24 Ckian	_ _ _ ____Kritika
Hrtcip m	scenarij: Mlehel Devlll«, po romanu Glues-a Perraulta
' 31	režija: Mlehel Devllle
(Dossier 51)	kamera: Claude Lecomte
glasba: Franc Schüben (Jean Schwartz)
igrajo: Roger PlBnchon, Francoise Lugagne, Francols Marthouret, Anna
Prucnal. Didier Sauvegraln proizvodnja: Philippe Dussari (Elefllm) Sociale Francal» de Produdlon Paria, Maran Film, München, Francija-Nemfilja, 1978
yu distribucija: Vesna Ulm, Ljubljana
Ni prvič, da je psihoanaliza uporabljena za vpeljavo razpleta zgodbe, in tudi ni prvič, da je to storjeno na aboten način. Film nas najprej dobro uro pita s podatki, ki vsakemu oslu že po desetih- minutah razkrijejo, kar nam potem v velikem slogu razodenejo "specialisti psihološke službe" — povrh pa je še moralističen: človek zve, da je pankrt in napravi samomor. Moralizem je sumljiv, dvojen; na eni strani "nI lepo" manipulirati s človekom, ker ga to lahko "razbije", na drugi strani pa mora biti nekaj narobe tudi s tem, da si pankrt (in kakor razodenejo psihologi, celo homoseksualec), če te to pretrese do samomora. Nekaj je tu nedvomno narobe, toda to ni (kakor implicira film) samo dejstvo, temveč reakcija na to dejstvo, reakcija okolja, ki šele radikalizira dejstvo in ki je Individualna reakcija le njen odmev.
Psihoanaliza je torej tu (že spet) zlorabljena, reducirana na iskanje realnosti "izza" simptomov, zanemarjena pa z aspekta simptomatske realnosti, torej kritične refleksije. Zlorabljena je ne le v kontekstu bolj ali manj "znanstvenofantastične" fabule, marveč so jo zlorabili tudi avtorji filma. In to ni edino mesto reduciranja v tem filmu. Redukcija je zanj konstitutivna v zasnovi.
Gre seveda za vlogo kamere, ki skuša biti "subjektivna", se pravi, kar vidimo na platnu, naj bi gledali skozi oči posamezne osebe. To je zanimiv eksperiment, toda tvegan. Pogled namreč nikoli ni Identičen s filmskim kadriranjem; vse preveč je gibljiv, nestabilen, s spremenljivim ritmom In periferno občutljivostjo, ki presega iztegnjeni kot. Gibanje kamere pa je skladno, ritmično, gladko, brez trzljajev. Iluzija pogleda je torej slaba, mehanična, v najboljšem primeru spominja na pogled robota. Učinek je resda nenavaden, a docela neustrezen.
Bistveno obeležje tega filma je paranoia: dogajanje spremlja nevidna vohunska organizacija, ki zajema praktično vsakogar; kdor še ni vohun, je potencialni kandidat in ga je treba pridobiti. {Tako številko 51.) Seveda je tudi to redukcija: paranoja je inherentna institucionalizirani družbi, opazovani in opazovalec sla dva vidika istega subjekta; Veliki Brat je vselej že Internaliziran, dejstvujoč v simbolnem kot Cenzor. Film pa je tu igfal na simbolični učinek in izgubil.
Bogdan Lešnik
r w
4
1