Inseratl ae »prejemajo in velji trietopna vrsta :
8 kr.. Se se tiska lkrat,
12 n i, u n 2 ,, ii ii n n ^ ii
Pri večkratnem tiskanji so cena primerno zmanjša.
Rokopisi
ne ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravuištvo (administracija) in eks[ edicija na Starem trgu h. št. 16.
Političen lisi n
Po poŠti prejeman velja :
Za celo leto . . 10 gl. — kr za pol leta . . 6 „ — „ za četrt leta . . 2 „ — „
V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. za pol leta . . 4 „ 20 „ za četrt leta . , 2 „ 10 „
V Ljubljani na dom pošiljati velji 60 kr. več na leto.
VredniStvo jo v Liugovib ulicah štev. 7.
Izhaja po trikrat na teden
sicer v torek, četrtek in sobno.'-'
®
Dolžnost kat. Slovanov v Avstriji proti katoličanom v turških pokrajinah.
Iz Štaj. •rskejja.
I.
Res dober želodec mora človek imeti, ako hoče v sedanjem času prebavljati vse neslane in na pol pečene kosce, ki mu jih nemško časnikarstvo dan na dan poklada. Razun vrlega „Vaterlauda" vsi drugi nemški listi, ne izjemši tudi katoliških dnevuikov in tednikov, o r u s k o-1 u r šk e m boju in nja nasledkih tako neslano pisarijo, da se človeku ta politična nezrelost in enostranost gnjusiti mora. „Slovencu" služi v čast, da kot katolišk polit, list ni zašel na pota, na katerih najdemo mnogo njegovih vrstnikov nemškega jezika.
Zdaj, ko se je kolo sreče zedinjenim vojskam slovanskega iu rumunskega plemena očividno na bolje obrnilo iu vse na to kaže, da bode Rusija svoj namen dosegla, ne najdeš nikjer v konservativnih nemških listih, razun „Vaterlanda" prav veselega sočutja, ampak drže se ti listi kakor otroci, ki vidijo na drevesu spomladi hruške rženke, kterih bi radi imeli, mati jih pa kroti rekši: čakajte, niso še zrele!
Katol. nemško časnikarstvo se ne more zmage nad Turkom prav veseliti, ker se nja politikarji boje, da bi po ruskej zmagi razkol-ništvo v turških pokrajinah ne napredovalo. V opravičenje svojega strahu kažejo vedno na Poljake pod rusko oblastjo, češ, da ni od Rusa nič dobrega pričakovati, ki doma katol. Poljake tako hudobno preganja. Tako — pravijo — se bo tudi katoličanom v podonavskih
Jezičnik XV. Leto.
Spisal J. Mam.
Preden ktero spregovorimo o najnovejšem Jezičniku, naj ponatisnemo iz njega prve jako znamenite trinajstere Čbeliča rje in ti so: 1) Dr. Jaka Zupan, kajti on je rodil „Čbel ico", ktero je tedanjemu poglavarju Ilirskega kraljestva podala bila ,,Hvaležna Kraju-šina": on je, ako se ne motim, Kastelicu zložil že omenjeno nnslovnico: ,,Prijatlam Kraju-šinenjegovih pesmic se v prvih treh bukvicah nahaja največ, kar ni brez pomembe. — V lil. Bukvicah 1. 1832 je dotedanjim ,,čbeličar-jem" najslavne ?i Čbeličar dr. Fr. Prešern izpustil lastne seršene, in med drugimi dr. J. Zupanu, kteri je pikal in zbadal rad druge, zapel tudi najprej:
P uši Sar j e m. Ni, bratec! vsaka ž'val losica, lil epigram ne vsak puSica.
2) Po redu, v kterem so rojili, drugi Čbeličar je Miha Kastelic. Rojen v Zati-čini 1. 1796 — umrl je knjižničar v pokoju 1. 18G8 v Ljubljani. Oglasil se je bil v „Ulyr. BI." že 1. 1828 po slovenski in po nemški; vredo-
pokrajinah godilo, ako Rus Turka premaga in po svojem kopitu vpelie vso upravo.
Taka strahopetnost je le mogoča pri ljudeh, ki so — ne da bi se tega sami prav zavedali — po jožefinskih načelih odgojeni. Ta načela so katoličane navadile pričakovati vse od — vladarja, v tem pa roke križem držati, nič delati, v nehajstvu pa — odlikovanja od višjih in najviSjih oblastnij pričakovati. To je krivo, da se avstrijski katoličani nikoli prav niso naučili, v Boga in v nadze-meljsko moč sv. kat. cerkve zaupati. Ko bi se bili tega naučili, bili bi zdavno že krepko na noge stopili, se organizirali in pri volitvah kl,ubu vsem neljubim volitvenim redom poštenih večin povsod zadobili. Pa — vladi se ne zameriti, agitatacij se ogibati — to je zadušilo vse cdločno bojevanje za pravično stvar, pobiti se pa zanašajo — na vladarja, češ, da bo on popravljal vse naše vnemarnosti! Ali kaj zamore — v ustavni državi — vladar sam, naj bi še tako iskren katoličan bil, ako se ne more naslanjati na krepko, svojih pravic in dolžuost zavedno večino katoličanov? — Toliko le v pojasnjenjc, od kod ta strahopet-nost katol. novičarstva gledd nasledkov ru<ko turškega boja.
Za nas katol. Slovane stoji stvar vse drugače. Med nami ni u m n e g a človeka in politikarja, ki bi se prevrata v podunavskih pokrajinah ne veselil. Pa kot katoličani ne smemo biti sanjavci in si prikrivati nevarnosti, ki utegnejo iz ruske prevage v evropski Turčiji navstati. Pa nevarnosti te bodo It! navstale, ako mi avstrijski slov. katoličani roke križem držimo in prav po joželinskem
svoje zaupanje stavimo na ruskega carjav$lfc' na vlado, ki se bo na jugu osnovala. Če nas4' navdaja resnična ljubezen do ubozih slovanskih bratov, ki bodo. ako Bog da, turškega nasilstva rešeni, ne pričakujmo od razkolnikov pomoči katoličanom , ampak m i, katoliški Slovani, imamo sveto dolžnost, pomagati jim.
Mi spoštujemo in občudujemo Rusijo, ki je povzdignila prapor za osvobojenje slovanskih krščanskih bratov iu za ta vzvišeni namen neizmerno mnogo žrtvuje. Pa tega od Rusije t i r j a t i ne moremo , da bi — sama ločena od edinstva kat. cerkve — katoličaustvu na jugu posebna podpornica bila. Rusija bo — po sklepih previdnosti božje — svoj nalog dovršila: opustošeno zemljišče bo skrčila, divjo zver odpodila ; da bi pa sama tudi še vse lepo iz-orala in posejala, tega ne smemo pričakovati, to je delo osvobojencev, in kar ti ne morejo, naše delo.
O novinarstvu.
IV.
O naročevanji na katoliške novine ne bom govoril mnogo ; vsaj vsakdo ve, da je ono „nervus rerum", da brez dovoljne gmotne podpore vsak časnik mora zaostati in hirati. Da se tudi tu stori premalo, je res. Naročeni so večidel le duhovni, vsaj primeroma in še ti niso vsi toliko naročeni, kolikor bi mogli biti. Seveda, duhoven ima čedalje bolj pičle dohodke, pa čedalje večji stroške; tega ne bom tajil; pa če se ozremo na požrtvovaluost francoske in angleške duhovščine, morali bomo spoznati, da smo tudi v tem mnogo zaostali. Denar, ki
val je Čbelico ter v njej popeval mnogo in pesmice podpisoval al z M. A", ali M. Kastelic; zložil napise za sladkarije; sobral po Vodniku kratke in poskočne, v poslednjih bukvicah pridejal jih nekaj brez vaakterega podpisa, ktere se pa po prelahki obliki brez vzvišenega soglasja po duhu koj spoznajo. V vsej pesmariji njegovi veje neka ,,mehkužna otož-nost in otožna mehkužnost," in torajjga Prešern ne poprašuje zastonj v muhastem seršenu: Č obe I ar j u.
Zakaj pač uiulio moj lovi Kastelic?
Prodajat' misli jih namest čebelic.
3) Tretji bil je Blaž Potočnik, v Čbe-lici, v 1. Bukv. podpisan P., utihnil koj drugo leto, pečal se s homeopatijo, tedaj stolni kaplan (gl. Jezičn. IX. 1!).). Rojen v Naklem 1. 1799 je umeri župnik v Šent Vidu nad Ljubljano 1. 1872. Pisati je bil jel 1. 1826 , ter je pisaril in pevaril v Bohoričici, Metelčici in Gajici, v vezani in nevezani — slovenski in nemški — besedi, zlasti krepko v cerkveni in narodni veseli pesniji itd. itd. Z ozirom na prej povedano dejanje odmenil mu je Prešern 1. 1832 seršena:
Pred pevcu, zdaj homeopatu.
Popred si pel, zdaj pa bomeopatiš;
Popred si čas, /.daj pa življenje kratiš.
4)	Ignac Holzapfel je Čbeličar četrti v I. in H. Bukv. zaznamujan ali II. ali * * Rojen v Tržiču 1. 1799, služil takrat kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, umrl dekan v Ribnici 1. 1868. Spisal je na pr. „Veuic nedolžnosti" in zapustil dokaj premoženja gluhonemcem na korist. O njegovi poeziji poprašuje pesnik glede na njega ime:
Kako bi učki sladke pel Lesničnjok V
5)	Peti je Jur Kosmač, v Čb. I—IV. J. K. Rodil se je v Danah (Danecki) poleg Loža na Notranjskem I. 1799, bil sluga in naposled pisar v knjižnici Ljubljanski, umeri 1. 1872. Pisaril je nekaj posebej na pr. „Ita To-genburska grofinja : Vezilo ali preganjana nedolžnost", poslovenjeno, nekaj v razne časnike itd. Po pervih pesmicah ujegovih zložil mu je pesnik seršena:
P o v o u letnih časov. Kdor govoriti kaj ne ve, Ureme hval1 al toži. Kdor pčvcov pčti kaj ne vč, Od Mtnih časov kroži.
se porabi v ta nameo, enak je oneinu , ki se porabi za druge dobrotne naprave in bo tudi povračevan z obilnimi obrestmi.
Pač pa dalo bi se še mnogo storiti z raz-širjevanjem dobrih uovin; gotovo je v vsaki župniji kdo, ki bi naročil na en ali drugi list, ko bi ga veljavna oseba k temu spodbujala. Slovensko ljudstvo rado pripomore k dobrim namenom, rado si pri trga kak denar, da ga porabi v čast svete cerkve in v svojo dušno omiko. Duhoven ima pri njih mnogo vpliva v \ vsakem obziru ; naj ga porabi tudi v ta namen; naj skuša zbuditi v ljudstvu veselje do branja poštenih noviu, naj ga spodbuja k naročevanju ; če vsak duhovnik pridobi le enega ali dva, kar gotovo ni nikomur uemogoče, bi slovenski katoliški časniki vse bolje gmotno bili podpirani, kakor pa so tako.
V nekaterih člankih sem tako razodel svoje glavne uazore iu želje o katoliškem, vziasti domačem novinarstvu. Mi smo še v marsičem na boljem, kakor pa katoličani v druzih deželah ; narod spoštuje vero in malo jih je, ki mu jo skušajo vzeti in ti niso še pri narodu posebno v dobrem sluhu. To je pač dobro za nas; a nikakor nam ni povod, da mirno stojimo, roke križem na hib tu smehljaje se gledamo, kako skriti rovarji trdnjavo za trdnjavo jemljejo, polagoma podkopujejo versko prepričanje. Imamo jih sovražnikov ; eni so sovražniki tudi narodnih pravic; oni s pomočjo veljakov stiskajo duhovščino, skušajo zatreti vero v otroških srcih, žele z nemčurstvom vriniti tudi nemško kulturo med narod. Drugi se sicer imenujejo narodni, a vendar so prvim pomagači, če tudi skriti, če tudi sami še ne spoznajo tega. Obojim treba se je ustavljati, prvim uaravnost, drugim s podučevanjem ljudstva, z vtrjevanjem vere med narodom, obema sploh z razširje-vaujem dobrega novinarstva. Ni ono edino sredstvo tudi ne prvo, a pomenljivo je. Zato odvrzimo malomarnost in lahkomišljenost v obziru katoliških listov, podpirajmo jih duševno in denarno, skušajmo jih vkoreniti med ljudstvom iu po njih razširjati samostaluo mišljenje, da bo narod ob času odločno vedel soditi in ravnati se po pravih voditeljih ; to jc delovanje, ki je potrebno, da ne bomo pri volitvah zopet imeli nesreč; ker kar je v um in srce vtisnjeno, to ostane, to se ne da odpraviti vsakemu pišu.
Bodimo prepričani, da podpirajoči dobro novinarstvo branimo cerkev iu narod , pripomo-remo ljudstvu k pravi, stalni sreči !
B o r i n
Z bojišen.
V Carigrad dohajajo Jobove pošte , ena bolj žalostna za Tnrke, ko druga. Sploh v zadnjih dnevih strmenja ni bilo ne konca ne kraja. Iznenadila nas je novica o smrti kralja Viktor Emanuela, z bojišča pa nam je došlo veselo po ročilo, da so RusivŠipki vjeli 28 000 Turkov. Še se temu nismo dosti načudili, kar zvemo,da se je trdnjava Bar Črnogorcem udala, in ktnalo za tem prišla je novica, da je tudi trdnjava Niš Srbom prišla v roke. Vdarec za vdarcem pada na turško glavo, to raj se pat ni čuditi, da Turki že moledvajo za mir, in da so odposlali Mehemet Ali pašo v ruski glavni stan, kjer se bo pogajalo o primirji. Ni še dolgo, kar je bilo v Carigradu še vse za vojsko, pa najnovejši hudi vdarci , ki so Turčijo zadeli, so tako siloviti, da so streznili še tako fanatično bojevitost. Turška armada je uničena, na vojno se tedaj Turkom ni več zanašati. Najbolje je, da se čisto vdajo ter z vdanostjo in prijaznostjo skušajo rešiti, kar se rešiti da, ker bodo pri znanih blagih nazorih cara Aleksandra ua ta način gotovo več opravili, kakor s trdovratno sovražnostjo. Vsako nadaljevanje vojske in kljubovanje proti budi pa zasluženi osodi je sedaj brezvspešno. Glavna ruska moč maršira proti Driuu , Gurko pa se bliža iz Sofije Plovdivu. Tista turška armada ki je iz Sofije bežala , je v nevarnosti, da jo Rusi obkolijo in vso vjamejo, ker ji morda ne bo mogoče prej priti do Drina, pa ljudje že zdaj bežijo in med vojuki samimi vlada velik strah; in če se je govorilo , da postane Drin druga Plevna, misli se sedaj narobe, da se Drin ne bo mogel dolgo držati, ker prvič nemajo Turki nobenega Osmana več, potem pa tudi ni več pravih vojakov, ampak večidel bašibozuki in druga skupaj zbobnana drubal. V Carigradu pa je velika zmešnjava; ne vedo, s čim bi se rešili, in postavljajo vsak dan nove generale in nove ministre. Zdaj so Sulejmanu poveljništvo čez vojsko vzeli iu ga izročili nezmožnemu Reuf paši. Tudi je sultan ministre spodil in
nove postavil, kteriui je priporočil pri vnanjih vladah delati na to, da se ohrani celota (II) m neodvisnost Turčije! Nekteri hočejo, naj se Mithad paša nazaj pokliče. Pa Turčije zdaj tudi Mithad več rešil ne bo, in za generala naj postavijo, kogar hočejo, zdaj je že vse zgubljeno.
Nemškutarski čašniki, ki se niso nikoli naveličali hvaliti turške hrabrosti, imajo sedaj pač dosti priložnosti, prepričati se , da Turek ni tak junak, kakoršnega so oni slikali. V Sofiji so imeli Turki vendar lepo moč, pa ne da bi bili Gurku zabranili prehod čez Balkan, kar bi se bilo dalo s par tisoč možmi opraviti, pustili so vse v nemar, in ko so Ruse pred seboj videli, so sramotno zbežali in razkropili se na vse strani.
Še bolj dober kup pa so Črnogorci premagali Turke pri Dulčmji. Ko so namreč Črnogorci Bar oblegali, zvedeli so, da se v bližini zbira velika turška moč z namenom , Črnogorce napasti in od Bara odpoditi. Knez da Petroviču iu Plamencu nekaj bataljonov z ukazom, da naj Turke prepodita. Kmalo najdeta Turke v ograjenem šotorišči, bilo jih je okoli 4000, Črnogorcev pa je bilo le nekaj sto. Pla-menac pravi: „Zgrabimo jih, naj že bo kar hoče" Petrovič pa odsvetuje, kakor bi bil vsak pameten človek storil , kajti Turkov je bilo morda desetkrat toliko, kakor Črnogorcev, in vrhu tega so bili še zašancani. Pa „knez je ukazal, prepoditi Turke", toda kako naj se to zgodi? Tudi Petrovič ni vedel sveta. Konečno se vendar le dogovorita, da je treba Turke z naskokom ali jurišem prijeti. Črnogorci se nastavijo, ter nož v roki z velikim krikom jamejo leteti proti turški ogradi. Ko jih Turki zagledajo, spustijo se vsi v tek, in bežali so noter do Škadra, ne da bi se bil kateri nazaj ozrl. Če bi imeli Črnogorci kaj konjikov, lahko bi bili vse polovili. Okoli 500 pa so jih vendar v pest dobili. V celi bitki ni bil noben Črnogorec ne ubit, ne ranjen. Pri plenili so mnogo živine, ves šotor in kar je bilo v njem, živež, streljivo, z eno besedo, veliko reči, in to vse — brez kapljice krvi. Potem ste prišle dve veliki tur-ški barki, pa ste začele na Črnogorce streljati. Črnogorci pa so začeli ladij i z raketeljni ob-streljavati, in ne dolgo potem ste obe barki v
6)	Šesti je France Prešern, najprej z znakom Dr. P., poslej Dr. Prešern, najslavnejši. Popevati je bil jel v ,,lllyr. BI." 1. 1827, posebej ,,Kerst per Savici" dal na svetlo 1. 1836, ,,Poezije" svoje pa 1. 1849. Kakor drugih — v zabavljivih napisih tudi sebe ni zgrešil, in seršon, ki si ga je vgodil bil še le v „Poezijah", kaže tudi poprejšnje pesmi njegove:
Sme nekaj nas, ker smo Prešernove, biti prešernih;
Pesem kaže dovolj, Lak je naš očo krot/ik.
7)	Sedmi je Ju r Grabner, v II—III. Bukv. Gr. Doma v Šent Jerneju na Dolen skem r. 1. 1806, bil tedaj dijak, pravoslovec, potem postal duhoven, umeri 1. 1862 vodja v Alojznici, plemeuit duhoven, blag domorodec. Berž ko ne z ozirom na perve poskušnje njegove (gl. II, Čb. ,,Muren 1 le tvoj cverk razglasi — Po dobravah tihih se: — Ti slaviš Boga itd." v pesmi ,,Večer") odmčnnil mu je bil takrat Prešern, pozneje v Poezijah „Ahaceluovim pč-smam,, preslovenjenega seršena:
De gnstibus no 11 disputandum. Ne čudi se, neslane De pčami bodo hrane; Loj, puro vabi: „puri, puri!" Iu božjo vol'ke *J: „šuri, muri!"
Božji volek: muren.
8)	Urban Jaruikje osmi, ki je prika-
zal se v Čb. II —IV., podpisovan U. J. Rojen pri sv. Štefanu v Zilski dolini na Koroškem 1. 1784, služil duhoven sim ter tje, umeri v Bla-togradu (Moosburg) 1. 1844. Sloveč v prozi in poeziji sme se imenovati Koroški ,,Vodnik". Njegovo slovstveno delovanje je dostojno popisal vredni mu naslednik Anton Janežič v Vodnikovem Spomeniku 1. 1859 str. 114.115. Ker je slovenil Jarnik Ezopove basni , velja tudi njemu kolikor že seršen:
Pr a vi j ič arj om. Pravljica po Ess6p' od vas zapeta VeS nima slAsti kakor jeil pogreta.
9) Emanuel Jožef K o v a č i č, v Bukv II.-IV. E. J. K., je deveti pesnik Čbeličar. Iz Čateža (v Malencah) na Dolenskem r. 1. 1808, učenec bogoslovec takrat v Ljubljani, služil je duhoven v Terstu , kjer je kanonik iu šolski ogleda umeril. 1867. Pisal je po slovenski in nekaj tudi po nemški, posebej iu vziasti po Danici in v Drobtinicah, kjer je popisal na pr. J. Wallanda, Valvazorja, M Ravnikarja itd. Bil je goreč pisar' in kolikor toliko naj gre i njemu sicer bolj občni seršen:
Zakaj ni naši piaarii prišel zlati čas. Prišli za nas bi bili zlati časi, Ko bi vsak klasik bil, kdor Kraujcam kvasi.
10)	Deseti je Janez Ziegler (Ciglar), rojen 1792 v Udmatu pod Ljubljano, umrl župnik Višnjegorski 1. 1869. V Čbelici II—III. kaže ga ali znamnje %* ali Z. (C.). Pisaril je čez 40 let; na pr. 1. 1825 prišle so na svetlo perve, in v I. 1866 po Mohorjevi družbi zadnje bukvice njegove (Kortonica). Zaslovela je jako knjižica; „Sreča v nesreči" ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (Svetin — Iludin) in tudi „Deteljica" ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatev itd. Njega draži nekako seršen:
Kam je p ri šol polž iz Višnje gore.
Višnjani! kam ste svoj'ga polža djali?
,,Za Pegaza smo pčvcain ga prodali."
11)	Za njim je pribrenčal v Bukv. II—IV Jernej Levičnik, z znakom L—k, doma iz Železnikov 1. 1808, tedaj bogoslov , edini Čbeličar, kteri ednajsti — nekako v uri ednaj-sti — sedaj še brenči doktor in dekan v sv. Mohorju na Koroškem — na blagor! Gledč na njegovo ime je — kakor o Lesničnjeku — že tedaj Prešern baral o njem;
Kako bi n6ki prave pel Levičnjek?
12)	Jožef Ženila (Zemlja) je rojil v Čb. III—V, po znaku * *. slej s celim podpi-
plamenu stale iu konec vzele. Nekaj prdrznih Črnogorcev pa je plavalo do goreče ladije, kjer so pričo Turkov zastavo z nje sneli ter jo srečno prinesli na suho, čeravno so Turki za njimi streljali.
Novejših poročil z bojišča ni. Srbi so v Nišu dobili 150 topov in 200.000 izvrstnih novih pušk. Častnikom in imenitnejšim meščanom je knez pustil orožje, vojaki pa so se odloživši orodje peljali iz trdnjave in izpustili. Enako se je meščanom dovolilo zapustiti mesto, kteri so botli. Tudi Črnogorški knez je turškemu poveljniku v Baru in vsem častnikom nazaj dal njihove sablje.
Politični pregled.
V Ljubljani, 14. januarja.
Avstrijske dežele.
Državni '/bor ima pretresati silno važne predloge o novi pogodbi z Ogersko, kar pa nektere poslance tako malo zanima, da jih je bilo v zadnji seji 12. t. m. nazočih samo 112, in se je sklepovanje odložilo na prihodnjo sejo. Spomina vreden bil je v tej seji samo odgovor pravnega ministra na interpelacijo o preminuli Chabrusovi bauki , o kteri se pri deželni sodniji, kakor je rekel gosp. minister, vrše sodnijske preiskave.
Ik l*rH^si se telegrafira, da je gosp. Skrejšovski izstopil iz staročeskega kluba. Upajmo, da ta čin za češko politiko ne bo imel nobenih slabih nasledkov, in da se med narodno stranko ne bo pričelo novo strankar-stvo, kar bi bilo silno škodljivo ne samo za Čehe, ampak sploh za vso opozicijo , ker bi dalo to nemško-liberalni stranki upanje, da bode Čehe in z njimi vred vse druge nasprotnike vsled njihove needinosti naposled vendar le ugnala.
jfjH deželne yJ»»a'C se bodo po naznanilu „N. fr. Pr." na Avstrijskem, v Šleziji, na Moravskem, Štajarskem, Soluograškem, Koroškem in v Bukovini vršile nove volitve meseca februarija.
V lirvafrikcm saboru se je 11. t. m. prebral kraljevi odgovor na saborovo adreso, v kteri se je zahtevalo zedinjenje Dalmacije in vojne Granice s trojedino kraljevino. O zdru ženji Dalmacije naj se vsled tega pisma molči, za zedinjenje vojne Granice še ni prišel odločeni čas iu se ta čas sedaj tudi še ne more natančneje odločiti, glede Reke pa se boste
som, z Brezuice na Gorenskem r. 1. 1805, pa-stiroval dalje v Ambružu na Dolenskem , od koder se je v dopisih v „Ilyr. BI., Carniolia, Novice itd." rad podpisoval „Krajničan, Kra-ničan", na zadnje v Ovsišču poleg Kranja, umeri 1. 1843. Izversten jezikoslovec in domoljub je — rojak Prešernov — poskušal se z njim v raznih poezijah na pr.: Jek od Balkana; Sedem einov; Na groblju; Samota itd. in naj toraj piči ga seršenov:
Po stscriptum. Naj misli, kogar bi puSice to zadčle, De na visoki vorli lot<5 iz neba strelo. *)
13) Poslednji — trinajsti — je prirojil v IV. Dr. Miha Tušek s praporcem Dr. T—K. Rojen pri sv. Lenardu (Martini vrb) I. 1803, služil v Ljubljani mestni zdravnik umeri 1. 1843. Razun v Čbelico je pisal v Illyr. BI na pr.: „Die Wochein uud der Triglav", in i oziroui na omenjene pesnike se prav iz IV
o svojem Času dogovorile regnikolarni deputa-ciji. To pismo je jako osupnilo poslance, kakor se telegrafira „Politiki", v dvorani je bilo vse tiho in le iz ust predsednika Krestiča bilo je slišati „Živio" !
Otfcrttkn ministra Tisza iu Szell imata danes priti na Dunaj, da se z našimi miuistri dogovorita o tistih točkah nove pogodbo, o kterih sta državna zbora nasprotnih misli. Tisza je tudi vladanja boje že sit, in se bode po dovršeni pogodbi med Cislo in Translo umaknil z ministerskega predsedništva. Kakor se z Dunaja piše „Politiki", zdrobila se je veljava Tiszova nad — Rusijo. Že nekaj časa sim je Tiszi presedala lastna madjarska stranka, ki je pri vsaki priliki pokazala svojo nezadovoljnost z ministerskim predsednikom. Tisza ju mislil in mislil, kako da bi se ji zopet prikupil, in najprimernejši se mu je v ta namen zdelo madjarsko mrzenje proti Rusiji. Ker se je Andrassy Madjarom zdel v tem oziru preveč odjenljiv, hotel je Tisza reč v roke vzeti in be je podal v Berolin , da bi Nemčijo odvrnil od zveze z Ilusijo in jo pripravil k tesneji zvezi z — Madjari. Pa odgovorili so mu, da prijateljstvo madjarsko ne bi bilo nobeno odškodovanje za neprijateljstvo mogočne Rusije, in če si sami Madjari toliko zaupajo, kako to, da celo nemadjarskih narodov na Ogerskem ne. morejo pridobiti za svojo politiko ? Prizadevanje Tiszavo je bilo tedaj zastonj, ves ne-voljen in potrt se je vrnil iz Berolina, iu časniki so takoj začeli pisariti, da je Tisza vladanja sit, da bi se ljudem zdelo nekoliko lepše, če bode primoran odstopiti.
V IVliletičcvi pravdi po izpovedanji raznih prič ni ne duha ne sluha o veleizdaj-skem govoru v Belemgradu, in razne priče so dokazale, da tisti večer Miletič še v tisti go stilni ni bil, kakor je trdil glavni njegov tožnik Rankovič, ampak v neki drugi hiši. Tudi glede nabiranja prostovoljcev za vojno srbsko priče Perič, Majinski in Vitak pravijo, da so o tem le slišali govoriti. Zagovornik Miletičev dr. Polit ima danes govoriti.
Vnanje države. ItalijannUI kralj Viktor Emanuel bode 17. t. m. pokopan. Papež so dovolili da se sme cerkvena slovesnost vršiti v kteri koli cerkvi rimski, izvzemši 4 cerkve, ki so odločene za pogrebne slovesnosti za umrlimi papeži. Ko se je sv. očetu naznanila smrt kraljeva, zakrili so svoje obličje z rokami in dolgo časa molili. Avstrijskega cesarja bo pri pogrebu nadornestoval nadvojvoda Rajner — Novi kralj Ilumbert bode slovesno prisege 19. t. m. pred državno zbornico, ki se snide 10. t. m. Vojaki pa so ponovili svojo prisego pixd kraljem 12. t. m.
Čb.
Bukv. str. njem:
63 sme po seršenovo reči tudi o
Kakor stati tiči, Zapojo mladiči.
*) Feriunt — sumnos fulmina raoDtes. Flor.
IliiMki vspeh na bulgarskem bojišči je osupnil nektere naše državnike in vradna dunajska „Presse" piše: ,,Naše zaupanje se začelo majati. Naše notranje zmešnjave nas s strahom navdajajo za tisti čas, ko se bod vršil sklepni račun med Turčijo in Rusijo.' Vradni list ima prav. Avstrija se res ne mor ganiti, dokler v notranjem ni vredjena, a ravno to bi moralo naše državnike pripraviti, da ka naj hitreje mogoče zadovolijo raznotere dose daj nezadovoljne narode avstrijske. Da je to res že skrajni čas, priča bukareški list Roma nul, ki je nedavno pisal , da sa Avstrija ne bode mogla vstavljati 1. 1859 in 1866 pričeti narodni politiki. Ali je to morebiti nekak migljej, da bode Rumunija od Avstrije zalite vala Bukoviuo?
Ncm&ki kraljevič se jc podal na Italijausko, da se vdeleži kraljevega pogreba
kamor bode iz ravno istega namena prišel tudi kraljevič portugalski.
ŠpanjNki zbornici se je naznanila za-ročitev kralja Alfonsa, čigar poroka pa se bode zarad smrti kralja italijauskega nekoliko časa zakasnila.
Angleška je strahopetno umolknila. ,;Politiki" se z Dunaja iz gotovega vira piše, da je to nasledek popotovanja Gambettovega v Rim. Gambetta je hud nasprotnik Anglije, ki 1. 1870 za ubogo Francijo ni hotela prav nič storiti. Gambetta je hotel Angliji to sedaj vrniti in je šel v Rim, da bi se Francija in Italija tesneje zvezale k varstvu skupnih koristi na sredozemljskem morji ter zabranile Angliji še bolj se razširiti ob njegovih bregovih. Namesto da bi bila Anglija veliko zvezo osnovala zoper Rusijo, bi se skoraj enaka zveza osnovala proti njej, zato je začela po!a-oma odjenjevati in jc plašljivo utihnila. S tem je za Avstrijo odstranjena nevarnost, da bi se zedinila z Anglijo proti Rusom, iu tro-cesarska zveza pride zopet k veljavi.
Turški veliki vezir je postal llamdi paša. V Carigrad dohajajo od vseh strani ljudje, ki beže pred Rusi. Muktar paša je gledoval trdnjave okoli Carigrada. Mirovne pogoje ruske so že prejeli v Carigradu, obja-ili jih pa še niso, ker se še le ministri o njih azgovarjajo.
Turška zbornica je vladi izrekla ne-aupnico in zahteva, da naj se domu pokliče Midhad paša, od kterega pričakuje rešitev iz sedanjih stisk. „Koln. Ztg", piše da je sultan v silnih zadregah in utegne v svoji obub-nosti kaj pesebnega učiniti, ker so Muradovci dan za dnem silnejši in uesramnejši. Neprenehoma nabijajo oklice ua mestnih oglih, dasi je smrtna kazen zažugana vsem, ki to počenjajo, in jim je policija pridno za petami. Vsaki dan imajo shode v mošejah in višjih šolali za Murada ali Izzedina, in tudi „vdani" Turki so čedalje bolj nezadovoljni s sultanom Abdul-Uamidom. „Prekletjeje na njem, rekel je neki ,iman, zarad umora Abdul-Aziza. Ta vojska e kazen in prej ne bo miru, dokler sin Ab-dul-Azizev Jzzedin ne pride na prestol." Stanje ultanovo je vsled tega čedalje težavnejše, in i njegovi palači so že začeli misliti ua uek-davno postavo, ki dovoljuje sorodnike spraviti pota. Turški učenjaki iz koronovega izreka, „da je upor hujši od uboja", sklepajo, da sme vladar pomoriti svoje sorodovince, da vtrdi in obvaruje svoj prestol. Ta postava bi Abdul-Ilamida rešila iz zadreg, ker se sicer tekmecev svojih ne bo znebil. Matere tistih prin-cev, ki po prestolu hrepene, imajo silno veliko opraviti, zlasti Mati Muradova, ktero hudo boli, da do Abdul Ilamida nima nobenega vpliva. Ker ima po haremih veliko prijateljic, so ji premnogi velikaši jako vdani, ubožnega ljudstva pa si je z denarnimi podporami pridobila toliko, da bi v sili precejšno strankospra-vila na noge. Tudi Rešad Efendi, ki ima sedanjemu sultanu nasledovati, si na skrivnem prizadeva, da bi si pridobil kako veljavo. Sedaj živi še okoli 20 princev, ki imajo pravico do prestola". — Še bolj kakor domače spletke pa sultana peče, da ima ruskega sovražnika v deželi, in da bodo povrhu morda prišli tudi še angleški prijatelji. Ubogega sultana peče dvojni ogenj; ruski mu je že prišel do živega, angleški pa mu že tudi pripeka, dasi se sveti od daleč in mu še upanje daje. Res se mora Turčija bati popolnega požara, pravi »Reform", če se bode ruski ogenj gasil z angleškim špiritom.
Izvirni dopisi.
Ie Iijiililjaiie, 10. januarja (Nem škutarenje po naših mestih.) Vsakemu pravemu rodoljubu mora že presedati usiljeno in posiljeno nemškutarenje po naših mestih Pridi tu v Ljubljani v kavarno, pridi v gostilno pridi v štacuno, pridi v privatno hišo , če ne maš kmečke suknje, povsod te bodo nagovoril po nemški, povsod boš slišal nemški, in le nemški govoriti. Pa to ne zadeva samo nem škutarjev, tudi nekteri narodnjaki se trdovratno držijo svoje nemščine, kakor bi od svoje zi belke ne bili slišali slovenske besede. Marsikdo bo morebiti dejal, da je vse eno, naj kedo govori nemški ali slovenski, glavna reč je srce Prizuavamo, da je glavna reč sreč, pa ravno po vednem nemškutareuji se slovensko mišljenje, slovenski duh zatira, in srce se vedno bolj in bolj nagibuje k tistemu jeziku, katerega smo najbolj vajeni. Poglejmo nasprotnike pri njih ni samo navada, ampak v veči mer princip, da nikdar slovenski ne govorijo (izvzemši s kmetom pri volitvah, ali pa kedar upajo kak krajcer iz njega izvabiti). Z vso strogostjo držeč se tega načela so dosegli, da je nemščina postala „umgangssprache" po naših mestih. Naši narodnjaki pa, katerim bi pri stovalo, zagrizenemu preziranju slovenščine krepko nasprotovati, naši narodnjaki, mehki, kakor so, v tem oziru premalo store. Le tako je bilo mogoče, da se v Ljubljani zgodi, kar se sicer nikjer ua širokem svetu ne godi, da si celo natakarji in natakarice upajo reči, da nečejo slovenski govoriti, in da se tega jezika tudi učiti nečejo, češ, da jim je nepotreben (ker tudi narodnjaki nemški govore) iu tudi zato ne, ker jim je ta jezik .,zu dumm". Pri-godilo se je tudi že, da je natakar gostu raje račun „šeukal", kakor da bi ga bil po slovenski povedal. Daleč smo tedaj že prišli vsled popustljivosti nekterih „narodnjakov." Parola takih ljudi je: ,,le odjeujati. — uur nicht zu iiberspannt, — le odjenjati, in z obema stran kama dobro shajati! S tem pa pač ustrezajo našim nasprotnikom, domači reči pa več škodujejo kakor koristijo. Nek narodnjak je rekel: ,,Kaj hočejo v Ljubljani še germanizirati, saj smo tako že germaniziraui vsi od kraja , na rodnjaki kakor nemškutarji, da že skoraj ne moremo biti bolj,"
Za kmečko dekle je skoraj že težko mestu šlužbo dobiti, če nemški ne zna. Vsled tega se med prostim ljudstvom zmirom bolj vtrjuje misel, da je res potrebno, nemški znati.
Pa kaj hočemo, moda je moda in le moda je nemškutarenje, nikakor pa ne potreba Teorija, da človek izvira od opice, stoji sicer na jako slabih nogah, vendar pa ima človek nekaj opičnih lastnosti, da se namreč rad po drugih pači, in to stori, kar pri drugih vidi. Tudi Nemci so bili svoje dni take opice: le •francoski je bilo ,,nobel", in kdor ni francoski govoril, ni bil „gebildct", ni bil „salon-fiihig"; francoska noša, francoska govorica, francoske zabave, vse, vse je moralo biti fran-cosko. Nemci so to dobo premagali in se je opominjajo le še s s r a m o t o in nevoljo. Ali se je bomo tudi mi kedaj znebili? Ali bo začelo tudi nas kedaj sram biti, da le v tujščini iščemo omiko? Saj se nam že po drugih vsi-luje dovolj, ali je res potreba , da jo še mi sami širimo in jej potuho dajemo ? Ali je res treba, da sami pomagamo izobražence našega naroda odtujiti domačemu jeziku ?
Mi nismo in nečemo biti nasprotniki duševne omike, naobraženja in umetnosti. Vse te blagre hočemo marveč našemu narodu pridobiti, samo nečemo jih kupiti za ceno svoje
narodnosti in svojega jezika. Vse vednosti in cveti literatur iz tujih, naobraženih jezikov naj se presadč na slovenska tla v lepi slovenski prestavi ali pa predelane za našega naroda duševne zmožnosti najugodnejše. Nasprotniki pa hočejo, da naj se ves uarod ponemči, da postane deležen nemške kulture. Ta cena nam je pa previsoka, ker to blago ni toliko vredno. Znano je, da nemajo samo Nemci velike izobraženosti, ampak da imajo tudi Francozi, Angleži in Lahi enako lepa dela. Toraj bi se morali po tej teoriji zapored ponemčiti, poitaljančiti, pofraDcoziti, poan-gležiti, da bi postali deležni kulturnih del teh narodov. Ta teorija je pa že davno spoznana za napačno, in Nemci sami, ki jo pri nas podpirajo, so v razmerji s Francozi njeni najhujši sovražniki bili in so še.
Zakaj bi morali tedaj ravno mi Slovenci le vedno tujcem pot gladiti in domačemu rodu jamo kopati ?
Morda te vrstice kaj pomorejo k izpo-znanju tistih dolžnosti, ki jih vsakdo do naroda svojega ima.
Ik gorenje savinjske doline, 10. januarja. (N a š i D a r v i n o v c i). Od mnogih strani prinašajo časopisi poročila o turkoljubih zasmehujnčih vse , kar spada k slovanskemu živelju. I/.volite , da vam tudi mi nekoliko črtic v tej zadevi poročamo. Pri nas biva človek više nego 30 let, ki se nikokor ne more spoprijazniti s Slovenci, mej kojimi kruh vživa. Iluduje se, da mu jeze in nevošljivosti nad napredovanjem Jugoslovanov, kakor Kajnu upada lice. Žolč pa se mu popolnem hoče razliti nad novo pnkazuijo, našo čitalnico.
Čujte Slovenci modrovanje našega Sokrata! Po njegovi klacifikaciji so mu Slovani le .,pol človeka". Ilvala Bogu, zopet nov rezultat mnogoletne zdravniške skušnje, ki utegne ne malo obogateti znanstvenosti anthropologije ali člo-vekoslovje. Do sedaj so anatomi analizirali le človeško telo , a ta orjak (?) znanosti lotil se je celo človeškega Duha in ga razdrobil, ter ga pri Slovanih našel samo polovico, rekši, da so Slovani res — le pol človeka. In s temi svojimi predavanji nadleguje poštene Slovence po krčmah . kjer ve , da ne najde odločnega njegovo toenjo pobijajočega ugovora. Mi bi mu njemu samemu na korist dobrohotno svetovali, naj pobere šila , iu kopita in naj gre tje, kjer bo našel več privržencev svoje bistroumne (?) teorije in popolno ljudi.
Ako pa misli še dalje med nami živeti, naj nas preveč,.po sebi" ne sodi in se ne drugega bolj plodovitega dela loti. Tudi pojmi njegovi o pravem kristjanu so precej piškavi in nam nikakor ne ugajajo; držali se bodemo nadalje zvesto verskih resnic iu pridig naših dušnih postirjev — a ne ovih tendencijoznih po krčmah. Čudimo se le, da se mu, življenje dolgotrajno med Slovenci, ki so po njegogi leonji ie pol človeka, ni pristudilo.
I/, Hrunja, 18. januarija. (Potres. Mraz. Živinska kupčija.) Danes, to je nedeljo ob 12. minutah čez tri zjutraj je bil tukaj potres; prišel je po mojem mnenji od izhoda proti zahodu, iu precej zlo se je potreslo, da seje vsak lahko zbudil, kteri posebno trdo ne spi. Mraza smo pa imeli 10 stopin; to je že precej za nas, ki smo najraje pri gorki peči, in tudi milujemo naše slavne brate Ruse, kako jim mora še le tam na Balkanu pri tolikem snegu mraz biti. Pa pri nas je sploh ta govorica, da imajo ruski vojaki vsi kožuhe, kar jim gotovo prav pride pri tako hudem mrazu, kakoršen je tam. Tudi včasih kak kozarec vina na njihovo dravje spraznemo.
Živinska kupčija je tukaj izvrstna; čud& veliko goveje živine pride vsak ponedeljek na trg, pa tudi kupca dosti, posebno Nemcev za lepe vole in krave, kar je zlasti za našega de-želana prav koristno, ker nima denarja drugod nikjer dobiti, kakor od živine, če bi se ta kupčija ne bila odprla, bi bila pri nas prav žaltova.
Ko bi se le še za konje že enkrat odprla kupčija. Vedno se sliši tarnanje voznikov, da jih država ne potrebuje, Lah jih pa kupovati ne sme; kam pa s konji, kadar so dorašeni. Drugih bi radi plodili in priredili, pa se še teh, ki jih že dolgo dolgo za kupčijo imamo pripravljene, ne moremo prodati, da so nam že ua veliko škodo. Veliko sem jih že na svoje ušesa slišal, da je zdaj breja koza bolji kot breja kobila. (Prosimo večkrat kaj. Vred.;
Domače novice.
V Ljubljani 15. januarja.
(Cesar so pomilostili) 4 jetuike na ljub Ijanskem gradu, ki so bili 12. t. m. izpuščeni iz zapora.
(Volitve za kupčij sito zbornico) in sicer za trgovski, rudarski in veliko obrtnijski oddelek se bodo vršile 30. januarja, za obrtnijski ali rokodelski oddelek pa 31. januarja.
(Potres) se je v nedeljo zjutraj ob ure čutil v Ljubljani ; razširjal se je proti severovzhodu.
(Nemško gledališče) je letos tako slabo, da ga ,,Tagblatt" večkrat graja. V števili 9 je nekdo v imenu več drugih vodja vprašal, kako da more na oder spuščati igralce, ki nimajo zmožnosti ali pa volje ne, da bi se deset vrstic iz glave naučili ?
(„Brencelj.") Prva številka X. letnika pride danes ua svitlo z 2 posebno dobrima velikima podobama iu mikavno besedo.
—	Fiistra, ki je po poročilu dunajskih listov jako reven na premoženju in telesu, spravili so v neko hišo za reveže na Dunaji, kjer bode do smrti preskrbljen s potrebnimi rečmi.
—	Popravek. V notici o misijonarji L. Možinu v predzadnjem listu naj se bere da se je vrnil iz Jeruzalema in Rima.
—	Premembe pri učiteljstvu na Stajarskem. Fr. Gabršek iz Braslovč je postal podučitelj na Zidanem mostu. V Litiji na Kranjskem je pretekli teden umrl učitelj Anton Kunšič.
(astitim udom iluhovskega podpornega društva!
Ker je dosedanji društveni tajnik, č. g dr. Sterbenec danes zapustil Ljubljano, izročilo se je tajništvo začasno č. g. Janezu Flisu, se-meniškeinu špiritvalu, kteremu naj častiti udje., prej ko morejo, pošljejo letne doneske za 1878 Zamorejo jih pa poslati tudi naravnost podpisanemu predsedniku. Ob enem si štejem v dolžnost č. g. dr. Sterbencu za njegovo marljivo in požrtvovalno delovanje na korist našemu društvu izreči najiskrenejšo zahvalo.
V Ljubljani, 14. januarja 1878.
Franc Krama r, kanonik iu društveni predsednik,
1'oHlovilo.
Po želji mil. višjega pastirja prevzamem oskrbljevanje Ilrenoviške fare na Notranjskem. Pri svojem odhodu iz Ljubljane, kjer sem 10 let v raznih službah delal, ne vtegnem se osebno posloviti od premnogih in predragih pri-jatlov in znancev, toraj po tej poti kličem vsem predragim višjim in nižjim: Z Bogom.
V Ljubljani 14. jan. 1878.
Dr. J. Sterbenc.
Loterijske številke 12. januajra.
V	Trstu: 75, 20, 7«, 38, 3«.
V	Lincu: 49, 57, 52, 27, 14.