Slovenske muzikalije. Spisal Fr. Hlavka. L „Glasbena Matica" slovenska izdala je 1881. leta naslednje muzi-kalije: 1. Transkripcijo narodne pesni „Luna sije", za glasovir zložil in visokorodni gospici Mariji "VVinkler j evi udano poklonil Danilo Fajgelj. 2. Zbirko slovenskih napevov, ubranili za četvero ali petero moških glasov. Zvezek IX. 3. Lavorike II. del. — Zbirka slovenskih napevov obseza: Fr. H1 a v k a: Ukazi, četverospev in tenorsolo; p. A. Hribar: Nagrobnica, zbor; Gj. Eisenhut: San, zbor in bariton-solo; Dr. Gust. Ipavic: Večernica, zbor in tenorsolo; Dan. Fajgelj: Gorska cvetica, četverospev; Kam. Mašek: Za Hrvate in Kranjska dežela, zbora; K. Knitl: Žežulinka, zbor; Iv. pl. Zaje: II boj, zbor; N. Stoos: Mojemu narodu, četverospev; Dan. Fajgelj: Ljubezen do doma, zbor. Slovenci smo imeli dosle, če se prav spominam, jedno samo transkripcijo narodne pesni in sicer prekrasno „Po jezeru ", katero je zložil g. A. Foerster. A v tej transkripciji nahajejo se po gostem take tehnične zapreke, da je nepristopna vsakemu, kdor ni že nad dve tretjini umetnik na klavirji. Prav uradostila nas je tedaj Fajgljeva transkripcija narodne pesni „Luna sije" zategadelj, ker komponist ni iskal zaslug v tem, da bi zložil transkripcijo kolikor mogoče v zvezi z neprebavljivimi tehničnimi ovirami in ker bodo ravno zavoljo tega, ker je transkripcija lahko umevna, vsi slovenski glasbeniki in vse slovenske rodbine, ki se bavijo z glasbo, prav radi sezali po njej. Transkripcija „Luna sije" ima uvod, potem arijo Preširnove pesni ali thema in štiri varijacije te arije. G. Fajgelj je pokazal s to kompozicijo, da se z glasbo resno bavi in v njej močno napreduje. Zbirke slovenskih'napevov zvezek IX. ima večinoma lirične napeve, katerih, mimogrede bodi rečeno, Slovenci še najbolj pogrešamo. Želeti bilo bi samo, da bi „Glasbene Matice" odbor bolj strogo presojal vsak napev, katerega misli uvrstiti v to zbirko, da bi prečit al Fr. Hlavka: Slovenske nmzikalije. 59 pazljivo besede napevom in gledal na to, da se tiska pravilen slovensk jezik, kakor ga pišemo zdaj. Prav zadovoljni pa smo s tem, da nam zbirka slovenskih napevov podaje i hrvatskih pesnij in sicer napeve prvih hrvatskih glasbenikov. O Fajgljevih napevih, kolikor jih vidimo v tej zbirki, ne moremo tako pohvalno govoriti, kakor o njega transkripciji. Pred vsem bode moral opustiti ono liričnim pesnim neprikladno se zvijanje posamičnih glasov, ki le preveč spomina na cerkev, in ki je petju in značaju pevanja našega naroda največji sovražnik. Mislimo, da vsak skladatelj želi samo to, da bi njega kompozicije narod vzprejel za svoje. Zaman to želiš, ako ne znaš ubrati tudi narodove strune. G. Danilo Fajgelj, kakor se iz vseh njegovih umotvorov vidi, veščak v glasbi, zaljubil se je nekako preveč v takozvani Palestrinijev — ali kakor bi ga bilo denašnjim razmeram bolj prikladno imenovati — v Wittov zlog — in tako se mu dogaja, da je vsaka njegova lirična skladba popolnoma podobna kakemu Wittovemu „Tantum ergo". Se ve, da so to umetno sestavljene kompozicije, a naš narod ne mora za ta zlog, ker je truplo brez duše. Zakaj pa so Jenko, brata Ipavca, Nedved in drugi postali res narodovi ljubljenci? — „Lavorike" je izšlo dosle osem zvezkov, namreč po dva in dva za jeden glas. Kar je „Glasbena Matica" dala na svitlo v svojih zbirkah napevov v partiturah, te in druge priljubljene napeve prinaša „Lavorika" v posamičnih glasovih. „Lavorikaa podaje zdaj slovenskemu pevcu osemdeset večinoma izvirnih slovanskih napevov. Koliko dragega časa je dosle slovenski pevec potrosil prepisuje note! Ta nedostatek popolnoma odpravlja „Lavorikaa, katera bodi sploh živo priporočana. Vse delo stane 4 gld. ter se dobiva pri „G1. M,8 blagajniku g. F. Stegnarji. II. 26 Tantum ergo, ad IV. voces inaequales composuit et collegit P. Angelicus Hribar. O. S. F. Labaci. 1881. Sumtibus & typis haere-dum Blasnik. — Cerkvena glasba je zdaj ravno v dobi svojega razvijanja, Kakor ni drugače mogoče, ločili so se i naši muziki v dve stranki, na jedni strani stoje oni možje, ki se do zadnjega trudijo, da bi se v cerkev uvedla sama latinščina, a da bi se iz cerkve pahnil narodni jezik, hoteči v cerkvi imeti ono staro cerkveno petje, kakeršno so odobrili in določili razni papeži in cerkveni shodi. Vse pa bi moralo iti kar na hip. Kjer so še ravnokar peli Schiedermaverja, tam bi se morali precej poprijeti Witta ali kakega drugega novega glasbenega proroka. Pristašem 60 Slovenski glasnik. tega programa nasproti stoje bolj hladno misleči naši glasbeniki; imajo povse isti program: tudi ti zahtevajo, da se v cerkvi uvede dostojnejša oblika petja, a polagano, počasi, od lahkega do težjega, da se poslušalcu s časom ukus ublaži. Prvi točki tega programa so pa odločni protiv-niki in tu spremljajo te značajne boritelje vse naše simpatije, kajti bore se za obstanek slovenskega jezika v cerkvi. Prva stranka pravi: Pri slovesnih obredih v cerkvi bodi vse latinsko, ker samo ta jezik je litur-gični jezik. To je pa očitna pomota, kajti slovenski jezik je tudi liturgični jezik, potrjen od papežev, smejo se tedaj v njem opravljati obredi celo pred oltarjem. Na zadnjem stališči stoji tudi naš izvrstni in marljivi cerkveni skladatelj g. p. A. Hriba r. In zato, da se bode njega trud razumel in prav sodil, umestno je bilo zapisati spredaj stoječe uvodne opazke. Gr. A. Hribar vidi svoj nalog v tem, polagano ublažiti v ljudstvu ukus ter je privesti do razumenja pravega cerkvenega petja; a če mu bodeš v tujem jeziku pel, ne boš tega nikdar dosegel. To uvidevši, krenil je g. A. Hribar sicer svoj, a pravi pot. On podaje slovenskim korom lehko umevnih, v srce in posluh sezajočih, pri vsem tem pa dostojnih, pravih cerkvenih napevov ali v domačem slovenskem ali latinskem jeziku, kakor ravno potreba nanaša. Zlasti o tej zbirki „Tantum ergo" moramo se brezpogojno pohvalno izreči. Naj bi g. p. A. Hribar vztrajal v svojem blagem trudu, naj pišejo nekateri listi slovenski o njem, kar hočejo. Slovenski glasnik. G. Anton Nedved, c. kr. učitelj godbe na ljubljanskem učiteljišči in godbeni vodja tukajšnjemu filharmoničnemu društvu je meseca novembra ravno minulega leta slavil petin dvajsetletnico svojega muzikalnega delovanja v Ljubljani. Milostni cesar naš je g. Antona NedvSda o tej priliki odličil z zlatim križcem za zasluge, a vsak naobraženec, ki ve, kaj je Nedved Ljubljani, čutil je ob tem odlikovanji s slavnim godcem vred nekako zadovoljnost v sebi. In tudi narod slovenski, kateremu je Anton Nedved poklonil najkrasnejše cvetove svoje muze, kateremu je slavni umetnik tako rekoč še le ustvaril ono pevanje, katerega se zdaj drži z vso svojo dušo, narod slovenski se iskreno raduje tega zasluženega odlikovanja. Kdo ne pozna divne Nedvždove „Popotnikove" ? Ta pesen, v katerej je združena največja umetnost naravnega zlaganja glasov z najglobšim čutstvom, ki je našemu narodu iz duše vrezana: koga ni še očarala, koga ni s svojimi burnimi valovi popolnoma omamila? V spomin se nam vriva dolga vrsta drugih Nedvedovih slovenskih skladb, ki so postale že skoro narodne tako n. pr, njegova prekrasna „Domovina, mili kraj!" Kje se po Slovenske nruzikalije. Spisal Fr. Hlavka. III. „Slovanska Jeka K, moški in ženski četverospevi in zbori. Slavnemu gospodu dru. Janezu Bleiweisu, očetu slovenskega naroda, posvetil skladatelj Fran Gerbič. Op. 15. Tiskala Klein in Kovač. — Pod tem naslovom je znani slovenski pevec — umetnik in skladatelj izdal lansko poletje tri in štirideset stranij obsežen zvezek napevov za moške in ženske glasove. Četverospevi so: „Pred slovesom", besede Resmanove; „Ljubici pod oknom", besede dr. Jos. Vošnjakove; „Najlepša rožica", besede Kurnikove; „TJkazi", besede Preširnove; „Želja Slovenca na tujem", besede Urbasove; „Lahko noč", besede Resmanove; „Pod prozorom", spjevao Iv. Zahar; „Mila si mi", spjevao I. Sundečič; „Na lipici zeleni", besede Resmanove; četverospevi za ženske glasove: „Slavčku", besede Janž-kove; „Bčelar", iz Razlagove pesmarice; „Na vvsosti hvezdv sviti", basen od Bol. Jablonskeho. Zbori: „Zdravljica", besede Preširnove; „Zdravijca", besede Tomanove; „Kolo", spjevao Gj. Kovačevič; „Zagrebu", spjevao Avg. Šenoa; „Kdo mekkym je", z kosmickveh pisni od J. Nerudv; „Dijaška", besede Volčičeve; „Slovanski brod", besede skladateljeve. Kakor je videti, gradiva je g. skladatelj tu podal mnogo in svojim skladbam podložil ne samo slovenske besede, nego tudi hrvatske in češke. Posebe hvaliti Grbi-čevih skladb ni umestno, kajti ima dosti zaslug na slovenskem glasbenem polji. Vender nam je omenjati, da je bil Grbicev veliki zbor „Slovanski brod" na koncertu meseca novembra m. 1. v ljubljanski čitalnici sprejet izredno ugodno in z nenavadno pohvalo. — „Slovansko Jeko" prodaja g. skladatelj sam. IV. „Čuti v napevih". Uglasbil in neomahljivemu narodnjaku gospodu Ignaciju Gruntarju, c. kr. beležniku, posvetil Josip Kocijančič. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač. 1881. — Poročati nam je o glasbenem delu slovenskega pevca, katerega je božja volja zgodaj, prezgodaj položila Fr. Hlavka: Slovenske mnzikalije. 121 v hladni grob. Kocijančič je slovenskemu svetu znan kot dober skladatelj. V zbirki „Cuti v napevih" so pa zbrani njega najboljši proizvodi, tu so istinito izraženi skladatelja najrahlejši čuti. V svojih izvirnih napevih ima Kocijančič nekaj posebnega, kar človeka takoj zanj pridobi. Omenjamo po priliki njegove „Popotne pesni", ki je v tej zbirki zadnja natisnena. Kratki stavki in odločni, harmonizovanje povse originalno, živ duh in pogum, ki vejeta iz tega napeva, to so prednosti te pesni, ki je že dolgo ljubljenka ljubljanskemu občinstvu. Posebe omenjati je tudi te zbirke predzadnje skladbe, nazvane „Oblačku", ki spričuje, da je Kocijančič popuščal že diletantovstvo. Ta dva napeva se v zbirki posebno odlikujeta, a ostale napeve moramo pohvaliti tudi še za tega delj, ker se posamični glasovi razvijajo naravno ter so prav lehko zloženi. Res je, da Kocijančiča ne smemo ocenjevati niti z umetniškega niti s tega stališča, da so njegove pesni zložene v narodnem duhu. K. je bil samouk, muzika mu je delala sem in tja še težave, a v „Cutih v napevih" vzpel se je više, nego preje kedaj v svojih pesnih, — vse jedno pa mu je bilo tedaj težko vrhu tega paziti še na to, da bi zlagal v narodnem duhu, česar niti komponisti naši, stoječi na višji stopinji glasbene izobraženosti, o svojih kompozicijah, ki še le pridejo na svitlo, ne trde. In sploh je to tudi težko. Kakor je naš narod silno trpel v obče od potujčevanja, tako se je spremenil, potujčil v teku časa tudi našega naroda pravi značaj pevanja, katerega moreš dan danes najti deloma samo še pri najstarših mamicah. To sem zato omenil, ker je neznani poročevalec o ,,Čutih v napevih" v nekem tukajšnjem listu v jedni sapi tako modro trdil, da so K. spevi zloženi v narodnem duhu, a je vender v njih našel sem in tja. kako tujo misel in ker se je predrznil K. i z i š 1 e napeve primerjati z nekimi še n e n a-tisnenimi ter na podlagi take nedovoljene primere Kocijančiču očitati, da je prepisaval. Razen navedenih dveh skladeb obsezajo „Cuti v napevih" še: „Slovo", poluzbor, „Majnik", zbor, „Spoved", zbor, „Vabilo", zbor, „Lahko noč", poluzbor, in ,,Njega ni", zbor. Besede so večinoma Stritarjeve. Vnanja oblika te zbirke je prav lepa, tisk jako razločen. v „Cuti v napevih" dobivajo se po" 1 gld. v „Narodni Tiskarni" v Ljubljani in je čisti dohodek odločen Jurčičevi ustanovi. Blagi namen, v kateri se bode porabil čisti dohodek in res lepe kompozicije, nekatere tudi velike vrednosti, to, nadejamo se, zadostuje, da bodo slovenski pevci in naše čitalnice brzo sezali po tej zbirki.