France Bezlaj
NEKAJ MISLI O ETIMOLOGIJAH
Raziskovanje izvora besed je kočljiva in zahtevna naloga, čeprav pri tem mikavna ne samo za jezikoslovca, ampak tudi za širši krog ljubiteljev.
Besede so v našem spominu povezane v celo verigo sistemov, po besednih družinah, po pomenskih kategorijah, ipo tipih motivacije in po njihovih funikci-jah, po pripadnos'ti družbenim plastem, po stilistični vrednosti in dinamičnosti, da navedem samo nekaj naijibolj regulanniih asociaaijiskih ipoti, ki prihajajo v po-štev. V tej notranji povezavi je že precej vsega tistega, za kar so stari Grki od Homerja in Platona dalje uporabljali termin etymon s prvotnim pomenom »resnica«. Zmote, ki nastajajo v teh asociacijskih sistemih, so za jezikoslovca posebno zanimive in so važno gradivo za psihologijo jezika.
Za izvor besed so se ljudje začeli zanimati prej ka'kor za druge jezikovne sisteme, ki spadajo v področje gramatike. Zveze med besedami najprej v enem in kasneje v različnih jezikih, so radovedneže privlačevale že davno prej, preden so v znanosti dozorele metode raziskovanja. Samo kot stranski produkt se je zraven rodilo jezikoslovje. Na naših tleh zasledimo na primer prvo napisano etimologijo že v kroniki opata Janeza Vetrinjskega za ime Celovec-Klagen-furt. Po njem jo je v petnajstem stoletju povzel papež Aenea Silvio Picolomini,
121
ki je dodal zraven še svojo razlago imena Ljubljana. V osemnajstem stoletju sta se od Slovencev za raziskovanje besed posebno zanimala Popovič in Pohlin. Prvega priznava nemška znanost za duhovnega očeta besedne geografije in modernih lingvističnih atlasov. Pohlinu pa so se naši kulturni zgodovinarji po nepotrebnem posmehovati in nihče ni niti opazil, da je njegova knjiga »Glossarium Slavicum«, ki jo je izdal leta 1892. na Dunaju, prvi poSkus etimološkega slovarja pri Slovanih. V njem najdemo že nökaj presenetljivih metodičnih prijemov. Za njim je nato še Urban Jarnik izdal v Celovcu 1832. svoj »Versuch eines Etymolo-gicons der Slowenischen Mundart«. Vmes so etimologizirali tudi drugi, naj omenim samo Vodnika in Linharta.
Takrat je znanstveno jezikoslovje šele začelo tipati za prvimi zanesljivimi prijemi, ki jih je odkrilo v primerjanju glasovne strukture posameznih jezikov. Vse etimologiziranje je slonelo sprva samo na zvočni podobnosti ter je šele s historično in primerjalno glasoslovno analizo dobilo nekaj trdnejših osnov. Tudi takrat smo bili Slovenci med prvimi, saj smo imeli Miklošiča, ki je že leta 1845 na temeljih nove vede izdal svoje DxRadices linguae slovenicae«, osem-intrideset let kasneje pa svoj slavni (»Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen«. V njegovi dobi so nas imenovali »narod filologov«.
Vendar se je Miklošič prej kakor kdoilkoli drugi v Evropi zavedal, kako malo besed je mogoče etimološko zanesljivo izvajati naravnost iz skupnih osnov indoevropskega prajezika. Po kasnejši Meilletovi cenitvi komaj deset do petnajst odstotkov. Miklošiča je bolj zanimala zgodovina besed, kolikor jim je mogoče slediti pri njihovih potovanjih sikozi prostor in čas, ne pa tisto, v čemer je njegova doba videla bistvo etimologiziranja, namreč iskanja korenov, iz katerih naj bi se vse besede razvile. Utemeljil je znanstvene metode za študij adstrata, izposojenk vseh vrst. iNjegove izsledke je kasneje utrdila in poglobila substitucijSka fonetika, zakonitosti, po katerih posname en jezik glasove, ki jih v določeni razvojni dobi nima v svojem sistemu. Za to področje so klasična tla zgodnji stiki alpskih Slovanov z Bavarci in vrsta temeljnih pogledov v tej smeri raziskovanja se je izoblikovala na slovenskih krajevnih imenih, sprejetih v nemščino.
Etimologija je vedno prehitevala razvoj jezikoslovja in terjala novih teoretičnih razčiščevanj. Preveč jih je, da bi jih mogel vse na kratko navajati. Ob koncu preteklega stoletja se je razmahnila še substratna teorija, študij jezikov- . nih ostankov izginulih narodov, ki so pustili bogate sledove posebno v imenih evropskih rek. Mnogo pozornosti so posvetili tudi otroškemu jeziku, saj ni jezika, v katerem ne bi bilo vrste besed, nastalih po principih otroške tvornosti, ki se je jezikovno mogla uveljaviti samo v veliki pradružbeni družinski skupnosti, čeprav še danes otroci na enak način začenjajo govoriti. Etimologija je razvila tudi smer »Wörter und Sachen«, povezani študij besed s stvarmi. Med njene pionirje spada tudi Slovenec Matija Murko. Dvajseto stoletje pa je posvetilo posebno pozornost psihološko utemeljenim nepravilnostim v glasoslovnem razvoju, tako imenovani ekspresivnosti in eufemizmom, jezikovnemu tabuju, na katerega so najprej postali pozorni v slovanskih jezikih. Vsemu temu se je pridružila še semantika, pomenoslovje, ki kontrolira razvoj besed z razvojem pojmov.
Iz iskanja razvoja besed se je razvila etimologija v raziskovanje strukture izraznega fonda v določenem jeziku. Samo osmešil bi se še, kdor bi se danes lotil izolirane besede ter jo skušal po kakršnihkoli fonetičnih kombinacijah spa-
122
jati s tem ali z drugim korenom. Preiskati je treba areal, na katerem se beseda pojavlja, njeno freikvenco v živem jeziku, zbrati zanjo po možnosti historično dokumentacijo, določiti njeno mesto v pomenski kategoriji, kateri pripada, analizirati njeno semantično vrednost, zraven seveda tudi celoten semantični obseg in njegov razvoj z vsemi doikazilnimi paralelami, nato pa še pretresti vse glaso-slovne in kulturno zgodovinske možnosti, kdaj se je beseda mogla takšna pojaviti v jeziku. Etimologija pri tem niti ni važna, saj se ponavadi pokaže kar sama' od sebe, ko sta človek in celotni problemski sklop dozorela dovolj daleč. 2al pa po Miklošiču ni bilo več Slovenca, ki bi se posvetil sistematičnemu študiju slovenskega izraznega fonda. Miklošičeva spoznanja in ideje je dalje razvijala tuja veda in čeprav je naša jezikoslovna tradicija presenetljivo bogata in vsestranska, se vendarle dahašnji delavec mnogokrat zgrozi, kako malo pozornosti so generacije po Miklošiču posvetile širšim analizam slovenskih besednih družin in pomenskim kategorijam v njihovem celotnem obsegu, kljub temu, da je to malodane edina pot, po kateri je mogoče reševati manj evidentne probleme.
Naj navedem samo en zgovoren primer, kako nevarno je etimološko preiskovati izolirane besede. Dlje kakor sto let kroži v strokovni literaturi o germanskih izposojenkah v slovenščini beseda bula, bul j a .»nadev« z glagoli bulati, buljati, fulati »polniti klobase«, ki naj bi bila izposojena iz srednjevisokonem-škega viiUe »nadev«, viillen »polniti« (Matzenauer, Cizi slova 123; Kranzmayer, Teuthonista XIV 86; Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, 95). Nihče pa se ni zmenil, da so poleg teh v isti pomensiki kategoriji tudi številni primeri z -dl-, npr. budla »nadev v pečenki; koruzni cmoki s slanino«; z nadevom polnjeno koruzno testo«, poleg budelj »nadev, s sesekljanim mesom in jajci opo-tičen kruh« in glagola budlati »polniti, nadevati«. Niti enega primera ne poznamo, da b.i se starovisoko ali srednjevasdko nemški -U- razvil v sloveasko -dl-. Bliže je latinsko botula »drob«, staroitalijanđko abboddire »nacpati z jedjo«, francosko boudin »klobasa« iz ne dovolj pojasnjene osnove bod-, ki je morda s staMšča romanistike ekspresivna (Wartiburg, Französiöhes Etymologisches Wörterbuch I, 420). V slovanskih jezikih najdemo poleg slovenskih primerov še češko moravsko dialektično budik »nadevan svinjski želodec« in budulinek« »z jedjo nacpan otrok«. S stališča slovenščine spadajo te besede po svoji glasovni podobi in raznoterosti v plast predslovanskega, vulgarno latinskega ali ilirskega substrata.
Pri slovenskem pridevniku brhek »postaven, lep, živahen« poleg brdek so mislili včasih, da je izposojena iz srednjevisokonemškega brehan »glänzen« (Miklošič, Etym. Wb. 22; Perušek, JA XXXIV 33; Bernelker, Etym. Wb. I 86). Toda Miklošič je že v dodatkih k svojemu slovarju in v primerjalni slovnici povezal brhek, brdek z bridek. To mnenje je sprejel tudi Ramovž, Hist. gram. II 218. Nihče pa ni pomislil pri tem na nekaj slovenskih glagolov, znanih iz ljudskega jezika, npr. gorenjsko naj ti brkne »naj ti tekne«, živina se obrsne »odebeli«. Te besede še niso zašle v strokovno literaturo, čeprav imajo bližnje sorodstvo v češkem moravsko dialektičnem glagolu brchat'se »okrevati, popravljati se« poleg brsat se, bfesat se, berchat se, v slovaškem brchat'sa, poljsko dialektično wybrachtac siq »spraviti se pokoncu«. Sodeč po glasovnih variacijah, so te besede ekspresivne, vendar nedvomno zahodnoslovanska skupna dediščina in naše brhek je pomensko tako čudovito blizu, da moremo videti v dubleti brdek kvečjemu besedno križanje s pomensko dokaj oddaljeno družino bridek.
123
Pred leti sem se zastonj trudil, da bi našel kakršnokoli razlago za besedo paloba, ki pomeni v goriških Brdih juröka. Nikjer v sosednjih jezikih ni bilo nič podobnega. Šele, ko sem zbral od občine do občine bogato sinonimiko za »Boletus edulis«, mi je veriga oblik palomba, kolomba, golomba, golobaj, golobanja, glibanja, gribanja, gobanja, glivanja, grban, grbanj, grvan, garvan, vrganj itd. pojasnila, kako so se križale med seboj izvedenke iz osnov goba, gliva in grib ter da spada brdska paloba in belokranjsko vrganj, ki se nadaljuje daleč na srbohrvaško ozemlje, v isto besedno družino. Vsaka tvorba posebej je doživljala nato še nove eufemistične spremembe, ddkler je na miselnost ljudi deloval na-birateljski tabu. Ko sem primerjal med seboj bogato ljudsko sinonimiko za rastlino Chelidonium majus, so se imena senodolka, sidolka, cingola, cengalja, ce-duljka, kemenica in podobno s srbohrvaškimi paralelami cingola, cimbola, cin-dola in številnimi drugimi, sama od sebe pokazala za ljudsko etimološke prilagoditve grško-latinskega imena Chelidonium.
Skoraj stoletni presledek v kontinuitete raziskovanja nas postavlja pred mučno dejstvo, da je treba vse slovensko besedno gradivo pretresti še enkrat od kraja po danes veljavnih principih. Celo pri Streklju, ki je napisal zadnjo slovensko etimološko monografijo »iLehnwörterkunde«, govorimo lahko samo o skrbno preiskanih drobcih in duhovitih domislicah, ne pa o sistematičnem delu. V dvajsetem stoletju smo daleč zaostali za evropskim povprečjem. Nimamo še celotnih analiz romanskega in germanskega adstrata v slovenščini. Letošnji poskus Berlinčanke Striedter-Tempsove »Deutsche Lehnwörter im Sloveni-schen« nas metodično in slavistično ne zadovolji. Tuji avtorji vedno raje pose-gaj'0 ipo islovensikem gradivu, isaj ipastalja izaradi svoje zamemarijenosti prava »zlata jama«, iz katere lahko črpaš po mili volji in skoraj ni mogoče, da ne bi našel česa novega. Ne morejo pa opaziti vsega. Zanje je na primer ura izposojeno iz nemškega die Uhr. Vendar velja to samo za pomen »horologium«. Nemške izposojenke so pri nas praviloma dolgo padajoče poudarjene in res je ura tako intonirana v vseh narečjih, ki še dobro razlikujejo naglas. Toda ura v vseh drugih pomenih »čas, nevihta« je rastoče poudarjena in se tudi pomensko razvojno krije z romanskim razvojem iz latinskega hora. To mora biti izposojeno naravnost iz romanščine. Slovenski izrazni fond lahko do kraja in sistematično raziščemo samo sami. Kar se je dalo mimogrede in brez naporov opraviti, je bilo že zdavnaj opravljeno. Korekture in dopolnila pa odpirajo nove, neznane svetove.
Slovenski izrazni fond je nenavadno bogat. S stališča slavistike je arhaičen. V vsakem narečju se je ohranilo nekaj izrednih starin. Ce pa vse skupaj seštejemo, je tega toliko, kot nikjer drugje pri drugih slovanskih narodih. Dolga stoletja se je vsaka poikrajina razvijala po svoje, brez tesnejše povezave z drugimi, in to je pustilo v jeziku globoke sledove. Ker je bila pri tem slovenščina jezik ene same socialne plasti prebivalstva, je neverjetno dolgo ohranila značilne poteze specifične tipičnosti. Kmečki jezik je bil vedno konkreten in nenavadno točen v ostrih pomenskih distinkcijah. Zato je izredno pestra in bogata naša ljudska geografs/ka in poljedelska terminologija s konstan-tnimi podedovanimi pomeni. Za naše ozebnik »kamin« so edine paralele cerkvenoslovansko (zeNbon) »raztrgam« in rusko dialektično zjabra »globel s strmimi robovi«. ' Za naše znubelj je edino sorodstvo staro rusko znyit »peč« itd. Starine se ohranijo samo v obrobnih predelih s konservativnimi življenj^Skimi pogoji.
124
Smo pa tudi edino ozemlje v Evropi, kjer se stikajo vse tri največje jezikovne sfere, slovanska, romanska in germanska. Tisoč let so vplivale druga na drugo. Ce bi kdo zbral ne samo vse iziposojenke, ampak tudi vse kalke, fraze in miselne zveze, ki smo jih Slovenci prevzeli iz romanske ali iz germanske sfere, ne bi napisal samo velik del naše kulturne zgodovine, ampak bi bili rezultati dragoceno odkritje tudi za romanistiko in za germanistiko. Vse to spada k modernemu pojmovanju etimološkega raziskovanja. Poleg tega smo naseljeni na geografskem vozlu, na važnem sečišču prostranih bazenov: mediteranskega, alpsko srednjeevropskega, panonskega in balkanskega. Vsak je razvil svoje posebne miselne strukture, ki segajo v slovenščino in se na našem ozemlju prepletajo med seboj. Za jezikovno paleontologijo, za študij substratnih elementov, pa ni naše ozemlje nič manj zanimivo kakor centralne Alipe, Pireneji, Karpati in otoki v Mediteranu. Vse to pa še pričakuje svojih sistematikov.
Moderen etimolog je vsaj nekoliko okužen od idej strukturalizma in ne razmišlja samo o podrobnostih, ampak tudi o celoti. Stratigrafija jezika, razvrščanje gradiva po plasteh, ki so ga zanesle v jezik, je tudi nekakšen prerez skozi njegovo zgodovino. Še bolj popolno sliko dobimo, če pritegnemo k analizam tudi imenoslovje. Iz geografskih imen vseh vrst se da rekonstruirati proces kolonizacije ozemlja, etimologije imen zaokrožijo statigrafski prerez, ker besede vendarle popotujejo, imena pa ostanejo na kraju, kjer so bila nekoč dana.
Seveda zahtevajo imenske etimologije še več previdnosti kakor besedne, ker nam pri imenih največkrat manjka semantično vodilo. Ce se neka vas imenuje na primer Pekre, bomo sicer našli v Pleteršniku tudi apelativ pekre poleg petre iz skupno slovanskega p^tro, vendar je ime komaj mogoče razložiti iz tega apelativa. Oblika pekre je mlada dialektična disimilacija kakor knalo poleg tnalo, in če si ogledamo vsa takšna imena v akuzativu množine tipa Doslovce, Bate, Braslovče, gre pri njih vedno za nekdanja stanovniška imena. Zato je laže suponirati praslovanski pridevnik peicrß ^»lep«, soroden z latinskim pulcher. Ime je nastalo torej iz zveze: grem v Pekrq = »grem v Lepotce«. Takšna imena se najdejo tudi drugod pri Slovanih in na pretek je primerov, da so se v imenih ohranile stare besede, ki so v živem jeziku odmrle. Saj imamo na primer Drež-nica iz staroslovanskega drqzga »gozd« ali Utik iz starega lutik »vrsta porasta« in še mnogo podobnih.
Raziskovanje izraznega fonda je torej obširno in zapleteno področje, ki ga ni lahko v celoti obvladati. -Nikoli se ni mogoče zanesti na to, kar je bilo že nekoč opravljenega. Razen Miklošiča, ki je imel čudovito intuicijo in je bil na vse strani enako razgledan in oprezen, ni bilo pri nas niti enega etimologa, na katerega trditve bi se dalo brez kontrole zanesti. Niti Strekelj, ki se je največ ukvarjal z adstratom, se ni zavedal praktičnega pravila, da beseda z bogato pomensko vsebino ne more biti izposojenka. Tuje besede so sprejete vedno v enem samem, konkretno določenem pomenu, tudi če so jih v izhodnem jeziku imele celo vrsto. Vedno bolj obsežni in podrobni slovanski slovarji vseh vrst nudijo še mnogo paralel za besede, ki so se zdele v slovenščini popolnoma izolirane.
Pri vseh Slovanih se leksikologija v zadnjem desetletj'U krepko razvija. Povsod se zavedajo, da so veliko izamudili. Tuidi pri nas ji začenjamo posvečati vedno več pozornosti in počasi se množe tudi vrste delavcev, čeprav je grozilo, da bodo popolnoma izumrli.
125