega voditelja s cvetjem. Pevci so peli, slavnostni govornik je pa bil pisatelj Franc Sal. Finžgar. Govoril je udarno. V imenu vsega naroda je Korošcu izrekel zahvalo za njegovo delo, ki ga je opravil za slovenski narod, ki ga je povedel iz sužnosti v svobodo in mu v njej gradil lepšo bodočnost. Govornikove besede so venomer povzročale nove viharje navdušenja in odobravanja,
Tisti, ki ;so Finžgarja culi govoriti že ob drugih slavnostnih prilikah, so
zatrjevali, da ga nikdar še niso slišali govoriti tako lepo in s takim zanosom. Tedaj je tudi Finžgar javno priznal, da tako on kakor nekateri drugi nikdar niso imeli prav, ko so dr. Korošca kritizirali zaradi kake njegove odločitve, ampak se je pozneje vedno izkazalo, — dogodki so to potrjevali, — da je bila pravilna odločitev Koroščeva.
Višek proslave je pa bil tedaj, ko je Korošec prišel sam na oder. Dolge minute. sploh ni prišel do besede. Po dvorani je grmelo od navdušenja. Tedaj se je pa zgodilo to, kar se v slovenski politični zgodovini ni še nobenemu slovenskemu javnemu delavcu.
Na oder so prišli fantje z veliko narodno zastavo, ki jo je šestomajski režim prepovedal ter z njo ovili dr. Korošca ob nepopisnem navdušenju in odobravanju zbrane množice naroda, ki ga je tako znova potrdila za svojega narodnega prvoboritelja in voditelja.
Navdušenje množic se je nato preneslo iz dvorane na ulico. Tam pa je že začela nastopati policija in preganjati zlasti srednješolsko in akademsko mladino. Tedanja oblast je nato uradno objavila sporočilo, „da so nekateri izobesili plemenske slovenske zastave in vzklikali „Doli vlada“, „živela samostojna Slovenija“, „Živel dr. Korošec“. Oblast je razpršila demonstrante in pri tem aretirala 11 oseb. Nadaljnje proslave po deželi so prepovedane.“
Pa ta ukrep oblasti ni dosti zalegel. Kajti proslava Koroščeve 60-let_ niče v Ljubljani je silno odjeknila po vsej Sloveniji. Narod je odločno dvignil glavo in povsod začel kazati svoje nerazpoloženje nad tedanjim političnim sistemom in njegovimi nosilci ter zagovorniki. Ljudje so v znak protesta proti režimu začeli nositi zelene kravate, 22. maja je pa prišlo do proti-režimskih demonstracij od priliki shoda Jugoslovanske radikalne kmetske demokracije v Šenčurju, zaradi katerih so potem biv. poslanca Janeza Brodarja, Ivana štrcina, msgra. Matijo škerb-ca, Alojzija Ilijo in še 8 drugih obtožencev postavili pred sodišče za zaščito države ter jih februarja 1933 pred njim tudi obsodili.
Tako je razvoj političnega položaja v Sloveniji po proslavi Koroščeve 60-letnice zavzel ostro smer v obrambo pravic slovenskega naroda ter za dosego takega položaja v državi, da bodo v njem za vse čase zagotovljene in zavarovane pravice do nemotenega njegovega razvoja in razmaha na narodnem, političnem, kulturnem, gospodarskem, socialnem in verske področju.
Ta zahteva je dobila najvidnejšo in najlepšo obliko in potrdilo v Slovenski deklaraciji z dne 1. januarja 1933. leta.
J. Kr.
Komunizem In Jugoslavija
V založbi Naše Delo je izšla knjiga
7. decembra 1931 ustanovili svoj po- ¡Slom demokratije, ki jo je spisal dr. slanski klub, nato pa sklenili ustano- -Iživko Topalovič. Cena IV2 dolarja ali
5 francoskih novih frankov. Knjiga se naroča pri upravništvu časopisa Naša reč in pri njenih poverjenikih. Poverjenik za Argentino je Egon Oiklai, Ayacucho 2040, Buenos Aires.
Topalovič opisuje v knjigi tudi nastanek in razvoj komunizma in komunistične stranke v Jugoslaviji od nje ustanovitve leta 1920 do aprila 1941, ko je Hitler napadel Jugoslavijo.
Zgodovina komunistične stranke v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji je tako grda, da bi danes komunisti sami želeli, da bi se pozabila in jo potvarjajo. To jim je tem. lažje, ker je komunistična stranka načeloma vedno konspira-tivna in živi v podzemlju tudi v državah, kj ji dopuščajo javno delovanje. Zato ni upanja, da bi mogli kdaj dobiti pravo zgodovino komunističnega gibanja. V Ljubljani živita danes še dva intelektualca, ki sta se ji priključila iz čustvenih razlogov že pri ustanovitvi, a sta danes potisnjena na stran. V korist zgodovinski resnici bi bilo, če bi opisala svoja doživetja v tej stranki.
Od ustanovtve leta 1920 do leta 1937, ko je Broz-Tito postal njen tajnik, je imela šest tajnikov: Simo Markoviča, Filipa Filipoviča, Djuro Djako-viča, Jovana Mališiča, Antona Mavrska in Milana Gorkiča. Vsi razen Djako-viča, ki ga je ubila jugoslovanska policija, so bili klican; v Moskvo in tam kot izdajalci obsojeni na smrt in likvidirani. Topalovič piše, da je Stalin zahteval, da smrtno obsodbo podpiše tudi Tito v imenu komunistične partije Jugoslavije. Po zatrjevanju Titu danes nasprotnih kominformovcev je to tudi storil. Močan indic je že samo dejstvo, da je edino on — ostal živ. V Moskvi so bili umorjen; tudi španski borec in general Vlada čopič, bivša komunistična poslanca Sima Miljuš in Kosta Novakovič, vodja komunistične mladine
viti tudi novo politično stranko, ki se je imenovala Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija.
Po izvolitvi poslancev 8. nov. 1931 so bile prve volitve senatorjev 3. januarja 1932. Za 'senatorje so bil; izvoljeni dr. Vladimir Ravnihar, dr. Ivan Novak, dr. Janko Rajer in dr. Miroslav Ploj; šest dni za tem sta bila od kralja imenovana za senatorja biv. pokrajinski namestnik Ivan Hribar in prof. dr. Valentin Rožič. V novi živkovičevi vladi, ki je bila imenovana 2. januarja 1932 je bil vodja slov. liberalcev dr. Albert Kramer minister za trgovino in industrijo, biv. vodja Samostojne kmetske stranke Ivan Pucelj pa min. za soc. politiko in ljudsko zdravje. Ban dravske banovine je bil dr. Drago Marušič, podban pa dr. Otmar Pirkmayer. Živkovičev parlament se je sestal 18-januarja 1932. Toda nosilec državne liste general Živkovič, na kateri so. bili izvoljeni vsi poslanci, je ostal na položaju predsednika vlade samo do 4. aprila 1932, ko je moral odstopiti ter ga je zamenjal biv. demokrat dr. Voja Marinkovič.
Dr. Korošec je bil od 28. septembra 1930 naprej v opoziciji proti vlad; kralja Aleksandra. Spomladi leta 1932 sta se z župnikom katoliške_župnije Kristusa Kralja v Krunski ulici v Beogradu dogovorila, da bosta šla na potovanje v Italijo. In sta to tud; izvršila. Potovala sta po vsej Italiji. Bila tudi v Rimu, kjer je bil obeh vesel tedanji rektor Zavoda sv. Hieronima msgr. Magierec.
Dr. Koroščevo, odsotnost so, kot sem že omenil, izkoristili njegovi osebni ter politični prijatelji 'ter odločili, da bedo priredili javno proslavo, njegove 60-let_ niče. Računali so, da se bo Korošec po vrnitvi sicer jezil, da bo robantil in rohnel, na vse strani, nazadnje da bo pa le moral pristati na javno proslavo.
Voja Vujovič, Gorkičeva, Miljuševa in Horvatinova žena itd. Komunisti so sami pomorili precej več svojih lastnih strankinih članov, kakor pa jih je bilo v Jugoslaviji na smrt obsojenih ves čas od nje nastanka leta 1918 vse do Hitlerjevega napada leta 1941.
Zgodovina boljše viškega komunizma razodeva tako nizkotnost in podlost, da 'slovenski jezik za to nima niti primernega izraza. Morda še najbolje označuje pravo naravo komunizma španska beseda „macabro“.
Dokumenti, navaja ni v Topalovičevi knjigi tudi pričajo, na kako ciničen in nizkoten način je komunistična stranka odrejala svoje stališče do Jugoslavije.
Na ustanovnem zboru v Vinkovaru leta 1920 je sprejela v program, točko
9.,	ki se je glasila:
„Komunistična partija Jugoslavije bo ostala še naprej na braniku ideje narodnega edinstva in ravnopravnosti vseh narodnosti v Jugoslaviji.“
Moskva je to točko takoj odklonila, ker da nasprotuje pravemu Leninovemu izročilu. Ena načelnih razlik med Mar-xovim naukom in leninizm.om-staliniz-mom obstoji namreč poleg drugih tudi v tem, da opira Marx svoj nauk o razrednem. boju na socialna, ne pa na narodnostna nasprotstva. Lenin in Stalin pa skušata doseči svoj komunistični cilj tudi — in P‘ri gospodarsko manj razvitih narodih, kjer socialna nasprot-stva niso tako močna — celo v prvi vrsti z zlorabljanjem narodnih čustev in podpihovanjem nacionalnih nasprot-stev.
Prof. Sima Markovič, ki je bil v prvih letih idejni voditelj komunizma v Jugoslaviji, se ie temu barbarskemu stališču upiral do leta 1924.
To leto so na V. kongresu komunistične internacionale obravnavali tudi vprašanje Jugoslavije in so sprejeli resolucijo, da je Jugoslavija multinacio-nalna država, z naslednjo utemeljitvijo: „Srbska buržoazija, ki jma hegemo-
nijo, dela to v imenu naroda, ki ima vsega 39% prebivalstva v Jugoslaviji. Ostalj narodi, ogromna večina prebivalstva, so izpostavljeni narodnemu zasuž-njevanju in denacionalizaciji. Pravica narodov na samoodločbo, ki jo KPJ priznava, se m.ora ostvariti z odcepljenjem Hrvatske, Slovenije in Macedonije iz okvira Jugoslavije in z ustanovitvijo neodvisnik republik.“
Taki „antikomunisti“, kakor je Franc Jeza, ki mislijo, da je danes, ko so v nevarnosti najvišje vrednote človeštva, za Slovence najvažnejše, da se najprej razruši Jugoslavija, in ki celo trdijo, da bi bilo za Slovence v narodnem in tudi v gospodarskem oziru bolje, če bi vstopili v komunistični blok, kjer bi imel; tako suvereno slovensko državo, kakor je danes Madžarska, se motijo, če si domišljajo, da je to njih lastna misel. Kajti ta program je razglasila Kominterna že na V. kongresu v mesecu juliju 1924.
Glas o tej resoluciji je prišel tudi v Slovenijo. Sprejeli so jo komunisti P'- svoji strankarski dolžnosti in ugajala je nerazsodnim, študentom. Ugotoviti pa je treba, da razen komunistov prav nobena stranka al; skupina, tudi če je bila v odločni opoziciji proti vsako-časnim vladam in tudi proti sami državni ureditvi, nikdar ni napadala naše državne skupnosti s Hrvati in Srbi ne popreje v Jugoslaviji, ne pozneje pod okupacijo.
Ta resolucija iz leta 1924 je pa ostala v veljavi samo nekako do leta 1936, ko je kom.interna napravila popoln preokret. Takrat se je Sovjetska zveza začela bati, da se bo Hitler, ko se bo utrdil v Evropi, obrnil proti njej. Začela je računati, da bi v svojo obrambo mogla izkoristiti tudi Jugoslavijo, ki je takrat živela še od slovesa srbske vojske iz časa balkanskih vojn in prve svetovne vojne in je veljala za vojaško dobro organizirano državo. Zato so iz Moskve začeli prihajati pozivi k bratstvu jugoslovanskih narodov. Beseda patriotizem je bila do takrat psovka. Zdaj pa so postali komunisti največji patrioti. Njih geslo je takrat postalo: Braničemo Jugoslaviju!
To je trajalo do leta 1939, ko je Sovjetska zveza napravila nov salto mortale. Sklenila je prijateljsko, in zavezniško pogodbo s Hitlerjem. Ta nenavadni preokret je v Jugoslaviji povzročil zmedo tudi med komunisti. Iz Moskve pa je prišlo novo navodilo: Varujte mir in nevtralnost. Ne dajte se izkoriščati od francoskih bankirjev in angleških lordov.
Glasilo Kominterne Die Welt, ki je
takrat izhajalo v Stockholmu, je 30. novembra 1939 objavilo dopis s podpisom W (Walter — Tito): „Delovno ljudstvo Jugoslavije ne želi vojne. Pogodba o vzajemni pomoči med Sovjetsko zvezo in Nemčijo in vhod sovjetskih čet v baltske države, sta izzvala veliko navdušenje v širokih ljudskih množicah Jugoslavije.“
Poprejšnje patriotsko naudušenje komunistov za Jugoslavijo je pa prenehalo s 27. marcem, ko se je videlo, da postaja vojna neizbežna. Takrat je tedanji ¡tajni KPJ Tito razposlal komunistom sledeče navodilo za čas med vojno in po vojni:
1.	„Komunistična partija Jugoslavije je zdaj v položaju, da se lahko aktivno udeležuje pri odstranjevanju monarhističnega režima. Zato bo podpirala vse elemente, ki imajo isti cilj, brez obzira na njihov ideološki značaj. Juoslavija mora najprej biti razbita v več delov in partija bo potem v vsakem izmed njih delovala po že poprej danih navodilih.
2.	Treba je, da strankini člani, ki bodo poklicani v vojsko, izpolnijo sledeče naloge:
Prvič, da dezorganizirajo odpor jugoslovanske vojske z ustvarjanjem zmede med oficirji in moštvom tako, da bo pora® izgledal kakor posledica nesposobnosti oficirskega zbora, čigar ugled mora biti uničen.
Drugič, da zbirajo orožje in vojni materijal, ki bo v zmedi zapuščen in da ga spravljajo na skrivnem kraju zaradi poznejše uporabe.
Tretjič, da zbirajo informacije o poedinih oficirjih in vojakih, ki ne pripadajo našemu gibanju, a bi mogli biti koristni za slučaj vstopa Sovjetske zveze v vojno.
3.	Dajati vso možno podporo usta» šem, Macedoncem, Albancem in drugim. nacionalnim organizacijam, ki bi mogle kaj doprinesti k čimprejšnji odstranitvi današnjega režima.
4.	Nemčija bo hitro zlomila jugoslovanski odpor in ibo s pomočjo Italije uvedla na Hrvatskem ustaški režim in morda podobne režime tudi v drugih pokrajinah. Treba je zato podvzeti korake, da se naši ljudje vrinejo v novo upravo zaradi zbiranja obvestil in zaradi drugih C!) ciljev.
Topalovič zaključuje knjigo:
„Nobena revolucija, nobena narodna volja, nobena razredna borba niso komunistom izročile Balkana. Vojna, ne pa revolucija je dovedla komunistično stranko na oblast v Jugoslaviji.“
O tem bo pisal v prihodnji knjigi.
C. J.
Boj za socialno pravičnost v 3uat• jAtnevilii
Za Latinsko Ameriko se bije srdit boj. Pod svoje vplivnostno področje bi jio zlasti- rad spravil svetovni komunizem, ki se za dosego svojih ciljev poslužuje vseh mogočih sredstev. Zlasti izrablja neurejene socialne razmere in gospodarsko zaostalost posameznih držav.
Za ©hranitev svobode in demokracije v Latinski Ameriki jo predsednik ZDA Kennedy napravil poseben načrt ter za njegovo izvedbo ustanovil Zvezo za napredek.
V Latnski Ameriki so najodločnejši zagovorniki redikalne, toda pravične rešitve socialnih vprašanj krščansko-demokratske stranke, ki hočejo narodom, pokazati in dokazati, da je ta vprašanja mogoče rešiti^ pri ohranitvi popolne svobode in spoštovanja človeškega do-dostojanstva, brez uvajanja nasilja in povzročanj zločinov ter novih krivic, kakor to deiajo komunisti. To potrjujejo izjave vodilnih krščanskih demokratskih funkcionarjev v Brazilu in Čilu.
Dr. André Franc® Montoro o socialnem problemu Brazila.
Prvak brazilske kršč. demokratske stranke dr. André Franco Montoro, ki v sedanji brazilski vladi zavzema položaj ministra za delo, je za Información Democrática Cristiana, glasilo Kršč. demokratske zveze za Srednjo Evropo v kasteljanščini, napisal o gornjem problemu naslednji uvodni članek:
Nemir in grožnje, ki so značilne za današnjo Latinsko Ameriko, so posledica gotovih osnovnih nesorazmerij. Ta nasorazmerja se v Brazilu prikazujejo s treh vidikdv: socialnega, pokrajinskega in .mednarodnega.
Očitno socialno nesorazmerje je med položajem večine prebivalstva, ki se mora boriti s strahotnimi težavami in privilegiranim položajem manjšine, ki ima ogromne dohodke ter živi v velikem udobju in razkošju. Na pr. v nekem industrijskem podjetju je lani 5 ravnateljev zaslužilo prav toliko, kakor pa 850 nameščencev skupaj.
Drugo težko nesorazmerje obstaja med severo vzhodnim siromašnim in zaostalim delom države in med napredkom ter razvojem južnega področja države, kjer je življenjska raven podobna tisti v Evropi ali pa v Sev. Ameriki. Prav tako je vidno nesorazmerje med zapuščenostjo podeželja in udobjem v mestih.
In končno v mednarodnem področju, je skrajno krivično in nevarno nesorazmerje med cenami naših surovin, ki
jih izvažamo in cenami industrijskih izdelkov, ki jih mc-ramo uvažati. Glavna izvozni izdelki, ki predstavljajo osnovo našega, gospodarstva, doživljajo zgodovinsko razvrednotenje, ki nas spreminja v vedno večje siromake. N. pr. pred 25 leti smo s ceno od prodaje 30 vreč kave mogli kupiti avtomobil al; pa enakovreden motor. Danes je za nakup enakega predmeta potrebnih 300 vreč kave.
Z ozirom na tak položaj vznemirjajo ljudje ter stranke različna stališča. Nekateri se teh krivic poslužujejo, da bi opravičili in začeli s prevratnim ali celo komunističnim gibanjem. Drugi zavzemajo konservativno stališče in nočejo priiznati krivic, čri obstajajo, in vso. svojo zaskrbljenost združijo v slepo in neplodonosno protikomunistično borbo.
Drugi se pa končno odločajo za napredno stališče: priznavajo krivice in jih skušajo rešiti z učinkovito socialno akcijo. So prepričani, da je borba proti komunizmu borba proti siromaštvu. Med temi so ljudje s socialnim čutom in formacijo, v več strankah, zlasti so v Krščansko demokratski stranki in Delavski stranki (Partido Trabalhista).
Kot krščanski demokrati s takim prepričanjem izvajamo v brazilskem ministrstvu za delo politično socialni programski obsega 5 točk:
1.	Izenačenje plač v sorazmerju z višino- stroškov za življenje,
(Nadaljevanje na str. 4)
V
Stoletnica rojstva slikarja Antona Ažbeta
Prihodnji mesec (30. 5.) bo minulo isto let, kar je bil rojen v Dolenčičah pri Javorjah v Poljanski dolini poznejši slavni slikar Anton Ažbe. Poljanska dolina je bila tedaj sploh nekak rojstni kraj slikarjev. Pred Ažbetom umetniška dinastija Šubicev, po Ažbetu še Ivan Grohar. Antona so dali najprej v uk k Janezu Wolfu, nato je šel na dunajsko akademijo k prof. Griepenkerlu, Eisen-mengerju in L’Allemandu, toda po čimdalje višji izpopolnitvi hrepenečega slikarja je vleklo še v Monakovo, ki je bilo takrat poleg Pariza najpomembnejše evropsko slikarsko središče. V Monako-vem so bili njegovi učitelji Hack!, Muller in najbolj znan v. Lofftz.
vplivom še bolj njegov prijatelj Ferdo Vesel, svojim učencem je puščal veliko osebno svobodo.
Svojega slovenskega porekla ni nikoli prikrival, podpisoval se je vselej s slovenskim „ž“ in se je udeleževal slo-nik z velikim spoštovanjem do mojstra rad pripovedoval.
Učiteljski poklic je bil menda kriv, da Ažbetov slikarski opus ni posebno bogat. Bil je stalni gost umetniško bohemske družbe v „SImplicissimu“ in veljal je za enega izmed početnikov monakovskega „Jugendistyla“. Gojil je interjeurski genre; ni se ukvarjal s portretom, krajino in tihožitjem. Zato velja Ažbe še za realista. Impresionizmu se je približal samo s slikanjem s čistimi barvami, nanešenimi pastozno, v velikih lisah druga poleg druge. Slikarstvo mu je bilo problem barve in tehnične forme. Marsikaj je eksperimentiral in tako pač pod njegovim venskih umetniških nastopov, tako razstave v Ljubljani 1. 1900 in razstave v Beogradu 1. 1904.
Za Slovence je važno, da so se pri njem učili vsi štirje vodilni impresoni-sti, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen. Slednji je nekoč zanimivo popisal, kako je potekalo učenje pri Ažbetu. Ko je pršel 1. 1902 v Monakovo še France Tratnik, se je mnogo družil z Ažbetom, ki ga je v pogovorih marsikaj naučil in ga tudi gmotno podpiral, kar je pozneje Trat-Njegove najbolj znane .slike, sedaj v Narodni galeriji v Ljubljani, so Pevska vaja, neka študija mlade moške glave, Zamorka in V haremu. Ker priredi ob bližajoči se stoletnici ista galerija spominsko razstavo, je morda pridobila nove, se pravi pri nas do,slej neznane mojstrove umetnine. Ker je razstavljal večkrat v monakovskem Glaspalastu, utegne biti v Monakovem še kaj njegovih slik. Tamošnji risarji so Ažbeta radi karikirali.
Wolfovo oporoko, naj bi v njegovem duhu vzgajal bodoče slovenske slikarje, je Ažbe na slovenskih impresionistih verno in točno izpolnil.
Umrl je, še mlad, 6. avgusta 1905 v Monakovem.
M. M.
slovenska knjiga v Avstraliji
Še ne posebno star, a življenjsko za-'
Kje vse živi in ustvarja slovenski umetnik naše emigracije! Da ne imenujem izvendomovinske Evrope in naših dveh Amerik, kjer so ustvarjalna središča Celovec, Trst, Toronto, Cleveland in Buenos Aires, se spomnimo, da poje pesmi Vladimir Kos na daljnem Vzhodu, na Japonskem; misijonar M. Cukale piše pesmi v Indiji; umetnica Ivančeva riše svoja platna v Afriki. V Avstraliji pa, ki smo jo svoj čas po.
grenjeni, nazarensko idealistični Wolf I zna^ salno po Mohorjevi knjigi in po se ni bavil z ožjo slikarsko problemati- predavanjih nekdanjega avstrijskega
ko, pač pa je vcepil Ažbetu veliko spoštovanje do umetniškega poklica. Ažbe je smatral nekako za Wolfovo oporoko, da bi on, Ažbe, v Wolfovem duhu vzgajal bodoče slovenske slikarje.
Ko sita prišla 1. 1890 v Monakovo Ferdo Vesel in mladi, ambiciozni Rihard Jakopič, sta spričo velikega znanja in hotenja, ki ju je kazal, pričela nagovarjati Ažbeta, naj prične v nemškem Monakovem z učenjem. Mimogrede bodi «omenjeno, da se je Ažbe spoprijateljil takrat nekako tudi z Ivano Kobilco. Ažbe na videz ni bil videti pripraven za učiteljski poklic. Bil je majhne postave, nekoliko grbast in poleg tega član malega naroda, ki je bil v umetniškem svetu toliko kot neznan, sam je pa komaj šele končal akademske študije. Vendar se je dal Ažbe lahko pregovoriti in že kot 29-leten fant ustanovil v Monakovem umetniško šolo, leta 1891. Ažbe je
im.el izredno rutinirano iluzionistično tehniko in si je osvojil svoj „princip krogle“, iz katere da je možno izvajati vse druge oblike.
Kljub nepovoljnim zunanjim okoliščinam — zlasti bližina slavne akademije — je Ažbetova šola hitro zaslovela. Dobil je učence, ki so pozneje postali slavni slikarji, dobil je pa tudi bogate gojence, ki jim ni bilo treba varčevati pri učnini. Izmed znanih poznejših slikarjev naj omenimo Igorja Gabra, Al. Javlenskija, Lul. Kubo, E. Pacovskija, R. in P. Vukanoviča, tovarišico naših impresionistov Nadeždo Petrovič, zlasti pa poznejšega začetnika abstraktnega slikarstva Vasilija Kandinskega.
konzula tam g. Miklavčiča v Ljubljani in je bila nam neznana še bolj kot „španska vas“, pa danes živi cela „plejada“ slovenskih piscev od patra Bernarda, ki je tudi že parkrat zavil v literaturo in mladega p. Bazilija Valentina, katerega otroška povest je izšla že v francoščini, pa do Miladinovičeve, pesnice in kritika in Neve Rudolfove, ki je zapustila Avstralijo, s čisto malo ljubezni. Pišejo pa še drugi pisatelji, pesniki in publicisti. Ne samo pišejo, tudj tiskajo vsaj dva periodična lista: Misli in Žar. Videti je, da imajo tam tudi svojo tiskarno. In zdaj je izšla tam tudi prva slovenska knjiga.
Za božič je izšla pesniška zbirka Humberta Pribac-a: Bronasti tolkač, kjer na prvi strani stoji, da jo je tiskala tiskarna Simon Špacapan, izdal in založil pa da jo je „Slovenski klub v Melbournu kot prvo slovensko knjigo v Avstraliji-“
Toda ta knjiga ima tudi svojo notranjo pesniško ceno in ni vsakdanji pojav na našem književnem trgu. Kolikor vem, je Humbert Pribac Slovenec s slovensko-hrvatske istrske meje, kar izpričuje že njegovo ime, ter torej z njim ne vstopa prvič samo Avstralija v našo književnost, temveč tudi obmejna Istra, k; doslej še ni dala tam rojenega literata. Tudi to je zanimivost te knjige. Študiral je v Ljubljani še dolgo po „osvoboditvi.“ na kar je pribežal v zamejstvo in preko nemških taborišč zajadral na avstralsko obal, kjer nadaljuje z univerzitetnimi študijami. Pisal je pesmi že v Ljubljani 'ter je bil tam
(Nadaljevanje s 3. strani)
2.	Določitev družinskih plač, ki so že 15 let predvidene v besedilu ustave.
3.	Državni načrt za zidanje stanovanj s sodelovanjem vseh sedaj obstoječih javnih in privatnih ustanov, z namenom, da bi iz vsakega proletarca napravili lastnika.
4.	Utrditev sindikalnega gibanja s pomočjo tečajev za vzgajanje voditeljev sindikalnih organizacij in za poljedelski sindikalizem.
smislu, da nameščenci lahko postanejo delničarji družb in z drugimi načini udeležbe pri vodstvu podjetja.
Te točke predstavljajo bojno zastavo največjega dela našega delovnega ljudstva. Njeni nagibi se ločijo od konservativne indiferentnosti ter od marksističnega sovraštva in se združujejo v globokem čutu solidarnosti in bratstva, ki mora združevati in povezovati po vsem, svetu može dobre volje, ki hočejo doseči pravico, ne da bi razrušili
5. Sprememba ustroja podjetij v tem svobodo.
Dr. Eduardo Frey in Radomir Tomič o nalogah in ciljih čilske krščansko demokratske stranke
Prey in Tomič sta vodilna funkcionarja kršč. demokracije v Čilu. Prvi je predsednik, drugi podpredsednik. Oba sta senatorja in dr. Eduardo Frey je bil pri zadnjih volitvah tudi kandidat za predsednika republike. Za radijsko in televizijsko oddajo univerze Geoge-town sta dala izjavo, v kateri sta zatrjevala, da se bodočnost komunizma ne bo odločila v Latinski Ameriki. Krščansko demokratske stranke na tem, področju imajo namen doseči njegovo politično integracijo,. Dr. Prey je zatrjeval, da krščansko demokratska stranka v Čilu ni verska stranka, ni stranka katoličanov za katoličane, ampak vseh tistih, ki so za to, da se krščanska načela izvajajo v državnem in zasebnem življenju. Zato so lahko člani krščanske demokracije tudi
protestantje, judje in drugi. Kršč. demokracija v Čilu vzdržuje zveze s kršč. demokratskim; strankami v Latinski Ameriki, Evropi in Afriki. Pa ni internacionalna v tem, smislu kot komunizem, ker spoštuje odločitve, ki jih posamezne kršč. demokratske stranke sprejemajo za svoje področje. Bodočnost Latinske Amerike vidi v tem., da ohrani svoje demokratske tradicije in izvede socialne ter gospodarske reforme in pokaže ter dokaže, da jih je mogoče izvesti brez žrtvovanja svobode in človeškega dostojanstva.. Da je te naloge mogoče izvrševati, dokazuje kršč. demokratska stranka v Čilu, kjer je po zatrjevanju senatorja Tomiča pri zadnjih volitvah dobila 217.000 glasov, komunisti 153.000, socialisti pa samo
145.000	glasov.
že nekajkrat tiskan (tako kot pesnica Merlak-Detela iz Meddobja). V zamejstvu pa je prvič tiskal njegove pesmi Zbornik-Koledar Svobodne Slovnije za leto 1962, ter tako vpeljal v našo zamejsko literaturo novega pesniku.
Humbert Pribac je pesnik. To moram priznati že na podlagi te prve njegove zbirke. Moderni pesnik, ki je zavrgel staro verzno rimano tehniko pesnjenja, ki pa vendar še ni prodrl daleč v novo metaforično skrivnostnost abstraktne lirike: ostal je na sredi poti med pred-metnostjo, impresijo in moderno izraznostjo v nekaki pesniški prozi, ki pa je vedno poetično poentirana. Njegova poezija je še vedno pastel, ne zgolj- impresionističen, temveč z vidnimi obrisi ekspresivnega izražanja življen-skih postaj in notranje rasti. Pesem mu ni samo slikanje, mu je tudi razpoloženje, osebno in tudi socialno, z njo gleda okrog sebe tako kot vase, in vidi propad sveta kot 'tudi svoj dvig iz materializma v duhovnost, ko je od razvratnega „trebušnega plesa" priromal do cerkvenih vrat, na katera zdaj udarja z „bronastim tolkačem,“ da se mu odpro. In ta razvoj je razumljiv za človeka, ki je napravil pot iz mladostne materialistične vzgoje do begstva iz njega in prostovoljnega „desetniške-ga“ potepuštva v svet, je notranja vsebina teh 44 pesmi, razdeljenih v pet ciklov.
Nimam tu prostora, da bi natančneje razbiral to „vsebino," ki je vidna iz zbirke. Pri Pribacu torej ne moremo govoriti o „čisti liriki,“ o abstrakno-sti, temveč je v njem še mnogo živ-ljenske primesi, kar priča, da mu ne gre samo za pesniško izražanje, ustvarjalno veselje, temveč za borbo z življenjem in za svoje mesto v njem- Je to še tista impresionistična polepična opisnost, ki je zelo podobna Kosovelovi pesmi, katero je postavil v motto in mu je sorodna po „štimungi,“ kra-ški posebej; posebej pa tudi v gledanju „propada zapada,“ Evrope in današnjega človeka, če potegnem samo rdečo nit skozi zbirko, vidimo najprej izolirano uvodno pesem o dveh izgnancih, ki sta .se vzela kot „desetnik in desetnica“ na potepuški poti v svet, pa sta sredi žalosti vendar le optimista. Videti je, da hoče pesnik s tem posvetiti zbirko svoji ženi, ki sodeluje pri njej, kot sem imenoval uvodoma. Prvi cikel Jadro lepe Vide, pomeni hrepenenje po kraškem domu, toda zdaj je ta Vidina barka na avstralski obali potopljena. Misel na kraško vas in na mater je Kosovelova motivnost prepesnjena v današnjo poetično prozo, ali prozno poetičnost, kakor hočete, vsekakor pa v pesniški izraz visoke cene. Naj citiram tale verz: „Moj Bog in Bog — vseh izgubljenih — v šumenju cest tega sveta — dobro si storil, — ko si dal vsakemu domovino. — Znal si, — da ni sreče — v neprestanem tavanju — po deželah, kjer se kadi — razpokana gruda — izpod krvavih stopal. — Debla izkoreninjena smo — v nalivih in viharjih — razbolele duše — na tej tuji zemlji, — ki je kruta — še za svoje ljudi ..." itd. Drugi cikel Moje samote so občutja tega izkoreninjenega človeka, na „obali pozabe,“ pepel ... in mu „prst diši samo še po cipresah pokopališča,“ kot pravi ena njegovih najlepših pesmi. Tretji cikel: Skaljene sence so strahotna občutja iz taborišča Valkalager v letih 1959/60, ko so vsa njegova hrepenenja samo še ko so ga motil; taki prividi kot: „mi bodo namesto postrežbe — posilili ženo — in zaklali otroka —, obešenega za noge — kakor jagnje pod strop“;
ko vanj gledajo okna kot „segnite lobanje s sovjimj očmi“; — ko mu je „črni maček stopil — preko tela — položil mi kot grablje — svojo šapo čez prsi...“; in ko mu je taborišče ostalo v spominu kot „tolmun gnusnih rib — s človeškimi očmi.“ četrti cikel Hiša žalosti, ima podnaslov „Kjer koli v teh letih“, ter je pesniška podoba ¡naše dobe, kakor da ni bilo med nami „lepantske bitke“, in se je ves heroizem pozabil. Prav tako pa bo tudi razpadel čas „trebušnih plesov in strasti“, ko bo „planil skozi okna zubelj, ki bo uničil vso to gnusobo“. Vprašuje se, zakaj se je bil narod doma, „da bi kos okrvavljene krpe — visel pod okni domačij ?... da so šli drugi — križem svet, brez cul, — še slabši kot berači?“ Hiša žalosti je naravnost pedant Kosovelovi goreči Evropi, le da v nasprotnem smislu: Pribac govori o pogrebu starega sveta, pa o revoluciji novih dni, ki bo z vulkani raznesla „hišo žalosti“. Ves cikel je pesem gnilosti časa, dobe „zapoznele smrti“, strohnelih krizantem“. To je pol pretekli čas „razvrat-nosti“, ki nosi na sebi „zlobo in zločinstva tisočletij“, pa hoče zdaj „miru v duše“. Da, kot pijanci smo v krčmi: „nad glinastimi bokali — nam kinkajo
glave — kot okljuvane sončnice“____________
a „glavno je, ■— da se pije — in da gre svet mimo — z zoprno boleznijo — gnijočega časa“. . . Lahko smatramo, da je to doba, ki jo je preživel v svoji mladosti, pa doba materialistične sodobnosti, iz katere hrepeni po lepšem času, že po — Bogu. To je zadnji cikel Pred jutmjla, ki je resnično morda najlepši v knjigi: težka je pot do Boga, še ga moti aristokratska duhovščina (Hladne katedrale) v kontrastu z biblijskimi preprostimi ribiči; še samozadovoljne duhovne pastirje, ki se ne brigajo za čredo, čaka „bič nad kaminom“. Toda vedno bolj ga prijemlje želja po njem, in kljub vsemu bo morda prav on „prvi ob jutranji — „čakal gospodarja“. Že se lovi v lasišče Boga, in „rok ne odmika iz njega“... „že prosi zvezdo, naj ga pelje v Betlehem, kajti, „čeprav se je nit pretrgala — se nisem zgubil...“ Njegov dvom sej oglaša, pa zopet razblinja, v mislih dojemia vsebolj neko bitje, ki mu še ne ve jasnega imena, le ves je že v Njem, tako, da se mu zdi, da stoji že na jpragu Njegovega dvora „in prsti so se krčevito oprijeli — bronastega tolkača“.. a „nimam moči, da bi premaknil tolkalo..." Ta
pespm je dala naslov vsej zbirki, dasi zbirko zaključuje še zadnja pesem Skrivnost, ki se mi zdi najmočnejša in je pesem o Duhu, kateremu se bliža, kj Ga čuti, pa mu še ne ve imena, le to ve, da „se ne bo naužil Njegove popolnosti ...“
To je „vsebina“ te zbirke mladega in prvega našega pesnika v Avstraliji. Ta vsebina kaže samo njegovo razvojno pot od begunstva v samoto domotožja po Krasu in po človeku, pomeni kritiko dobe, kakor jo je doživljal doma, v 'taboriščih in v sedanjosti, vedno bolj se zaveda preloma s preteklostjo, z „razvrataostjo“ in „zlobo“, kateri se je odpovedal pač takrat, ko je prestopil živo mejo „pa tudi nov svet“ mu še nudi pregrajo do Njega, kamor je namenjen. Obstal je na pragu in drži za bronasti tolkač... To je iskrena izpoved mladeniča našega razdvojenega časa, ki čuti, kako gre meja materializma in duhovnosti prav preko naših duš. Je prav; predstavnik tiste naše mladine, ki je izšla iz teme in doživela savlovski blisk, kažoč ji pot v svetlobo, do katere pa še ne more... Je dokument notranje zoritve novih ljudi od onstran, ki niso več tam, in niso še tu... pa ne bodo taki kot smo mi, temveč vstajajo v novi podobi novega očiščenja in nove najdbe miru...
Toda vse to je izraženo brez najmanjše tendence, temveč v preprositi pesniški tihi besedi, spominjajoči na tagorevska razpoloženja, ki so napisana kot verzi, po vplivajo kot poetična proza. Ali n; zanimiva slučajnost, da sem prav isti rezultat, od nasprotne strani doživel' ob najnovejši knjig; St-Janežiča Moja podoba, kjer je ta svečenik pisal prozo, pa .nam je ustvarjal sproti prav take pesniške utrinke, polne idealističnega optimizma in frančiškanske ljubezni do narave. Pribac .pa je še ves v čustvu pesimizma, ki so mu počasi dani... in zdaj stoji na pragu, s katerega se je na Janežiča (Vsula nebeška svetloba... Ali jo bo doživel tudi Pribac ?...
Prva slovenska knjiga v Avstraliji je dobro' odprla novo slovensko knjižno pot na novi celini. Odkrila nam jo pesnika, ki zdaj nas zajemlje sicer so bolj s svojo življenjsko problematiko kot s poezijo, toda tudi njegova poezija, čeprav še monotona in neprečiščena, teži k prečiščenost; in osvoboditvi od predmetnosti.
Zbirka se dobi pri Slovenski kulturni akciji. Cena še ni določena.
Tine Debeljak
HNeiskrenost Titove vlade
„Jugoslovanska vlada je hudo omejila pogrebne slovesnosti za pokojnim kiparjem Ivanom Meštrovicem-“ Njegov sin Matej Marko Meštrovič je to izjavil časnikarjem na povratku od pogreba.
Ivan Meštrovič je, kot znano, umrl dne 16. januarja v South Bend, Indiana, v ZDA. Sin Matej in hčerka Marica sta spremljala truplo v Jugoslavijo, kjer naj bi bil ¡slovesen pogreb. Maltej je izjavil, da sta oba bila globoko razočarana, ker jugoslovanska vlada ni izpolnila obljub, ki jih je dala glede pogrebnih slovesnosti. V Združenih državah so zastopniki Jugoslavije dali obljubo, da bo pogreb pokojnega umetnika popolnoma svoboden in ga bodo lahko opravili z vsemi verskimi obredi in slovesnostmi. Zlasti je bilo dogovorjeno tole: Telesni ostanki pokojnega bodo najprej ležali na odru v cerkvi sv. Marka v Zagrebu dva dni, da se bodo od njega lahko poslovili nekdanji sodelavci in številni častilci v hrvatski prestolnici. Potem bodo truplo prenesli v , Split, kjer bo zopet ostalo na od!ru v cerkvi sv. Križa dva dni. Nato je šele bil v načrtu pogreb dne 28. januarja, kjer bo truplo položeno v družinsko grobnico v Otavicah.
Zgodilo se je pa tole: Ko je truplo prispelo z letalom iz Amerike v Zagreb, so ga oblasti takoj naložile na poseben vlak za prevoz v Dmiš. Cerkvene oblasti o prihodu in odhodu trupla sploh niso bile obveščene. V Drnišu je bila pogrebna sv. maša. še predno je mogla priti družina k pogrebu. Po maši so krsto s pokojnikom, takoj prepeljali v mavzolej, kjer je pa že čakala skupina komunistov, ki so z medklici močili slovesnost, zlasti» ko j© škof Franjo Franic hotel in skušal spregovoriti neka.j stavkov o življenju in delu velikega pokojnika.
Matej Meštrovič je pojasnil, da se je bil dogovoril z nadškofom v Zagrebu dr. Franjo šeperjem, da bo v Zagrebu slovesna zadušnica in je tudi naprosil škofa Franica v Splitu, d'a bo vodil pogrebne slovesnosti v Dalmaciji,
Ves načrt je bil pokvarjen takoj, ko je bilo truplo prepeljano v Zagreb. Prišlo je tja poprej kot član; družine. Že po- 15 minutah so truplo naložili na
vlak in odpeljali v Dmiš, ne da bi čakali prihoda članov družine. Cerkveni predstojniki, ki so bili s strani nadškofa obveščeni o prihodu Meštroviče-vega trupla, so razglasili z lepaki na cerkvenih vratih po Zagrebu, da bo p« prihodu slovesna sv. maša zadušnica. Ti lepaki so bili preko noči potrgani s cerkvenih vrat. Niti škofija niti kak drug urad ni zvedel, kdaj je Meštrovi-čevo truplo prišlo v Zagreb. Zadušnico so potem opravili brez prisotnosti trupla in driižine.
Ko je Matej Meštrovič prišel v Zagreb mu je tajnik vlade Hrvatske republike Ivezič pojasnil, da je bilo treba hiteti s prevozom trupla, „ker so se bali snežnih viharjev in zametov“. Truplo so pripeljali v Dmiš pozno po. noči. S kolodvora so ga takoj prenesli v Meštrovičev dom in od tam. v pogrebnem sprevodu v družinski mavzolej. K mavzoleju je prihitel splitski škof Franic. Tam je pa že čakala množica kakih 3000 ljudi. Ko je škof začel govoriti o pokojniku kot katoličanu in Hrvatu so komunisti iz množice začeli vpiti „bandit“, „fašist“. Po nekaj takih medklicev je škof odredil, da so krsto takoj odnesli v mavzolej, da bj ne nastal kak večji škandal.
Matej Meštrovič je tudi povedal, da je kasneje slišal, da je bilo naslednji dan po pogrebu aretiranih več ljudi, ki so odgovarjali in skušali preprečiti zasmehovanja komunistov.
Tako so postopali Titovi komunisti ob pogrebu svetovno .slavnega hrvat-skega kiparja Ivana Meštroviča. Dokler je pa bil Meštrovič še živ, je bilo njihovo zadržanje do njega čisto drugačno. Neprestano so ga vabili na vrnitev v domovino, in ko je bil zadnjič na obisku v Jugoslaviji, je bil tudi Titov gost na Briopih.
Kako neiskrena so bila njihova vabila, so pokazali po njegovi smrti, ko je bilo sedanjim, oblastnikom nevarno celo umetnikovo mrtvo telo. Zato so zelo, zelo omejili pogrebne slavnosti in zelo hiteli .s pokopom, da se ja ne bi zbralo preveč ljudi, ki bi že z udeležbo pri pogrebu izkazali svoje simpatije in spoštovanje umetniku, k; ni odobraval komunistične diktature.
IVAN PREGELJ
Slovenska legenda
Bila je zgodnja pomladna noč, prečudno polna zagonetne pesmi, ki je sli-čiia zadrževani sli mlade zemlje in vretju mladih sokov, ki so se budili v zrnju in brstju. Bila je živa noč v živem. polju med škofljimi v Loki, Crngrobom, Prašami in Kranjem. Kakor so v davnini oznanili in prerokovali, se je moralo zgoditi: na naši zemlji ni bilo več našega človeka. Zadnji slovenski pevec je bil bruhnil zadnjo ¡kapljo svoje srčne krvi iz sušice in bridkosti. Zato so morali vstati iz grobov, ki so bili davno legli k pokoju, da bi bila dopolnjena v bridkem epilogu bridka epopeja slovenske žalosti. Bila je zadnja molitev zadnjega slovenskega pevca, ki je odprla grobove. Zadnja molitev zadnjega pevca pa je bila:
„Zdrava, mati Bolest, družica naša verna in tovarišica, zdrava. Zdrava, siva dojilja naših mladih let, zdrava, trpka prijateljica naših moških skrbi. Blagoslovljeno bodi Tvoje ime. Še živimo, dokler si Ti z nami in snuješ v naši krvi, naši misli, naši pesmi. Zdrava, naša Prezvesta! Vsevdilj ostani z nami, oživljaj. Rok svojih svetih ne odmakni, blagoslovljena, z našega temena. Razvnemaj in razsvečuj in še v zadnji in smrtni uri naši. Amen.“
Iz megle so se zgoščale v polje bežne sence in so ibila živa bitja, strašni romarji, tajnostni zarotniki, otroci enajstih ¡stoletij, seme tisočerih gomil, strahotno številen čebelni roj iz prve naše besede na Koroškem: Bog vas sprimi..., do zadnje: Mati naša, Bolest ... Stali so v zboru in mrakovih, velika srenja svečenikov, en sam veliki križev pot slovenske ljubezni, strašno bridke litanije sladkih imen: Primož, Adam, Jurij; Tomaž, Marka, Matevž; Balant, Žiga, Jernej; France, Matija, Vrban iz Koroške; Janez iz Mengša, Janez iz Bohinja, Janez Umetnik; Simon iz Praš, Simon z Vršna; Emil Leon in Gorazd, Siljuška in Smiljanič, Sardenko in Elizabeta; veliki in mali, pevci in občani, v surkah in s pentljami, serci z uradniškim dostojanstvom, romarji s ¡prisiljenim, neradovoljnim bohčmstvom, elegija in ditiramb, popevka in kvanta; rapsodi in parnasov-dl, Toman, ki je pel „Bog ohrani“, Knobelj, ki je mesto Kranj o...; Čbe-ličarji, Noviška drhal, Vajevci; Zadruga, VrtČarji; zreli in nedorasli, bridko pozabljeni: Levič, Pretko Griša Velimir, Korinjski, Vilharin Resman, Ale-šovec in Andrejčkov; Večemičarji, kole-darniki potniki, vinski kupletniki; cer-kvenci: Repež, Virk, Potočnik; Ahas-verji, Harambaše, Protoslav Kretanov, Borštnik, Verovšek in Govekar; ano-nimniki, biografniki, problematični ljudje, vsi tiskani, vsi slavljeni, vsi žalostni: Ivan Teptani, Lojze Gradnik, in še Bregarjev France, ki je Frica doživel in Bleiweisovo cesto opel...
* *
France Levstik, ki je vstal med prvimi, je povedal:
„Še prav navlašč sem gledal, ali bo vstal. Pa ni hotel in sem ga poklical-Pa je zagodrnjal, da hoče spati. Ruhe will Er haben.“
„Kdo pa, kdo pa?“ je vprašal Jože
iz Lašč.
„Oče Slovenije,“1 je odvrnil jezni skriiptor.
„Slovenija je umrla,“ je menil bridko časnikarski Jože Jurčič. „Srca je tako mehkega, da ne more k pogrebni slovesnosti svoje hčere.“
Medel smeh je preletel družbo. Med šumenje glasov je vsekal kakor naglušni Jaka Zupan:
„Was? Slowenien nicht mehr? Wer hat’s gefressen?“
„Der Fürstbischof nicht,“2 je odgovoril dostojanstveno vladika Wolf. For-mularius3 se je subotno nasmehnil: „Macte, magus!“
Kakor iz orumenelega pergamena je bral velikj Jovan1:
„Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane.“
Janez od Bohinja je sunil Kodra pod rebra:
„Čuj, Cmokavzar, kako natolcuje!“ V mlajših je šumelo. Ivan od Močilnika je začel govoriti. Jezik mu je opletal.
„Pijan je,“ je šepetnil Engelbert Gangl.
„Iz lastne knjige se citira,“ je prikimal Govekar pomilovalno.
„Jeziiki,“ se je nejevoljno okrenil lepi Medved k Finžgarju: dva moža, dva obraza, kakor da nista zrastla iz slovenskih mater, plemiška. . .
Na nju je opozoril Matija Čop iz Žirovnice Ribičevega Franceta Prešer-
1 Dr Jan. Bleiweis.
' Nanaša se na znani rek: Zwei Männer hrt, Laibach besessen...
1 Kopitar.
1 Koseski.
na, s katerim se je miloval. Bolno je zgibal Veliki glavo, stegnil roke in pokazal na Otona in vprašal:
„Kako ga pišejo po smrti, z Ž ali Z?“
„Sploh ga ne pišejo več,“ je odvrnil Matija. „Kaj si pozabil, čemu smo vstali?“ In še je govoril:
„Pred tremi leti so ponatisnili v Berlinu deseto izdajo slovenske antologije. Neki Anglež se je ob prevodu navdušil in dal težke denarje, da bi ustanovili učno mesto za mrtvi, neznani k ran j siki jezik. A doslej niso mogli najti veščega lektorja.“
Toplo je ovil roko Francetu ob život in pripomnil:
,yNe boj se, France! Tebe poznajo iz Žigona v švedskem prevodu, pa tudi po Koršu.“
„Leziva nazaj, Matija,“ je vzdihnil France bridko.
„Preden zapoje petelin, bova legla,“ je odvrnil Matija.
„JZa vedno?“
„Za vedno.“
Pa je vstal tisti strašni mali duh med njimi, Stoimeni: Prilagodnik, Užaljeni, Neumevani, Brezimni, večno Nezadovoljni, Vsenarodni, razmere Upoštevajoči, Svobodni, Pokretnik, Dežman, Karol, Dragotin, Dragutin... in je z vztrajnostjo vseomejenih Elkarjev beležil pred zborom vedno eno:
„Utopija! Slovenije ni. več. Nikoli več ne bo živela. Pustite jo v grobu. Zamorec je storil svojo dolžnost.“
Le še poedinci so mu ugovarjali: „Ne obupajmo, dokler naša pesem živi.“
„Ne živi več, gospod Simon od Soče.“
„Dokler naši Gorjanci bajijo.“ „Molče, gospod profesor Janez.“ „Dokler Triglav grmi.“
„Minilo, vse minilo, gospod odvetnik iz Litije.“
„Vsaj v molitvi živimo še.“
„Ne molijo več, prečastiti Anton Martin.“
„Pa vsaj kolnejo še.“
„Pa ne po kranjsko, gospodje bo-hemi.“
„Beštja,“ je planil tedaj rdečelični Evangelist. „Odkod si se vzel skovir? Nikoli ne bodo Kranjci tako izumrli, da bi jih za list taroka ne zbral. Iz enega igralskega omizja ti bom obudil Slovenijo, pa če jo je trikrat vzel pa-gatelj hudič.“
„Spolnilo se je,“ je golčal Stoimeni, Prilagodnik, Svobodni, Pokretnik, Dežman Karel, Dragotin, Dragutin..., „niti za igro taroka jih ne najdete več“.
„Vsaj ena slovenska mati živi še,“ je trpel v nejasnem in hripav od razburjenja blagovestnik. Stoimeni je onemel. Zlokobni čar njegove osebe je splahnil.
„Živi, eno materinsko slovensko srce žlivi še,“ je zmagoval Evangelist. „Fantje, pogum! Ena slovenska mati živi še. V tem enem srcu je prostora dovolj za vso ljubezen in vso bolest ¡tisočerih rodov. Živela, Slovenija!“
„Živela!“ so zaklicale množice.
Veliki Jovan se je znova zbudil v zanosnost:
„Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovenca ne gane.“
Brezmejno ganotje je objelo vso družbo, vsa srca. Mlademu, neznanemu človeku ob Franji Valenčiču so se zaiskrile oči. Kakor razposajeno otroče je vzkliknil z otroškim glasom:
„Za domovino, za edino, kri prelij-mo zanjo!“
Množice so se ozrle po njem in ga spoznale, ki se je kar trenutno zastidil. Ob Soči je bil prelil svojo kri. Nekaj ur pred smrtjo je bil občutil svojo prvo pesem. S krvjo jo je blagoslovil in vzel s seboj v grob.
France iz Vrbe je stegnil roko:
„Naš najmlajši, največji... Njegova veljaj... Za Slovenijo... kri in življenje... “
Glasmu je trgalo ganotjte.
„Kri in življenje,“ je pela velika srenja.
Takrat je zapel petelin... Jutro je rosilo iz megla. Ko pa je vzšlo sonce, je bilo vse polje, kakor da ga je pokrila krvava rosa. Mlado pastirce, edine slovenske matere dete, je stopilo v polje, se začudilo in zapelo:
„Izidor ovčice pasel... “
IVAN CANKAR
Kas las
(Iz zbirke „Ob svetem grobu“)
Tudi mi smo imeli svoj laz.
Tam v samotnih notranjskih hribih, med pustimi, hladnimi globelmi, in za-sekami samujejo kotlinice — lazi. Na dnu teh kotldnic je košček obdelane zemlje, ki je po navadi ograjen z bodičevjem in kamenjem. Tam kjer raste oreh ali temna tepka, drugače pa povsod krivenčasto grmičevje, nizka, siromašna trava in osat. Posuti so lazi z belim, drobnim kamenjem, ki se je bilo prikotalilo Bog vedi od kod — morda se je bilo ob hudi uri z neba samega usulo.
Tista ped obdelane zemlje rodi nekaj krompirja, fižola in graha; ves pridelek bi lahko ženska spravila z dvo-koloico ali celo z jerbasom, pa bi ji še teden dni ne bilo treba hoditi. Zakaj lazi so polje gostačev in najubožnejših bajtarjev, ki si niti lehe ¡na močvirju ne morejo najeti. In prav zato, mislim, ker so njih edini delež pod soncem, ljubijo svoje laze bolj globoko in prisrčno, nego kralj svoje kraljestvo-
Za najmočnejšima koreninami se ovija srca ljubezen do grude, človeku, po svetu pognanem, iz zemlje izruvanem, se toži najprej po koči, po njivah, po senožeti, celo po siromašnem lazu, nato šele po materi, sestrah in bratih. V nas vseh se pretaka kmečka kri in v tej krvi ljubezen do zemlje, koprnenje po zemlji. Veliko sem dosegel spoznanja — dal bi vse to spoznanje in vso modrost za ozko lehd pod 'brdom, za ponižen vrt kraj hiše. Amerikanec, ki se je po dolgih letih vrnil v domovino in katerega je pregnala krušna skrb, ali pa prepodila trda pest davkov in drugih nadlog, si ustanovi najprej novo domačijo, najrajši blizu prodane ali porušene domačije svojih očetov. Grenko je slovo od žene, grenkejše slovo od matere; slovo od očetne grude pa trga srce iz prs, sili solze v oko moža, ki n'koli ni jokal.
Moja mati je bila kmetica im je v svojem srcu, v vseh svojih mislih ostala kmetica do smrti. Kadar sva bila s-ma, mi je pripovedovala, kako da je lb:!.o lepo tam v horjulskih hribih. Vsako leto sva se menila, da pojdeva tja; 1 leč ni bilo v tiste kraje, ali pogovar-'nla sva se o tem potovanju kakor o dolgem, veselja polnem romanju v deveto deželo, v obljubljeno Koromandijo. Mikoli nisva šla tja; mati je prej umr-
la. Še tri tedne pred smrtjo, ali je bilo morda že blizu tistemu Strašnemu večeru, mi je rekla, ko sem se sklonil čez njen potni, upali, ubogi obraz: „Ali ne bi šla prihodnji teden?“— „Prihodnji teden pojdeva!“ sem odgovoril; v grlu me je tako stiskalo in dušilo, da še jokati nisem mogel. Njena goreča misel, njeno verno upanje, njen sveti spomin — vse je bilo le koprnenje po izgubljeni, ugrabljeni grudi, po vonju senožeti in njiv, po šumenju daljnih gozdov. To koprnenje je bilo tudi v meni in je danes tako živo in grenko, kakor je bilo tisti prvi dan, ko sem ga začutil.
Imeli smo svoj laz: uro hoda je bil daleč od vasi. Pot se je vila najprej skoz temno zaseko in se je ob deževnih časih, posebno jeseni, spremenila v hudournik; če je v takih dneh bilo treba v laz, smo hodili po kolovozu ob njivah, da so se nam noge preko gležnjev vdirale v blato. Iz zaseke ¡se je vzdignila pot strmo v hrib. Tega klanca nikoli nisem maral; še preplavljena zaseka se mi je zdela prijaznejša; bila je temna in hladna, košato, visoko leščevje jo je senčilo od obeh strani. Klanec pa je bil širok, pust in gol; v soncu je bil vroč in prašen, puščava sama, rdeči prah je silil v oči in usta in se je mešal s potom na čelu in licih; človek se je utrudil že ob tretjem koraku. Če je rosilo, ali celo deževalo, pa se je ilovica razmehčala in je bila ¡spolzka kakor led; še bosemu je drčalo. Nikjer in nikoli mi bilo kraja temu klancu; nanj sem se spomnil, kadar sem v tistih časih bral o klancu na Golgoto.
Kaj pot, kaj zaseka ali klanec! Naš laz je bil maš — naše polje, naš svet, naše najmilejše bogastvo! Po zimi smo se pogovarjali o spomladanskemu delu s toliko vnemo in resnobo, kakor da bi bili imeli najmanj sto oralov sveta. Komaj je kopnelo po prisojnih rebrih, smo hiteli v laz, ki je bil še ves pod snegom. Tista prva pot mi je bila vselej praznik. Kjer je sonce že poplilo sneg, se je prikazovala črna, mokra prst, so že poganjali zvončki. Na klancu, je močno drselo: v soncu se je svetila mokra ilovica; kjer je zavila pot na osojno stran, je ležal sneg še za ped visoko.
Spomladi, poleti in jeseni smo zahajali -v laz, kadar je bilo treba ali ne
treba. Otrok hiti k materi, samo da je blizu nje, da jo vidi in se pritisne k njenemu krilu. Nič ne vpraša, če je uboga dn žalostna; zdi se mi celo, da jo ljubi toliko bolj, kolikor bolj je uboga in žalostna. Hudo nam je bilo, kadar smo v pozni jeseni pobrali poslednje tepke, poruvali natiče za fižol, ter jih naložili na dvokolmico. Ozirali smo se, dokler smo še videli do laza.
„Z Bogom ti zemljica naša, ti naša siromašna, ljubezniva mati, naše veselje in naša sladka skrb! Z Bogom, pa ne pozabi nas v svojih dolgih sanjah, kakor tudi mi ne bomo pozabili nate!“
Sam ne vem, kaj se je zgodilo in kako se je moglo zgoditi, da naš laz nenadoma nj bil več naš laz. Ali smo se zamerili gospodarju tistega sveta, ali je hotel sam obdelati tisto beraško ped zemlje, ali se je oglasil drugi najemnik — nič ne vem. Le toliko vem, da laza nismo imeli več in da se nam je tako zgodlilo, kakor da nam je bil kdo zemljo izpodmaknil pod nogami.
Gostači smo bili; to se pravi; popotniki, ki jih močan veter zažene danes na to, jutri ¡na .ono stran. Nikjer niti za dlan grude, da bi človek lahko trdno stopil ter rekel: „Moja je ta zemlja, na svojem svetu stojim!“
Potrti smo bili, malodušni ¡in molč-ljivi. Nismo se upali govoriti o lazu; če se je kdo spomnil nanj, je govoril čisto na kratko in ¡s tihim glasom — kakor o mrliču, ki leži v sosednji izbi-Mati je molčala, ni rekla nikoli besede o lazu; zdelo se mi je celo, da ni prav nič bolečine v njenem srcu.
Tisto leto je obolela.
Prišel sem nekoč domov — bilo je že blizu božiča in jasen dan je bil — pa je sedela na pragu, vsa sključena v dolgo ruto zavita. Ozek ves dekliški in čisto bel je bil njen obraz, oči so strmele v daljno daljavo. Prestrašil sem se, pa nisem vedel, odkod in čemu ta strah.
„Mati, ne tukaj na mrazu! Stopiva v sobo!“
Vzdignil sem jo za obe roki in šla sva v izbo.
Ko sva sedela za mizo, mi je pogledala v oči in se nasmehnila. Tisti smehljaj vadim še dandanašnji, ko je tega že mnogo let; toliko bolesti in kopmenja je bilo v njem.
„Pa kaj tisto, če laza nimamo več! Saj je bilo tako predaleč... moje noge so že stare in trudne... kdo bi lazil po klancih!... Ali veš, kaj sem se izmislila, ko sem sedela tam na pragu? Da si najamemo leho tam pod Hruše-vico! Blizu je tam, in vsa druga zemlja. .. tam ne bo sam krompir pa tisti
Vsah teden ena
DANICA SVETILA
Danica svetila je v mirno še noč, kar skalo odkrila je angelska moč. In Jezus, naš kralj, iz groba je vstal, premagal je smrt, in pekel je strt.
Aleluja, raduj se Marija, aleluja. Marija predraga, se tiho solziš, da Jezus smrt zmaga, mti srčno želiš, Sin tebi zdaj, glej, naznani najprej
v lepoti nebes, da vstal je zares. Aleluja, raduj se Marija, aleluja. Svetle se mu rane, kot sončni je žar, ve strune ubrane, zapojte le kar;
On rane ima, naj svet ga spozna, da rešil on, Bog, nas vseh je nadlog. Aleluja, raduj se Marija, aleluja. Pod tvojo zastavo radostno hitim;
za tvojo pa slavo rad vse pretrpim. Moj Jezus, Gospod, slavim te povsod, naj slava vse dni, o Bog, ti doni! Aleluja, raduj se Marija, aleluja.
fižol ob razoru... Že sem si v mislih izbrala leho — isto, ki se od kozolca do kozolca položno vzpenja v hrib... Tam seješ kamen, pa žanješ zlato!“
Tako grenko in tesno mi je bilo pri srcu, da me je skelelo v očeh. Mati me je pogledala in je umolknila. Kar sem vedel jaz, je vedela sama: saj so to samo otroške sanje, same pripovedke o daljni deveti deželi, o obljubljeni Koromandiji! Človek govori, da bi z zaupljivo besedo potolažil strah srca; da bi z vero na jeziku preglasil tiho vdanost duše...
Koj po praznikih je mati legla in je ležala tri tedne. Sedel sem ob njeni postelji, otiral sem ji potni obraz in poslušal njene ¡bolne sanje... Koliko vas je, ljudje božji, da ste doživeli take dni in noči? Do takrat nisem vedel, da v najgrenikejšem trpljenju ni ne solz in ne vzdihovanja.
Tretji dan pred smrtjo me ni poznala več; zadnji dan pa me je spoznala. Počasi je okrenila glavo proti meni in me je pogledala z velikimi, jasnimi očmi.
„Ti Ivan... meni pa se le zdi, da bi spet dobili laz... Ali veš, kako sva kar tam grah luščila, da ne hi bilo treba prenašati še stročja ?... Daj mi vode, žejna sem!“
Tisto noč je umrla; lep in miren je bil njen obraz, tak kakor je še dandanašnji v mojem srcu in v vseh mojih mislih.
IVAN PREGELJ
Slovenske glose
1.
Ponoči je izruval vihar samotno drevo sredi polja. Mirno, kakor truden potnik, leži na rosni ledini, toplo nagnjeno v svoje košato zelenje kakor v vzglavje.
Šel si mimo in si videl. Nisi trpel. Kako bi? Vihar je bil pač, hudomušni potepenee. Setvam je razgaljal nedrija in se pojal vriskajoč mimo. Pa je pograbil še drevesu v kuštravo glavo. Ko je škodo videl, se je potuhnil za breg in log...
šel si mimo še enkrat in si videl drugače. V mozeg in dušo so te zabolele Strahotno razgaljene korenine, kričeče bolno v jarko luč. Bolela je kakor globoka rana rupa, odkoder se je bilo iztrgalo drevo. Imel si bolest živega, okrnjenega telesa: rano in odtrgani ud. Videl si, da bo drevo umrlo...
Pa je zdaj tako pri nas, kakor da leži na tisoče izruvanih božjih dreves. Pa kje smo, ki to vemo, ki to objokujemo ? Kje je med nami en sam, da je umrl, kakor gotovo bo umrlo drevo ?...
Izruvanci od Soče! Prokleto plitko je padlo naše seme ob Soči v zemljo! —
2.
Preko Sorškega polja kar počez sem šel od šmartna na Reteče. Od desne mi je šla jesenska južna, od leve mi je Jenkov spel zavel. Tako sem srečal brezo, samotno drevo. . .
Če še kaj čutiš, ko Jenkove pesmi beteš, umej! Nisem rekel, da je v svojem „obrazu“ o brezi vso življenja bridkost občutil — on sam. Rekel bom, da bi se mogel roditi človek, ki bi bil od rojstva do smrti ves — sam. Nisem rekel: glej, umrl bi, kadar bi bil v širokem življenju ves sam. Rekel bom: kakor gotovo bom umrl, takrat bom sam!
če še kaj čutiš, ko Jenkove pesmi bereš, umej! Vsak dan znova se vprašujem, čemu sem še tu.
Tako sam, tako strašno sam!
3.
Trpel sem:
„Mati Slovenija! Umiraš li?“
Kakor samotna breza v tujem sveti, brez sestra, brez družic. Samotna, sama od včeraj, od danes, od jutri. Odgovorilo mi je iz svetih tal:
„Saj ni vse v času!“
Tedaj sem vedel in bom verjel do zadnjega:
„Zemlja ne umira!“ Naša namreč!
4.
Pa je stopil predme veliki Cinik in dejal:
„Črtomir. Ha! Ali ga ni tvoj lastni brat, ‘volkodlaka’ nazval ?“ Premagal sem skušnjavca:
„Bila je mladega pevca mlada objest!“
Govoril je Zli v drugo, z besedo slovenske balade iz polpreteklih let, kakor Samhaber in Aškerc!
„Črtomir. Iz vode pač, iz moči duha pa ni vzšel — kristjan!“ Odgovoril sem:
„Nikoli noben star razumar še ni čudeža božjega umel!“
Še je nadlegoval zapeljivec: „Črtomir. Tvoja in tvojih prilika je pa le! Orožje vas ne zmore. Zmore vas zgovorna ženska modrost!“
Pa sem se res moral braniti iz t u-j e g a duha:
„Das ewig. Weibliche-“ (Goethe.)
6.
Tudi šala je bridkost in je moje bridkosti še ena modrost.
V nedeljo, na deželi, na narodni slavnosti v gostilni. Kakor so naše narodne slavnosti gostilniško-nedeljska radost. Slavnostni govornik slovesen. — Skratka poet. Domovino milo je z besedo ljubil, moli! in pel. Vsi, ki smo čuli, smo ljubili, molili, peli.
„Slovenija... Sveta... Edina... Tebi... naše duše... Tebi... srca naša... Tebi... zadnjo kapljo naše krvi.. . “
Pobožnost je vzela govorniku glas-Tedaj: sredi sončnega poldne kakor popolnoči ob treh, nenadoma, blizu, ostro, zategnjeno, petelinji klic...
„In šel je Peter ven in se bridko z'okal."
r

DVE LETI SLOVENSKE FORMULE
Pred dvema letoma, za veliko noč leta 1960, je Narodni odbor za Slovenijo v izjavi, ki je znana pod imenom Slovenska formula, razložil namen slovenske narodne politike. Ta izjava je bila takrat objavljena v emigrantskem časopisju in je ponatisnjena tudi v Zborniku Svobodne Sliofvenije za leto 1961. Ker je potrebno, da imajo Ito iizjavo zavedni Slovenci, kakor v emigraciji, tako tudi v domovini, vedno pred očmi, jo danes ponatiskujemo s priporočilom, da naši naročniki to številko shranijo, ker so ti dokumenti danes prav tako aktualni, kakor so bili pred dvema letom.a in kakor bodo ostali aktualni v naši bližnji ,danes še nejasni prihodnosti.
NAMEN NAŠE NARODNE POLITIKE
Narodni odbor za Slovenijo, da določno opredeli svoje stališče, kako pre-osno-vati sedanje politične razmere v domovini, izjavlja:
1
Naš skupni cilj je upostavitev svobodne in demokratične vladavine, ki naj nadomesti sedanjo diktaturo komunistične stranke v Jugoslaviji.
Vzorno svobodno in demokratično vladavino nam pišeta in kažeta Ustanovna listina Združenih narodov in Sploša deklaracija Združenih narodov o človeških pravicah.
Načelom, ki jih razglaša ta deklaracija, so svobodni evropski narodi, združeni v Evropskem, svetu, dali v Strassburških konvencijah tudi pravno obliko in jim priznali moč obveznega zakona.
Ker odločno hočemo: a) da demokratična načela navedenih proklamacij ne ostanejo samo program demokratičnih Slovencev, temveč, da se v domovini uresničijo, to) da za vselej ostanemo v družini svobodnih evropskih narodov in c) da v bodoče laže preprečimo vsak morebiten poizkus komunistične ali kakršnekoli druge diktature, že sedaj razglašamo, da bodi Splošna deklaracija Združenih narodov o človeških pravicah z dne 10. decembra i948 sestaven del vsake naše bodoče ustave, bodisi Slovenije, bodisi Jugoslavije, določbe Strassburških konvencij z dne 4. novembra 1950 in z dne 20. marca 1952 pa neposredno veljavno pravo za vsako našo obdočo zakonodajo, upravo in pravosodje.
2
Da preidemo nevarno dobo prehoda iz diktatufe v svobodno vladavino na
miren, urejen način in brez nevarnosti za naše mednarodno priznane meje, sprejemamo — nikakor ne za dokončno državnopravno pravno ureditev, ampak le za začetno dejansko izhodišče — sedanjo razmejitev in ureditev v tem smislu, da sestavljajo Jugoslavijo Srbija, Hrvatska, Slovenija, Bosna in Hercegovina, črna Gora in Macedonija in da njih lastno območje obsega pristojnosti, ki so bile priznane Hrvatski v sporazumu iz avgusta 1939, ki jih je dopolnila in potrdila jugoslovanska vlada v aprilu 1941, in pristojnosti, ki so vsaj po besedilu isedaj priznane ta-kozvanim ljudskim republikam.
Izhajajoč iz tega začetnega dejanskega Stanja naj svobodni narodi Jugoslavije v ozračju pomirjenosti, oproščeni strahu, z izklučitvijo surove sile, na način, ki odgovarja in je primeren za delovanje miroljubne demokratične družbe, v duhu namenov in načel, ki smo jih povedali v prvj točki te izjave, sam; odrejajo svoja predstavništva, ki naj sklepajo o njihovih bodočih javnopravnih ustanovah in organih.
Demokratične stranke in politične sile vseh delov Jugoslavije, ki se po svojih izraženih programih in po svoji dejavnosti strinjajo z nameni in načeli, ki so povedani v prvi točki te izjave, sporazumno sestavijo začasno (vl!ado pa (vodstvo in uprtavo pcjslov, ki po začasni ureditvi in razdelitvi območij ostanejo v prehodni dobi skupni.
Na praznik Vstajenja 1960.
NAR. ODBOR ZA SLOVENIJO dr. Miha Krek, predsednk
šajo uveljaviti svoje namene na zare3 demokratičen način.
Formula ni provokacija niti za sedanji politični sistem v Jugoslaviji. Sicer se je sedanja Jugoslavija pri glasovanju o Deklaraciji o osnovnih človeških pravicah v zboru Združenih narodov vzdržala glasovanja in tako šla še suženjsko s Sovjetsko zvezo in vsemi njenimi komunističnimi sateliti in s Saudovo Arabijo, ki ima še suženjstvo. Tem bolj je to čudno, ker je tedaj bila Titova stranka že izgnana iz kom-informa in je hodila že svojo pot v. komunizem. Vendar je tudi ta vlada podpisala ustanovno listino Združenih narodov in se tako zavezala k spoštovanju človeških pravic in osnovnih svoboščin. Zahtevamo le izpolnjevanje svečano prevzetih obveznosti.
Prav gotovo pa formula odgovarja mišljenju, željam in hrepenenju ogromne večine vseh ljudi, ki žive v Jugoslaviji in predvsem žele, da bi mogli v miru, zanesljivem pravnem stanju, spokojnosti in varnosti skrbeti za svoje preživljanje jn si svobodno iskati svojo srečo .
Formula ne rešuje vprašanja, kdo naj upravlja posle, ki po začasni razdelitvi kompetenc ostanejo skupni. O tem Slovenci sami ne moremo odločati. V četrti točki izjave povemo samo svojo misel, kako bi si mi predstavljali upravo teh poslov, če stvarno, brez predsodkov in strasti, razmišljamo o teh poslih (zaščita mednarodno priznanih mej, zunanja politika, javna varnost, enotno gospodarsko ozemlje, stabilnost valute itd.) bomo opazili, da so pravi interesi vseh delov in narodov Jugoslavije tako identični, da ne bo pretežko dobiti potrebno soglasje.
Pred očmi imamo nedosežen zgled švicarskega kolegialnega zveznega sveta, ki ga sestavljajo zastopstva suverenih kantonov jn tisti, ki so izvoljeni po programih demokratičnih strank. Ko pa je zvezni svet sestavljen in konstituiran, nastopa in deluje kot predstavnik cele švicarske konfederacije.
Če postanejo te misij skupna last Slovencev v domovini in v zamejstvu bomo imeli vodilo za razvoj, vodilo, ki nas bo družilo, nas navdajalo z' zaupanjem, občutkom pripravljenosti, da bomo lahko v Vsakih razmerah vrglj ves vpln v najpopclnejšo obrambo narodovih ko. risti in bomo zato mimo in vedro gle. dali v bodočnost.
r*s	Y	▼
Kritična študija jugoslovanskega komunizma
ČEMU SLOVESKA FORMULA
K slovenski formuli je predsednik NO za Slovenijo dr. Miha Krek dal obširen komentar, v katerem po uvodnih besedah navaja:
Glede našega končnega cilja smo si vsi Slovenci edini. G-lede konkretnih političnih in državnopravnih vprašanj so tudi med nami mnenja deljena.
Treba je pa vendarle, da smo si na jasnem glede .stvarnega izhodišča, glede začetka, kako bomo začeli graditi svojo svobodno vladavino, ko pride čas, ko bo komunistični režim prišel v krizo. Titov komunizem je jalov. Nima za življenje sposobnega nasledstva. Ne vemo ne kdaj, ne pod kakimi »kalnostmi bo nastopil njegov razpad. Ne ukvarjamo se s konspiracija. Želimo, da toi se prehod iz komunistične diktature v demokracijo izvršil na miren in urejen načn, brez nevarnosti za naše mednarodno priznane meje. Dovolj krvi je že j>ilo prelite.
Če si niso narodne sile edine glede tvamega izhodišča Ob prehodu iz diktature v svobodno vladavino, more nastati nevarna praznina in zmeda. Prehod zahteva čim popolnejšo narodno slogo in jasno, krepko, hitro odločanje. Neizogiben naslednik zmede bi bil sovjetski komunizem. V malo spremenjenih razmerah pa bi mogle naše dežele postati plen drugih držav, kakor je to bilo v drugi svetovni vojni. Slabost demokracije je, da je počasna. Vsaj glede stvarnega izhodišča, ki ga nakazujejo razmere, si moramo biti na jasnem in edini.
Naš cilj je idealen. Izhodišče pa mora biti realistično, utemeljeno v trdih, realnih dejstvih. Morda v vseh smereh nikomur ne bo prav všeč. Saj nikomur niso všeč vse stvarne razmere, ki v njih mora živeti naš narod. Te razmere diktirajo tudi izhodišče.
Prvo realno dejstvo je obstoj Jugoslavije. Preživela je tudi tako kataklizmo, kot je bila druga svetovna vojna. Priznana in upoštevana je tudi taka, kakršna sedaj je. Priznana je od vseh držav sveta.
Drugo realno dejstvo je, da Jugoslavija ne v prvem desetletju sti ankarske demokracije, ne v desetletju kraljevskega absolutizma in tudi ne pod sedanjo komunistično jn centralistično diktaturo ni mogla absorbirat; sestavnih delov, ki so se leta 1918 združili v eno državo. Srbija, Hrvatska, Črna gora,
pa tudi Bosna so starejše od Jugoslavije in niso izgubile svojega lastnega značaja ,pa tudi Slovenija ne, ki je nastala istočasno z Jugoslavijo.
Na osnovi teh dveh dejstev je vsekakor treba začeti. Dve skupini vprašanj se pojavita za prehod: o začasni ozemeljski razdelitvi kompetenc- Ne iščemo nobenih novih rešitev. Za izhodišče sprejemamo take rešitve, ki jih je dal že dosedanji razvoj Jugoslavije.
Najenostavnejša, najprikladnejša in najbolj praktična je sedanja teritorialna razdelitev. Izvedli so jo sicer komunisti, a v bistvu odgovarja sestavnim delom, ki so se in kakršni so se leta 1918 združili v Jugoslavijo.
Glede kompetenc pa je najkonkret-nejša razdelitev ,ki so jo v okviru sporazuma iz leta 1939 izvršili srbski in hrvatskj državno upravni in gospodarski strokovnjaki. Temu sporazumu se sicer prigovarja, da ni bil sklenjen na demokratičen način. Vendar je treba avtorjem prizati domoljubje, ko so na predvečer druge svetovne vojne skušali za vsako ceno preprečiti, da bi Jugoslavija Stopila v vojno dobo politično razprta. Tako domoljubje in podobna skrbnost bosta potrebna tudi v ibodočih težkih in kritičnih dobah. Sporazum sam sicer tu ne prihaja v poštev. Sprejemamo samo juridično tehnični izdelek strokovnjakov, glede katerega pa ni bilo nikdar slišati utemeljene stvarne kritike.
Prva točka izjave je načelnega značaja in brezpogojna. .Ohrani svojo vrednost v vsakem slučaju, celo tedaj, če bi razpadla organizacija Združenih narodov.
Druga točka je slovenska misel o rešitvi, ki jo moramo dobiti, ali pa nam bodo drugi krojili bodočnost. Izjava bj se lahko imenovala slovenska formula. Nočemo je nikomur vsiljevati, nimamo namena, da toi jo svetovali Sitoom in Hrvatom. Tudi posrednik; ne moremo biti. Oni sami morajo iskati pot iz sedanje zmede in težave. Gotovo pa bi nam bilo v zadoščenje, če bi mogli njihovo misel in pot vskladiti z našo formulo.
Druga točka je zares le gola formula, ne pa program. Nit; najmanj ne posega v programe naših strank. Ne nasprotuje stremljenjem naših drugih skupin, ki so v opoziciji. Vsem nudi solidno izhodišče pod pogojem, da sku-
Naš rojak, dr. Karel Zalar, sedaj uradnik v washingtonski kongresni knjižnici, je na zahtevo juridičnega odbora ameriškega senata, za proučevanje na prv; seji 87. zasedanja kongresa, lanskega oktobra dokončal „Kritično študijo jugoslovanskega komunizma, v socialno-gospodarskem, pravnem in političnem pogledu,“ zbrano v 399 strani obsegajoči knjigi. Knjiga je napisana v angleščini in je bila natisnjena v ameriški vladn; tiskarni v Wa-shigtonu.
Uvod za delo je napisal Thomas J. Dodd, podpredsednik senatnega pododbora zn državno notranjo varnost.
Vsebina knjige je razdeljena na tri dele:
1.	Komunistična revolucija.
2.	Ljudska demokracija 1945—1953-
3.	Socdalističhia demokracija 1953.
Prvi del je razdeljen na štiri pododdelke: 1. Jugoslavija 1918—1931; 2. Komunistično gibanje v Jugoslaviji 1918 do 1941; 3. Narodno-osvobodilna vojna 1941—1945; 4. Sporazum Šubašič-Tito.
Drugi del obsega tri pododdelke: 1. Prva doba: sodelovanje z ZSSR, 1945—1948; 2. Druga doba: politična in gospodarska izolacija, 1948—1953; 3. Nadaljevanje druge dobe.
Tretji del pa sestoji iz treh pododdelkov; 1. Revizija ustave: ustavn; zakon iz leta 1953 ; 2. Graditev socialističnega človeka: sredstva, delitev vlog, metode in taktike; 3. Titoizem in svetovni komunizem.
V prvem pododdelku prvega dela dr. Zalar opisuje prebivalstvo Jugoslavije, njihove narodnosti, zgodovinska ozadja, njihove narodne značaje, vere. Popiše združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov 1. decembra 1918 v eno državo, razpravlja o ustavnem razvoju v tej državi, se ozre na vidovdansko ustavo, na Aleksandrovo diktaturo in se pomudi ob sporazumu Cvetkovič-Maček.
Drugi pododdelek prvega dela popisuje socialdemokratska gibanja v Jugoslaviji, socialistične ideje in njihovo zadržanje do nacionalizma, nakar preide na opisovanje delovanja jugoslovanske komunistične stranke: njen program, notranje borbe, notranje čistke, reorganizacijo stranke, nastop Tita in vlogo stranke v španski državljanski vojni.
Tretji pododdelek prvega dela pa povezuje v zaokroženo celoto: položaj in razmere v jugoslovanski vojski, jugoslovanski zavezniki, diplomatsko priznanje ZSSR, politika nevtralnosti, pristop k Trojnemu paktu, prevrat 27. marca 1941, vojna, uničenje in razdelitev Jugoslavije ter beg jugoslovanske vlade v tujino.
Nato preide na upor jugoslovanskih narodov proti okupatorju, piše o Mi-hajlovičevih četnikih, o sodelovanju s sovražnikom, o partizanih in Titu ter o borbah med partizani in rojalisti. Sled; poglavje o pripravah jugoslovanske KP za prevzem oblasti, o ljudski
glavja popisuje dr. Zalar Churchilovo vlogo v zavezniški politiki do Jugoslavije med vojno, nadaljuje s popisom zavezniških vojaških misij, se pomud pri teheranski konferenci in poročilu brigadirja Macleana, popiše moskovsko konferenco in sporazum med Stalinom in Churchillom o delitvi vpliva v Jugoslaviji med ZSSR ih zahodnjaki, razmerje med šubašičem in kraljem Pe-'trom II., sporazum Tito-š-uibašič, jaltsko konferenco ter prevzem, oblasti po KP. Sledi pobitje četnikov in drugih protikomunistov, kongres sv. Save, uni. čenje protikomunističnih borcev ter vloga pri tem rdeče in britanske armade in končno analiza komunističnega uspeha v Jugoslaviji.
V drugem in tretjem, poglavju se avtor bavi z razvojem komunizma v Jugoslaviji, z njegovimi uspehi in neuspehi na gospodarskem, socialnem, verskem in političnem področju in konča s pogledom na svetovni komunizem, na njegovo vodstvo, na spore m.ed Moskvo in Pekingom in na Titovo vlogo v svetovnem komunizmu.
Med tekstom so posejane pregledne tabele o jugoslovanskih narodnostih, c manjšinah, o gospodarstvu, o tisku, o članstvu KP in o brezboištvu m,ed sedanjo jugoslovansko študirajočo mladino.
Knjigo spremlja obširna bibliogra. fija ter dodatek s seznamom kratic in podatkih o nekaterih važnejših jugo. slovanskih političnih in drugih osebnostih.
; \
Knjiga je nabita s pripombami pod črto, natrpana podatkov, vzetih iz dol. ge vrste protikomunističnih in komu. nističnih časopisov, revij, publikacij, knjig itd. Vrsto podatkov je dr. Zalar citiral tudi iz Svobodne Slovenije in iz Zbornika-Koledarja Svobodne Slovenije.
Našim bralcem podajamo nekatere ugotovitve tega dela, o dogodkih v Jugoslaviji tik pred napadom osnih sil na Jugoslavijo in o dogodkih med zavezniki, jugoslovansko medvojno emigracijo in razmerah doma pod okupacijo.
Za prevrat 27. marca 1941, dr. Zalar piše: „...Najbolj nerazumno dejanje v vsem političnem življenju jugoslovanske države je bilo tako izpolnjeno... V prvem, desetletju po vojni je mnogo zgodovinarjev in drugih piscev poskušalo poveličevati prevrat kot „narodno revolucijo“, „ljudsko vstajo“, „patriotično dejanje“ itd____ V resni-
ci pa je prevrat izvedla le majhna skupina častnikov...“
„...predsednik Simovič je gojil upanje, da bo pridobil Rusijo na našo stran in da bo Rusija kot protiudarec takoj napadla Nemčijo. Celo sedemnajstletni kralj je spoznal, da je to na-
fronti, o partizanskih oddelkih in ljud- , ivno mišljenje. V noči od 5. na 6. april ski armadi, o terencih in narodnoosvo- sta Molotov in jugoslovanski minister bodilnih odborih in o Avnoju.	'v Moskvi dr. Gavrilovič podpisala po-
V tretjem pododdelku prvega po- | godbo o prijateljstvu in nenapadanju.
Dr. Karel Zalar je bivši jugoslovanski poklicni diplomat, ki od leta 1952 deluje v WashingtonŠki. kongresni knjižnici. Bil je v di-plomatski službi v Beogradu, v Vatikanu Jn Parizu, sodeloval, pri nekaterih predvojnih konferencah, bil dva meseca leta 1940 v Moskvi in pred koncem vojne dva meseca v Londonu. Pred in po vojni je prepotoval vso Evropo ,vključnb Berlin, Bern, Bruselj, Bukarešto, Budapest, Madrid, Pariz, Prago, Rim jn Dunaj.
Toda Nemčiji ni 'bilo všeč sklepanje katerega koli sporazuma med ZSSR in Jugoslavijo ter je dr. Gavrilovič nekaj tednov zatem sporočil jugoslovanski vladi, da mu je bilo ukazano oditi iz ZSSR zaradi nemškega napada na Jugoslavijo. ..“
„...Nihče najbrž ne bo nikdar na-lančno vedel, koliko Srbov so pobili usta-ški fanatiki, število žrtev cenijo med 300 do 500 tisoč. ‘Glede količine’, piše David Martin, ‘ustaški poboji tekmujejo z najhujšimi nacističnimi zločini.’ Na nesrečo hrvatski predstavniki v londonski vladi niso hoteli po radiju poročat; ali obsojati pobojev svojemu prebivalstvu ali obsojati Hrvate, naj pomagajo svojim ¡srbskim, bratom in odklanjajo sodelovanje z ustaši... Zaslepljeni od čustev in sovraštva so gotove edinice srbskih četnikov v Bosni in Hercegovini začele s poboj; hrvaškega in muslimanskega prebivalstva, dokler niso bili nekateri deli Hercegovine in Besne tako opustošeni kot saharska puščava...“
„Partizani so brezobzirno izkoriščali položaj... Srbske in hrvatske km.ete, ki so bežali v gozdove, so komunisti zajemali in jih prisilili v partizansko vojsko... “
„Jugoslovanska vlada v izgnanstvu ni bila zmožna voditi resne politike; ni bila zmožna izdati deklaracije o jugoslovanskih vojnih ciljih niti se sporazumeti o glavnih potezah državne politike, tudi ne, ko je ‘britanska vlada od nje zahtevala pojasnila... Razočaran nad intrigami in prepiri ‘ne zelo učinkovitih profesionalnih politikov’ in pod pretvezo, da mora biti vlada bliže Jugoslaviji — ker da se vojna bliža koncu — je Winston Churchill sklenil znebiti se kraljeve jugoslovanske vlade in jo poslal, skupaj s kraljem Petrom, v Kairo. Razočaranje britanske vlade nad jugoslovanskimi politiki v Londonu je popolnoma razumljivo. Kar pa ni razumljivo je to, da je hotela rešiti ta problem s predajo jugoslovanskih narodov komunizmu. To je namreč storila. Ko so zapustil; jugolovansko vlado v Londonu, so se takoj obrnili k Titu. Očividno je, da je (britanska vlada ugotovila, ko se je odločila pomagati Titu, da se bo komunistični režim v Jugoslaviji utrdil. Toda njen odnos do te točke je bil popolnoma ciničen. Decembra 1943 je brigadir Fitzroy Mac-leán, ko je poročal o svoji misiji v Jugoslaviji, dejal predsedniku Churchillu, da so Tito in drugi vodje partizanskega gibanja predani komunisti in da bodo verjetno vzpostavili v Jugoslaviji sovjetski sistem. Maclean takole poroča o svojem razgovoru:
‘Ali se nameravate.’ je vprašal (Churchill), ‘po vojni naseliti v Jugoslaviji?’
‘Ne, sir,’ sem odgovoril.
‘Jaz tudi ne,’ je dejal. ‘In ker je tem.u tako, zato bo bolje, da vi in jaz čim manj -skrbiva za obliko vlade, ki jo bodo sestavili. To naj oni odločijo.’
Upoštevaje nemočnost delovanja z ali preko jugoslovanske vlade v Londonu, so imeli Anglo-amerikanci na razpolago še druge možnosti. Londonsko vlado bi m.ogli odbiti in Se resno zavzeti za ustvaritev zveze v diržavi med dr. Mačkom in generalom Mihaj-lovičem. Ne da bi podcenjeval težave, ki bi jih bilo treba premostiti za dosego take zveze, pa bi bila v slučaju, če bi Anglija in Amerika jasno povedali obema stranema, da smatrata tako zvezo za potrebno in če bi uporabili ves njun prestiž in vse njune napore za izvedbo tako pogodbe, Jugoslavija lahko rešena komunizma.
Štiri leta se kraljeva jugoslovanska vlada v izgnanstvu ni resno poprijela najvažnejšega problema:	povojne
ustavne zgradbe Jugoslavije: Srbi so propagiral; srbsko hegemonijo, Hrvati federacijo. Medtem pa so isti problem že reševali, vsaj ¡teoretično, kom.unisti. Zveza med Mačkom in Mihajlovičem je bila ena izmed korakov, ki bi lahko rešil Jugoslavijo... S strani Anglije in hrvaške kmečke -stranke ni bil storjen noben korak k tej razvidni in edini rešitvi ... “
„V večini Jugoslavije partizani niso bili nikdar ljudsko gibanje. Zasovražili so jih Srbi, Hrvati in Slovenci, ker so povsod, kamor so prišli, vzpostavili svoje miniaturne komunistične režime in brezobzirno uničil; vse opozicionalne elemente in opozicionalne vodje...“
„Churchill je bil speljan na to, da je zapustil Mihajlovica in podpiral Tita, zaradi kombinacije raznih faktorjev: pomanjkanje sodelovanja med jugoslovanskimi politiki v Londonu, pomanjkanje sodelovanja v državi, in potvorjena poročila o partizanskih vojaških podvigih, množična protitovska in protimihajlovičevska propaganda v Londonu in končno, dejansko potvarja-(Nadaljevanje na 7. sibr.)
Od časa do časa se v svetovnem časopisju pojavljajo kratka poročila bodisi o izmenjavi diplomatskih not med Vatikanom in Moskvo, bodisi o pozdravih Hruščeva ali sovjetske vlade trenutno vladajočemu poglavarju katoliške Cerkve. Poročila so kratka in navadno objavljena na ne posebno vidnih mestih v časopisju, tako da gredo navadno mimo skoro neopažena za površnega bralca. Toda za ozadjem teh poročil se bije huda živčna vojna svoje vrste med Vatikanom, kot središčem katoliškega sveta, in Kremljem, kot centralo brezbožnega komunizma.
Nedavno je italijansko levičarsko časopisje z velikim pompom objavilo „iskrena voščila“ Hruščeva za 80-letni-co papežu Janezu XXIII. in papežev vljuden odgovor Hruščevu kot predsedniku vlade sovjetske države, ne komunizma. Ni pa to levičarsko časopisje v pojasnilo objavilo, da je papež Janez XXIII. dobil podobna voščila od vrste drugih državnih predsednikov in da je Hruščevu odgovoril na voščila kot kateremu koli drugemu državnemu predsedniku.
Do tega dogodka vatikansko glasilo „Osservatore Romano“ n; objavilo poročil o prejemu kakršne koli sovjetske note. Tokrat ni moglo molčati ter je po tritedenskem odlogu potrdilo voščila Hruščeva in papežev odgovor. Ta izmenjava not in uradno potrdilo tega dogodka sta povzročila globok vtis v cerkvenih in političnih krogih v Rimu.
Vatikansko reakcijo na izzvanje levičarskega časopisja smatrajo nekateri »a bolj važno, kakor akcijo kremeljskega mogotca Hruščeva. Ta nedavna nota sicer ni bila prva, ki jo je Kremelj poslal Vatikanu, bila je pa prva, na katero je Vatikan direktno odgovoril, medtem ko za nobeno od prejšnjih ni niti potrdil prejema. Zato to dejanje, nasprotno dosedanji vatikanski praksi, zasluži posebno pozornost.
Stalin poskuša dobiti stik z Vatikanom
Kakor je znano, je Stalin med drugo svetovno vojno Churchillu na nje-
VATIKAN IN KREMELJ
C.	G. DOKTORIČU SPOMIN
POSLEDNJI
govo opozorilo o papeževem velikem vplivu na svetovni razvoj, ironično odgovoril: „Koliko divizij pa ima papež?“ Toda kljub temu je isti Stalin že leta 1951 poskušal vzpostaviti svoj prvi uradnj stik z Vatikanom. Takrat se je Stalin poslužil znanega komunista, slovitega francoskega profesorjja Joliot-Curie-a, glavnega tajnika komunistične organizacije „Borcev za mir“, da je preko njega poslal papežu Piju XII. prošnjo za sodelovanje. Edini indirekten odgovor, ki ga je Stalin na ta svoj poskus dobil, je bil komentar nekega vatikanskega funkcionarja, ki je dejal»! ,;Sv. stolica ne bo nikdar sodelovala z zmotnimi in prokomunstičnimi kampanjami.“
Po tem neuspehu so sovjeti s svo-jjmji poskusi za zvezo 'z Vatikanom mirovali do leta 1956. Takrat je sovjetski poslanik v Rimu preko svojega posrednika Pogidajeva izročil nunciju v Italiji msgr. Fieiti neko sovjetsko deklaracijo o razorožitvi. Vatikan sprejema deklaracije ni potrdil.
Hruščev nadaljuje s poskusi
Januarja 1958 je sovjetski zunanji minister Gromiko sprejel v Kremlju italijanskega redovnika Gaggera, zapletenega v neki spor s svojimi cerkvenimi predstojniki in aktivnega člana „Borcev za mir“. Tem.u je Gromiko med drugim izjavil: „Kljub ideološkim in političnim razlikam, se more nalša vlada v zadevah miru sporazumeti z Vatikanom.“ Prav tako je Gromiko izjavil, da bi m.u bilo všeč stopiti v uradne stike z Vatikanom, „ker se večina papeževih govorov c- prepovedi atomskega orožja in mirne uporabe atomske energije ujema s tezami sovjetskih vodij“. Za te izjave je Vatikan vedel, toda se ni spustil v debato z Moskvo niti ni nanje odgovoril.
Kljub temu je sovjetski veleposlanik v Rimu Kozirev januarja 1960 izročil papeškemu nunciju za Italijo msgr. Granu kopijo note, ki jo je sovjetska
(Nadaljevanje s strani 6) nje vojaških ugotovitev v Jugoslaviji, ki so ga izvajali sopotniki in komunisti na ključnih položajih.
Medtem, ko demokratski elementi niso imeli lastnega političnega, socialnega in vojaškega programa, pa so bili komunisti popolnoma pripravljeni...“
„Odpor (protj okupatorju) v Sloveniji si je takoj od začetka okupacije lastila komunistična partija, ki je takrat štela manj kot tsoč članov... Ko je komunistični značaj OF leta 1942 postal razvidnejši, in ko je ta komunistična manjšina začela preganjati mirne kmete s ‘posojili’, ‘rekvizicijami’, ‘moblizacijo’, ‘davki’ in poboji, so ti zagrabili za poskrito orožje, da Se branijo. Kmetje so se znašli med kladivom in nakovalom: če so sodelovali s komunisti, so morali prestajati strahovite represalije od fašističnih okupatorjev; če niso, so jih označili z izdajalci in so morali trpeti preganjanje od partizanov... Takrat so se ustanovile prve vaške straže. Te straže so bile popolnoma obrambnega značaja in so ostale brez osrednjega poveljstva. Toda Italijani so jih kmalu postavili pod skupno poveljstvo in leta 1943, so jih Nemci spremenili v domobransko vojsko. Ped nemško okupacijo, po padcu fašističnega režima v Italiji, so se domobranci začeli aktivno boriti v •državljanski vojni proti komunistom.
Poleti 1941 so se predstavniki treh starih slovenskih političnih strank, SLS, demokratske stranke in socialistov, povezal; v Slovensko zavezo. Na nesrečo je bil program Slovenske zaveze pretežno za politično namesto za vojaško akcijo. Glavne točke programa so bile: združitev vseh Slovencev, vključno tistih pod italijanskim in avstrijskim gospedstvom; obnova Jugoslavije na federalni podlagi, vključno Bolgare; in ustanovitev balkanske zveze. Toda Slovenska zaveza ni imela lastne podtalne vojaške sile... Sleherno sodelovanje med obema organizacijama — Slovensko zavezo in OF — je bilo mogoče in „partizanski napadi niso bili, v resnici, omejeni samo proti okupatorskim, silam, pač pa tudi prot pristašem zaveze, ki so jih komunisti sedaj smatrali za kvizlinge.“...
O. 9—17. oktobra 1944, je bila v Moskvi konferenca med britanskimi in sovjetskimi državniki. Takoj prvi dan konference je bila odločena usoda povojnih političnih režimov v petih jugovzhodnih evropskih državah. Predsednik Churchill je napisal na košček papirja njegovo znamenito delitev na "Vplivna področja’ v odstotkih, kar je Stalin takoj odobril s kljuko s pisalom. Tako je bilo, da uporabimo Churchillove
lastne besede, ‘cinično’ odločeno, da bo Jugoslavija razdeljena 50—50 na sovjetsko in zahodno vplivno področje. Pomen ‘50—50 vpliva’ v Jugoslaviji je ostal nerešen problem; britanski predsednik je takrat že odločil sprejeti v polni merj jugoslovanske partizane; ki so bili bolj promoskovski, kakor je pa Stalin to hotel — in popolnoma zapustiti drugo stran jugoslovanske revolucije ... “
„V zadnji fazi jugoslovanske državljanske vojne so intervenirale sovjetske, bolgarske in zahodnih zaveznikov sile, na strani partizanov... Druge protikomunistične sile, se pravi srbski nacionalisti Ljotičevega gibanja, četniki generala Nediča, hrvatski ustaši in slovenski domobranci generala Leona Rupnika, so se umaknili na Koroško, ki je bila okupirana od britanskih sil. Angleži so izročili partizanom na tisoče teh protikomunistov, ne glede na to, kdo je sodeloval z osnim.i silami in kdo se je boril proti komunistom. Večina teh protikomunistov je bila likvidirana takoj po njihovi vrnitvi. Samo tisti, ki se jim je posrečilo zateči se v ameriško cono Avstrije, so se rešili. Pod pretvezo, da jih bodo prepeljali v Palmanovo v Italiji, so britanske vojaške oblasti izročile jugoslovanskim, komu-nfsiNm nad '11.000 slovenskih domobrancev in civilistov. Skoro vsi so bili usmrčeni brez slehernega procesa. Angleži so izročili tudi več tisoč hrvaških vojakov, okoli 3000 protikomunističnih borcev Ljotičevega gibanja in okoli 1000 črnogorskih četnikov...“
Prvo poglavje svoje knjige dr. Zalar zaključuje tak-ole:
„Če vzamemo v poštev dejstvo, da je jugoslovanska komunistična partija imela jasen revolucionaren program, spretno skrit pod plašč narodno-osvo-bcdilne vojne, kakor tudi privlačno federalno politiko ter visoko disciplinirane in zmožne može, ki nisi premišljali sredstev za uresničitev ciljev; da se je komunistom pcssreiilo dobiti pomoč in sodelovanje obeh zahodnih demokratskih sil, ZDA in zlasti Anglije ter ZSSR in če ugotovimo, da se jugoslovanski politiki v Londonu niso mogli sporazumeti v najosnovnejših zadevah skupnega političnega. programa in ustvariti delovno vlado; da srbski nacionalisti doma niso imeli drugega programa kakor obnovo razmer pred sporazumom Mačok-Cvetkovič; da mnogi čctniški poveljniki in vojvode niso držali niti najosnovnejše discipline; in da je velesrbskim nacionalistom uspelo izgubiti zahodne demokracije kot njihove zaveznike, potem se ni čuditi, da je komunistična revolucija v Jugoslaviji uspela.“	p. F.
vlada razposlala že drugim državam in parlamentom, v kateri poziva vse na splošno omejitev oboroženih sil. V spremnem pismu je Kozirev zaprosil nuncija, naj pošlje dokument vatikanskemu državnemu tajništvu. Tokrat je „Osservatore Romano“ potrdil tozadevna poročila v svetovnem tisku. Objavil pa je istočasno učinkovit komentar, poudarjajoč, da bi bila tudi po močnem znižanju oboroženih sil sovjetska vojska še vedno najmočnejša oborožena sila sveta. To je bil tudi edini vatikanski odmev, Iki ga je dobil Kremelj na svojo noto.
Vse to se je dogajalo v času sovjetske kampanje za „mirno sožitje“, pred novim valom „živčne vojne“, ki se je začel pojavljati na obzorju. Proti koncu leta 1959 je vatikanski govornik opozarjal: „Politika mirnega sožitja Hruščeva in njegova iniciativa za vrhunsko konferenco se ujemata z marksistično dialektiko. Hruščev skuša razklati enotnost Zahodnjakov. Prav tako skuša zavarati ameriški narod, ki je sedaj presenečen nad sovjetskim ‘tehničnim napredkom’ (prvi sovjetski sputnik — op. ur.).“
Hruščev se ne pust; ugnati
Toda kljub tem. vatikanskim kritikam se Hruščev ni dal vznemiriti. Zato je takoj po govoru papeža Janeza XXIII. o „resničnem miru“ in o „resnični razorožitvi“, dal natisniti v „Iz-vestjih“ 20. septembra 1960 naslednjo svojo izjavo: „Sem. brezbožnih in ne verujem v božjo sodbo, kar se tiče papeža. Toda priznam, da poglavar katoliške Cerkve predstavlja mišljenje milijonov katoličanov, ki so «Zaskrbljeni zaradi sedanjih imperialističnih vojaških priprav. Ker kaže tako zaskrbljenost Janez XXIII. posluša glas razuma in opozarja vlade na možnost splošne katastrofe.“ Kljub temu, da je Hruščev s to svojo izjavo popolnoma spačil pomen papeževih izjav, se „Osservatore Rom.ano" nispustil v polemiko z Moskvo.
Ker Hruščev ni dobil udarca nazaj, se je spustil še dalje. Tako je 25. novembra 1961 poslal preko svojega rimskega veleposlaništva in papeškega nuncija pri Quirinalu papežu „iskrene čestitke“, na katere je Vatikan takoj in vljudno odgovoril. Vatikan dogodka ni hotel objaviti ter zato „Osservatore Romano“ v seznamu državnih poglavarjev, ki so čestitali papežu, Hruščeva ni omenil. Toda Moskva je o čestitkah Hruščeva papežu informirala italijanski levičarski tisk, nakar je bil „Osservatore Romano“ končno 17. decembra 1961 prisiljen potrditi poročila tiska.	_
Rimska kurija se je znašla v neprijetnem položaju. Boji se, razumljivo, posledic „odprtja na levo“, ki ga zagovarja in ga je tudi izvedla italijanska krščanska demokracija. Papeževa vljudnost do komunističnega mogotca Hruščeva more samo še povečati to nevarno tendenco. Na drugi strani pa nekateri cerkveni krogi, trdeč, da zro v bodočnost, menijo, da bi mogel papež Janez XXIII. s svojo dobro voljo morda napraviti zarezo v železno zaveso, ki ga loči od toliko milijonov njegovih vernikov. Obe skupini pa sta seveda neizpodbitno prepričani, da gre Hruščevu pri vsem tem v glavnem samo za njegovo propagando.
Hruščev hoče vplivati na vesoljni zbor...
Toda morda se skrivajo za koraki Hruščeva še drugi razlogi in te razloge skuša Vatikan ugotoviti. Nekateri menijo, da Hruščev skuša ustvariti znotraj ZSSR in v zunanjem svetu o sebi glas širokogrudnosti. Prav tako Hru-
ščev brez dvoma poskuša zasejati nove razdore na Zahodu, ki je ostal kljub vsem njegovim, poskusom enoten, medtem ko je doma ustvaril klimo vojne nevarnosti, kar škoduje sovjetskemu gospodarskemu razvoju, ki si ga on tako želi pospešiti.
Zato bi Hruščevu prišel prav kakršen koli stik z Vatikanom ,naj bi bil še tako kratkotrajen.
Na drugi strani pa se bližamo novemu vatikanskemu vesoljnemu zboru. V Vatikanu menijo, da Hruščev hoče doseči, da bi se vesoljnega zbora udeležil tudi moskovski patriarh ali pa skupina pravoslavnih cerkvenih delegatov, ki bi jih sam izbral. S temi svojimi delegati naj h} nekatoliške opazovalce na vesoljem zboru pridobil za to, da bi nastopili proti zbližan ju vseh kristjanov. Hruščev se boji krščanskega zbli-žanja, ker bi bil tako storjen prvi korak k ustvaritvi skupne protibrezbož-niške in protikomunistične fronte.
Hruščev morda tudi misli, tako menijo vatikanski diplomatski krogi, da Vatikan ne more zadržati komunističnega prodiranja. To bi učinkovalo na položaj Vernikov za železno zaveso. V večini satelitskih držav je komunizmu uspelo vernike potisniti v molk, razen na Poljskem. Odpornost poljskih katoličanov predstavlja oviro napredovanju, komunizm-a. Toda kljub temu poljska Cerkev zaskrbljeno gleda v bodočnost. Odpornost, kakor je naravno, pojenjuje in pojavljata se indiferentnost in utrujenost. Komunizem tudi na Poljskem postavlja cerkveni hierarhiji jn laikom vedno večje ovire, kar lahko nekega dne privede db popolnega zloma duhovne odpornosti naroda. Samo obnova normalnega opravljanja verskih dolžnosti lahko zagotovi učinkovit vznik tradicionalne vernosti prebivalstva. Tak razvoj pa bi seveda ogromno koristil odpornosti vernikov tudi v drugih satelitskih državah.
Zato, tako menijo nekateri vatikanski strokovnjaki, Hruščev morda meni, da bi Vatikan odobraval pogajanja za neke vrste sožitja med Moskvo in sateliti. Prav tako je možno, da si poskuša Hruščev pridobiti nekatere prednosti zaradi bližnjega vesoljnega zbora. Če bi mu uspelo izvesti kompromise s Cerkvijo v posameznih satelitih, bi se moglo mnogo škofov iz takih satelitov udeležiti vesoljnega zbora. Tako bi Vatikan lahko dobil točnejša in iz prve roke poročila o problemih vsega katoliškega sveta, to in onstran železne zavese. Na taike zanke bi se Vatikan morda ujel in se zapletel v njegovo igro, menj Hruščev.
... priti na obisk v Vatikan
Rimski politični krogi pa vidijo druge razloge za poskusi Hruščeva za pridobitev zvez z Vatikanom. Hruščev bj rad prišel v Rim, kjer naj bi ga navdušeno sprejele komunistične množice in bi mu morda celo uspelo doseči obisk Vatikana. S tem bi si visoko dvignil prestiž. Ker papež Janez XXIII. pogosto sprejema tudi nekrščanske državnike, bi njemu težko odrekel sprejem-Po obisku italijanskega predsednika Fanfanija v Moskvi pa bi Hruščevu italijanska vlada ne mogla odreči njegove vrnitve obiska Rimu.
To so razlogi, zaradi katerih je, tako menijo v Vatikanu, Hruščev začel ofenzivo proti Sv. stolici.
Izgleda pa, da Hruščev ne pozna — ali pa ne verjame vanjo— tradicionalne diplomatske linije Vatikana. Za Vatikan velja pravilo: nikdar povzročiti prekinitve že obstoječih odnosov, toda za vzpostavitev novih s katero koli državo pa vedno postaviti pogoje.
ZAHVALA
Današnjo številko v povečanem obsegu so omogočila z oglasi naslednja podjetja, ustanove in organizacije:
Slovenske mladinske organizacije, gradbeno podjetje Patagonia, gradbeni tehnik Jože Vodnik, društvo Zedinjena Slovenija, delikatesna trgovina V ester & Maček, keramično podjetje CACES, Luka Milharčič in Lojze Erjavec — Muebles Emona, PROMET, S.R.L. Slovenski dom San Martin, RADISTEL. S. R. L., Industrijska železnina Mavrič y Cía., Društvo slovenskih protikomunističnih borcev, Slovenska kulturna akcija, Silvo Lipušček, Slovensko planinsko društvo Bs. As., Casa Bizovik - Pavlina L. Korošec, Simon Raj er, uradni prevajalec, Maks Borštnik, Cortes Conde-Kremžar-Magister, Slomškov dom, Ramos Mejía, Naš dom v San Justu, Sava-brata Krošelj, Drava-Danilo Havelka, Triglav-Juan Sest, Encomiendas internacionales, Despachante de aduana, Mueblería Ezeiza-Luka Milharčič, Stane Babnik, žimnice, Foto atelje Mayo-Lojze Erjavec, Pavel Novak-Bled, Arbiter-Knaus-Soto, Raúl Cascante, Jože Zajc, dentist-odon-tolog, Slovenski pevski zbor Gallus, restavracija Ilirija, Slov. hranilnica, R. Mejía in Šeme- Bidovec.
V imenu zahvalo.
vseh naročnikov in
bralcev jim izrekamo najprisrčnejšo SVOBODNA SLOVENIJA
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Č. g. David Doktorič je zatisnil oči v Montevideu 12. aprila, star 75 let.
Rojen je bil v Našicah v Slavoniji, kjer je bil njegov oče uradnik. Pozneje se je družina preselila v Gorico, kjer je preživel mlada leta sredi narodne borbe v času goriške narodne pomladi, katero je zbudil Simon Gregorčič, ki je bil Doktoriču vzor kot pesnik in rodoljub.
Tako se je mladi bogoslovec oblikoval v sukanju peresa in ob č. Vinku Vodopivcu se je razvil tudi njegov glasbeni talent.
Kot duhovnik je najprej služboval po podeželskih župnijah. Po končani prvi svetovni vojni pa je bil poklican v središče verskega življenja goriške nadškofije in je bil osebni tajnik nadškofa dr. Sedeja.
V času narodne borbe protj fašizmu je bil Doktorič eden najbolj delavnih osebnosti, kar je imelo za posledico, da je moral po dr. Sedejevi smrti oditi iz Gorice.
Ljubljanski škof dr. Jeglič ga je z veseljem sprejel in mu poveril duhovno in socialno skrb za primorske rojake, ki so pribežali v Jugoslavijo, prevzel pa je tudi mesto ekspozita v Radomljah pri Kamniku.
Medtem pa je slovenski živelj iz Primorske bežal v Argentino, kjer je deloval č. g. Kastelic.
Ko se je č. g. Kastelic leta 1935 vrnil v domovino, da bi poiskal sodelavcev za duhovno skrb rojakov v Južni Ameriki, je izbral č. g. Doktoriča, kot najprimernejšo duhovsko osebnost za primorske rojake in ga je prepričal, da je to nalogo prejel.
Tako je priel v Argentino v septembru leta 1936. Z veseljem so ga pozdravili njegovi osebni prijatelji, katerih je imel lepo število. V tem razpoloženju je doživel srebrno mašo, katera je ostala do danes v spominu rojakov in pokazala spoštovanje in ljubezen, katero je zasluženo užival č. g. Doktorič kot narodnjak in kot duhovnik.
Prišel je z uradno funkcijo „izseljenskega komisarja“ in je kot tak imel stalno delo na jugoslovanskem poslaništvu, ob nedeljah pa je bil med Slovenci, kjer je bila služba božja. Posebno je z vnemo skrbel za slovensko petje, kaltero je vodil g. Ciril Jekše, osebni prijatelj Doktoričev.
Tedaj je bil dr. I. Cankar jugoslovanski poslanik in je bil njegov načrt, da dobro organizira slovensko skupnost v Argentini in v Uruguaju. ■č. g. Kastelic naj bi prevzel skrb za rojake v Rosariju in drugod v notranjosti Argentine kot oficielni {corespondent, č. g. Doktorič naj bi prevzel isto skrb v Montevideu, medtem ko sem jaz ostal v Argentini, dokler ni bilo za nje-Airesu, brez kake uradne funkcije.
Skoro leto dni je č. g. Doktorič ostal v Argentini, dokler ni bilo za nje-govo službeno mesto v Uruguaju ure. jeno. Nato je odšel v Montevideo, kjer je bil osrednja oseba ne le za Slovence, temveč tudi za ostale Jugoslovane. Kot Primorec je svoj „jugoslovanski“ značaj rad poudaril, kar se seveda Hrvatom ni prav videlo, toda bil je diplomat, ki je znal vztrajati na svojem in je prepričal tudi ostale, da je njegovo ravnanje pravo.
Med tem, ko je kot konzularni Uradnik — vse do preloma politične linije, prav do leta 1950 vztrajal na jugoslovanskem konzulatu — je skrbel za duhovno vodstvo Slovencev in Jugoslovanov sploh.
Vršil je pa tudi službo kaplana pri karmeličankah, kjer je užival velik ugled kot moder, izkušen duhovnik in spovednik.
Prišel je v tako veliko zaupanje pri cerkvenih oblasteh, da je postal: ase-i'or Katoliške akdije akademičarlc in je tudi v vodstvu" Kat. akcije imel precej važno besedo.
Poleg duhovskega dela si je pridobil veljavo tudi kot komponist. Že doma t je velja.1 za strokovnjaka v glasbi, v Uruguaju je pa svoj glasbeni talent uveljavil tako, da je marsikaka njegova kompozicija dosegla splošno priznanje.
Tud; pisateljski dar je imel in je v Duhovnem življenju obilica njegovih člankov, razprav in pesmic. Bil je osebni prijatelj Pregljev, Lavrenčičev, Bevkov in vseh mož, ki so stali v prvi vrsti narodne borbe na Primorskem.
Kot duhovnik je bil zvest služabnik Gospodov, ki je lajšal gorje vsem, ki so pri njem iskali sveta in pomoči. Vse, kar je imel, je razdal in sedaj, ko je prišel pred večnega sodnika, da odgovarja za delo in življenje, gotovo ni imel težav. Bil je v malem zvest, ^ato je sedaj čez veliko postavljen.
Naj v miru počiva.
Msgr. Janez Hladnik
Hotiče it £CcteniJe~
Gasilstvo na Slovenskem ima za
sabo že skoro 80 letno tradicijo. Pro. 6tovoljnih gasilcev je na Slovenskem nad 60-000 v 1408 društvih v industriji, na vasi, naseljih in mestih. Razen tega so poklicni gasilci v Ljubljani, Celju, Mariboru, Kranju in Kopru. V Sloveniji imajo gasilska društva okoli 1025 gasilskih domov, ki so jih začeli zidati pred 60 leti. Po vojni so postavili 377 gasilskih domov. Za domove po večjih središčih je dal finančna sredstva Državni zavarovalni zavod. Ti domovi so v Ljubljani, Celju, Kranju, Novem mestu, Piranu in Mariboru. V letu 1961 je bilo zgrajenih 57 gasilskih domov; Gasilska društva in prijatelji gasilstva so za postavitev domov prispevali okrog 500 milijonov dinarjev. Je pa še vedno 120 gasilskih društev v Sloveniji, ki še nimaje svojih domov. V zvezi s temi podatki je predsednik Gasilske zveze Slovenije Matevž Hace pozval slov. javnost, naj bi še bolj podprla gasilstvo, kajti, da so pred nedavnim brali — da bodo v Beogradu zidali gasilski dom, k; bo stal 5 milijard dinarjev. Vse slovensko gasilstvo, prostovoljno, poklicno in industrijsko, pa je zadnja leta dobilo iz različnih virov za opremo in vzdrževanje okrog 300 milijonov dinarjev letno.“ Končno je Hace poudaril, da „letno slovenski gasilci ohranjujejo za tri milijarde premoženja“.
Državljani FLRJ bodo letos dobili nove osebne izkaznice. Listj o novi osebni izkaznici pišejo, da bo „karton v polovinilskem ovitku, zaprt s posebnim strojem. V levem, kotu bo lastnikova fotografija in številka izkaznice. Na zgornjem robu bo zapisano ime države, republike in občine, ki je izdala izkaznico, v sredini pa ime in priimek državljana ter leto in kraj rojstva. Na drugi strani bosta samo dva podatka: bivališče in stalni naslov ter prostor za spremembo naslova ali bivališča“. Iz navedenih podatkov je torej razvidno, da nove osebne izkaznice ne bodo imele zelo važnega podatka: narodnosti.	I
V občini! Sevnica so ljudje nezadovoljni, ker so sedanji oblastniki zaradi „reformirane“ šole opustili več manjših šol a namenom, da bi omogočili otrokom šolanje na više organiziranih šolah. Kajti s tem so nastale velike te-ižave za otroke iz oddaljenih krajev. Tak primer je področje Novega gradu, kjer je 41 šoloobveznih otrok, ki imajo do prve šole v Boštanju devet kilometrov in to po večini po gozdu. Ljudje v tem kraju so pred vojno kupili opuščen grad ter ga mislili preurediti v šolo. Kupili so tudi že nekaj šolske oprave- Vse to pa je bilo med vojno skoraj povsem uničeno. Po vojni se pa <za ta kraj tudi niso dosti brigali, ker je ob reorganizacijah upravno teritorialnih enot prehajal večkrat iz ene teritorialne enote v drugo in zato nobena zanj ni skrbela tako, kakor bi bilo potrebno.
Sindikalne podružnice v Škofji Loki so imele februarja meseca občne izbore, za katere pravi poročevalec v ljubljanskem Delu, „da kažejo, da je treba delu manjših kolektivov posvetiti več pozornosti, ker se prav v njih pojavljajo taki problemi, kot je samovolja posameznikov in podobno. Tako se klub priporočilom občinskega sindikalnega sveta dogaja, da na občnih zborih več poročajo o političnih dogodkih kot pa o gospodarjenju podjetja ali odnosih v njem. Tako je bilo na občnem zboru trgovskega podjetja „Železnina“, kjer so menda mislili, da zadovoljijo vsem potrebam in pogojem demokratičnosti upravljanja in gospodarjenja že s tem, 'ko so vsi člani kolektiva tudi člani delavskega sveta.“
Filozofska fakulteta univerze v
Ljubljani je v polovici februarja dobila prostore v lastni stavbi na Aškerčevi cesti. Na slavnosti so govorili rektor univerze dr. Maks šnuderl, dekan filozofske fakultete prof. Emil Štampar, prodekan prof. Franc Bezlaj in drugi. Vsi so poudarjali „kulturno in družbeno vlogo“ filozofske fakultete.
Gojenci ljubljanske Srednje glasbene šole so nedavno priredili uspela koncerta v Trstu in Benetkah. Pred tem so imeli koncertne nastope v Zagrebu, Beogradu in na Dunaju, ki so ji dali sloves enega najboljših glasbeno vzgojnih zavodov v Jugoslaviji.
Rojstno hišo goriškega slavčka, pesnika Simona Gregorčiča, v Vršnem, pri Kobaridu sta Goriški muzej in Zavcd za spomeniško varstvo v Gorici dopolnila z novimi predmeti, Obe ustanovi si prizadevata, da bi Gregorčičevo hišo sploh preuredili v muzej.
Na nedavni seji ene od ljubljanskih občin Ljubljana-Vič-Rudnik so razpravljali o poročilu sveta za kulturo in prosveto v minulem letu. V njem je zlasti omenjeno delo Delavske univerze Vič-'Ructnik, ki je nastala po združitvi Delavske univerze Vič in Del. univerze Rudnik. Kot najtežji problem kulturno-prosvetnega dela so govorniki navajali odročnost in krajevno nepovezanost posameznih predelov občine. Ugotavljali so tudi, da je mladina pri tem delu „premalo sodelovala“. Govorniki so spravili v razpravo tudi tkzv. „zbore volivcev“ ter navajali opravičilo za slabo udeležbo na njih v „neustrezni vsebini programov, ki niso uspeli zajeti tistih lokalnih "komunalnih vprašanj, ki so za volilce najbolj pereča“. Zato so sklenili, da bodo zbore volilcev v bodoče sklicevali „predsedniki stanovanjskih skupnosti“. Ugotovili so tudi, „da so bili cesto problemi na zborih volivcev razčiščeni in so volivcem obljubili njihovo rešitev, v praksi pa se ni ničesar ukrenilo. Tako so se isti problemi vedno znova pojavljali na zboru volivcev, med tem, ko so volivci postajali vedno bolj malodušni in nezainteresirani.“ Krivdo za slabo udeležbo na zborih volivcev so pripisovali tudi „premajhni podpori družbeno-političnih organizacij“ ter „ostro grajali tudi dejstvo, da se nekateri odborniki niso udeleževali zborov volivcev“.
V	Sloveniji sta dve podjetji, ki izdelujeta razna zdravila in sicer Lek in Krka. Za industrije in veledrogerije so cene zdravilom točno določene, omejitev v določanju cene pa ne velja za lekarne, t. j. maloprodajno mrežo. Tako se dogaja, da lahko dokaj prosto določajo cene in se giblje marža v lekarnah od 8% do 70%. Zato prihaja do tega, da niso v vseh krajih enake cene niti za zdravila predpisana na receptu.
Češka državna založba leposlovja in umetnosti v Pragi je kot 276. zvezek svoje knjižnice „Svetova četba“ izdala zbirko najlepših Župančičevih' pesmi v češkem prevodu pod naslovom „Usvity a boure — Svitanja in viharji“. Zupančičeve pesmi je, izbral za prevod pesnikov ožji rojak dr. Oton Berkopec, ki je stal prevajalcem tesno ob strani, da pesmi v prevodu niso izgubile prav nič na svoji lepoti. V sedanji izbor Župančičevih pesmi go bile privzete tudi pesmi, objavljene že v antologiji Slovenke, ga pesništva „Zvezde nad Triglavom“, Te je prevedel leta 1945 umrli vodilni češki pesnik Josef Hore (znan zlasti po prevodu Župančičeve Dume in Z vlakom). Župančičeve pesmi za zbirko pesmi Svitanja in viharji so pa prevedli Vrlim Zavada, Jarmila Urbankova, Josef Hiršal, Petr Kopta in Lidek Ke. bišta.
V	Mariboru vsako leto v poletnih mesecih kljub dvem pivovarnam primanjkuje piva. Zato nameravajo zgraditi še tretjo pivovarno in sicer pod' Pohorjem.
Umrli so: V Ljubljani: Ana Sitar, roj. Štrus, Julija Ferjančič, roj. Lenarčič, Angelca Fišlar, roj. Zalar, Martin Plazar, upok., Marija Gračner, roj. Tertnik, Feliks Rant, upok. davčni uradnik, Ivan Koder, krojaški mojster, Stana Ocvirk, Maks Pavliček, v. sodni oficial v p., Leopold Kampijut, žel. komercialist v p., Ivan Hudolin, kletarski delavec, Ivan Žilic, žel. upok., Frančiška Rampih, roj; Per, Janez Gerdina, Jakob Punčoh, Ivanka Goljar, Josip Hafner, mag. ravnatelj v pok., Jože Novak, Jože Bizak, Martin Pipan in Mihael Krišelj, zidarski nadzornik v p. v Visokem, Jožefa Novak,
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Obredi velikega tedna V slovenski kapeli:
Veliki četrtek: Ob 19 uri sveti obredi, sv. maša, obhajilo, zatem češče-nje sv. Rešnjega Telesa.
Veliki petek: Ob 19. uri pridiga, sv. obredi s petjem slov. pasijona sv. Janeza, počastitev križa, sv. obhajilo, križev pot.
Velika sobota: Ob 23. ur; začetek sv. obredov z blagoslovitvijo ognja, obnova krstnih obljub, sv. maša velikonočne vigilije.
Letošnje vseslovensko romanje v Lujan bo 13. maja. Skupnega romarskega vlaka ne bo.
Družinska sreča. V družini Rajka Urbančič in njegove žene ge. Frančiške, roj. Bergant v Caserosu se je rodil sinček, ki je bil krščen v nedeljo, 8. aprila v župni cerkvi Ntra. Sra. de la Merced v Caserosu. Dobil je ime Emil. Botra •sta mu bila Mirko in Heda Bergant, krstil ga je pa č. g. France Bergant. Srečnj družini naše čestitke!
Velikonočno vinjeto na prvi strani je napravil g. Jure Vombergar.
SLOVENCI
CHILE
Čeprav se Vam bolj redko oglašamo v Svobodni Sloveniji, vendar to ne pomeni, da smo opustili delo v slovenski izseljenski skupnosti v čilski prestolnici. Res, da nas je bolj malo in jé zato delo težje, pa vendar vztrajamo pri uresničevanju svojih načrtov. Od teh je pač glavni ureditev in spopol-nitev našega skupnega doma.
Veliko veselje ste nam napravili s pošiljko Zbornika-Koledarja Svobodne Slovenije za leto 1962. Ljudje so z res zanimivo knjigo zelo zadovoljni in jo pridno prebirajo.
Danes Vam pa hočem omeniti najvažnejše dogodke zadnjega časa. Meseca januarja je slovenska skupina iz Santiaga odšla na izlet v gore k salezijanski koči. Kaj koči! Lepa hiša je to z vsemi udobnostmi za hribolazce in čedno kapelco s tremi oltarji. Imeli smo res prelep dan. Niti enega oblačka ni bilo- Naš dušni pastir g. Maroša je napravil več slik.
Ko že omenjam g. Marošo, moram povedati, da so ga predstojniki prestavili iz sedanjega mesta v Gratitud Nacional na faro San Ramón v kraj-po-blación San Ramón. Je tudi tam salezijanski zavod, ki spada še pod Santiago. Res smo hvaležni Bogu in njegovim predstojnikom, da so ga pustili | tu. Prvotno iso ga mislili poslati v oddaljeni Concepción ustanavljat novo faro. Pa smo stopili k Maroševim predstojnkom v salezijanski družbi in jih lepo prosili, naj nam ga še puste, | ker bi drugače ostali brez slovenskega dušnega pastirja. So nas uslišali.
'Sedaj nas g. Maroša za veliko noč vabi v San Ramón k slovenski službi (božji. Bomo videli, (kako bo izpadlo. Ali jih bo prišlo kaj več kot doslej v kapelo v bolnišnico El Salvador. G. Maroša ima v novem zavodu veliko dela: na fari, po šolah s poučevanjem katekizma, in povrh ima pa še nas Slovence z vsemi nadlogami in težavami. Hvala Bogu, da ima pomočnika Slovenca g. Janeza Metliko. Prihajajo mu pomagati tudi salezijanski kleriki iz Cisterne.
To so najvažnejše novice od nas. Za velikonočne praznike pošiljamo naročnikom in 'bratcem Svobodne Slovenije najtoplejša voščila s prošnjo, da bi od smrti vstali Zveličar vse varno vodil skozi težave življenja in jih varoval vsega hudega.
s. V. K.
VENEZUELA
Slovenci v venezuelski prestolnici Caracas zaradi majhnega števila ne bodo imel; lastnih velikonočnih obredov, pač pa bo na veliko noč v kapeli, kjer imajo redno slovensko mašo, blagoslovitev jedil. Ob tej priliki bo tudi obnovitev krstnih obljub.
Skupina rojakov je 25. februarja priredila izlet na Junkito pri Caracasu. V svežem gorskem zraku so prebili več ur, ob vrnitvi domov so se pa popoldne ustavili pri bližnji kapeli, kjer
roj. Kvac v Celju, dr. Alek. Poznik, sod-svetnik v p. v Ptuju, Milan Melinc, električar v Hrušici pri Jesenicah, Jurij Robin, žel. upok. v Vidmu-Krškem, Anton Oražem, kroj. mojster v eClju, Henrik Gunčar, v. žel. tehnik v p. v Kranju, Leopold Koželj v Železnikih, Franc Kovič v Kresnicah, ing. Pavel Kozina v Mariboru, Rudolf Leskošek v Celju, ing; Srečko Sršen, gradbeni svetnik pri mestni občini v Kopru, Matko dolanc, rud. nadzornik v Hrastniku, Štefan Belaj v Sežani, Franc žužek, kleparski mojster na Bledu, Anton Avsec, upok. v Bizoviku, Vida Faganel, roj. Ušaj v Črničah in Marija Veber, roj. Vališ v Celju.
ARGENTINI
SAN JUSTO
V San Justu smo imeli v nedejo, 1. aprila roditeljski sestanek, združen z občnim zborom krajevnega šolskega sveta, Na sporedu je bilo najprej predavanje kateheta g. župnika Franca Novaka; predsednik krajevnega šolskega sveta Rudi Bras je pa nato podal poročilo O' delu krajevnega šolskega sveta v preteklem šolskem letu.
Pri volitvah so bili zvoljeni v krajevni šolski svet naslednji: Cveta Bras ter Rudolf Dacar, Janez Jereb, Jože Kržišnik, Andrej Jelen ¡n Jauku l-krajšek. „Naš dom“ pa je določil Maksa Osojnika kot svojega zastopnika v šolskem svetu.
Na prvi seji se je odbor krajevnega šolskega sveta konstituiral takole: Predsednik Janez Jereb, podpredsednik Maks Osojnik, tajnica ga. Cveta Bras, blagajnik Rudolf Dacar ,gospodar Janko Zakrajšek in odbornika Andrej Jelen in Jože Kržišnik.
PO SVETU
je imel g. Janez Grilc mašo, med katero je bilo ubrano ljudsko petje.
Slovenski šolski tečaj v Caracasu ¡se kar lepo razvija. Otroci imajo reden pouk, za kar gre hvala organizatorjem in učiteljici, ki vabijo še ostale slovenske Starše, k; doslej svojih otrok še niso pošiljali v tečaj, da to store, ker bodo svoje otroke zaupali dobremu varstvu in jim omogočili vzgojo v narodnem in verskem duhu.
Slovenska kolonija v Caracasu se je pomnožila z novimi Slovenci. Pri Urbančevih so namreč dobili sinčka Aleksandra, pri Jakoševih imajo tudi malega Tončka, Kelbičevo družino pa je razveselila hčerka.
KANADA
Fantje im dekleta iz slov. fare Marije Pomagaj so pod vodstvom župnika in duhovnega vodje g. Prebila odšli v prvi polovici marca na dvodnevno smučanje 120 milj severno od Toronta. Stanovali so v „Bay Motelu“ odkoder so hodili na smučanje. Imeli so tudi mašo in sicer kar v Motelu, kateri je prisostvovalo vedno tudi še kakih 30 dirugih gostov.
V Hamiltonu deluje med slovenskimi rojaki kot dušni pastir dr. Ton«. Tudi o nameri tamošnjih rojakov, da si postavijo lastni dom, smo že poročali. Sedaj povemo samo to, da se bo to zgodilo že letos. Kajti, če ne vsega, mislijo le-
tos postaviti gotovo lastno dvorano.
Na lastne prostore so začeli misliti tudi rojaki v Montrealu, ker hočejo imeti svoje središče, da bi bilo potem delo na verskem, prosvetnem in družabnem področju olajšano in tudi načrtno.
Rodili so se naslednji otroci: V družini Janeza Kumer in Jožice, roj. Kvas, sin John-Robert, v družini Janeza Kuharja in Ivanke, roj. Zavec, sin Janez, v družini Jožefa Por in Mairije, roj. Majerič, sin Manko-Frančišek, v družini Antona Wonta in Lilias Morrison, sin štefan-Viljem, v družini Alojzija Pfeiferja in Marije, roj. Petrič, sin Alojzij-Herrnan in v družini Miroslava Slamar-šek in Angele, roj. Wonta, sin Stev-Mi*ka.
Poročili so se: Jožef Plut, doma iz Semiča in gdč. Helena Olga Jurajevčič, ki je pred kratkim prišla iz Slovenije, Viljem, Malud in gdč. Anica Valenti, Karol Cigan in gdč. Marta Lebar, Jože Bogovič in gdč. Hedvika Soršak, Janez Pebz in 'gdč. Mary Stella S. G. Butti-gieg ter Jože Vitez in gdč. Marija Škrlj.
OBVESTILA
Drugo prosvetno predavanje v Slovenskem domu v San Martinu bo v soboto, 28. aprila zvečer ob pol 9 uri. Predaval bo g. Jurak o svojem, potovanju „Križem po Evropi“. Predavanje bodo spremljale slike, ki jih ho predavatelj kazal s pomočjo novega epidiaskopa, ki si ga je dom. pravkar nabavil.
ŠAH
PO ŠAHOVSKEM TURNIRJU V MAR DEL PLATI
Prejšnji teden so slovesno zaključili v Mar del Plati mednarodni šahovski •turnir, ki je že dobro znan v vsem šahovskem sveitu. Letošnji je bil že jubilejni, petindvajseti. Prvi m.ednarodni turnir v tem letoviškem kraju je bil 1. 1929. Največkrat je vpisal svoje prvo mesto na teh turnirjih M. Najdorf, iki je sedaj argentinski državljan. Še kot poljski državljan je prvič zmagal leta 1942. Od Jugoslovanov je bil dvakrat prvi Gligorič (1. 1950 in 1953) ter Iv ko v (1955). Na teh turnirjih so seveda igrali 'tudi drugi jugoslovanski šahiiSti, med temi tud; Slovenec Vasja Pirc. Na letošnjem je Jugoslavijo zastopal Slovenec Bruna Parma, ki je zasedel med 18 šahisti osmo m.esto, dosegel je osem točk — enkrat samkrat je zmagal, ostale igre pa je igral neodločeno.
Polugajevski (ZSSR) je osvojil 11 bi točk, in s tem. prvo mesto, drugo in tretje mesto pa si delita Smislov (ZSSR) in Szalbo (Madžarska).
'Svetovnega mlad. prvaka Parmo sta med drugimi interviúvala tudi dopisnika buenosaireakih dnevnikov „La Na-1 ción“ in „Clarín“. Parma je povedal do- ¡ pisnikoma, da se je rodil v Ljubljani j pred 20 leti, da študira na ekonomski | fakulteti. S šahom se je pričel baviti 1. 1956 in v naslednjih letih igral že na jugoslovanskih turnirjih za mladinsko prvenstvo. Na svetovnem mladinskem prvenstvu je prvič nastopil leta 1960, naslednje leto pa je osvojil naslov prvaka. Je bil že tudi dvakrat šahovski prvak Slovenije. Na vprašanje, kako mu ugaja v Argentini, je pritrdilno odgovoril in povedal, da so ga rojaki, ki žive v Mar del Plati nekoliko navdušili, da bi ostal v Argentini. „Kaj bom naredil, ne vem; odločitev ni lahka, toda bilo hi mi všeč ostati v Argentini,“ je izjavil dopisniku dnevnika „La Nación“.
Drugemu dopisniku pa je odgovoril na vprašanje velikega števila neodločenih partij, da je več alj manj prišel na 'turnir nepripravljen. Niti sanjalo da se mu ni, da ga bodo povabili. Ker pa ni hotel zamuditi lepo prilike, je povabilo sprejel. Na takem turnirju, kjer je mnogo mednarodnih mojstrov, je hotel doživeti čim manj porazov. Zato je igral vedno s tega vidika. To mu je tudi uspelo, kajtj poraza le on in zmagovalec turnirja Polugajevski nista doživela.
PRODAJA SREČK ZA LOTERIJO UMETNIN SKA JE PODALJŠANA DO 17. AVGUSTA!
Za krojni tečaj v San Martinu naj
se interesentke javijo čimpreje pri oskrbniku Slovenskega doma. Tečaj ba ob sobotah ob uri, ki .si jo ¡bodo izbrale interesentke.
Slovensko
planinsko
društvo
v Buenos Airesu
želi vsem svojim članom in vsem Slovencem vesele in srečne velikonočne praznike
FOTO ATELJE „MAYO“ Lojze Erjavec
Avda. de Mayo 2482 San Justo
vsem slovenskim rojakom želi srečno in blagoslovljeno veliko noč!
Blagoslovljene praznike Kristusovega vstajenja želi vsem, Slovencem
TMIGLAV
Encomiendas Internacionales Despachante de Aduana
JUAN ŠEST
Suarez 123	T. E. 21-3292
STANE BABNIK
— žimnice Triglav —
Gral. Pringles 2925 Lomas del Mirador
želi vsem rojakom, in cenjenim odjemalcem blagoslovljene praznike Kristusovega vstajenja
NAS DOM V SAN JUSTU
želi vsem članom in rojakom vesele, milosti in blagoslova polne velikonočne praznike
SLOVENSKI PEVSKI ZBOR „G A L L U S“
želi podpornim članom in vsem prijateljem zbora vesele in zadovoljne velikonočne praznike
SLOVENC SLOVENCA VABI na
7. SLOVENSKI DAN
na Belo nedeljo 29. 4. 1962, na slovensko Pristavo v Castelarju.
DOPOLDNE
ob pol dvanajstih sv. maša in pridiga g. dir. Antona Oreharja. Med mašo pojó Združeni pevski zbori pod vodstvom pevovodje g. Štefana Drenška.
Po sv. maši pozdravni govor predsednika društva Zedinjena Slovenija, g. prof. Lojzeta Horvata.
Skupno kosilo na Pristavi, dobro, obilno in po zmernih cenah.
Med kosilom in po kosilu reproducirana glasba. Slišali boste nove venčke slovenskih narodnih pesmi na najnovejših ploščah iz domovine, kakor tudi na ploščah tukajšnjih naših pevskih zborov.
POPOLDNE
ob treh: zborna deklamacija „Spev rodni zemlji“, s spremljevanjem petja in simbolnim prizorom. Režira g. Janez Špeh.
Takoj po Lem nastopu: živa beseda pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana.
Ob petih: nastop Folklorne skupine s slovenskimi narodnimi plesi; vodi g. Jure Vombergar.
Med plesi govori gospa Danica Petričkova o pomenu slovenskih narodopisnih običajev, plesih in narodnih nošah. •	-
Z venčki narodnih pesmi se zaključi kulturni spored, nakar sledi prosta zabava.
Na razpolago bodo dobra in okusna, topla in mrzla jedila ter dobra pijača.
Na Belo nedeljo vsi zavedni Slovenci na slovensko Pristavo v Caste-lar (Morón). Toplo Vas vs/£ vabijo
ZEDINJENA SLOVENIJA
vsi slovenski krajevni domovi in sodelujoče slovenske organizacije
„Krist ¡e vstal, vstanimo tudi mi"
Vesele velikonočne praznike žele svojim članom, prijateljem in vsem rojakom
Slovenske mladinske organizaciji
Delikatesa
VEST ER & MAČEK
Rivadavia 11576	Liniers, Capital
T.E. 64-1063
želi vsem rojakom blagoslovljene velikonočne praznike
Veselo Aleluje želi
svojim članom, vlagateljem in vsem rojakom SLOVENSKA HRANILNICA zadruga z omejeno zavezo
Alvarado 350	Ramos Mejia
Veselo in srečno Veliko noč želi vsem rojakom in odjemalcem
R A D Iste I S. R. L.
Maipú 213
Capital
T. E. 46-5062
Televizijski, radio aparati, plošče, hladilniki, pralni stroji, likalniki, lestenci, žarnice vseh vrst itd.
Vsi izdelki, bodisi domači ali importirani, so najboljše kakovosti
Garancija	'	Zmerne cene
Solastnik podjetja je Slovenec Marijan Kristan in nudi rojakom izdaten popust in plačilne olajšave.
Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega želi vsem Slovencem
INDUSTRIJSKA ŽELEZNINA MAVRIČ y Cia.
H. Almeyra y Avda. 3 de Febrero
Villa Libertad T.E. 750-1674, 5437 San Mprtin G.B.M.
Nudi Vam po zelo ugodnih cenah barve, mehanično orodje, vijake, brusne kamne, stroje, itd., tudi na odplačevanje.
BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE želi vsem rojakom, posebno pa še svojim cenjenim obiskovalcem
ILIRI JA
slovenska gostilna in penzijon
Blagoslovljene praznike zmage Gospodove želi vsem svojim odjemalcem
S AVA
Brata Krošelj
Rivadavia 18037 Galería Alex
Lokal 7 _ Morón
Stalno v zalogi aktovke, kovčki, damske torbice, nogavice in razni drugi predmeti iz usnja in plastičnega materiala
Srečne praznike zmage Kristusove želi
DENTIST - ODONTOLOG DR. JOŽE ZAJC
ordinira v Loma Hermosa ali Churruca ob torkih in četrtkih od 14 do 19. Ob sobotah od 9 do 16. Ordinacija je v ulici San Javier, dve kvadri od avtobusne postaje štev. 166 v smeri slovenskega naselja.
Podrobnejše informacije v Baru Evropa ob avtobusni postaji Churruca in pa na domu: Avda. de Mayo 689 v Ramos Mejii. Telefon 658-4026
CORTES CONDE, KREMŽAR, MAGISTER y asociados
Contadores Públicos Nacionales ¡Moreno 1623, 5. nastr., pis. 2
T. E. 45-5292
Capital
Vsem svojim članom, prijateljem in ,-ojakom po svetu ter vsem slovenskim organizacija vošči
VESELO ALELUJO
Slomškov dom v Argentini
Alvarado 350
Ramos Mejia
T. E. 658-0827
Slovensko' veliko noč in mnogo lepih pirhov!
CASA BIZOVIK Pavlina L. Korošec
Calle I No. 510 Villa España - Berazategui
Vesele in srečne velikonočne praznike želi vsem rojakom
SIMON RAJER
uradni prevajalec
Alsina 1418, 6 p., of. 3 TE. 38-5860 (Plaza Congreso)
Capital Federal
Vesele in zadovoljne velikonočne praznike želi vsem Slovencem damski česalni salon
DRAVA
perfumerija, galanterija, keramika Barcala 873	Castelar
HAVELKA DANILO
(kol. 1 in 69 s postaje Castelar)
VESELO VELIKO NOČ
želi
vsem odjemalcem in rojakom urarna
LIPUŠČEK SILVO Prov. Unidas	San Justo
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
želi vsemu svojemu članstvu ter vsem rojakinjam in rojakom vesele in blagoslovljene velikonočne praznike
Ob tej priložnost sporočamo, da bomo imeli v soboto, 5. maja in v nedeljo, 6. maja
PROSLAVO PRVE OBLETNICE BLAGOSLOVITVE DOMA
V	soboto popoldne ob pol 18 bo predstava skavtskega lutkovnega gledališča, nato zaključna tekma v namiznem tenisu in
šahovska simultanka.
V	nedeljo dopoldne ob 10 sv. maša na športnem igrišču doma; kosilo; ob 15 akademija in nato prosta zabava, pri kateri
sodeluje orkester
MOULIN ROUGE
Že danes sporočamo, da bomo imeli dne 14. oktobra t. 1. svojo PRVO VELIKO TOMBOLO z izredno bogatimi dobitki. Glavni dobitek bo
AVTO
Tombolske tablice bomo začeli prodajati na proslavi obletnice blagoslovitve doma dne 6. maja.
Vsem rojakom želiva blagoslovljene velikonočne praznike
Av. DE MAYO 241« RAMOS MEJIA
Vse za dom
Na dolgoročno odplačevanje
SREČNE PRAZNIKE ZMAGE GOSPODOVE ZELI VSEM SLOVENCEM
Muebles „EMONA"
trgovina s pohištvom lastnika:
MILHARČIČ LUKA in ERJAVEC LOJZE
Avda. de Mayo 2478
San Justo
PROMET S. R. L
želi vsem, rojakom veselo in blagoslovljeno veliko noč!
Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega želi vsem Slovencem
SLOVENSKO KERAMIČNO PODJETJE
C. A. C. E. S.
La Puntilla 345
Mendoza
BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE ZMAGE GOSPODOVE IN NAŠEGA UPANJA ŽELI VSEM ROJAKOM
ZALOGA VSEH VRST ELEKTRIČNIH IN PRAKTIČNIH PREDMETOV ZA DOM
Cerrito 2245
Lomas del Mirador

GRADBENI TEHNIK
ŽELI
SVOJIM PRIJATELJEM, STRANKAM IN VSEM SLOVENCEM SREČNE IN BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE
Gral. Belgrano 822
PUERTO DESEADO
Provincia de Santa Cruz
EMPRESA
CONSTRUCTORA
Capital m$n. 25,000.000.-
PUERTO DESEADO PROVINCIA SANTA CRUZ
de Ingeniero Baldomero F. Cimadevilla y José Vodnik Técnico Constructor
VSEM SLOVENCEM VESELE IN SREČNE VELIKONOČNE PRAZNIKE
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1962: za Argentino $ 530.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, z» pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarje».
Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estado« Unidos 425, Bs. Aires, T. E. 33-7218
MUEBLERIA
22 UMETNIN NAJVEČJIH SLOVENSKIH UMETNIKOV V ZAMEJSTVU LOTERIJA SKA!
ESLOVENIA LIBRE
JAVNI NOTAB
Francisco Ranl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Airee
'EZEIZA'
Luka Milharčič, Ezeiza
vošči višem rojakom, zlasti pa svojim, odjemalcem, zadovoljne praznike Gospodovega vstajenja
Editor responsable: Milo» Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Airei,
T. E. 69-9503
Argentina
BLAGOSLOVA, SREČE, VZTRAJNOSTI IN VERE V SVOBODO IN PRAVICO NAŠE DOMOVINE OB VSTAJENJU ZVELIČARJEVEM
ŽELI
Društvo slov. protikomunističnih borcev
ARBITER
ORGANIZACION LEGAL INTEGRAL
♦	Jubilaciones
♦	Réditos
♦	Despidos
♦	Contabilidades
♦	Desalojos
♦	Sucesiones
♦	Gestiones y Trámites
♦	Venta de casas de baja
renta
Dirección General F. KNAUS - N. SOTO
Asesor Jurídico DR. OMAR BREGLIA ARIAS
Cuerpo Profesional Especializado
Lunes a Sábado: 8—12 hs. Consultas Gratuitas
of Casteli 36 T.E. 48-0347 6^ p. „H“ Capital 45-9963 (Av. Rivad'avia 2600) 30-7312
Veselo in srečno veliko noč!
MAKS BORŠTNIK Tronador 4710 Buenos Aires
DOS PERSONAS SE NECESITAN
sin retiro para trabajos domésticos — preferible madre e hija — o hermanas Primera Junta 324 Haedo	658-6740
Ali ni pametno v Argentini, da z denarjem gospodariš? želiš obresti, sigurno garancijo, točno izplačilo?
Vse to Vam nudi slovenska trgovska družba, čel (pri nj^j naložiš svoje prihranke!
Informacije telefon 750-1674,5437
CORREO ARGENT INO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 688.209