Naši dopisi. Iz Žatmice. Preteklo leto sino čitali v ,,Tovariši" večkrat tarnanje kakega učitelja, kako neradi dajo krajni šolski sveti kaj za šolo, in kako mora učitelj moledovati, preden dobi par krajcarjev, da si omisli potrebno učilo. Da pa, gospod urednik, ne bodete mislili, da so vsi krajni šolski sveti taki, kot oni, ki je celih 96 kr. dal v ,proračun* za učila, hočem Vam imenovati druzega, ki se loči od onega, kakor noč od dneva. Ta krajni šolski svet, kateri lahko služi mnogim drugim v posnemo, je naš žabniški. V dokaz naj povem, koliko smo vlani izdali za razna popravila, učila in druge potrebe — nad 200 gld. In vender ni nihče rekel, da bi bilo preveč. Popravili pa sino tudi šolo, da je videti, kakor nova. Mizar nam je delal celih 12 dnij, zidar 14, tesar 2, sobni slikar in njegov pomočnik pa sta se mudila 8 dnij, da sta pobarvala uoiteljevo stanovanje in prevlekla vso lesenino. Da sta iinela tudi kovač in steklar posla, ni mi treba posebej opomniti. Torej smo imeli vse rokodelce, kateri se sploh rabijo pri novih stavbah. To svojo ljubezen do šole pa so Žabničani pokazali že pri ustanovitvi šole. Koliko so morali prositi, koliko zaprek odstraniti, predno so pričeli z zidanjem! Nasprotovalo se je osobito od take strani, od katere bi vsakdo vse kaj druzega pričakoval. A slednjič so vender zmagali, zidali šolo in še danes radi doprinašajo vsakoršne žrtve za njo. A. Rozman. Z Dolenjskegrn. (O ženskih ročnih delili na jednorazrednicab.) Gospod urednik! upam da dovolite tudi meni nekoliko prostora v svojeni vrlem listu, za kar Vam bo razen mene gotovo hvaležnih še rnnogo mojih tovarišic. O koristi ženskib ročnih del govoriti, l)i se reklo nositi rešeta v Ribnico. Za ta pouk je skoro na vseh večrazrednicah dobro preskrbljeno, ker so večinoma nastavljene tudi učiteljice. Drugače je na jednorazrednicah. Vender se je tudi tukaj mnogo zboljšalo v tem oziru tako, da je malo šol brez tega velekoristnega predmeta. Na jednorazrednicah poučujejo ženska ročna dela največ soproge učiteljev ali njih hčere in druge več ali manj sposobne ženske. Visoki deželni šolski svet deli za ta pouk nagrade, ki pa niso v primeri s trudom — sijajne. V prejšnji časib dobivale so učiteljice ženskih ročnih del 30—40gld. letne nagrade, sedaj-"se je pa ta znižala na 20 gld. in še rnanj. Tako sem n.pr. dobilajaz mimogrede rečeno: izprašana učiteljica letos nagrade 14, reci: štirinajst goldinarjev == 9 kr. za uro. Nečein govoriti, kako mi je bilo pri srci, ko sem dobila to sijajno nagrado za svoj obilni trudMrTsvojo požrtovalnost. Ljudje so se čudoin čudili, ko sem jim povedala o tej znameniti nagradi. Slišala se je marsikatera trpka beseda. Krajni šolski svet je sklenil. da prosi visoki deželni šolski svet, da bi zvišal ta znesek. Popustila sem ta pouk radi tega, a na iskreno prošnjo ljudstva sem zopet zaeela učiti. Dovoli naj se mi tedaj iskrena prošnja: prizadeti fak- lorji naj skrbe, da se nagrade za ženska ročna dela priinerno povečajo, ker drugaee ne bo uspešnega pouka na jednorazrednicah ali pa še — nobenega! Dostavek uredništva. Za ta važni pouk pač načn dežela, oziroina deželni zastop najinanj stori. V vseh kronovinah, posebno v sosednih vedo ta predmet bolje cenili, nego pri nas. V proračun normalno-šolskega zaklada za 1. 1891. se je za pouk v ženskih ročnih delih postavilo kot redna potrebščina 0, kot izredna pa 1.300 gld. Ker na večrazrednicah oskrbujejo ta pouk večinoma redne učiteljice, porabi se ta vsota večinoma — a ne vsa — za jednorazrednice, katerih imamo izven Ljubljane 177. Da se vsa ta vsota porabi le za jednorazrednice, spada povprečno na jedno šolo 7 gld. 34 kr. ali 4-6 kr. za Jedno uro (!). Tako se podpira pri nas predmet, ki je tolike važnosti za narodno gospodarstvo. Z Jesenic na Gorenjskem. Dovolite, gospod urednik, da v cenjenem društvenem listu pokažem skelečo rano, katero je vsekal III. postno nedeljo tu raz lece čitani, učeni pastirski list, ker mu duhovni gospod ni dodal nobenega koinentara in kako ga je naše priprosto ljudstvo umelo. Hotel sem sicer inolčati o tem, misleč, Ijudstvo bode kmalo pozabilo. 17. t. m. pa sem se prepričal, da semtertja že kali sad napaonega razumljenja. Ta pastirski list je bičal šole in učiteljstvo sploh. Vsi trije učitelji smo poslušali v cerkvi to čitanje, a bili smo vsi nekako elektrizirani, ker so se oči poslušalcev na nas obračale. Gospodičina tovarišica, sedeč v klopi pred velikim oltarjem, zardela in kakor okamenela, ni se genila, dokler vse ljudstvo cerkve ni ostuvilo. — Pojasnilo ljudstvu konec lista bi bilo vse popravilo, kakoršno so dostavili, naši katoliški šoli in liiišemu katoliškeinu učiteljstvu prijazni gospodje duhovmki, kakor sem poizvedel pri svojih tovariših! samo pri nas in v Gradu se je dozdevalo umestno, učiteljstvo in šolo metati v jeden koš z židovskimi učitelji in s šolo, kakoršna je po deželab z mešanimi veroizpovedanji. Takoj isto nedeljo po popoldanski službi božji grem sprebajajoč se rainio kopice ženic, ki so se prav živabno pomenkovale, in čul sem, piedno so me opazile, prav razločno besede: ,,Uanes niso pridigovali druzega, kakor o učiteljih, kako slabo otroke uče". Zapazivši me, se namesto navadnega pozdrava, nekako odrevenele, obračajoč le oči za krivoverceni — uoiteljem! Zal.o sem s tovarišema gospoda kateheta prosil, naj vsaj prihodnjo nedeljo nekoliko ljudstvu pojasni, da, kakor je njemu dobro znano, ne more se nam in naši šoli kaj tacega očitati, a tega ne on, ne gospod krajni šolski ogleda ni hotel storiti, rekoč: ,,Vas in naše šole se ta list prav nič ne tiče",! Ljudstvo pa tega ne ve, in baš zatorej mu treba pojasnila! Da je ta list priprostemu ljudstvu, kolikor ga je razuraeti moglo, stanovitno v spominu ostal, priča naslednji dogodek: Dne 17. t. m. popoludne zapustivši šolski prah, grern na pošto brat časnike. Polno omizje v prvi sobi sedečih fantov me prijazno pozdravi: ,,Dober dan, gospod učitelj !'¦ A jeden med njimi, F. K., hotel je pokazati, da si je tudi on kaj iz tistega pastirskega lista zapoinnil, udari ob inizo kričeč: ,,To ni noben gospod učitelj, to je hudič — to je Antekrist!" — Tudi še mnogo drugih nasledkov omenjenega lista brez pojasnila bi navedli lahko jaz in moja tovariša. A bodi dovolj, kar sem povedal. Samo to moram reči: Mi učitelji nismo nikaki nasprotniki konfesijonalne šole — saj jo že imamo -- zatorej pa tudi prav resno prosimo častito duhovšeino, naj nam ne izpodkopava spoštovanja pri otrocih in pri roditeljili. K. Bernard. Opoiunja uredništva. Tudi od drugili stranij so nam došla poročila jednake vsebine. Kolikor mi naše šolstvo in naše učiteljstvo poznamo, so pri nas tožbe o sedanji žoli glede verske vzgoje neopravieene in smo se nadejali, da ae hode z ozirom na to, da se vse naše učiteljstvo resno prizadeva, če. gg. katehete pri pouku podpirati in z njimi v soglasji lDladiuo vzgajati, povod, kjer se je ta pastirski ilst b al dodalo pojasnilo, da ae stvar ue tiče naših šol. Radi pripoznavamo, da se je po večini to pač Btorilo ter bode to gotovo pospeševalo složno postopanje pri pouku in vzgoji, v prid narodu iu — veri. Ob/.alovati nio amo torej, da se povsod ni tako taktno postopalo , še posebno z ozirom na to, da iinamo verodostojna poroč la z dežele, kako se tu in tam ravno verouk v šoli — zanemarja, katerib poročil pa zbog ljube Bloge še nismo objavili.