Spominčica
na grob
Andreju Praprotniku
umrlemu  dne  25. rožnika   1895.
^a  možem  mož . . . Prav kot v  jesenski  dobi, Ko z zadnjim cvetjera se odeva gnč, Za drobnim ptičem  nas zapušča pfič, Da zimskih viher se  umakne zlobi: Tako izginja nam pod hladno rušo
Za možem  mož,  ko vse  moči življenja,
Radosti zlate dni  in dni trpenja
Posvetil domovini  z vso  je dušo.
Seve,  seve — nekdanjih lepih dnij,
Ko še Sloven je spoštoval Slovena,
Krepila rod ljabavi moč jeklena
In ni ljubezen prazna bila pena —
Teh zlatih hipov,  žalibog,  več ni . . .
Junake pa minulih dnij  in  dub,
Može častite,  nam  zasipa grob;
Njih  blage duše iz solza doline
Tja gori  selijo se  k božji  zori,
Kjer nehajo vsi  trudi  in  napuri,
Kjer reva in slabost človeška  mine.
-*? 114 **-
Osulo komaj enkrat se je cvetje,
Odkar,  mladina, vzet ti bil vrtnar,
A danes, glej, že drug ti varih vzet je,
Ki ljubil te prisrčno je vsekdar.
Beseda njemu sladka — domovina
Izginila nikdar ni  iz spomina  —
A v domovini vsej  najdražja stvar
To hila njemu ti  si,  o  miadina!
Učitelj  bil je tvoj  in  bil Ijubitelj,
Do časne, večne sreče zvest voditelj.
Zdaj  pogled v svet ti  v zgodbi  je ogrinjal,
Zdaj pesmi te učil in oponiinjal —
Oj pesmi te! . . Pastir jih peva v gori,
Prepevajo ob vodi jih perice,
Glase iz ust vesele se terice,                              .
Učencev pevajo jih glasni zbori,
Popotnik peva jih na prašni cesti,
Prepeva pevec jih na svetem mesti.
V  svetišči,  da!  Ob lire sladkih glasih Pred skrinjo je zaveze v davnih časih Kraljevi David peval mile speve: Prošnjč in želje v njih je razodeval,
/            Jehovi svoje, Ijudstva tožil reve;
Takisto niož, ki šel je v kraj  mirii, Kot David-pevec našega rodti, Pred skrinjo nove je zaveze peval, Ko v večno čast je matere Marije Posvctil cvetje svoje poezije . . . A ni le pevec bil  in  odgojitelj, Bil naroda je svojega buditelj Iz  mladih krepkih dnij  do sivih las; Preglej probuje naše častne Hste, Kar mesto hrani jih in trg in vas •— Tam so začrtane namere čiste, Začrtano je vse, kar on je storil, Kar mislil, upal, delal in govoril.
Dovolj!
Kako v trenotju pevec naj opoje,
Kar storil mož je vse življenje svoje,
Kako oriše trude naj  in  boje,
Kar jih prebil je iz ljubezni zgolj ? —
O  blagi mož,
Pod cvetjem rož
Lahka ti rodne zemlje bodi ruša,
Pri Bogu  izpočij se, zlata duša,
Od tamkaj duh nas blagoslavljaj tvoj!
O zdaj  še-le, ko več te ni med nami,
Prebritko vsi spoznavamo s solzami,
Kak biser izgubili smo s teboj.
Počivaj v miru! — Ti pa, dobri Bog,
Ki Te Oceta kliče zemlje krog,
Ki večno vodiš narodov usode,
Dodeli nam, da vsak med nami bode
V  življenja odločilni borbi tej,
Kot bil služabnik Tvoj je — naš Andrej !
Jos. Volc