tako v valujoči obleki, ter deluje monumentalno, kar povzroči nje masivnost, stisnjenost v krepko, izrazito konturo,
Spomenik Gattamelate (priloga III,) stoji prav pri cerkvi sv, Antona. Na visokem z reliefi okrašenem podstavku stoji mogočen konj, na njem sedi viteški jezdec, vojskovodja, v bojni opravi, s poveljniško palico v desnici, Konj je nemiren, nozdrvi mu trepetajo, sprednjo nogo je dvignil ter stopa počasi, z zatajeno silo naprej. Njegovo telo je močno, mišičasto, kite so napete, žile so izstopile. Gattamelata stoji trdno v sedlu in je zrastel z živaljo kakor v eno telo. Skupina je zelo preprosta, a vendar mogočno deluje. Ta kip je velepomemben dogodek v umetnostni zgodovini. Izza antike je prvi javni konjeniški spomenik, začetek neštevilnih spomenikov, ki so jih postavljali in jih  postavljajo   do današnjega  dne.
Čim bolj se je Donatello staral, tem izrazitejše je postajalo v njem realistično stremljenje, kakor je razvidno iz kipov Marije Magdalene in Judite (priloga IV.), ki sta nastala v zadnji dobi Donatellovega   življenja   po   vrnitvi  iz  Padove v
Firenze (1455—1466), Judita stoji v Loggi dei Lanzi v Firenzi in predstavlja ravno trenutek, ko judovska junakinja odreže Holofernu glavo, Skupina je nejasna, težko je najti stalo, s katerega naj se opazuje. Vendar pa nam kaže dejstvo, da je Donatello izbral najkrutejši hip krvavega dogodka, ter izpeljava detajlov (n. pr. viseča Holofernova roka), katera načela so bila odločilna pri koncepciji in izpeljavi skupine. Še izrazitejši je naturalizem pri Mariji Magdaleni. Telo je suho, uvelo v postu in pokori, obraz z upadlimi lici in brezzobimi čeljustmi kakor obraz okostnjaka. Edino pravilo, ki je umetnika vodilo, ko je rezal ta kip, je bil zakon resničnosti. Niti gotska umetnost, iz katere je Donatello v mladosti izšel, niti antična, pri kateri se je pozneje šolal, bi ne mogla roditi podobnega dela. Ustvarjen je bil nov princip, ključ do neštetih del kasnejših vekov.
Da bi bila slika Donatellovega dela popolna, bi bilo treba še zasledovati razvoj njegovega reliefa, ki tvori važen del njegove umetnosti. Pa te slike bo moral Dom in Svet odložiti za ugodnejše čase.
KNJIŽEVNOST.
Gustave Flaubert: Gospa Bovarvjeva. Prevel Vladimir Levstik. Izdala in založila »Omladina« 1915. 332 + XII.
Flaubert je začetnik in morda največji umetnik naturalizma. Ta pojav v umetnosti je le ena stran"^ celotne miselne strukture, ki se je po idealizmu romantike s Francoskega razmaknila po vsej Evropi. V znanosti in umetnosti je obstrigel lahkoverno domišljijo trezni razum, ki si je hotel z metodo točnega opazovanja zgraditi solidno podlago. — Seveda je stara doba zlasti v literaturi še krepko živela, zato umetnik v tem času ni hotel samo nekaj pripovedovati, ampak tudi mahniti s kritičnim nožem po preteklosti. Flaubertov roman bi lahko imenovali nekak obračun z idealno dobo, ki se je začela z galantnimi romani 18. stoletja in dosegla v romantiki Viktor Hugoja svoj višek. Ta literatura si je ustvarila življenje velikih gest, velikih dejanj in silnih čuvstev. Toda izgubila je stik z realnim življenjem, zanemarila sodobnega človeka in živela le kot dediščina iz knjige v knjigo. Da bi pokazal, kako ničevo in zastarelo je to mišljenje, ki se kakor brezkoristen plevel košati na njivi treznega razuma, je ustvaril Flaubert na podlagi teorije o milijeju značaj gospe Bovarvjeve, kakor je nekdaj Cervantes ustvaril Don Quixota, da je z njim persiiliral pustolovne viteške romane. Flaubert in Cervantes hočeta nekaj učiti, Cervantes z razposajeno satiričnim smehom, Flaubert z resnim obrazom znanstvenika.
Tisti kontrast med življenjem in idealom, o katerem je govoril Stritar v svojem Zorinu, je tudi problem značaja gospe Bovarvjeve, glavne osebe romana. Oba se uživita v neki namišljen ideal, ki postane obema vir nesreče in žalosti, ker ga v življenju ne najdeta. Tu je Stritar ostal v onemogli mehkobnosti idealizma, češ, vsebina našega življenja je žalost, svetobolje, kajti vsak ima hrepenenje po idealu, tega pa v svetu ni. Flaubert je pa ravno temu idealizmu brezobzirno potegnil krinko z obraza. V MaJame Bovarv nam je naslikal žensko, ki se je prišedši z dežele v mehkužni institutski atmosferi navzela iz knjig galantne in romantične dobe polno papirnih pojmov o življenju, sreči in ljubezni. Ko pa v zakonu s podeželskim zdravnikom ne najde idealnega junaka svojih romanov, ampak le povprečnega človeka, ki ne zna doumeti domišljavosti njenih sanj in njene namišljene vrednosti, ko ne občuti one sreče, ki jo je pričakovala, se vseli v njeno srce mržnja do soproga, ki ji ne zna prinesti drugega kot naturno iskrenost svojega čuvstvovanja. Tu Flaubert palico obrne. Žena Bovarv ni znala ceniti resnične ljubezni svojega moža, ker ni iskala te, ampak samo sebe, hotela je blaženstva svojih romanov, na vsak način nekaj velikega, ali srečo, ali žalost; zdaj postane dostopna lažnivim frazam lahkoživcev, ki ji govore govorico njene domišljavosti. Ko se potem zave gole resnice v realnem svetu, svojega moralnega propada, konča z zastrupljenjem pogrešeno življenje.
204
Z neizprosno doslednostjo in jekleno besedo velikega umetnika je orisal Flaubert to usodo. Ustvaril je tipičen značaj, v katerem prevladuje egoistična fantazija, ki ne raste iz realnih nižin življenja v višavo, ampak je a priori odločen za padce. Ko mu je dal še časovno barvo, je hkrati pisal tudi obsodbo razmer, v katerih je zrastla Madame Bovary, obsodbo onega idealizma, ki se je, odcepljen od življenja, razraščal le še po ženskih institutih in v literaturi.
V okviru podaja Flaubert tudi sliko podeželskega življenja. Nikoli ne modruje, samo fakta navaja, a vsa premotrena pod kritično lečo njegovega razuma, ki hladnokrvno kaže vsemu konvencionalnemu šablon-stvu in nezavednemu hinavstvu njega pravi obraz. Tu pripoveduje, kako so ljudje sebični, majhni in onemogli, kako je življenje spačeno v svojih religioznih, moralnih in gospodarskih idejah. Ali je povedal vso resnico, je seveda drugo vprašanje, kajti od resničnosti dejstev do resnice življenja je daljša pot, kot se sanja kritičnemu razumu.
Roman je na indeksu.                           Dr. J. Šile.
Andrej Rape: Mladini. IV. zvezek s 14 slikami. 94 strani. — V. zvezek z dvema slikama. 88 strani. Ljubljana 1915. Izdalo in založilo »Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta« v Ljubljani. Natisnila Učiteljska tiskarna.   Cena vsakemu zvezku  1 K.
Vsebina teh Rapetovih zvezkov je prav mnogovrstna: povesti, črtice iz življenja na kmetih, sličice iz otroškega življenja, orisi iz življenja narave.
Najbolj so mi všeč obrazci iz življenja otrok. (»Zaprta«, »Lojzek«, »Kaznovale so ga« v IV. zv., »Anica« v V. zv.). Pisani so povečini preprosto, dejanje je notranje resnično, le časih premalo enotno (Počitnice V. 41); pozna se neposrednji stik z življenjem. Poučna tendenca ni preveč vsiljiva.
Iz istega razloga so dobre tudi slike iz kmeti-škega življenja, kakor »Na semnju«, V. 12, zlasti pa »V konjskih vodah«, IV. 41 (Ali ni v tej povesti perioda na str. 43. preveč gramatično-retorična? Prehod med Lin 2. poglavjem naj bi se jasneje premostil, drugače moti sedanjik v začetku 2. poglavja ; podobno velja tudi za prehod do L pogl. v »Materi« IV. str. 2); črtica »Na jelena«, V. 69, pa nima dovolj enotnega dejanja in napravlja vtisk dolgoveznosti.
Božične in velikonočne povesti (»V,božični noči«, IV. 13, »Krivčeva izpoved«, V. 1, »Ciganka«, V. 55) pa se mi ne zde posebno posrečene; dejanje ni dosti verjetno, življenja je v njih premalo, preveč pa solzave genljivosti. Iz zadnjih dveh razlogov mi tudi »Mati« (IV. 1), črtica iz sedanje strašne vojske, ni všeč. Čustva, ki se tu rišejo, so v primeri z življenjem, kot ga vidimo zdaj vsak dan, preplitva. Tudi črtice iz življenja narave mi v tej obliki niso všeč; preveč je v njih risanja in opisovanja, premalo jasnega dejanja; orisi so poleg tega preveč retorično-umetni. Zato se mi zdi prvo poglavje v črtici »Prezgodaj« (IV. 84) ponesrečeno, drugo pa prav dobro, ker je v njem naravni pojav izražen v dejanju (deček najde premrlo lastavico, ki je pomladi prezgodaj priletela k nam, in jo hoče rešiti, a je ne more). Tudi tam, kjer imajo te črtice obliko bajk, dejanje ni dovolj jasno, ker ga preveč preprezajo orisi.
Slog je v celoti dober, a ni vseskozi enako posrečen; tu in tam, posebno v orisih, bi bilo treba večje preprostosti, stilne umetnosti niso za mladino;
tudi stava besed ponekod (a redko!) ni povsem v redu (»Ječe srca in trepečejo«, stran 2). Vobče pa je način pripovedovanja primeren, v »Ciganki« (V, 55), ki pa je vsebinsko premalo verjetna, dosega skoroda umetniške učinke, in to ravno vsled preprostosti izražanja.                                     Ivan Grafenauer.
Časopis za zgodovino in narodopisje. 11. letnik (1914). Izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru. Uredil Anton Kaspret. 80, Str. 185 in priloga. Tisk Ciri-love tiskarne.
Pred nami leži 11. letnik te v zgodovinskem, na-narodopisnem in kulturnem oziru velezanimive revije. Da se društvo ni posvetilo zgolj zgodovini Slov. Šta-jerja, to priča baš letošnji letnik. — Prof. A n t. Kaspret objavlja obširno pismo Jurija Dalmatina, župnika škocijanskega (pri Turjaku), pisano 1. 1589. Krištofu Turjaškemu, v katerem zagovarja svojega župljana Lukeža Verjanta (Viranta). — Dr. Metod Dolenc se bavi s pravosodstvom kostanjeviške opatije (na Dolenjskem) v letih 1631 — 1655. Kot vir mu je služil urbar iz leta 1588. »tiber die Herrschaft Landstrafi«. — Dr. Jo s. Gruden priobčuje važen fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev: »Starine železnih in salajskih Slovenov«. Tu bodi pripomnjeno, da smo se do zdaj vse premalo zanimali za usodo ogrskih Slovencev. — Dr. Ljud. Pivko dokazuje v kratkem, a jedrnatem sestavku, da kralj Samo ni nikoli vladal Slovencem. — Dr. Jo s. Glonar opisuje »Literarne odnošaje med štajerskimi Slovenci in Nemci v predmarčni dobi«. Gradivo je črpal iz pisem v literarni zapuščini R. G. Puffa. Zanima nas Puf-fovo prijateljstvo z Davorinom Trstenjakom in dejstvo, kako je on — Nemec — dobro poznal slovenske literarne razmere.
»Gradivo za krajevne kronike« (do zdaj Limbuš in cerkev sv. Jožefa pri Mariboru) bo lajšalo delo bodočim kronistom. — »Književna poročila« prinašajo ocene nekaterih strokovnih knjig, med temi Šlebin-gerjeve »Slovenske bibliografije za 1. 1907.—1912.« in Hartingerjeve »Hrvatsko-slovenske seljačke bune godine 1573.«, ki jo moramo upoštevati tudi mi Slovenci. — Prof. Fr. Kovačič je napisal iskren ne-krolog f Tadiji Smičiklasu." — Zanima nas še priloga »Narodno blago ogrskih Slovencev«, ki ga je nabral Štefan Kuhar. Ne radi vsebine, ki je že precej znana, ampak radi jezika; zanimiva snov za filologa. Tu se vidi jako dobro, kako se je nebroj hrvatskih izrazov prav živo zajedlo v govorico vzhodnih Slovencev. — Revija si je pridobila priznanje celo pri naših nemških sosedih, kar je umevno ; kajti od svojega početka sem ima v svojem krogu najboljše slovenske delavce. Kdorkoli se bo kdaj bavil z zgodovino Slovencev, nikakor ne bo smel prezreti te odlične smotre. Vsem slovenskim rodoljubom pa še posebno priporočamo »Poziv« društva na platnicah — za vsestransko gmotno in moralno podporo.         Ant Cvet.
Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti u Zagrebu, Pravi člani in člani-dopisniki delujejo v treh razredih: u razredu historičko-filologičkom (predsednik dr. T. Maretič), filozofičko-juridičkom (f preds. dr, Fr. pl. Markovič), matematičko-prirodoslovnom (predsednik dr. G. Janeček); vsak razred pridno zbira gradivo za knjige. Iz Ljetopisa (1914) str. 63 nsl, razvidimo, da so za 1. 1913. izdali ti trije razredi v okviru Akademije 20 knjig; in baš toliko jih je imelo biti izdanih za 1. 1914.
205