___    384___
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.):
92.
Kako hočemo najti prvo domovino naših žitaric.
Divjakinje naših kulturnih bilin so morale imeti svojo prvotno  domovino,  kjer jih je  človek našel in
začel vzgajati. No kje je ta domovina, kje so naše kulturne biline, a vzlasti naše žitarice divje rasle? Kolikor je to vprašanje zanimivo, toliko je težko odgovora mu dobiti. Tudi še početkom devetnajstega stoletja je bila domovina malo ne vseh kulturnih bilin popolnoma nepoznata. Linne ni iskal domovine kulturnim bilinam, in kar so drugi botaniki o tem navajali, bilo je krivo, a pogosto tudi nejasno. To neznanje je opisal 1807.1. Humboldt takole: „Rod in prva domovina koristnih bilin, katere človeka spremljajo od najstarejših časov, popolnoma je človeku nepoznata, kakor je nepoznata tudi domovina domačih živalij. Mi ne znamo, kateri kraj je dal pšenico, ječmen, oves in rež. Banane, koruze, koruna tudi niso našli še nikjer divjih." No v novejšem času se je obrnilo tudi v tem, in dandanes se uže večini kulturnih bilin zna za domovino, in mnogim so našli tudi divje praroditelje.
Oni potje, po katerih so prišli na sled domovini pojedinih kulturnih bilin, vrlo so zanimivi. Pokazujejo nam, kako za slična raziskovanja morajo vse znanosti v pomoč priteči, da nas k istini pripeljejo. Prvo besedo ima tu sama botanika, a kar nam ona nejasnega ostavlja, imajo nam popolniti arhajalogija in paleontologija, povest in jezikoslovje.
Botaniška raziskovanja imajo nam ustanoviti, v katerem kraju rasto divje pojedine kulturne biline. To je zelo težaven posel. Znamo, da divjak ali divjakinja ni podobna nikdar popolnoma vzgojenej bilini. Poglavitna razlika vedno je v onih delih, radi katerih bilino vzgajamo. Uže naprej moremo reči, da so plodovi divjega sadnega drevja drobnejši in slabejšega okusa, da imajo divje žitarice drobnejše zrno, in divji tabak ožje perje. Pa kedar najdemo divjo vrsto v katerem kraju, nismo še gotovi, da jej je tu tudi domovina. Biline se morejo namreč v kratkem času daleč po svetu razseliti. Botanik mora v vsakem takem slučaju vse okolnosti preučiti, ter se mora prepričati, ali ni tu bilina samo podivjala, ali se ni še le v novejšem času doselila, ali ne raste še kje drugej divja, ali se slaga z obličjem ostalega bilinskega sveta v dotičnem kraju, in kedar je vse to vestno preučil, potem še le more določiti, ali jej je to res prava domovina.
Arhajalogija in paleontologija nam podajate več potov z davne prešlosti vrlo važnih podatkov o domovini nekaterih kulturnih bilin. V grobovih starih Egi-petcev nahajamo pogosto plodove in semena kulturnih bilin, ali jih vidimo naslikane na piramidah. Ni dvojbe, da se te dogajajo več potov prevare, katere nas morejo lehko na krivo pot zavesti. Ljudje skrivajo v grobove razne predmate, da jih potem morejo tem laglje in draže prodati. Tako prevaro so mogli lehko odkriti, kedar so Arabci v grobove k mumijam skrili koruznega zrnja; niso namreč pomislili, prav za prav niso vedeli, da je koruza še le v novejšem času z Amerike pripeljana bila. Pred petdesetimi leti je dobil grof Stern-
berg v Prago pšenice z egipetskih grobov, ki mu je kalila. O tej pšenici se je mnogo govorilo, no dandanes sodijo, da je tudi to bila navadna goljufija, ker so pozneje mnogo zrn z egipetskih grobov posejali, pa ne eno ni kalilo. V grobovih starih Peruvancev in Mehikancev so našli tudi mnogo, katero kulturno bilino, in koliko bilin so nam ohranile stavbe na kolji, omenili smo tudi.
Tudi povest starih narodov zna nam kedaj razjasniti vprašanje o rodu pojedinih kulturnih bilin. V prvej vrsti najzanimivejša je za nas povest kitajskega cesarstva, kjer je prastara kultura vzgojila mnogo naših koristnih bilin. Nova raziskovanja so pokazala, kako je tudi povest več potov prirodoslovca zavela na krivo pot Grški in rimski povestničarji so jako radi zapisovali glasove o domovini kulturnih bilin, in v njihove vesti se je verovalo vse do nedavnaj, dokler se ni dokazalo, da so krive. Grki in Rimci so imenovali breskvo perzijansko jabolko, ker so jo s Perzije dobili, in se je vse do nedavnaj mislilo, da jej je Perzija domovina, dokler se ni dokazalo, da je s Kitaja prišla. In takih primerov je mnogo. Najstarejše vesti o domovini koruze so bile gotovo vse skrivljene in zmišljene, in takih slučajev je več v povesti.
Naposled mora nam še tudi jezikoslovje na pomoč priteči, kedar iščemo domovine kulturnim bilinam. Narodna imena nam pogosto pokazujejo, kako dolgo človek bilino vzgaja in od kodi jo je prejel. Jezikoslovci so nas poučili o sorodstvu naših jezikov, in njihova raziskovanja pripeljejo nas več potov tudi v domovino kulturnih bilin. V Aziji je živelo v prastarej dobi močno in kulturno pleme; bili so to Arijci. Pred 4500 leti so se začeli zahodni Arijci v Evropo seliti. Jezikoslovna raziskovanja so dokazala, da so vsi naši evropski jeziki razen baskijskega, finskega, turškega in mad-jarskega, razvili se z jezikov zahodnih Arijcev. Vzhodni Arijci pa so se počeli pred 3500 leti seliti v Indijo, na Javo in Cejlon, in tu so nastali današnji jeziki, kateri izhajajo s sanskrta vzhodvih Arijcev. Ako tedaj naši jeziki katero kulturno bilino z istim imenom na-zivajo, pa je to ime sanskrtske korenine, ondaj znamo, kje nam je iskati zibeli samej bilini.
Vidimo, da to ni tako lahek in jednostaven posel oslediti domovino kulturnih bilin. Od kar so začeli bi-line vzgajati, prešlo je na stotine let, in v tem dolgem času so se zbrisali mnogi sledovi, kateri bi nas brez velike težave koj na pravo pot pripeljali. Spremenile so se biline, spremenili so se narodi in njihovi jeziki, in če ne bi človeku vse znanosti na pomoč priskočile, težko bi kedaj do istine so dokopal. Z neumornim trudom razsvetljenih glav se napredovale v veliko vse znanosti. Dandanes ste nam Kaldejska in Egipet bolje poznata, kakor sta bila pred 2000 leti Grkom in Rimcem. Dandanes izpravljajo učenjaki pogreške Herodotove. Botaniki zopet, ki so preučili bilinstvo Grške in Italije, odkrivajo in izpravljajo zmote in nedostatke v spisih Teofrasta,  Dioskirida in  Plinija.  Početkom tega sto-
letja se je mislilo, da nikdar ne bolo prišli na sled domovini kulturnih bilin, ali dandanes jih je uže malo, katerim ne bi domovine vedeli. In to je vrlo velika pridobitev, ker znamo, da nas vsaka kulturna bilina vodi kakor daljna luč v temno prešlost človeške kulture.
------    385    ------