S. KOSOVEL: KAM NAJ GRE? - F. KLEINMAYR: PRIRODA V BOGOSL. IN BAJESL. PRVOTNEGA ČLOVEKA 187 Pariška konferenca je to zgodovinsko, jezikovno in narodnostno prezanimivo Ka= nalsko podolje odkazalo Italiji. Ako ostane pod varstvom zakonov, ki prebivalstvu za* jamči politično, gospodarsko in kulturno svo* hodo,-skoro preneha preširno ponemčevanje potom vsiljenih šol in uradnikov ter Kanalsko podolje pod novimi gospodarji ohrani ne le svoj slovenski starodavni značaj, marveč v dogledni dobi prevlada nemščino. Lažje bo Italiji poromaniti Kanalsko podolje, ker je močno razjedeno po trenju dveh plemen, med katerima so še vidni sledovi nekdanjega furlanskega, četudi le redko in le par stoletij naseljenega plemena. Na teh narodnostno negotovih tleh bi se pač ob polni svobodi kmalu pokazalo, da gre ozemlje onemu plemenu, ki se na njem plodnejše in boljše razvija.*) *) Pripomniti bi si usojali, da Kanalsko podolje vsled močnih nalivov in povodenj, povzročenih vsled nesmisel­ nega izsekovanja gozdov, leto za letom izgubiva na plodni zemlji, in je prebivalstvo prisiljeno izseljevati se,'tako da njegovo število od leta do leta pada. — Op. ured. STANO KOSOVEL : KAM NAJ GRE? Sama. Gospodar preklinja, togoti se gospodinja, kam naj gre? iz zemljé temine črne, da resnico jim odgrne, zbriše zla z roko bledo, z roko velo njeno mlado; vroče čelo, kjer gori Nikdar videla denarja ni, in zdaj naj odgovarja in povej greh, ki ji teži ramena, da jo oprosti bremena vseh gorja. plamen vzvišene resnice s svitom večne plamenice, kjer žare kam izginili so zlati ? Ah, da znala njena mati, kak dolže Toda od nikoder ni je, da ji madež ta izmije, razjasni, njene prošnje nespolnjene, čiste, do Boga iskrene kakor dne jo sramotnega dejanja, bi zbudila se iz spanja in prišla da jo brani in neguje in pred tujci obvaruje, pogladi žarka luč v obzorju jasnem ob veselja petju glasnem, — kam naj gre ?... FERDO KLEINMAYR: PRIRODA V BOGOSLUŽJU IN BAJESLOVJU PRVOTNEGA ČLOVEKA II. Rastlina v bogočastju in bajeslovju. /^\NA čudežna sila pretvarjanja biva po mnenju prvotnega človeka tudi v rastlinah; ona vseobča duša prehaja tudi vanje in iz njih. Tudi rastlina se more tedaj pretvoriti v drugo bitje, bitje, ki je napol rastlina in napol človek, ali pa napol rastlina napol žival. Primitivcu se to ne zdi prav nič neverjetno, temveč povsem možno. Zato obožuje silo pretvarjanja tudi v rastlini. In tako se ne smemo čuditi, ako nam kulturna zgodovina ali pa moderna etnografija pripo* ) Dr. J. Gruden: »Zgodovina slovenskega naroda-1 I. zv< vedujeta o rastlinah, ki jih obožujejo, »molijo« plemena. Od tega ni niti toliko časa preteklo, niti med kulturnimi narodi. O Slovencih beremo, da so Kobaridci na Tolminskem še leta 1331. častili neko sveto drevo ob svetem studencu.*) Da je bilo to drevo gotovo lipa, o tem ni dvoma, ker so si Slovenci že od nekdaj izbrali lipo za svoje sveto drevo (»lipov bog«), ker se je odlikovala pač po svoji rasti, dolgožitju, dišavi itd. Jedro rastlinskega kulta, krog katerega se osredotočuje oboževanje rastline, je namreč 188 FERDO KLEINMAYR : PRIRODA V BOGOSLUŽJU IN BAJESLOVJU PRVOTNEGA ČLOVEKA vera v drevo življenja. Če se le količkaj seznanimo s starobabilonskim, iran* skim, grškim, indijskim, židovskim, germans skim bajeslovjem, srečamo v bajki o stvarc jenju sveta vedno neko »sveto drevo«. To »sveto drevo« pa ne nastopa nikoli samo, temveč stoji vedno v bližini izvirka življenja, v bližini »žive vode«, in med koreninami drevesa, ali pa v njegovih vejah je vedno kača, oziroma zmaj. To sveto drevo stoji v prasvetu, v deželi pradedov, kamor se bo vrnil nekoč človek. Od tega bajeslovnega drevesa je prešel prvotni človek potem k drevesu bogoslužja, t. j. k drevesu, ki raste na tej zemlji in je oboževanja vredno. Gozdovi so bili naj sta« rejša svetišča človeštva. O Slovencih vemo, da prvotno niso imeli zidanih svetišč, temveč so »darovali bogovom« v gozdih pod »svetim drevesom«. Isto je bilo med drugimi plemeni. In umetniško ostro izšolano oko bo še danes spoznalo v grških tempeljskih stavbah njihov izvor, ker veličastna stebrišča, ki jih obda* jajo, niso drugega negoli v kamnu izražena drevesna debla. Steber — drevo! Vsako drevo seveda ni postalo »sveto«, kakor tudi vsakojaka žival ne. Prvotni človek je kajpada izbiral med drevesi po posebnih znakih, po rasti, starosti, obliki. Izbralo si je to in ono pleme drevo za praočaka svojega rodu, za svoj »totem«. In zopet si moramo priklicati mi Slovenci v spomin ono čudovito čuvstvo, ki nas kljubu tisočletni kulturi nav* daj a, ko stojimo košati stoletni lipi nasproti. Mi vidimo v lipi nekaj več negoli drugi narodi. Kaj je ta »več«? Zdaj pravimo, da je to »simbol«. A kaj je bil našim pradedom, ki o simbolih še niso ničesar slišali? Globoko noter v krščanske čase, skozi ves srednji vek se je morala boriti krščanska cerkev proti častenju dreves, oziroma dre* vesnih duhov, ki jih je prvotni človek s posebno vnemo ljubil. Povsem se ta drevesni kult še do danes ni dal zatreti. Z idejo drevesa smrti in življenja je prvotni človek tesno združil idejo o čudotvornem zelišču. Rastlinstvo je bogata živiljska zaloga, a hkrati je prva lekarna človeštva. Stara čarovniška vera in zdravilska veda hodita roka v roki pri spoznavanju zdravilnih in zdravju škodljivih, strupenih rastlin. Marši* katera rastlina je izborno služila čarovništvu potom svojih obojnih lastnosti. Užlvana na ta ali oni način je omamila živce, navidezno prestavljala človeka v povsem drugačen svet, »pretvarjala« ga. Tako n. pr. tobak in iz raznih rastlin pridobljene opojne pijače, ki so bile nekoč sredstva starega čarovniškega bogo* častja, a so danes prozajično dovolj — končale v krčmi. Druge rastline je prvotni človek zopet oboževal, ker so imele zanj nekaj skrivnost* nega na sebi. Ali jim ni vedel za seme, ali jim — zajedalkam — ni našel korenin. Med Slovenci je igrala in igra praprot še vedno odlično ulogo. Praprot je bila posvečena Perunu naših pradedov. Zataknjena za pod* boji duri je varovala hišo Perunove strele. Bistvo tega častenja leži, po Juliusu Hartu, v veri v neko vsemogočno čarovniško rastlino, ki najčesteje izraste iz človeške, živalske ali božje krvi. Primerjaj bajko o »Zlatorogu«, iz čegar krvi so izrasle čudotvorne rože. Imamo med kulturnimi narodi še nekaj spominov na to oboževanje rastlin. Cvetice, ki še dandanes sadimo na grobove preminulih, imajo prvotni pomen živo spominjati na tesno vez med umrlim človekom in rastlinstvom. Naš »mlaj«, naše »božično drevesce« z obe* šenimi darovi spominjajo še danes na dre* vesni kult prvotnega človeštva. ❖ * * III. Kamen v bogočastju in bajeslovju. Zakaj je človek pričel oboževati kamen, da se najbolje dokazati, in sicer zopet na podlagi modernega domnevanja, da človek ni oboževal prirodne predmete same ob sebi, temveč ono domnevno silo pretvarjanja, ki se pojavlja v njih. Kolikor nam more kulturna zgodovina povedati, je bilo prvo orodje in orožje človeka izdelano iz kamena. Mislimo si le takega prvotnega človeka, ki si n. pr. izdeluje kame* nito kladvo, ter za to določeni kamen tolče in bije z drugim, ali pa ga brusi ob drugem kamenu. Kamen se pri tem ugreje, iz kamena skoči iskra. In začuden primitivec zasledi v kamenu nenadoma dvoje različnih duš: eno kamensko in eno ognjeno, v katero se je pretvorila prva. In s tem je podana osnovna ideja šamanistične, fetišistične pravere o simbijazi ali dvobistvenosti ter o sposobnosti pretvarjati se. Pri tem pa še ne konča. Človek je kamen prenaredil v orodje ali orožje. Zdaj PERDO KLEINMAYR: PRIRODA V BOGOSLUŽJU IN BAJESLOVJU PRVOTNEGA ČLOVEKA mu ta kamen ni več kamen, temveč nekaj povsem drugega, kar ima čisto drugačne, nove moči in lastnosti. Človek je podal kamenu z obdelovanjem novo dušo, 1'ako je začel človek oboževati kamen, namreč obdelan kamen. V paleolitičrii dobj, t. j. v najstarejši kameniti dobi, ko je človek kamen le surovo obtesal, najdemo le sledove kamenega kulla. Ta kult pa se visoko dvigne v neolitični dobi, t. j. v poznejši dobi, ko je človek jel kamen tudi brusiti. Obdelovanje kamena in častenje istega hodita toraj vzpo= redno pot. Doba kamene kulture (kamena doba) je hkrati doba kamenega kulta. Ta kult se je visoko razvil, vedel je človeka do kamene umetnosti. Kamen postane oltar, postane »sveti« kamen, v katèrèm biva neko božanstvo, ki mu je treba darovati. Seveda poštaPČ to le s tem, da poda človek kamenu neko gotovo obliko, ali da vsaj vreže vanj neko znamenje, nek obris, neko sliko, ter ga s tem razlikuje od drugih kamenov. To vrisavanje v kamen se razvija in napreduje postopno skozi tisoč« letja, dokler ne zadobi kamen slednjič člo* veške poteze ter postane kip. Eno pa je gotovo, namreč da s kamenim kultom vprvič nastopa svečeniški stan, svečeništvo. Vsepovsod, kjer se ta kult razvija, srečamo naravnost razkoš« nost v daritvah za umrlimi. Animizem, vera v čarovništvo, fetišizem, šamanizem obvladajo povsem človeški rod. In v tej dobi opazujemo, kako skrbno si človek izbira »sveti kraj«. Sveto mesto označa pričujočost svetega drevesa, svetega kamna in svetega izvirka. To so trije znaki, ki so skoro nerazdružljivi. V Evropi, osobito v severnem delu Evrope najdemo že zgodaj visoko razvit kult kamena. Izraža se ta kult v tem, da je takratni Evro« pejec postavljal veliko kamenje v posebnem redu. To postavljanje kamenov označamo z besedama »megalitična kultura^« (kultura veli« kih kamenov). Ta kultura se izraža, v treh oblikah, in sicer se zovejo take kamene skupine: a) menhirji ali bautakameni, (dolgi kameni); b) kromlehi, (krogli kameni); e) dolme ali kamene mize, (gomile). Tu sem se pridružujejo umetno nanešeni griči, nasipi in grmade, ki jih je človek tudi stavljal. , Menhirji (men = kamen, hir — dolg; kelt« sko) so sirovo obklesani kameni od 2 do 9 metrov, včasih celo do 24 metrov visoki, ki jih je takràfho ljudstvo često privleklo z oddaljenih gor tčf jih postavilo navpično v gotovem redu, navadno v ravnih vrstah raz« vrščene v velikem številu. Pri Carnaeu na Francoskem stoji še danes krog JOGO merthir« jčv. Razvrščeni so od vzhoda do zahoda v deveterih do trinajsterih vrstah, širokih 300 metrov in dolgih 4000 metrov. Pomislimo le ogromno delo, ki ga je opravilo tedanje ljud« stvo s svojim okornim orodjem, da je te kam€fie odlomilo od skale, obklesalo, pre« peljalo in postavilo na odbranem mestu, pa moramo sklepati f?a močno vefsko idejo, H ga je tedaj obvladala. Stopnja naprej od menhirjev so kromlehi (krom = okrogel, leh = kamen; keltsko). Kromlehi so v koncentričnih krogih razpon stavljeni kameni. Osrednji, najožji kro>g; je= obstojal iz štirioglatih kamenov, na katere so> bili povprek položeni v vodoravni legi po« dolgasti kameni. Tako je bila ta osrednja stavba, je bil ta najožji krog že podoben nekakemu stebrišču. Sredi njega je stal oltarni kamen, namenjen daritvam. Najlepši ostanek takega kromleha najdemo še danes severno Stratforda v nižini Salisbury na Angleškem. Zove se Stonehenge (Steingehange) in kaže posamezne navpične kamene do 7 metrov višine. Deloma so se posamezni kameni pre« vrnili, vendar je oblika tega »svetišča pod milim nebom« še danes prav očividna. Krog vnanjih kamenov meri v premeru 88 metrov. V sredini leži 4 metre dolg oltarni kamen. Krog njega se vrste v obliki podkve po 2 metra, visoki kameni. Krog teh je sledil polukrog: mogočnih triolitov, t. j, trokamenov, sestav« Ijenih iz dveh po 5^—6 metrov visokih nav« pičnih kamenov, ki sta nosila na temenu podolgast vodoraven kamen. Triolit, oltar« nemu kamenu naproti stoječ meri 7 metrov višine. Ta drugi krog je objemal krog po 2 metra visokih menhirov in tega zopet krog 4 M» metre visokih stebrastih, štirivoglatih kamenov, ki so skoz in skoz nosili na temenu vodoravne povprečne kamene. Tako je izgle« dalo to primitivno svetišče iz dobe kamenega bogočastja. Dolme (gomile) srečamo izvzemši Avstra« lije po vsej naši zemlji. Njihova oblika je priprosta. Na enem, dveh ali več navpičnih kamenih leži orjaška kamenita plošča. Vse skupaj ti napravi vtis kamenite mize. Te 190 FERDO KFEINMAYR: PRIRODA V BOGOSLUŽJU IN BAJESLOVJU PRVOTNEGA ČLOVEKA gomile so postavljene večinoma na vrhu gričev, dobro vidne iz ravnine. Deloma so še pokrite z naneseno zemljo, deloma je izpral dež zemljo in stoje gole. Če vprašamo po pomenu teh dolm, je edini stvarni odgovor, da so to grobovi, kameniti grobovi, in sicer nekdanjih junakov in prvakov plemena. Za to govori že dejstvo, da so neka­ tere teh dolm prave pravcate kamenite sobice, ki jim celo vhod zapira kamenita plošča. Ni izključeno pa, da so se na kamenitih ploščah dolm vršili tudi »sveti« obredi, daritve, sve; čanosti, in krog dolm ljudska zborovanja. Grob junakov in prvakov plemena je bil pač »svet kraj«. Pozno not v krščansko dobo se je morala cerkev boriti proti žrtvovanju na takih gomilah, znamenje pač, kako globoko je bil kult kamena vkoreninjen v ljudstvu. In povsem še vedno ni prešel. Še danes se živo spominjam, kako me je star kmet iz Brnce v Beljaškem okraju na Koroškem nekoč peljal na vrhunec sredi svojega gozda ter mi tam z veliko spoštljivostjo pokazal »križan kamen«, pod katerim je domneval, da je zakopan zaklad, ki ga pa nismo našli. Kaj pa naša narodna pravljica? Tudi ona pozna »steklene gore«, gomile in kamenite mize. Spomnimo se le na kralja Matjaža, ki spi pod dvema nadenj poveznjenima gorama ob kameniti mizi. In kamenita miza pod lipo naših narodnih pesmi? Ni li tu reminiscenca (spomin) na dobo kamenega kulta? Nekoč sem preživel par tednov na Banjški planoti pri Kanalu na Goriškem. Na tej pia* noti se dviga več vršičkov. Večinoma so okrogli in obrasli. Eden pa, obrnjen proti Batam v dolini kaže na slemenu oster, skalovit greben. Skale stoje navpično, tuintam leži kakšna prav slučajno počez. Ljudstvo imenuje ta greben — gomila. In če prav presodimo te gomile ali doline, moramo najti v njih že osnutek piramid, onih umetnih skalnatih grobov egiptovskih kraljev — faraonov. Kromlehi so bili prastara svetišča, zgrajena — kakor rečeno — v objemajočih se (kom centričnih) krogih. Očrt, oziroma tloris teh svetišč, označen s piko obdano z enim ali več krogov, je nosil prvotni človek na raznem, posebno naprsnem kinču prav rad s seboj. Bil mu je »totem«, nekak »škapuljr«. Ta očrt pa je vrisal prvotni človek tudi na mejne kamene svojega sela, v svojo posodo, orodje itd. Babilonec je nosil iz opeke narejene ploš* čice kot »amulet« krog vratu. Tudi pri Kana= nejcih, Feničanih, Sircih in Hebrejcih pred Mozesom igra »sveti kamen« veliko ulogo. In tudi pri Hebrejcih po Mozesu je imel dragulj v prsnem ščitu velikega duhovna svoj pomen, obrezovanje novorojenčka pa se je vršilo s kamenitim nožem, dolgo potem, ko je bilo železo in jeklo že znano, kakor so se poganske klavne daritve vršile edinole s' kamenitim nožem. Toliko je danes jasno, da je prvotni človek koncem megalitične dobe pričel zapuščati vero v čarovništvo ter se jel obračati k obo= ževanju zvezd in solnca. Pričel je obhajati kres z raznimi krvavimi žrtvami. En sam dokaz, in sicer iz načina, kako je bil stavljen kromleh pri Stonehengu, ki šteje krog 1680 let starosti že pred Kristusovim rojstvom. Iznad oltarnega kamena tega svetišča je videl tedanji svečenik o kresu izhajati solnce naravnost nad osamljenim kamenom (men; hirjem), ki je stal in stoji še danes prilično 70 metrov izven kroga svetiščnih kamenov. To je dejstvo, ki se more še danes kontro; lirati, in ki dokazuje, da oni osamljeni kamen ni bil postavljen brezmiselno tjakaj. Kult kamena se je še do danes ohranil v eni izmed najstrožjih monoteističnih (eno; božnih) ver, v mohamedanski veri namreč. To je kult Hadžarja, izpodnebnega kamena, ki ga hranijo v Kaabi v Meki. Zdi se proti; slovje, ali kdor umeje ljudsko dušo, njen konservatizem in zna upoštevati kompromis, ki so ga morali sklepati najčistejši duhovi s tradicijo, bo umeval tudi ta ostanek prasta; rega kulta v novi religiji in ga opravičil. Dolgo pa je životarila vera prvotnega člo; veka v zdravilno moč kamena. Spomnimo se le na »kamen modrosti«, ki so ga še v srednjem veku iskali alhimisti, in ki ga še danes — bodi rečeno brez ironije — nismo našli. (Konec prihodnjič)