Arhivi 29 (2006) št. 2, str. 225–234 Članki in razprave 225 Članki in razprave 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 929 Aškerc A. 930.25(497.4 Ljubljana):929 Aškerc A. Prejeto: 10. 10. 2006 Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar TATJANA ŠENK arhivska svetovalka Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, SI–1000 Ljubljana e-pošta: tatjana.senk@zal-lj.si IZVLEČEK Anton Aškerc je prvi slovenski poklicni arhivar. Delo mestnega arhivarja v Ljubljani je opravljal od julja 1898 do smrti, leta 1912. Z njim se je na magistratu začelo obdobje rednega, sistematičnega arhivskega dela in kontinuirane skrbi za arhivsko gradivo. Aškerčevo delo v Mestnem arhivu v Ljubljani je obsegalo vsa dela, ki jih opravlja moderni arhivist. Urejal in popisoval je gradivo, na novo prevzemal in hranil gradivo, objavljal za slovensko zgodovino pomembno gradivo in se ukvarjal z nekaterimi metodološkimi arhivskimi vprašanji. KLJUČNE BESEDE: mestni arhiv, arhivar, liberalec, arhivsko gradivo, knjižnica ABSTRAU T ANTON AŠKERC, TOWN ARCHIVIST AND LIBRARIAN Anton Aškerc was the first Slovene professional archivist and performed his duties as a town archivist in Ljubljana from July 1898 till his death in 1912. His efforts in the field of archival science marked the beginning of a regular and systematic archival work and continual care for archival material at the Ljubljana Town Hall. His work at the Ljubljana Town Archive included tasks performed by modern archivists, such as arranging, describing, acquiring and keeping of archival material, publishing records of importance for the Slovene history, and dealing with some of the methodological issues in archival science. KEY WORDS: Town Archive, archivist, liberal, archival material, library 226 Članki in razprave ARHIVI 29 (2006), št. 2 Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 Letos mineva sto petdeset let od rojstva pesnika in mestnega arhivarja Antona Aškerca. 9. januarja 1856 se je na Globokem nad Rimskimi Toplicami rodil svobodomiseln poet, ki je vse življenje najbolj cenil svobodno mišljenje, neomejeno z verskimi dogmami. Po končanem osnovnem šolanju se je z zanimanjem posvetil študiju teologije, ker je pri tem lahko odkrival "dušo in čeznaravno razodetje" in v se-menišču našel čas in mir "za premišljevanje o najglobljih vprašanjih življenja in pot do sebe samega".1 Duhovniški poklic ga ni privlačil, ker je bila "majhna plača in najtežji stan" in tudi "čudne ceremonije" se mu niso zdele potrebne. Leta 1880 je postal duhovnik in skoraj hkrati začel objavljati prve pesmi. V svojih pesmih je zajemal snov iz ljudske in slovanske tradicije ter zgodovine, pri tem pa spoznal, da kot duhovnik ni svoboden pri izbiri snovi, ker o mnogih temah ni smel govoriti ali pisati. Njegova poezija je že sredi osemdesetih let začela zbujati ostro nasprotovanje klerikalcev, predvsem Mahnič je bil dejaven pri napadih na realistično Aškerčevo poezijo in je trdil, da se v njegovi poeziji kaže "poganski in brezverski značaj".2 Aškerca sta v katoliški veri motila dogmatizem in "duševni terorizem", kot je to sam imenoval. Štel se je k "prostomišljencem", torej svobodomislecem in liberalcem in vse odločneje zagovarjal pravico posameznika do svobodnega mišljenja. Motila ga je vera v čudeže, v pridigah je odkritosrčno nasprotoval takemu naivnemu verovanju. Njegove pridige so bile bolj zgodovinske kot verske, znal jih je tudi duhovito podkrepiti; ljudje pa njegovega robatega humorja niso odobravali. Med pridigo je na primer izjavil, "da Marija ni veverica, da bi se prikazovala na vejah".3 Takšne in podobne izjave ter kratko, odločno maševanje in krsti zgolj v slovenskem jeziku so bile vzrok za pogoste zagovore pred škofom. Sredi devetdesetih let je bil poklican na zagovor že vsako leto, vendar svojih besed ali dejanj nikoli ni preklical. Obhajale so ga že prave krivoverske misli, saj je v pismu svojim predstojnikom poleti 1896 zapisal, da "v političnih rečeh nihče ni dolžan absolutno ubogati škofa". Med njim in katoliško cerkvijo je nastal "prepad, ki se premostiti ne da".4 Njegove liberalne ideje in upor proti družbenim predsodkom so vse jasneje onemogočali njegovo duhovniško delo. Aškerčevi liberalni prijatelji in znanci so zato začeli razmišljati, kako bi lahko pomagali odločnemu in trmastemu svobodomi-slecu, ki svojega duhovniškega poklica ni mogel več opravljati. Aprila 1898 je bil Aškerc upokojen in dobil je nekaj ponudb za novo službo; najprimernejša je bila ponudba ljubljanskega župana Hribarja, ki je na magistratu organiziral novo delovno mesto za mestnega arhivarja. Literarna javnost je bila sicer prepričana, da je novo delovno mesto ustvarjeno samo za pesnike in literate. To mnenje se je ohranjalo in se izkazalo še čez petindvajset let, ko je Društvo slovenskih književnikov protestiralo, ker na delovno mesto arhivarja ni bil sprejet pesnik ali pisatelj.5 Dejstvo pa je, da je Ljubljana arhivarja že zelo potrebovala in novo delovno mesto ni bilo sinekura, pač pa dejanska potreba mesta oziroma magistrata. Aškerc je svojo novo službo vzel zelo resno, se najprej posvetil arhiviranju, pozneje je uredil tudi knjižnico, bil je dejaven v nekaterih Anton Aškerc v očeh sodobnikov. Karikatura Hinka Smrekarja, 1907. 1 Boršnik, Aškerc, str. 18. 2 Boršnik, Aškerc, str. 162. 3 Boršnik, Aškerc, str. 103. 4 Boršnik, Aškerc, str. 178. 5 60 let MALj, str. 20. Po Aškerčevi smrti je bil v to službo sprejet pesnik Oton Župančič, leta 1923 pa prvi "neliterat" Vladislav Fabjančič. ARHIVI 29 (2006), št. 2 Članki in razprave Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 227 kulturnih odborih, pisal je razna mnenja in predloge (na primer o imenu ulic), tako, da lahko zapišemo, da ni postal samo arhivar, ampak je bil pravi "prvi mestni kulturni referent".6 Aškerc je bil že v času svojega življenja vpliven in spoštovan pesnik. Zanimanje za njegovo delo in življenje traja vse do današnjih dni. Marja Boršnik je že leta 1935 izdala v Časopisu za zgodovino in narodopisje Aškerčevo bibliografijo, v kateri je natančno popisala vse, kar je Aškerc napisal in kar so drugi napisali njemu ali o njem. Temeljito biografijo o Aškercu, njegovem življenju in delu je Marja Boršnik Škerlak izdala leta 1939. V njej je spretno popisala življenje hribovskega kaplana in pesnika, njegove boje in ocenila njegove pesmi. V knjigi se je zgolj obrobno dotaknila Aškerčevega delovanja v arhivu, zato je dr. Sergij Vilfan v Kroniki leta 1956 zapisal še vse o Antonu Aškercu – mestnem arhivarju ljubljanskem. Izšla so tudi Aš-kerčeva zbrana dela v devetih knjigah; zadnja je z letnico 1999. Marja Boršnik je v svoji knjigi zapisala, da je bil Aškerc pripravljen "sprejeti še tako skromno službo, samo čim dlje od ljudi, ki se jim je po nazorih tako od-tujeval".7 Arhivska služba se ji je za svobodomiselnega pesnika zdela "suhoparna", njegovo delo pa "duhamorno", vendar je priznala, da se je Aškerc dela lotil z vso resnostjo in "uredil cele skladovnice listin v fascikle in jim z duhamorno vestnostjo dodal povzetke."8 Njen pogled je bil usmerjen predvsem v Aškerca kot pesnika, zato je lahko zapisala, da je njegova prizadevnost v službi "imela za posledico, da se je arhivski prah" vse bolj nabiral tudi na njegovih pesmih. Dr. Vilfan, ki je sam bolje poznal delo v arhivu, je zapisal, da je Aškerc v arhivu "za vseh 14 let delovanja našel dovolj hvaležno delovno področje" in priznal je "strokovni značaj in strokovno raven njegovega arhivarskega dela".9 Aškerčeva pesniška moč je v času službovanja v arhivu res pojemala, vendar je strokovno in vestno delo v arhivu pomenilo kakovosten začetek neke nove dejavnosti na Slovenskem, pomenilo je tudi začetek sistematičnega zbiranja in urejanja mestnega arhivskega gradiva. Aškerc je postal prvi slovenski poklicni arhivar, kajti pred njim so podobno delo opravljali privatni arhivarji (na primer škofijski arhivar Anton Tomaž Linhart). 6 Vilfan, str. 106. 7 Boršnik, Aškerc, str. 182. 8 Boršnik, Aškerc, str. 227, 228. 9 Vilfan, str. 102. Pogled na drugo nadstropje magistrata in prostore v katerih je delal Aškerc Arhivarsko službo je Aškerc začel opravljati 15. julija 1898 v temačnih prostorih drugega nadstropja na magistratu. V sobi se je poleg starega papirja valjala še najrazličnejša ropotija, od starih zagrinjal do bobnov ter drugih stvari, po katerih se je samo prah nabiral.10 Govekar je slikovito opisal nove delovne prostore, mislim pa, da je bila v tistem času večina uradniških prostorov, ne samo arhivskih, bolj slabo opremljenih. Prostori so resda temačni in mrzli še danes, saj ležijo pod grajskim hribom; mnenja o "smradu, ki ga širijo v usnje vezani fasciklji in prhneči, več stoletij star papir"11 pa so različna in poznam tudi arhiviste, ki jih vonj starega papirja ne moti. Govekar je trdil, da je bil ta smrad Aškercu neznosen in se ga nikoli ni navadil. Bolj verjetno ni bil smrad arhivskega papirja tisti, ki je motil Aškerca, pač pa ga je motil smrad greznice, ki je bila pod oknom. Aškerc se je dela v arhivu lotil resno, zavzeto in strokovno. Arhivsko gradivo je tedaj obsegalo gradivo "na treh stelažah v arhivski sobi in na eni stelaži v predsobi" in Aškerc si je želel to gradivo urediti po "znanstveno-praktičnih načelih". Zato si je ogledal arhiv v Zagrebu, prebiral strokovno literaturo (Holzin-ger) in se posvetoval s slovenskimi zgodovinarji. Takoj po začetku opravljanja službe v arhivu je 20. julija 1898 županstvu že napisal poročilo o stanju v arhivu in predstavil svoje načrte za delo. Jasno mu 10 Vilfan, str. 101. 11 Boršnik, Aškerc, str. 228. 228 Članki in razprave ARHIVI 29 (2006), št. 2 Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 je bilo, da je arhiv uporaben le, če je urejen. Zapisal je, da bo potrebno "arhiv 1) urediti, 2) čuvati, 3) napraviti uporaben". Njegov načrt je bil najprej arhiv "osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente", nato oštevilčiti police in predale, sobo prezračiti in oči-stiti in zapisati na posamezne listke vse arhivsko gradivo po posameznih fasciklih. Ko bo vse fascik-le popisal, se bo lotil indeksa, pomeni poimenskega in vsebinskega seznama gradiva.12 Takoj mu je bilo torej jasno, da gradiva ne sme preurejati in ga mora pustiti v prvotni obliki, potrebno je bilo le vsebinsko popisati gradivo. Aškerc je torej upošteval eno osnovnih pravil arhivistike, ki velja še danes – načelo prvotne ureditve, čeprav mu je zgodovinar Komatar svetoval drugače. Svetoval mu je namreč, naj gradivo preuredi po vsebini in priznati je treba, da še danes mnogi novi nadobudni arhivisti kaj radi preurejajo gradivo po vsebini, kljub dolgoletnim izkušnjam, ki kažejo, da si urejanje po vsebini vsak predstavlja po svoje in zato nikoli ni uspešno. Že čez šest dni je na županstvo naslovil novo službeno poročilo, v katerem je opozoril predvsem na potrebo po ureditvi slabih prostorskih razmer in ugotavljal, "da je navsezadnje človek sam vendarle najdragocenejši "akt" in zaradi tega se mora tudi zdravje njegovo najbolj čuvati." Predlagal je, da bi v sobi poskrbeli za boljšo ventilacijo, vanjo postavili umivalnik in pljuvalnik, pospravili ropotijo in sobo vsak dan čistili. V dopisu je predlagal tudi škar-tiranje tistega "arhivskega materiala, ki je brez vsake zgodovinske in druge vrednosti". Škartiranja bi se bilo po njegovem predlogu potrebno lotiti na strokovno neoporečen način, na način, ki je še danes v veljavi. Predlagal je ustanovitev komisije, v katero bi bili vključeni strokovnjaki, na primer gospod pl. Radič, gospod prof. Vrhovec ali kakšen izkušen uradnik iz pisarne, ki bi ga določil župan. Aškerc se je torej dela v arhivu lotil v vseh pogledih strokovno, zato tudi uspešno. Že čez eno leto, natančneje 22. avgusta 1899, je lahko dal poročilo o svojem enoletnem delu v arhivu. Aškerc je poročal, da je uredil 173 fasciklov in vsebino posameznih fasciklov izpisal na 250 listkov, vsebino posameznih dokumentov pa na 1902 listkov. Pohvalil se je, da bo vseh teh 2152 listkov zgodovinarju pri iskanju zaželenega gradiva v veliko pomoč. Kartotečne listke je naredil po navodilih zgodovinarjev, tj. Radiča in Vrhovca. Aškerčeva kartoteka je bila uporabna vrsto let, uporabljal jo je še Fabjančič, saj jo je le nekoliko dopolnil. Kako zelo je bila kartoteka uporabna, se je izkazalo že leta 1904, ko je Franc Komatar v svojem članku13 objavil katalog mestnega arhiva, pri tem pa ni omenil, da je delo opravil Aškerc. S tem ga je zelo razjezil in zato je v pojasnilo zapisal: "Komotar si je bil izposodil pri mestnem arhivarju več škatel, polnih regest in katalogov, obsegajočih arhivski inventar in na podlagi tega inventarja, ki ga je sestavljal mestni arhivar z velikim trudom več let, je spisal učeni in strašno izobraženi profesor Komotar svoj katalog mestnega arhiva." Gimnazijskega profesorja Frana Komatarja je namerno poimenoval Komotar, da bi s tem ponazoril njegovo "komotnost" in mu očital, da se šopiri in "diči" s tujim perjem. Takole je nadaljeval Aškerc: "In če hoče kvišku plezati, naj si naredi lestvo sam; jaz mu ne maram držati svojih pleč, da bi se po njih popenjal!"14 Delovne razmere so se počasi izboljševale in Aškerc je dobil primernejšo in svetlejšo sobo, obrnjeno na dvorišče. Dosegel je, da se je brisal prah v sobi, dobil je tudi pljuvalnik in umivalnik. Le prošnja za slugo, ki bi mu pomagal pri vzdigovanju težkih knjig, mu ni bila uslišana. Poleg urejanja arhivskega gradiva se je lotil tudi urejanja knjižnice. O knjižnici je Aškerc magistratu poročal leta 1901; Aškerc leta 1909 12 AZD, 9. knjiga, str. 93. 13 Das stadtische Arhiv in Laibach. Jahresbericht der k. k. Ober-Realschule in Laibach. Laibach 1904. 14 Aškerčev zbornik, str. 153, 154. ARHIVI 29 (2006), št. 2 Članki in razprave Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 229 poročal je o novo urejeni knjižnici, ki je nastajala poleg arhivske sobe in je vsebovala že več kot 600 različnih knjig in brošur. Pomembna je bila njegova iniciativa, najprej leta 1904 in pozneje leta 1906, da bi ustanovili vseslovansko magistratno knjižnico. Pobuda ni bila uspešna, pomembno pa je, da je zbral in pridobil mnogo knjig, ki so ležale na magistratu in bi se zelo verjetno z leti izgubile, še pomembneje pa je, da je za knjižnico pridobil nekatere periodične tiske, ki so izhajali zunaj Kranjske, na primer na Primorskem, in nekatere izseljenske časnike iz Amerike.15 Aškerc je leta 1910 že poročal, da obsega 2.000 knjig. Knjižno gradivo se je nato zbiralo na magistratu vsa leta, tako da je ta zbirka leta 1945 postala osnova za ustanovitev Slovanske knjižnice. Aškerc ni skrbel le za dotok novih knjig, ampak je poskrbel tudi za to, da je bilo prevzeto najpomembnejše mestno gradivo – to so zapisniki sej. Leta 1904 je predlagal, da bi deželno sodišče iz-ročilo stare sodne protokole, kot so imeli naslov zapisniki. Leto pozneje je že prevzel zapisnike sej mesta iz obdobja od leta 1711 do leta 1785 in s tem izpopolnil najpomembnejšo mestno serijo. Zavedal se je pomena pridobivanja starejšega arhivskega gradiva in skupaj z županom Hribarjem sta nakupila mnogo drobcev starejšega predvsem literarnega gradiva. Aškerc je z veliko dela in truda poskrbel, da je arhiv postal uporaben – posamezne dokumente je bilo sedaj lažje najti. Sestavil je Splošni katalog mestnega arhiva, v katerem je popisal vse arhivsko gradivo. Katalog je bil neke vrste vodnik po arhivskem gradivu v današnjem pomenu. Gradivo je nato dobilo podrobnejši popis posameznih fascik-lov na kartotečnih listih. Zelo moderno razmišljanje ga je privedlo do izdelave indeksa, ki je pomenil "za tedanje razmere dokaj moderen in edinstven pripomoček".16 Gradivo je postalo uporabno, na kar kaže tudi njegov spor s Komatarjem. Pri delu je bil priden in uspešen, kajti nastalo je 7 velikih in 2 manjši škatli kartotečnih listov (skupaj 1,6 tm); in na osnovi listkov je bilo mogoče zaželeno gradivo takoj poiskati. Aškerčeva kartoteka je lahko zanimiva še danes, čeprav imamo nove pripomočke za iskanje po gradivu. Aškerc je namreč na listke zapisoval tudi svoja osebna stališča in mnenja, "z vpisanimi podatki je polemiziral, jih ironiziral in k njim zavzemal stališče."17 Svoja stališča je večkrat izrazil s klicaji ali dopisi kot "Welteregniss, Welthistorische, epochale, jeremijade" in podobnimi. Svoje strinjanje s prepovedjo Miklavževih obhodov je na primer pospremil s klicajem, pri prepovedi sekanja lip ob procesijah je dodal svoje mnenje "Zdrava prepoved!" Včasih so bili njegovi komentarji tudi daljši, tako je ob popisu okrožnice iz leta 1806 zapisal: "Nauk: is krompirja kruh pezhi ... (To je res genijalna misel, ki se je porodila v glavi modrega birokrata! Ljudstvo naj se uči kruh peči iz krompirja! Pšenični kruh je samo za "gospodo" ... Tako se na originalen in preprost način rešava težavni socialni problem! Bravissimo! – In kako tečen in redilen je tak-le krompirjevec! –)." Iz različnih dopisov na kartotečnih listkih lahko razberemo, da ga arhivsko delo ni dolgočasilo, ampak zabavalo, največkrat pa jezilo. Njegov popis gradiva vsebuje predvsem opozorila, da je določeno besedilo napisano v slovenščini oziroma da ga je napisal slovenski avtor. Tako je na primer vedno zapisal, kadar je bil podpisan Valentin Vodnik. Aškerca sta kmalu začeli zanimati predvsem francosko obdobje in gradivo tega časa, kajti to je bil čas, ko so v uradovanju in javnih razglasih začeli uporabljati slovenščino. Zanimanje za stara slovenska besedila ga je toliko pritegnilo, da je takšna besedila začel tudi objavljati. Leta 1899 je v Iz-vestjih muzejskega društva za Kranjsko objavil dve prisegi iz mestnega arhiva. Objavil je prisego ope- 15 Aškerčev zbornik, str. 153. 16 Vilfan, str. 104. 17 Vilfan, str. 105. Aškerc je poskrbel za prevzem sodnih protokolov – zapisnikov sej mesta 230 Članki in razprave ARHIVI 29 (2006), št. 2 Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 Aškerčeva kartoteka karskega mojstra iz leta 1785 in meščansko prisego iz leta 1791. Kasneje je objavil prispevka Slovenski akti iz mestnega arhiva ljubljanskega iz francoskega obdobja in Vodnikovo šolsko poročilo iz leta 1812. Aškerc je objavljal dokumente iz arhiva ves čas delovanja v arhivu; trije članki so v Carnioli izšli še po njegovi smrti. Med urednikovanjem Ljubljanskemu zvonu v letih od 1900 do 1902 je v rubriki Socialni pregled pisal članke, ki so nastali na podlagi njegovega poznavanja dela ljubljanskega magistrata. Pisal je o posredovalnici za delo, reševalni postaji, mestni ubožnici in podobnem, ker si je želel, da bi Ljubljanski zvon postal več kot samo literarna revija. Anton Aškerc je arhivar postal po srečnem na-ključju. Kot človek, ki je vedno želel živeti po svojem prepričanju, kot človek, ki se nikoli ni uklonil tujemu prepričanju, ni bil primeren za duhovnika. Mikali so ga potovanja in pogovori s kulturnimi, izobraženimi ljudmi. Kot duhovnik je živel po vaseh in imel stik predvsem s kmečkim prebivalstvom, kar mu ni omogočalo duhovne rasti. Že leta 1890 je na primer pisal Levcu: "Človeško življenje je kratko, a da bi moral še to kratko življenje prebiti po vaseh, Bogu za hrbtom ležečih, kjer še vsakdanje pošte nimam in kjer človeku ne preostaje druzega nego zevaje dolg čas prodajati: neče mi v glavo."18 Leta 1896 je pisal prijatelju Turnerju, da je končno "rešen naj-duhamornejšega službenega dela",19 ki ga je fizično in "duševno" obremenjevalo in s tem mislil na duhovniško delo. Želel si je sicer dobiti službo v tujini, vendar je bil tudi z delom v Ljubljani zelo zadovoljen, saj ga je osvobodilo. Že septembra 1898 je pisal prijatelju, da se sedaj čuti svobodnejšega in tudi Ljubljana se mu je zdela lepo in prijazno mesto.20 Še zgovornejše je bilo njegovo pismo županu Hribarju leta 1908, v katerem je zapisal: "Danes je deset let, odkar bivam v mestni službi v Ljubljani. Ko bi ne bilo Tebe, bi jaz hiral duševno kje v štajerskih hribih in vzdihoval pod jarmom rimskega despotizma. Tvoja zasluga je, da sem svoboden že deset let, Tvoja zasluga je, da smem pisati po svoji glavi ter se kretati svobodno po svetu kot popolen človek. Ne spavam na magistratu kakor se mojim in Tvojim sovražnikom po glavi blodi. Arhiv je sedaj dostopen raziskovalcem. Izpolnjujem svojo dolžnost ..."21 Služba arhivarja mu je torej dala svobodo, omo-gočila mu je tudi potovanja, ki so ga tako veselila. Že kot duhovnik je v prvih letih veliko potoval predvsem po bližnjih deželah Avstrije, Madžarske, Italije in Srbije. Potovati je moral prenehati, ko je bil pri duhovniških oblasteh najbolj v nemilosti. Nadaljeval je šele v novi službi in takrat si je lahko privoščil daljša potovanja – vse do Poljske, Rusije, Francije in Egipta. Zato se mi zdi zelo krivična ocena Marje Borš-nik v njeni knjigi leta 1939, ko je zapisala: "Prestop v arhiv je druga tragična ovira njegove svobodne rasti, še neprimerno bolj tragična od prve. Pesnik je postal notranje vezan, njegova pot se je nadaljevala v eni sami smeri brez vsakršne razgibanosti. Na samo podzavestna idejna zavisnost, tudi suhoparno arhivsko delo samo je bilo temu vzrok."22 Prva tragična ovira je seveda bila, da je postal kaplan in zato ni imel možnosti za svoboden razvoj. To drži. Ne drži pa, da je bila enako usodna za njegov razvoj zaposlitev v arhivu. Za pojemanje pesniške moči pač ni bil nujno kriv arhiv, pesniška moč je lahko pojemala zaradi različnih vzrokov. Aškerc sam je v pismu Hribarju poudaril pomen svoje nove desetletne svobode. Menim, da vzrok za pojemanje njegove pesniške moči ni bil v zvezi z "dolgočasnim" delom v arhivu, saj je Aškerc s svojim delom dokazal, da mu delo ni bilo dolgočasno in ga je uspešno in z veseljem opravljal. Tudi zanimanje za arhivske teme ni moglo neposredno vplivati na pojemanje pesniške moči. Aškerc je dokazal, da je tudi pri tako "suhoparnem" delu, kot je arhivsko, za pravilno urejenost in ohranitev gradiva nujno razmišljanje z lastno glavo. Če bi namreč Aškerc slepo upošteval nasvete zgodovinarjev, ki so mu svetovali preureditev gradiva po vsebini, bi naredil nepopravljivo škodo in gradivo zamešal za nasled- 18 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Levcu, 15. 4. 1890. 19 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Turnerju, 2. 4. 1896. 20 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Turnerju, 14. 9. 1898. 21 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Hribarju, 15. 7. 1908. 22 Boršnik, Aškerc, str. 411. ARHIVI 29 (2006), št. 2 Članki in razprave Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 231 nja desetletja. Z delom v arhivu je bila Aškercu omogočena svoboda, svoboda misli, ki jo je nadvse cenil. Menim, da ni nepomembno, da se je Aškerc septembra 1907 kot častni predsednik udeležil kongresa svobodomislecev v Pragi. To sta bila prav gotovo velika čast in priznanje, brez dvoma pa tudi veliko veselje Aškercu, ki je tako cenil svobodomiselnost. Kot duhovnik te časti in veselja prav gotovo ne bi doživel. Boršnikova tudi pravi, da je Aškerc "preveč razmišljal in tehtal" in bil zato preokoren za pravi pesniški polet. Njegova pesem je "špartansko redna in zmerna".23 No, prav te njegove lastnosti, razmišljanje, tehtanje in špartanska redoljubnost, so bile idealne za njegov novi poklic. Redoljubnost in na-tančnost sta namreč med osnovnimi vrlinami dobrega arhivista. In Aškerc je imel tega v izobilju. Njegova redoljubnost je bila tudi vzrok za šale na njegov račun. Da je z magistrata odhajal na minuto točno takrat, ko je odbilo poldne,24 je sprožalo kar nekaj govoric in šal. Aškerc je v pismu novembra 1898 tudi zapisal, da ima dela in sedenja v arhivu od 8. do 12. ure dovolj.25 Ampak na račun dela v arhivu se je pritoževal le prvo leto, pritožb iz poznejšega obdobja ne zasledimo več. Arhivarska služba v Ljubljani je bila sicer res odprta predvsem zaradi Aškerčevih problemov v osnovnem poklicu, vendar je bila takrat mestu že zelo potrebna. Priznati je treba, da je bil Aškerc v tistem času zelo primerna oseba za opravljanje nove službe. Bil je dovolj razgledan in izobražen, zanimali sta ga kultura in znanost, s tem pa je bil najprimernejši za pravilno ureditev arhiva. Pred začetkom dela o arhivu ni prav veliko vedel, saj je v pismu Hribarju zapisal: "Prosil bi vas, ko bi mi izvolili povedati vsaj v obrisih, kako delo ima arhivar, kake dolžnosti?"26 Poudariti moram, da se je dela lotil z veliko vnemo in strokovno. Seznanil se je s teorijo (prebiral Hitzingerja) in prakso (ogled arhiva v Zagrebu), z njim se je začelo obdobje rednega, sis-tematičnega arhivskega dela in redne skrbi za arhivsko gradivo. Aškerčevo delo v Mestnem arhivu v Ljubljani je obsegalo vsa dela, ki jih opravlja moderni arhivist. Urejal in popisoval je gradivo, na novo prevzemal in hranil gradivo, objavljal gradivo pomembno za slovensko zgodovino, in se ukvarjal z nekaterimi metodološkimi arhivskimi vprašanji. Kartotečni listek iz Aškerčeve kartoteke Po vsem povedanem sodeč je razumljivo, zakaj ima Aškerc danes za arhiviste poseben pomen. Pred malo več kot sto leti je opravljal vse različne dejavnosti modernega arhivista in se pri tem spopadal s podobnimi težavami, kot se spopadamo danes. Vseh arhivističnih problemov se je loteval strokovno, se posvetoval z zgodovinarji, prebiral literaturo. Na večino strokovnih arhivističnih problemov je našel pravi odgovor, pravo metodo in nam tako ohranil neokrnjeno gradivo, ki govori o naši preteklosti. Dokumentacija o Aškerčevem službovanju in delovanju v arhivu27 1. Aškerčevi arhivski elaborati: - Aškerčev inventar Mestnega arhiva – originalno: Splošni katalog ljubljanskega mestnega arhiva 1898–1911; (LJU 247, a. e. 65) – Aškerčev listkovni pregled in indeks k starejšemu delu splošne registrature (7 velikih in 2 polovični škatli) v dolžini 1, 6 tm. 2. Aškerčeva poročila o svojem delu: –- Pro memoria o arhivu, Službeno poročilo; (objavljeno v AZD, 9. knjiga, str. 93–96) – Poročilo o delu do 22. avgusta 1899; (obj. v AZD, 9. knjiga, str. 96–97) – Izvestje o magistratni knjižnici; (LJU 490, Reg II/15-II/1, 69/01) – Arhiv in knjižnica (1910). (LJU 247, a. e. 1, obj. v 60. let MALj, str. 189–193 in AZD 1993, 7. knjiga, str. 580–589) 23 Boršnik, Aškerc, str. 418. 24 Boršnik, Aškerc, str. 391. 25 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Turnerju 10. 11. 1898. 26 AZD, 1997, 8. knjiga, pismo Hribarju, Velenje, 17. 3. 1898. 27 Vilfan, str. 107. 232 Članki in razprave ARHIVI 29 (2006), št. 2 Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 3. Dokumenti o Aškerčevem delu oziroma o ljubljanskem mestnem arhivu, je Aškerc opozoril arhivu v tej dobi: na dotlej neevidentirano slovensko knjižico. Oprema arhiva; (LJU 489, Reg I/1211, fol. 564, Posredovalni urad za delo in službe (v rub-Reg I/1219, fol. 1, Reg I/1620-V/14, 922/11, Reg riki Socialni pregled). V: LZ 1900, str. 159–162; I/1257, fol. 362)28 AZD 1993, 7. knjiga, str. 316–321. Nakupi in prevzemi arhivskega gradiva in knjig: Rešilna postaja v Ljubljani (v rubriki Socialni – učne knjige; (Reg I/1186, fol. 817) pregled). V: LZ 1900, str. 162–165; AZD 1993, 7. – Arhiv štajerskega namestništva (knjiga); (Reg I/ knjiga, str. 321–325. 1186-II/2, 14137/08) Zavod sv. Nikolaja v Trstu (v rubriki Socialni – državni zakonik; (Reg I/1186, fol. 558) pregled). V: LZ 1901, str. 414–416; AZD 1993, 7. – rokopis Prešernovih poezij (in omemba muze- knjiga, str. 325–328. ja); (Reg I/1568, fol. 260-437) Stavbna zadruga za delavske hiše Lastni – prevzem zapisnikov mestnega sveta; (Reg I/ dom v Celju (v rubriki Socialni pregled). V: LZ 1550, fol. 831 do 837) 1901, str. 416–417; AZD 1993, 7. knjiga, str. 328– – letna poročila tržaške realke; (Reg I/1550, fol. 329. 838–839) Mestna ubožnica v Ljubljani (v rubriki So-– zapisnik mestnega sveta iz leta 1768; (Reg I/ cialni pregled). V: LZ 1902, str. 121; AZD 1993, 7. 1237-V/14, 24657/07) knjiga, str. 329–330. – razni nakupi: Aškerčev predlog za nakup knjig Ljubljanski grad in promet s tujci. V: LZ fizika Koprive, (Reg I/1550, fol. 840) nakup 1902, str. 713. slike, tiskovin, perorisba mesta, (Reg I/1257, Vodnikovo šolsko poročilo iz leta 1812. V: fol. 44, 77, 79–80), čarovniška pravda, literarni LZ 1903, str. 342–344; AZD 1993, 7. knjiga, str. rokopisi, (Reg. I/1257, fol. 81, 82 do 86), 828–831. V okviru prizadevanj za slovenske sred-Uradno poročilo na poziv g. župana daje Aškerc nje in visoke šole je Aškerc iz gradiva o francoski mnenje o nakupu Prešernovega rokopisa in Ili- Iliriji, ohranjenega v arhivu, objavil in komentiral rije oživljene; (Reg. I/1257, fol. 86) Vodnikovo uradno poročilo. – Ambroževa slika; (Cod III/70, fol. 345) Število prebivalstva ljubljanskega leta 1813. Mnenja in predlogi: V: LZ 1903, str. 640. – Preimenovanje katastrskih občin; (Reg I/1193, Slovenski akti iz mestnega arhiva ljubljan-fol. 156) skega. V: IMK 1904, str. 92–101 in 169–184. – Trubarjev park; (Reg I/1255-V/12, 22384/10) Aškerc je objavil 19 slovenskih okrožnic iz časa – spakedrana slovenščina na ljubljanskih firmskih Ilirije, večino okrožnic iz leta 1809, ostale od leta tablah; (Reg I/1568, fol. 193–197) 1811 do leta 1818. V dodatku je objavil še tri nem-Razno: ruski vizum. (Reg I/1267-VII/6, 28988/ ške akte Valentina Vodnika. 01) Štiristoletni jubilej ljubljanskih županov. V: SN 9. julij 1904, str. 1; AZD 1993, 7. knjiga, str. Članki Antona Aškerca, mestnega arhivarja29 462–465. Ko je bil Ivan Hribar četrtič izvoljen za župana, je Aškerc želel dati temu dogodku širši ok-Slovenski prisegi iz ljubljanskega mestnega vir in poudarek z orisom zgodovine ljubljanskih arhiva. V: IMK 1899, str. 73–74. Objavil je prisego županov na podlagi dokumentov iz mestnega ar-opekarskega mojstra z dne 24. decembra 1785 in hiva. burgersko (meščansko) prisego iz leta 1791. Krstna imena v ljubljanskem mestnem ar-Ljubljanski operni pevec pred 108 leti. Iz hivu. V: IMK 1905, str. 175. ljubljanskega mestnega arhiva (fasc. 196) posnel A. Doslej neznan župan ljubljanski. V: IMK Aškerc. V: LZ 1899, str. 456; AZD 1993, 7. knjiga, 1905, str. 175. str. 667–668. Slovenski akti iz mestnega arhiva ljubljan-Usoda prvih slovenskih sanjskih bukvic. V: skega. V: IMK 1906, str. 139–146. LZ 1899, str. 321–323; AZD 1993, 7. knjiga, str. General Quedart. Donesek k zgodovini fran-661–664. Na podlagi dokumentov, ki jih je našel v coske okupacije. V: IMK 1907, str. 33–35. Kako so leta 1809 snažili ljubljanski grad. V: IMK 1907, str. 45. 28 SI ZAL, LJU 489, Reg I. je cela signatura, naprej navajam samo Reg I. Vojna kontribucija na Kranjskem leta 1809. 29 V: IMK 1907, str. 45–46. Povzeto iz: Marja Boršnik, Aškerčeva bibliografija. ČZN (1935), XXX/4. ARHIVI 29 (2006), št. 2 Članki in razprave 233 Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 Obrtno stanje v Ljubljani leta 1809. V: IMK 1907, str. 65–71. Marja Boršnik Škerlak: Aškerc, življenje in delo. Odkod izvira beseda “goldinar”?. V: IMK Ljubljana 1939 (cit. Boršnik, Aškerc). 1907, str. 118. Marja Boršnik: Aškerčeva bibliografija. Časopis Zbirka arhivske slovenščine (v rubriki Raz- za zgodovino in narodopisje, 1935, 4. zvezek. prave). V IMK 1908, zv. 2, str. 71–74. Sergij Vilfan: 60. let Mestnega arhiva ljubljanskega. Vidni sledovi francoske vlade v Ljubljani. Sn Ljubljana 1959 (cit. 60. let MALj). 1909, str. 189–191; AZD 1993, 7 knjiga, str. 189– Sergij Vilfan: Anton Aškerc – mestni arhivar 191. Ob stoletnici Ilirskih provinc je Aškerc arhiv- ljubljanski. Kronika 1956, str. 99–107 (cit. Vilfan). sko gradivo o francoski okupaciji 1809–1813, ohra- Aškerčev zbornik. Ob stoletnici pesnikovega njeno v ljubljanskem mestnem arhivu, objavljal v rojstva, Celje 1957 (cit. Aškerčev zbornik). IMK in Sn, ki je temu jubileju posvetil posebno Anton Aškerc: Zbrano delo. 7. knjiga, Podlistki in številko. Natisnjena pesem Ilirija; Napoleonova Ili- potopisi. Ljubljana 1993; 8. knjiga, Pisma I, Ljub-rija, SN, 194, Francoski koledar v Iliriji, SN 194, ljana 1997; 9. knjiga, Pisma II. Ljubljana 1999 (cit. Francoska vlada v Ljubljani l. 1809. pa nemški je- AZD). zik, Sn 194 Ljudsko šolstvo v ljubljanskem okrožju leta 1810 (v rubriki Razprave). V: Carniola 1910, str. Manica Koman 222–226. Mestni arhiv (Zarnikov izvleček). V: Ljubljana SPOMINČEK NA AŠKERCA po potresu (1895–1910), str 158–159. Mestna knjižnica (Zarnikov izvleček). V: Ljub- "Moja muza je Špartanka..." ljana po potresu (1895–1910), str. 160. Aškerc Mestni arhiv in knjižnica (orig.). V: 60 let Pesnik Anton Aškerc ... MALj; AZD 1993, 7 knjiga, str. 580–589. Po svojih nazorih je bil svobodomislec. Zato je moral Kapitulacija ljubljanske trdnjave pred Fran- čestokrat pretpeti marsikaj, kar ni zaslužil. Ali to ga ni cozi leta 1809 (v rubriki Razprave). V: Carniola motilo in ne premaknilo. Popuščal ni nikoli in klonil pred 1911, str. 35–43. nikomur. Vztrajal je na svoji poti kot "mož jeklen". Na Francoska posadka na gradu pa Ljubljan- zunaj res precej sam svoj in včasih malce zadirčen, a v srcu čani leta 1813 (v rubriki Razprave). V: Carniola dober, blag, odkritosrčen in vseskozi poštenjak. 1911, str. 248–250. Tam na rotovžu, v tisti podolgovati ozki sobi, z okni na Kako se je godilo ljubljanskim kadilcem v dvorišče je sedel, s koleni oprt na mizo, ko sem mu kot francoski dobi (v rubriki Mali zapiski). V: Carniola mlado kmečko dekle nosila v presojo moje prvence. Je že 1911, str. 338–339. tako, da skoro vsak, ki pozneje kaj "škribsa", začenja z Raab Anton, doslej neznan župan ljubljan- verzi. ski (v rubriki Mali zapiski). V: Carniola 1911, str. "No, kaj ste pa danes prinesli?" 339. Glas mu je bil raskav, zadirčen, kar pa me ni motilo. H kronologiji ljubljanskih županov (v rubriki Vedela sem že, da biva v tem človeku dobra in blaga duša. Mali zapiski). V: Carniola 1911, str. 339. Brez strahu sem mu pomolila zavitek. Medicinska šola v Ljubljani leta 1814 (v rub- Vzel je, razprl, pregledoval, presojal: riki Zapiski). V: Carniola 1912, str. 149–150. "To bi bilo. To je dobro, to ni. To tukaj je treba Novi župan ljubljanski dr. Ivan Tavčar. V: popraviti. In potem – merila še ne znate. Jambe in troheje Dan 20. januarja 1912, nepodpisano; AZD 1993, 7. morate poznati. Z drugo besedo: na naglase gotovih zlogov je knjiga. str. 599–601. Aškerc je napisal historični del treba paziti. Veste, to je kakor takt, kot na primer pri podlistka, ki govori o ljubljanskih sodnikih, rihtar- plesu, recimo pri "bolcarju": tram-tam, tam, tram-tam, tam, jih, mairih in županih. tako nekako." Od Ljubljane do Siska pred 100 leti (v rubriki Poslušala sem ga pazljivo in tudi razumela. Drugi pot Zapiski). V: Carniola 1913, str. 77–79. sem mu prinesla pesem popravljeno in bila mu je po volji. Vodnikovo poročilo o ljubljanskem šolstvu "Veste" – je rekel nekoč – "saj vi niste edina, ki grešite iz leta 1814 (v rubriki Zapiski). V: Carinola 1913, v tem. So še drugi, katerim je vse bolj zameriti. So to zlasti str. 171–172. mlajši, moderni pesniki. Njihove pesmi čestokrat nimajo Civilne poroke v Ljubljani v francoski dobi. nikakršnega merila. Tako na primer ima prva kitica deset V: Carniola 1914, str. 267–269. zlogov, druga pa še enkrat toliko. Ubogi komponisti! Za Literatura vsako kitico posebej bi morali ustvarjati drugačen napev." 234 Članki in razprave ARHIVI 29 (2006), št. 2 Tatjana Šenk: Anton Aškerc, mestni arhivar in knjižničar, str. 225–234 ANTON AŠKERC, STADTARCHIVAR UND Pri neki taki priliki so mi med pogovorom začele begati Zusammenfassung oči po tisti ozki zatohli sobici. Aškerc je to opazil ter tudi takoj uganil moje misli. Nasmehnil se je in rekel: "Malo prostora imam, kaj? Kajne, za vas, ki se gibljete BIBLIOTHEKAR po polju, travniku in gozdu ter uživate ves dan ljubi sonček, bi bila takale luknja – smrt!" Pritrdila sem. A vendar sva se takrat motila oba, kajti usojeno mi je bilo, da sem pozneje prav v tisti "luknji" Aufgrund seiner liberalen Ideen durfte der Priester und Dichter Anton Aškerc sein Priester-amt nicht mehr ausüben. Ivan Hribar, der Bürger- prebila kot arhivska pomočnica dolgih sedemnajst let. _^^^ ^^a^c Pozneje so mi dali svetlejšo in prostornejšo pisarno. Tudi einen neuen Arb(ljltsplatz, und 1898 wurde Ašker ng opravo so mi hoteli zamenjati z novo, modernejšo, pa sem der erste Stadtarchivar und damit auch der erste zaprosila: professionelle Archivar in Slowenien. Aškerc nahm "Vsaj Aškerčevo mizo in njegov starinski fotelj mi die archivische Tätigkeit fachkundig in Angriff, er pustite!" las Fachliteratur, besuchte das Archiv in Zagreb In ugodili so mi. und bat Historiker um Rat. Nach 14 Jahren Prav tedaj je izšla v posebni knjigi njegova obširna Magistratstätigkeit verließ er das geordnete in 9 pesnitev "Poslednji Celjan". Radi smo jo brali. Saj je bila Karteischachteln inventarisierte Archivgut und die to nova, vseskozi klena Aškerčeva pesnitev. A vendar se je neu gegründete Bibliothek, die ^ den an- pojavil "nekdo", ki je to delo v časopisu precej raztrgal. To fän ^ Bestand der Slawischen Bibliothek dar- smo neznanemu kritiku vsi zamerili. Ko pa sem potem Aškercem govorila o tem, je on malomarno zamahnil stellte. Aškerc übernahm auch Archivgut und sorgte für dessen Veröffentlichung. Seine Charak- roko: tereigenschaften wie Nachdenklichkeit, Abwägung, "Haha, naj ima svoje veselje. Upajmo, da bo zdaj kaj Genauigkeit und Ordnungsliebe waren geradezu boljšega pokazal on." ideal für den neuen Beruf. Vor rund 100 Jahren, "Ne, ne," sem odkimala. "Najboljše vedno pričakujemo genauer am 15. Juli 1898, nahm dank dem Bürger-in dobimo od vas!" meister und mithilfe des Dichters die Periode der Tedaj mi je trpko odvrnil: regelmäßigen und systematischen archivischen "Ne bo nič. "Poslednji Celjan" naj bo res poslednji!" Tätigkeit und der kontinuierlichen Betreuung des Povedal je resnico. Omenjeno delo je bila res njegova Archivguts in der Stadt Ljubljana ihren Anfang. Mit poslednja pesnitev. Kmalu potem je namreč umrl zadet od ihrer Hilfe wurde das Archivgut der Stadt Ljubljana kapi. zu einem der ganzheitlich am besten erhaltenen Slava pesniku Antonu Aškercu! Stadtarchive Europas. Anekdoto je prinesla decembra 1957 v Mestni arhiv ljubljanski g. Manica Koman. Hrani se v fondu SI ZAL, LJU 346, Rokopisni elaborati, Ma-nica Koman.