socialno delo
letnik 40 - april-avgust 2001 - št. 2-4
visoka šola za socialno delo
ljubljana
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Uredniški svet
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Giavni in odgovorni urednil(
Bogdan Lešnik
Uredniki
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (01) 43-77-615, faks 43-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniški svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene
avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila
imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh
časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali
recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (2000).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
(AVTO)BIOGRAFSKA METODA V SOCIALNEM DELU
Vito Flaker
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
ETNOMETODOLOŠKE BELEŽKE O TEM, KAKO STROKOVNJAKI SPOZNAVAJO UPORABNIKE
UVOD
Če vprašamo socialne delavce, kaj je najpomem-
bnejša spretnost socialnega dela, jih bo gotovo
večina zatrdila, da je to pogovor. Seveda poleg
pogovarjanja socialni delavci in delavke delajo še
marsikaj drugega. Delajo zabeležke, pišejo poro-
čila, posredujejo informacije, predvsem pa inter-
venirajo v okolje.' In vendar ima intervju oziroma
širše pogovor gotovo prestižno mesto med orodji
socialnega dela, še zlasti v neposrednih stikih z
uporabniki. Morda je njegov pomen predimen-
zioniran ali celo mistificiran, vseeno pa ga lahko
štejemo za nujen pogoj socialnega dela, saj je
treba spoznati uporabnika in njegovo življenjsko
situacijo, se z njim posvetovati, dogovarjati itn.
Tudi ko pogovor ni osnovni cilj dejavnosti socialne
delavke, je osnovo vezno tkivo njenega delovanja.
V kulturi socialnodelavskega pogovora sta
gotovo dominantni izročili psihoanalitsko oz.
psihodinamsko, usmerjeno v ozadje uporabni-
kove pritožbe, in rogeriansko (client-centered),
usmerjeno v uporabnikovo razumevanje sveta. V
nekaterih postopkih je cilj sam pogovor, medtem
ko je v drugih le sredstvo za dosego ciljev izven
pogovora. Ne glede na strokovno ideologijo in
umestitev v strokovne postopke večina pogovo-
rov, ki jih imajo strokovnjaki s svojimi uporabniki,
pogosto pripelje do tega, da je uporabnik v pod-
rejenem položaju, da je pogovor stigmatizirajoč,
da še dodatno razvrednoti uporabnika in ga spravi
v zagato. Zato lahko sklepamo, da ne gre za razli-
ke v stilu in ideologiji ali pa razlikah v deklariranih
namenih pogovarjanja in spoznavanja, saj do
takih učinkov pride ne glede na »šolo« pogovar-
janja oz. obravnavno ideologijo. Gre za bolj
abstraktno shemo pogovarjanja, ki jo določajo
družbene vloge strokovnjakov in uporabnikov, še
zlasti pa stvarne in situacijske ureditve, ki uokvir-
jajo sam pogovor. Šele v zadnjem času so se poja-
vili pristopi k intervjuju, npr. motivacijski intervju
(Stefanoski 1999) ali »spoznavni intervju« (Brost,
Johnson 1982), ki želijo suspendirati tako shemo
pogovarjanja in omogočiti pogovor med strokov-
njaki in uporabniki, ki bi rabil dejanskemu spo-
znavanju in omogočil spoznanja o uporabnikih,
ki bi bila vsaj bolj realna in bi krepila uporabni-
kovo moč ter presegla vlogo uporabnika.
Med različnimi situacijami pogovarjanja je
prav gotovo ena najpomembnejših tista začetna,
ko se socialni delavec ali delavka ali kakšen drug
strokovnjak spoznava s svojim uporabnikom. To
je situacija, v kateri se artikulira odnos, dobi prvi
vtis, postavijo koordinate za nadaljevanje dela ali
druženja. Včasih je to tudi glavni del nalog social-
ne delavke, saj mora spoznati osebo, da bi na
podlagi tega priporočala posege, ukrepe drugih
služb in strokovnjakov. Vsekakor je proces spoz-
navanja in spoznavni intervju eden izmed ključnih
momentov v delu socialnih delavk in tudi v karieri
uporabnikov.
Namen tega besedila je ukvarjati se prav z vidi-
ki pogovarjanja z uporabniki, ki ga postvarijo kot
stranko, bolnika, skratka, nemočnega, in ki nas
strokovnjake ustvarijo kot udeležence v pogovoru
s presežkom moči. Radi bi razgradili okvir, ki ga
uporabljamo strokovnjaki pri pogovarjanju, še
zlasti spoznavanju svojih uporabnikov (strank,
pacientov ipd.), ga primerjaH z okviri, ki jih
uporabljamo pri spoznavanju v vsakdanjem
civilnem življenju, ter poskušali ustvariti sintezo,
ki bo omogočala uporabo elementov obeh okvi-
rov v procesih spoznavanja ljudi v situacijah, kjer
delamo. Pri tem bomo pozorni tudi na tekstualne
izmenjave, saj smo prepričani, da tudi same bese-
de, ki jih izrečemo, vzpostavljajo okvir pogovora,
in jih bomo poskušali povezati s specifičnimi
konteksti izrekanja. V tem smislu lahko trdimo.
77
VITO FLAKER
da je tudi pogovor, ko se zavedamo njegovih
okvirov, kontekstualna intervencija.
METODOLOGIJA
Metode, ki smo jih pri tem uporabiU, so v prvi
vrsti etnometodološke (Garfinkel 1967). Skon-
struirali smo serijo eksperimentov, ki naj bi raz-
galili shemo spoznavanja, ki jo kot samoumevno
in neozaveščeno uporabljamo v socialnem delu.
Bistvo eksperimenta, kot bomo pokazali v nada-
ljevanju, je bilo spraviti na plan strokovni okvir
in ga uporabiti v vsakdanjih situacijah. Na ta način
lahko ugotovimo protislovja med obema okviro-
ma, pa tudi značilnosti obeh. V analizi in diskusiji
rezultatov smo etnometodološko metodo kom-
binirali z goffmanovskim izročilom. To pomeni
dvoje. Najprej, da smo primerjali med različnimi
okviri, še zlasti med strokovnim in vsakdanjim,
tako da smo primerjali procese spoznavanja v
obeh okvirih. Kako se spoznavamo v pisarni so-
cialne delavke in kako se spoznavamo v bolj vsak-
danjih okoljih - na vlakih, na avtobusnih postajah,
v bifejih, diskotekah, na ulici, na počitnicah? To
smo storili deloma eksperimentalno, deloma pa
na podlagi razumevanja različnih situacij. Goff-
manovsko izročilo pomeni tudi to, da se smer pri-
merjave spreminja in da hkrati ugotavljamo oboje;
enkrat je ozadje primerjave vsakdanji okvir,
drugič strokovni. Pogledali bomo, kaj smo novega
zvedeli iz primerjave pogovora strokovnjakov s
strankami o vsakdanjih pogovorih, in narobe, kaj
nam pove o pogovoru strokovnjakov primerjava
z vsakdanjih pogovorom.
Sestavili smo serijo eksperimentov, zato da bi
jo uporabiU kot del uvajanja v spoznavni intervju
za študente socialnega dela na področju duševne-
ga zdravja v skupnosti v dodiplomskem študiju
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani. Podob-
no zastavljene eksperimente smo izvajali zadnjih
pet ali šest let z rednimi in izrednimi študenti tre-
tjega letnika, kot tudi na različnih usposabljanjih
v Sloveniji in Bosni in Hercegovini. Rezultati so
bili v vseh situacijah precej podobni^ in jih lahko
posplošimo skoraj brez zadržkov.
Tu smo obdelali naključno izbran vzorec takih
intervjujev in jih poskušali analizirati. Pri tem smo
deloma sledih postopkom kvalitativne analize in
uporabili zbrano gradivo. Pri tem so bili naši
postopki deloma konvergentni, ko smo poskušali
ugotavljati npr. tipična vprašanja in jih kategori-
zirati, deloma pa divergentni, ko smo eksperi-
mente in dogajanje v njih poskusili ne le opisati,
temveč tudi analizirati. O poteku pogovorov v
vsakdanjem življenju nismo imeli sistematično
zbranega gradiva. Bili smo prisiljeni uporabiti t.
i. naravna opažanja iz življenja. Tako so nekatere
naše ugotovitve utemeljene bolj, druge manj, še
zlasti tiste, ki se tičejo procesov v vsakdanjem
življenju.
NAVODILA ZA IZVEDBO
EKSPERIMENTOV
Delavnice smo po navadi začeli z uvodom, kako
pomemben del socialnega dela nasploh in dela
na področju duševnega zdravja v skupnosti po-
sebej je proces spoznavanja. Po navadi smo tudi
preverili, koliko se udeleženci delavnice med se-
boj poznajo. Skoraj vedno so bili med njimi taki,
ki se skorajda niso poznali^ Potem so udeleženci
delavnice dobili naslednje navodilo: »Predstav-
ljajte si, da ste socialna delavka v pisarni, v svoji
ustanovi. Ravnokar vam je kolegica sporočila, da
pride čez pet minut k vam uporabnik, ki ga še ne
poznate. Imate pet minut časa, da si skicirate pet
vprašanj, ki jih boste postavili uporabniku, da bi
ga spoznali.« Nato so imeli udeleženci dejansko
pet minut časa, da so si izmislih vprašanja in jih
zapisaH.
V naslednjem koraku smo jih prosili, naj si
izberejo v skupini človeka, ki ga najmanj poznajo,
ter da vprašanja, ki so si jih pravkar zapisah,
postavijo izbranemu človeku in ga poskusijo na
ta način spoznati. Pri tem smo poudarili, da ne
gre za igro vlog, se pravi, da ne igrata socialne
delavke in stranke, marveč da govorita s svoje
lastne pozicije, le da vprašanja ostanejo ista. Po
pogovoru z vprašanji sledi diskusija v paru in
potem v skupini.
Tretji korak je, da ta vprašanja dobesedno
postavijo naključnemu neznancu izven predaval-
nice, na cesti, v bifeju, na avtobusni postaji ali v
podobnem javnemu ali pol-javnem prostoru, kjer
se ljudje po navadi spoznavajo.
VIRTUALNA VPRAŠANIA
Tipični niz vprašanj, ki si jih ljudje zabeležijo,
je približno takle:
78
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
•	Kako ti je ime?
•	Kako ti lahko pomagam oz. kakšen je
problem?
•	Ali si se že soočila s tem problemom?
•	Na kakšen način si že sama reševala ta
problem?
•	Kaj pričakuješ od mene?
Vprašanja so gotovo neživljenjska, saj so iz-
vzeta iz toka pogovora v situaciji. So pa vseeno
in morda prav zato dober indikator tega, kaj naj
bi zanimalo socialne delavce. Vprašanj je seveda
veliko več. Iz obdelanega vzorca vprašanj smo
izluščili nekaj kategorij.
Prvo kategorijo smo poimenovali vprašanja
dobrodošlice. Najprej taka: »Se udobno počutite,
vam je prijetno? Želite sesti? Vam lahko kaj
ponudim? Kavo, čaj?« To so v bistvu vljudnostna
vprašanja, s katerimi v bistvu nočemo ničesar
zvedeti (vsaj v smislu spoznavanja ne), pač pa
izkazujemo z njimi svoj položaj gostitelja, ki ga
zanima počutje gosta, kot tudi željo, da bi se v
naši družbi počutil prijetno. Podobno deluje tudi
vprašanje: »Kako ste potovali?« Vprašanje »Iščete
mene?« pa rabi hkrati navezovanju stikov in tudi
orientaciji gosta. Podobna, a bolj splošna in od-
prta so vprašanja: »Kako gre? Kako se počutite?
Kako si kaj? Kako ste?«.
Drugo kategorijo vprašanj smo poimenovali
vprašanja spoznavanja. V njih imajo spraševalci
namen spoznati sogovornika, njegovo ime (
»Kako vam je ime?«''), kdo je in od kod prihaja
(»Od kod prihajate? Kje živite?«), kje dela, ali
hodi v šolo, status (samski itn.), kaj je po poklicu,
je zaposlen., kakšno družino ima ipd. Poleg teh
razmeroma specifičnih in konkretnih vprašanj so
si udeleženci delavnic zapisovali tudi splošnejša,
odprta vprašanja, npr.: »Kdo ste?«, »Lahko kaj
poveste o sebi?«, »Se mi lahko predstavite?«.
Tretjo kategorijo vprašanj lahko uvrstimo v
kategorijo poizvedovanja o napotitvi. Udeleženci
pogosto napišejo vprašanja: »Kdo vas je poslal?«,
»Nas je kdo priporočil?«, »Kdo vas je napotil?«
in »Prihajate na lastno pobudo ali vas kdo po-
šilja?«.
Četrta kategorija vprašanj je posvečena raz-
logom za srečanje: »Zaradi česa ste se odločili za
pogovor?«, »Zakaj ste prišli?«, »Zakaj ste se od-
ločili priti?«, »Zakaj ste tukaj?«.
Peta kategorija vprašanj se ukvarja s proble-
mom, ki naj bi ga imeli virtualni obiskovalci. Bo-
disi neposredno sprašujejo o tem, kaj je problem.
težava: »Kaj je vaš problem?«, »Kateri problem
vas trenutno najbolj teži?«, »Kako ti lahko po-
magam oz. kakšen je problem?«, »Je zadeva vaš
osebni problem? Če ni, ah ta, čigar problem je,
ve, da ste tu?«, »Kje pa tebe čevelj žuli?«, »V čem
je težava?«, »Imate kakšne težave?«, bodisi po-
izvedujejo tudi o doživljanju in osebnem opisu
problema: »Lahko podrobneje opišete situacijo,
ki vas je privedla do sem (problem)?«, »Kako
doživljate svoj problem?«. Problem je lahko tudi
predpostavljen v vprašanju o napotitvi: »Kaj vas
je napotilo, da ste prišli sem?« Vprašanje je lahko
povezano tudi z rešitvijo: »Kaj jo muči, vidi ka-
kšno rešitev?«, ali pa sprašuje po vzroku stiske:
»Kje vidi vzrok svoje stiske?«
Šesta kategorija je neposredno vezana na peto,
skorajda njena podkategorija - na problem se
namreč veže njegova rešitev. Večina vprašanj se
veže na reševanje problema v preteklosti: »Na
kakšen način si že sama reševala ta problem?«,
»Kaj ste že naredili za rešitev problema?«, prek
pogovorov: »Ste se o problemu že s kom pogo-
varjali - s sorodniki, prijatelji?«, glede soočanja
s problemom: »Si se že soočila s tem proble-
mom?«, glede rešljivosti problema: »Se vam pro-
blem zdi nerešljiv?«. Lahko pa tudi v pripravlje-
nost za prihodnje reševanje problema: »Kaj se
vam zdi sprejemljivo narediti oz. kaj ste priprav-
ljeni narediti za to rešitev problema?«
Sedma kategorija je podobna prejšnjima dve-
ma. V njej so vprašanja, ki sprašujejo po potrebni
pomoči in jo hkrati ponujajo: »Kako mislite, da
vam lahko pomagam?«, »Kako vam lahko poma-
gam?«. Lahko je ponudba tudi bolj konkretna,
npr.: »Vam lahko preskrbim kakšne informacije?«
Vprašanje: »Kaj pričakujete od mene?« pa tudi
predpostavlja ponujeno pomoč.
Osma, najmanjša kategorija se dotika vpraša-
nja kariere. Virtualno socialno delavko zanima,
aH je bil njen obiskovalec ali obiskovalka že prej
v obravnavi: »Ste že kdaj bili na CSD? Ste prvič
tukaj? Kje ste doslej že bili? Ste prvič na takem
pogovoru? Ste se o tem že s kom pogovarjaH?«
Podoben ton imajo tudi vprašanja tipa: »Ste že
imeli kdaj take težave?«, a ta vprašanja merijo
bolj na »zgodovino bolezni« kot pa na institucio-
nalno kariero.
Deveto kategorijo smo poimenovali individua-
lizacija. Gre za sklop vprašanj, ki predpostavijo
individualnost sogovornika, njegovo aktivnost in
odgovornost kot tudi želje in pričakovanja: »Kaj
ste že storili? Kaj ste pripravljeni storiti sami?
79
VITO FLAKER
Vaše želje, pričakovanja. Ali je to bila vaša odlo-
čitev?« Opozarjajo, da gre za problem same te
osebe: »Si se že soočila s tem problemom? Na
kakšen način si že sama reševala ta problem? Kaj
pričakujete od mene?« Problem je osebno do-
življanje: »Kako sami doživljate vse to?« V to
kategorijo lahko vštejemo tudi vprašanja, ki se
tičejo predstavitve, saj predpostavljajo pogled
vase in potemtakem tudi individualizacijo: »Kdo
ste? Se mi lahko predstavite? Lahko kaj poveste
o sebi? Želite sami kaj povedati o sebi? Kako se
počutite?«
Zadnja, deseta kategorija vprašanj so vpraša-
nja, ki zadevajo pričakovanja do strokovnjaJca:
»Kaj pričakujete od mene? Kaj pričakujete od
sodelovanja z mano? Kaj pričakujete od obiska?
Kaj lahko storim zate?«
Od naštetih kategorij najbolj izstopata kate-
gorija spoznavnih vprašanj (21%) in pa združena
kategorija problem-rešitev (20%); poleg tega se
pogosto pojavljajo vprašanja, povezana z dobro-
došlico (15%), individualizacijo (13%) in pomočjo
( 11 %), manj pa kategorije razlogov (8%), pričako-
vanj (7%), napotitve (6%) in kariere (5%).
Kategorije, ki smo jih dobili, lahko povzame-
mo v matrico. Virtualna socialna delavka najprej
svoji stranki zažeH dobrodošlico, zanimajo jo
temeljne identifikacijske točke, potrebno se ji zdi
poznati okoliščine strankine prisotnosti, zlasti
napotitve, pa tudi razlogi, njegova institucionalna
kariera, v središču pozornosti je strankin pro-
blem, morebitne rešitve in pomoč, ki jo rabi, pri
tem stranko individualizira in poizveduje o
pričakovanjih, ki jih ima do njega.
Lahko bi rekli, da to matrico obvladujejo sile
treh procesov: spoznavanja, problematizacije in
individualizacije, ki se opirajo na sidrišča ustvar-
jene situacije ali okvira, ki ga zaznamujeta prijaz-
nost (dobrodošlica) in institucionalnost (napoti-
tev, kariera).
Ko ta vprašanja uporabimo v situaciji, druga-
čni od tistih, ki so namenjena spoznavanju kole-
gov, se pričnejo težave. Gre za dva precej različna
okvira spoznavanja in pogovarjanja. V enem gre
za to, da eden spoznava drugega in je ta predmet
njegovega spoznavanja — kot smo rekli, gre za
izpostavljanje problema, ponujanje pomoči, indi-
vidualizacijo — v drugem pa, narobe, za medse-
bojno spoznavanje, za skupno graditev situacije,
iskanje skupnih točk in vzajemno podpiranje
enakovrednih udeležencev v pogovoru.
Jasno je, da smo, ko smo združili dva tako
različna okvira, ustvarili komedijo zmešnjav.
Vprašanja, ki so lahko ustrezna v eni situaciji, se
izkažejo za zelo neustrezna, odgovori pa temu
primerni. Zagate, ki jih bomo spremljali v nada-
ljevanju, pričajo o tej komediji zmešnjav. Naš na-
men je sicer prav ta, da pokažemo neustreznost
vprašanj in okvira, v katerem ta vprašanja nasta-
jajo, resnici na ljubo pa moramo priznati, da je
del zagat, nerodnosti in faux pas nastal prav zaradi
mešanja okvirov, situacijske neumestnosti vpra-
šanj, pa tudi njihove virtualnosti in izvzetosti iz
dejanskega poteka pogovora.
ODGOVORI REDEFINIRAJO
VPRAŠANIA
V prvem primeru izmenjave vprašanj in odgovo-
rov bomo lahko videli to zagato in to, kako imajo
vprašanja, ki so nastala v enem okviru, precej
neustrezen učinek v drugem. Prva tri vprašanja
sicer delujejo v redu, kot da bi bili priča povsem
normalnemu pogovoru med neznanci, le da
sogovornici nista zgovorni ter da je druga sogo-
Slika 1: Sile matrice spoznavanja v strokovnih pogovorih
80
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
vomica, tista, ki odgovarja, malce zadržana in
previdna:
»Iščete mene?«
»Ne vem točno, pač enega.«
»Se želite usesti?«
»Da.«
»Boste kavo?«
»Da, hvala.«
Previdnost druge sogovornice se v nadalje-
vanju izkaže za povsem upravičeno:
»V čem je težava?«
»Ni je.«
»Kako vam lahko pomagam?«
»Ne.«
Vtis dobimo, da se hoče oseba, ki odgovarja,
izogniti odgovorom in čimprej končati pogovor.
Noče govoriti o težavah in ne potrebuje pomoči.
Pa ne nujno, ker bi se hotela izogniti pogovoru o
tem, temveč ker vprašanja ne »sedejo«, niso us-
trezna situaciji. Hkrati pa ravno s svojimi odgovori
definira vprašanja kot situaciji neustrezna. Z ni-
kalnimi odgovori sogovornica ne zanika, da ima
težave in da ji je treba pomagati, pač pa zanika,
da je situacija taka, kjer naj bi se o tem pogovar-
jali.
Predpostavimo lahko torej, da imajo vprašanja
poleg svoje funkcije spraševanja tudi informativno
ah celo formativno vlogo, informirajo sogovor-
nika o naravi situacije in jo hkrati oblikujejo. Na
primer v vprašanju:
Koliko je ura?
Spraševalca ne zanima samo položaj urnih
kazalcev, temveč hkrati sogovornika informira,
da je situacija oz. njuno srečanje definirano kot
poizvedovanje o času^ in ne kaj drugega ter da
od njega pričakuje zlasti ta odgovor. Če bi izrekli
vse predpostavke, ki jih vsebuje ta stavek, bi uvod-
na poteza v izmenjavi zvenela približno takole:
-	Oprostite, rad bi ugotovil, koliko je ura.
-	Prosim, če mi na vprašanje odgovorite.
-	Koliko je ura?
Odgovor, ki bi vseboval podatek o položaju
sonca v našem časovnem pasu, bi potrdil vsa pri-
čakovanja spraševalca. Mogoča pa je izmenjava.
ki povsem spremeni definicijo situacije:
»Koliko je ura?«
»Deset tisoč tolarjev.«®
Odgovor, ki bi bil povsem ustrezen in legiti-
men v trgovini z urami, je šala, ki si jo radi privo-
ščimo z otroki, dobrimi znanci, če hočemo koga
osmešiti, redko pa jo uporabimo v pogovoru z
nadrejenimi, v situacijah, ki od nas zahtevajo dolo-
čeno stopnjo vljudnosti. V šali uporabimo dejstvo,
da formativne predpostavke niso jasno izrečene.
Z njo za hip sabotiramo situacijo, jo definiramo
in spodmaknemo sogovorniku tla pod nogami.
Mogoča pa je bolj odločna in določna redefinicija:
»Koliko je ura?«
»Pst!«
Taka izmenjava bi lahko potekala med star-
šem, ki pozorno posluša sogovornika, ki angaži-
rano govori o izredno pomembnih zadevah, med-
tem pa ga otrok vpraša za uro. Ponovno defini-
ranje vprašanja in s tem tudi situacije (tukaj se ne
sprašuje za uro, tu se ne govori o težavah, ne ra-
bim pomoči), je mogoče, če je utemeljeno v sa-
mem okviru situacije in v moči sogovornika. V
gornjem primeru je okvir vrstniškega pogovora
med študijskimi kolegi močnejši in se je lahko nanj
oprla druga sogovornica, ko se je z nikalnimi od-
govori uprla definiciji situacije, ki jo implicirajo
vprašanja. Hkrati pa je vsaj v našem primeru re-
definicija hkrati tudi zaključevanje izmenjave o
težavah in pomoči.
OSTATI VLJUDEN
Definiciji situacije kot situacije, ki zahteva go-
vorjenje o čustvih in problemih, so se udeleženci
delavnic izogibali z begom v povsem vljudnostne
definicije situacije:
»Se mi lahko predstavite?«
»Sem Marjana, stara 20 let, iz Trzina, drugače
pa študentka.«
»Kako se počutite?«
»V redu.« (Smeh.)
Mik vprašanja »Kako se počutite?« ah »Kako
ste?« in podobnih je namreč ta, da v vsakdanjem
življenju omogoči tistemu, ki smo ga nagovorili.
81
VITO FLAKER
izbiro med dvema registroma odgovorov. Lahko
ga obravnava kot del pozdrava:
»Dober dan. Kako ste?«
»Hvala dobro. Pa vi?«
In nato nadaljuje interakcijo v želeni smeri,
oziroma, se pogovarja o tem, za kar sta se srečala.
Lahko pa ga vzame zares in se sogovorniku potoži
ali pohvali s svojim razpoloženjem:
»Dober dan. Kako ste?«
»Zelo dobro/slabo. Ne veste, kaj se mije danes
zgodilo.« (Nadaljuje pripoved.)
Pri tem ima sogovornik v navadnih pogovorih
suvereno moč izbire, kako razumeti vprašanje,
in s svojim odgovorom definira pomen vprašanja.
Spraševalec pa mora tak odgovor sprejeti. V pogo-
voru strokovnjaka s stranko pa ni tako. Zdravniku
na vprašanje: »Kako se počutite?« ne moremo
odgovoriti: »Hvala, dobro.« Beg v vljudnostno de-
finicijo je v taki situaciji razmeroma nevljuden,
zato tudi v začetku razdelka opisani izmenjavi
smeh, ki priznava in se opravičuje za tako rede-
finicijo.^
Če se beg iz situacije z vljudnostno frazo ne
posreči, oziroma, če pride do zapleta z okviri, so
mogoče taktike, ki poskušajo rešiti situacijo, prila-
goditi vprašanja in jih razumeti znotraj te situa-
cije:
»Zakaj ste prišli?«
»Zato, ker te še ne poznam in bi te rada bolje
spoznala.«
»Kdo vas je napotil?«
»Sama sem prišla.«
»Kaj pričakujete od obiska?«
»Kaj pričakujem? Ha, pogovor.«
Spet je glavno delo, ki ga mora za prilagajanje
opraviti tisti, ki odgovarja na vprašanja. Izmisliti
si mora odgovore, ki bodo ustrezali vprašanjem,
pa še vedno ne bodo povsem minirali situacije,
kot je definirana z vprašanji. Še vedno je iz zapisa
pogovora čutiti komičnost situacije in ironično
distanco sogovornice, ki odgovarja. V prvem
odgovoru naredi inverzijo predmeta spoznavanja,
v drugem zanika, da bi jo kdo napotil, v tretjem
pa ustvari distanco s ponovitvijo vprašanja, med-
metom ha in samoumevnostjo, češ: »Kaj me spra-
šuješ?! Saj veš!«. Sogovornica, ki odgovarja na
vprašanja, je tako redefinirala situacijo, iz take.
kjer se postavljajo vprašanja in nanje dajejo odgo-
vori, v tako, kjer se ljudje pogovarjajo.
Bolj radikalna je bila v redefiniranju situacije
Pika Nogavička (Lindgren, 1988: 33-34):
»Če mi sedaj poveš še enkrat svoje ime, ga bo
zapisala v razrednico.«
»Pišem se Pikapolonica Zmagoslava Marjetica
Nogavička, hčerka Evrazija Nogavice, ki je bil
poprej strah vseh morij, sedaj pa je zamorski
kralj. Pika je namreč samo moje domače ime,
kajti moj oče je bil mnenja, da je Pikapolonica
predolgo ime.«
»A tako,« pravi učiteljica, »potlej te bomo tudi
mi klicali Pika. Toda, kaj misliš, ali ne bi sedaj
poskusili, kaj znaš. Velika deklica si že in goto-
vo že mnogo veš. Morda bi pričeli z računa-
njem. No, povej, ali mi lahko poveš, koliko je
7 in 5?«
Začudeno in jezno je gledala Pika učiteljico.
Potlej reče:
»Če pa tega sama ne veš, nikar ne misli, da ti
bom jaz povedala.«
Vsi otroci osuplo gledajo Piko. Učiteljica pa ji
razloži, da se v šoli ne sme tako odgovarjati.
Učiteljici mora reči gospodična učiteljica in je
ne sme nagovarjati s »ti«.
»Lepo prostim, oprostite,« pravi Pika skesano.
»Tega nisem vedela. Nikoli več ne bom storila.«
»Prav, Pika, upam, da bo tako. Sedaj ti jaz
povem, da je sedem in pet dvanajst.«
»Glej no,« pravi Pika, »saj veš, zakaj me pa
potlej sprašuješ? Oh, kakšna koza sem! Že
spet te tikam. Oprosti,« pravi in sama sebe
pošteno potegne za ušesa.
Učiteljica namenoma presliši vso stvar in
nadaljuje izpraševanje:
»No, Pika, Koliko pa mishš, da je 8 in 4?«
»Takole približno 66,« ji odgovori Pika.
»Ne, ne!« pravi učiteljica. »8 in 4 je 12.«
»Ne, mala moja stara, tole je pa že preneum-
no!« reče Pika. »Pravkar si rekla, 7 in 5 je 12.
Red vlada tudi v šoli. Sicer pa, če imaš tako
otročje veselje nad takimi neumnosti, zakaj
se ne usedeš v kakšen kot in ne računaš, nas
pa pusti v miru, da se bomo lahko šli mance -
toda ne, že spet ti pravim 'ti',« zavpije Pika
ogorčeno, »če mi lahko še enkrat odpustiš,
bom poizkušala v prihodnje bolj paziti.«
82
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
BARANTANJE Z IDENTITETO
Reševanje situacije je torej naloga tistega, ki odgo-
varja na neumna ali neustrezna vprašanja. O takih
komičnih situacijah poročajo pri kritiki antropo-
logov, še bolj izrazita pa je v nekaterih psihotera-
pevtskih situacijah. David Brandon je nekoč
pripovedoval precej neverjetno, a možno zgodbo.
Pred leti je v okviru raziskave delal intervju s
precej zanimivo osebo. Del intervjuja je bil
spoznati vsakdanjik brezdomcev in smo jih
torej spraševali, kaj delajo kakšen dan v tednu.
Povedal mi je, da ob torkih hodi na psiho-
terapijo na Tavistock®. Zdravi se pri prof. X.Y.
Zdravi se zaradi separacijske travme v zgo-
dnjem otroštvu. Kako, če mi je pred tem po-
vedal, da mati in oče živita v londonskem pred-
mestju in da je pri njiju živel do 18. leta? Lepo!
Preden je začel hoditi na psihoterapijo, je šel
v knjižnico, pogledal članke, ki jih je napisal
profesor, in videl, da se ukvarja s temo separa-
cijske travme. Če bi mu govoril o težavah, ki
jih ima v življenju brezdomca in sploh v živ-
ljenju, bi ga dolgočasil, komaj da bi ga poslušal,
če bi ga sploh sprejel, tako pa ga posluša pa-
zljivo in z zanimanjem in bo verjetno o njem
pisal v svojem naslednjem članku.
Ob četrtkih hodi na Maudsley®, kjer se
zdravi za klavstrofobijo. Kako, če mi je pravil,
da je dolgo delal kot lift-boy? ! Nemogoče, da
bi klavstrofobičen delal kot lift-boy. Ponovil mi
je isto razlago. Sel je v knjižnico, pogledal, o
čem piše njegov psihoterapevt...
V tem je tudi ena od večjih pasti barantanja z
identiteto. Korist je namreč pogosto le situacijska
ali ima v najboljšem primeru posledice le v nekih
določenih okoHščinah, ki niti niso tako pomem-
bne. Po drugi strani pa človek dobi uradno potr-
jeno stigmo. Poleg tega določen del strank v dolo-
čeni meri preoblikovanje svoje identitete, ki se
zgodi pod okriljem obravnave, jemlje resno in ne
z ironijo in humorjem" ali celo zamero in upo-
rom, ki omogoča distanco do ponujene identitete.
Definicijo svoje identitete ponotranjijo, jo vzame-
jo za svojo in se tudi dejansko začnejo vesti kot
bolniki, šibke osebnosti itn.
Kar nas vabi v tako početje, je čar igranja vlo-
ge. Vsi smo nekoč želeh biti igralci. Čar je tudi v
tem, da lahko v neko vlogo vstopimo in po želji
tudi izstopimo. A večina ljudi se v tako — priča-
kovano — identiteto naseli le začasno in včasih le
za dejanski čas obiska pri strokovnjaku. Soudele-
ženec v situaciji bo toliko prej reševal situacijo z
»začasno« naselitvijo v pričakovani identiteti, če
je enakopraven ali vsaj dobro poučen o delovanju
okvira, ki ga rešuje, ter če ima trden identitetni
zaslon izven okvira, ki ga rešuje. Od vstopanja in
izstopanja v vlogo socialnega problema, bolnika
ipd. ima večina uporabnikov socialnega dela vsaj
kakšno korist. Hkrati pa nas to opozarja, da je
za večino druženje s strokovnjaki le obrobna de-
javnost ter da nas gotovo ne jemljejo toliko resno,
kot se zdi nam samim, pač pa bolj kot igro, ki jo
morajo odigrati in ostati živi.
URADNI IN NEURADNI POGOVORI
Ta zgodba je ekstremen primer nečesa, kar se
redno dogaja v ordinacijah, pisarnah, uradih ljudi,
ki se ukvarjajo s človeško stisko. Ljudje, ki priha-
jajo tja, morajo uganiti, dognati, kaj je tisto, kar
strokovnjake zanima, čemu so pripravljeni posve-
titi pozornost, na kaj bodo gledali s simpatijo in
kaj jih bo spodbudilo k temu, da jim pomagajo.
Gre širši za proces barantanja z identiteto (Young
1971); človek pristane, da za nekoga nekaj pred-
stavlja, zato da bi od tega imel neko korist. Ta
korist je lahko, kot v primeru Brandonovega brez-
domca, nekaj ur na toplem, pozornost pomemb-
nega človeka, spoštovanje, lahko je to kot v ne-
štetih primerih denarna korist, opravičilo za pre-
špricane ure, lahko pa je kot v primeru naših sogo-
vornic le to, da drugemu ne povzročiš zadrege,
se pravi, le situacijska korist.
Pogovori imajo različne poteke in ritme. Sogovor-
nici naslednjega zapisa sta poročali, da sta na
začetku čutih zadrego, na koncu pa se sprostili:
»Kdo si?«
»Sem M. T, študentka 3. letnika Visoke šole
za socialno delo iz Velenja.«
»Zakaj si prišla?«
»Da se kaj naučim.«
»Kako ti lahko pomagam?«
»Tako da sodeluješ na predavanjih, izmenjaš
svoje izkušnje z mano, skratka mi omogočiš,
da se od tebe lahko kaj naučim.«
»Kaj pričakuješ od mene?«
»Pričakujem, da mi pomagaš, da se čim več
pogovarjava, druživa in izmenjava čimveč
izkušenj.«
83
VITO FLAKER
»Ali mi lahko poveš kaj o sebi?«
»}a. Sem umetniški tip, rada rišem na steklo
in svilo. Redno obiskujem tudi različne tečaje.
Rada imam živali. Zelo rada jaham. Imam
nekaj dobrih prijateljev, s katerimi preživim
večino prostega časa. Moj največji problem
je, da ne znam nikomur reči ne.«
Sogovornici sta poročah, da je pogovor o
skupnih interesih in resnično spoznavanje potekal
zares in dosti bolje po »uradnem« delu. O tem je
poročalo veliko udeležencev teh delavnic'^. Deli-
tev na »uradni pogovor« in »neobvezen klepet«
je ena izmed značilnosti institucionalnih pogovo-
rov med ljudmi. Drugi se zgodi po opravljenem
intervjuju, izpitu; izven pisarne, mimogrede na
hodniku, po uradnih urah v bifeju, na avtobusu,
na počitnicah. Poleg časa, ki ga zaznamuje ura
ah otvoritveni in sklepni ritual, in prostora določa
uradnost neke izmenjave tudi ton govora in tudi
samo besedilo. Naša vprašanja narekujejo po eni
strani določen ritem in ga časovno opredelijo, na-
rekujejo določen ton - npr. resen, brez žargona,
in določeno besedilo (npr. govor o problemih in
ne o npr. o hobijih, ljubezni, otrocih). Ljudje, še
zlasti uporabniki različnih služb, imajo pogosto
občutek, da so se zares pogovorih s strokovnja-
kom, ko ga ah jo srečajo neformalno, na dvorišču,
v kavarni, na počitnicah.
ESEI O INTIMNIH POGOVORIH
Nekateri so se v okviru vaje zares začeli pogovar-
jati o svojih problemih. Toda tudi to ni šlo brez
problemov. Poročah so o zadregi, o tem, da so se
jim vprašanja zdela vse preveč intimna za prvi
pogovor, ki ga imajo s sogovornico. Vprašanja
kot »Kako ti je ime?« »Od kod si, od kod si?« »Si
že zaposlen?« so se jim zdela razmeroma sprejem-
ljiva, medtem ko se vprašanje »Mi lahko veš nekaj
o svoji družini, bratje, sestre?« zdelo nekomu že
preveč ogrožajoče. Ko pa so jih vprašaH o pro-
blemu, so se res začele težave. Poročah so tudi o
tem, da so morah, potem ko jih je partner pov-
prašal po problemu, najprej razmisliti, o katerem
problemu bodo govorih, kateri je ustrezen, ne
prepoceni, a hkrati ne preveč intimen.
Vpogled, da so standardna vprašanja, ki po-
stavljajo strokovnjaki, neposreden napad na našo
intimnost in transgresija mej, ki jih imamo po
navadi pri pogovaru o takih zadevah, je bil eno
bistvenih spoznanj v poročilih udeležencev delav-
nic. Na prvem srečanju, še zlasti v prvih minutah
srečanja, se kratko malo ne spodobi spraševati
po čustvih, čustvenih navezavah'^ osebnih
problemih in njihovem doživljanju ipd. Pri tem
se nam pojavijo naslednja vprašanja: Čemu rabijo
te meje? Kako se vzpostavljajo okviri zaupnih po-
govorov, kjer nam ni težko govoriti o intimnih
zadevah? Kaj storijo ljudje v strokovnih pogovo-
rih, ko jim zastavijo tako vprašanje, kakšne taktike
uporabijo, da zmanjšajo napetost med prezgodaj
postavljenim vprašanjem in nalogo, da nanj od-
govorijo? Ta vprašanja so gotovo izredno pomem-
bna za temo, ki smo se jo lotili, pa nam okviri
tega besedila in gradivo, ki ga imamo na voljo, ne
dovoljujejo, da bi se ga lotih podrobno in poglo-
bljeno. Za to je potrebna posebna raziskava in
razprava. Tu in v nadaljevanju bomo poskušali
posredovati le nekaj osnovnih idej in razmislekov.
Vsi imamo neke značilnosti, poteze, ki nas
kvalificirajo, in tudi take, ki nas diskvalificirajo.
Imamo pročelje, predstavitveni del sebe, ki je v
javnih interakcijah zmerom na voljo, in imamo
zakulisje, ki ni dostopno vsakomur. Imamo po-
vršje in podzemlje. So stvari, za katere ne bi radi,
da bi jih poznal širši krog ljudi, imamo skrivnosti,
ki smo jih pripravljeni zaupati samo ozkemu kro-
gu ljudi in seveda stvari, ki jih ne zaupamo niko-
mur. So področja, o katerih so nismo pripravljeni
pogovarjati s skorajda nikomer.
Na pročelju ah površju so zlasti tiste informa-
cije o nas, ki so pozitivne, ki nas kvalificirajo kot
polnovrednega člana družbe in udeleženca si-
tuacije, pa tudi kot zanimivega in sposobnega. Z
njimi delamo (prvi) vtis. Prvi vtis deluje v inter-
akcijah kot ključ pri notnem zapisu. j[ntonira vse
nadaljnje interakcije, jim da podlago in jih obarva.
Informacije, ki jih v določeni situaciji spravimo
na površje, nam pomagajo pri tem, da se vključi-
mo vanjo. V ozadju, v zakulisju, ostanejo tiste
informacije, ki so za izmenjavo nebistvene, ki so
vsaj za trenutno situacijo zgolj naključne, pa tudi
tiste, ki bi torpedirale izmenjavo ah jo vsaj upo-
časnile ah pokvarile'"'.
Pod površjem, v zakuhsju in na robu interak-
cijskega vidnega polja so torej zelo različne
informacije. Po eni strani tiste, ki nas jih je sram,
zaradi katerih bi se v določenih situacijah najraje
vdrli v zemljo, zaradi katerih zgubimo tla pod no-
gami, ki so v določeni situaciji neustrezne ter so
v tem smislu prikrivanja in skrivnosti pomembne
tudi v sami situaciji, po drugi strani pa tiste, ki za
84
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
konstrukcijo situacije niso pomembne, a bi jo
motile. Odkrivanje teh informacij ima dvojen uči-
nek. Lahko diskvalificirajo posameznika kot ude-
leženca situacije, ga označijo kot neprimernega
(sram), lahko pa situacijo tudi preoblikujejo, jo
naredijo sprejemljivo za obstoj tovrstnih značil-
nosti in dejanj. Ko spregovorimo o čem zelo intim-
nem, lahko situacijo intoniramo kot zelo intimno.
Goffman (1963a; 1971) območje tovrstnih
informacij o sebi včasih poimenuje osebni ali iden-
titetni rezervat. Ta oznaka velja predvsem za tiste
informacije, za katere nam je neprijetno, če jih
zvejo ostali, in velja za območje, kjer je vstop ome-
jen. To je tudi območje osebnega ali identitetnega
rezervoarja, se pravi, območje, iz katerega se na-
paja naša identiteta. Vemo, da je konstrukcija in-
timnega prostora in intimnosti nasploh ena od
bistvenih komponent ustvarjanja evropskega indi-
vidualizma. Zasebni prostori, dnevniki, tehnika
tihega branja, kontemplacija, skrivnosti so teh-
nični pogoji za nastanek posameznika, ki ga po-
znamo v naši kulturi. Vendar intimno območje
oziroma rezervat ni statično polje z stalnimi in
nepropustnimi mejami, ni zgolj prostor osame.
Ne samo, da se s skrivnostmi gradimo kot po-
samezniki, temveč imajo tudi konkretno interak-
cijsko vrednost, ki je onkraj zgolj predstavitvene.
Včasih česa o sebi ne povemo, ne zaradi tega,
ker bi nas diskvalificiralo, temveč zaradi skrom-
nosti. Potem ko je skromnost odkrita, nas dejanje
prikrivanja dvojno kvalificira; odkrijejo se namreč
naše vrline, hkrati pa je tudi samo dejanje skrom-
nosti vrhna. Z zavrnitvijo dostopa v osebni rezer-
vat črpamo moč individualnosti, saj je to način,
kako vzpostavimo svojo suverenost, kako pouda-
rimo svojo avtonomijo, svojo posebnost in drugač-
nost od drugih. Hkrati pa intimno območje ni
puščava, včasih je prav narobe izjemno naseljen
prostor. Z zaupanjem skrivnosti, njihovim ustvar-
janjem in čuvanjem ustvarjamo prijateljstva,
zarote in zaupanja. Pogosto so skrivnosti tudi last
drugih in jih hranimo zlasti zaradi njih in ne zaradi
samih sebe.
Z odkrivanjem skrivnosti, intimnega območja
dosežemo preoblikovanje in spremembo situacije
in posameznika v njej. Tako spoved spremeni gre-
šnika v skesanca, priznanje storilca v obsojenca,
zarota v zaveznika, zaupnost znanca v prijatelja.
Medtem ko prve dve transformaciji določa težek
institucionalni aparat in diskurz, pa se zadnji dve
dogajata prosto med ljudmi in znotraj mehkih in
kapilarnih institucij kulture in izročila. Vprašanja,
ki so jih postavljali ljudje v naših delavnicah,
nedvomno v glavnem sodijo med prva dva, med-
tem ko nas vprašanje, kako ljudje prehajajo mejo
zaupnosti in vzpostavljajo okvire zaupnosti, vodi
na področje drugih dveh.
Okvir intimnosti in zaupanja v vsakdanjiku
vzpostavljamo na različne načine in z različnimi
sredstvi. Ena temeljnih potez pri spoznavanju
ljudi in potencialnem zbliževanju je konstrukcija
neke vrste identitetnega zemljevida aH profila
sogovornika, na katerem »zabeležimo« osnovne
točke, lahko bi celo rekli »kote« posameznikovega
življenjskega sveta. Umestimo ga v neko socialno,
kulturno polje. Zanima nas, od kod je človek, kaj
dela (kje je zaposlen, s čem se ukvarja, kakšne
hobije ima), zanima nas, koga pozna, zanimajo
nas njegovi socialni stiki, njegova družinska mre-
ža. Zanima nas, kaj ga zanima, kakšne interese
in vrednote ima (eno standardnih vprašanj v pro-
cesu spoznavanja je, kakšno glasbo posluša, kak-
šne filme gleda, katere knjige bere ipd.). O vred-
notah pogosto vprašujemo le posredno'^ vendar
pa je to eden izmed konstitutivnih pogojev zbliže-
vanja. Poleg ustvarjanja dialektike med bližino in
razdaljo, veselja nad podobnostmi in občudovanja
različnosti nam podobne ali iste vrednote v spo-
znavanju omogočijo, da ustvarimo skupno plat-
formo, na kateri lahko utemeljimo skupno po-
četje, skupni projekt ali kratko malo druženje.
Zdi se, da nas pri spoznavanju in ustvarjanju
zemljevida sogovornika vodijo različni vzgibi. Naj-
prej čisto informativni, ki umestijo sogovornika
v sklop nam znanih določnic (socialnih, geograf-
skih, interesnih), potem tudi povsem instrumen-
talni (sogovornikove spretnosti, zveze, znanje
nam lahko pridejo prav pri povsem praktičnih
življenjskih zadevah) in na koncu vrednostni
(skupna vrednostna platforma). Poleg tega so v
igri povsem estetski vložki. Ljudje so nam pre-
prosto všeč (telo, način govorjenja, anekdote, ki
jih pripovedujejo, geste, ki jih naredijo), nas pri-
vlačijo, pritegnejo.
Pomemben proces spoznavanja je idealizacija.
Pri sogovorniku v glavnem iščemo tiste točke,
značilnosti, poteze, ki so nam všeč. Zemljevid, ki
ga ustvarjamo o njej aH njem, temelji predvsem
na pozitivnih potezah. Napake, hibe poskušamo
zaznati kot manj pomembne aH relevantne ozi-
roma kot naključne, medtem ko jemljemo pozi-
tivne poteze kot tiste orientacijske točke, ki so
nam pomembne, relevantne in za človeka ključne.
To nam narekuje splošna vljudnost, spoštovanje,
85
VITO FLAKER
ki ga moramo izkazati sogovorniku po inter-
akcijskih pravihh. Seveda je mogoča drugačna
intonacija situacije, ki nam narekuje previdnost,
pazljivost in usmerjenost v napake sogovornika'®,
vendar to praviloma ne velja, ko gre za običajne,
civilne, benigne situacije spoznavanja v javnih pro-
storih med enakovrednimi odraslimi ljudmi. Zna-
čilnost tega položaja je, da je civilno toleranten
in vljuden ter da se v njih vzdržimo moralističnega
obsojanja in moraHziranja. To je včasih morda
težko, ker gre pri spoznavanju tudi za preverjanje
skupnih vrednot. V pomoč nam je ravno proces
idealizacije, ki nam omogoči, da zatisnemo oči
pri vrednotah, ki niso podobne našim, ah pa jih
opredehmo kot zanimivost, kot estetsko pomem-
bne in etično nerelevantne in poskušamo ustvariti
sinergijo tam, kjer obstaja podobnost. V tem je
proces spoznavanja vzporeden procesu zaljublja-
nja, celo bi lahko trdili, da se mora v procesu
spoznavanja, če naj bo prijeten in uspešen, človek
vsaj malce zaljubiti v svojega sogovornika, ga ob-
čudovati v freirovskem pomenu te besede.
Za spoznavanje, ki gre onkraj vljudnostne
površnosti, kot pri dvorjenju ali pri zaupnem
pogovoru med dvema neznancema na vlaku, je
po definiciji potrebna transgresija običajnih mej
in pravil interakcije med neznanci ali površnimi
znanci v javnosti. Načinov in terenov, kjer se taka
transgresija lahko zgodi, je veliko. To je lahko
pogled, dotik, pripomba izven uradnega okvira
situacije (npr. tiha pripomba sosedu glede preda-
vatelja), tematska transgresija (pogovor o osebnih
zadevah na koncu poslovnega kosila) in druge.
Del transgresije je zarota. Po Goffmanu (1956)
pomeni tak prehod v zakulisje predstavitvenega
aparata tudi pripadnost timu, ki podpira pred-
stavo. Situacijsko pomeni zaroto proti občinstvu,
proti drugim navzočim v situaciji'^
V situaciji, ki jo lahko označimo kot paradig-
matsko, kot temeljni vzorec za zaupne pogovore
med neznanci, srečanje na vlaku ipd., je ne-
dvomno eden odločilnih momentov v ustvarjanju
zaupanja neposledičnost srečanja. Možnost
zaupanja povsem in docela intimnih stvari v
takem pogovoru omogoča dejstvo, da s se sogo-
vornikom ali sogovornico ne poznata, da ne
poznata poznanih in drugih akterjev zgodb, ki si
jih pripovedujeta, da se vidita prvič in zadnjič,
da razen intonacijskega ugodnega vtisa ni treba
skrbeti za ugled itn. Skratka, srečanje je lahko
intenzivno, ker nima konkretnih posledic v
življenju sogovornikov. Gre za povsem naključno.
neobvezno, a intenzivno srečanje. V tem se raz-
likuje od intervjuja pri potencialnem delodajalcu,
kjer so lahko napake in uspehi še kar usodni.
Dvorjenje, druga paradigmatska situacija spo-
znavanja, se lahko po drugi strani izteče usodno
in ima prizvok usodnosti. Naključje se v okviru
dvorjenja pojmuje kot usodno. Če se dvorjenje
ne izteče v vzajemno zadovoljstvo, se ta usodnost
ponavadi prekvalificira v naključnost. Narobe je
pri koketiranju. Koketiranje je igra. Zato odigra-
nih potez in gest ne jemljemo kot posledičnih in
usodnih, temveč kot igrive, neobvezne. Če se
koketiranje pretvori v dvorjenje in ljubezensko
izkušnjo, se za nazaj interpretira kot usoden. In
vendar vsebuje dvorjenje po navadi tudi koketi-
ranje in je vprašanje časa in momenta, aH (in kdaj)
se bo iz igrivega, neobveznega početja preobli-
kovalo v usodno. Bistveno za našo diskusijo je
to, da ta definicija izhaja iz situacije same in jo
morajo znotraj preoblikovanja situacije kolikor
toliko sočasno sprejeti vsi udeleženci situacije. V
tem je razlika med institucionalno definirano
situacijo in situacijo, kot jo oblikujejo glede na
notranji razvoj situacije sami udeleženci. Usod-
nost pogovora za pridobitev zaposlitve je vnaprej
definirana (čeprav jo lahko za nazaj definiramo
kot naključno), medtem ko v procesu dvorjenja
definicija usodnosti nastane (ali pa tudi ne)
znotraj situacije in med njenim potekom.
Vnaprej definirane institucionalne situacije ne
morejo ustvariti zaupanja in zarotništva na enak
način kot ga ustvarimo mimogrede v prijateljskih
pogovorih, ko redefiniramo situacijo. Možnosti
za neposledičnost ustvarjajo z nekaterimi prijemi
in predpostavkami. Najočitnejši je institut poklic-
ne molčečnosti. Ta je po eni strani podoben zarot-
ništvu prijatelja, ki te ne bo izdal, po drugi pa
neprizadetega in neangažiranega tujca na vlaku.
Drug element je zaupanje v stroko. To na eni stra-
ni temelji na mistiki stoke, ezoteričnosti in mitu
znanja, specializiranosti stroke ravno za to podro-
čje, po drugi strani pa na instrumentalnosti stro-
kovnega pristopa. Strokovnjak naj po definiciji
ne bi bil osebno zainteresiran za intimne zadeve,
prav narobe, je nezainteresiran in ga naša intim-
nost zanima samo v instrumentalnem smislu
(zdravnika golo telo zanima le toliko, kot je treba,
da ugotovi, aH zdravi bolezen, in niti za minuto
dalj). Poleg deklariranega, vnaprejšnjega zagoto-
vila, da je tako, strokovnjaki to izražajo tudi s
svojim vsakdanjim početjem, ki je deloma name-
njeno dramatizaciji ravno nezainteresiranosti in
86
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
instrumentalnosti. Pripomniti je seveda treba, da
gre pri naštetih značilnostih bolj za idealen tip
kot za dejanskost. V resnici imajo vse te kompen-
zacije svoje luknje: molčečnost ni nikoli stopro-
centna, zaupanje v stroko je čedalje bolj vprašlji-
vo, zlorabe se vrstijo itn. Pa vendar dispozitiv kot
celota stoji. V institucionalnem sistemu se sicer
izkaže, da je njegova funkcija predvsem retorične
in deklarativne narave (Flaker 1998), da so
incidenti in ekscesi nujen del delovanja ustanove
ter da je družbena funkcija, ki jo imajo v procesu
nadzora prebivalstva in izključevanja nekaterih
skupin strokovne institucije, problematična.
TRDOZIVOST VLOG
V pogovorih s kolegi so imeli najmanj težav tisti,
ki so narobe razumeli navodila. Na vsaki pono-
vitvi delavnice se je namreč našlo nekaj parov, ki
so navodila razumeli tako, kot da morajo odigrati
igro vlog med socialno delavko in stranko. Četudi
sem se z vsako ponovitvijo trudil, da to navodila
podam čimbolj natančno in nazorno, z izraženim
poudarkom, da ne gre za igro vlog, se je vedno,
brez izjeme, pojavil kdo, pravzaprav par, ki je
napačno razumel navodila. Kadar sem jih vprašal,
kako se je zgodilo, da niso razumeli navodil, mi
tega niso znali pojasniti. Verjetno k temu prispeva
zadrega, ki jo ljudje začutijo ob spoznavanju
novih ljudi, in kratko malo preslišijo navodila;
morda so tako zagreti, da preskusijo vprašanja v
njihovem izvirnem kontekstu, da so pozabili, kaj
so bila navodila, morda se jih zdelo združevanje
dveh različnih okvirov tako neumno, da niso
mogli verjeti mojim navodilom in so si jih sproti
prevedli, podobno kot so nekateri kolegi preobli-
kovali samo situacijo, aH pa je kratko malo težko
ubežati vlogi socialne delavke.
Ti, ki so se šli igro vlog socialne delavke in
stranke, so imeli lažje delo in niso izkusiH zagate,
hkrati pa niso iz vaje dobili tega, kar je bil njen
deklarativen namen. Niso namreč spoznah kole-
gice. Verjetno to ni le metafora za spoznavanje
vloge socialne delavke.
To nas po eni strani spet opominja na nezdru-
žljivost okvirov, na nezmožnost postavljati kolegu
taka vprašanja, da so ta vprašanja pripisana pov-
sem določenim vlogam, ki jih postavljajo drugim
nosilcem povsem določenih vlog. Hkrati pa nas
opominja na trdoživost strokovnih vlog. Določena
iztočnica nas postavi v določeno vlogo. In te vloge
dostikrat prenašamo v vsakdanje življenje:
Ne bo si nam težko predstavljati psihologinje,
psihiatrinje ali najbolje kar psihoterapevtke,
ki na vlaku sreča svojega učenca. Ko tako
sedita en nasproti drugemu, mu zastavi
enostavno vprašanje: »Kako kaj žena?«. V
trenutku, ko ji odgovori: »Dobro. Ampak
zadnje čase se ne razumeva prav dobro,« vidi,
kakšno napako je naredil. Namesto, da bi ji
odgovoril s paralelnim vprašanjem: »Hvala,
dobro. Kako pa vaši domači?« in tako pogovor
pripeljal do teme, ki bi ju oba zanimala, je
pustil, da mu je začela zastavljati podvprašanja
o dimenzijah njegovega odnosa z ženo. Kljub
njegovim medHm odgovorom: »Že, že, saj ni
tako slabo,« in poskusom, da bi prešel na
drugo temo: »Ja, o tem sem bral pri Karen
Homey. Kaj pa o tem pravi Melanie Klein?«
ali čisto obupanim poskusom: »Ste bili na
razprodaji v Nami?«, ki jih je psihiatrinja
gotovo interpretirala kot obrambe in odpore,
je bil deležen terapije svojega »simbiotičnega«
razmerja do zadnje postaje. In to zastonj in
brez potrate časa, takole mimogrede...
Lahko se vprašamo, koliko takih komedij
zmešnjav smo že doživeH, ne da bi to opazili, ko
smo na vljudnostni odgovor vključili svoje
strokovne registre. Trdovratnost naših vlog in
moč, s katero se z njimi poistovetimo, je tolikšna,
da res potrebujemo izkušnjo in ponovno učenje
pogovarjanja na ulici, med ljudmi.
NOROST STROKOVNJAKOV NA ULICI
NESPOŠTLJIVOST
Težave so se še poglobile, nekompatibilnost obeh
okvirov pa se je pokazala še jasneje, ko so ljudje
postavljah ista vprašanja naključnim mimoidočim
neznancem na javnih prostorih. Tipična situacija,
brez preintoniranja in prilagajanja situaciji, je bila
npr. takale:
»Kako ste?«
Najprej začuden pogled (v smislu: »Od kod
se poznamo?«), nato precej zadržan odgovor:
»Dobro.«
»Kaj ste po poklicu?«
»Oprostite, ne razumem. Kaj bi radi od mene?
87
VITO FLAKER
Zakaj bi vam moral to povedati?«
»Kdo vas je poslal?«
»Ali se vam je zmešalo? Kaj se pa greste?«
Ozira se okrog, verjetno išče skrito kamero.
»Pustite me pri miru.« Hočem postaviti še
četrto vprašanje, vendar me odrine, besno
odide in potihem govori nekaj nerazumljivega.
Nesojeni sogovornik se je očitno uprl vpraša-
njem. Ni priznal legitimnosti takega spraševanja.
Iz poteka pogovora lahko sklepamo, da bi ga
morala spraševalka spoznati, pojasniti svoj na-
men, se opravičiti ipd., če bi hotela, da ji odgovori
na vprašanja. Sogovorniku se zdi situacija nora,
pojasnilo išče v spraševalkini norosti, skriti kame-
ri in na koncu (nič kaj prijazno) odslovi spraše-
valko in pokaže nestrinjanje z njenimi dejanji. Vse
to so stvari, ki jih stranka v okviru pogovora s
strokovnjakom ne more narediti.
Situacija je res tohko bolj nora, kot je bila, ko
so si postavljah vprašanja študenti oziroma ude-
leženci delavnic. Oni so vedeh, da gre za dva raz-
lična okvira, v tem primeru pa je šlo za neposre-
den vdor strokovnega okvira v okvire vsakdanjih
izmenjav. Sic norost! Po drugi strani, kot bomo
še videh, so imeh spraševalci skorajda vsi po vrsti
občutek, da so vprašanja neumna in z njimi tudi
oni. To je občutek, ki ga pogosto dobimo pri raz-
nih vrstah terenskega dela, bodisi znanstvenega
(antropologija, etnologija, kvalitativna sociolo-
gija) bodisi strokovnega (ulično delo, terensko
delo, skupnostno delo ipd.), ne nazadnje imamo
podoben občutek kot turisti in popotniki po tujih
deželah in na podeželju. V teh situacijah je ne-
umnost in naivnost tujca logična, če že ne produk-
tivna. V naši situaciji imamo opraviti s povsem
znanimi situacijami, kjer ni domorodcev, ampak
sva oba tujca, ki pa imata skupne obrazce vedenja
in spoznavanja med tujci. Zato so vprašanja še
manj utemeljena in opravičljiva v očeh nagovor-
jenega, pa tudi tistega, ki nagovarja. Kajti on ah
ona ve, kako se to dela. V tem so postavljena vpra-
šanja še toliko bolj vprašljiva.
Odgovori in upor vprašanca definirajo vpra-
šanja kot nelegitimna, kot vprašanja, ki se ne spra-
šujejo neznanca v javnosti. Napadajo njegov oseb-
ni rezervat in njegovo interakcijsko suverenost.
Saj te osebe ni povabil, sprejel, je vsiljivka. Vsi-
Ijivko pa je dovoljeno grobo odgnati. In grobost
v tem primeru ni bila pretirana, če jo primerjamo
z neustreznostjo vprašanj. To nam pokaže, da
imajo ljudje v javnih interakcijah določeno mero
suverenosti nad svojim osebnim prostorom, ki ga
lahko zavarujejo in branijo, če so napadeni. Ključ
do prostora, kot ve vsak klošar, je ponižnost, takt-
nost in spoštljivost. Dosegljivost in dostopnost
osebnega prostora v javnosti je mogoča ob spoš-
tljivosti do osebe, ki pa jo naša vprašanja in narav-
nanost teh vprašanj ne premorejo. To pokaže tudi
naslednji primer.
USODNO, NAKLJUČNO
ALI NAČRTOVANO?
Podoben učinek je imel poskus študentke, ki je
poskusila vprašanja vključiti v povsem navadno
besedno izmenjavo v trgovini (v avtobusu ali na
uhci jo je bilo sram, ker je preveč ljudi):
»Dober večer.«
»Dober večer. Kaj vam dam?«
»Kruh. Kako vam je ime?«
»Marjeta. Je to vse?«
»Ja. Kako se počutite?«
»V redu. Pa vi?«
»Fajn. Zakaj ste prišh k meni?«
»Prosim?« (Me čudno gleda.)
»In kako vam lahko pomagam?«
Prodajalka me vedno bolj čudno gleda in mi
sploh nič ne odgovori. Sama več ne vem, kaj
naj rečem, plačam in hitro odidem.
Prvi del te izmenjave je posebej zanimiv, ker
potekata vzporedno dve izmenjavi. Ena je instru-
mentalna in se ukvarja s povsem določeno dejav-
nostjo, druga pa je bolj (vsaj na začetku) spozna-
valna in klepetalna. Do določene točke je povsem
legitimna in teče gladko. Ljudje so namreč ob in-
strumentalnih izmenjavah vljudni, in to je tisti
presežek, ki lahko naredi izmenjavo prijetno in
človeško. Človeku damo vedeti, da nas ne zanima
samo kot avtomat neke dejavnosti, temveč tudi
kot oseba. Do trenutka, ko reče: »Zakaj ste prišh
k meni?«, ko se ta kontekst poruši in je »uvoženi
okvir« povsem neustrezen.
Kar v tem pogovoru spodkoplje izmenjavo, ki
pomeni oddajanje spoštovanja in tega, čemur bi
Goffman rekel »čaščenje kulta osebnosti v vsakda-
njih interakcijah«, je vprašanje po napotitvi in po-
moči. Vprašanje »Zakaj ste prišh k meni?« ni le
čisto dejstveno napačno, glede na to, da je bilo
ravno narobe'®, saj je študentka prišla k prodajal-
ki, ampak je napačno tudi glede na sintakso sre-
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
čanj v javnosti. Srečanja v javnosti so po definiciji
naključna (tudi ko gre za prodajalko, saj bi lahko
bila tudi katera druga). Ritualne izmenjave v jav-
nosti torej ne rabijo zgolj čaščenju sogovornikove
osebnosti, temveč tudi priznavanju njegove svo-
bode. Ustrezno vprašanje v podobnih interakcijah
med znanci je povezano z izrazom presenečenja:
»Kaj pa ti tukaj?«
Vprašanju sledi pojasnilo, anekdota, morda
celo zgodba. Tudi v procesu spoznavanja pozna-
mo podobna vprašanja, ki nam bodisi govorijo o
tem, da se človek istoveti s situacijo in odgovori
npr. takole:
»Ti, jaz pa zmerom tukaj kosim. Je dobra
hrana in prijazni ljudje. Pa še tebe srečam.«
АИ pa odgovori nikalno in se od situacije
distancira:
nost suverene prostovoljne odločitve. Toda social-
ni delavec je v tem srečanju na svojem delovnem
mestu in opravlja svojo službo, s čimer vnaprej
determinira obiskovalčevo odločitev, saj je ta pri-
šel po pomoč, torej s povsem določenim name-
nom in ne po naključju, takole mimogrede. Poleg
tega pa to vprašanje poudari (in podvomi v) pro-
stovoljnost prihoda, kar po navadi v neobveznih
vsakdanjih srečanjih ostane implicitno in oboje-
stransko sprejeto. Ko se na primer soseda oglasi
na kavi, je ne vprašamo, aH je prišla prostovoljno.
In če je tudi zares prišla po pomoč, ji bo tako kot
nam lažje, če bo ohranila videz naključnosti:
»Dobr da ste doma. Sm vas hotla neki vprašat.«
Vprašanja napotitve so torej paralelna vpra-
šanjem umestitve, ki so značilna za procese spo-
znavanja, hkrati pa tudi izničijo in sprevržejo
tisto, kar podpirajo procesi spoznavanja, namreč,
prav vtis suverene, neodvisne osebnosti, in preob-
likujejo človeka v nekaj, kar je del sistema, brez
svoje volje, v podanika.
»Čisto slučajno sem prišel sem. Ponavadi jem
doma.«
V obeh primerih je čisto jasno, da je človek
tukaj po svoji izbiri in je to stvar njegove isto-
vetnosti. Tudi če ni po svoji volji, lahko pokaže
svoje disidentstvo aH pa strinjanje s situacijo:
»Žena me je pripeljala sem. Sej veš, kako je
to?«
»Pa je čist uredu.«
Narobe pa, kot ugotavlja Goffman v Azilih
( 1961 ), v totalnih ustanovah vprašanje, ki zahteva
pojasnilo, kako to, da je kdo npr. v duševni bol-
nišnici, ni taktno in ga ne postavimo v prvih stikih,
in tudi ko ga, so pojasnila taka, da postavijo v
ospredje naključne, zunanje življenjske dogodke.
Pojasnila v takih primerih ne iščemo, ker osebo
diskvalificira kvalificirano bivanje v takem pro-
storu, po drugi strani pa jo diskvalificira tudi že
sam sistem napotitve.
Vprašanja napotitve namreč nosijo v sebi
predpostavko, da se sogovornika nista srečala po
naključju, da sta del sistema napotitev. Se pravi,
ne gre za »naključno srečanje dveh suverenih
posameznikov«, temveč za aranžirano in vnaprej
določeno srečanje. Ena izmed oblik vprašanja
napotitve: »Ali prihajate na lastno pobudo aH vas
kdo pošilja?« sicer na prvi pogled dopušča mož-
OGRADITEV
SPRAŠEVALCA
Okvir strokovnega pogovora je mogoče dobro
prikriti v kontekstu navadnega, vsakdanjega spo-
znavanja. Mogoče se je namreč priključiti na ele-
mente situacije, ki poraja spoznavanje. Vendar
pa tudi tu nastopi točka, ko prvi drugega predre
in onemogoči nadaljevanje pogovora:
Svoje »žrtve« nisem načrtno iskal, pustil sem
usodi prosto pot. Bilo je proti večeru, ko me
je zaustavila prijetna neznanka in me povpra-
šala za kino Kompas. Ker je kino moj drugi
dom, sem se ji ponudil, da jo spremim do tam,
vmes pa jo bom spoznaval. Po govoru sem
sklepal, da je zamejska Slovenka, zato sem jo
vprašal: »Kako ste potovaH iz Trsta?« Začu-
deno me je pogledala in rekla: »Ma, kaj se prav
sHši, iz kje prihajam?«.
»Recimo, da ja,« sem bil kratek in jo kar napa-
del z naslednjim vprašanjem: »Se v Ljubljani
udobno počutite, vam je tukaj prijetno?«
»Ni slabo, čeprav se preveč ne znajdem, preve-
liko mesto zame.«
»Ste prvič tukaj?«
»MisHte danes, ne, saj nisem prišla zaradi filma
v Ljubljano, tukaj študiram.«
89
VITO FLAKER
Pogovor na začetku zelo dobro poteka, sledi
običajnim vzorcem spoznavanja. Spraševalec
geografsko locira sogovornico, je pozoren in
pripravljen ustreči.
»A tako,« sem pokazal zanimanje, »ste se o
tem že s kom pogovarjali?«
»O čem?« me je zmedeno pogledala, »o tem,
da študiram, o tem, da grem v kino, ali o tem,
da sem Tržačanka?«
Zdaj sem bil zmeden jaz.
Prva težava je nastopila, ko spraševalec ni
navezal četrtega vprašanja na tok pogovora. Tako
je vprašanje ostalo precej splošno in je sogovor-
nica potrebovala dodatna pojasnila in usmerjanje.
Po eni strani je bila situacija tako nedefinirana,
da ni predvidevala odgovora in se še ni vedelo,
za kaj v situaciji gre, po drugi strani pa sogovor-
nici (ne samo zato, ker je Primorka) ni bilo treba
ugibati, kaj je spraševalec s tem mislil, in ga je
lahko brez zadržkov vprašala.
Imel sem namreč še zadnje vprašanje, misH
sem si, če jo to vprašam, me bo imela za
trčenega, a bom vseeno riskiral in tudi sem:
»Ma kaj se vam zdi ta problem nerešljiv?«
»Ma kakšen problem? Moj edini problem je,
da ne najdem kina in bom verjetno zamudila
predstavo, to je moj problem in nič drugega.«
Spraševanje po problemu je povsem razdrlo
situacijo. Gotovo ni res, kot je spraševalca nadrla
sogovornica, da je zamujanje v kino njen edini
problem. Njen odgovor bi lahko prevedh: »Moji
problemi niso tvoja stvar in ti niti pod razno ne
bom govorila o njih.«
Na srečo sva prispela do kina in sem si lahko
oddahnil, da ne omenjam, kako se je ona. Čez
kakšno minuto sem se vračal po isti uHci in jo
opazil, kako jo maha proti meni. Na smeh mi
je šlo, ker sem vedel, da je zamudila film, pa
ne iz zlobe, ampak kar tako. Ko me je opazila,
je s povečanim tempom stekla čez cesto in se
mi na očiten, a eleganten način izognila. Očit-
no je s svojimi petimi vprašanji nisem prevzel.
Koga pa bi?
V opisani interakciji je zanimiv tudi epilog.
Interakcija je pustila pri obeh nekaj zamere in ju
tudi ločila. Vsak na svoji strani uhce. To nam je
lahko pokazatelj, da so vprašanja, ki smo jih
zastavih, taka, ki ločujejo spraševalce od vpra-
šanih. Kot da bi imela vprašanja podoben učinek
kot pregrade, ki jih v institucionalnih okoljih
postavljamo med intervjuvarja in intervjuvanca;
zaslon, reflektor, kavč, miza so pregrade, ki nam
sicer dajo vedeti, da je nekdo na oni strani, a le
vprašanja, brez obraza. Učinek je, da človek v
bistvu sprašuje samega sebe, da se počuti samega
in odtujenega. Se počuti nemočnega, svojega tako
rekoč virtualnega sogovornika pa projicira v sfere
moči. V taki shemi se mora spraševalec ograditi
od človeka, ki se »valja« v grehu, ki se posipa s
pepelom, ustvarjati dvojico dobrega in slabega.
IGRA MOČNEJŠIH KOD
Podobne značilnosti prilagajanja vprašanj
kontekstu lahko zasledimo tudi v naslednji
interakciji. Tudi ta se je začela kot povsem nava-
den pogovor dveh lastnikov psov:
Prelep decembrski dan. S psom se sprehajava
po zasneženih travnikih ob reki. Moj štirinožni
prijatelj se kar naenkrat postavi v prežo in še
preden uspem ukrepati, se v galopu požene
proti sto metrov oddaljenemu psu in njegovem
nič hudega slutečem lastniku. Ker vem, da bi
bil v tem primeru odpoklic pedagoško skrajno
neprimeren, celo kontraproduktiven, se vdano
napotim za njim. Med tem se Mars že veselo
igra z novim prijateljem, jaz pa kujem naravno
peklenski načrt. Lastnik psa je moški v sred-
njih letih, ki ga sicer na videz poznam, vendar
z njim še nisem govorila, kar si pojasnim, da
je njegov pes star šele nekaj mesecev in ga je
moral komaj dobiti. Vljudno pozdravim in
udarim s prvim vprašanjem. »Kako ste?«
»Dobro, dan je lep, da sva odšla na sprehod.«
Pogovarjavca se znajdeta na istem teritoriju,
ne samo fizičnem (park), temveč tudi na teritoriju
sprehajalcev psov. V tem smislu je pes šifra, ki
pomaga navezati stik, vstopnica v ta teritorij.
Podobno delujejo tudi majhni otroci v parku, ki
so nekakšen mehčalec zadrege, prehodni pred-
met za vzpostavljanje stikov in spoznavanje, točka
izven dvojice, ki omogoči obema, da se prek nje
uzreta'® kot pripadnika tega istega teritorija. Pre-
hodni predmeti so lahko v pogovoru tudi sami
precej prehodnega značaja. Avto, ki gre mimo.
90
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
nas spomni, da še nismo opravili vozniškega
izpita, znanec, ki ga srečamo na sprehodu, naju
spomni na nekega drugega skupnega znanca ipd.
Medtem ko so taki prehodni predmeti znaki pre-
hoda v pogovoru, pa nas pes ali podoben predmet
vključi v neko skupnost, govori, da pripadamo
nekemu specifičnemu teritoriju, kjer vlada pose-
ben jezik, šifrirana sporočila, ki jih razumejo pred-
vsem lastniki psov.
Zdaj postavim drugo vprašanje: »Kdo vas je
napotil sem?«
»Vem, da hodite sem s psi, pa sem še jaz
prišel,« mi že nekoHko sumničavo govori.
Postanem že nekoliko živčna, saj moja žrtev
še veselo brca.
Tudi tukaj se hoče sogovornik z odgovorom
prilagoditi situaciji izvirnega »pasjega« teritorija,
rešiti situacijo, a v njegovem odgovoru že slutimo
dvom, aU je to domač teritorij, že se začne opra-
vičevati, pojasnjevati. Vprašanje nadkodira kode
pasjega teritorija in ga že spreminja v poligon so-
cialnega dela in odpira prostor za nadaljevanje.
Postavim še tretje vprašanje: »Kje ste do sedaj
že bih?« V tretje gre rado in moj sogovornik
kapituHra.
»Ja, kaj se pa greš! Prišel sem na zrak, ne pa,
da me bodo zasliševali! АИ si zmešana!?«
Tako, namen je dosežen, žrtev je izgubila
živce.
Kot v prejšnji tudi v tej interakciji pride do
ogorčene geste sogovornika, ki meni, da je sogo-
vornica prestopila meje običajnih (v tem primeru
»pasjih«) pogovorov. Opozoriti pa je treba na dve
značilnosti. Ena je primerjava z zasUšanjem. La-
hko rečemo, da imata matrica vprašanj, ki naj bi
jih postavljali strokovnjaki, in celoten okvir po-
dobne značilnosti kot zasUšanja, tako da je treba
razumeti sogovornikovo izjavo predvsem kot
poudarek, da je svoboden državljan ter da mu ni
treba odgovarjati na taka vprašanja. Zaslišanje,
ki nadkodira pasji pogovor, izvrže akterja iz
domačega teritorija, odstrani prehodne predmete
in usmeri reflektorje na spraševanca, ki postane
predmet pogovora. Ko koda zasliševanja razbije
šifre domačega teritorija in sogovornik postane
tujec (gre za relacijo mi-ti), mu ne preostane dru-
gega, kot da potegne še močnejšo kodo svobod-
nega posameznika, ki lahko diha zrak, ki pripada
vsem. Gre za igro močnejših kod. Naloga nasle-
dnjega vprašanja, če naj bi vpeljalo spraševanca
v izrazit položaj zaslišanca, bi moralo to njegovo
trditev spodnesti, in če bi sogovornica uporabila
četrto vprašanje, ki ga je imela na zalogi: »In kako
mislite, da bi vam lahko pomagala?«, bi se ji to
gotovo posrečilo, saj bi mu na ta način dala vedeti,
da to, kar trdi, ni res - da ni suveren, temveč
odvisen, potreben pomoči. Ker se je sogovornica
(pametno) odločila, da tega konflikta ne bo
tvegala, ne bomo izvedeli, kakšna bi bila spre-
hajalčeva reakcija. Po vsej verjetnosti pa ne bi
pristal na tako definicijo svojega položaja.
Ker si v miljeju nočem nakopati smrtnih so-
vražnikov, mu zelo na kratko pojasnim zadevo
in sem mu seveda tudi opravičim. Hvala bogu,
človek je svetovljan in ni nenaklonjen socialno-
delavskim eksperimentom. Omeni mi sicer, da
je že na začetku posumil, da je z mano nekaj
narobe. Ko razčistiva nesporazum, preideva
na bolj normalen, pasji pogovor.
Druga značilnost, ki pride do izraza v tem po-
govoru, pa tudi v drugih, je, da je potrebno poja-
snilo, poprava transgresije mej, ki v pogovorih
obstajajo. Rekonstruirati teritorij, na katerem sta
se izvorno srečala.
NAREDITI ČLOVEKA NEMOČNEGA
Tako pojasnilo lahko damo že vnaprej, čeprav
morda ne čisto uspešno:
Bilo mi je zelo neprijetno zastavljati taka
vprašanja, najprej sem poskušala nalogo
opraviti na ulici, kjer se sprehaja veliko ljudi.
Vprašanjem, ki sem jih zastavila, sem za uvod
dodala: »Vas lahko prosim za sodelovanje?
Potrebujem odgovore na pet vprašanj.«
Večinoma so sodelovanje odklonih že na
začetku. Nekateri so se izgovarjali, da nimajo
časa, drugi pa so preprosto odklonili. Eden je
celo vprašal, če gre za skrito kamero. Trije, ki
na začetku niso odklonili sodelovanja, so to
storili, ko so slišali prvo vprašanje: »Želite sami
kaj povedati o sebi?«
Odgovori so bih:
»Ne, o osebnih stvareh pa se ne pogovarjam z
neznanci.«
»Zakaj potrebujete to, kdo sploh ste?«
91
VITO FLAKER
»Pravkar sem priletel z lune...« (Smeh, potem
je šel naprej.)
Vprašanja, ki merijo v intimno sfero in od-
krivanje problemov, se spet izkažejo za neumna.
To neumnost spraševalka zazna že vnaprej.
Vprašanja, ki so se zdela pametna v namišljeni
(in pogosto tudi dejanski) pisarni socialne delav-
ke, povzročajo zagato. Osebnih vprašanj, še zlasti,
če so tako splošna, kot je bilo zgornje, ne smemo
spraševati v javnosti ljudi, ki jih ne poznamo.
Pomenijo vdor v njihovo civilno stvarnost.
Odločila sem se, da poskusim razgovor opra-
viti kje drugje. Šla sem na avtobusno postajo
in nekaj časa samo opazovala ljudi, ki so bih
tam. Opazila sem tudi starejšo gospo, ki je
bila sama in je imela precej prtljage. Stopila
sem do nje, jo prijazno predstavila in prosila
za sodelovanje.
Hkrati pa nam ta dogodek govori o pomemb-
nosti konteksta za pogovor. Poleg tega, da je se
lažje pogovarjati tam, kjer je manj ljudi, je avto-
busna postaja prostor, kjer ljudje čakajo in so bolj
na voljo, malo zaradi tega, ker so na miru, malo
zato, ker čakajo in jim je dolgčas. Druga okolišči-
na, ki je omogočila razmeroma gladko izmenjavo,
je bila verjetno interakcijska ranljivost sogovorni-
ce. Bila je stara, deloma tudi dejansko potrebuje
pomoč, veliko prtljage ji tudi onemogoči hiter beg
iz situacije. Skratka, vprašanja, ki predpostavljajo
nemoč, je lažje postaviti ljudem, ki so že tako
nemočni ah pa vsaj dajejo tak vtis. Na avtobusni
postaji pa se lahko uprejo tudi ti.
»Ali vas lahko prosim za sodelovanje?
Potrebujem le pet vaših odgovorov na
zastavljena vprašanja.«
»Prav, samo ne vem, če bom znala odgovoriti.«
»Ali mi lahko kaj poveste o sebi?«
»O, jaz sem pa že toliko stara, da bi trajalo
predolgo, če bi hotela vse to razložiti.«
»Zakaj ste tukaj?«
»Čakam avtobus za Kropo. Malo sem nakupo-
vala, zdaj grem pa domov.«
»Imate kakšen problem?«
»Seveda ga imam. Noge me bolijo in težko
hodim. Žal nimam nikogar, da bi me peljal z
avtom.«
»Kaj pričakujete od mene?«
»Nič. Bila bi pa vesela, če bi mi pomagah nesti
prtljago, ko bo prišel avtobus.«
»To željo vam lahko izpolnim. Prosim vas
samo, da mi odgovoriti še na zadnje vprašanje.
Kaj ste pripravljeni storiti sami?«
»Ne vem, zakaj mi postavljate taka čudna vpra-
šanja. Redkokdaj prosim koga za pomoč.«
Neznanki sem potem razložila, s kakšnim
namenom sem ji postavljala ta vprašanja.
Pogovor sva nadaljevah do prihoda avtobusa.
Izpolnila sem obljubo in ji pomagal nesti
prtljago na avtobus.
Začetna pojasnila, kot kaže, niso dovolj. Tudi
če ljudje privolijo, jih odvrne bodisi intimnost
vprašanja (kot prve tri spraševance), aH pa pred-
postavka, da gre za nemočnega človeka, ki potre-
buje pomoč in je treba dvomiti, da je pripravljen
narediti kaj zase. Ti dve predpostavki vsebujeta
protislovje, ki se v dejanski praksi ljudi, ki se
ukvarjajo z ljudmi v stiski, se pravi, strokovnjaki
socialnega dela in drugih pokhcev, ujamejo v
nekaj, kar lahko poimenujemo looping. To je
dvojno sporočilo, ko najprej sporočimo osebi, da
rabi pomoč, potem pa ga v naslednji potezi ma-
tiramo z predpostavko, da mora glede tega nekaj
storiti sama.
Sogovornici je morala še enkrat in bolj po-
drobno pojasniti namen svojih vprašanj in tako
pojasniti resnični okvir, ki ni niti spoznavanje in
klepet niti strokovni pogovor, temveč vaja na šoli
za socialne delavce. Poleg tega je popravljalni
ritual potreboval še dodatno druženje, saj je s tem
pokazala, da je investirana predvsem ona kot
človek.
ŽALOSTNE ZGODBE:
KESANJE ALI OPRAVIČEVANJE
V izvedenih eksperimentih se je redko, pa vseeno
dovolj redno, zgodilo, da je pogovor uspel, ni
prišlo do zadrege in izpada, temveč so vprašanja
funkcionirala in se je ustvarilo zaupno ozračje,
tako da so ljudje začeh pripovedovati o sebi:
»Ah bi si želeh pogovoriti z menoj
»Zelo rada bi se s kom pogovorila. Mogoče bi
mi bilo potem lažje. Mogoče bi mi pogovor
pomagal, da bi našla pravo pot. Imam težave,
iz katerih ne vidim izhoda. Vrtim se v začara-
nem krogu.«
»Kaj je vaš problem?«
92
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
»Zaradi ambicij sem zabredla v finančne teža-
ve. Najhuje pa je to, da je to vplivalo na najin
odnos z možem. Neprestano se prepirava.
Nikakor ne morem najti skupne poti in se po-
govoriti. Čutim, da je najina zveza razpadla.«
»Kako doživljate svoj problem?«
»Tako fizično kot psihično sem čisto na koncu.
Izčrpana sem in obupana. Počutim se prazno
in razočarano. Vse skupaj je postala prava
mora. Ves dan delam, zvečer pa se prerekam
z možem. Ne poznam ga več. Sprašujem se,
kako je moglo priti do tega. Sprva sem krivila
denar za prepire. Sedaj se sprašujem, če ne bi
prišlo do istega tudi brez tega. Mogoče sploh
nisva za skupaj. To me navdaja z grozo. Najin
odnos mi je pomenil vse, bistvo v mojem
življenju. Izgubila sem zaupanje vase in voljo
do življenja.«
»Kaj ste že štorih?«
»Zdelo se mi je, da sem storila vse, da bi bilo
bolje. Sedaj o tem nisem več prepričana.
Mislila sem, da me mož noče razumeti, da me
ne podpira dovolj in da mi dela krivico. Nanj
pa sploh nisem pomislila. Njegove zgodbe
nisem bila pripravljena poslušati. Mogoče se
mi je prav zaradi tega odtujil.«
»Kaj ste pripravljeni storiti? Vaše želje, priča-
kovanja.«
»Rada bi, da bi bilo vse tako kot prej. To so
samo želje. Nikoh ne more biti tako kot prej.
Ne bom se vdala. Borila se bom za naju. Najina
zveza mi še vedno pomeni vse. Kljub vsemu
je to, da sem srečala svojega moža, ena od
najlepših stvari, ki so se mi zgodile v življenju.
Želim, da ostaneva skupaj. Pripravljena sem
storiti vse, kar bo v moji moči. Prisluhnila mu
bom in ga poskušala razumeti. Pripravljena
sem se odreči mnogim stvarem. Samo vdala
se ne bom. Zavedam pa se, da bo ta pot zelo
težka.«
Spraševalka sama je bila presenečena nad od-
zivom. Njena razlaga je bila, da je bila sogovornici
simpatična ter da je prišla v ravno pravem tre-
nutku, ko je sogovornica potrebovala koga, da
mu izlije svoja čustva. Razlika med prejšnjimi po-
govori in tem je neverjetna. Medtem ko so bila v
prejšnjih situacijah vprašanja neustrezna in so
funkcionirala kot izpadi, kot nekaj norega, ne-
ustreznega, kot transgresija, v tem zapisu vpra-
šanja funkcionirajo naravno, kot da bi bilo ravno
to tisto, kar je sogovornica hotela, da bi jo vpra-
šali. Vendar pa bi si lahko ta pogovor prepisali
tako, da bi nadomestiH vsa vprašanja, razen mor-
da prvega, z mašiU, medmeti, ki jih poznamo kot
poslušalci zgodb: »In potem?«, »Ja?«, »Kako pa
to?«, »Kako to misliš?« itn. Vidimo namreč, da
smo priča pripovedi. Gre namreč za stvari, ki jih
je sogovornica že precej razmišljala, morda že
komu povedala, če ne komu drugemu, pa jih je
gotovo premlevala sama. Zato lahko sklepamo,
da je bila situacija, v kateri sta se naši sogovornici
znašh, pravšnja, da se je spraševalka predstavila
kot zaupanja vredna oseba ter da je z prvim vpra-
šanjem izvabila pripoved.
Pripoved je na prvi pogled celovitejša, presega
diskontinuiteto, prekinitve, digresije, ki smo jim
lahko priča v nevezanem pogovoru, klepetu, in
ki smo jih bih priča pri ponesrečenih poskusih.
Pri pripovedi so vloge natančno razdeljene, nekdo
pripoveduje, drugi so poslušalci, občinstvo.
Pripoved je namenjena občinstvu. Je fabricirana,
izdelana, ima svojo strukturo in potek, določen
začetek in konec. V nasprotju s tem ima pogovor
razdrobljeno strukturo, deli se na posamezne
izmenjave, je sestavljen iz različnih tem, disgresij
(Goffman 1981). V njem raziskujemo neko po-
dročje, se sprehajamo od teme do teme, potek ni
določen, vloge poslušalcev in pripovedovalcev,
bolje rečeno, govorcev se pogosto menjajo in za-
menjujejo^'.
Konkretna pripoved, ki jo je zapisala naša
poslušalka, govori o strasteh. Strast do denarja,
ki je slaba in destruktivna in izniči dobro strast
ljubezni do moža. Zgodba je žalostna in roman-
tična. Zgodba o tragičnem junaku. Vzpostavlja
nemoč/moč posameznice nad svojimi strastmi in
jo reducira na medigro teh dveh strasti. Kot da bi
se vse življenje te osebe vrtelo okoh te osi. Taka
pripoved je pravšnja za matrico, ki smo jo opisaH.
Vzpostavlja problem, vzpostavlja potrebo po
pomoči (ki je zlasti v poslušanju), hkrati pa
vzpostavlja sebe kot glavnega protagonista, no-
silca krivde in akterja rešitve in na ta način indi-
vidualizira.
Ta zgodba sodi v žanr žalostnih zgodb ali, bolje
rečeno, pripovedi {sad tale), kot jih poimenuje
Goffman (1961: 139-144; Flaker 1988: 99). Poj-
ma žalostnih pripovedi smo se v tem besedilu
dotaknih že dvakrat: prvič, ko smo govorih o
pripravljenih pripovedih, ki rešujejo situacije v
pisarnah strokovnjakov, in drugič, ko smo govorili
o protislovju med ključnostjo in naključnostjo
napotitev. Kot da bi bila grožnja navzoča v vseh
93
VITO FLAKER
pogovorih in je do zapletov, prekinitev, nespora-
zumov, ki se nato izkažejo kot sporazumi, prišlo,
ker so se sogovorniki hoteli izogniti med drugim
tudi pripovedovanju žalostnih zgodb.
Vsi imamo tako zgodbe o uspehu kot žalostne
pripovedi. Vsak od nas bil lahko v svojem življenju
potegnil črto pod uspehi in sestavil biografijo, ki
bi bila ustrezna kvalifikacija za napredovanje;
prav tako pa bi lahko vsak od nas povezal svoje
neuspehe in težave in sestavil pripoved, ki bi ga-
nila sogovornika. Katero zgodbo bomo povedah,
je torej odvisno od sogovornika, od situacije, kjer
poteka pripoved. Zgodbe o uspehu bomo pripove-
dovah, ko se bomo potegovali za boljšo službo,
za napredovanje, ko bomo hoteli očarati novega
znanca ah si pridobiti naklonjenosti potencialnega
ljubimca; zabavne zgodbe bomo pripovedovaH v
družbi, ki jo bomo hoteh zabavati in še okrepiti
svoj položaj. Žalostne zgodbe bomo pripovedo-
vali v varnem zavetju zaupnih prijateljev, svoje
skrbi bomo zaupali ob »kofetu« v službi, sopot-
nikom na počitnicah, pri spovedi, točajki v bifeju,
pri frizerju, v skupinah za samopomoč in ne
nazadnje na obisku pri različnih strokovnjakih
za človeško stisko. Nas seveda zanimajo predvsem
zadnji.
Pripovedovanje in poslušanje žalostnih zgodb
v strokovnem ambientu je v naši kulturi in ci-
vilizaciji tako rekoč »naravna« danost, pač neki
predel naše pokrajine, kjer se to spodobi in je
zaželeno. To počnemo, ne da bi se tega zavedali.
A naša naloga je prav tu razgaliti cesarja. Vprašali
se bomo torej, zakaj to počnemo, in sicer najprej,
kaj sili strokovnjake v te pogovore, in šele nato,
kaj sih njihove stranke. S tem vrstnim redom
bomo vsaj deloma načeh splošno sprejeto pred-
postavko, da strokovnjaki to počnejo predvsem
zaradi svojih strank, se pravi, da stranke pridejo
s problemi, o katerih morajo strokovnjaki hočeš
ah nočeš poslušati.
Vprašanje je torej, čemu strokovnjaki spodbu-
jajo svoje stranke k pripovedovanju žalostnih
zgodb. Čemu strokovnjaki ne bi poslušah zgodb
o uspehu, ah vsaj zabavnih zgodb? Odgovor je
precej preprost in na dlani. Strokovnjaki namreč
utemeljujejo svojo poklicanost prav na pomanjklji-
vostih, napakah, problemih. Strokovnjaki za člo-
veške stiske po eni strani svoje delo in stališče do
strank modehrajo po celem nizu popravljalskih
poklicev^^. Tudi ko pridemo k avtomehaniku, nas
vpraša: »V čem je problem?« Pri tem je problem
definiran kot tisti del nekega zaprtega sistema, ki
moti funkcioniranje sistema, kakor je zamišljeno.
Skratka, k avtomehaniku ne bomo šh, ko nam
bo avto delal kot mašinca, da bi se s tem pohvalili,
k šivilji ne, ko bomo imeh preveč oblek, na TV
servis, ko bo imeli ostro sliko, itn. Zato so strokov-
njakom za človeško stisko potrebne žalostne zgod-
be, saj jih šele te legitimirajo, dajo dovoljenje, da
se ukvarjajo z njimi. Pri tem so prav špartansko
discipHnirani, da ne bi slišali tudi česa ušesu prijet-
nega. Posvetiti se morajo, kot njihovi kolegi vodo-
vodni inštalaterji, predvsem delovanju problema-
tičnega sistema in jih ne sme zanimati nič drugega.
Ah pa te druge, morda bolj uspešne in zabavne
vidike človeške zgodbe obravnavajo kot nekaj po-
vsem naključnega ah nepomembnega za razume-
vanje problema. Dejansko naj bi strokovnjaki za
človeško stisko po tem uvodnem vprašanju padli
v nekakšen trans, v katerem naj bi bih osredoto-
čeni zgolj na reševanje problemov. Zanimajo jih
tisti dogodki, značilnosti in vidiki človekovega
delovanja, ki so problematični ah povezani s pro-
blemom. Človekov problem je križanka, ki jo je
treba rešiti, moja navzočnost je zgolj instrumen-
talne narave.
Če se taka naravnanost strokovnjaka in po-
trebe oziroma želje stranke ujemajo in se ujamejo,
kot so se ujele v zgornjem primeru, je stvar razme-
roma gladka. To se zgodi, če je stranka prepri-
čana, da ima problem, se pravi, če svojo stisko
definira kot stisko, za katero potrebuje strokovnja-
ka, oziroma, ko je težava razmeroma enostavna
in ozko locirana, se pravi, ko se je da obravnavati
ločeno od drugih vidikov človekovega življenj-
skega sveta. Ko so stvari zapletene ah ko stranka
ne soglaša s strokovnjakovo definicijo situacije,
ko je prisiljena prejemati »pomoč«, pa se potreba
po žalostnih zgodbah okrepi. V situaciji, denimo,
ko je kdo v zavodu in še zlasti, ko se s tem ne
strinja, je treba to dejstvo tohko bolj (strokovno)
argumentirati. Argumenti so ravno v posamez-
nikovih napakah, grehih, prekrških, pomanjklji-
vostih; njegovi odvisnosti od drugih, potrebi po
nadzoru, skrbi itn. Zato so vsi spoznavni in tudi
dokumentacijski aparati usmerjeni prav v »pro-
bleme«. Goffmanovo (1961) opažanje, da so spisi
strokovnjakov v duševnih bolnišnicah v bistvu
spiski njihovih napak, prekrškov, pomanjkljivosti
itn., še vedno drži. Tako na primer v nekem
slovenskem zavodu živi odhčen slovenski pisatelj,
pa osebje zavoda ni prebralo njegovih del (ki so
avtobiografska in med drugim opisujejo tudi nje-
govo norost), prebralo pa je njegov spis. V nekem
94
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
angleškem zavodu je kolega srečal člana angleške
šahovske olimpijske reprezentance, ne da bi to
bilo omenjeno v njegovem spisu in ne da bi osebje
za to vedelo. In vendar bi morah ravno v teh pri-
merih, če naj bi človeka rehabilitirah, poleg člove-
kovih težav ali celo pred njimi poznati njegove
vrline, njegovo moč, saj mora rehabilitativna stra-
tegija temeljiti ravno na njih. To drži tudi onstran
meja totalnih ustanov.
Če smo videh, vsaj deloma, kaj vodi strokov-
njake k poslušanju in spodbujanju pripovedovanja
žalostnih zgodb, se moramo vprašati, kaj vodi k
temu ljudi, ki jih pripovedujejo. Odgovor je
dvojen: opravičevanjem upravičevanje. Ljudje, ki
pripovedujejo žalostne zgodbe, so se znašli v
takem življenjskem momentu, da morajo svoj po-
ložaj, pa naj je to stopnja v deviantni karieri, status
varovanca zavoda, khenta ustanove, potrebe po
pomoči ipd., utemeljiti, opravičiti aH celo upra-
vičiti. Gre namreč za dva načina pripovedovanja
žalostne zgodbe. Prvi je podoben naši zgornji
zgodbi. V njej gre za strasti, za pogubno vedenje,
za zmoto, se pravi, tudi za sram in krivdo, ki jo
vzame nase pripovedovalec, posledično tudi ke-
sanje, spreobrnitev in pripravljenost za pobolj-
šanje. Gre za romantično zgodbo. Tipična taka
zgodba je zgodba narkomana, kot jo. med drugim
poznamo iz pripovedovanja Thomasa de Quince-
ya in jo poslušamo že 180 let. Taka je struktura
tudi zgodb prostitutk, alkoholikov, brezdomcev,
kvartopircev ipd. Na tako zgodbo tudi v veliki
meri merijo naša vprašanja. To protestantsko mi-
selnost najdemo tudi v naslednjem nizu, kot ga je
zapisala ena izmed naših študentk:
»Zaradi česa ste se odločiH za pogovor? Zakaj
ste prišH?«
»Kaj je vaš problem?«
»Kako doživljate dvoj problem?«
»Kaj ste že štorih?«
»Kaj ste pripravljeni storiti? Vaše želje, priča-
kovanja.«
Ta niz je izrazito okrivljujoč, narejen zato, da
človeku vzbudi občutek krivde, ga usmeri v poj-
movanje sebe kot tistega, ki je »kriv«, da ima
problem, ki ga doživlja, in je dolžan glede tega
kaj storiti. Ta vprašanja človeka usmerijo vase, v
iskanje svoje krivde in odgovornosti. Pri tem smo
priča dvema platema resnice. Res je, da imamo
vsi probleme, da jih doživljamo ter da lahko glede
njih nekaj naredimo. Zato na ta vprašanja, če jih
vzamemo zares, če smo nanje prisiljeni odgovar-
jati aH če res močno občutimo »problem«, vedno
najdemo odgovore. Ti odgovori so v nas samih,
vzbujajo dvom o sebi, brskanje po sebi, paranojo,
kaj sem naredil narobe, kaj je moja krivda. Vpra-
šanja usmerijo — podobno kot tehnika, ki jo poz-
namo iz policijskih in vohunskih filmov — žaromet
na tistega, ki odgovarja, tisti, ki sprašuje, ostane
v senci. Vprašanja so praviloma splošna in abs-
traktna, na tistemu, ki odgovarja, pa je, da raz-
vozla njihov pomen. To so vprašanja, pri katerih
odprtost ne omogoča prehoda v vljudnostno kon-
verzacijo, temveč terja od sogovornika pripoved,
nekaj mora povedati o sebi. V nasprotju z zgornjo
ugotovitvijo, da lahko tisti, ki odgovarja, določi
pomen vprašanja »Kako ste?«, ima pri teh vpr-
ašanjih odprtost vprašanj nasproten učinek. Vpra-
šanje: »Kdo si?« ni dovoljenje, da človek pove o
sebi, kar mu je všeč, temveč ga sili, da se sprašuje,
kaj hoče spraševalec izvedeti. Če tisti, ki odgo-
varja, ne dobi podvprašanja, mu tako vprašanje
zelo verjetno sproži občutek negotovosti, če že
ne rahle paranoje. Navsezadnje, kdo od nas ve
za gotovo, kdo je?^^
Če je torej res, da nam ni težko zapasti v brska-
nje po sebi, pa je druga resnica, da vedno obstaja
tudi druga plat, da je za našo stisko kriv kdo drug,
da nas zatirajo, da so bile okoHščine take, da je
prišlo do tega, itn. Zato lahko tako protestantsko
usmerjenost vase in brskanje po sebi razumemo
tudi kot odpoved po eni strani iskanju drugih kriv-
cev, po drugi strani pa kot odpoved pozitivnemu
vrednotenju sebe. Drugo resnico uvaja drugi tip
žalostnih zgodb, ki postavijo v ospredje okoHščine
situacije, jih določijo kot naključne in usodne
hkrati in predstavijo sebe kot žrtev razmer, ki niso
značilne zanj, ki se bi lahko dogodile komur koH,
če bi imel enako smolo. Umetnik pripovedovanja
takih zgodb, ki iz žalostnih postanejo tudi za-
bavne, je Švejk:
»Kovček so nama ukradli,« je očital nadporoč-
nik Švejku, »kaj lahko je to reči, butec!«
»Pokorno javljam, gospod oberlajtnant,« je
rekel Švejk tiho, »res so ga ukradH. Na postaji
se vedno klati mnogo takih uzmovičev. Jaz pa
si mislim, da je bil enemu izmed njih vaš kov-
ček pač všeč. Nedvomno je izkoristil prilož-
nost, ko sem se za hip oddaljil od prtljage, da
bi vam povedal, da je z njo vse v redu. Najin
kovček je mogel ukrasti samo v takem ugod-
nem trenutku. Na takšne trenutke uzmoviči
95
VITO FLAKER
preže. Pred dvema letoma so na severozahod-
ni postaji ukradh neki ženici voziček s punčko
v plenicah in bih tako plemeniti, da so punčko
oddah na policijskem komisariatu v naši ulici,
češ da so jo našh zavrženo v veži. Potem pa
so napravili časniki iz uboge gospe brezdušno
mater.«
In Švejk je rekel s poudarkom: »Na postajah
o zmeraj kradh in bodo kradh. Je pač tako.«
(Hašek 1952: 6).
Švejkova umetnost je v tem: ko je okrivljen,
označi svoj prekršek za nekaj povsem navadnega
in obrne svojo napako v vrlino (ko poroča, da je
s prtljago vse v redu), prenese krivdo na druge,
poveže žalostno zgodbo z zgodbo matere in tra-
giko njene dvojne nesreče (ukradh so ji otroka in
jo zato še ožigosali). Operacija, ki jo izvede Švejk,
je ravno nasprotna toku, ki ga uvajajo naša vpra-
šanja: krivdo sicer sprejme, če je že treba, vendar
jo pretvori iz značajske lastnosti v dogodek, iz
individualne krivde v kolektivno, mašinsko delo-
vanje. Kolektivno naravo dogodka pa še podkrepi
s povezovanjem svoje zgodbe z neko drugo. Seve-
da ne velja, da so vse žalostne opravičujoče zgo-
dbe tako duhovite in vsebujejo tako precizno
izvedene operacije. Večkrat se zgodi ravno naro-
be, kot se, denimo, dogaja v duševnih bolnišnicah,
na kar opozarja Goffman ( 1961: 143-145); Švejku
podoben hk McMurphy iz Leta nad kukavičjim
gnezdom drago plača svoj upor zdravega razuma.
Nasprotna stran namreč izvede looping, ki spre-
meni opravičilo v še en dodaten, včasih kar kron-
ski dokaz:
Družina iz Londona — socialni delavec, medi-
cinska sestra in dva otroka — si je lahko po
dolgem času privoščila počitnice. Od prijatelja
so si sposodih avtodom in se podah na Škot-
sko. Celih štirinajst dni, kolikor so trajale njiho-
ve počitnice, je deževalo. Otroci so bih že
tečni, starša pa tudi ne preveč dobre volje. Ker
je bila napoved slaba, so se odločih, da gredo
domov dva dni pred koncem počitnic. Po poti
so se odločih, da se bodo ustavih v safari par-
ku, da bi otroci le imeli kaj od počitnic. Kot se
za take priložnosti spodobi, so otrokom pri
vhodu kupih sladoled.
Ko so se vozili mimo slonov, je eden izmed
njih zavohal sladoled in začel z rilcem mahati
po notranjosti avto doma. Otroci so se prestra-
ših in začeh vreščati. Oče, voznik, je postal
živčen in je hotel slona odgnati s trobljo. To
se mu je tudi posrečilo, vendar je slon v obratu
z zadnjico poškodoval avtodom. Na pločevini
je ostala vdolbina. Oče je bil penast, saj avto-
dom niti ni bil njegov. Jezen se je odpravil k
upravniku parka, da bi zadevo reklamiral in
dobil odškodnino. Upravnik, posloven mož,
je vedel, kako se temu streže, natočil je nekaj
viskijev, potolažil moža, ki je potem zadovoljen
odšel, ne da bi kaj opravil.
Ko so se vozih naprej proti domu, so na avto-
cesti naleteh na avtomobilsko nesrečo, ki se
je pravkar zgodila. Ker je bila žena medicinska
sestra, so se morah ustaviti, da je ponesrečen-
cem ponudila prvo pomoč. Pohcija, ki je prišla
za njimi, je potem, ko so opravih vse nujne
stvari, opazila, da je tudi njihovo vozilo poško-
dovano. Vprašah so jih, ah so bili tudi oni ude-
leženi v nesreči. Oče je svoje pojasnilo pričel:
»Veste, to je od slona...« Sledilo je pihanje in
odvzem vozniške.
Policija v tej zgodbi nastopa kot instanca zapi-
sovanja prekrškov, kot instanca netelesnega pre-
oblikovanja žrtve v grešnika, storilca. Pojmovni
aparat tako pravosodnih kot medicinskih strok
je naravnan prav v odkrivanje znakov, ki spre-
menijo človeka v bolnika ah kršitelja. V opisanem
postopku policije se združita oba. Kaj potem za-
nima socialno delo? Če bi sklepah po analogiji,
bi lahko rekh, da socialno delo zanimajo socialni
problemi, napake v delovanju socialnega sistema.
Od tod bi lahko sklepali, da je socialno delo hibrid
prava in medicine, in bi socialno delo po pravici
uvrstili v kategorijo nravstvenih strok. Vendar ni
tako; socialno delo zanimajo bolj razmere, oko-
hščine in posameznik kot žrtev teh okohščin, pa
tudi njegovi potenciah, da se v teh okoliščinah
znajde.
DVA OKVIRA: PRIMERJAVA
Če poskušamo strniti svoje ugotovitve, lahko vi-
dimo, da smo z analizo vzorca vprašanj, ki naj bi
jih socialni delavci zastavih svojim novim stran-
kam z namenom, da jih spoznajo, ugotovih, da
spoznavanje poteka v okvirih prijaznosti, a hkrati
institucionalne umestitve ter da spoznavanje po-
gosto zasenči imperativ po tem, da virtualni social-
ni delavec najde problem ter individualizira svo-
jega sogovornika. Ko smo ista vprašanja uporabih
96
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
v situacijah, kjer naj bi se spoznavah med seboj
enakopravni posamezniki, so se izkazala za skoraj
docela neustrezna. Tako ljudje, ki so ta vprašanja
postavljali, kot tudi tisti, ki so nanje odgovarjali,
so skoraj brez izjeme doživljah zagato in neum-
nost vprašanj. Glavna ugotovitev je torej, da
vprašanja, kijih socialni delavci postavljajo svojim
strankam, ne rabijo procesu spoznavanja med
enakopravnimi ljudmi.
Soočeni s tako situacijo so poskušaU vpeljati
različne taktike, ki bi to zagato zmanjšale. Ljudje,
ki so postavljah vprašanja, so se počutili neumne,
vprašanja so poskušaU vplesti v situacijo, posku-
šaU so popraviti vtis s pojasnili in opravičiU, se
trudiU doseči, da bi bila situacija vseeno karseda
normalna, velikokrat pa so zapustiU svojo vlogo.
Ljudje, ki so na vprašanja odgovarjaU, so se hoteU
zagati spričo delovanja dveh različnih shem izo-
gniti tako, da so z odgovori redefinirali vprašanja
ter tako zanikali njihovo usmerjenost v intimne
probleme — zanikali tudi, da bi bil pogovor insti-
tucionalno naravnan — in jih prilagodiU vljudnost-
nemu pogovoru, ki naj bi potekal med vrstniki,
in pogosto so to počeU z ironijo in humorjem (če
so vedeli za pravila igre). Skratka, prizadevali so
si rešiti situacijo, kot bi bilo definirano srečanje
med dvema enakopravnima človekoma. V prime-
rih, ko se je to zgodilo z nič hudega slutečimi nez-
nanci, pa je pogosto prišlo do odkritega odpora
in prekinitve izmenjav. Ugotavljamo lahko, da so
se ljudje upiraU nespoštljivosti, ki so jo vnašala
vprašanja virtualnih socialnih delavcev, upiraU so
se vdoru v svoj intimni prostor, definiciji sebe kot
nekoga, ki potrebuje pomoč, oziroma, definiranju
sebe kot nemočnega, napadu na svojo suverenost;
uprli so se temu, da bi bila situacija definirana
vnaprej brez njihovega sodelovanja, da bi jih
spravili na nekakšen skupni, obči imenovalec.
Zgodilo se je tudi, da so ljudje, ki so se pogo-
varjali s pomočjo tovrstnih vprašanj, vsaj deloma
»padli« v vlogo »pacienta«, zasUšanca. Mestoma
so dobiU občutek nemoči, začeU so brskati po
svojih problemih, dobiU so občutek rahle paranoje
in negotovosti, ali prav odgovarjajo, mikalo jih
je, da bi so izmislih pripoved, ki bi zadovoljila
vprašanje, pripravljeni so bili barantati s svojo
identiteto in vstopiti (vsaj začasno) v vlogo stran-
ke. DobiU so občutek, da so plen institucionalne
zarote, da se njihove izjave obračajo proti njim
ter da imajo pojasnila in opravičila nasproten
učinek - da jih še trdneje umestijo v vlogo, v kateri
so se znašU.
Kar ta vprašanja terjajo in so v naših ekspe-
rimentih le redko izterjala, je pravzaprav žalostna
zgodba, priznanje, da je kdo delal narobe, da je
nemočen ter da potrebuje pomoč, da bi odpravil
svoje napake. To je varianta žalostne zgodbe, ki
jo preveva kesanje. Človek sprejme krivdo, da bi
jo lahko popravil. Drug tip žalostne zgodbe je
opravičevanje, kjer pripovedalec pojasnjuje
dogodke, ki so ga pripeljaU v ta položaj, in se
prikaže kot žrtev razmer in smole.
Pomembno vprašanje, ki ga je sprožilo so-
očanje dveh različnih okvirov, je tudi vprašanje
intimnosti, saj je za vprašanja značilno, da spra-
šujejo po docela osebnih zadevah. Pri spozna-
vanju v vsakdanjih situacijah pa raje vidimo, da
se najprej ustvari ozračje zaupnosti. Pri tem nam
je pomembno, da ustvarimo ugoden prvi vtis in
skrivnosti ohranimo zase. Vendar imajo skrivnosti
pomembno vrednost tudi v sami interakciji.
Intimne zadeve so namreč nekakšen identitetni
rezervoar, kjer gojimo posameznost. Povabilo v
intimni pogovor v vsakdanjih izmenjavah pomeni
ustvarjanje zaupanja, zarote in prijateljstva. Prav
zato se trudimo spoznati človeka v smislu social-
nega zemljevida, ugotoviti njegove družbene vezi,
spretnosti in ne nazadnje vrednote. S tem vzpo-
stavimo točke, poteze, značilnosti, ki so za sogo-
vornika ključne, s katerimi se istoveti in po katerih
se lahko sami poistovetimo z njim. Tako druge
točke, tiste, ki nama niso skupne in s katerimi se
ne istovetiva, postanejo naključne, naključni zdrsi,
izstopi, poteze, ki ne sestavljajo posameznikove
identitete. Tako imamo priložnost postaviti v
ospredje značilnosti, ki nas kvalificirajo, na rob
aU v ozadje pa tiste, ki nas diskvalificirajo. Stro-
kovna vprašanja to razmerje postavijo na glavo
in ustvarjajo proces, ki ga poznamo iz procesov
stigmatizacije, namreč, da v ospredje postavijo
tisto, kar nas diskvalificira — pri spoznavanju ljudi
kot problemov so napake ključne, vrline pa na-
ključne.
Videh smo torej, da imamo opraviti z dvema
povsem različnima okviroma spoznavanja. Raz-
like lahko idealno tipsko povzamemo v tabeU fna
naslednji strani).
Očitno je, da je vsakdanji okvir pogovarjanja
in spoznavanja superioren, če žeUmo koga spoz-
nati. Njegova superiornost je tako v spoznavnem
dometu, namreč, da človeka bolje spoznamo, kot
v etičnem, namreč, človeka obravnavamo kot
suverenega posameznika, z njim ustvarjamo res-
nične vezi, damo mu vedeti, da je spoštovanja
97
VITO FLAKER
Tabela: Razlike v značilnostih spoznavanja v strokovnih in vsakdanjih pogovorih
Procesi spoznavanja
Produkt pogovora
Predmet pogovora
Tematika
Delitev vlog
Razporeditev moči
Vezna čustva
Odnos med akterji
Model dejavnosti
Literarni lik
Prostor
Potek pogovora
Oblika
Modaliteta
Odgovornost
Ton pogovora
Vstop v intimnost
Pogoji intimnosti
V strolcovnih pogovorih
Produkcija problema
Pomanjkljivosti
Žalostne zgodbe
Asimetrično
Podrejeno/odvisno
Paranoja in občutek krivde
Razlikovanje, ograditev
- disjunkcija
Popravljalni, uslužnosti model
Kafkovi hki
Institucionalni prostori:
(pisarna, ordinacija, bolnišnica
ipd.)
Pripovedovanje zgodb
Definiran in predhodno
določen predmet
Redukcionizem: vračanje na
temo in rigidnost matrice
pogovora
Individualiziranje
Uradni
Vsiljivo prekoračevanje mej
Poklicna molčečnost, strokovna
nezinteresiranost
V vsakdanjih pogovorih
Konstrukcija osebnega in socialnega
zemljevida
Vrline
Vesele, uspešne in zabavne zgodbe
Simetrično v načelu
Enakopravnost in vzajemnost
Zaupanje in zarota
Istovetenje, povezovanje - sinergija
Krošnjarski, rapsodski model
Švejk
Javni in civilni prostori: (ulica, lokali,
javni prostori, domače okolje)
Razdrobljena mreža izmenjav
Odprt pogovor, ki se avtopoetično širi
Asociativnost: moč prehodnih
predmetov, sprehajanje od teme na
temo
Kolektiviziranje
Neuradni
Zapeljevanje
Zarota, zaupanje, medigra naključne
usodnosti in usodnih naključij
vredna oseba, izognemo se krepitvi stigme in
hkrati mu omogočimo širši vpliv na svoje življenje.
Naša spoznanja je torej smiselno uporabiti v pri-
merih, ko bomo kot socialne delavke reševah za-
pletena življenjska vprašanja, ko bomo hoteh za-
res zvedeti, kaj si naš sogovornik žeU, ko se bomo
hoteli vživeti v njegovo situacijo, življenjski svet.
Take situacije so izdelava individualnega načrta,
načrtovanje preselitve iz zavoda, ob delu v stano-
vanjskih skupinah, rehabilitaciji itn. Seveda tovrst-
na širina ni potrebna, ko gre za povsem ozke in
omejene intervencije, kakršne so dodehtev otro-
škega dodatka, subvencije za stanovanje, informa-
cije o storitvah, nasveti ipd. Pa tudi v teh primerih
ni odveč, če se pokažemo bolj človeške, če smo
bolj neposredni, zabavni.
Po drugi strani pa vpeljava vsakdanjega okvira
v pogovore z uporabniki socialnega dela ne pome-
ni, da ne bomo obdržah nekaterih prvin strokov-
no vodenega pogovora. Prvič, ne bomo se mogh
izogniti pogovorom o temnejših straneh življenja
naših sogovornikov in sogovornic, drugič, ohra-
nimo in uporabimo nekatere etične določnice
strokovnega dela, in tretjič, uporabimo nekatere
spretnosti pogovarjanja, ki smo jih razvih v po-
klicih, ki se ukvarjajo s človeško stisko.
Pri pogovoru o temnih straneh življenja naših
uporabnikov in uporabnic bomo pazih, da bomo
to storili znotraj okvira, ki smo ga opisali. Prak-
tično to pomeni, da našega pogovora ne bomo
intonirah s problemi in težavami, ampak ga bomo
začeh tako, kot bi začeli pogovor z potencialnim
prijateljem. K stiskam, problemom in podobnim
zadevam bomo prešh šele pozneje, ko bo pred
nami človek. Tudi tu velja geslo: »Najprej ljudje!«
(in šele nato njihove stiske). Tudi ko se bomo
pogovarjah o njihovih težavah, ne bomo v ospre-
dje postavljah njihove nezmožnosti, da se z njimi
ukvarjajo, temveč se bomo pogovarjali o tem, ka-
ko se z njimi uspešno aH manj uspešno že bodejo.
Zanimalo nas bo na primer, kako kdo ravna v
psihični krizi, kako si lajša abstinenčno krizo,
kako ravna s svojo stisko, kakšna orodja so mu
na voljo, kaj mu je že pomagalo itn.
98
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
Uporabili bomo tista pravila strokovno vo-
denih pogovorov, ki so smiselna in se lahko prila-
godijo enakopravnemu vrstniškemu pogovoru, aH
pa jih bomo priredili. Tako je na primer pravilo
poklicne molčečnosti. Čeprav bomo človeško za-
interesirani za sogovornico, bomo ohraniH pravilo
nezinteresiranosti, se pravi, naša zainteresiranost
bo predvsem situacijska, pri pogovoru nas bo vo-
dilo zlasti spoznavanje sogovornika in ne se-
kundarni interesi, ki izhajajo iz našega osebnega
življenja, pridobljenih informacij pa ne bomo
uporabih za svojo lastno korist^''. Glede na to, da
je kljub naši usmerjenosti v krepitev moči upo-
rabnic in uporabnikov razlika v družbeni moči
še vedno velika, da so uporabnice in uporabniki
odvisni od nas ipd., bomo pri druženju in pogo-
varjanju še vedno pazih, da svojega položaja ne
bomo zlorabljaH v strokovnem, pridobitnem, spol-
nem ali pa čisto interakcijskem smislu. Prav tako
bomo ohraniH disciplino, ki izhaja iz tega, da je
to naša pokhcna dejavnost. To pomeni, da bomo
točni, da bomo na voljo, da bomo odgovorni ter
da se bomo posvetih temu, kar delamo, da bomo
delali zapiske itn. Pri vseh teh pravilih in opravilih
in pri samih pogovorih nam bo tudi ostalo etično
pravilo dialoškosti (zapis pogovora aH poročilo
bomo dah v pregled sogovorniku itn.).
Spretnosti pogovarjanja, ki smo jih razvih v
teh pokHcih, so še kako uporabne tudi v drugače
okvirjenih pogovorih. Uporabih bomo spretnosti
aktivnega poslušanja, neobremenjenosti s teori-
jami in predsodki, vživljanja v sogovornika, pozor-
nosti in osredotočenosti na tok pogovora, na tisto,
kar nam človek pove, in ne na tisto, kar bomo
povedah sami, pozorni bomo na svoje telesno
počutje in na nebesedno govorico, pozorni bomo,
kako sedimo in v kakšnem prostorskem razmerju
smo do sogovornika, povzemali bomo pogovor
in ga zrcahh, ne bomo postavljali vprašanj, ki se
začnejo z »Zakaj«, ne bomo dajah nasvetov, ne
bomo moralizirali, pomembnejša od vprašanj
nam bodo podvprašanja itn. Vse te spretnosti bo-
mo kombinirali s siceršnjimi konverzacijskimi
spretnostmi, spretnostmi navezovanja stikov in
sočustvovanja in jih podredih po eni strani obče-
mu okviru vsakdanjih pogovorov, kot smo ga
opisah, po drugi strani pa konkretnemu poteku
pogovora in druženja s sogovornico aH sogovor-
nikom.
DODATEK
SPOZNAVALNI INTERVJU
(NAVODILA ZA IZVEDBO POGOVORA)
V vsakdanjih situacijah ljudi, ki jih spoznavamo,
ne sprašujemo o njihovih problemih, o odnosih v
družini, ni predpostavke, da je nekaj narobe z
njim/njo, ampak pogosto ravno narobe, daje naš
sogovornik oseba, ki jo je vredno spoznati zaradi
njenih vrhn, da je zanimiva oseba, da se lahko od
nje kaj naučimo, da nam je všeč, iščemo skupne
točke zanimanja itn. AH, če gremo še naprej, o
pogovoru s stranko bomo poročah, kot da pred-
stavljamo tujcem svojega/jo prijatelja/jico. Pri
predstavljanju prijatelja/ice bi naštevali zlasti nje-
gove/njene dobre strani, v čem je spreten/na, po-
udarih bi njegove/njene statusne simbole, uspehe
itn. Podobno bi ravnali, če bi predstavili sebe, še
zlasti, če bi se potegovali za službo. Izognih se
bomo pogledu, ki je tradicionalno v navadi pri
strokovnjakih in je pri strankah usmerjen v sla-
bosti, neuspehe, težave in tiste značilnosti, ki kom-
promitirajo: razvade, konflikte, nesposobnosti,
skratka, v poudarjanje njegove/njene stigme.
Izognih se bomo fenomenu »žalostne zgodbe«.
Zanimajo nas vedre zgodbe.
To pomeni, da naj bi ga/jo praviloma srečah
na terenu, ki omogoča enakopravnost, npr. v jav-
nem prostoru, kjer so si ljudje enaki in se poču-
tijo dovolj doma. Npr. v bifeju bolnišnice, gostilni,
parku; ob kavi, na sprehodu, ob običajnih opravi-
lih, npr. pomivanju posode. Verjetno boste mora-
li/le vložiti več energije v to, da bo pogovor po-
tekal v znamenju običajnih vrstniških pogovorov,
da vas ne bo sogovornik/ica gledal kot neko vrsto
strokovnjaka/kinje, ampak bo pripravljen/a z va-
mi prostodušno klepetati. Izogibajte se pogovo-
rom v pisarni, ordinaciji ipd., raje povabite so-
govornika/ico na sprehod, naj vam razkaže oko-
hco aH zavod, lahko greste na kavo ali sok itn.
Tak pogovor bo zahteval tudi vaše sodelovanje.
Če naj bo enakopraven, boste tudi vi morali
povedati kaj o sebi, vendar pa ne kot kontrast aH
vzor, temveč kot podobnost, istovetnost izkušnje.
Navezava stika bo za marsikoga težka, lahko
tudi obremenjujoča. Morda vam lahko pomaga,
če si predstavljate, da ste novinar/ka aH razisko-
valec/lka-etnolog/inja, ki ga/jo zanima življenje
domačinov/nk, aH še bolje, tujec/jka v mestu, ki
hoče navezati stike z domačini/nkami, da bi videl/
a, kako tam živijo.
99
VITO FLAKER
Podobno lahko predstavite namen in okvir
pogovora svoji/jemu sogovornici/iku. Povejte ji/
mu naravnost, da ste študent/ka na praksi in da
imate za nalogo spoznati uporabnika/ico te služ-
be zlasti kot človeka, da vas zanima, kako živi,
kaj dela, kaj jo/ga zanima itn. Lahko mu/ji tudi
poveste, da je njegova/njena uporabniška izku-
šnja le drugotnega pomena. Za vzpostavljanje ok-
vira običajne enakopravnosti je pomembno, da
predstavite tudi sebe.
Beleženje. V večini primerov si pogovora ne
boste mogh sproti beležiti (zapisovati ali snemati),
zato si ga zapišite neposredno po pogovoru. Pri
zapisovanju čimbolj uporabite jezik in način
izražanja sogovornika/ice.
Če boste presodih, da situacija dovoljuje sne-
manje ah sprotno zapisovanje, lahko storite tudi
to, seveda ob privoljenju sogovornice/ka.
Ko boste zapisovali/le pogovore, se zavedajte,
da je pri zapisovanju pomembno to, kar rečejo vaši
sogovorniki/ice, ne pa to, kaj si mislite vi.
Svoje ugotovitve si boste zapisah pozneje ali
pa so jih zapišite na rob. Podobno velja tudi za
zadeve, o katerih vam ni neposredno rekel/la, pa
vseeno lahko sklepate, da veljajo.
VSEBINA POGOVORA"
Predvidoma naj bi pogovor trajal uro ah največ
dve. Zato opozarjam, da so vaš čas in možnosti
omejeni ter da boste le delno spoznah sogovorni-
ka/nico. Njegov/njen življenjepis sestoji iz plejade
dogodkov, spominov, iz katere je težko izluščiti
tisto, kar je pomembno. Zato se zaenkrat ne bo-
mo lotih rekonstrukcije cele življenjske zgodbe,
ampak le zbirke utrinkov.
Pogovor naj bo kar se da vsakdanji, običajen,
kot se pogovarjamo z neznancem/nko na vlaku,
novim znancem/nko na počitnicah, novimi
sodelavci/vkami ipd.
1. Ljudje. Tako kot ponavadi nas bodo zanimah
pomembni ljudje v njegovem/njenem življenju.
Kdo so njegovi/njeni prijatelji/ce, sorodniki/ce,
s kom ima stike, kdo je pomemben/na zanj/o.
kdo od njegovih/njenih prijateljev, sorodnikov in
znancev je pomemben/na za druge. Ob kakšnih
priložnostih se videvajo? Kako se ima z njimi?
Kaj mu/ji ti stiki dajejo in kaj on/a daje njim (de-
nar, dobrine, nasveti, čustva itn.)?
2. Interesi. Drug sklop tematike se nanaša na
to, kaj nekdo dela. Kakšno izobrazbo ima? Kaj
dela (kaj je tudi že prej delal/a)? S čim se še ukva-
rja, kakšne hobije ima? Kaj ga/jo zanima? Na
kaj je ponosen/a? Kaj mu/ji daje zadovoljstvo?
5. Dogodki. Naslednji sklop je lahko posvečen
pomembnim dogodkom v življenju. Prelomni-
cam, zabavnim dogodkom, anekdotam. Kaj je
bilo zanj/o vznemirljivo, veselo, žalostno? Kaj ga/
jo je posebej jezilo? Česa se rad/a spominja, kaj
mu/ji je spremenilo življenje?
4.	Stigma Glede na to, da se bomo pogovarjah
z ljudmi, ki so verjetno stigmatizirani in
marginalizirani, bo del pogovora tekel tudi o tem.
Če je le mogoče (ne pa nujno), ga/jo vprašajte
tudi kaj o »življenju s stigmo«. Najprej: kaj je nje-
gova/njena stigma? Kako se izogne dodatnemu
ah povečanemu ali sploh stigmatiziranju, ah jo
skriva in kdaj, ali jo kaže? Kakšen je odziv
»občinstva« na stigmo? Za kaj je zaradi svoje
stigme prikrajšan? Od kod je izločen/na, kaj mu/
ji je dostopno, kaj ne? Kaj mu/ji je dostopno, kar
»normalnim« ni? Kakšni so njegovi/njeni stiki z
»normalnimi«? Na kaj mora paziti v teh stikih?
V čem so »normalni« v stikih z njim/njo okorni?
Česa ne vedo?
5.	Stiska in pomoč. Tudi ta sklop je problema-
tičen. Če bo v pogovoru nanesla beseda tudi na
to področje, usmerite pogovor tudi v smer, ki bo
nakazala uporabnikove ali uporabničine dobre
lastnosti za potenciale ukvarjanja s stisko in obvla-
dovanje. Kaj mu/ji pomaga, ko doživlja stisko,
kakšne »trike« pri tem uporablja, na koga se lahko
zanese ipd. Lahko se pogovorita tudi o tem, kaj
bi še lahko bilo učinkovito v takih primerih. K
temu sklopu sodijo tudi zadeve, ki se tičejo služb,
ki so mu/ji na voljo in njegovega/njenega doživ-
ljanja njihove pomoči. Ustreznosti, pomanjklji-
vosti. Kako bi mu/ji (še zlasti služba, v kateri ste
na praksi) lahko bolje pomagala?
100
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
OPOMBE
' Prav ustvarjanje novih in ustreznih situacij, delo v kontekstu, ki pogosto večji del ni besedno in
pogovorno, je gotovo ena od produktivnejših oblik socialnega dela, ki pa je pogosto metodično
zanemarjena in ima glede na pogovorne praktike manj prestižni pomen.
^ Na neki delavnici, kjer so prevladovah drugi kadri, npr. socialni pedagogi ali zdravstveni delavci, so
bili odgovori rahlo specifični. Medtem ko so socialni delavci veliko govorili o problemih, so slednji
pogosto omenih osebnostne motnje ah bolezen.
^ To je glede na delavnice v 3. letniku dodiplomskega študija precej neverjeten podatek.
^ To vprašanje ponavadi zastavita le dva ali trije od 10-15 članov skupine. Nekateri kratko malo
pozabijo, drugi pa so razlagali, da jim je ime že bilo sporočeno.
' Vprašanje lahko predpostavlja tudi bolj kontekstualne informacije, npr.: »Dolgčas mi je. Mudi se
mi.«
® Možne so še variante: »Jo kupiš?« »Ni naprodaj.« Ipd.
^ Podobno se zgodi v potegavščini, ko nekdo reče sogovorniku:
»Vprašaj me, kako sem!«
»Kako si?«
»Ne vpraš'!«
® Tavistock je prestižna psihoanalitska šola v Severnem Londonu, kjer delujejo najbolj znani
psihoanalitiki.
^ Prav tako slavna vedenjsko orientirana klinika v Južnem Londonu.
Za primere trgovanja z identiteto v primerih totalne institucionaliziranosti in postvarjenosti gl.
Goffman, 1961; Flaker, 1988; 1998).
" Tu se lahko spomnimo na ljudski humor, ki ga preprosti ljudje, po navadi z nižjim statusom,
uživajo v stikih z nepoučenimi, neumnimi tujci, turisti in antropologi, katerih pomanjkljivo poznavanje
situacije, jezika, miljeja ah celo kulture domačini in poznavalci spremenijo v svojo prednost in vir
hudomušnih potegavščin. Vendar se njihov družbeni položaj s tem ne spremeni, le prenašajo ga
lažje, korist je spet le situacijska. Izvensituacijsko korist imajo vseeno ponavadi tisti, ki so bili osmešeni.
Oni namreč vnovčijo svojo izkušnjo, naredijo iz nje blago, ki ima menjalno vrednost.
Ta del vaje je razdeljen na tri dele (po 15 minut), v prvem ena oseba postavi vprašanja, druga
odgovarja, v drugem zamenjata vlogi, v tretjem se o tem pogovorita. Prav v tretjem delu so udeleženci
poročali, da so se najbolje pogovarjah in zvedeh največ eden o drugem.
Ko te na primer ena od udeleženk, sicer vrstnica, pri izvedbi delavnice vpraša o odnosih z ženo, ji
lahko na primer odgovoriš: »Kaj te briga!«
Stigma je primer inverzije med pročeljem in zakulisjem. V ospredju so informacije,-ki nas
diskvalificirajo, diskreditiraj o. Stigma je v bistvu opozorilo interaktantu, da je z nekom nekaj bistveno
narobe in da ne moremo računati z njim. Stigma nam govori tudi o tem, da je ustvarjanje pročelja
družben proces ter da je naš vpliv na to, kaj nam bo pisalo na čelu, omejen.
Neposrednega spraševanja po političnem prepričanju, verski in celo etični pripadnosti se vsaj v
nekaterih krogih izogibamo. Lahko bi predpostavih, da te informacije o posamezniku v spoznavalnem
diskurzu obravnavamo kot naključne ter prepuščamo sogovorniku, da jih zase vzpostavi kot ključne.
Tako pustimo prostor, da jih definiramo kot naključne, se pravi, nepomembne in naključne za najino
srečanje.
To velja v situacijah, kjer so ljudje v rivalskih odnosih, kjer gre za nasprotnika v strateških interakcijah,
negotovih situacijah - npr. srečanje tujca v noči ipd., iskanje grešnega kozla ipd.
101
VITO FLAKER
Zarota je seveda mogoča, toliko bolj v situaciji, kjer ni prič.
Tudi to situacijo lahko vzamemo kot metaforo za strokovno delo in se vprašamo: Kdo prihaja h
komu? Res prihajajo stranke k nam? Četudi se v dramskem smislu kaže tako — človek namreč pride
skoz naša vrata -, pa so na drugih ravneh razmerja bolj zapletena. V situaciji terenskega dela je prav
narobe, sami pridemo k uporabnikom. V situacijah, ko izvajajmo javna pooblastila, je nasploh tako,
da nas je nekdo pooblastil, da lahko stopimo v stik z uporabnikom. Treba je torej postaviti tudi to
vprašanje: S kakšnim namenom kot strokovnjak prihajam k uporabniku? Kdo je napotil mene? Ipd.
Ta vprašanja je treba zastaviti v konkretnem dialogu z uporabnikom in skupaj z njim iskati odgovore.
Zastavek ni le vzajemnost in recipročnost, ki je odlika navadnih interakcij, temveč tudi ustvarjanje
mandata za skupno delo.
Pred kratkim mi je prijateljica potožila, da se ponoči ne more sprehajati sama, ker ima občutek, da
se drugim zdi čudno, če se ženska sprehaja ponoči sama. Rekla je, da si bo v ta namen nabavila psa,
saj tako ne bo dajala vtisa čudnosti. Vidimo, da je pes pogoj sprejetosti v taki situaciji, ključ, ki
spremeni nenavaden dogodek ah, bolje rečeno, dogajanje v sprejemljivega, navadnega. Zato lahko
trdimo, da je pes ključ za ta teritorij.
Spraševalka je preformulirala izvirni vprašanji: Zaradi česa ste se odločih za pogovor? Zakaj ste
prišli?
Intervju lahko po vsej verjetnosti postavimo nekam vmes med pogovor in pripoved, v slovenščini
bi ga lahko poimenovah razgovor, saj gre v njem za raziskovalno naravnanost, usmerjenost v
raziskovanje neke teme in izmenjavo mnenj in za zamenljivost vlog.
^^ Za obravnavo uslužnostnega modela pri popravljalskih poklicih in še posebej medicinskega modela
znotraj njih gl. Goffmanov esej (1961: 281-336; Flaker, 1988: 121-136).
^^ Vprašanje »Kdo si?« je lahko uporabno pri dekonstrukciji identitete, kot neke vrste zenovske vaje;
če si ponavljamo to vprašanje, lahko pridemo do neštetih odgovorov, ki nam prejkone pokažejo,
kako negotova je naša konstrukcija jaza. Mogoči pa so tudi povsem filozofski odgovori na tako
vprašanje. Če so taki odgovori morda produktivni znotraj teh okvirov, pa gotovo ne prispevajo
spoznavanju med ljudmi. АИ pa je lahko, če je vzdušje spoznavanja intonirano erotično, to vprašanje
gesta, ki kaže na željo po nekonvencionalnem, neposrednem in globokem spoznavanju.
Vseeno lahko ugotovimo, da se tudi tu meje spremenijo. Gre za to, da svoje stranke, če imamo na
primer problem z vodovodno inštalacijo, ne bomo spraševaU, aH zna popravljati pipe in ah pozna
kakšnega vodovodnega inštalaterja. Če pa sogovornik o tem spregovori, ne vidim razloga, da te
informacije ne bi uporabili, ob primernem plačilu seveda. Razlogi za to so, da je taka posledičnost
izmenjave informacij v navadi, in s tem pokažemo, da imajo njegove besede tudi stvaren pomen. To
je še zlasti ustrezno, če sogovornik potrebuje potrditev svojih spretnosti ah pa zaslužek. Tisto, na kar
moramo biti izredno pozorni, pa je, da ne zlorabimo svojega položaja.
^^ Vsebino pogovora smo prirediU po intervjuju Getting to ìcnow you Brosta in Johnsona (1982), kot
nam ga je predstavila v okviru Tempus projekta Shula Ramon.
102
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA
LITERATURA
Brost, M., Johnson, T. (1982), Getting to Know you: One approach to service assessment and planning
for individuals with disabilities. Madison, Wisconsin: Wisconsin Council on Developmental Disabili-
ties.
Flaker, V. ( 1988), Erving Goffman: Azili (povzetek). V: Flaker, V., Urek, M. (ur.): Hrastovški anali za
leto 1987. Ljubljana: RK ZSMS (73-137).
-	(1998) Odpiranje norosti: vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf.
Garfinkel, H. (1967), Studies in Ethnomethodology. Englewood Cliffs: Prentice Hall.
Goffman, E. (1956), Self-presentation in Everyday Life. Doubleday, Anchor Books.
-	(1963a), Behaviour in Public Places. New York: Free Press.
-	(1963b), Stigma: Notes on the management of spoiled identity. Engelwood Cliffs: Prentice-Hall.
-	(1971), Relations in Public: Microstudies of the Public Order. New York: Harper Colophon Books.
-	(1974), Frame Analysis. New York: Harper Colophon Books.
Hašek J. ( 1952), Dobri vojak Švejk med prvo svetovno vojno. 2. knjiga: Na fronto. Ljubljana: Ljubljanski
dnevnik (6).
Lindgren, A. (1988), Pika nogavička. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Stefanoski, p. (1999), Motivacijski intervju. Socialno delo 38, 4-6: 287-291.
Young, J. (1971), The role of the police as amplifiers of deviance, negotiators of reahty and translators
of phantasy: Some consequences of our present system of drug control as seen in Notting Hill. V:
Cohen, S. (ur.). Images of Deviance. London: Pelican (27-62).
103
EKSPER
Vera Grebene
ZA NA PODLAGI IZKUŠNJE IN PREPOVEDANA
VEDNOST V PRIPOVEDIH UŽIVALCEV DROG
UVOD
Ne sprašujemo se pogosto o jeziku, ki ga upo-
rabljamo v vsakdanjih pogovorih. Zdi se nam, da
je tu sam po sebi, da je tako rekoč neločljivo pove-
zan z nami, da je naraven del sveta. Besede, s
katerimi definiramo, nam rabijo kot močno sred-
stvo predstavljanja, ko pa se začnemo o njih spra-
ševati, se njihova samoumevnost naenkrat zama-
je. Ne moremo več spregledati, da iščemo in po-
stavljamo koncepte, pravila in smisel v nenehnem
dialogu z drugimi in da so pomeni besed rezultat
našega neprestanega ocenjevanja stvarnosti. Šele
izkušnje, transformirane v jezik in preverjene
prek »drugih«, se uskladiščijo kot vednost posa-
meznikov in družbenih skupin.
Značilnost vsakdanjega pogovora je, da se zgo-
di in tudi konča. Čez čas se komaj še spomnimo,
kaj je kdo rekel, kakšno stahšče je o čem izrazil,
še več, zdi se nam, da bi zdaj zagotovo povedah
drugače, kot smo, še kaj se nam je posvetilo, nov
podatek ali nova okoHščina sta vplivala, da zdaj
misHmo drugače. Pripovedi, ki si jih izmenjujemo
v pogovorih, »izzvenijo«, in če jih hočemo iz kakr-
šnega koli razloga »posebej pogledati«, jih mora-
mo ujeti, zapisati, posneti. Včasih se zapis zgodi
kot del kakšne druge naloge. Tako je 500 strani
zapisov pogovorov z uživalci drog, ki so sicer na-
stali v okviru raziskave »Podobe uživanja heroina
v Sloveniji z vidika zmanjševanja škode« (Flaker
in sod. 1999), postalo gnetljivo gradivo, o katerem
se lahko sprašujemo in v njem delamo primerjave.
O ČEM SO SOGOVORNIKI
PRIPOVEDOVALI V INTERVIUIIH
Ker se je tema pogovorov sukala okoh vsakdanje-
ga življenja ljudi, ki uživajo droge, so tudi pripove-
di govorile predvsem o življenjskih situacijah in
vsakdanjih dogodkih:
Opisovala sta, kako poteka dan, ko si odvisen
od droge:
Zbudiš se zjutraj, ko te prime kriza, to je okrog
sedmih, osmih. Če se zvečer močno zadaneš,
spiš tudi do dvanajstih. Potem greš kruhat de-
nar. Nataša, ki je luštna, s tem nima proble-
mov, drugi, revčki, ki so recimo brez zob, pa
kradejo... Ko imaš denar, greš po dovp, se za-
daneš in šest ur uživaš. Pravzaprav ne uživaš.
S šutom se samo pozdraviš, da si spet norma-
len. Greš recimo delat, tako kot Rok. Folk spi,
ležijo, kinkajo. Narkomani ne hodijo v disko-
teke. Zadržujejo se doma, kradejo, bluzijo.
Midva sva en procent od stotih, sva žurala,
bluzila, hodila po trgovinah.
Govorih so o lastni zgodovini, o osebnih izku-
šnjah:
Kot sem še rekel, sem prvič probal travo pri
13-ih letih. Od takrat pa do 17-ega leta sem
probal skoraj vse. Tega leta sem poskusil tudi
heroin. BiH smo na privatni zabavi, videl sem,
da kolegi vlečejo črtice, ponudili so tudi meni.
Seveda nisem odklonil, zdelo se mi je preveč
privlačno. Po njuhanju mi je postalo slabo, bru-
hal sem, bilo je grozno. Kolegi so me tolažili s
tem, da so mi povedali, da je to čisto normalno
za prvič, probati moraš večkrat in potem je to
užitek. Držal sem se njihovega pravila in po
letu in pol sem postal popolnoma zasvojem s
heroinom.
V zvezi z razlagami, stališči o pojavih v njiho-
vem socialnem okolju:
105
VERA GREBENC
Mislim, da ljudje tukaj dobro vedo, da obstaja
v Celju veliko droge, vendar se ne spoprije-
majo z njo. Ljudje vidijo le tisto kar hočejo
videti, bojijo se droge in zato tudi nas.
Zdej se starostna meja niža že v osnovne šole.
To je spet odvisno od vsakega posebaj. Najprej
se začne s pohanjem trave in če probaš kej
močnejšega, potem vedno prideš na hors.
Slejkoprej začne vsak.
Nekateri so izdelah lastne teorije, ki so jih
podprli z izkušnjo:
Ti imaš, ko začneš, nekaj skrivnostnega, in če
ne moreš drugje tekmovati z drugimi, potem
si pa tukej frajer. Ko sem bil še mule, se spom-
nem, ko sem shšal, da so enega tipa od benda,
ki je bil moj idol, dobih s kovkom, pa sem si
mislu, kaj je to kul, kaj bi blo men kul, če bi
mene tko dobil.
Priročne teorije, ki so jih razvih sogovorniki v
intervjujih, so postale predmet medsebojnega spo-
razumevanja, »pripoved« je postala blago men-
jave, »skupna valuta«, s katero so govorci stopih
v menjavo podob sveta« (Moscovici, po: Wethereil
1996). Naloga teh podob je, da sogovornikom
prikhčejo skupno verzijo sveta, vzpostavijo med-
sebojno razumevanje. Interpretacija socialne
stvarnosti torej ni le preprost opis, ampak je hkrati
oblikovanje in pripovedovanje razumljivih zgodb,
v katerih se nekaj smiselnega dogaja. Gre za smi-
selne razlage dogajanj v svetu, ki nas obdaja, na
način, ki naj omogoči razumevanje.
Ko posameznik stopi v prisotnost drugih, pravi
Goffman, ponavadi steče iskanje ustreznih infor-
macij o navzočih. Postavljajo se vprašaja o družbe-
no-ekonomskem položaju udeležencev, o predsta-
vah, ki jih imajo o sebi, v kakšnem odnosu so
drug z drugim. Pa tudi o tem, kakšne kompetence
ima posameznik, ah je vreden zaupanja in podob-
no. Za potrebo po teh informacijah obstaja prak-
tičen razlog. Informacije namreč pomagajo defi-
nirati situacijo, opremijo navzoče z vednostjo, da
vedo, kaj lahko pričakujejo drug od drugega.
Kdor je na tak način poučen(a), bo vedel(a), kako
ravnati, da pri drugem prikliče odziv, ki ga žeh,
in da bo v očeh ostalih videti na način, ki je zanj (o)
ugoden (Goffman 1959). Pripoved je tista, ki po-
leg ostalih atributov situacije (obleka, gestikuhra-
nje, okolje) določa kontekst pogovora in definira
situacijo. Na eni strani je pripoved definicija
stvarnosti, ki jo žeHmo posredovati drugim, hkrati
pa se z njo ustvarja želen vtis.
Pripoved mora zato zadovoljiti tudi poslušalca.
Poslušalec bo verjel zgodbi, ki bo smiselna, po-
vezana, ki bo imela rdečo nit oziroma »rep in
glavo«. Tipičen primer take pripovedi je biograf-
ska zgodba, v kateri človek pripoveduje svojo živ-
ljenjsko zgodovino. Za biografske zgodbe bi lahko
trdih, da so najbolj tipizirane in konvencionalne.
Po navadi upoštevajo kronologijo dogodkov, osre-
dotočene so na teme in situacije, ki jim človek
pripisuje pomembnost ali usodnost (Goffman
1981, Ule 1993). Za uživalce drog je značilno,
da koncentrirajo svoje življenjske zgodbe na samo
uživanje drog, časovno pomembni postanejo za-
četek uživanja in prehodi na druge vrste drog ah
načine uživanja. Običajni življenjski dogodki, npr.
šolanje, zaposlitev, rojstvo otroka, izguba stano-
vanja, se vzročno povezujejo z uživanjem, celo
čas pred uživanjem se reinterpretira skoz optiko
uživanja. Toda tak pogled ni značilen le za užival-
ca samega, na podoben način o človeku, ki uživa
drogo, pripovedujejo tudi ostali, ljudje iz bližine
in strokovnjaki.
SKUPNI FOND VEDNOSTI
Da konverzacija sploh lahko poteka, morajo sogo-
vorniki vzpostaviti nujni nivo sporazuma. Toda
nemogoče je pričakovati, da bodo vsi posamez-
niki, ki se pojavijo v pogovoru, delih popolnoma
enake »kolektivne predstave« (Durkheim, po: Ule
2000). Različna socialna in kulturna okolja bodo
posameznike opremila z različnim »fondom
vednosti« (Schütz, po: Kruse, Schwarz v: Cra-
nach, Doise, Mugny 1992), na katerem bodo
utemeljevali izjave, razlage sveta, stahšča. Če torej
sogovorniki želijo, da konverzacija poteka tekoče,
bodo morah na eni strani poiskati skupno temo
pogovora, na drugi strani pa preseči »nespora-
zum, ki izvira iz razlik v temeljni vednosti par-
ticipantov« (SchoU v: Cranach, Doise, Mugny
1992: 38).
Prav droge so tema, o kateri v literaturi, me-
dijih, pa tudi znanstveni in vsakdanji vednosti
obstajajo trdne reprezentacije in tako določajo
govor o njih. Stahšča o drogah danes pretežno
obvladujejo biomedicinski, vedenjski in kazensko-
pravni modeh, začinjeni z moralno paniko. Zani-
mivo je, kako se je ravno pri vprašanju drog zabri-
sala meja med »preverjeno znanstveno vednostjo«
106
EKSPERTIZA NA PODLAGI IZKUŠNJE IN PREPOVEDANA VEDNOST...
in vednostjo »človeka s ceste« (Schutz, po: Ule
2000; Markova 1992). Kot so zdravorazumske
verzije glede uživanja drog rezultat povsakdajene
znanstvene vednosti, se zdi, da so se moralno-
etični zadržki postavih pred znanstvene prijeme
in določili njihov diskurz.
Zinberg (1997: 44) pove, da je eden izmed
razlogov za prevlado nelogičnih in neznanstvenih
opredelitev zlorabe drog prav v moči puritan-
skega moralizma, ki zavrača užitek in sprostitev,
če sta povzročena z delovanjem učinkovin. Zato
znanstvenim konceptom očita, da je na njihovo
oblikovanje nemara vplivalo predvsem lastno
moralno prepričanje njihovih obhkovalcev. Flaker
( 1999) nas opozori, da je medicinski model zasvo-
jenosti utemeljen na romantičnem liku uživalca-
džankija, ki ga je uveljavil Thomas de Quincey'
že v obdobju romantike in še danes vztraja tako
v zdravorazumskih predstavah o uživalcu heroina
kot v znanstvenih opredelitvah fenomena ter se
znova in znova oživlja v literarnih in filmskih
delih.
Ko se pripoved opre na predstave, ki so že
osvojene, na vednost, ki je »postvarela« in je tako
rekoč izgubila stik z virom, pridobiva mitske raz-
sežnosti, »spreminja se v naravo, saj kompleksne
pojave in procese očisti njihove ideološke vsebine,
jim podeh vtis jasnosti in jih razloži na osnovi
narave in večnosti ter jih tako naredi za samo-
umevne.« (Barthes 1971: 284.) Če na tem mestu
preskočimo klasično vprašanje prohibicije drog
in nujno potrebo po znanstvenih mitih, s katerimi
se utemeljuje, pa je za našo zgodbo pomembno
dejstvo, da ti miti obstajajo, da se pojavljajo v vsak-
danjem jeziku, da so temeljni del naših predstav
in s tem tudi naših vsakdanjih pogovorov.
Prav »znanstveni miti« (Moscovici 1992) so
vednost, na kateri se lahko oblikujejo in opravi-
čujejo stereotipi o drogah in uživalcih drog. S
svojo nespornostjo določajo kriterije za razlage
vsakdanjih pojavov in se kot samoumevni izmuz-
nejo dvomu. S posploševanjem, ki velja tudi za
stereotipe, se ustvarjajo miselne bhžnjice, v kate-
rih se »resnico žrtvuje za pribhžno, sprejemljivo,
enostavno predstavo« (Oakes, Haslam, Turner
1999: 62). Stereotip v govoru o drogah tako dobi
značaj »skupnega jezika«, ki olajša sporazume-
vanje, sogovorniki razumejo, o čem se govori.
Lahko bi rekh, da so droge tema, ki jo obvla-
dujejo stereotipi. Zgodbe, ki so jih pripovedovaH
uživalci, so se pogosto utemeljevale na stereotip-
nih predstavah, na poenostavljenih verzijah, ki
krožijo v vsakdanjem govoru in se reproducirajo
skoz medijske podobe:
Če droga ne bi bila dobra, je ne bi uživah. Vsak
narkoman izraža željo, da bi nehal, vendar je
prelen, da bi to tudi naredil. Cilj vsakega uži-
valca droge je biti čim bolj zadrogiran in halu-
cinirati. Vedno najprej pride do seznanjenja z
drogo, potem pride do eksperimentiranja, na-
to poskušanje, šele potem uživanje, zatem raz-
vada in na samem koncu zasvojenost.
Najraje se uživa trava, vendar vsi narkomani
najraje uživajo heroin, stereo (heroin + ko-
kain), opij in speed. To je predvsem odvisno
od namena, zakaj se ga boš zadel. Če boš se-
ksal, potem boš vzel heroin, saj ti ta podaljša
fazo ekstaze pred orgazmom; če boš šel na
rave party, potem boš vzel ekstazi, LSD ah
kokain. Sirijo se napačne govorice, da če se
enkrat zadaneš s kokainom, da je potem neiz-
merno in neopisno dober seks. To ni res, res
pa je, da če konzumiraš kokain dalj časa in to
redno, potem pride do neopisno norega seksa.
Čeprav bi verjeh, da bo lastna izkušnja govorca
opremila z bolj kritičnim pogledom in priskrbela
možnost, da razkrinka ah vsaj popravi stereotipe,
pa se izkaže, da so prav stereotipi tisti, ki »držijo
zgodbo skupaj«. Pripovedovalec gradi zgodbo s
pomočjo stereotipov. Medtem ko na eni strani s
stereotipi polemizira (»širijo se napačne govori-
ce«) ter tako vzpostavi napetost v zgodbi (to mož-
nost mu daje poučenost o zadevi iz lastne izkuš-
nje, zato ve, da to ni res), pa mu drugi stereotipi
rabijo kot argument in na njih dokazuje svoje sta-
hšče. Očitno je medicinski model stopnjevanega
razvoja odvisnosti tako razširjen, da ga povzame
tudi naš sogovornik — »najprej pride do seznan-
jenja, potem eksperimentiranja, uživanja, razvade
in zasvojenosti«, in pri tem trdi, da je vedno tako.
Pa tudi uhčnemu stereotipu »prelenih džankijev«
bi lahko našh znanstveno utemeljitev, na primer
v konceptu »disfunkcionalnih odvisnikov« (Kuše-
vič 1987, po: Flaker 1999), ki se predajajo omami
in »zavračajo sodelovanje v svetu dela/šole«
(Flaker 1992). Stereotip je torej tisti, ki daje tej
zgodbi prepričljivost in dramatičnost in je hkrati
bližnjica za vzpostavitev skupne teme pogovora.
107
VERA GREBENC
METAFORA KOT SREDSTVO, KI
KOMPENZIRA ODSOTNOST IZKUŠNJE
Seveda ni nujno, da pride do soglasja le na podlagi
stereotipa. Kakršna koli skupna vednost bo dovo-
ljevala, da konverzacija med sogovorniki poteka
tekoče. Poslušalec ali sogovornik, ki sam ni uživa-
lec, bo lahko v pogovoru sodeloval, dokler se bo
lahko opiral na vednost, ki mu je dostopna (iz
literature, medijev, vsakdanjih pogovorov), in jo
bo lahko delil z drugim. Ko pa bo beseda nanesla
na lastno izkušnjo, se bo moral zadovoljiti z opisi,
ki mu jih posreduje tisti, ki izkušnjo ima. Kdor
ima izkušnjo, bo moral takrat, ko bo hotel doseči
razumevanje, opisovati tako, da bo pri poslušalcu
priklical znane predstave. Metafora kot pripoved-
no sredstvo daje to možnost:
»In kako je to, ko se zadeneš, kaj občutiš?«
»Ja, težko bi ti opisal, tako toplo ti postane,
problemi izginejo, lebdiš, vse se ti zdi eno-
stavno, nič ti ni težko, vse bi naredil... »In kaj
potem, ko je konec?« »Ja, potem ja pa šit, glava
te boH.« »A je kot maček?« »Ne, to pa ne. Tako
bolj slabo se počutiš.«
Metafora je »način pripovedovanja, v katerem
je ena zadeva predstavljena v smislu druge, pri
čemer naj povezava med obema omogoči nov
vpogled« (Kopp 1971, po: Marlatt, Fromme
1988).Tudi naši sogovorniki so si v pripovedih
pomagah s primerjavami:
Dober filing je, kar nekaj sanjaš, čisto te
odpelje.
Fleš je ful dober občutek, se sploh ne da pove-
dati. Fleš te tako naspidira v glavo, postane ti
vroče na začetku, to so začetki, potem čez
nekaj časa tudi fleš ni isti, kot je bil. Na začet-
ku, ko se zadaneš, te ful ena vročina nabije in
čisto zašvicaš, se spotiš sto na uro, potem te
pa kar naenkrat malo zebe, ampak to ti vse
paše, to je tebi vse fino, čeprav se sliši grdo,
ampak ti je mega fihng, potem spet zašvicaš.
Fleš v glavi dela, brni noter, samo ne znam
povedat, kakšni filingi so.
Saj če je to tko, k' da film gledaš, je čist v redu,
pol se smeješ.
Z metaforo se lahko sporočilo, o katerem pos-
lušalec nima mnenja ah ga ne pozna, ki je nemara
preveč zapleteno ah do njega čuti odpor, predstavi
na posreden in bolj prefinjen način. Nenazadnje
so metafore ponavadi tudi zanimivejše od pustih
opisov in s tem v zgodbo vnašajo pripovedni
potencial. Omogočajo zadržanje poslušalčeve
pozornosti in zbujajo domišlijo (Marlatt,
Fromme, v: Peele 1988).
Metafore kot močno retorično sredstvo pri
poslušalcu prikličejo znano vsebino in rehgije
dajejo govoru o drogah močno mitološko ozadje,
na katerem je mogoče graditi primerjavo. Ena od
pripovedovalk je primerjala uživanje drog s
hudičevim delom:
Jaz ti rečem, da za tem stoji hudič. Hudič ti
ponudi heroin, zato da te potem lahko zasužnji
in postane tvoj gospodar. Džankiji so obsedeni
s hudičem. Tudi odvajanje je podobno eksor-
cizmu, izganjanju hudiča. Takrat sanjaš grozne
prikazni, ki te strašijo, prava mora. Odvajanja,
tega ne prenese vsak.
Zinberg (1992: 45) je opazil, da se v opisih
doživetij uživalcev pogosto pojavijo primerjave z
nebesi in peklom, vendar meni, da se poskus,
opisati v teh izrazih, ne zgodi zato, ker bi zares
tako čutih, temveč zato, ker drugače sogovorniku,
ki ne uporablja droge, niso sposobni pojasniti
zapletenega odnosa do svoje dragocene droge.
Še več, z neuživalci se sploh ni mogoče »nor-
malno« pogovarjati, tako vsaj meni eden od uži-
valcev:
Med »normalnimi« ljudmi se počutiš nelagod-
no, ni skupnega jezika. Nočeš se soočit s tem,
da ti težijo, da si zadet. Pogovor z »normal-
nimi« ljudmi je le v primeru, če si totalno
nabutan — takrat ti je vseeno, s kom si. Glasba
nima veze, saj je v ospredju fihng.
Če hoče pripovedovalec ustvariti zanimivo in
prepričljivo pripoved, potem je posredovanje
lastne izkušnje problem, vendar hkrati daje tudi
priložnost za večjo svobodo izražanja:
A vesta, kaj pomeni »hors«? A vama povem?
Meni je en tip povedal. Hors pomeni, da če si
na heroinu, da si tak kot konj, zato ker ne vidiš
ne levo ne desno, ampak samo naprej. Samo
čakaš, da dobiš špon, ko ga dobiš, že čakaš
drug špon. Sploh ne živiš. Men sta dve let tko
minile, kot da jih ne bi bilo. Jaz bi to rabila, da
b mi dal en to, kar sem izgubila.
108
EKSPERTIZA NA PODLAGI IZKUŠNJE IN PREPOVEDANA VEDNOST...
Šele metafora, ki se uporabi pri opisu izkušnje,
omogoča sporazumevanje med sogovorniki z
različnim socialnim in kulturnim ozadjem in
vednostjo.
Medtem ko se pripovedovalec trudi, da bi po-
slušalcu razlagal na razumljiv način, pa pripoved
o izkušnji sproži še en proces. Če imata sogovor-
nika, dokler govorita o »načelnih«, včasih tudi
neosebnih zadevah, še možnost enakopravno
sodelovati v pogovoru, pa prav pripoved o lastnih
izkušnjah vzpostavi razliko med njima. Odsotnost
poslušalčeve lastne izkušnje povzroči njegovo
nemoč, da bi še naprej enakovredno sodeloval v
deljenju mnenj. Neizkušen poslušalec mora
zgodbi verjeti. Lahko sicer izrazi dvom, toda ne
bo ga mogel prepričljivo dokazati in zavrniti
trditev pripovedovalca. Lastna izkušnja nastopi
kot absolutni argument resnice. Dejstvo, da kdo
uživa drogo, kdo drug pa ne, naenkrat postane
pomembno. Tudi uživalka v tem pogovoru je po-
udarila pomembnost in prednost lastne izkušnje:
postavlja, da obstaja lastna vednost, da je govorec
o stvari poučen in da se je na pripoved zanesti.
Zato je vtis, ki so ga pripovedovalci z zgodbami
morali ustvariti, vtis poznavalca:
Dilerji so stalni in niso, ko gre eden v zapor,
se pojavijo drugi. Obstajajo pa tudi prehodni
dilerji. Dilerski odnos je pozitiven, dokler mu
nisi nič dolžan, če pa si komu dolžan, te terj-
ajo, pretepejo..., srečo imaš le, če si deklica,
saj lahko puf poravnaš s seksom.
Mreža dilerjev v Jaršah je predvsem tistih diler-
jev, ki prodajajo po 0,5 g do 1 g droge. Ta
mora kupiti od tistega, ki prodaja po 10 g, ta
zopet od tistega, ki prodaja po 1,5 kg in ta
zopet od tistega, ki prodaja še večje kohčine.
Za zadnje se nikoli ne ve, lahko da so poleg
nas, pa mi ne vemo za njih.
Dokaz, da je kdo poučen o zadevi, je tudi
uporaba posebnega jezika, žargona:
K: Navadn folk to čist drgač razume... To vi iz
knjig preberete, da imamo ne vem kakšne
probleme... Al pa k'r ne vem, nismo mei
dnarja, pa da so neki nerešeni problemi v
družini pa to... A veš? ... Veš, ni tega.
A : Ne to ni res.
K : To je firb'c.
A : Maš bogataše, reveže, srednji sloj.
K : Mi mamo recimo ful dnarja doma, on nima
nič dnarja, pa sva oba džankija.
In kakor je pripoved razmejila vloge sogovor-
nikov na tiste z izkušnjo in tiste brez nje, torej na
tiste, ki se na stvar spoznajo, in tiste, ki se ne,
tako je tudi prepričevala, da se govorec na zadevo
spozna:
Ko sem bil na detoksikaciji, sem mlajšim
zdravnikom od sebe razlagal učinke in posle-
dice drog. Tako kot tebi sedajle. Vem, da ne
moreš nič vedeti o tem, če nisi nikdar pos-
kusila.
Ko posameznik prevzame vlogo pripovedo-
valca, od poslušalca implicitno zahteva, da ga
vzame resno, da ga vzame zares (Goffman 1959).
Zgodba, ki jo bo pripovedoval, mu mora zato
omogočati, da se dokaže v vlogi kredibilnega
pripovedovalca, in ravno lastna izkušnja mu daje
verodostojnost. Prisotnost lastne izkušnje pred-
Ja, bila je smrtna doza, ki je pri začetniku
intravenozno 0,8-0,9 šuta. Šut je 0,2 grama
in stane 2.000 SIT. Šut je v bistvu en odmerek,
v slengu. Šut ah riga, to je isto. Riga je nastala
iz črtice, riga je tudi črtica, ki jo posnifaš. Če
rečeš pri iniciranju riga, je to en šut, če pa
rečeš pri snifanju, je to pač ena črtica: eno ful
ogromno rigo sem potegnil, recimo.
Pripovedi so včasih imele skoraj značaj stro-
kovnega diskurza in v njih se je odražala posebna
ekspertna vednost uživalcev:
Infekcij je zelo vehko predvsem na mestih
ubodov, če ne zadaneš žile, se naredi bula, ta
izgine v parih mesecih. Glede infekcij s HIV-
om ah z virusom hepatitisa je pač tako, kot je,
nihče se s tem ne ukvarja in obremenjuje.
Poznam dva, ki imata aids, eden bo kmalu
umrl, drugi pa je šele v začetni fazi.
Zdi se, da se šele skoz posebno vednost, ki so
jo sogovorniki pripravljeni pripeljati v pripoved,
pokažejo razlike v pripadnosti tistim z izkušnjo
ah tistim brez.
Kako pa ljudje pridejo do vednosti o drogah?
Kako se začetniki spoznajo s subkulturo uživanja,
z vrstami drog, z načini uživanja? Kako se je o
tem sploh mogoče poučiti?
109
VERA GREBENC
PRIPOVED V FUNKCm
DISTRIBUCIJE VEDNOSTI
Vednosti o uživanju drog ni mogoče pridobiti s
študijem literature, o uživanju drog se je treba
poučiti skoz lastno izkušnjo, tako, da se opremo
na vednost, ki so jo tisti z izkušnjo pripravljeni
deliti. Zato ima na sceni uživanja drog funkcijo
prenašanja te vednosti pogovorni jezik. Podob-
nost bi lahko našh z »ustnim izročilom« in de-
diščino kultur, ki svojega vednosti niso zapisovale.
Pri temu, ko se fiksaš, moraš toliko enih ma-
lenkosti vedeti, pa paziti. Od začetka jih niti
tohko ne veš, šele potem, ko nekaj časa to
delaš, vidiš, kaj bi se ti lahko zgodilo. Vsakič
sproti, ko se pičiš, reskiraš.
DOSTOPNOST VEDNOSTI
Prostor za vednost je v zgodbah in pripovedovanje
je način, ki omogoča učenje. V pripovedovanju
in poslušanju zgodb se odvije neposredno sre-
čanje. Za novinca, ki vstopi na sceno, je bistveno,
da stopi v kontakt z nosilci posebnega vednosti.
Toda to ni enostavno. Kontakt mora biti oseben.
Sogovornica je ugotavljala:
Ne moreš začet, če ne poznaš enga, ki uživa
drogo.
Uživanje drog se odvija na prepovedan način
in nabava drog poteka na kriminalnem trgu, zato
je tudi vednost, povezana z uživanjem, povezana
tudi z iskanjem referenčnih virov, ki niso javno
dostopni. Trg z drogo ne deluje kot klasična
trgovina, droge začetnikom ne ponujajo tujci in
dilerji, temveč jo dobijo prek prijateljev. Pri nabavi
drog je bistvena vrstniška mreža (Dekleva 1999:
87). Kar sama se vsiljuje ugotovitev, da tudi za
dostopnost vednosti veljajo enaka pravila kot za
dostopnost drog. Da sta oba procesa med seboj
povezana, ugotavljajo naši sogovorniki:
Z nekim sodelavcem sma odšla na neko žurko,
tam sem ga prvič kupil. Iz firbca. Hotel sem
vedeti, kakšen je filing. Sodelavec mi je branil,
ampak ni se me dalo prepričati. En fant mi je
pokazal, kako se snifa. Vzel sem pol grama.
Vlogo »učiteljev« največkrat prevzamejo vrst-
niki. Ljudje, ki so že dolgo na sceni, se navadno
ne družijo z začetniki:
Z mlajšimi od naju se sploh na druživa. S
takimi nočeva nič imeti, da bi potem nama
kdo očital, da imava opravka z mladoletnimi,
že tako me lahko zaprejo zaradi droge. Pa saj
je v končni fazi vseeno, potem bi saj stanovanje
dobil, take center podpira. Zaporniku in ene-
mu pijancu da takoj stanovanje, takim je treba
pomagati, a nama...?
Prek nabave in uživanja se veča krog ljudi, ki
so povezani z uživanjem, in s tem tudi spretnost
in vednost uživalca. Pozneje že sam veš, do koga
moraš:
Imaš prijatla pa ti zrihta, spoznaš dilerja, ko
začneš, pa si v družbi, ki imajo, pa probaš, pa
spet drugič in pol ti rihtajo, pol pa tudi sam
rihtaš, ko veš, do koga morš iti.
Če je mogoče dobiti vednost o uživanju drog
le s posredovanjem vrstniške mreže in če človek
ne pozna scene, bo ne le težko nabavil drogo,
ampak bo potem, ko bo do droge le prišel, moral
tudi popolnoma zaupati »drugim«, da ga bodo
primerno poučiU. Tveganju torej ni izpostavljen
zaradi same posesti droge, temveč, ker ne ve,
kako naj jo uporabi. Začetnik mora slepo verjeti,
zaupati. Navsezadnje se nima kje drugje poučiti.
Podobno kot fant, ki je po mesecu dni uživanja
verjel, da njegov diler prodaja najboljšo robo le
njemu:
Je škoda. Sam ne misi', da nouš nikol probu.
Jest sm tud tko reku, pa sm zdej na igli. Kva
sme že uprašu? Aja. Ja, enga dilrja mam. Sam
to ti pa nam povedu, kje dobim, ker bo sigurn
pr' vas na faksu kdo zvedu, kje dobim, pa bo
pol še kdo drug hotu pr' mojmu dilerju kupvat.
On sam men daje, pa nobenmu drugmu. On
ma najboljšo robo. Sam on ni diler. To vem.
Redko je diler tud odvisnik. Jest še ne poznam
tko dobr' te scene.
Ker začetnik »še ne pozna tko dobr te scene«,
išče nove informacije in izkušnje, išče ljudi, ki
mu bodo pripravljeni pojasniti. Spoznati se mora
z vsemi razsežnostmi subkulture uživanja.
110
EKSPERTIZA NA PODLAGI IZKUŠNJE IN PREPOVEDANA VEDNOST...
DEFINIRANJE FENOMENA
Zdi se, da z izkušnjo uživanja drog steče inten-
ziven proces učenja. Spoznati je treba vrste drog,
načine in tehnike uživanja, sistem nabave drog,
osvojiti žargon, se naučiti prepoznavati »fihnge«
in poimenovati občutja in stanja. Šele ko posa-
meznik osvoji definicije in interpretacije ter se
nauči izkušnjo poimenovati, jo lahko deh z osta-
limi. To velja za vse fenomene, povezane z uživa-
njem drog, kot so fleš, kriza, navleči se, spustiti
se. Prav glede krize (Flaker 1999) obstajata dva
precej nasprotujoča si pogleda. Prvi je, da je kriza
dramatična izkušnja, da jo spremljajo neznosne
bolečine, da je mogoče celo umreti, medtem ko
drugi trdijo, da kriza v resnici ni hujša stvar kot
navadna gripa. Slednji trdijo, da se občutja krize
dejansko mistificira in potvarja. Flaker se zato
vpraša, ah ne vpliva na pojmovanje in doživljanje
krize prav govor o njej, in meni, da ima kriza kot
pojem džankijevske scene nedvomno mitološke
razsežnosti (1999: 222).
Ko sem imel prvo krizo, sploh nisem vedel,
kaj mi je. Bruhal sem, imel drisko, vročino,
treslo me je, slabo mi je bilo in nisem vedel,
kaj naj storim. Na kraj pameti mi ni prišlo, da
bi to lahko bila kriza, saj psihično sploh nisem
bil odvisen (denarja je bilo takrat še zadosti),
zato sem šel k zdravniku in dobil 14 dni
dopusta.
Pogosto se zgodi, da se uživalec zave simpto-
mov »krize« šele, ko ga drugi uživalci naučijo
prepoznavati znake in ko jo postavijo v kontekst
drog:
Na začetku je snifala in kadila. Da se je navle-
kla, je potrebovala tri mesece. Pravi, da pri
drugih to traja tri tedne, da ona sploh ni vede-
la, da kriza obstaja. Ko je slišala, kako je s
tem, jo je imela čez tri dni. (»To je psiha.«)
Crawford in sodelavci (cit. po: Flaker 1999:
220) so ugotovili, da je z nadaljnjo kariero uži-
valca povezana tudi interpretacija prve izkušnje.
Po njuhanju mi je postalo slabo, bruhal sem,
bilo je grozno. Kolegi so me tolažih s tem, da
so mi povedah, da je to čisto normalno za
prvič, probati moraš večkrat in potem je to
užitek. Držal sem se njihovega pravila in po
letu in pol sem postal popolnoma zasvojen s
heroinom.
Kot o prvi izkušnji govori ta fant, na doživlja-
nje droge vplivajo informacije o tem, kaj lahko
pričakujemo. Kako pomembna je moč socialnega
učenja, ugotavlja v svoji raziskavi tudi Zinberg
( 1991: 262). Iz intervjujev izve, da so v obdobju
revolucije uživanja psihadeličnih drog v šestde-
setih, ko so pojav spremljala tudi močna negativna
sporočila in predstave učinkovanja droge v me-
dijih, v pomanjkanju kakršne koli realistične raz-
lage tisti, ki so od učinka LSD pričakovali bodisi
nebesa bodisi pekel, učinek droge tudi dejansko
tako ekstremno doživljah. Ko pa se je pozneje v
sedemdesetih interes uživalcev usmeril predvsem
v doživljanje barv, glasbe, vtise, so uživalci pogo-
sto pospremih delovanje droge z reakcijami kot:
»A tako torej zgleda psihadelična barva!«
Govor o drogah obvladuje dramatizacija poja-
va, kar napravi izkušnjo še bolj fascinantno, še
bolj poudari izjemnost uživalca in doživetje take
izkušnje predvsem dokazuje pripadnost. Ste-
phens (po: Flaker 1999) omenja, da je petina
zasvojenih uživalcev srečnih, da so se končno »na-
vlekli«, saj zdaj pripadajo klanu. Zato pri vzdrže-
vanju mita o nevarnosti, izjemnosti uživanja drog
sodelujejo tudi uživalci sami, saj se le tako ohranja
meja med navadnim in posebnim. Predstavo o
prestopanju človeških mej potrjuje temna, »su-
ženjska« predstava o uživanju drog, ki govori o
suženjstvu, nebrzdanih strasteh, propadanju,
izključevanju.
To je najhujša stvar v življenju, ki se mi je
zgodila, in najboljše je, da jo sploh nikdar ne
probaš! Tega ne bi privoščil niti najhujšemu
sovražniku. To se sploh ne da opisati.
Ko sem bil na igh že skoraj pol leta, sem v tem
času tudi shujšal. Hotel sem na vsak način ven
iz tega, ko je bilo začetno odvajanje, sem trpel
satanske muke, to je bilo grozno. Že ko si
nisem vzel zopet odmerka, so se pojavile
grozne bolečine, čudno bitje srca, kar treslo
me je — krči, moker sem bil.
Podobno učinkujejo tudi romantične predsta-
ve, da je uživanje drog upor proti družbi, iskanje
nove, višje izkušnje, idealov. »Uživanje drog je
ritualen upor, je način nepodrejanja disciphnskim
obrazcem normalizacije družbe, je bivanje v svetu
s svojimi pravili, kraji, jezikom, na meji, v tveganju
111
VERA GREBENC
in izzivanju« (Flaker 1992). Interpretacije pojavov
zato ne rabijo le kot obrazec percepcije, ampak
tudi pri potrjevanju in vzdrževanju ideologije
izjemnosti uživanja. Pri vzdrževanju mita izjem-
nosti se tako prepletajo pripovedi o božanskih
učinkih in pripovedi o peklenskih mukah. Oboje
je predvsem šokantno in presenetljivo:
Veliko jih pekla drog ni preživelo. Zdi se mi,
da zadnje čase narkomani kar umirajo. V tem
letu sta se z zlatim šusom poslovila dva moja
znanca, eden nekaj časa celo moj dober ko-
lega. Dostim pa ni manjkalo veliko.
Opis fenomenov uživanja ima funkcijo raz-
mejevanja subkulture uživalcev od ostalih skupin,
hkrati pa ima tudi funkcijo razločevanja med sa-
mimi subkulturami uživalcev. Ko se posameznik
seznanja z uživanjem drog, bo stik z določeno
subkulturo uživalcev vplival na to, kakšne infor-
macije o uživanju bo prejel. Zinberg v študiji, v
kateri opisuje kulture rednih uživalcev, poudari
naslednje pogoje, ki so nujni pri vstopanju na
sceno uživanja (po: Faker 1999: 218): »dostop
do mreže izkušenih uživalcev, ki imajo dovolj
vednosti [...], da lahko novincu posredujejo na-
svete, [...] jih seznanijo s pravih, rituah, s katerimi
naj se regulira učinke uživanja, zmanjšuje tvega-
nje in [...] zadrži vsakdanje odnose in dolžnosti.«
Zinbergova študija pokaže, da so posamezniki
razvih kontrolirano uživanje drog, če so bih sezna-
njeni s strategijami, ki so omogočale tako uživa-
nje. Posameznik bo razvil take stile uživanja, o
kakršnih se bo uspel poučiti, kar bo vplivalo tudi
na potek kariere uživalca. Lahko rečemo, da je
dostopna (praktična) vednost o drogah tisto, kar
vzpostavi razlikovanje med samimi skupinami
uživalcev.
PRAKTIČNA VEDNOST
Definicije so močno reprezentativno sredstvo
znotraj posamezne kulture in hkrati močna homo-
genizirajoča sila družbene skupine, ki si jih deh
(Moscovici, po: Wethereil 1996). Posebno mesto
pa v kulturi uživanja drog pripada praktični ved-
nosti. Pri vednosti o drogah je vedno v ospredju
izkustveno in empirično. Kot se mora vsak uži-
valec, če hoče v svojem socialnem okolju preži-
veti, nujno poučiti o pravilih, normah subkulture
uživalcev in pri tem upoštevati tudi konvencional-
ni kod sporazumevanja in pravil dominantne
kulture neuživalcev (kar je na primer pomembno
pri taktikah prikrivanja stigme), pa mora osvojiti
še povsem praktične in tehnične vednosti. Naučiti
se mora natančnih postopkov uživanja drog, npr.
apliciranja heroina v žilo. Pripovedovalec je
poslušalca poučil takole:
Recimo, maš žlico in daš heroin gor, pa mal
citronke, saj to se navadiš, kolk jo moraš dat,
da te ne ubije, k jo daš v žilo. Pol daš pa vodo,
kokr pač, odvisno, kakšno količino imaš hero-
ina, pol pa kuriš... pa dodajaš vodo, pa citron-
ko. Pol, ko se pa skuri, daš pa vatko od cigareta
noter, pa čez tisto potegneš... To je pa res vse.
Če pa ne potegneš čez filter, pa mrzlico dobiš,
tist je pa hudo.
Naučiti se mora tudi načinov, kako zmanjše-
vati tveganje in se izmotati iz zagat, na primer,
poznati mora postopek ravnanja v primeru over-
dovza. Pri tem, ah se bo kdo ustrezno poučil in
bo deležen pravih informacij, je ključnega pome-
na doslednost in dodelanost pripovedi ter ekspert-
na vednost, ki jo pos(r)eduje pripovedovalec:
Eni pravijo, da ufuraš sol v žilo. Sol daš na
žlico, daš malo vode, potem to premešaš, da
se stopi, potem pa v gan in ufuraš. Zdravnik
mi je reku, da to n'č ne pomaga, ampak jest
s'm to že vidu. Ampak običajno je tok, da če
se skupej pribiva več folka in da kdo pade
skup, pol je ful panika in vsi spizdijo stran. Če
takrat pokličeš rešilca, ne smeš nikol rečt, da
je en overdoziral, ampak, da je nekdo padu
po tleh in da ne diha več. Pol bojo takoj prletel,
drugač pa bojo ful zamudil in bo un že gagnu.
Če model res ni ful čist plav, da je tolk zadet,
da vidiš, da še funkcionira, potem pa ga pel'eš
v'n, ga mal klofneš, ga mal držiš in ga šetaš in
mu kej govoriš. Pa gre skoz, al pa tut ne. Če
ne, potem pokličeš dohtarja. Oni imajo ene
ampule, ki ti nevtralizirajo drogo. To bi mogi
talat. Sm slišov, da so jih talal nekje v Kopru.
To je v redu zadeva, če maš to, ne boš umru.
- Kaj pa adrenalinske inekcije?
Teh pa tie ni.
Vednost in potrebne informacije so torej
nakopičene v zgodbicah, ki si jih vsakodnevno
pripovedujejo na sceni. Pogovor teče o kvaliteti
in vrstah droge, o nabavi, načinih uživanja.
112
EKSPERTIZA NA PODLAGI IZKUŠNJE IN PREPOVEDANA VEDNOST...
učinkih, če so referenčni vir vednosti in infor-
macij začetnikom skupine posamezniki, ki že
uživajo drogo, pa morajo tudi tisti, ki so na sceni
že dalj časa, skrbeti, da vzdržujejo vsaj minimum
kontaktov z ostalimi uživalci. Neprestano življe-
nje v ilegali zahteva, da posameznik razvije tesne
odnose z ostahmi uživalci:
Če bi lahko govorili, da so narkomani prijatelji,
potem sem imel prijatelje med njimi. To prav-
zaprav ni prijateljstvo v pravem pomenu bese-
de. Gre za neko navezanost oziroma poveza-
nost v stiski, ampak to je zame bolj neka ko-
legialnost pri zbiranju denarja, iskanju dilerjev,
iskanju primernega prostora in samem zade-
vanju. Druži jih samo droga.
Povsem praktični razlogi narekujejo, da uži-
valci drog razvijejo pravcato informacijsko om-
režje. Vsakdanji pogovori uživalcev imajo zato
naravo prenašanja informacij, medsebojnega ob-
veščanja:
... če pa gredo v družbo, gredo tja, kjer so
džankiji sprejeti..., torej med džankije, in imajo
svoje debate o dovpu, o zadetosti, o denarju,
o pribijanju... Kurbice imajo svoje debate o
svojih »strankah«.
Kako pomemben je neprestan stik s sceno,
pove dekle:
Vsak večer gresta ven, v svojo standardno
družbo, ki se večinoma dobiva na vedno istih
mestih.
Na sceni se dobro poznajo, veliko pomenijo
veze in sloves, ki ga imaš. Zavedaš se, da si
zaradi svoje odvisnosti v dreku, zato je veliko
sanjarjenja o tem, kako bodo z drogiranjem
prenehah in kaj vse bodo potem lahko delah.
Ko so zadeti, veliko bluzijo in nakladajo,
prijatelji so drug do drugega in si ne težijo.
Kadar pa je kdo v krizi, postanejo med seboj
agresivni, veliko je laganja in prikrivanja, pred-
vsem okrog droge. Povemo si tudi o težavah,
ki jih imamo, vendar ne v smislu pogovora,
saj se med seboj slabo poslušamo.
Če pogledamo vsebino pogovorov na sceni,
lahko ugotovimo, da se skoznje pokaže dvojnost,
ki jo vzpostavi in pogojuje sodelovanje na ilegal-
nem trgu nabave droge. Na eni strani se izkaže
popolna individualnost akterjev (»veliko je laganja
in prikrivanja«), hkrati pa se sproži tudi nujna
solidarnost med njimi (»prijatelji so drug do
drugega«). To dvojnost odnosov je dobro povzel
eden od sogovornikov:
Poznamo se. Moramo se, saj nikdar ne veš,
kdaj boš bolan in boš rabil pomoč. Dobro je,
da poznaš ljudi, da veš, kam in na koga se
lahko obrneš. Hkrati smo povezani med seboj
in smo sami zase.
Povezanost z ostalimi je pri izmenjavi vednosti
ključnega pomena. Kako pomembna je dostop-
nost informacij, pove pripoved naslednje sogovor-
nice. Zaradi informiranosti o nevarnostih okužb
se je sčasoma spremenil način uživanja. Na spre-
minjanje vedenja uživalcev je vplivala obveščenost
o nekem pojavu. Toda za to, da so se vzorci vede-
nja tudi zares spremenih, ni bil potreben le dolo-
čen čas, ampak tudi razvoj ustreznih storitev, ki
so podprle prizadevanja uživalcev, da bi varneje
uživah:
Mi smo menjavali igle na veliko, ampak to
takrat na začetku, preden je prišel ven hepa-
titis. Za AIDS se še nismo tako bali, ker si
nismo mislili, da bi ga lahko imeli v Sloveniji.
Ko pa je hepatitis prišel ven, sem se pa malo
ustrašila. Potem sem pa rekla mojemu fantu,
da je dost, da se bova šla testirati, če imava
hepatitis. V primeru, da sva negativna, bova
od sedaj naprej kupovala gane vsak dan, ker
hepatitis dobiš tudi od umazane igle. To je bilo
vse bolj na mojo pobudo, ker če se že uničujem
s horsom, ne bi rada še kakšne bolezni fasala.
Potem sem začela hoditi na Metelkovo na
metadon in sem kupila tudi gane. Meni se ni
dalo na Stigmo hoditi in menjati igle. Moji
prijatelji so večinoma tudi potem gane menjali
in velikokrat so prišH k meni, da sem jim dala
enega rabljenega. Pri meni je trajalo malo več
kot eno leto, da sem začela uporabljat svoje
in sveže gane. Od mojih kolegov hepatitisa
nima nobeden, pa tudi AIDS-a ne, ampak
nikoli ne veš.
PREPOVED VEDNOSTI
V ilegali se odvija obsežno in intenzivno »znan-
stveno in raziskovalno delo«, ki se nabira v
113
VERA GREBENC
ustnem izročilu in po subkulturnih pravilih
uživalcev. Ce obstoječo vednost o drogah posta-
vimo analogno z vednostjo, ki jo producira zna-
nost, potem lahko ugotovimo, da tudi za prvo
velja delitev na ezoterično in eksoterično vednost,
to je delitev na posebno in javno vednost. Po
Moscoviciju za znanstveno vednost velja, da jo
lahko mislijo le tisti, ki so za to usposobljeni, in
da jo lahko razume le peščica ljudi. Vednost je
povezana s privilegiji, z ugledom, vrednostjo
zaupanja, s sposobnostjo produciranja novih idej
oziroma nadarjenostjo. Za znanstveno vednost
velja, da je edini pravi način razmišljanja in edini
pravi način vednosti. Z drugimi besedami, vse,
kar ima opraviti z znanostjo, je obdano z avrò
svetosti, ker ni neposredno dostopno, kot so
običajne vsakodnevne izkušnje (Moscovici 1992).
Čeprav se zdi, da ima vednost o drogah
lastnost vsakdanje, javne vednosti, pa jo prav
prohibicija umesti na posebno mesto in s tem
pogojuje dehtev na dovoljeno in prepovedano
vednost. Zdi se tudi, da lahko prične uživati droge
vsakdo, ki se za to odloči, a izkaže se, da je ved-
nost o uživanju drog dostopna šele, ko se razvije
zaupen odnos z njenimi nosilci. Torej se vednosti
deh tudi znotraj vednosti o drogah, kjer nosilci
»prave« vednosti, izkušeni, skrbijo, da bo vednost
prišla v »prave roke« in da bo ostala zavarovana.
Vednosti mora biti zavarovana bodisi zaradi
povsem trivialnih osebnih interesov (zaščita virov,
»nihče drug ne bo nabavljal pri mojem dilerju«,
tudi zaščita pred stigmo) bodisi zaradi ohranjanja
že omenjenega romantičnega mita o uživanju
drog, saj mora vzdrževati mejo med ezoteričnim
in navadnim, med izjemnim in vsakdanjim.
Če vztrajamo pri primerjavi, nam Moscovici
(ibid.) na modelu znanstvene vednosti pokaže,
da ta razmejitev stoji na »prepovedi vednosti«.
Prepovedan je dostop do vsega, kar je vzpostav-
ljeno kot vednost in je ločeno od ostalega, s pred-
postavko, da ostane nejasna in zamegljena vulgar-
nemu razumevanju. Izraz tega je močno razšir-
jeno prepričanje, da ni vsakdo zmožen osvojiti
znanstvenih dejstev in da so ta dejstva rezervirane
za tiste, ki so bih deležni posebnega učenja in so
se usposobih za njihovo dešifriranje.
In če je znanstvena vednost vsaj deklarativno
zavezana skrbi za razvoj in dobrobit človeštva,
se prav v tem skriva pravica do njene prepovedi
(da ne bi prišlo v roke nepoklicanim). »Filozofije
in rehgije so nekoč prepoved vračunale v pre-
pričanje, da ni le nevarno, temveč določenih
informacij, izjav, formul, metod zaradi njihove
narave tudi ni mogoče razkriti. Ni priporočljivo
ah celo prepovedano je to vednost (informacije,
formule, metode, izjave) sporočati širši javnosti«
(ibid.). Ta kvazi prohibicija je globoko zakoreni-
njena tudi v vednost o drogah. Uradna politika
do drog omejuje dostop do vednosti o drogah,
oziroma, za svoje potrebe dovoh le širjenje infor-
macij, ki prikazujejo negativne posledice uživanja
drog. Vsa preventiva temelji na opozorilih o ško-
dljivih učinkih drog, medtem ko se druge plati ne
sme izdati. Tudi užitek je treba označiti kot spo-
ren, ne-pravi. Zatrjujejo, da ne more vsakdo vede-
ti, in tudi to verjamejo, da ne sme vsakdo vedeti,
ker si lahko škoduje ali ker lahko škoduje drugim.
Ves čas gre torej za etične dileme.
Vprašanje neenake dostopnosti vednosti se
odpira tudi skoz koncept družbene moči posame-
znikov in skupin. Glede na to, da socialne repre-
zentacije predstavljajo lastno komunikacijsko
»valuto« različnim družbenim skupinam in da se
skoznje vzpostavljajo razhke med skupinami, je
distribucija in dostopnost vednosti ključni mo-
ment, ki vpliva na ohranjanje razlikovanja skupin,
pa tudi njihovega položaja v družbeni strukturi.
Kot pravi Diane Watson (po: Wetherell 1996:
312), je moč odvisna od dostopa do virov in od
enakopravnosti oz. neenakopravnosti pri razde-
ljevanju teh virov. Moč temelji na ideologijah in
kolektivnih konstrukcijah, na mrežah verovanj,
na domnevah in idejah ljudi o njihovem prostoru
in položaju v svetu. Ideologije so mreže diskurzov
in praks, ki opravičujejo dejanja tistih z močjo in
skoz katere je njihovo delovanje predstavljeno kot
popolnoma razumno, primerno, naravno, nedvo-
mno in nevprašljivo. Moč torej po eni strani vpliva
na produkcijo socialnih reprezentacij in s tem
javne vednosti, na drugi pa se prav skoz socialne
reprezentacije sveta ohranjajo razmerja moči.
Pri uživanju drog ima prepoved dve smeri. Po
eni strani jo s prepovedjo uživanja drog zahteva
dominantna kultura, po drugi pa jo vzdržuje
subkultura uživalcev proti neuživalcem: »vsi se
delamo, da ne vemo in ne smemo vedeti«.
Uživanje drog je v skupnosti poznano. Ljudje
tudi vedo, kdo uživalci so, vendar se jih
izogibajo in jih ignorirajo.
Uživalci se poznajo med sabo. Ločeni so po
skupinah glede na snov, ki jo uživajo, npr. tisti,
ki kadijo travo, se družijo skupaj, tisti, ki
jemljejo heroin, skupaj.
114
EKSPERTIZA NA PODLAGI IZKUŠNJE IN PREPOVEDANA VEDNOST...
Ljudje po videzu ne prepoznajo uživalcev oz.
nočejo jih videti.
Ljudje o tem ne želijo nič vedeti, saj menijo,
da se to njih ne tiče. Večina od njih se o tem
sploh ne bi pogovarjala, »kaj šele z narkoma-
nom«, če pa se pogovarjajo, so to le čenče
sosedov, ki se držijo načela: »dokler se ne tiče
mene, me to nič ne briga«. Enostavno si za-
tiskajo oči.
Indiferenten odnos je natanko tisti odnos, ki
ga zahteva prevladujoča ideologija. Neangažiran
posameznik, ki ni ne za ne proti. S tem vzposta-
vimo publiko, ki ustvarja lastno mnenje tako, da
sledi dominantnemu prohibicionističnemu dis-
kurzu, tistemu, ki je edini javno dostopen.
Kako torej deluje na vednost o drogah kršitev
ali neupoštevanje prepovedi vedeti? Samo
uživanje drog ni mogoče brez te kršitve. Novinec
se hoče naučiti. Ko se zgodi premik onstran dovo-
ljene informacije, se ustvari javna, eksoterična
vednost. Toda izkaže se, da kršitev prepovedi
vednosti o uživanju drog kršitve ne izpelje v celoti.
Ni dovolj, da kdo uživa drogo, da bi vednost
postala javno dostopna. Delitev na ezoterično in
eksoterično je ostala. Kljub temu, da je vednost
prešla mejo in postala »vsakdanja vednost uži-
valcev«, je še vedno zadržala ezoteričnost naspro-
ti kuUuri neuživalcev. Za »druge« je še vedno
skrivnost. Pogovor o drogah je zato vedno obdan
s tančico skrivnostnosti in zarotništva.
Ali je tvoj diler domačin, ah prihaja iz obale?
Sej to ni sploh važno. (Postala je živčna in
začela je pogledovati po lokalu, kot da bi opa-
zovala, da jo kdo opazuje. Prijatelj naju je
čudno pogledal ter nama namignil, naj o tem
ne sprašujeva. Njen prijatelj naju je pogledal,
če sva končah, pritrdili sva in dodali: če bi rada
še kaj dodala, naj pove sama. Rekla je, da ne
in da upa, da sva fer in da tega ne bova raz-
bobnali, ker se lahko tudi z njo kaj slabega
zgodi, kot se je zgodilo fantu v Postojni.)
IZGUBLJENA VEDNOST
Vednost, ki se je nabrala v subkulturah uživalcev,
ni le vednost o učinkovanju substanc, ampak tudi
vednost o vedenju in ravnanju v določenem so-
cialnem in kulturnem okolju. Prepoved uživanja
drog od posameznika zahteva, da se javno —
bodisi v vsakdanjem pogovoru bodisi v znanst-
venem govoru — odloči in izreče proti drogam. V
takih razmerah ni mogoče nepristransko govoriti
o drogah in določene informacije morajo ostati
zamolčane, zadržane ali celo izkrivljene. Na tak
način nastane polarizacija mnenj in vsakdo, ki le
omeni drugačno stahšče ah izkušnjo, je avtoma-
tično nasprotnik. Vmesne pozicije niso priznane.
Ker je dovoljena le ena plat, je prepovedana tudi
možnost, da bi tisto posebno vednost, rituale, pra-
vila in norme, ki so jih razvile subkulture užival-
cev in so se nabrah v njihovih skupinah, sploh
lahko prepoznah in priznah.
Vemo, da so v primeru naravnih drog (npr.
pejotl pri ameriških Indijancih) nekatere kulture
poskrbele, da se njeni člani skoz socialno učenje
seznanijo o pravilih in ritualih uživanja. Zahodna
kultura (Zinberg 1991) posameznikom omogoči
učenje o pitju alkohola. Mladi se lahko formalno
in neformalno skoz film, tisk, opazovanje vedenja
v družini in pri prijateljih poučijo o pripravi in
učinkih alkohola, o situacijah ah priložnostih, v
katerih je pitje dovoljeno, in jasno se ve, kdaj je
uživanje prestopilo mejo, ki je za to kulturno oko-
lje sprejemljivo. Družba razvije mehanizme, ki
omogočajo nadzorovano uživanje. V primeru uži-
vanja drog pa je metoda naravne socialne kontrole
izgubljena. Nekdo, ki prvič dobi v roke drogo, je
nenadoma soočen s substanco, ki je ne razume,
za katero rituaH, sankcije in druga kontrola niso
razviti ah razširjeni (Zinberg 1991). Taktike ob-
vladovanja in kontrohranega uživanja drog, ki so
jih razvile subkulture uživalcev, širši kulturi ne
koristijo, saj ji ne smejo biti posredovane. Ljudem
je onemogočeno, da bi razvili in širili sankcije in
rituale, ki bi določah razumen nadzor nad upo-
rabo drog, ter se tako izognili negativnim posledi-
cam uživanja drog. V takih razmerah je težko
razlikovati med uporabo in zlorabo drog.
Seveda ni mogoče pričakovati, da bi lahko
katera koh kultura do podrobnosti nadzorovala
uporabo katere koh droge. Tudi obstoj pravil in
norm ne jamči, da bodo posamezniki vedno
ravnali razumno in odgovorno. Obstoj družbenih
sankcij ali ritualov še ne pomeni nujno, da bodo
tudi učinkoviti, niti ne pomeni, da so vse sankcije
in rituali mišljeni kot mehanizmi kontrole
(Zinberg 1991: 258). Toda če onemogočimo tudi
tisto vednost, ki lahko pomaga ljudem, da uživanje
kontrolirajo in da zaradi uporabe drog ne
osiromašijo svojega življenja, potem za to vednost
prikrajšamo celotno kulturo. Ko je dovoljena le
115
VERA GREBENC
retorika vojne proti drogam, v očeh kritične jav-
nosti, še posebej pa v očeh uživalcev samih, tudi
vednost, ki je javno dostopna, torej vednost, ki jo
prohibicionistična cenzura le dovoli, izgubi
verodostojnost, tudi kadar so informacije o poten-
cialni škodljivosti drog ustrezne. Nezaupanje v
obstoječo vednost o drogah je torej splošno. Jav-
nost ne sme zaupati vednosti, ki jo imajo uživalci,
in uživalci zaradi izkušnje ne morejo zares verjeti
v objektivnost strokovne in javne vednosti.
Toda kot se uživanje drog ne glede na pre-
poved dogaja še naprej, se potihem razvija tudi
socialno učenje o uživanju drog. Eden od naših
sogovornikov je prepričan:
Svojega sina bom že znal opozoriti o nevarno-
stih in posledicah, kar pa moj oče meni ni
mogel narediti.
OPOMBA
' Thomas de Quincey, avtor originalne knjige »Izpoved angleškega uživalca opija«, je bil na začetku
vzhičen nad delovanjem opija: »tu je skrivnost življenja, o kateri so filozofi od nekdaj razpravljah,
srečo lahko zdaj kupim za peni, blaženost lahko dobim zaprto v steklenički«. Pozneje svoje stališče
zamenja: »Zapuščam temo o sreči in prehajam na temo o trpljenju, ki ga prinaša opij« (Bukelič
1981: 14; Flaker 1999). Gre za klasičen lik, ki se je obdržal kot model uživalca in se reproducira v
literaturi in medijskih podobah ter utrjuje vsakdanji diskurz o drogah.
116
EKSPERTIZA NA PODLAGI IZKUŠNJE IN PREPOVEDANA VEDNOST...
LITERATURA
Barthes R. (1971), Književnost, mitologija, semiologija. Beograd: Nolit.
BuKELić I. (1981), Droga - mit ili bolest. Beograd: Zavod za udžbenike in nastavna sredstva.
Cranach M., Doise W., Mugny G. (1992), Social Representations and the Social Bases of Knowledge.
New York, Toronto: Huber Pbl..
Dekleva B. (1999), Ekstazi in plesne droge. Ljubljana: DRPPD in PF.
Flaker V. (1992), Normalna droga. Časopis za kritiko znanost XX (Droge na tehtnici): 142-147.
Flaker V. in sod. (1999), Podobe uživanja heroina z vidika zmanjševanja škode. Socialno delo 38, 4-
6: 341-395.
Goffman E. (1959), The Presentation of Self in Everyday Life. London: Cox & Wyman.
-	(1981), Stigma. Pelican Books.
Moscovici S. (1992), The Psychology of Scientific Myths. V: Cranach M., Doise W., Mugny G. :
Social Representations and the Social Bases of Knowledge. New York, Toronto: Huber Pbl..
Nastran Ule M. (1993), Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: ZPS.
-	(ur.) (1999), Predsodki in diskriminacije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Oakes, p. j., Haslam a.. Turner j. c. (1999), Politika, predsodki in mit v preučevanju stereotipov. v:
Ule Nastran, M. (ur.). Predsodki in diskriminacije. Ljubljana: ZPS.
Peele, s. (ur.) (1988), Visions ofAdiction. New York: Macmillan.
Ule, M. (2000), Teze predavanj podiplomskega študija Sociologije vsakdanjega življenja. Ljubljana:
FDV (študijsko gradivo).
Wetherell, M. (ur.) (1996), Identities, Groups and Social Issues. London: Sage.
Zinberg N. E. (1991), The Use and Misuse of Intoxicants: Factors in the Development of Controlled
Use. V: Hamowy, R. (ur.): Dealing with Drugs. San Francisco: Pacific Research Institute for Public
Policy (247 - 281).
-	(1997), Zasvojenost, zloraba in nadzorovana uporaba droge: nekaj opredelitev. Mreža drog У
(Politika droge: Zmanjševanje škode), 2-4: 39-57.
117
Mojca Urek
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
NEKAJ IZHODIŠČ ZA PROUČEVANJE PRIPOVEDOVANJA ZGODB V SOCIALNEM DELU
UVOD
Življenjske zgodbe ljudi so v središču socialnega
dela. Tako socialne delavke in delavci kot razis-
kovalke in raziskovalci v socialnem delu imamo
pravzaprav ves čas opravka z življenjskimi zgod-
bami ljudmi, ki jih poslušamo, pripovedujemo,
interpretiramo, zapisujemo, prenašamo naprej;
z njimi vsekakor nekaj počnemo ter nanje učin-
kujemo. Socialnim delavkam in delavcem pokHcni
položaj omogoča, da v življenja ljudi praviloma
tudi neposredno posegajo in bistveno vplivajo na
potek njihove zgodbe. Ta detajl jih, če seveda zelo
poenostavimo stvari, ločuje od pisateljic in pisate-
ljev literarnih zvrsti. Ko slednji napišejo zgodbo,
to dejanje praviloma ne vpliva na življenje hkov',
medtem ko se lahko z zapisom (pravzaprav šele
z branjem) zgodbe stranke v socialnem delu drugo
življenje Uka (resnične osebe) šele začne. Nazoren
primer (z očitnimi neposrednimi posledicami) je
npr. obtežilen opis stranke, ki ga preberejo na
sodišču; manj dostopni so nam učinki, ki jih imajo
naše interpretacije zgodb strank na njihov lasten
pogled nase, aH učinki profesionalnih branj naših
zapisov na ustvarjanje določene podobe osebe v
različnih institucionalnih kontekstih. To je vse-
kakor privilegirana vloga. Daje nam veliko moči
in zdi se, da jo lahko uporabimo tako v smeri
opolnomočenja strank, ki so nam hoteh ah morah
zaupati svoje zgodbe, kot tudi narobe, v smeri
povečevanja premoči profesije nad ljudmi. Praksa
kaže, da socialne delavke in delavci še zdaleč ni-
smo dovolj previdni in se učinkov svojega delo-
vanja ne zavedamo dovolj; precej običajna praksa
je, da osebna zgodba s kompletno dokumentacijo
kroži z oddelka na oddelek, z enega centra za
socialno delo na drugega. Zakon o varovanju
osebnih podatkov je situacijo izboljšal, pa vendar
- koliko strank ima dejansko vpogled v svojo
dokumentacijo? In koliko jih lahko na zapisovanje
svoje zgodbe v profesionalne namene tudi vpliva?
Koliko bi se jih strinjalo s tem, kar je o njih zapi-
sano? Ah socialnodelavsko poročilo dopušča pre-
zentacijo verzije stranke in ali je odprto za alter-
nativna branja?
Pred leti sem se udeležila strokovnega tima,
na katerem smo se v odsotnosti uporabnice dogo-
varjah, kaj so v njeni situaciji prioritetni cilji. Stro-
kovna razprava med njeno socialno delavko, psi-
hiatrinjo in vzgojiteljico njenega otroka je kmalu
po začetku zaplavala v nekakšno zaupno zarot-
niško vzdušje, v smislu: »Ste tudi vi opažih, da
ženska smrdi,« ah: »Ja, ja, sem se že spraševala,
kaj sploh dela ta moški z njo,« itn. Ne trdim, da
se to povsod dogaja, mogoče tudi zelo pogosto
ne. Pomembno je nekaj, kar sem takrat prvič od
blizu izkusila: popolna nemoč te ženske, da bi
kakor koh vplivala na interpretacijo podatkov,
dejstev ah dogodkov in na mnenje o sebi. V tisti
razpravi ni bilo sledu o njenem pogledu na situ-
acijo, razen ko je šlo za napore, da bi spodkopah
njene izjave in dokazah nasprotno ter jo ujeh na
laži. Na sodišče, ki je odločalo o njeni kazni in
nadaljnjih stikih z otroki, je tako šlo poročilo tima
— njena uradno veljavno življenjska zgodba, ses-
tavljena iz posameznih koščkov zgodbe, kot se
jih je posrečilo ujeti različnim strokovnim slu-
žbam; njena osebna zgodba, ki so jo na podlagi
»dobronamernih« in »zlonamernih« mnenj in
interpretacij življenjskih dogodkov napisale social-
na delavka, psihiatrinja in vzgojiteljica. Na sodišču
so se poleg tega znašh še nekateri obremenilni
psihiatrični dokumenti iz preteklosti in ločeno
poročilo socialne delavke, v katerem je med dru-
gim pisalo, da ženska vehko kadi in »ima močan
vonj«. Vprašanje, na katerega sem potrebovala
odgovor, je, čemu rabijo tovrstni komentarji v
poročilih, saj se zdijo nekako nepovezani s
119
MOJCA UREK
problemom in nepotrebni. Če sledimo Hallovi
( 1997) razlagi, da so tudi zgodbe v socialnem delu
dostopne predvsem skoz izvedbe, predstavitve,
v katerih je treba prepričati pomembna občinstva
o njihovi resničnosti, se mi danes nakazuje odgo-
vor v drugi smeri. Cilj strokovnih služb je bil zašči-
titi otroke, za katere so ocenile, da so zanemar-
jeni, zato so morale na sodišču dokazati, da oseba
ni zanesljiv roditelj. Diskreditacija te ženske kot
matere pa se je dogajala prek postopne graditve
hka vsestransko zanemarjene ženske, ki se je
utrjeval in potrjeval skoz ustna in pisna poročila.
Na podroben popis njenih nesposobnosti so se
logično navezovale njena pretekla psihiatrična
dokumentacija in izjave obremenilnih prič. »Vse,
kar sem jim povedala, so obrnih proti meni,« je
bil njen prizadet komentar. Priče, ki je niso ob-
remenjevale in so njeno osebnost in situacijo
prikazale v boljši luči, si je morala priskrbeti sama.
Pustimo tokrat ob strani vprašanje pravilnosti
odločitev in ravnanja socialne službe. Tema, ki jo
obravnavam, so zgodbe. Zdi se, da gre primer v
prid Hallovi tezi, da se socialne delavke in delavci
v situacijah, ko morajo utemeljevati pravilnost
svojih odločitev pred ratificiranimi poslušalci, po-
služujejo različnih pripovednih sredstev, s kate-
rimi dosežejo, da je odločitev videti upravičena.
Kar je v tem primeru definitivno manjkalo, je glas
te ženske in otrok, ki so jih te odločitve zadevale,
tj., resna obravnava njihove verzije zgodbe. Mi-
mogrede, socialna delavka, ki je bila vodja pri-
mera, je bila tako rekoč verižna kadilka in v času
omenjenega timskega sestanka mi je v nos ne-
prijetno vdiral vonj najmanj dveh zelo močnih
parfumov.
Ukvarjanje z zgodbami odpira razHčna vpraša-
nja, ki so za socialno delo zanimiva, npr. konstruk-
cija pomenov, oblikovanje identitete, ustvarjanje
vsakdanjega življenja, produkcija kulture in po-
dobno. Obenem pa raziskovanje pripovedovanja
zgodb socialnemu delu približa sodobne znanst-
vene koncepte in trende, ki so v nekem obdobju
pomenih epistemološki premik v znanosti. Če
omenim nekatere: interpretativnost, poudarek na
refleksivnosti (osredotočenje na procese, ki pelje-
jo k vrednotenju, interpretaciji in sklepom v ra-
ziskovanju), družbeni konstruktivizem, politika
moči, spoznanje, da »insajderji« in »autsajderji«
v raziskovalnem procesu producirajo razUčni vrsti
vednosti, ki sta enako veljavni. Pripovedi vklju-
čujejo konstrukcijo in izražanje pomena, kar je
bistvena dejavnost človekovega obstoja. So po-
membne strukture produkcije pomena, zato kaže
v praksi pripovedi ohranjati ter spoštovati načine
konstrukcije pomena respondentov. Vendar že
samo zgornja zgodba nakazuje, da so vprašanja
zgodb strank v socialnem delu kompleksna in
zapletena ter da jim ne gre pristopiti preveč naiv-
no. V pričujočem članku bom poskušala opisati
značilnosti in pomen pripovedovanja zgodb ter
nakazati nekatera teoretska izhodišča in možne
smeri proučevanja pripovedovanja zgodb v
socialnem delu
O ZGODBAH: ZGODBE IN lAZ
Zgodbe so me navduševale že od malega. Moj
najboljši živi vir je bil moj oče. Rad je pripovedo-
val vsakdanje zgodbe iz svojega otroštva v Kape-
lah, kjer je odraščal. Govoril je o sebi, o svojem
bratu, o svoji mami, očetu, o sosedih, o vrstnicah
in vrstnikih. Ene in iste zgodbe je povedal tako
rekoč neštetokrat, skoraj vsakokrat, ko sem ga
prosila. Redko se je zgodilo, da se mu ne bi ljubilo
povedati vsaj ene zgodbe. Običajno to niso bile
zgodbe »vehkega formata«, kot npr. tista herojska
zgodba, kako sta njegov oče in očetov kolega
bežala iz vojske, tik preden se je začela druga
svetovna vojna, vendar so tudi te zgodbe vse-
bovale tohko banalnih človeških podrobnosti, da
se je vsaka velika ideja ob njih porazgubila.
Moj oče je bil mojster in ljubitelj pripovedo-
vanja »majhnih zgodb«. Na zalogi je imel zgodbe
iz osnovne šole, s pašnje krav, iz pregnanstva v
Šleziji, kjer so on kot majhen deček in njegova
družina prebili leta med drugo svetovno vojno,
in vehko drugih. To so bile zgodbe o solidarnosti
in izdajah med vrstniki, o krivičnih in zasluženih
kaznih, o otroški objestnosti, o otroškem strahu
pred neznanim, o prizadetosti srca, o prijateljstvu
z odraslimi, o čudaštvih ljudi, ki se jih je bal, o
laganju, o izkazovanju poguma, o zamerah. Zgod-
be so bile stvarne, navadne, brez skrivnih name-
nov, in opisi značajev niso bili pretirano otroško
prirejeni ah poenostavljeni na zaželene/nezažele-
ne ah pozitivne/negativne lastnosti. Zaradi vsega
tega so zgodbe verjetno delovale resnično: obe-
nem otroške in odrasle, včasih žalostne in krute,
drugič vznesene in vesele. Starejša sem postajala,
bolj so te večkrat povedane zgodbe pridobivale
kompleksnost in izdelanost; in kompleksnejši so
bih značaji, manj so klicah k črno-belim mo-
ralističnim ocenam. Zgodbe so bile opremljene s
120
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
prepričljivimi dialogi, včasih s kapelskim dia-
lektom in s širokim opisom ozadja dogodkov, ki
je skupaj z mojimi vprašanji in podvprašanji obi-
čajno pripeljal k novim zgodbam. Pripovedoval
je z mirnim, toplim tonom, s sočutjem do ljudi,
ki so nastopah; nasmejal se je, ko sem se sama
čemu smejala, in na moja vprašanja je včasih od-
govarjal z vprašanji, tako da sva skupaj ugibala
in razvijala odgovore. Ko je pripovedoval, je iz
njega govoril deček, fant različnih starosti. Moja
mama ni delila takega veselja do pripovedovanja
svojih zgodb. O sebi je pripovedovala bolj redko,
brez narcizma, večidel zato, da bi zadovoljila
mojo radovednost, večnemu: »Kako je bilo, ko si
bila ti majhna?« Zgodbe iz njenega otroštva so
bile prej odrasle kot otroške. Govorile so o odgo-
vornosti do staršev, bratov in sester, o nuji, da si
čimprej odrasel in naredil prostor tistim, ki so se
rodili za tabo. Govorile so o občutku dolžnosti,
da si zaslužiš za svoj kruh in pomagaš domačim,
pa o spoznanju, da je ni težave na svetu, ki bi se
je ne dalo premagati s trudom, vztrajnostjo in
včasih odrekanjem. Moja najljubša fotografija ma-
me je sHka punčke približno enajstih let s tankima
kitkama ob ozkem resnem obrazu; to je moja
predstava mame iz njenih zgodb. Moja mama zad-
nja leta pripoveduje več in pogosteje, kot je včasih.
Njene zgodbe so bogatejše s podrobnostmi, red-
kejšimi spomini, otroškimi potezami in duhovito-
stjo. Kljub temu ostaja moja mama predvsem
pripovedovalka zgodb neke druge vrste. V moji
mami živi duh osebne zgodovinarke, zbirateljice
in urednice podatkov. Natančna, vestna, vztrajna
in z močnim smislom za urejenost je živa banka
podatkov za svojo širšo družino. Ima precej
natančen pregled nad rojstnimi dnevi, porokami,
rojstvi otrok, prümki mož in žen svojih številnih
nečakinj in nečakov, njihovimi zaposlitvami in
drugimi podatki. Odkar jo poznam, si skrbno
zapisuje imena, naslove in številke v svojo majhno
beležko. Natančno je izdelala družinsko deblo za
dve generaciji nazaj. Vsa leta je skrbela za naše
fotografije in urejala družinske albume. Sortirala
in shranjevala je dokumente, pisma in razgled-
nice, ki so lahko dragocen vir podatkov. Ljudje,
ki se ukvarjajo s posebno vrsto zgodb, življenjski-
mi zgodovinami, bodo vedeli, kakšno pomembno
in nenadomestljivo delo je to.
Zgodb nisem rada poslušala le, ko sem bila
majhna. Še vedno imajo pomemben vpliv name
- preposlušane, prebrane, pripovedovane, moje
zgodbe, zgodbe moje družine ah drugih ljudi,
resnične in izmišljene. Pripovedovanje zgodb ima
zame več pomenov, ki so pravzaprav značilni za
pripovedovanje zgodb nasploh. Ko zlagam dogo-
dke v zgodbo, dam svojim izkušnjam smisel. Z
zgodbami o sebi izmenično ustvarjam, rušim in
ponovno oblikujem svojo identiteto. Z zgodbami
reproduciram spomin. Vlečem niti iz preteklosti
za sedanjost in prihodnost. Se ustvarjam, s vsako
zgodbo ustvarjam svoje življenje. Z zgodbami o
sebi podtikam podobo o sebi, za katero bi rada,
da bi drugi verjeh, da je resnična. Včasih se mi
celo posreči. In kdo ima pravico spodbijati njiho-
vo verodostojnost? Ko izrečem, če zapišem sta-
vek, ki ga začnem z »jaz«, čutim drugo vrsto moči
in ranljivosti, kot če kaj izrekam v tretji osebi.
Izrekam svoje stahšče, svoja čustva glede česa,
tipam po trdnosti zemlje pod nogami. Se trudim
in mi je vehko do tega, da bi bila interpretacija
(drugih) moje pripovedi čim bliže temu, kar sem
imela v mislih sama, čim bližje mojim doživetim
izkušnjam, o katerih pripovedujem. Obenem je
pripovedovanje zgodb eden mojih najljubših dru-
žabnih dogodkov. Najraje seveda pripovedujem
tistim, ki jih moje zgodbe zanimajo, tistim, pred
katerimi se mi ni treba pretvarjati ali izkrivljati
podatkov in ki ne dvomijo že vnaprej v verodo-
stojnost povedanega, ali tistim, s katerimi si zgod-
be izmenjujem, s katerimi me veže svoboden pre-
tok pripovedovanja naših osebnih zgodb. Ko jih
poslušam, mi lahko zgodbe burijo domišljijo,
sprožajo čustva, slikajo podobe ljudi. Privlači ali
odbija me lahko način, stil pripovedovanja ah to,
kako kdo gradi zaplet zgodbe. Zanima me, kako
vidi samo/samega sebe, kakšen pomen daje dolo-
čenim dogodkom itn. Če bi želela te zgodbe vero-
dostojno prenesti naprej, se mi zdi, da bi jih mora-
la pripovedovati dobesedno, s vsem, kar je oseba
izrekla, z njeno barvo glasu, z intonacijo itn. Po-
gosto me spreleti, da je zgodba o sebi, osebna
zgodba, nekaj najpomembnejšega pa tudi najran-
Ijivejšega, kar imamo. Podoba človeka, ki pripove-
duje zgodbe iz svojega življenja, se mi zdi ena
najlepših shk iz vsakdanjega življenja.
Narativna teorija ah teorija pripovedovanja
zgodb rrdi, da je ena izmed bistvenih dimenzij
človeškosti prav pripovedovanje zgodb. Pripove-
dovanje zgodb zajema večino stvari, ki jih po-
čnemo, tako da nas je antropologija poimenovala
celo homo narmns (tudi homo fabulans), človeška
vrsta pripovedovalk/pripovedovalcev in interpre-
tinj/interpretov zgodb (Myerhoff po McCall
1989: 39; Currie po Hrženjak 1998: 115). Za
121
MOJCA UREK
Barthesa je pripoved prisotna v skorajda nes-
končno razhčnih obhkah, v vseh obdobjih, v vsaki
družbi; nastala je z začetkom zgodovine človeštva
in tako rekoč nikjer in nikoH niso obstajah ljudje,
ki bi bih brez pripovedi. Pripoved je preprosto
tukaj, kot življenje samo. Ko pripovedujemo
zgodbe, komuniciramo informacije in ustvarjamo
kulturo tako kot profesionalni pripovedovalci in
pripovedovalke zgodb, seveda z drugačnimi cilji
in nameni. Zgodbe pripovedujemo, da bi izpo-
polnili logistiko interakcije - take zgodbe imenu-
jemo načrti. Z zgodbami, ki jih imenujemo poja-
snila aH opravičila, se skhcujemo na moralni pečat
dejanj. Z zgodbami - t. i. »slovarji motivov« -
pojasnjujemo svoja dejanja. Zgodbe o sebi pripo-
vedujemo, da bi pridobih in vzdrževah družabno
življenje, čeprav nekatere zadržimo kot skrivnosti
in jih zaupamo le najbližjim. Zgodbe pa navsezad-
nje uporabljamo v razhčnih strokah tudi za pri-
kazovanje značilnih primerov, za dokazovanje,
ilustriranje trditev. Zgodba pove, kaj se je zgodilo
(aH se bo zgodilo ah se dogaja). Povedati zgodbo
torej pomeni deliti informacijo. Vendar je zgodba
tudi interpretacija, pojasnjevanje pomena dogod-
ka občinstvu (poslušalstvu, bralstvu), zato vsaka
zgodba pomeni tudi interpretativno dejanje. Inter-
pretacija je neizogibna, saj so vse pripovedi repre-
zentacije (Me Call 1989).
O pripovedih ljudi, s katerimi sem prišla v stik
profesionalno, kot prostovoljka Odbora za druž-
beno zaščito norosti in pozneje sodelavka Ženske
svetovalnice aH kot raziskovalka, nisem razmi-
šljala kot o pojavu s posebnimi značilnostmi, ki
bi se ga dalo proučevati s posebno metodologijo.
Na neki ravni pa sem le opažala, da imajo zgodbe
ljudi, ki sem jih srečevala v praksi, nekatere skup-
ne lastnosti, ki niso naključne. Zgodbe so bile obi-
čajno organizirane okoli enega aH več problemov,
redkeje so bile vesele aH smešne in zdelo se je
najustreznejše, da so moja vprašanja aH komen-
tarji podpirale tako vzdušje. Proces pripovedo-
vanja je bil večkrat enosmeren kot dvosmeren,
tj., od mene se je predpostavljalo, da poslušam
in komentiram, medtem ko se je od druge strani
predpostavljalo, da govori, da pripoveduje osebno
zgodbo. Zgodbe so se razhkovale tudi glede na
to, v kakšnih razmerjih sem bila z ljudmi, ki so
jih pripovedovaH. Če sem bila raziskovalka ali
zagovornica, ki jim je prisluhnila in ki bi lahko
vsaj potencialno spremenila njihov položaj, je bilo
v zgodbah več pritožb in za spremembe motivi-
rane energičnosti. Če je bil moj položaj močneje
vezan na strukture, od katerih je bil odvisen tudi
položaj pripovedovalca aH pripovedovalke (insti-
tucije, organizacije), so zgodbe močneje odsevale
deklarirana aH prikrita pričakovanja teh ustanov.
In bolj kot je bila ta odvisnost vseobsegajoča in
trajnejša (zavodi, azih), manj »svojega« so imeh
ljudje povedati o sebi. Mnogi so bih bolje socia-
Hzirani v besednjak ustanove kot osebje, ki je tam
delalo. Ko sem bila obiskovalka, prostovoljka,
družabnica, še zlasti če se je druženje odvijalo v
vsakdanjem, »civilnem« okolju, so bile zgodbe
bližje takim, kot smo jih navajeni v svojih prija-
teljskih krogih - bile so bolj vsakdanje, običajnej-
še, manj obremenjene, ne izključno vezane na
problem in pogosteje dvosmerne — tudi sama sem
se večkrat znašla pod lučjo.
Skratka, zgodbe so se spreminjale in prilaga-
jale zunanjim razmeram. Sociološka artikulacija
tega je, da so zgodbe družbeno konstruirane. To
ne pomeni, da so lažnive, izmišljene, neresnične
aH »samo zgodbe«, medtem ko je resnica drugje.
Pač pa pomeni, da na dejanja pripovedovanja,
poslušanja in interpretacije pomembno vpliva
socialni kontekst. To pomeni tudi, da so nekatere
zgodbe bližje življenjskim izkušnjam kot druge.
Nekatere so povedane v prepričanju, da so resnič-
ne; druge so obrambe, zanikanja, laži aH posledica
represije. Lahko imajo ambicijo resničnosti za vse
čase, aH pa obstajajo samo tukaj in zdaj. Nekatere
zgodbe pripovedujemo nereflektirano; pri drugih
pa se močno zavedamo spretnosti, kako jih lahko
spremenimo glede na to, kdo naj bi jih shšal.
Družbena konstrukcija pripovedovanja in branja
zgodb pomeni tudi, da občinstvo z razhčnimi
interpretativnimi okviri na razHčne načine razu-
me in daje pomene zgodbam (Plummer 1995).
Leta 1992 sva z Darjo Zaviršek izvedh raziskavo,
s katero sva želeh raziskati psihosocialne potrebe
žensk, ki so bile hospitalizirane v psihiatrični
bolnišnici Polje. Raziskava je bila del obširnega
raziskovalnega projekta z naslovom »Načrtovanje
razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb
ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami na
področju Republike Slovenije«.^ Kar sva zares
zvedeh v dveh mesecih kontinuiranega obisko-
vanja ženskega psihiatričnega oddelka, so bile
življenjske zgodbe teh žensk, vsekakor veliko več
kot o njihovih psihosocialnih potrebah. Mishm,
da bi nama boljša metodološka pripravljenost
pomagala, da bi iz teh življenjskih zgodb lahko
potegnih več, kot sva lahko v tistem trenutku.
Večinoma so bile njihove zgodbe žalostne v goff-
122
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
manovskem smislu - zgodbe, ki so poskušale raz-
ložiti in opravičiti hospitalizacijo na psihiatriji.
Bile pa so to tudi zgodbe, ki so zavestno aH neza-
vedno govorile o vsakdanjem življenju teh žensk
in o tem, kako ga doživljajo. Pomembna orien-
tacija v raziskovanju nama je bila feministična
perspektiva, kar je pomenilo, da sva z vprašanji
občasno usmerjah tok razmišljanja respondentk
na teme, ki so se nama iz te perspektive zdele
pomembne (npr. o nasilju, o delitvi družinskih
opravil, o pomenu prijateljevanja z drugimi žen-
skami itn.); obenem sva bih pozornejši na to, o
katerih temah ženske same pogosteje govorijo,
kako o njih govorijo in kako vidijo sebe v svojih
zgodbah. Ženske same recimo niso nikoh sprego-
vorile o spolnem nasilju, a ko sva jih po tem pov-
prašah (če so o tem želele govoriti), se je izkazalo,
da je vsaka tretja ženska doživela kakšno obliko
spolnega nasilja (največkrat spolne zlorabe v otro-
štvu, posilstvo ah spolno nadlegovanje, tudi v
bolnišnici). Tem dogodkom večinoma niso pripi-
sovale posebnega pomena, o njih so govorile brez
zadrege, skorajda hladno, kot o samoumevnih
dejstvih, o katerih je odveč govoriti ali je celo bolje
molčati in jih pozabiti. Ena od žensk je rekla: »Če
si ženska, potem se ti tudi to dogaja in včasih je
to, kar se ti dogaja, lahko zelo hudo.« To nama je
povedalo veliko o normahzaciji nasilja v življenjih
teh žensk, ki lahko na zunaj daje videz, da nasilje
tudi v resnici ni pomembno v njihovem življenju.
Brez feministične perspektive tega vprašanja ne
bi postavljale, pa tudi interpretacija njihovih
zgodb bi bila verjetno drugačna. Zgodbe vse-
bujejo interpretacijo, v kateri leži tudi idejno zale-
dje, svetovni nazor, razumevanje sveta osebe, ki
pripoveduje (ah postavlja vprašanja). Narativne
prakse pa vključujejo tudi moč ter imajo močan
vpliv na način mišljenja in pisanja, ki potiska v
molk revne ljudi, emigrante, etnične manjšine,
ženske, lezbijke in geje, hendikepirane, psihiatri-
čne uporabnike in druge družbeno marginahzi-
rane skupine.
Za zgodbe v socialnem delu in pa tudi za zgod-
be nasploh so torej pomembne vsaj tri značilnosti
pripovedovanja zgodb: to je družbena konstruk-
cija zgodb, interpretativnost procesov in razmerja
moči, v katera so ujete zgodbe.
ZGODBE SO SE ZNAŠLE V SREDIŠČU
ZANIMANIA ZNANSTVENIH VED
T. i. narativni preobrat v družbenih znanostih je
preselil zanimanje za naracije iz polja književnosti
in literarne teorije na področja psihologije, socio-
logije, zgodovine, antropologije idr. Tudi post-
modernizem je izrazil določen dvom v metana-
racije in se obrnil k naracijam, malim zgodbam,
kar pomeni, da velike socialne in politične teorije,
ki so organizirale naša življenja, niso več domi-
nantne. Poststrukturahstična (postmodernistična,
dekonstruktivistična) razširitev definicije naracij
je imela za posledico, da lahko poslej med naracije
štejemo ne le literarne produkcije, pač pa tudi
filmsko in video produkcijo, reklamne oglase,
medijske izdelke, anekdote, stripe, zgodbe iz vsak-
danjega življenja itn. Zgodnje narativne teorije
so se namreč omejevale le na literarne izdelke.
Proučevanje pokhcnih dejavnosti skoz zorni kot
uporabe jezika prav tako postaja pomembno
polje socialnih raziskav, ki so spodbudile uporabo
raziskovalnih metod in tehnik, kot so pripove-
dovanje zgodb, narativna analiza in biografska
metoda. Vsaka od teh znanstvenih vej in poklicev
ima svoj pristop k narativnemu ter razvija svoje
ideje o tem, kaj je zgodba in kako naj bi jo pro-
učevah.
Sociologija na področje naracij ni stopila brez
izkušenj, saj se je na tak ali drugačen način že
ukvarjala z zbiranjem zgodb ljudi (v intervjujih)
in pripovedovanjem zgodb. Najpogostejša razlaga
zgodovine sociološke avto/biografije postavlja
časovni izvor v čas chicaške šole v sociologiji v
dvajsetih letih s knjigo Thomasa in Znanieckega
Пе Polish Peasant. Chicaška šola je prepoznala
pomembnost zgodb informantov za znanstvena
spoznanja, in po mnenju večine socioloških
teoretičark in teoretikov (Plummer 1995; Bertaux
1981 idr.) je današnje ukvarjanje z življenjskimi
zgodovinami, biografijami in avtobiografijami, ki
rabijo sociologiji kot vir spoznanj, dedič prav te
znamenite šole. Liz Stanley (1996: 765-768) pa
tej zgodovini doda še dve alternativni zgodovini^
— prva je mertonovska sociologija, drugo pa ume-
šča v feministično teorijo. Po njenem mnenju sta
obe pojmovanji prispevah h korenitemu epistemo-
loškemu premiku v sociološkem raziskovanju, in
sicer s tem, ker priznavata, da se vednost siste-
matično razhkuje glede na družbeni položaj in
zato zmoreta videti »razliko« kot epistemološko
veljavno. Mertonovi poudarki so bili tile: na
123
MOICA UREK
obravnavi »insajderja«, ki lahko prevzame tudi
značilnosti »autsajderja«, tako da postane podat-
kovni vir z redko možnostjo dostopa do posebne
vrste vednosti, na pomenu avto/biografije kot te-
ksta, tj., kot objekta raziskovanja po sebi in ne le
kot vira, ki nam pripoveduje o nečem, kar je izven
teksta samega, ter na nujnosti povezovanja rezul-
tatov sociološke avto/biografije z epistemološkimi
pogoji njene proizvedenosti. Prispevek feministič-
ne teorije pa jo po Stanley zlasti v njenem vztraja-
nju pri refleksivnosti kot temeljnemu metodološ-
kemu principu raziskovanja - s poudarkom na
nujnosti osredotočenja na procese, ki ne glede
na podatke, vključno z avto/biografskimi, vodijo
do vrednotenja, interpretacije in sklepanja. Ne
glede na to, kateri zgodovini izvira sociološkega
zanimanja za biografije sledimo, ugotovimo, da
se je na tem področju nedvomno zgodil premik,
s katerim je bil tekstualni objektivizem dodobra
izzvan, o čemer poročajo različni avtorji in av-
torice (Hali 1997; Rener 1996; Riessman 1993;
Stanley 1996; Splichal 1990). Če so bile tradicio-
nalne etnografije torej reaHstične deskripcije in
so etnografi imeh jezik za transparenten medij,
ki nedvoumno reflektira trdne, enoznačne pome-
ne, pa so se s poznejšim proučevanjem jezika in
vednosti razvijale sociološke, lingvistične, filozof-
ske teorije in pristopi, ki jezika niso dojemale le
kot tehnično sredstvo za izražanje pomenov, pač
pa kot nekaj, kar konstituira realnost. Zgodbe in-
formantov tako niso bile več le ogledalo zunanjega
sveta, pač pa konstruirane, ustvarjalno-avtorske,
retorične, polne predpostavk in interpretativne.
Levy (po Sphchal 1990: 5) meni, da je znan-
stveno metodo anahze besedil bolj smiselno ozna-
čiti za analizo diskurza, saj v tradicionalnejših ana-
lizah vsebine pogosto spregledujejo, da je analiza
diskurza tudi analitikova produkcija diskurza o
diskurzu, ki ga obravnava. Analitik je tako hkrati
govorec, akter; analiza je proces v času, umeščena
v zgodovino in implicira druge akterje. Kot piše
Sphchal, tako praktično za vse metode empirične-
ga zbiranja podatkov v družboslovju velja, da de-
jansko ni možna »analiza« v pomenu prizadeva-
nja za objektivno pojasnjevanje sporočil, ki ne bi
hkrati vključevala tudi anahze govora, ki ga izjav-
lja sam analitik. Metoda »anahze besedila« se od
svoje predhodnice »anahze vsebine« na teoretski
ravni razlikuje natanko v tem premiku poudarka
(pojem besedila-diskurza) in pri upoštevanju dru-
žbenega položaja komunikatorja in recipienta in
družbenega konteksta komuniciranja. Dekons-
truktivistična artikulacija teh epistemoloških pre-
mikov je, kot napiše Rener (1990: 760), da so
»sociologi/nje aktivni producenti/tke socioloških
vednosti in ne le interpreti/nje pred-obstoječih
družbenih dejstev, procesov, zakonitosti«. Še ena
razlika med tradicionalnejšimi in sodobnejšimi
družboslovnimi obdelavami biografskega gradiva
pa se navsezadnje kaže tudi v tem, da so te danes
metodološko bolj »stroge« in kodificirane, gradivo
pa manj podvrženo »samoumevnim analizam«,
v katerih niso eksphcirani postopki analize in ki
ne ustrezajo niti minimalnim kriterijem zanes-
ljivosti in veljavnosti raziskovanja (Rener 1996;
Mesec 1998).
Kot rečeno, so družbene vede imele opraviti
z ustnimi in pisnimi materiah, strukturiranimi kot
zgodbe, dolgo preden so prepoznale v pripove-
dovanju zgodb informantov poseben prijem
(narativni, biografski), ki ima tudi povsem svoje
značilnosti, in ga umestile med svoje specifične
metodologije. Pripovedovanje osebnih zgodb je
pogosto v raziskovalnih intervjujih. Respondent-
ke ali respondenti, če jih ne prekinjamo s standar-
diziranimi vprašanji, večkrat organizirajo svoje
odgovore v zgodbe. Riessman (1994: 67), ki po-
vzema Mishlerja, meni, da so metode kvahtativ-
nega obdelovanja podatkov v preteklosti pogosto
spregledovale narativno strukturo pripovedi
respondentok in respondentov. Zgodbe so bile
kodirane kot »obstranske« in irelevantne. Kvalita-
tivna analiza je v preteklosti z namenom interpre-
tacije in generalizacije tekst običajno razbila na
kratke koščke in dele odgovorov, ki jih je urejala
izven konteksta. Na ta način je odstranila sek-
venčne in strukturne poteze, ki so značilne za
narativna dejanja. Kot meni Riessman, so naracije
pomembne za raziskovanje, ker odsevajo kon-
strukcijo in izražanje pomena, in verjetno je na-
rativna oblika med primarnimi načini osmišljanja
naših izkušenj. Pri tem tudi izražamo svoja sta-
lišča, saj so zgodbe nujno konstruirane iz določe-
nega pogleda na svet.
Poleg termina »naracije« se v tekstih, ki obrav-
navajo pripovedi, pojavlja nekaj sorodnih in
povezanih pojmov. Življenjska zgodba (life story)
je ustna pripoved, ki nastane v interakciji med
dvema človekoma ali več ljudmi, medtem ko
življenjska zgodovina ah zgodovina primera {life
history, case history) vključuje tudi dodatne
informacije iz drugih virov (uradni dokumenti,
dosjeji, zaznamki, poročila, pisma, intervjuji z
drugimi ljudmi, ki osebo poznajo in lahko potrdijo
124
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
ali ovržejo resničnost življenjske zgodbe). Za obo-
je pa je značilno, da ne pokrije vseh vidikov življe-
nja (Bertaux 1981: 8). Plummer (1983) uporablja
pojem človeški dokumenti ah dokumenti o življe-
nju {human documents, documents of life). Pojem
zajema življenjsko zgodovino, ustno izročilo,
dnevnike, pisma, fotografije, film, hteraturo. Bio-
grafija in avtobiografija sta še dva pojma, ki se
pogosto pojavljata v povezavi z narativnim. Gre
za že dolgo utrjeni literarni formi, vendar se oba
izraza pojavljata tudi v družboslovnih raziskavah,
najpogosteje kot biografska ali avtobiografska me-
toda v družbenih znanostih. Značilnost biograf-
ske metode (katere del so tudi avtobiografije) je,
da se že od začetka veže na tiste teoretske pristo-
pe, ki poudarjajo pomen subjektivnosti v družbe-
nih procesih (najprej se je pojavila v simboličnem
interakcionizmu, pozneje v različnih interpreta-
tivnih tehnikah) in individualnih izkušenj kot vira
podatkov (Kohh 1981: 62-63). Za Stanley (1996)
je avtobiografijo in biografijo nemogoče obravna-
vati ločeno, saj obstaja med njima intertekstualna
zveza, kot obstaja intertekstualna zveza obeh z
dejanskim življenjem. Zavzema se za uporabo poj-
ma »avto/biografija«, ki presega nekatere običaj-
ne predpostavke pisanja o življenju: delitev jaz/
drugi; javno/zasebno; aktualnost/spomin. Avto/
biografski jaz je zanjo raziskovalno-analitični in
sociološki akter, ki sodeluje pri konstruiranju in
ne pri »odkrivanju« družbene realnosti in so-
ciološke vednosti. Kot meni avtorica, raba izraza
»jaz« eksphcitno priznava, da je vednost konte-
kstualna ter da se sistematično razhkuje glede na
umeščenost posameznega akterja vednosti (spol-
no, rasno, razredno itn.). Avto/biografija je tako
zasnovana kot vrsta praks in metodoloških po-
stopkov, ne pa kot neke vrste zbir podatkov. Za
Stanley je ukvarjanje z biografijo in avtobiografijo
temeljnega pomena za sociologijo prav zaradi
epistemoloških problemov, ki zadevajo razumeva-
nje »jaza« in »življenja«, »opisovanja« samih sebe
in drugih ter dogodkov, načina legitimiranja trdi-
tev, ki jih oblikujemo v imenu discipline zlasti v
procesu tekstualne produkcije.
Pojma sociološke in intelektualne avto/biogra-
fije, kot ju v sociologiji opredeljuje Stanley ( 1996),
sta za teorijo in raziskovanje v socialnem delu
pomembna zaradi spoznanj, ki so pomenila pre-
mik v družbenih znanostih. Naj omenim dve:
prvo, da »insajderji« in »autsajderji« v raziskoval-
nem procesu producirajo različni vrsti vednosti,
ki sta enako veljavni, in da je potemtakem obstoj
razhčnih vrst vednosti o »enem« koščku družbene
stvarnosti - »istem« dogodku, kontekstu, osebi
in podobno - zakonit. Stvarnost torej ni »ena«,
ne obstajajo sociološka sredstva, ki bi omogočala
sistematično razsodbo glede teh različno ume-
ščenih in na razUčen način proizvedenih vednosti.
Drugo pomembno spoznanje za socialno delo je,
kot piše Stanley (1996), da je produkcija vednosti
sistematično odvisna od družbenega položaja.
Življenje sestavljajo raznotera družbena omrežja
tistih, med katerimi se giblje subjekt »življenja«.
Razlike v pojmovanju življenja, odnosov, do-
sežkov itn. so odvisne od posebnih družbenih gru-
pacij, ki so bistvene za razumevanje »življenja«
vsake osebe, ki se giblje med njimi.
TEHNIKE PRIPOVEDOVANJA ZGODB:
LEPOSLOVJE, VSAKDANJE ŽIVLJENJE
IN PROFESIONALNE NARACIJE
Kako ustvarjamo naracije? Katere tehnike in pri-
prave uporabljamo, ko ustvarjamo narativen
tekst? Ko beremo narativne tekste, smo navadno
pozorni le na zgodbe v tekstu; redkeje razmišlja-
mo o različnih sredstvih in trikih, ki jih uporab-
ljajo avtorji in avtorice, ko pripovedujejo zgodbe,
in s katerimi dosegajo določene učinke. Berger
(1997: 41-60) opiše nekatere osnovne tehnike, ki
jih uporabljajo v leposlovju in subliterarnih nara-
cijah (kot poimenuje naracije popularne kulture).
S tem postavi okvir analize za naravo naracij v
neliterarne ah izven-literarne fenomene v vsak-
danjem življenju. Katere avtorske tehnike so torej
v rabi, ko posredujemo informacije bralcem? Av-
torji/avtorice pogosto govorijo bralstvu na posre-
dne načine. Ko ponudijo razHčne opise, skoz
svojo izbiro samostalnikov, glagolov, prislovov,
pridevnikov v bistvu nagovarjajo bralce, kako naj
mislijo določene like ali dogodke. Opisi in
figurativni jezik (in ostale tehnike), ki jih najdemo
v tekstih, ponuja bralcem znatno količino infor-
macij. Veliko tehnik, ki jih uporabljajo v literaturi,
je mogoče uporabiti tudi v naracijah drugih
medijev, čeprav včasih tehnike prevzamejo druge
oblike — npr., kar lahko vidimo na ekranu v filmu,
nadomešča literarno predlogo. V nekaterih pri-
merih se tehnike uporablja v tandemih, vendar
je navadno mogoče določiti, katera tehnika je os-
novna. Berger razhkuje tele avtorske tehnike in
sredstva: opisi, razmišljanja nastopajočih likov,
dialog, povzetek, karakterizacija, stereotipi, pis-
125
MOJCA UREK
ma, telegrami in druga korespondenca, članki,
telefonski pogovori."
Opisi sodijo med najpomembnejša sredstva, s
katerimi nam avtorji posredujejo informacije.
Povejo nam, kako so liki videti, kako se obnašajo,
situirajo akcije, generirajo čustva in drže pri bral-
cih. »Debeluh je bil mlahavo debel s čebulastimi
roza lici in ustnicami in brado in vratom, z velikim
mehkim jajcem od trebuha, ki je predstavljal ves
njegov trup...« (iz Malteškega sokola). Opisi, kot
vidimo, ne rabijo le ustvarjanju vizualne pred-
stave; namigujejo na karakter, osebnost in še na
dosti drugih reči. Veliko lahko izluščimo iz tega,
kako kdo izgleda — iz oblik telesa, telesne govo-
rice, stila oblačenja, pričeske itn.
S tem da razkrije, kako njegovi liki razmišljajo,
avtor veliko pove o tem, kaj se je dogajalo v zaple-
tu zgodbe (tj., dela povzetke), ter o tem, kako lik
dojema druge like in kakšna motivacija žene
njihova dejanja. V knjigi Umor v Orient Expressu
ima Agatha Christie svojega detektiva Hercula
Poirota, ki razmišlja o možnostih, ki se tičejo
umora:
Poirot očitno misli, da je angleško dekle vme-
šano v zadevo. Ne morem si pomagati, ampak
to se mi zdi le malo verjetno [...]. Angleži so
ekstremno hladni. Verjetno zato, ker nimajo
nobenih prispodob [...]. Ampak to ni poglavit-
no. Zgleda, da Italijan tega ne bi mogel naredi-
ti — škoda. Sklepam, da angleški služabnik ni
lagal, ko je rekel, da drugi ni sploh zapustil
kupeja. Ni lahko podkupiti Angleža; tako
nedostopni so.
Taki odlomki, v katerih avtor pove, kako raz-
mišljajo njegovi liki, so priročna sredstva za zasa-
janje idej v bralčevo razumevanje. S tehničnega
stahšča deluje Agatha Christie kot »vsevedna
pripovedovalka«, kot nekdo, ki lahko pove, kaj
je v glavah razhčnih likov, potem ko jih je že
opisala in prikazala v akciji. Eno od glavnih pravil
v pisanju je »pokazati, ne povedati«, čeprav je
treba v nekaterih primerih tudi povedati, in prikaz
razmišljanja likov je najpogostejši način za to.
Vizualni mediji uporabljajo več neposrednih
načinov za prikaz razmišljanja ljudi, na primer
flashbacJc, obrazni izrazi.
Dialog je napogostejše sredstvo, s katerim si
hki posredujejo informacije med seboj in hkrati
posredno tudi bralcem. Dialog - kar osebe pove-
do druga drugi — omogoča bralcem vpogled v
njihove osebnosti, razmišljanja in akcije. Pisci
uporabljajo dialog, da bi ustvarili razločljive, zna-
čilne osebnosti; če vse osebnosti zvenijo enako,
postane bralec zmeden in zdolgočasen. Tudi upo-
raba določenih besed pri dialogu je lahko stvar
premišljene tehnike. »Reči« in »strinjati se«, na
primer, posreduje razhčni ideji. Avtorji uporab-
ljajo še veliko drugih glagolov pri opisovanju dia-
loga, in vsak sproža drugačne pomene in občutke
ter ustvarja pri bralcu različna mnenja, kako lik
občuti in za kakšne odnose med njimi gre. Avtorji
lahko ustvarijo držo svojih bralcev enostavno z
izbiro besed pri predstavljanju ah sklepanju koš-
čka dialoga.
Tabela 1 : Seznam glagolov in možni pomeni
glagol	pomen
zašepetal	skrivnostnost, intimnost
zavreščal	vznemirjenje, jeza, strah
eksplodiral	bes
strinjal	konsenz, skladnost
vprašal	vprašljivost
zasikal	grožnja (spolzkost)
namignil	sugestija, namig
naznanil	javna narava odziva
zacvilil	pritoževanje, javkanje
Vir: Berger 1997: 49.
Povzetki. Na razhčnih stopnjah povprečne de-
tektivske zgodbe (in v narativnih tekstih nasploh)
avtor naredi povzetek, v katerem na kratko pre-
gleda, za kaj je doslej v tekstu šlo. To je nujno, da
bi lahko bralci sledili dogodkom, da zgostimo do-
ločene aktivnosti, in včasih zato, da bi pokazah,
da so se določene stvari zgodile, ne da bi jih po-
sebej dramatizirali. Povzetki lahko rabijo tudi za
to, da avtorji interpretirajo dogodke v tekstu za
bralca.
Največ karakterizacije se zgodi skoz opise in
dialoge, pa tudi skoz akcijo. Dva opornika karak-
terizacije sta avtorjeva opisa, (a) kako lik izgleda
in (b) kako se obnaša. Prek opisa delovanja nas-
topajočega lika bralci dobijo vtis, kakšen je ta lik.
Interpretacija tega delovanja je odvisna od bral-
čevega lastnega sistema vrednot in moralnih kod.
Karakterizacijo potrebujemo, da bi pojasnili moti-
vacijo, razumeh, zakaj osebe počnejo, kar počne-
jo. Bralce je treba prepričati v verjetnost tega,
kar osebe počnejo, kar pomeni, da morajo biti
njihove akcije povezane z njihovimi osebnostmi
126
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
in Željami. Vedenje likov mora biti kakor koli že
upravičeno, tako da lahko bralec sprejme doga-
janja kot razumljiva in logična.
Stereotipi so ideje, ki jih imajo ljudje o razhčnih
kategorijah ljudi. V stereotipih razmišljamo o
članicah in članih razhčnih etničnih in rasnih
skupin, profesij, družbenoekonomskih razredov,
narodnosti. Tako govorimo o Judih, Škotih, od-
vetnikih, gejih in podobno. Stereotipi so navadno
negativni, čeprav so teoretično lahko tudi pozitiv-
ni ah mešani. Semiotično rečeno so stereotipi me-
tonomije: na podlagi delca (nekaj ljudi, ki smo
jih srečah) sklepamo o celoti. Čeprav je stereotipi-
ziranje simplistično in nevarno, je del vsakdanjega
nelogičnega in nekritičega mišljenja. Navkljub ne-
logičnosti se stereotipiziranje pogosto uporablja
v narativnih tekstih, saj avtorjem omogoča hitro
in ekonomično karakterizacijo.
Pisma, telegrami, dnevniki in ostale oblike pis-
nih materialov, pa tudi telefonski razgovori ipd.
omogočajo avtorjem prikazati informacije o likih.
Če povzamemo, se velik kos literarnega pri-
povedovanja zgodb opira na avtorjev neposredni
prenos informacij (prek opisovanj, povzemanj,
stereotipov in drugih sredstev) ah posredni prenos
(prek likov, ki drug drugemu kaj sporočajo skoz
dialog, pisma, telefonske razgovore). O teh tehni-
kah razmišljamo kot o sredstvih, s katerimi avtorji
generirajo določene učinke pri bralcih. Teksti niso
enostavne, naravne zadeve, pač pa kompleksna
dela, ki dosegajo svoje učinke kot rezultat spret-
nosti avtorjev, da pomešajo akcije, dialoge in kara-
kterizacije in s tem prenesejo informacije razhč-
nim tipom bralcev. Manj ko se zavedamo uporabe
teh tehnik in sredstev, boljši je avtor, trdi Berger
(1997: 60).
Običajni ljudje brez posebnega institucional-
nega zaledja prav tako pripovedujemo zgodbe.
Berger (1997:161-200) potegne nekatere vzpored-
nice in razhke med vsakdanjim življenjem in na-
racijami. V vsakdanjem življenju lahko opazimo
sekvence in narativne elemente, vendar vsakdanje
življenje kljub temu ni naracija.
Tabela 2: Razhke med naracijo in vsakdanjim
življenjem
naracija
(posredovana)
izmišljena
osredotočena
intenzivni konflikt,
nenehen
vsaka zgodba različna
radovednost glede
razrešitve
polno dogajanje
posnema življenje?
(Vir: Berger 1997: 162)
vsakdanje življenje
resnično
difuzno
manj opazen kon-
fhkt, naključen
ponavljajoč se
performans
nejasni cilji
nedogodkovna
osnova
posnema umetnost?
Izmišljene naracije imajo začetek, sredino in
sklep, v katerem se razrešijo različni zapleti in
konflikti. Naša vsakdanja življenja nimajo zmeraj
ali zelo pogosto elementov konca — razen ko um-
remo. Naša vsakdanja življenja so večidel »sre-
dine«, v katerih hodimo v službe, imamo svoje
užitke in tako naprej. In tudi naša smrt ni nobena
razrešitev zapleta (razen v nekaterih primerih),
pač pa bolj ah manj nenaden konec naše »zgod-
be«. Naracije so tudi dosti bolj osredotočene kot
vsakdanje življenje; opraviti imajo s specifičnimi
posamezniki in posebnimi konflikti, problemi,
grožnjami ali s čim drugim, kar zapleta naša živ-
ljenja. Po drugi strani pa tečejo naša vsakdanja
življenja razmeroma rutinsko in naše izkušnje pra-
viloma niso tako intenzivne in vznemirljive, kot
jih doživljajo hki v narativnih delih. Zvečine nismo
vohuni, detektivi, pustolovci, in čeprav imamo
svoje probleme (v službi, družini itn.), vendarle
nismo pogosto v življenjski nevarnosti. V svojem
vsakdanjem življenju doživljamo nekaj, kar lahko
poimenujemo ponavljajoči performansi. Vsako
jutro zajtrkujemo, in celo to, kar bomo pojedh,
teži k neke vrste rutini. Rutino ah ponavljajoče
performanse potrebujemo, da ne zapravimo vsa-
kodnevno preveč energije za razmeroma trivialne
zadeve. Navade nam pomenijo tudi varnost. Vsak-
danje življenje ima zvečine malo dogodkov, med-
tem ko so življenja likov v literarnih delih in tele-
vizijskih nadaljevankah nabita z dogajanjem. V
resnih dramah so liki resno soočeni s smrtjo in
propadom. Ujeti morajo morilce, tvegati, se spu-
stiti v zapletene ljubezenske afere in tako naprej.
127
MOJCA UREK
V komedijah se morajo junaki in junakinje izvleči
iz komičnih situacij, ki so si jih priredih sami (ah
pa so jih vanje potisnih drugi). Liki v žanrskih
naracijah največkrat nimajo vsakdanjega življenja;
živijo vznemirljivo življenje, polno izzivov. Eno
od pomembnih vprašanj je, kakšne učinke ima
narativna fikcija na nas. Po Aristotelu umetnost
posnema življenje (v množičnih medijih umetnost
posnema življenje na zelo izkrivljen način). Še
pomembnejše vprašanje je, v kolikšni meri življe-
nje posnema umetnost, se sprašuje Berger {op.
cit.: 163). Berger opiše nekaj naracij, ki se pojav-
ljajo v vsakdanjem življenju: delovni zapiski in
dnevniki, konverzacije, psihoterapija, osmrtnice
itn. Delovni zapiski in dnevniki so teksti, ki jih
pišemo vsakodnevno in so na začetku datirani.
Čas je poglaviten pri organizaciji teh tekstov, saj
avtorji/avtorice pišejo o stvareh, ki so se jim doga-
jale, svoje opazke o ljudeh, ki so jih srečah, in
tako naprej. V teh tekstih ni zapleta, čeprav lahko
čez leta avtorji/avtorice prepoznajo nit, ki se vleče
skoz tekste in je niso opazili, ko so jih zapisovah.
Tisti, ki pišejo dnevnike ah delovne zapiske, so
osrednji liki, junaki in junakinje svojih tekstov.
Posamezniki in posameznice pišejo dnevnike, ker
jim proces pisanja pomaga doseči vpogled vase,
razjasni jim mish in spodbudi nove ideje; naprej,
dnevnik zagotavlja tudi zapise, v katere se lahko
avtorji/avtorice poglobijo kadar koh pozneje.
Mnogi vidijo v pisanju dnevnika tudi terapevtsko
vrednost (t. i. »zdravljenje s pisanjem«). Namesto
z drugimi ljudmi se pisci dnevnikov na ta način
pogovarjajo s seboj, peljejo notranje dialoge, ki
lahko razsvetlijo nekatere predzavestne in neza-
vedne elemente njihovih duševnosti. Pisanje dnev-
nika je literarno dejanje in kot drugi ustvarjalni
napori pogosto udari ob ideje in občutke, ki se
jih avtorji/avtorice prej niso zavedali. Ti teksti so
meta- avtobiografije, napisane v prehodnih trenut-
kih — v nasprotju z avtobiografijami, ki so napisa-
ne ob določenih trenutkih v času, ko so avtorji/
avtorice dosegli neko določeno starost in se želijo
na ta način ozreti nazaj v preteklost. Avtobiogra-
fije vpeljejo nit naracije, ki vse stvari poveže med
seboj. V dnevnikih ni nikakršne niti, ki bi se je
avtorji/avtorice zavedali, razen minljivost in pre-
hodnost časa {op. cit.: 167). Konverzacije so re-
snično popularna umetniška oblika in kot take
imajo svoja pravila in konvencije. Najosnovnejša
oblika konverzacije predpostavlja dve osebi, med
katerima mora obstajati določena stopnja sode-
lovanja; eden od njiju je pobudnik/ca konver-
zacije, druga oseba pa sodeluje pri prevzemanju
besede. Konverzacija je definirana z delovanjem
sodelujočih in z vlogami, ki jih prevzemajo v
konverzaciji. Vsak obrat pri govorjenju je del
konverzacije kot celote. Te dele je treba sestaviti
skupaj na določen način, da bi lahko bila konver-
zacija dosledna. Konverzacije morajo imeti vrsto
začetnih pogojev ter preidejo skoz razhčne etape,
vključno z začetkom, osrednjim delom in koncem.
Torej, da bi se konverzacija začela, stekla in kon-
čala, morajo biti izrečene določene besede, stavki.
Sodelujoči se izmenjujejo pri pogovoru v nekem
določenem linearnem zaporedju. Splošna omeji-
tev je ta, da se govorci izmenjujejo. Dovoljena so
določena prekrivanja in mogoči so tudi presledki,
ko eden od govorcev, ki je na vrsti, ne spregovori
in drugi nadaljuje govor. Če ne bi bilo tega pogoja
linearnega razvrščanja delov, bi govorili o mono-
logu ah o zmešnjavi besed, nikakor pa ne o kon-
verzaciji. Konverzacije imajo torej linearno nara-
vo in lahko funkcionirajo kot naracije. Konverza-
cije vključujejo ustvarjalne minljive naracije, ki
so omejene s pravih; da bi bila sposobna konver-
zacije, mora oseba poznati pravila in jim slediti.
Ljudje, ki ne sledijo pravilu izmenjevanja besede,
monopolizirajo pogovor. Terapevtska izkušnja je
s strukturnega stališča analogna leposlovnim na-
racijam; obe vrsti naracij imata nalogo, ki jo po-
skušata uresničiti, zaplet, prebhske iz preteklosti,
krize, vodilne protagoniste in antagoniste (junake
in junakinje, sovražne osebe, pomočnike itn.).
Konverzacije, s katerimi imamo opraviti v tera-
pevtskem kontekstu, so pogosto podobne detek-
tivskim zgodbam, poskušajo odkriti ali razkriti
neko »negativno osebo« in razumeti motivacijo
osebe, ki je vključena v psihoterapijo. Psihotera-
pija je podobna vohunski zgodbi, v kateri kdo
išče »znamenje«, člana organizacije, ki sabotira
stvari, daje informacije sovražniku in deluje kot
dvojni agent. Psihoterapijo lahko vidimo tudi kot
dramatični avtobiografski narativni tekst, v ka-
terem stranka igra osrednjo vlogo, ah kot igro za
dva igralca, v kateri stranka odgovarja na vpraša-
nja in komentarje drugega igralca/igralke (tera-
pevta/terapevtke) ter poskuša razrešiti probleme
ali konflikte, ki so lahko notranji, zunanji ali kom-
binacija obojih. Terapevt/terapevtka ima dvojno
vlogo, vlogo igralca in občinstva; kar sliši kot ob-
činstvo, vpliva na to, kar naredi kot igralec. Psiho-
terapijo pa lahko vidimo tudi kot neke vrste inter-
aktivno igro, ki jo stranke »pišejo« iz tedna v
teden. Od tega, kaj se bo zgodilo v enem tednu.
128
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
je odvisno dogajanje v naslednjem tednu. Tudi
terapevti in terapevtke pišejo neke vrste scenarij,
da bi zapisali, kako stvari potekajo in kaj je bilo
že narejenega. Osmrtnice so hiperredukcionistič-
ne mikrobiografije. Pokrivajo skrajne točke posa-
meznikovega življenja in so za večino ljudi edina
ali ena od redkih priložnosti, da je njihovo ime
natisnjeno v časopisu. Osmrtnica ima pogosto na-
petost drame, saj našteva le najpomembnejše toč-
ke v življenju posameznika. Življenje je reduci-
rano na paragraf aH dva: poklic, ki ga je oseba
opravljala, družino, ki jo zapušča, in podobno.
Pri osmrtnici gre za povzetek človekovega življe-
nja in ne za razrešitev zgodbe ali konfliktov.
Osmrtnice so mikrobiografije, močno zgoščeni
teksti. Obstaja še vehko področij vsakdanjega
življenja, v katerih lahko prepoznamo narativne
elemente. Na primer, bolezen lahko priznamo kot
naracijo in tudi dejansko prevzame obhko pisane
naracije v zapiskih, ki jih o razvoju bolezni nare-
dijo zdravniki. Naslednji zgled naracije je spoved.
Skratka, vehko aspektov vsakdanjega življenja
ima narativne razsežnosti. Naučiti se moramo -
tako Berger - »brati« naracije, jih analizirati,
videti analogije z določenimi drugimi aspekti v
našem življenju, videti, kaj junaki in junakinje
simbohzirajo, način, kako te podobe reflektirajo
in vplivajo na naše ideje o moči, seksualnosti, mo-
ralnosti, dobrem življenju, in tako naprej (Berger
1997: 174).
Tehnike pripovedovanja zgodb v vsakdanjem
življenju predstavljamo skoz eksperiment, ki ga
je naredil McCall (1989) med neprofesionalnimi
pripovedovalci in pripovedovalkami zgodb.
Poudarek McCallovega eksperimenta je na tem,
da ljudje kot pripovedovalke in pripovedovalci
zgodb prenašamo informacije in ustvarjamo
kulturo enako kot profesionalni pripovedovalci
zgodb, seveda z drugačnimi cilji in nameni. Z
raziskavo je potrdil hipotezo, da je pripovedo-
vanje zgodb najobsežnejši način, kako ljudje raz-
vijamo skupno razumevanje stvari. Po njegovem
se človeška družba sestoji iz delovanj (akcij) in
interpretacij. Da bi lahko delovali, moramo ljudje
najprej interpretirati situacije, v katerih delujemo,
pri čemer uporabljamo skupne definicije teh situ-
acij ali pa razvijamo nove v interakciji z drugimi
ljudmi..
McCall je skupini informantk in informantov
zastavljal vprašanja o njihovih življenjih, zanimale
so ga njihove življenjske zgodovine. Organiziral
jih je v pet skupin; vsaka skupina se je sestala na
šestih srečanjih. Za vsako srečanje je vsak moral
napisati kratko avtobiografsko zgodbo na neko
predpisano temo (npr. družina, v kateri sem odra-
sel, leto v zadnjih dvajsetih letih, ko se je zgodilo
največ sprememb, itn.). Na vsakem srečanju so
glasno brah svoje zgodbe. Večina sodelujočih je
bila rojena med drugo svetovno vojno ah takoj
po njej, zato je večina zgodb vsebovala tudi infor-
macije o socialnih spremembah po drugi svetovni
vojni. Besede, kot so »socialna sprememba« ah
»izobilje«, so seveda povzetki detajlnih sprememb
v posameznih življenjih. Ko ljudje opažajo spre-
membe v svojih življenjih, jih merijo v osebnih
merah, v skladu s svojim osebnim koledarjem.
Kot pravi Mills, ki ga povzame McCall {op. cit.:
39), »se redko zavedamo zapletenih povezav med
vzorci v svojih življenjih in potekom svetovne
zgodovine«.
Katere tehnike so uporabljaH ljudje, ki so bili
vključeni v raziskavo? Vsaka zgodba, piše McCall,
vsebuje zaplet, ki razvrsti dogodke v časovnem
zaporedju. Naracija pove, kaj se je zgodilo; temu,
kar se je zgodilo, da pomen, saj zaporedje vsebuje
vzročnost. Začetek zgodbe pomeni primarni
»vzrok«, konec pa izpade kot »učinek«. Naprej,
časovna zaporednost (»in potem...«) predpo-
stavlja vzročno pogojenost (»in zato...«, »in zaradi
tega...«). Ljudje, ki pripovedujejo zgodbe, od-
ločajo o tem, kje bodo začeh ah končali, v kakšen
vrstni red bodo razvrstih dogodke ter katere do-
godke bodo vključih in katere izključiH. Narativna
izbira je bila zelo pomembna tudi v McCallovi
raziskavi, še zlasti v začetnem delu, ko so ljudje
pripovedovaH na temo »zaporedje prelomnih
dogodkov in stalnic v njihovem življenju«. Prva
izbira, ki jo je vsak naredil, je bila, kje začeti. Tudi
druge pripovedne izbire so bile v pomoč pri
oblikovanju zgodbe, vendar je izbira o tem, kje
začeti, pokazatelj tehnik naracije in namiguje, na
kakšen način je izražen pomen v pripovedi. Le
polovica je začela s svojim rojstvom in dala nekak-
šen pomen frazi »ko sem se rodil/a« z opisom ah
karakterizacijo. Tisti, ki so začeh svojo pripoved
na ta način, so povedah več kot le to, kdaj so bili
rojeni; povedah so npr., kaj je pomenilo biti rojen
v Chicagu na koncu obdobja depresije aH v New
Jerseyu med II. svetovno vojno, v določeni družini
z njeno posebno konstelacijo zaposlitev, sorod-
stva in načrtov. Nekateri so naredili nekakšen za-
ključek o svojih življenjih že v prvem odstavku.
To je bila prva stvar, ki so jo povedah o sebi, in
pozneje so le še podprh ta zaključek z ostankom
129
MOJCA UREK
Zgodbe. Tovrstni pripovedovalci in pripovedoval-
ke zgodb so že osmislili prelomne dogodke in stal-
nice v svojem življenju in so svoji pripoved začeli
s povzetkom smisla, ki so ga našli. Drugi so eno-
stavno začeli s svojimi najzgodnejšimi spomini, v
katere so že vključili tudi interpretacije; pripove-
dujejo, kot da bi pojasnjevali pomen svojih spo-
minov, ali kot da bi pojasnjevah, zakaj so se spom-
nih ravno tega, česar so se, in ne česa drugega.
Ne morem se spomniti ničesar iz obdobja pred
vrtcem, pač pa se spominjam, kako sem vsak
poldan in večer srečala očeta na stranskih stop-
nicah, ko se je vračal z dela. Naša življenja so
se vrtela okoli očeta, okoh njegovih prihodov
in odhodov, okoh tega, kaj mu je všeč in kaj
ne. Nobena od nas — starejša sestra, mlajša
sestra, mama ah jaz - ni čutila posebne bUžine
do očeta, vendar pa smo zaradi te oddaljenosti
čutile ogromno strahospoštovanje do njega.
Naslednja tehnika pripovedovanja zgodb je
bila opisovanje ali umestitev. Opisovanje ustvarja
pomen z zagotavljanjem konteksta za akcijo/
delovanje, o kateri se pripoveduje. Opis fizičnega
in socialnega prostora pojasni, kje, kdaj in kako
se je kaj zgodilo.
Svoje informante je McCall spraševal po natan-
čnejših opisih; zanimale so ga okoliščine in situa-
cije, v katerih so delovah. Ti širši opisi so dodah
pomen dogodkom, o katerih so najprej pripove-
dovaH. »Moj oče je imel zadnjo besedo pri odlo-
čanju, vendar le pri denarju. Ni pa sodeloval pri
vzgoji otrok. Nismo si bili bhzu, vendar sem vse-
eno občudovala materino vsestranskost. Učila nas
je igrati klavir...« V drugi zgodbi o svoji družini
je Liz natančneje opisala svoje otroštvo in dala
dogodkom iz prve zgodbe dodaten pomen:
Moja mama je želela zame in za sestro, da bi
imeli ure glasbe, ampak zaradi nenehnih seli-
tev nisva imeli časa ostati pri enem učitelju ali
učiteljici. Tako naju je nazadnje začela pouče-
vati note sama na majhnem rdečem otroškem
klavirju, ki sem ga dobila nekega božiča. Oče
je kupil klavir, ko sem bila v kakšnem petem
razredu (»Da bi se pokazal,« je rekla mama).
Tretja tehnika pripovedovanja zgodb je kara-
kterizacija. V leposlovju in literarnih avtobio-
grafijah so Hki portretirani s šablonsko, ponavlja-
jočo se aktivnostjo in z dialogom.
McCaU piše, da so njegovi informanti okara-
kterizirali ljudi in odnose v svojem življenju z
dogodkom in situacijam, ki so jih opisovah, dodah
pomen. V zgodbi o starših je prejšnja informantka
dala še primer tega, kaj pomeni, da se je »njen
oče rad pokazal« in da se je »njena mama prito-
ževala zaradi tega«; ta dejanja je prikazala kot
njune karakteristike.
Mama se je nenhno pritoževala nad očetovim
ravnanjem. Ni hodil v cerkev, ni ji dajal dovolj
denarja, bahal se je pred svojim kolegi iz slu-
žbe, zanimal se je za avtomobile in tovornjake
— same napačne stvari po njeni oceni. Mama
je naredila uslugo očetu, da nas je poslala na
kolidž, da se je imel priložnost »pokazati«.
Četrta tehnika pripovedovanja zgodb, ki jo
opiše McCall, je zorni kot. Ko pripovedujemo
zgodbe, ne povemo le, kaj se je zgodilo in s kom,
pač pa tudi, kaj nam je to pomenilo. Kot meni
Rimmon-Kenan, je »norma teksta« sestavljena iz
»splošnega sistema konceptualnega videnja sve-
ta«, v skladu s katerim so ovrednoteni tudi dogod-
ki in Hki (po ibid.). Zgodbe, ki jih je zbral McCall,
so vsebovale sociološko stahšče, ki je postalo
normativno v skupinskih razpravah, ki jih je imel
z informantkami in informanti. Zaprosil jih je,
naj napišejo nekaj o institucionalnih praksah v
svojih neposrednih okoljih. Pisanje o institucional-
nih praksah je ljudem pomagalo na nov način
osmisliti njihove zgodbe. Ljudje, ki so odraščah v
istem času, v istih institucijah, imajo deloma skup-
no vednost. Ljudje, ki so odraščah v istem času,
se spominjajo podobnih etabliranih načinov, kako
kaj narediti, naučili so se istega slovarja motivov
in posebnih definicij želja in tega, kako jim streči.
Rezultat je, da so zgodbe, ki jih pripovedujejo,
smiselne tako zanje kot za poslušalce. Zdijo se
verjetne. McCaU da primere zgodb petih infor-
mantk in informantov o »večerji v njihovem go-
spodinjstvu na tipičen dan«. Opisi večerij v teh
petih zgodbah so bih zelo različni, kot je bilo tudi
pričakovati, glede na to, da sta se instituciji druži-
ne in gospodinjstva zelo spremenih. Stabilne insti-
tucije zagotavljajo stabilne situacije, ki jih lahko
ljudje brez težav interpretirajo in v njih delujejo,
saj se lahko oprejo na skupne definicije o priklad-
nem ravnanju in skupnem razumevanju, kaj je
najbolje za vse. Socialna sprememba pa na drugi
strani vznikne v obliki novih situacij, v katerih
morajo ljudje postaviti nove oblike delovanja. V
130
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
novih situacijah se delovanje skupin in posamez-
nikov razlikuje - ljudem je celo težko delovati
skupaj -, saj se njihove definicije situacij razhaja-
jo, ne delijo podobnega razumevanja, kaj je naj-
boljše in najučinkovitejše ravnanje. Ko so bili Mc-
Callovi informanti otroci, so vsi vedeli, kaj pomeni
primerna družina. Njihova preteklost ne vsebuje
vehko ločitev ali ponovnih porok ali »parov, ki
živijo skupaj«, ne zaposlenih mater ah dnevnega
varstva. Vsi so vedeli, kaj je primeren obed: »meso
in krompir«, ki ju je pripravila in vsem v družini
postregla Mati, ko se je Oče vrnil iz dela. Zdaj pa
je od petih informantov eden ločen, ena ločena
in samohranilka, eden živi s partnerko, dve sta
polno zaposleni. Oba informanta kuhata; dve
informantki se lahko pri kuhanju opreta na po-
moč partnerjev. Njihova življenja niso več po-
dobna življenjem njihovih staršev. Podobna pa si
niso niti med seboj. Kar jim je skupnega, so pro-
blemi pri konstruiranju akcije v novih situacijah
- bodisi da gre za napor, da »zmeraj poskrbijo
za nekoga, s katerim lahko skupaj jedo«, ah za
to, da poskrbijo, »da nihče ne streže nikogar«,
ne da bi se pri tem izgubila magična moč družin-
skih obrokov, ali pa se »učijo kuhati in večerjati
sami«. Ti problemi gotovo segajo prek mej gospo-
dinjstev teh petih ljudi. McCallovi informanti so
se lahko po njegovih besedah prav prek pripove-
dovanja zgodb poučih, da imajo drugi podobno
težavne situacije kot sami. Ta vednost jim je dala
nova merila, kako interpretirati svoje življenje.
Ko so primerjali svoje življenje z drugimi, ki so
odraščali v istem času, se jim njihovo lastno živ-
ljenje ni zdelo več tako čudno, deviantno, kot se
jim je zdelo prej, ko so ga primerjah z življenjem
vrstnikov iz preteklosti. Informantke in informanti
so pokazah, da se zavedajo kulturnih sprememb.
Neka informantka je pokazala, da ne opravlja vse-
ga gospodinjstva, kot ga je njena mama, in da se
oba z možem pogovarjata z otroki. Drug infor-
mant je opisal, kako se je osvobodil tradicional-
nega zakona in se z novo partnerko naučil, da je
lahko skupno kuhanje način, kako se drug dru-
gemu približati in nekaj podeliti med seboj. Pripo-
vedovanje zgodb je ena vrsta interakcij, s katerimi
ljudje razvijamo skupno razumevanje. Ko običajni
ljudje pripovedujejo zgodbe, torej ustvarjajo
kulturo. Ti majhni, dozdevno nepomembni
dogodki v dnevni konverzaciji lahko pomenijo
premik v razumevanju kulturnih sprememb.
Naracije najdemo tudi v t. i. študijah poklicnih
tekstov. To seveda ne pomeni, da je treba razumeti
socialnodelavska poročila kot ločen poklicni
diskurz, ki bi bil čisto nekaj drugega kot ostah.
Na ravni rabe tehnik in sredstev pripovedovanja
zgodb so se primerjave zgodb v socialnem delu z
hterarnimi zgodbami in zgodbami v socialnem
delu pokazale relevantne. Hali ( 1997) v svoji štu-
diji obravnava vrsto pisnih in ustnih tekstov,
pisanih in izgovorjenih dokumentov, ki so nastali
kot produkt vsakodnevnih dejavnosti socialnega
dela, ob priložnostih, ko socialne delavke in de-
lavci komunicirajo o svojem delu s pomembnimi
drugimi sogovorniki. Pri tem uporabi različne
koncepte pripovedovanja zgodb iz socioling-
vističnih in konverzacijskih analiz, s katerimi
pokaže, da si socialne delavke in delavci pri vsa-
kodnevnem poročanju o svojem delu pomagajo
tako z hterarnimi metodami kot tudi z metodami
iz vsakdanje konverzacije. Njegova osrednja teza
je, da »delati socialno delo« zahteva poročanje
in prepričevanje pomembnih poslušalcev v resnič-
nost likov, problemov in rešitev. Poročila pojasnju-
jejo in dokazujejo, zakaj je bilo neko delo v skladu
z upravičeno in ustrezno dejavnostjo.^ Zanima
ga torej, kako socialne delavke in delavci razlagajo
svoje delovanje v atmosferi kriticizma in proti-
slovij, ter katera anahtična in pojasnjevalna sredst-
va in tehnike uporabljajo, da bi podprh svoje odlo-
čitve. Bistveni izhodišči njegove študije naracij v
socialnem delu sta razumevanje naracije kot iz-
vedbe dejanja in interakcijski pristop. Ideja nara-
cije kot izvedbe pomeni bolj ali manj to, da nam
interpretacija in pomen poročila postaneta dos-
topna takoj, ko ga kdo prebere in se nanj odzove.
Izvedba naracije pomeni branje naracije z name-
nom in z določenega mesta. Čeprav morda res
obstaja določena struktura v socialnodelavskih
dokumentih v smislu institucionalnih konvencij
(npr. standardizirano sodno poročilo), pa avtor
meni, da je pomembnejše dejstvo, da sama zgod-
ba stopa na pot številnih branj, ki se dogajajo na
podlagi interakcijske produkcije in sprejemanja
socialnodelavskega poročila.
Hali ugotavlja, da lahko z metodami literarnih
analiz proučujemo značilnosti zapleta, zornega
kota in likov poročila v socialnem delu. Ratifici-
rani bralec se v poročanju vzpostavlja vsaj na tri
načine: z vrsto kategorij in konceptov, s katerimi
manipulirata govorec in poslušalec, z vzpostavit-
vijo kontrastov med zaželenimi in nezaželenimi
vedenji in stanjem stvari in z dajanjem specifičnih
navodil, ki povezujejo govorca in poslušalca v
interpretativno socialnodelavsko skupnost.
131
MOJCA UREK
Socialnodelavski govor uporablja širok rang
kategorij in fraz, npr. »skrb«, »kontrola«, »v otro-
kovem največjem interesu«, ki imajo specifično
rabo v socialnem delu in niso nikjer drugje rablje-
ne na tak način. Čeprav tak govor kaže poznava-
nje socialnodelavske terminologije, ne zadošča,
da bi konstruiral legitimnega socialnodelavskega
bralca. Priti mora do kompetentne manipulacije
takih kategorij in konceptov, ki pripeljejo do
uspešnega poročila in vpokličejo bralca. (Hali
omeni primer 15-letnega fanta, ki se je socialnim
delavkam pritoževal nad obravnavo z besedami:
»Niste delali dovolj za moje interese.«) Za poro-
čila v socialnem delu je značilna tudi pogosta upo-
raba pravne terminologije, ki intervencijam zago-
tavlja legitimiteto.
Z uvedbo pojma kontrastov HaU raziskuje,
kako lahko opis dveh nasprotujočih si stanj naredi
več, kot le poda kronološko strukturo zgodbe. V
»zgodbi o razbitem nosu«^ lahko sHšimo vsako
stahšče kot prispevek k vseobsegajočemu kontra-
stu med stanjem stvari pred incidentom in po
njem, zaradi katerega je prišlo do krepkejše inter-
vencije socialne službe. Socialni delavec problema
nestabilnosti v družini v poročilu sicer ne poudari
z eksplicitnim kontrastom, pač pa za predstavitev
družine izbere eno od značilnosti, ki ilustrira
njeno deviantnost. »[I]n npr. C, sedemletni fant,
ki se je selil v življenju že 30-krat - [...].« Deviant-
na značilnost družine je prej ilustrirana, kot pa
eksplicitno indicirana. Od poslušalke ali poslušal-
ca se pričakuje, da bosta predpostavljala, da se
sedemletnik ne bi smel seliti tako pogosto, in so
torej družinske okohščine deviantne. Stopnjeva-
nje narave opisa »se je selil v življenju okoh 30-
krat«, ki mu sledi pavza, se lahko sliši kot prilož-
nost za bralko ali bralca, da si potrdita deviantnost
okoliščin. Prvo stanje stvari se torej začne s se-
litvami sedemletnega dečka, z opisom očetovega
nasilja, intervencijo socialnega delavca, pravnih
okvirov in motenega vedenja ostalih otrok v dru-
žini. Orisan je tudi ustrezen odgovor socialne
službe. Drugo in kontrastno stanje stvari ne kaže,
da bi bile spremembe v materinem vedenju ah v
vedenju njenih otrok še bolj deviantne. Prav ma-
terina nekooperativnost s socialnimi službami sig-
nalizira zlom predhodnega stanja stvari. Posluša-
lec je ponovno vpokhcan kot ratificiran socialno-
delavski poslušalec, saj se zagovor močnejši so-
cialnodelavski intervenciji gradi prej na nekoope-
rativnosti kot na deviantnosti. Kompetentnemu
poslušalcu bodo jasne očitne posledice nekoope-
rativnosti: »To je pomenil alarm, saj veste, oče na
sceni, da da da da da da...« S »saj veste« in »da
da da« pripovedovalec da navodila slušatelju,
katere očitne sklepe naj naredi. Tako »alarm« kot
»da da da« sta pomembni navodih za slušatelja.
Zvok »alarma« je kot metafora za poziv gasilske
brigade k akciji, s polnim zavedanjem, da gre za
krizo. »Da da da« pa lahko slišimo kot »efekt do-
min«: pojavitev očeta je zadostna informacija, ki
kaže, da so se zruših vsi elementi iz prvega stanja
stvari. S kontrastiranjem stanj se konstruira komp-
etenten poslušalec/bralec, od katerega se pričaku-
je, da bo sledil zgodbi, ne da bi potreboval speci-
fična navodila o deviantnem in normalnem vede-
nju. V sodniškem poročilu o isti zgodbi ni bilo
mogoče, da bi pripovedovalka izzvala deljena sta-
hšča skoz povezana navodila, kot so uporaba »saj
veste«, pa tudi performans skupnosti se ne opira
le na socialnodelavske konvencije. Kako lahko po-
temtakem poročilo za sodišče pouči in konstruira
ratificiranega bralca? Uvod in sklep poročila se
shšita kot standardni protokol in priprava doku-
menta za specifičnega bralca in bralne okohščine.
Bralec je prestavljen v dve ključni srečanji, ki sta
pazljivo postavljeni in grafično ilustrirani z odvis-
nim govorom. Srečanje med socialno delavko in
materjo, preden je prišla informacija iz bolnice,
zveni prijateljsko. Mati je zvedela, kaj skrbi social-
no službo, in je zanikala stike z očetom. Pri opisu
tega srečanja sta bih uporabljeni vsaj dve metodi.
Prvič, posredna: imela je priložnost povedati svo-
jo verzijo incidenta, ki pa je bila soočena z verzijo
dogodka iz bolnišnice. (»Povedala mi je, da sta
se D in njegov brat prepirala na stopnicah in da
je D padel in si poškodoval nos. Pojasnila sem ji,
da smo iz bolnišnice prejeli informacijo, ki kaže,
da se je incident zgodil drugače, kot je bil zgoraj
opisan«). Drugič je šlo za metodo neposrednega
vprašanja (»[Vjprašala sem jo, ah je v zadnjem
času videla očeta otrok, in mi je zagotovila, da ga
ni«), ki ji je sledil neposredni govor (»Očitno gre
za napako. D-ja so zamešah s kakšnim drugim
otrokom«). Ta izsek funkcionira kot dialog. Social-
ni delavec opiše svoj govor in poroča o materi-
nem. Za ratificiranega bralca, sodnika, poroto
lahko to poročilo deluje kot navzkrižno zashševa-
nje. Socialna delavka, precej tako kot odvetnik,
postavlja posredna vprašanja in daje materi pri-
ložnost, da pove resnično/zaželeno verzijo. Ta je
nato konfrontirana z nasprotujočo, objektivno
preverljivo informacijo iz bolnišnice. Neposredno
vprašanje pa je zastavljeno, da bi dočakalo
132
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
poznejšo obsodbo na podlagi objektivno prever-
ljivih policijskih dejstev. Razlika med tem in pra-
vim navzkrižnim zasHševanjem je, da navzkrižni
zasliševalec na svoja vprašanja tudi odgovarja.
Drugo srečanje, preselitev otrok s pomočjo polici-
je, govori o materinih besedah in vedenju v pre-
cejšnjih podrobnostih. Odvisni govor prikazuje
njeno histerično vedenje: »Ko me je zagledala, je
postala izjemno razburjena in je začela kričati:
'Spravite jo ven iz hiše!' Medtem je stekla v dnev-
no sobo in se oprijela gugalnika, na katerem je
sedel otrok. Kričala je: ne, ne, ne, povejte mi, kaj
sem naredila.« To lahko ponovno beremo kot
navzkrižno zashševanje, le da je socialna delavka
v poziciji opazovalke iz prve roke. Odločitev za
premestitev otrok ni pojasnjena. Pravzaprav sploh
ni bilo nobene druge ahernative, saj je bil dialog
z materjo nemogoč. Socialne službe so videti
racionalne, v nasprotju s »histerično« materjo.
Socialnodelavski bralec in bralka lahko bereta
zaplet v smislu občutka za smer akcije. V vseh
stadijih zapiskov, ki jih obdeluje Hali, je videti,
da socialne delavke in delavci zbirajo in inter-
pretirajo dogodke in like. Dejstva se obračajo v
interpretacije in akcijo. Različna branja zapiskov
o primeru lahko umeščajo v tekst druge zaplete.^
V tem primeru je sodišče odločilo, naj se otroci
vrnejo domov. Ah lahko po tem neuspehu na so-
dišču bralec socialnih služb prepozna, kaj je šlo
narobe? Je bila informacija neustrezna in ni bilo
podlage za akcijo? So bili postopki izpeljani ko-
rektno? Pazljiva navodila dejstev, zornih kotov,
racionalnih odločitev so lahko prispevek k takim
potencialnim opravičilom, npr. eksphcitne zveze
med informacijami in odločitvami v nekaterih
zapiskih. Drugi bralci lahko berejo kakšen drug
zaplet. Ah so socialne službe reagirale prehitro
in preveč nepremišljeno? Iz nekaterih zapiskov
je brati, da je bila premestitev otrok nujna in ne-
vprašljiva. Ah je bilo delovanje na podlagi zdrav-
nikovega zornega kota napačno glede na poznejše
mnenje poHcijskega zdravnika, ki ni podprl pr-
vega mnenja? Ali bi bilo treba informacije predati
na sodišče, preden so otroke premestili iz družine,
ali so bili res v tako veliki nevarnosti? Po drugi
strani, kaj če sta se policija in sodišče zmotila?
Kritični bralci lahko pri tem primeru postavijo
pod vprašaj celotno strategijo socialnega dela in
socialnodelavsko formulacijo problema. Socialna
služba je bila v profesionalnem prepričevanju
neuspešna in jo lahko kritizira poljubno število
poznejših bralcev.
Hali omenja še dve specifični potezi, ki pove-
zujeta poslušalce s skupnostjo ratificiranih poslu-
šalcev, in sicer z rabo »saj veste« in »mi«. Schiffrin
(po Hali 1997: 63) ugotavlja, da se lahko »saj ve-
ste« v naracijah sliši kot evalvacija zgodbe. »Saj
veste« pritegne udeležbo pubhke s tem, ko us-
merja poslušalčevo pozornost na gradivo, ki je
pomembno za njegovo razumevanje, zakaj se
zgodba pripoveduje. Označuje meta-vednost o
skupni (bodisi pripovedovalčevi/poslušalčevi
bodisi splošni) vednosti. Kontinuirano rabo »mi«,
ko opisujemo akcijo in evalvacijo, lahko shšimo
kot poziv skupnosti socialnega dela. Govoriti v
imenu take skupnosti pomeni dvoje - tako vpeljati
skupnost kot tudi poskušati doseči legitimizacijo
od nje. Na začetku socialna delavka govori iz svo-
jega zornega kota. Pozneje lahko opazimo izmen-
jujoče prehajanje z »jaz« na »mi«. »Mi« se ne
nanaša toliko na socialnodelavske kolege in
kolegice kot na razhčne profesionalce, vključno
z zdravniki, patronažo in medicinskimi sestrami.
»Jaz« je shšati bolj aktiven, s podporno vlogo »mi«
v ozadju. Bralec in bralka lahko slišita združeno
fronto profesionalcev, ki delijo skrb socialne de-
lavke in ji dodeljujejo mandat. Socialnodelavski
zapiski pogosto prevzemajo ah vključujejo zorne
kote drugih profesij. Zorne kote, ki so v rabi, da
bi bralca prepričah o pomembnosti poročila s
vključitvijo mreže profesionalcev, lahko uporabi-
mo tudi kot opravičilo, ko gredo stvari narobe.
Moralna karakterizacija akterjev je odvisna od
dostopnih moralnih formulacij. Zaslužna stranka,
neustrezni starši, storilec spolne zlorabe, promi-
skuitetna najstnica - to so vse moralne kategorije,
na katere se opira opisovanje in kategoriziranje
likov v socialnodelavskih poročilih. Socialne de-
lavke in delavci uporabljajo moralne formulacije,
da bi postavili like in orisali akcijo kot sankcionir-
ajočo, obenem pa dajejo navodila poslušalcem
in bralcem glede skupnih moralnih konvencij. Od-
ločitve o potrebni pomoči aH sankcijah niso pod-
krepljene le z dejstvi o primeru, pač pa tudi s
pričakovanji o tipičnih hkih (pokvarjen mladost-
nik, zaslužni prosilec denarne pomoči). Se ena
od tehnik, ki dosega učinek pri bralcih, je moralno
Icontrastiranje likov. V omenjenem poročilu se
materin lik riše v nasprotju z mnogimi razumnimi
ljudmi. Matije glede na druge akterje, ki so očitno
razumne osebe, »zelo težka, sovražna, nekoope-
rativna«, je izrazito negativen lik v nasprotju s
številnimi pozitivci. Čeprav ni nobenega nepo-
srednega navodila bralcu, da gre za nerazumno
133
MOICA UREK
vedenje, je kontrast dosežen z opisom nežne in
nedolžne narave akterjev, ki jih mati zlorablja -
medicinske sestre, otroški dom, socialne delavke.
Ta narava je neprimerljiva z njenim nasilnim vede-
njem. Vsaka pripoved o incidentu pokaže vzorec,
vrh tega pa potrjuje očitnost in neizbežnost kate-
gorizacije negativnega lika. Mati kontinuirano ne
izpolnjuje pričakovanj normalnega vedenja khen-
tov, saj »se ne drži dogovorov«, »ne sodeluje«,
»ni prišla na timsko konferenco«, »ne prihaja v
bolnico«, »ne pristaja na stik z otrokom pod nad-
zorom«. Socialna delavka pa se v nasprotju s tem
skoz intervju kaže kot razumna oseba. Je razum-
na v pogovorih z materjo, podirajo jo drugi profe-
sionalci, se zaveda dobrobiti otroka in deluje pro-
fesionalno. Drugi profesionalci in stari starši se v
poročilu pojavljajo skupaj na več mestih, medtem
ko ima mati na svoji strani samo delikventnega
očeta svojih otrok. Otrokovo zdravje in dobrobit
se pojavlja na več mestih kot nespremenljiva refe-
renca. »Javni nadzor« je pomembna kategorija
in kompetentni bralci in bralke v intervjuju shšijo
cel rang možnih intervencij in profesionalne
retorike - »ocena«, »povezanost med javnimi služ-
bami in nevladnimi organizacijami«, »timske kon-
ference«. Na nobeni točki ne moremo reči, da
intervencija ni bila ustrezna in na mestu. Ah lahko
kateri koh poslušalec ah poslušalka obtoži social-
no delavko, da ni bila razumna ah kompetentna,
ali trdi, da mati ni kriva? Toda ah je to res? Kako
se lahko otrok »sprejemljivo razvija«, če ga je poli-
cija prisilno premestila iz družine? Neustrezna
ocena? Nepotrebna uporaba prisilnih metod?
Pozneje v intervjuju socialna delavka poroča,
kako je sodnik ugotovil, da je socialna služba »za-
sula družino s svojo podporo« in da bi se kazalo
»nekoliko potegniti nazaj«. V zapiskih se pojavlja
tudi zapis telefonskega klica, ki ne kaže na ravno
najboljše medprofesionalno sodelovanje. In goto-
vo je tudi mati v tem času storila kaj razumnega.
Tako »neslišana zgodba« matere krha moč social-
nodelavske zgodbe.
Hali omeni še nekatera sredstva in tehnike pri-
povedovanja zgodb, ki rabijo prepričevanju občin-
stva: opisovanje strank, pri čemer se opisi razhku-
jejo glede na to, ah gre za resne ah manj tvegane
situacije; raba odvisnega (neposrednega) govora-,
upodabljanje kompleksnih ali poenostavljenih li-
kov itn. ® Poudarja, da njegov namen ni ocenjevati
pravilnost odločitev socialnih delavk in delavcev,
pač pa proučiti, katere pripovedne tehnike in
sredstva uporabljajo, ko morajo zagovarjati svoje
odločitve pred ratificiranim in kritičnim občinst-
vom, in kako se zgodbe strank in situacij spremi-
njajo glede na priložnost branja. To ne pomeni,
da so zgodbe lažnive, pač pa njegova študija
dokazuje, da so družbeno konstruirane in da
kratko malo ni mogoče, da bi bile objektivne.
Na ravni rabe tehnik pripovedovanja zgodb
lahko ugotovimo podobnosti med zgodbami v
literarnih dehh, vsakdanjem življenju in socialnem
delu. Literarna teorija in sociologija vsakdanjega
življenja odpirata za socialno delo zanimiva vpra-
šanja o naracijah, bralnih situacijah, ustvarjanju
skupne kulture, pa vendar je med njimi tudi dosti
razhk, še zlasti na ravni učinkov izvedbe pripove-
dovanja zgodb. Kot pravi Hali, nosijo vloga, pri-
ložnosti in moč socialnodelavskih branj potencial
za takojšen in neposreden odziv in subverzijo.
Socialnodelavska poročila so pisana in brana skoz
legalne in administrativne priložnosti, medtem ko
branje literarnih tekstov bolj povezujemo z zaba-
vo, željo in užitkom.
Pristope, ki so bih predstavljeni do zdaj, lahko
uvrstimo med skupino tistih, ki poskušajo dokazo-
vati idejo, da se narativnost pojavlja povsod, v
vseh diskurzivnih izvedbah - konverzacijski,
dokumentarni, znanstveni in hterarni -, in da
pravzaprav ni človeške dejavnosti, v kateri ne bi
osmišljanje dogodkov, dejanj in izkušenj potekalo
skoz narativno organiziranje izkustvenega mate-
riala.
NARATIVNA KONSTRUKCIJA
REALNOSTI IN NARATIVNI PRIJEMI
V SOCIALNODELAVSKI PRAKSI
Z obravnavanega stahšča so naracije obravnavah
kot literarne ah sociološke fenomene, za socialno
delo pa so pomembni tudi prijemi, ki raziskujejo
naracije v njihovi socialnopsihološki dimenziji,
kot način organizacije spomina in miselnih pro-
cesov (J. Bruner, K. J. Gergen, D. Epston, M.
White, K. Murray in drugi). Na te ideje se opirajo
tudi praktični prijemi, ki uporabljajo izsledke teh
raziskav za razvijanje t. i. narativnih tehnik na
področju psihosocialne pomoči (Borden 1992).
Metode, ki so bile predstavljene do zdaj, lahko
uvrstimo tudi med skupino tistih, ki sledijo ideji,
da se narativnost pojavlja povsod, v vseh diskur-
zivnih izvedbah - konverzacijski, dokumentarni,
znanstveni in hterarni -, in da pravzaprav ni
človeške dejavnosti, v kateri ne bi osmišljanje
134
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
dogodkov, dejanj in izkušenj potekalo skoz nara-
tivno organiziranje izkustvenega gradiva. »Po-
temtakem je vse naracija, tako literarna kot ne-
literarna. Celo tiste reprezentacije, ki naj bi bile
natančne reprezentacije česa, kar se je ravnokar
zgodilo, padejo v narativne vzorce, ki jih ustvarja
neelektabilen semantični potencial besed in stav-
kov«, piše Butler (po Hali 1997: 41). Nasproti tem
metodam se postavljajo tiste, ki zagovarjajo raz-
liko med narativnim in nenarativnim načinom.
Murray (1995) meni, da naracije izgubijo mesto
posebne domene za ustvarjanje pomena, ko en-
krat prepoznamo, da konstituirajo socialno real-
nost. Da bi lahko razumeli, kako se naracije vpisu-
jejo v socialno konstrukcijo, je treba prepoznati
njihov odnos do tega, kar ni narativno. Brez te
antiteze smo po njegovem mnenju soočeni z grož-
njo sic nulla omnia: če je naracija vse, potem ni
nič.
Jerome Bruner (1987; 1988; 1991) je razvil
psihološko teorijo o ustvarjanju pomena, v kateri
je postavil nasprotje med narativnimi in racional-
nejšimi obhkami razumevanja, narativno mišlje-
nje nasproti paradigmatskemu dokazovanju (tudi
logično-znanstvenimi oblikami kognitivnega fun-
kcioniranja). Razlike med njima prouči glede na
različne dimenzije (izkušnje, čas, jezik, osebni an-
gažma). Obe obliki razvrščata in urejata izkušnje
in konstruirata neko določeno realnost, vendar,
kot pravi, dobra zgodba aH dobro postavljen logi-
čni argument zahtevata različen angažma. Mnoga
področja niso organizirana po logičnih principih
in asociativnih zvezah, še zlasti tista, ki imajo
opraviti s človekovo vednostjo o sebi, njegovem/
njenem socialnem svetu in kulturi. Večina našega
znanja o človeškem pridobivanju vednosti in
konstrukciji realnosti izhaja iz študij o tem, kako
ljudje spoznavajo naravni ah fizični svet in manj
iz študij o spoznavanju simboHčnega sveta. Zaradi
dolgotrajne prevlade empiricistične in logične
znanosti smo se doslej bolj ukvarjah z odrašča-
njem otroka v »majhnega znanstvenika«. Gre za
tipične, z razsvetljenstvom inspirirane študije. In
medtem ko raziskujemo, kako kot ljudje pridemo
do konstrukcij in pojasnitev sveta narave v smislu
vzrokov, verjetnosti in časovno-prostorske mno-
goterosti, pravzaprav zelo malo vemo, kako kon-
struiramo in reprezentiramo bogato in zmedeno
področje človeških interakcij. Tako kot področja
logično-znanstvene konstrukcije realnosti je tudi
področje človeške interakcije dobro oprto na prin-
cipe in ravnanja. Področje ima na voljo kulturno
opremo ali tradicijo, na kateri so modelirana
ravnanja. Svoje izkušnje in spomin na človeška
dogajanja organiziramo večinoma v narativni
obliki — v obliki zgodb, opravičil, mitov, razlogov,
da kaj počnemo ali ne počnemo. Naracija je kon-
vencionalna oblika, ki se kulturno prenaša in je
omejena s posameznikovo ravnjo obvladovanja.
V nasprotju s konstrukcijami, ki jih generirajo
znanstveni in logični postopki in iz katerih lahko
odstranimo potvarjanje, lahko z narativnimi kon-
strukcijami dosežemo le »verjetnost«. Naracije so
torej verzije resničnosti, ki jih narekuje določen
dogovor in »narativna nujnost«, ne pa empirična
verifikacija ah logične zahteve.
Bruner obdeluje te značilnosti iz drugega zor-
nega kota kot literarni teoretiki. Če slednje zanima
naracija kot konstrukcija teksta, pa Brunerja kot
socialnega psihologa zanima, kako naracija fun-
kcionira kot instrument psihe pri konstrukciji
realnosti. Opiše deset značilnosti narativnosti: na-
rativna diahronost, partikularnost, posledičnost
intencionalnih stanj, hermanevtična sestava, zako-
nitost in kršitev, referenčnost, žanrskost, norma-
tivnost, kontekst občutljivosti in pogodbenosti in
narativni presežek.
Narativna diahironost. Naracija je poročilo o
dogodkih, ki se pojavljajo v času. Lahko jo oz-
načimo v nečasovnih terminih (kot npr. tragedijo
ah farso), vendar so take označbe le povzetki, le
izvlečki vzorcev dogodkov, ki se pojavljajo v času.
Čas vključuje, kot se je izrazil Paul Ricoeur, prej
»človeški« kot abstraktni ah »urni« čas. Pomem-
bnost časa narekuje pomen, ki ga pripisujemo
dogodkom. Za Wilhama Labova, enega pomemb-
nih raziskovalcev narativnosti, je časovno zapo-
redje bistvenega pomena za naracije, vendar je
to časovnost umestil v pomen-ohranjujoče zapo-
redje delov govora v narativnem diskurzu. Kot
meni Nelson Goodman, naracije vsebujejo in
združujejo načine konstrukcije in reprezentacije
zaporednega, diahronega reda človeških dogod-
kov, med katerimi je sekvenčnost delov govora v
povedanih ali napisanih zgodbah le ena od tehnik.
Celo neverbalni mediji sledijo pravilu narativne
diahronosti, kot npr. pravih »od leve proti desni«
in »od zgoraj navzdol« v stripih.
Partikularnost. Naracije se domnevno opirajo
na posamezna dogajanja. Vendar je to bolj njihovo
sredstvo kot cilj. To velja vsaj za zgodbe, ki gladko
padejo v splošnejše tipe. V zgodbi o ljubezenskem
približevanju je lahko del scenarija obdarovanje;
darilo pa je lahko roža ah zlata verižica. Oboje
135
MOJCA UREK
lahko rabi kot ustrezen emblem ah simbol darila.
Posameznosti dosežejo emblematični status s pri-
leganjem k zgodbi, ki je zanje generična. Prav
zaradi njihovega prileganja žanru lahko narativne
posameznosti »umestimo«, kadar manjka poja-
snilo. »Sugestivnost« zgodbe je v emblematični
naravi njenih posameznosti.
Posledičnost intencionalnih stanj. Pri naracijah
gre za ljudi v nekih umeščenih akcijah; dogajanja,
ki so se jim pripetila, morajo ustrezati njihovim
»intencionalnim stanjem« med akcijo — njihovim
željam, veri, teorijam, vrednotam itn. Fizični do-
godki so pomembni za zgodbe s tem, da vplivajo
na intencionalna stanja glavnih likov. Vendar
lahko iz intencionalnih stanj lika zares predvidimo
le to, kako bo čutil ah kako bo sprejel določeno
situacijo. Kadar manjka zveza med intencional-
nimi stanji in akcijo, ki sledi, narativna poročila
ne morejo zares zagotoviti vzročnih pojasnil. Kar
v resnici preskrbijo, je osnova za interpretacijo:
zakaj je lik deloval tako, kot je. Interpretacija je
bolj stvar »razlogov«, da so se neke stvari zgodile,
kot pa stvar »vzrokov«.
Hermenevtičnost. Beseda hermenevtično nami-
guje, da imamo opraviti s tekstom, v katerem je
kdo poskušal izraziti pomen ah iz katerega kdo
žeh izvleči pomen. Iz tega izhaja, da obstaja razli-
ka med tem, kar je izraženo v tekstu, in tem, kar
bi tekst eventualno lahko pomenil, in naprej, da
ni enega samega odgovora, s katerim bi lahko do-
ločili pomen tega izraza. Taka hermenevtična in-
terpretacija je nujna, če ne moremo uporabiti ne
racionalne metode, da bi preverih »resnico« po-
mena, ki se naslavlja na tekst kot celoto, ne empi-
rične metode, da bi določih preverljivost kon-
stitutivnih elementov, ki sestavljajo tekst. Največ,
česar se lahko nadejamo od hermenevtičnih ana-
hz, je torej intuitivno pojasnilo pomena teksta kot
celote v luči konstitutivnih elementov, ki ga ses-
tavljajo. To nas pripelje do dileme t. i. hermenev-
tičnega kroga, v katerem poskušamo opravičiti
»pravilnost« nekega branja teksta v terminih dru-
gega branja, namesto s postopki racionalne de-
dukcije ah empiričnega dokazovanja. Povedati
zgodbo ah jo razumeti kot zgodbo je odvisno od
človeške zmožnosti procesirati znanje na inter-
pretativen način. Mnogi hterarni teoretiki in filo-
zofi trdijo, da smo v dejanja interpretacije prisil-
jeni, če je tekst o svetu, h kateremu se domnevno
obrača, »zmeden, nepopoln, meglen«. Svojih in-
terpretativnih naporov se dejansko bolj zaveda-
mo, ko imamo opraviti s tekstovnimi in referenč-
nimi nejasnostmi. Bruner ( 1991: 10) se ne strinja:
»Ne morem se strinjati s tako posplošeno trditvijo,
da smo v interpretacijo prisiljeni le zaradi prena-
sičenosti ali nejasnosti.« Iluzija, da obstajajo tudi
naracije, ki ne potrebujejo interpretacije, je rezul-
tat dveh procesov. Prvega Bruner imenuje »nara-
tivno zapeljevanje«: nekateri veliki pripovedovalci
zgodb tako dobro obvladajo spretnost narativne
konstrukcije realnosti, da njihova pripoved daje
močan vtis, da je edina mogoča interpretacija do-
godkov ta, ki nam jo ponujajo, pa če je še tako
bizarna. Drugi proces pa poimenuje »narativna
banalizacija«: naracijo lahko jemljemo kot tako
zelo konvencionalno, tako dobro znano ali v skla-
du s predpisi, da jo lahko podvržemo ponavljajoči
se in avtomatični interpretativni rutini. Torej k
interpretativnim dejavnostim v narativnem razu-
mevanju khče sama naracija, ne tekstovna ali
referenčna nejasnost. Narativno zapeljevanje ah
narativna banalizacija lahko sicer povzročita skr-
čitev interpretativne dejavnosti, vendar to ne spre-
meni bistva. Interpretacija ima bolj opraviti s kon-
tekstom kot tekstom, bolj s pogoji pripovedovanja
kot z vsebino povedanega. Bruner identificira dva
problema, povezana z interpretacijo naracij. Pri
prvem gre za vprašanje namena: »zakaj« je bila
zgodba povedana in interpretirana tako, kot je
bila, glede na to, da so udeleženi v pogovoru ujeti
v razhčna »intencionalna stanja«. Naracije niso,
kot se izrazi Roy Harris, »nesponzorirani teksti«,
da bi jih lahko jemah, kot da obstajajo povsem
brez namena. Drugo kontekstualno vprašanje je
vprašanje »podlage vednosti« - vednosti pripove-
dovalca/pripovedovalke in poslušalca/poslušalke
in kako vsak od njiju interpretira »podlago zna-
nja« drugega. Nekatere situacije, v katerih samo-
umevno jemljemo, da je »register vednosti«, v ka-
terem je bila povedana zgodba, različen od tiste-
ga, v katerem je obravnavana, smo institucionali-
zirali; ko stranka pove odvetniku svojo zgodbo v
»življenjski govorici« in jo pozneje shši v »pravni
govorici«, v katero jo je prevedel odvetnik, da bi
lažje svetoval v pravdi (in ne v življenju). Nekaj
podobnega se dogaja tudi v psihoanalitični situa-
ciji, z nekaterimi pomembnimi razlikami. Bruner
povzema D. P. Spencea (Narrative Truth and His-
torical Truth: Meaning and interpretation in psy-
choanalysis), ki ugotavlja, da bo analitik nepri-
pravljenost pacienta, da bi sprejel psihoanaliti-
kovo verzijo ah interpretacijo naracije, zelo ver-
jetno interpretiral, kot da gre za pacientov »od-
por«. Pacientova verzija se mora prilagoditi
136
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
analitikovi, če naj se terapija nadaljuje. Pravniki,
po drugi strani, prevajajo strankino osebno zgod-
bo v pravno naracijo, ponujajo stranki opcijo,
kako bi lahko bila »dejstva primera« zakonsko
uokvirjena; in čeprav zaradi procesa naraciji do-
daja podrobnosti glede pravic, pogodb itn., je kon-
čna pravna zgodba kljub temu prisiljena k »pred-
pisani« naraciji, ki bo podprla prevladujoče druž-
bene predsodke, lahko pa bo pripeljala tudi do
precedensa.^ Obe kontekstualni področji, namen
in podlaga znanja, sta osnovi za interpretacijo,
pa tudi pomemben temelj za pogajanje, kako naj
zgodbo razumemo ah kako naj bo povedana.
Žanrskost. Vemo, da obstajajo prepoznavne
zvrsti naracij: farsa, črna komedija, tragedija, bil-
dungsroman, ljubezenska zgodba, satira, popot-
niška saga itn. Žanri očitno preskrbijo piscem in
bralcem udobne konvencionalne modele, ki olaj-
šajo hermenevtično nalogo ustvarjanja pomena
človeškim dogajanjem — tako tistim, ki jih pripo-
vedujemo sebi kot tistih, ki jih shšimo od drugih.
Kaj psihološko pomenijo žanri? Samo konven-
cionalne reprezentacije človekovih obveznosti?
Gotovo obstaja v vsaki kulturi tole: konflikti zara-
di družinske lojalnosti, muhe človeškega zaupa-
nja, spremenljivost ljubezenskih zvez itn. Lahko
se celo zdi, da so univerzalne in da le odevamo
klasične stvari v modernejše obleke ter da lahko
pripovedke o eksotičnih ljudeh lokalno priredi-
mo. Vendar so žanri obenem tudi načini pripove-
dovanja, ki nas predisponirajo, da uporabimo svoj
razum in čute na določene načine. Žanri niso torej
le reprezentacije socialne ontologije, pač pa so
prav tako povabilo k določenemu načinu episte-
mologije. Kot taki morajo imeti vsaj tako močan
vpliv na oblikovanje naših načinov mišljenja, kot
ga imajo pri ustvarjanju realnosti, ki jo opisujejo
njihovi zapleti. Tako pri novostih v žanrih ne
slavimo le spremembe vsebine imaginacije, pač
pa tudi modus operandi.
Občutljivost za Jcontekst in sposobnost pogaja-
nja. Wolfgang Iser govori o teoriji »odgovora bral-
ca«. Po tej teoriji ljudje sicer asimihramo naracijo
pod svojimi pogoji, vendar jo obravnavamo tudi
kot posebno govorno dejanje. Upoštevamo tako
pripovedovalčeva hotenja/namere kot tudi svojo
podlago znanja (in skoz optiko svojih predpostavk
tudi podlago znanja pripovedovalca/pripovedo-
valke). Bruner domneva, da narativni diskurz
naredi senzibilnost za kontekst za živ instrument
kulturnega pogajanja v vsakdanjem življenju. Ti
poveš svojo verzijo, jaz svojo; le redko se zgodi.
da potrebujeva pravno konfrontacijo, da bi us-
kladila razlike. Zdi se, da vehko bolj z zadržkom
sprejemamo kompetitivne verzije zgodbe, kot v
primeru argumentov in dokazov. Judy Dunn, ki
jo navaja Bruner (1991: 17), je napisala knjigo o
začetkih socialnega razumevanja pri otrocih, kjer
odkriva, da se ta tip pogajanja o razhčnih na-
rativnih verzijah začne že zgodaj in je globoko
vtisnjen v takih praktičnih socialnih akcijah, kot
je npr. opravičevanje, in ne le v pripovedovanje
zgodb kot takih. Ni presenetljivo, da so se antro-
pologinje in antropologi odvrnih od pozitivis-
tičnih opisov kultur k interpretativnim, v katerih
glavne vloge ne igrajo več objektivne kategorije,
pač pa »pomeni«; in to ne taki pomeni, ki bi jih
prinesel s hipotezami kakšen autsajder, antropo-
log, pač pa pomeni, ki prihajajo od domačih ude-
ležencev in udeleženk in so del njihovega kultur-
nega procesa pogajanja o pomenu.
Narativni presežek. Kako zgodbe skrpamo sku-
paj, da iz njih nastane neke vrste celota? Znanosti
dosežejo svoj presežek prek izpeljave iz splošnih
principov, s povezavo posameznih odkritij z osre-
dnjo paradigmo in s številnimi drugimi postopki
za akumulacijo znanosti. Te postopke seveda
spremljajo postopki za verifikacijo, čeprav imajo
verifikacij ski kriteriji omejeno aphkabilnost, ka-
dar imamo opraviti s človeškimi intencionalnimi
stanji.
Narativnih prirastkov ne obravnavamo v znan-
stvenem pomenu. Vendar naracije naraščajo, ima-
jo prirastek, in kot vztraja antropologija, prirastki
ustvarjajo nekaj, kar je bilo razhčno poimenovano
— enkrat kot »kultura«, drugič kot »zgodovina«
ah celo »tradicija«. Celo naše poročanje o doma-
čih dogajanjih v naših življenjih je mogoče pre-
obrniti v bolj ali manj koherentne avtobiografije,
ki se vrtijo okoh »jaza«, bolj ali manj namenoma
delujočega v socialnem svetu. Družine podobno
ustvarjajo korpus povezanih pripovedk, ki krožijo
med članicami in člani; institucije prav tako
»izumljajo« svoje tradicije iz sprva običajnih do-
godkov, ki jim potem podelijo privilegiran status.
Kulturo gotovo ustvarja »lokalna« sposobnost,
zbrati zgodbe dogajanj iz preteklosti v neke vrste
diahronično strukturo, ki da dovoljenje za konti-
nuiteto v sedanjost — na kratko, konstrukcija zgo-
dovine, tradicije, pravnega sistema, instrumentov
zagotavlja zgodovinsko kontinuiteto, če ne tudi
legitimnost. Nepretrgana konstrukcija in rekons-
trukcija preteklosti natančno skrbi za oblike za-
konitosti, kar nam omogoča prepoznati kršitve
137
MOJCA UREK
in jih interpretirati. Filozof W. T. Stace, ki ga
navaja Bruner (op. cit.: 20) meni, da je edini
argument, ki govori proti solipsizmu (pogledu,
ki zagovarja, da ne moremo dokazati resničnega
sveta, saj lahko poznamo samo svoje izkušnje),
ta, da imajo človeški umi podobnosti, še več, »za
isto stvar si prizadevajo skupaj«. Bruner k temu
dodaja, da je eden od osnovnih načinov, s katerim
delamo »mentalno skupaj«, združeni narativni
prirastek. Celo naše individualne avtobiografije
so odvisne od tega, da jih umestimo znotraj kon-
tinuitete, ki jo zagotavlja konstruirana in pode-
ljena socialna zgodovina.
Brunerjeva teza je torej, da logično mišljenje
ni edini ah najpogosteje navzoči način mišljenja.
Poiskal je vrste mišljenja, ki ne gredo v konstrui-
ranje logičnih ali induktivnih argumentov, pač pa
v konstrukcijo zgodb ali pripovedi. V filozofskem
smislu gre za konstruktivistični pristop — pogled,
katerega osrednja domneva je, da je osnovna
funkcija razuma oblikovanje, izdelovanje sveta
{world-making), tako v znanosti kot v umetnosti.
Toda ko poskušamo konstruktivistični pogled na
pripoved uporabiti pri samo-pripovedih, avtobio-
grafijah, se soočimo z vrsto dilem. Vzemimo kon-
struktivistično trditev, da se zgodbe ne dogajajo
v resničnem svetu, temveč nastajajo v glavah ljudi.
Ali to pomeni, da so naše avtobiografije konstrui-
rane, da bi bile bolj razvidne — ne kot posnetek
tega, kar se je zgodilo, pač pa kot kontinuirana
interpretacija in reinterpretacija naših izkušenj?
Bruner (1987) postavi dve tezi. V prvi postavi
trditev, da ne obstaja noben drug način, s katerim
bi lahko opisah »čas, ki smo ga živeli«, razen v
obliki pripovedi. S tem noče reči, da ne obstajajo
tudi druge temporalne oblike, ki lahko zajamejo
izkušnjo časa, vendar nobena od njih ne ujame
občutka časa, ki smo ga živeli: ne ura, ne katera
koh koledarska oblika, ne periodični ah cikhčni
red (to tezo je zagovarjal tudi Paul Ricoeur v Time
and Narrative, 1984). Tudi če uredimo anale v
obliki golih dogodkov, jih lahko razpoznamo kot
dogodke, ki so bih zbrani in umeščeni v implicitni
narativni obliki. Druga Brunerjeva teza je, da je
mimesis (posnemanje) med življenjem in narativ-
nostjo dvosmerna: tako kot umetnost posnema
življenje v Aristotelovem smislu, tako tudi življenje
posnema naracije v smislu Oscarja Wildea. Po
tej domnevi je torej življenje iste vrste konstrukcija
človeške domišljije, kot je naracija. Konstruirajo
ga človeška bitja z enako aktivno racionahzacijo,
s katero konstruirajo naracije. Ne obstaja nič
takega, kot je »življenje po sebi«. Navsezadnje
gre za selektiven dosežek spominjanja; pripovedo-
vati o življenju kakšne osebe je interpretativen
podvig. Zgodba o svojem življenju je privilegira-
na, a tudi problematična naracija, ker je refle-
ksivna: narator/ka in osrednja figura sta ista ose-
ba. Ta refleksivnost ustvarja nekatere dileme, ki
sežejo onstran problema verifikacije. Torej niso
pomembni le zunanji verifikacijski kriteriji;
opraviti imamo tudi z internimi kriteriji, ki se
navezujejo na to, kako se je kdo počutil ah kaj je
nameraval narediti, in ti kriteriji so vsaj tohko
potrebni, četudi niso predmet verifikacije. Eden
od kriterijev je tudi, ali življenjska zgodba »pokri-
je« dogodke v življenju. Ampak kaj sploh je pokri-
vanje, se vpraša Bruner? Ah ni izpuščanje ravno
tohko pomembno? Vsi smo že kdaj brali ah po-
slušah boleče natančne avtobiografije, ob katerih
smo lahko ugotovih, da je celota drastično manj
kot vsota delov. Kar jim manjka, je interpretacija
in »pomen«. Verifikacijski kriteriji nam pri nara-
cijah gladko spodletijo; gotovo ne moremo soditi
o pravilnosti na podlagi narativne adekvatnosti
same. Vznemirljiva pripoved o življenju ni nujno
»pravilno« poročilo. Vse to ustvarja posebne pro-
bleme in dela avtobiografska poročila (četudi so
namenjena le nam samim) opazno nestabilna. Na
drugi strani pa prav ta nestabilnost povzroča, da
so življenjske zgodbe občutljive za kulturne, med-
osebne in hngvistične vplive. Ta občutljivost za
vplive bi lahko bila razlog zato, da imajo »talking
eures« in druge intervencije tako globoke učinke
na spreminjanje osebnih pripovedi ljudi. Zaradi
svoje konstruirane narave in odvisnosti od kul-
turnih konvencij in uporabe jezika življenjske
pripovedi odkrito reflektirajo prevladujoče teorije
o »možnih življenjih«, ki so del neke kulture.
Pomemben način karakteriziranja kulture je nara-
tivni model, ki omogoča opisovanje poteka življe-
nja. In orodje vsake kulture ni prenapolnjeno le
s »predpisanimi« življenjskimi naracijami (junaki,
sleparji itn.), temveč s kombinirajočimi se formal-
nimi konstituensi, iz katerih lahko člani gradijo
svojo življenjsko zgodbo: kanonični (predpisani,
ustrezni, pravilni) položaji in okoliščine. Bistvo
Brunerjevega argumenta seže še korak naprej:
kulturno oblikovani kognitivni in lingvistični
procesi, ki vodijo samo-pripovedovanje življenj-
skih pripovedi, imajo moč, da strukturirajo zaz-
navne izkušnje, da organizirajo spomin, da seg-
mentirajo in osmislijo »dogodke« v življenju. Na
koncu postanemo avtobiografske pripovedi, v
138
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
katerih »pripovedujemo o« svojem življenju. Prav
tako postanemo tudi kanonične kulturne obhke.
Raziskovalni projekt, ki se zarisuje na teh domne-
vah, bi lahko bil prav o »razvoju avtobiografije«:
kako se naši načini pripovedovanja o sebi spre-
minjali in kako taka poročila prevzamejo kontrolo
nad našim načinom življenja. Bruner (1987: 21)
izvede eksperiment, da bi se prepričal, aH življenja
štirih ljudi, ki jih je intervjuval, »imitirajo« pri-
povedi, ki so jih ti povedali o sebi, aH ne. Natan-
čneje, spraševal se je, ah obstaja v vsaki posame-
zni pripovedi niz selektivnih narativnih pravil, ki
vodijo pripovedovalca pri strukturiranju izkušenj
na poseben način, na način, ki daje vsebini obliko
in zagotavlja kontinuiteto življenja. Prav tako ga
je zanimalo, kako je družina, ki jo je intervjuval,
formuhrala določena skupna pravila pri tem
opravilu. Družino kot ciljno skupino je izbral, ker
konstituira miniaturno kulturo in se obenem kaže
kot dobra priložnost za preverjanje, kako se živ-
ljenjske zgodbe mešajo med seboj. Brunerjeva
hipoteza je bila, da načini pripovedovanja in
načini konceptualiziranja, ki gredo skupaj, tako
zelo preidejo v navado, da na koncu postanejo
recepti za strukturiranje izkušenj, za poti v spo-
min, za vodenje življenjskih naracij ne le v seda-
njosti, ampak tudi v prihodnosti. Njegov poskus
eksperimentalne avtobiografije je pokazal, da se
formalna struktura življenjske pripovedi zgodaj
zasidra v diskurz družinskega življenja in tam
trmasto vztraja, tudi če se spremenijo pogoji.
White in Epston (1990), teoretika narativne
metode v terapiji, sta na podlagi Brunerjevega
razločevanja med paradigmatskim (znanstveno-
logičnim) dokazovanjem in narativnim mišljenjem
in upoštevajoč še nekatere druge avtorje (Turner,
Riceour) razdelala razlike med logično-znanstve-
nim in narativnim modelom glede na naslednje
Tabela 3: Razlike med logično-znanstvenim in narativnim modelom
model: LOGIČNO-ZNANSTVENI
dimenzija
IZKUŠNJE teoretski konstrukti, klasifika-
cije, diagnoze so pred posamez-
nimi življenjskimi izkušnjami
ČAS	interpretacije sežejo onstran časa,
težijo k univerzalnim zakonom, k
izvenčasovnosti v smislu, da mora
kaj, kar hoče biti resnica, vzdržati
breme časa in kazati stabilnost.
JEZIK	teži k redukcionizmu negotovosti
in kompleksnosti, k abstrahiranju,
k doslednosti, neprotislovnosti,
izrazi morajo biti enoznačni,
alternativni pomeni so izključeni,
večpomenskost je urejena s
tehničnim jezikom.
OSEBNI	Osebnost velja bolj za pasivno
ANGAŽMA areno; določene sile, vplivi, trans-
ferji vplivajo nanjo ter oblikujejo
in konstituirajo njeno življenje.
VLOGA OPA- Da bi ostal objektiven, mora
ZOVALKE/CA opazovalec/ka ostati na drugi
strani, zunaj, se ne vpleta.
NARATIVNI
privilegij imajo življenjske izkušnje, ki so
generator pomenov
tu sta bistveni prav začasnost in spremenljivost
širi polje možnosti za več možnih perspektiv,
s sprožanjem domnev, večpomenskost je
zaželena, več je interpretacij, jezik je
vsakdanji, lahko poetičen, pisan, govor je manj
usmerjen v namen, cilj, je bolj raziskovalen,
tipajoč
Oseba je osrednja, je protagonist in udeležen-
ka svojega sveta. To je svet interpretativnih
dejanj, svet, v katerem je vsako ponovno pri-
povedovanje zgodbe nova pripoved, reavtori-
zacija življenja. Sodelovanje osebe pri tem je
torej izredno pomembno.
Opazovalec v narativnem modelu je postav-
ljen v svet avtorja in njegove konstrukcije, kjer
je lahko priča, zagovornik, vpleteni. Uporablja
prvo in drugo osebo ednine (jaz, ti) in ne ob-
jektificirano transcedentalnega mi. Spodbuja
se avtorstvo in reavtorizacijo zgodbe.
139
MOJCA UREK
dimenzije: izkušnje, čas, jezik, osebni angažma,
vloga opazovalca/ke.
Na podlagi značilnosti in možnosti, ki jih na-
kazuje narativni model, so zrasle tudi ideje in pra-
kse narativnih psihosocialnih intervencij (Borden
1992) in narativnih terapij (White, Epston 1990).
Nekateri govorijo o posebni metodi, drugi pa o
narativnih elementih v drugih metodah socialnega
dela. Narativna perspektiva, pravijo, je komple-
mentarna, dopolnjuje ostale intervencije, ki so
bolj orientirane na reševanje problemov, izobra-
ževanje, načrtovanje, zagotavljanje resursov iz
skupnosti. Bistvo te perspektive je spoštovanje,
poudarjanje pomena subjektivnih izkušenj in
avtonomija posameznih oseb v pridajanju pome-
na določenim izkušnjam dogodkov, v nasprotju
z metodami, ki razlagajo izključno od zunaj,
»objektivno«, kaj se s človekom dogaja. Naj od
razhčnih pristopov, ki pri delu s strankami upo-
števajo in uporabljajo narativne zakonitosti, na
kratko omenim dva: prvega, ki ga opisuje Borden
(1992) - »psiho-socialna intervencija pri sledečih
si neugodnih življenjskih dogodkih« in t. i. »re-
avtorizirajoča terapija«, ki jo opisujejo White,
Epston in Murray (1992).
Borden (1992) izhaja iz razumevanja narativ-
nosti kot spoznavne in lingvistične oblike, skoz
katero poskušamo vzpostaviti red, organizirati
in izraziti pomen tega, kar se nam dogaja v živ-
ljenju. Pripoved organizira dogodke tako, da se
pokažejo kot smiselni, koherentni (skladni, nepre-
trgani) in da nakazujejo smer in gibanje skoz čas.
Cohler (po Borden 1992: 136) meni, da lahko
vsaka oseba postane svoj osebni zgodovinar/zgo-
dovinarka, ko razvije notranjo konsistentno inter-
pretacijo življenjskega cikla, tako da so preteklost,
sedanjost in prihodnost skladni. Ti procesi delu-
jejo v smeri kontinuitete lastne identitete, kar pa
so tudi splošno znane determinante duševnega
zdravja. Neugodni dogodki (travme, bolezni, izgu-
be, vojne, pa tudi »normalnejše« situacije, kot je
rojstvo otroka, upokojitev, poroka itn.) lahko po-
menijo določeno grožnjo kontinuiteti osebnih
naracij: da bi obdržala koherentnost in red, mora
oseba ponovno pretresti svojo življenjsko zgodbo
in reflektirati dejstva in implikacije dogodka.
Domnevno se bo oseba, ki skoz pripoved naredi
pregled preteklosti in ugleda nove dogodke v dru-
gi luči, lahko premaknila k stabilnejšim naracijam,
ki podpirajo koherentnost, premagovanje težav-
nosti in adaptacijo. V tem smislu lahko narativne
procese razumemo kot refleksivne napore za pre-
magovanje nepričakovanih in neugodnih dogod-
kov: s pripovedovanjem in poslušanjem zgodb
oseba organizira in razume izkušnjo na način, ki
ji pomaga obdržati občutek koherentnosti in kon-
tinuitete. Osrednja naloga je torej prilagoditi se
na travmatični dogodek in ga vpisati v svojo živ-
ljenjsko zgodbo. Pristop je v praksi kompatibilen
s kratkotrajnim svetovanjem ah psihoterapijo, ven-
dar Border meni, da narativni koncepti pomenijo
razširitev običajnega pristopa h kratkotrajnim ob-
ravnavam sledečih si neugodnih izkušenj. Social-
na delavka najprej omogoči odprt prostor, v kate-
rem lahko stranka razvija pripoved iz svoje pers-
pektive. Opogumlja jo, da pripoveduje o svoji iz-
kušnji na svoj način. Še zlasti pa je pozorna na
strankine napore pri osmišljanju izkušnje v konte-
kstu osebne pripovedi. Poskuša prepoznavati pro-
gresivne, stabilne in regresivne elemente v zgod-
bah in razumeti, v kolikšni meri je dogodek spod-
kopal strankino prejšnjo življenjsko zgodbo. V
kontekstu kratkotrajne obravnave je cilj interven-
cije ponovno vzpostaviti individualni okvir za oce-
no izkušnje, prepoznati vire kontinuitete v smi-
slu občutka zase in doseči predhodno psihološko
in socialno stanje. V bolj poglobljenih obravnavah
lahko stranka razvije bolj smiselno osebno zgo-
dovino in drugačno, močnejšo osebno zgodbo.
O tem pravzaprav govorijo tudi White, Epston
in Murray (1992), ko opisujejo »re-avtorizirajočo
terapijo«. Podobno kot prej Borden, izhajajo iz
narativnih socialno-psiholoških spoznanj, in sicer:
•	da zgodbe omogočajo osebam povezati
aspekte njihovih izkušenj skoz dimenzijo časa;
•	prek zgodb dobimo občutek za spremembe
v svojem življenju;
•	skoz zgodbe dosežemo občutek za razgrin-
janje dogodkov bhžnje zgodovine in ta občutek
je videti vitalnega pomena za percepcijo prihod-
nosti. Zgodbe konstruirajo začetke in konce; vsi-
lijo začetke in konce pretakanju izkušenj. Enote
izkušenj in pomenov nastajajo iz kontinuitete
življenja. Z vsakim pripovedovanjem vsilimo
pomen prostemu pretoku spomina, s tem da po-
udarimo nekatere zadeve in zmanjšamo pomen
drugih — z drugimi besedami, vsako pripovedo-
vanje je interpretativno (Bruner 1986a: 7);
•	če izkušnja strukturira izraz/izražanje, je
enako mogoče reči, da izražanje/pripovedovanje
strukturira izkušnjo. Zgodbe, v katere vstopamo
s svojimi izkušnjami, imajo realne učinke na naša
življenja. Izrazi naših izkušenj skoz zgodbe ob-
likujejo naša življenja in odnose; naša življenja
140
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
SO konstituirana skoz procese interpretacije zno-
traj konteksta zgodbe, v katero smo vstopili.
Vendar ni dovolj, da oseba samo pove novo
zgodbo o sebi ali kaj zagovarja o sebi. Življenje
ni sinonim za tekst, življenje je izvajanje tekstov.
In prav izvedba teh tekstov transformira življenja
oseb. Izvedbe zgodb so prepoznane pri neki dolo-
čeni publiki (Bruner 1986a: 25). Tako kot v lite-
rarnih branjih, ko se v interakciji med tekstom in
bralci dogaja, da morajo ti »zapolniti luknje te-
ksta«, tudi mi v vsakdanjih interakcijah zapolnju-
jemo luknje v svojih zgodbah. Pri tem vpokličemo
izkušnje in imaginacijo ljudi, ki so vključeni v per-
formanse pomena, ki jih vodi zgodba. S vsako
interakcijo, s vsakim performansom, re-avtorizi-
ramo svoja življenja in odnose. Vsako pripovedo-
vanje je nekaj več kot predhodno. Re-avtorizacija
je proces, je vstopanje osebe v zgodbo, s svojimi
izkušnjami in imaginacijo, je proces pripovedo-
vanja in prilaščanja teh zgodb. Začnemo kot ko-
pije in končamo kot originah. Zgodbe so najprej
- dane. Ni mogoče, da bi prikazovati pomene v
svojih življenjih, ne da bi umestili naše izkušnje v
zgodbe. Zaradi relativne nedoločenosti — dvo-
umnosti in nezanesljivosti, ki jo vse zgodbe vse-
bujejo - se lahko le pogajamo s pomočjo izkušenj,
ki smo jih živeh, in s pomočjo naše imaginacije.
To pa že pomeni, da smo v procesu »nastajanja«.
Kaj pa, če je bila zgodba, ki je uokvirjala, izbirala
in določala pomen dogodkom, zatirajoča in so jo
avtorizirah npr. storilci spolnih ali fizičnih zlorab?
Kamsler (po ibid.), ki se je ukvarjal z zlorabami
otrok, je našel vehko praks pripovedovanja zgodb,
ki so govorila o tem, da storilci odvzemajo, zani-
kajo zlorabljenim njihove pravice do pripovedo-
vanja zgodb. Na primer:
•	težnje storilcev, da žrtvam dajejo sporočila,
da so same krive za zlorabe,
•	težnje storilcev, da zlorabe ostanejo skriv-
nost, tako da odmikajo žrtve od družine,
•	ostale različne vrste kontrole, ki pripomo-
rejo, da otrok razvije ustaljene odgovore strahu
in panike v intimnih odnosih, tudi ko odrastejo.
Kaj se zgodi, če oseba, ki je bila umeščena v zati-
rajoči zgodbi, nenadoma odkrije ali ponovno
vzpostavi svojo pravico do pripovedovanja svoje
zgodbe in dobi podporo pri tem, da postane sama
svoja avtorica? Re-avtorizirajoča terapija ljudi
spodbuja, da svoje izkušnje zložijo v »alternativno
zgodbo«, ki ima drugačen referenčni okvir od tis-
tega, ki ga je imela zgodba, ki je do tedaj domini-
rala v njihovem življenju. Obstaja več kot samo
en opis istega dogodka.
Dehtev na »dominantne« in »alternativne
zgodbe« zadane na problem razmerij moči, na
vprašanje, kdo postavlja okvir dominantnim zgod-
bam, v katerega po mnenju avtorjev samoumevno
umeščamo (razlagamo, živimo) svoje izkušnje,
dokler jih ne re-avtoriziramo (kadar jih).
PRIPOVEDOVANJE ZGODB,
RAZMERJA MOČI
IN ALTERNATIVNA BRANJA
Ena od značilnosti socialnega dela je, da imamo
največkrat opraviti s skupinami ljudi, ki so tako
ali drugače na robu ali marginahzirani. Psihiatrič-
ni uporabniki, prizadeti, ženske, lezbijke, geji,
tujci, razne etnične manjšine itn. Te biografije so
še zlasti občutljive. Zakaj? Gre za ljudi, ki so imeli
tudi zgodovinsko gledano najmanj priložnosti, da
stopijo na plan s svojimi zgodbami, da razvijejo
svoj pogled nase. Kajti imeti legitimno pravico
do svoje zgodbe pomeni imeti pravico do raz-
širjanja svoje vednosti in »svoje resnice«. Kar se
je dogajalo in se še dogaja obrobnim manjšinam,
je prav narobe, največkrat so resnico o njih širih
drugi - dominantne družbene skupine, katerih
dominantna vednost je veljala za resnico o življe-
nju, doživljanju, lastnostih predstavnikov teh sku-
pin. Dominantne znanosti — medicina, pravo, psi-
hologija, sociologija — so to še znanstveno uteme-
ljile, praktične vede pa so te stereotipe poljudno
povzele.
O pomenu zgodb in razmerjih moči pišeta tudi
Michael White in David Epston (1990). Pravita:
Glede na to, da direktne, neposredne vednosti
o svetu ne moremo imeti, nekateri družbo-
slovci menijo, da vse, kar ljudje vemo o sebi,
vemo prek »izkušnje, ki smo jo doživeli«, se
pravi, če bolje prevedemo - prek »izkušnje
na lastni koži«. Vendar nam to bolj malo pove.
Ta predlog nas prej aH slej pripelje naprej k
drugim vrstam vprašanj, npr., kako ljudje
organiziramo svojo zalogo izkušenj. Kaj dela-
mo s tem izkušnjami, da bi jim dah pomen, in
kako izluščimo smisel iz svojega življenja?
Kako te izkušnje izrazimo?
Bruner, ki ga avtorja citirata, navaja študijo
etnografskih zgodb o prvotnih severnoameriških
prebivalcih; v tej študiji pokaže, kako se je
141
MOJCA UREK
interpretacija tekočih življenjskih okoliščin radi-
kalno premaknila z novo generacijo, ki je odkri-
vala njihovo alternativno zgodovino in prihod-
nost, novo zgodbo. Še leta 1930 in 1940 je veljala
dominantna zgodba o severnoameriških staro-
selcih, ki je sicer opevala njihovo preteklost, ven-
dar je v prihodnosti videla le en mogoč scenarij,
in sicer asimilacijo v ameriško družbo. V kon-
tekstu te zgodbe so tako antropologi kot severno-
ameriški staroselci sami interpretirah »dejstva«
v svojem vsakdanjem življenju tako, da so odse-
vala njihov zlom in dezorganizacijo, in kot preho-
dno fazo na poti od slavne preteklosti k asimilaciji.
Taka interpretacija je imela tudi realne posledice.
Upravičila je določene intervencije dominantne
kulture, ki so zadevala lastninjenje ozemelj. V
petdesetih letih se je pojavila nova zgodba, ki je v
preteklosti videla izkoriščanje staroselcev, v pri-
hodnosti pa njihov preporod. Čeprav se »dejstva«
vsakdanje eksistence prvotnih prebivalcev Sever-
ne Amerike v teh letih niso kaj dosti spremenila,
pa je nova zgodba pomenila nov kontekst, novo
interpretacijo teh dejstev. Ta nova zgodba jim je
omogočila reinterpretirati nekatera življenjska
dejstva (niso govorih več o tem, da so dezorga-
nizirani, pač pa, da ne pristajajo na organizacijo
kolonizatorjev); omogočila jim je videti pomen
in izraziti navzven veliko aspektov svoje izkušnje,
ki ni bila razvidna iz »čitank« prve zgodbe. Ta
druga interpretacija je imela tudi realne efekte,
npr. razvoj gibanja Indijancev proti dominantni
ameriški kulturi, oblikovanje vprašanja o pravicah
na ozemlju itn.
Ta primer nam tudi pove, da naracija nikoli
ne seže do konca naših izkušenj. Pripovedne
strukture sicer organizirajo izkušnjo in ji dajejo
pomen, vendar je tu vedno preostanek občutkov
in izkušenj, ki niso pokrita z dominantno zgodbo.
Ko strukturiramo zgodbo, zapademo v selektiven
proces, v katerem iz svojih izkušenj oklestimo vse
tiste dogodke, ki ne sodijo v dominantno zgodbo,
ki jo imamo sami in drugi o sebi. S časom je vedno
več takih izkušenj, ki »niso v zgodbah«, izkušenj,
ki niso bile nikoh povedane, ki so brez oblike,
organizacije. Nekatere izkušnje ostanejo »zunaj
zgodbe«, ker kratko malo ne razumemo, kaj doži-
vljamo, ker nimamo besed za to. Liz Kelly ( 1996)
govori o ženskah, s katerimi se je pogovarjala o
zgodnjih izkušnjah spolnega nasilja, in vehko jih
je reklo: »Ne vem, kako naj temu rečem,« ah:
»Nisem razumela, kaj počne. Vedela sem, da je
narobe, vendar nisem razumela, kaj se mi doga-
ja.« Dominantna zgodba, dominantni patriarhalni
diskurz v tem primeru deluje v smislu zameglje-
vanja pojmov in opravičevanja spolnega nasilja.
Da bi ženske poimenovale svoje izkušnje, morajo
najprej prevprašati vse »zdravorazumske« defini-
cije in predsodke o spolnem nasilju. V tem pro-
cesu se večkrat najdejo ujete med dominantnim
diskurzom in svojo resnico, svojim doživljanjem.
Kot smo že povedah, imajo zgodbe vehko pre-
padov, lukenj, ki jih mora oseba izpopolniti, da
bi lahko predstavila svojo zgodbo. Veliko naših
izkušenj izpade iz dominantne zgodbe o našem
življenju in naših odnosov z ljudmi. Te izkušnje
so pomemben vir alternativnih zgodb o sebi, pra-
vita White in Epston (1990). Po njunem mnenju
je ponovno prevpraševanje naših življenjskih
zgodb ena od poti, da se izkristahzirajo, ozavestijo
izkušnje, ki jih nimamo v korpusu svoje zgodbe.
Opraviti imamo torej z intertekstualnim svetom,
kar pomeni dvoje: prvič, da so naša življenja
pozicionirana v tekstu znotraj teksta, in drugič,
da vsako vnovično pripovedovanje zgodbe
prekrije prejšnje ali (in) se razširi glede na prejšnje
pripovedovanje.
V zadnjih desetletjih smo priča določeni eman-
cipaciji in ozaveščenju različnih obrobnih skupin
in razvoju različnih gibanj za osvoboditev {libera-
tion movement). To je potegnilo za sabo tudi to,
da so začele posameznice in posamezniki govoriti
in pisati o sebi. Priča smo razmahu zelo popular-
nih avtobiografij - npr. ljudi, ki so preživeli psihia-
trično institucijo, črnskih zgodb, zgodb žensk. Kot
piše Rener (1996), je tudi v znanstvenem razisko-
vanju v 70. in 80. letih v sociologiji vsakdanjega
življenja, antropologiji, socialni psihologiji in
socialni zgodovini oživela t. i. biografska metoda,
s katero so se predstavili t. i. zanemarjeni oz. uti-
šani zgodovinski subjekti. Oralnost marginalnih
skupin, samo-pripoved so dobile v tem kontekstu
poHtične in terapevtske funkcije. Biografske pripo-
vedi so postale pomemben izraz razhčnih gibanj
(ženskega, uporabniških itn.) o individualni in
kolektivni navzočnosti. Zato pravijo, da je bil to
najprej politični boj za prostor, v katerem je sploh
mogoče začeti govoriti. Omenimo nekaj takih bolj
in manj znanih avtobiografij, ki bi utegnile biti za
področje socialnega dela zanimive.
Avtorski zapisi, zgodbe ljudi, ki so bih spolno
zlorabljeni, so postale v zadnjih letih precej po-
goste. Pomagajo nam razumeti, kaj so doživljah,
razumeti njihovo jezo, sram. Mnogi terapevti
uporabljajo pisanje zgodb kot terapevtsko orodje.
142
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
S katerim je za nekatere mogoče predelati dolo-
čeno travmo, morda še najpogosteje pri spolnih
zlorabah. Knjiga Pogum za okrevanje avtoric Ellen
Bass in Laure Davis je rezultat hterarnih delavnic,
ki jih je vodila Ellen Bass. Nikoh prej se ni srečala
s tem problemom. Na teh delavnicah se ji je
dogajalo, da je vehko žensk začelo spontano pisati
o svoji izkušnji zlorabe. Spodbujala jih je, da
napišejo še več. Pokazalo se je zelo terapevtsko.
Pozneje se je začela s tem ukvarjati tudi na druge
načine, vendar je obdržala pisanje kot eno od
poglavitnih sredstev, s katerimi je lahko pomagala
tem ženskam. Uredila je več zbirk pričevanj,
zgodb ljudi s tovrstno travmo.
Veliko spoznavno vrednost za področje dušev-
nega zdravja so prinesle (avto)biografije nekate-
rih ljudi, ki so preživele psihiatrične obravnave
in bivanje v psihiatrični bolnišnici. Iz njih zvemo
vehko o osebnem doživljanju norosti; z avtobio-
grafskimi zapisi se nam odpre uporabniški, civilni,
individualni pogled na to, kako kdo doživlja stanja
nerazumnosti; iz njih zvemo, kakšne pomene daje
oseba okohščinam, pomembnim ljudem, dogod-
kom. Avtobiografski zapisi iz psihiatričnih bolnic
pa so nam prinesli tudi pogled od znotraj, ki je
doslej manjkal — ti zapisi so lahko dobra podlaga
za kvalitativne anahze bolnišničnih postopkov in
za razumevanje psihiatrične logike nasploh. Na
prvem mestu naj omenim eseje Tanje Lamovec
( 1999) v knjigi Kako misliti drugačnost, za katere
je značilno vključevanje avtobiografskih elemen-
tov v razmišljanja o politiki na področju dušev-
nega zdravja pri nas.
Janet Frame je za avtobiografsko trilogijo, ki
je bila podlaga za film »Angel za mojo mizo«,
dobila veliko literarnih nagrad. Spremljamo odra-
ščanje dekhce v Novi Zelandiji in smo priče nesre-
čnemu spletu okoliščin (njeni boječnosti, nesamo-
zavesti in veri tistega časa v nove odrešilne meto-
de, kot je elektrošok), ki so jo pripeljale v psihia-
trično bolnišnico, kjer je ostala osem let. Prav lite-
rarna nagrada, ki jo je dobila še v času, ko je brez-
upno ležala v bolnišnici, je pripomogla k temu,
da so jo iz bolnišnice odpustih. Pozneje je zvedela,
da ni imela shizofrenije. V knjigi Faces in the Water
opisuje leta, ki jih je preživela na psihiatriji.
Pisanje samo, kot refleksija njenih izkušenj, ji je
pomagalo preživeti bolnišnična leta, poznejši
pisni obračun s sabo pa ji je pomagal nekako
»pospraviti« s tem delom svoje preteklosti. Takole
nekako začne pripoved o tem, kaj se ji je dogajalo:
Pisala bom o letnem času nevarnosti. V bolni-
šnico so me dali, ker se je na ledeni plavajoči
plošči odprl velik prepad med menoj in drugi-
mi ljudmi, ki sem jih gledala, in njihovim sve-
tom, ki ga je zanašalo naprej skoz vijolično
obarvano morje, v katerem so plavah morski
psi v tropski lagodnosti vštric s tjulenji in polar-
nimi medvedi. Bila sem sama na ledu. Prišel
je snežni vihar, otrpnila sem in želela sem leči
in spati in tako bi tudi naredila, če ne bi prišh
tujci s škarjami in potovalkami, polnimi uši in
stekleničk z rdečo nalepko in ostalih nevarno-
sti, ki jih prej nisem zaznala — ogledal, budilk,
kvadratnih metrov, zapahnjenih dolžin tišine,
jasnih in vzorčnih, svobodnih primerkov gla-
sov. In tujci, ne da bi spregovorili, so postavih
platnene šotore in taborih z menoj, obdajajoč
me s svojim trgovskim blagom nevarnosti [...].
Nisem še bila civilizirana. Zamenjala sem svojo
varnost za steklene koralde fantazije.
Na koncu popiše svoje občutke ob odhodu po
osemletnem bivanju v bolnišnici:
Obstala sem s formalnim in krivim nasvidenje
pred pacienti, ki sem jih poznala 1...], nekateri
so bih še zmeraj v svojih pižamah, sedeli so v
jedilnici, strmeh v lesene mize, ne da bi vedeli
ali ne da bi jim bilo mar, kako naj uporabijo
te ure pred popoldanskim čajem, spanjem ah
jutrišnjim dnem. Ozrla sem se proč in posku-
sila ne misliti nanje in ponavljala sem si, kar
mije povedala medicinska sestra: ko boš zapu-
ščala bolnico, moraš pozabiti na vse, kar si
tukaj videla, popolnoma moraš izbrisati iz
glave, kot da se ni nikoh nič zgodilo, ter oditi
in živeti v zunanjem svetu. In glede na to, kar
sem v tem dokumentu zapisala, ah ne vidite,
da sem jo ubogala.
Zapisi so še zlasti zanimivi zaradi razlike, ki
postane vidna, in sicer razlike med bolnišničnim
pogledom na psihiatrično pacientko in njenim
lastnim pogledom nase.
V avtobiografiji Girl, Interrupted, ki me je
osebno zelo navdušila, Susanna Kaysen (1995)
popisuje svoje dveletno bivanje v psihiatrični bol-
nišnici in dogodke, ki so pripeljali do hospitali-
zacije. Leta 1967 je bila osemnajstletna Susanna
po enkratnem srečanju s psihiatrom, ki ga še ni-
koh prej ni videla, poslana s taksijem v bolnišnico
McLean. Tam je preživela naslednji dve leti na
oddelku za najstniška dekleta. Bolnišnica je znana
143
MOJCA UREK
po slavni klienteli (Sylvia Plath, Ray Charles itn.).
Posebnost avtobiografije Kaysenove je v duhoviti
refleksiji in dobrem razumevanju logike funk-
cioniranja bolnišničnega sistema discipliniranja,
nadzorovanja in kaznovanja, problema stigme in
nasploh družbenih procesov, ki vplivajo na ko-
nstituiranje pogleda na norega človeka. Pogled, s
katerim opazuje svoje pretekle izkušnje, je dobra
sinteza njenega avtentičnega doživljanja iz njene
perspektive z določenim teoretskim znanjem, ki
ji omogoča razumevanje in vpogled v to, kar se ji
je dogajalo. Njena avtobiografija je torej tiste vr-
ste, ki ne ponuja le dobrega materiala za analizo,
pač pa je že sama interpretacija. Njeno pričevanje
je uporna re-avtorizacija njenih izkušenj, obenem
pa je tudi njena osebna akcija, boj za življenjsko
zgodbo, ki ji je bila ukradena: v knjigi so objavljeni
originalni dokumenti — popisi, spisi, poročila se-
ster in zdravnikov itn., ki se jih je (okoli 350 stra-
ni) s pomočjo odvetnika posrečilo dobiti petin-
dvajset let po tistem, ko je bila že odpuščena. To
njeno pripoved tudi dokumentarno obarva.
Ljudje vprašajo. Kako si prišla tja? Kar v res-
nici želijo vedeti, je, ah je verjetno, da bi kon-
čali tam tudi sami. Ne morem odgovoriti na
resnično vprašanje. Vse, kar jim lahko reče
je. Enostavno je. (1993: 5.)
Za Susanno Kaysen je bilo res enostavno. Ni
se počutila dobro, zelo je bila utrujena in je neke-
ga dne zgodaj zjutraj namesto v službo zavila k
psihiatru. Ta je po dvajsetminutnem pogovoru
sklenil, da dekle potrebuje počitek in da ima tudi
posteljo zanjo. Posteljo v psihiatrični bolnišnici
McLean. Susanna se s tem ni strinjala, vendar je
bila preveč utrujena, da bi energično nasproto-
vala. »Pustila sem, da mi je glava padla nazaj na
sedež in zaprla sem oči. Bila sem vesela, da sem
se peljala s taksijem, namesto da bi morala čakati
na vlak.« (Op. cit.: 9.) V napotnici za bolnišnico
je zapisano, da se je zdravnik za to odločil po
triurnem pogovoru, in sicer na podlagi:
•	kaotičnega nenačrtnega življenja pacientke
z znaki progresivne dekompenzacije in obratov
v spalnem ciklusu;
•	resne depresije, obupa in samomorilnih idej;
•	zgodovine samomorilnih poskusov;
•	potapljanja v domišljijo, progresivnega
umika in izolacije.
Diagnoza: mejna osebnost {borderlinepersona-
lity), karakterna motnja.
Susanna Kaysen svoje takratno stanje opiše
takole:
Moja ambicija je bila nasprotovati. Svet, bodisi
gost ah votel, je izzival samo moje nasproto-
vanje. Ko naj bi bila budna, sem bila zaspana.
Ko naj bi govorila, sem molčala. Ko se mi je
ponujal užitek sam, sem se mu izognila. Moja
lakota, moja žeja, moja osamljenost in dol-
gočasje in strah so bih vse orožje, naperjeno
na mojega sovražnika, svet. Žvižgalo se jim je
za svet, seveda, mučih so mene, ampak jaz
sem doživljala grozovita zadovoljstva v svojem
trpljenju. Zagotavljala so mi obstoj. Zdi se,
da je cela moja integriteta ležala v besedi Ne.«
(Op. cit.: 42.)
V poglavju »Moje diagnoze« vzporeja defini-
cije, ki jih je našla v medicinskih priročnikih pod
diagnozo mejne osebnosti, s svojim videnjem, kaj
se ji je takrat v življenju dogajalo.
»Nestabilnost samopodobe, medsebojnih od-
nosov in razpoloženja 1...], negotovost glede
dolgoročnih življenjskih ciljev in poklicne
izbire.«
—	Ah ni to dober opis adolescence? (Op. cit.:
152.)
»[...] samopoškodbe, praskanje, občutki odre-
venelosti in depersonahzacije.«
—	Poskušala sem si pojasniti svojo situacijo.
Moja situacija je bila taka, da sem bila vsa v
bolečini in tega nihče ni vedel; celo sama sem
to s težavo prepoznavala. Torej sem si govorila,
znova in znova: Boh te. To je bil edini način,
da sem prišla do sebe. (Op. cit.: 153.)
»Oseba pogosto doživlja to nestabilnost samo-
podobe kot kronični občutek praznine in
dolgočasja.«
—	Moji kronični občutki praznine in dolgočasja
so izvirah iz dejstva, da sem živela s predpo-
stavkami o svojih nezmožnostih, in te so bile
številne [...]. Moja samopodoba ni bila nesta-
bilna. Sebe sem videla, in to kar pravilno, kot
povsem neustrezno za izobraževalni in druž-
beni sistem. Ampak moji starši in učitelji se z
mojo samopodobo niso strinjali. Njihova slika
o meni je bila nestabilna, odkar se ni več
opirala na njihove želje in potrebe. Niso bih
pozorni na moje zmožnosti, ki jih je bilo sicer
malo, a so bile pristne. Brala sem vse, kar mi
je prišlo pod roke, nenehno sem pisala in imela
144
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
sem veliko fantov [...]. Fantje in literatura -
kako naj kdo živi od teh dveh reči? Kot stvari
stojijo, življenje očitno zahteva spretnosti, ki
jih nimam. (Op. cit.: 155.)
Moji sošolci so imeh načrte za prihodnost:
odvetnik, etnobotanik, budistični menih. Še
tisti najmanj zainteresirani, ki so vzdrževah
ravnotežje, so načrtovah vsaj poroko in otroke.
Vedela sem, da ne bom imela nič od tega, zato
ker sem vedela, da tega nočem. Toda ah je to
pomenilo, da nisem imela ničesar? Bila sem
prva oseba v zgodovini šole, ki se ni vpisala
na fakuketo [...]. Praznina in dolgočasje: kak-
šno razumevanje. Kar sem zares čutila, je bila
popolna osamelost. Osamelost, obup in depre-
sija [...] Tisti, ki se ne vpišejo na fakulteto, si
morajo poiskati službo. S tem sem se strinjala.
Vedno znova sem si morala vse to dopove-
dovati. Celo našla sem si delo [...], vendar sem
bila zaskrbljena, ker ga nisem mogla obdržati.
{Op. cit.: 157.)
»Motnja se pogosteje pojavlja pri ženskah.«
— Pravzaprav je vehko motenj takih. Vzemimo
npr. kompulzivno promiskuiteto. Koliko de-
klet, mislite, bi moral imeti sedemnajstletni
fant, da bi si zaslužil to nalepko? Tri? premalo.
Šest? Dvojno. Deset? To se shši že bolj ver-
jetno [...]. In sedemnajstletno dekle, koliko
fantov? (Op. cit.: 158).
Uspešne rezultate dvoletnega zdravljenja v
bolnišnici Susanna Kaysen komentira drugače,
kot je bilo interpretirano »izboljšanje stanja pa-
cientke« v medicinskem jeziku:
Verjetno nam je bilo bolje, kot preden smo
prišle v bolnico. Če nič drugega, bile smo sta-
rejše in se nekako bolj zavedale sebe. Mnogo
od nas je preživelo bolnišnična leta v kričanju
in razgrajanju in bile smo pripravljene, da se
premaknemo še kam drugam. Vse smo se na
napaki naučile ceniti svobodo in bi naredile
vse, da bi jo dosegle in obdržale (Op. cit.: 124.)
Dolgotrajni učinki hospitahzacije in psihia-
trične diagnoze pa kljub pisateljičinem obračunu
s preteklostjo še zmeraj ostajajo del njenega vsak-
danjega življenja. Naslednja odlomka pričata o
tem, kakšno težo ima lahko stigma na nekoga, ki
je bil/a enkrat diagnosticiran kot psihiatrični/a
pacient/ka. Kaže se v odnosu te osebe do sebe, v
njenem strahu, da se norost ne bo povrnila, v
stalnem dvomu, ah je to, kar počne, še razumno:
Pogosto se sprašujem, ah sem nora. To spra-
šujem tudi druge ljudi. »Ali je to noro reči?«
To ponavadi vprašam, preden rečem kaj take-
ga, kar zelo verjetno ni noro. Vehko stavkov
začnem z: »Mogoče sem povsem zmešana.«
Če naredim kaj neobičajnega — recimo, da se
grem okopati dvakrat v enem dnevu — si re-
čem: Ah si nora? To je navadna fraza, vem.
Ampak zame pomeni nekaj posebnega: tunele,
varnostne alarme, plastične rokavice, blešča-
nje, nenehno premikajočo se mejno črto, ki
kot vsaka meja namiguje in vabi, da jo presto-
pimo. Ne bi je rada še enkrat prestopila. (Op.
cit.: 159.)
Stigma pa se lahko po avtoričini izkušnji kaže
tudi v odnosu drugih ljudi do bivše/ga psihiatrič-
ne/ga pacientke/a ter v njenem/ njegovem odnosu
do »sotrpinov/k«, do drugih ljudi s podobno iz-
kušnjo:
»Dve leti si bila v norišnici? Kaj je bilo narobe
s teboj?«
Prevod: Nujno moram zvedeti vse podrobnosti
o norosti, da se bom prepričal/a, da nisem
nor/a.
»Dve leti si bila v norišnici? Hmmm. Kdaj
natančno je to bilo?«
Prevod: Ah si še kužna?
Nehala sem ljudem pripovedovati o tem.
Nobene koristi ni bilo v tem. Dalj ko nisem
nič govorila o tem, dlje je šlo stran od mene,
dokler nisem bila tista jaz, ki je bila v bolnici,
samo še majhen madež, in tista jaz, ki o tem
ni govorila - velika, močna in zelo zaposlena
[...]. Začela sem čutiti odpor. Nori ljudje: imela
sem dober nos za njih in nisem hotela ničesar
več imeti z njimi. Še zmeraj nočem. Ne
zmorem več dajati prepričljivih odgovorov na
grozna vprašanja, ki jih zastavljajo [...]. Če sem
jaz, ki sem sama čutila odpor, zdaj tako daleč
od svojega norega jaza, kako daleč ste šele vi,
ki niste bih nikoli, in koliko globlji je vaš
odpor? (Op. cit.: 125.)
Ko sem prebrala knjigo, sem dobila močan
navdušujoč občutek, da mi še nobeno teoretsko
delo ni povedalo več o duševnem zdravju kot avto-
biografija Susanne Kaysen. Poleg tega mi je knjiga
glede pripovedovanja zgodb odprla tudi serijo
145
MOJCA UREK
vprašanj o dokumentaciji kot posebni obliki pro-
fesionalnih zgodb osebja o strankah ter o pravicah
strank do dostopa do svojih biografskih doku-
mentov.
Ko se navdušujemo nad tem, da bi bil glas upo-
rabnikov v socialnem delu bolj shšen in prisoten
ter njihove verzije bolj legitimne kot so, se kaže
izogniti prehitrim sklepanjem in poenostavitvam.
Hali (1997) opozori na nekatere trike v socialno-
delavskem poročanju.
Filozofski koncept »drugega« prepoznava, da
za vsako reprezentacijo in znanjem obstajajo
alternativne in kompetitivne verzije, ki jih tekst
poskuša zadušiti. Koncept drugosti ponuja pro-
stor za alternativne glasove in interpretacije ter
se izogiba dokončnim ugotovitvam in dokončnim
reprezentacijam. Postavlja se nasproti avtorita-
tivnim in monološkim tekstom, ki poskušajo zve-
zati pomen in interpretacijo. Kot piše Bakhtin,
ki ga navaja Hali (1997: 181), »monologizem v
svoji skrajni obliki zanika obstoj druge zavesti z
enakimi pravicami in odgovornostmi, še enega
jaza z enakimi pravicami«. Monolog je zaključen
in gluh za odgovore drugega, teh tudi ne pričakuje
in jih ne zazna. Hallovo vprašanje je, v kolikšni
meri je socialnodelavsko poročilo monološki tekst
z aspiracijo, postati uradna beseda in dokončna
reprezentacija stranke? Reprezentacije se nagiba-
jo k temu, da prikazujejo like kot kategorizabilne
entitete. S konstrukcijo dejstev in uporabo mo-
ralnih formulacij se hki spreminjajo v zavračajoče
matere in promiskuitetne najstnice. Koncept pri-
laščanja pokaže, kako uradni tekst s konstrukcijo
dokončne verzije, kaj je »drugi« zares povedal,
besede »drugega« odnese. Nasprotno pa se teorije
o heteroglosiji ali mnogokratnih glasovih upirajo
dokončnim verzijam in postavljajo pod vprašaj
temelje take avtoritativnosti. Menijo, da se kom-
petitivnih kritičnih glasov ne da preprosto pomi-
riti. Zapleteni so v boj za pomen, lastništvo, avto-
riteto, pod vprašaj postavljajo integriteto avtor-
stva.Prilaščanje je torej poskus reprezentirati
»drugega« na ta način, da govorimo v »njenem/
njegovem« imenu.
Neposredno poročanje o »drugem« zna biti
kočljivo, odvisno od okohščin in od tistega, kate-
rega besede se uporablja. Bakhtin razhkuje med
eno- in dvoglasnimi besedami. V enoglasnih bese-
dah so besede »drugega« neproblematične, so
reprezentativne in tipične za določen hk ah sku-
pino. Gre za monološki diskurz. V dvoglasnem
diskurzu pa avtor/ica vključi v govor likov into-
nacijo in pozicijo drugih. To ustvari novo obhko
govora, sprejete resnice pa so postavljene pod
vprašaj. Včasih avtor/ica uporabi besede drugega
v svoje namene. V parodiji je lahko predstavljen,
izpostavljen posmehu ah kritiziran kakšen drug
stil, vendar ostane avtorjev govor na neki način
superioren. V aktivnem dvoglasnem govoru pa
se odvisni govor upre avtorjevim namenom.
Avtorjeva misel ne vlada več nad razmišljanjem
drugih, diskurz izgubi ubranost, je navznoter
neodločen. Odvisni govor lahko vidimo kot mesto
prilaščanja besed »drugega«. Stranko reprezen-
tira, oslika, kategorizira in finalizira, obenem pa
daje priložnost za kritiziranje in spodbijanje takih
portretov.
Primer tega, kako navajanje strankinih besed
rabi podpori trditev socialne delavke/delavca, naj-
demo v zgodbi, ki smo jo predstavih v poglavju o
tehnikah pripovedovanja zgodb. Socialna delavka
v poročilu utemeljuje, zakaj so se odločih za od-
stranitev otrok iz družine: »[K]er smo govorih z
E. in se je zdelo, da mish 'v redu je, da oče vidi
otroka, to me ne moti' in zaradi take drže in dej-
stva, da nam je lagala, smo čutih, da so otroci v
nekem smislu dolgoročno v tveganem položaju.«
Tu je bil materin neposredni govor uporabljen,
da bi nam približal njeno stahšče, da oče ni ne-
varen za otroke. Tak pogled je pokazal, kako se
je primer prvotno začel in kako se je intervencija
vzpostavila okoli očeta kot grožnje. Materine
besede so shšati kot samoobsodba. Vendar so se
pozneje zadeve na sodišču zasukale drugače. So-
cialna delavka je tako pozneje relativizirala svojo
izjavo s: »To je naša stran zgodbe,« in sodnik je
pozneje potrdil materino verzijo. S tem zasukom
v zgodbi so materine besede dobile nov pomen.
Alternativna verzija dogodkov je bila pripuščena
v zgodbo. Odvisni govor, ki je bil na začetku shšati
ironičen, »taka drža« matere, ki je bila spočetka
nesprejemljiva, se nam zdaj ponuja, dajo reinter-
pretiramo kot razumno.
O rekontekstualizaciji govorimo, ko avtor/ica
prenese besede iz kakšne druge priložnosti, da
bi ilustriral/a probleme trenutne situacije. Na več
mestih so se materine besede pojavljala v nare-
kovajih. Npr.:
»Odpeljite jo [socialno delavko] stran iz moje
hiše!«
»Ne, ne, ne, povejte mi, kaj sem naredila!«
Vsebino teh izvlečkov lahko slišimo bolj kot
146
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN
materine histerične izbruhe kot pa njena stahšča;
v tem ni bil reprezentiran materin pogled na situa-
cijo, pač pa je bilo prikazano njeno (nesprejem-
ljivo) vedenje. Vendar se nam je z odločitvijo sodi-
šča isti neodvisni govor približal kot vir alterna-
tivne in zdaj verjetne formulacije. Alternativno
branje so materine besede naredile za razumne,
celo zaščitniške do otrok. Na vprašanje, aH odvisni
govor podpira ali spodbija formulacije socialne
delavke/delavca, HaU odgovarja, daje to odvisno
od priložnosti branja. Če ga bere pasivni bralec,
ima lahko odvisni govor podporno funkcijo; če
pa ga bere kritičen bralec v smislu možnih pre-
padov v tekstu, pa se nam lahko odvisni govor
razkrije kot subverziven.
Pripovedovanje zgodb in razmerje moči je
tema, ki v tem prispevku gotovo ni bila izčrpana.
Uspelo mi je nakazati le nekaj idej in praks, ki to
vprašanje tematizirajo ter nakazujejo rešitve v
smeri izenačevanja pozicij, pa vendarle na koncu
dajo slutiti, da gre za veliko bolj kompleksno in
zapleteno vprašanje, kot bi si želeU. Strukturno
razmerje moči, ki je zapisano v razmerje med
profesijo in uporabniki, ni enostavno rešljivo zgolj
s tem, da se uporabnikom »dà glas« aH dopusti
možnost »reavtoriziranja« njihove zgodbe. Če
obenem ne prevprašamo svojih pozicij in nimamo
namena spreminjati težišča v obstoječi strukturi
moči, potem so te ideje le nove tehnike stare igre,
v kateri nič ne izgubimo.
SKLEP
Za zgodbe v socialnem delu, pa tudi za zgodbe
nasploh so torej pomembne vsaj tri značilnosti
pripovedovanja: družbena konstrukcija zgodb,
interpretativnost procesov in razmerja moči, v
katera so ujete zgodbe. V pričujočem članku sem
poskusila tematizirati vse tri značilnosti, in sicer
z vpeljavo teorij in konceptov (Uterarnoteoretskih,
socioloških, socialnopsiholoških, psihosocialnih
itn.), ki so relevantni za področje naracij, ter s
pozornostjo za njihove razHčne in raznorodne
aplikacije tako na teorijo kot na prakso socialnega
dela. Obširne teme zgodb v socialnem delu se mi
je zdelo smiselno lotiti vsaj iz dveh razlogov: želela
sem nas povabiti tako k veselju kot tudi k pazlji-
vejšemu profesionalnemu poslušanju in pripove-
dovanju zgodb. Narativne prakse v socialnem
delu so namreč res lahko del zatirajočih struktur,
ponujajo pa tudi priložnost za dialog, samorepre-
zentacijo in večjo udeležbo pri vzpostavljanju
vednosti.
147
MOJCA UREK
OPOMBE
' Situacija je nekoliko bolj podobna socialnodelavski, ko gre za resnične osebe in je njihova identiteta
nedvoumna, recimo v literarnih biografijah. Pa tudi sicer je ta trditev res samo pogojna. Literarna
teorija je prepoznala, da teksta in likov ni več mogoče razumeti kot določenih, statičnih, temveč kot
interaktivne entitete, spremenljive zlasti glede na bralne situacije. Barthes pravi, da lahko tekst izku-
simo le v njegovi produkciji in da bralec ni le prejemnik zgodbe, pač pa zgodbo tudi vrednoti in s tem
soustvarja. Podobno pripiše Bakhtin dialogu med hki in bralci pomembnejšo vlogo kot njegovi pred-
hodniki: bralci so dialoški partnerji likov in avtorja in ne le »neme priče«.
^ Izsledki raziskave so objavljeni v petih člankih Darje Zaviršek (1994).
' Stanley (1996: 765) našteje še več alternativnih zgodovin, kot je npr. schutzovska fenomenologija,
ki govori o biografsko določeni situaciji, dokazovanje Wrighta Millsa, da mora sociologija vztrajati
na ravni biografije, in druge.
^ Za to temo si je Berger ( 1997: 44) sposodil dve klasični detektivski zgodbi: Umor na Orient Expressu
Ahathe Christie ( 1940) in Malteški sokol DashieUa Hammetta ( 1930), pa še nekatere druge narativne
tekste.
^ Garfinkel se je že leta 1967 ukvarjal z medicinskimi poročih. Po njegovem mnenju bi bilo povsem
netočno razumeti ta poročila kot dejstva o pacientih ali obravnavi. Šele ko jih beremo kot potencialno
terapevtsko pogodbo, začnejo dobivati smisel. Medicinski zapisi kot poročila ne poročajo o dejstvih,
pač pa poskušajo prikazati za poznejše preiskave, zakaj je bilo neko medicinsko delo upravičeno.
(Hali 1997: 12.)
® Gre za zgodbo o fantu, ki je zaradi poškodb poiskal pomoč v bolnišnici, kar je bil razlog za začetek
intervencije socialne službe. Sprva zadovoljivo sodelovanje z materjo se je spremenilo, ko se je
pozneje izkazalo, da obstaja možnost, da je fantu poškodbe povzročil oče. Oče naj se otrokom ne bi
približeval zaradi poskusov nasilnih dejanj v preteklosti. Dejstvo, da je mati zatajila srečanje očeta z
otroki, je vplivalo na oceno socialne delavke, da so otroci v nevarnosti in da jih je treba umakniti iz
družine. Pozneje je morala socialna delavka utemeljiti prošnjo za ukrep za podaljšano zadržanje
otrok v mladinskem domu pred sodiščem, ki pa je odločilo, da prošnji ne ugodi. Hali analizira
zgodbo v dveh vrstah poročil - v intervjuju, ki ga je naredil s socialno delavko, in v poročilu socialne
delavke za sodišče.
^ Avtor sledi Bakhtinovi teoriji, ki je pretrgala s tradicijo statičnega razumevanja zapleta in likov. V
zapletu je videla avtorjev »grand plan«, v katerega so umeščeni hki. Bakhtin pa zaplet razume kot
nekaj nepredvidljivega, kot rezultat dialoga med hki. Tako zaplet kot lik delujeta in se spreminjata
prek bralčeve interakcije.
® Glej recenzijo Hallove knjige Social Work as Narrative v tej številki Socialnega dela.
^ Ameriško sodišče je v primeru Bowers v. Hardwick interpretiralo »dejstva« kot kršitev statusa
sodomije v državi Georgia in ne kot primer uresničevanja pravice do zasebnosti, ki jo zagotavlja
četrti amandma ameriške ustave. »Dejstvo«, da je šlo v tem primeru za homoseksualno dejanje s
privolitvijo, je sodišče opredelilo za »irelevantno« dejstvo v pravni zgodbi.
Problem opisovanja in reprezentiranja »drugega« je prav tako aktualno vprašanje sodobne antro-
pologije, ki se je odzvala na zahteve znanstvene etnografije Mahnowskega ali Meadove, da govori za
nativne prebivalce. Zgodnji antropologi in antropologinje so opazovah »druge« s produciranjem
fiksnih in stabilnih verzij njihove kulture. Poskušah so pojasniti tujost »drugega«, vendar so se tega
lotili iz zornega kota zahodne kulture, s čimer so prispevali k kontroli nativnih ljudi. Reprezentirati
»drugega« v tem primeru pomeni izključevati. Drugi ne govori, pač pa se govori o njem, je objekt
diskurza.
148
življenjske zgodbe in njihov pomen
LITERATURA
Bass, E., Davis, L. (1998), Pogum za okrevanje. Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v
otroštvu. Ljubljana: Liberalna akademija in Visoka šola za socialno delo.
Berger, A. A. (1997), Narratives in Popular Culture, Media, and Everyday Life. Thousand Oaks,
London, New Delhi: SAGE Publications.
Bertaux, D. (1981) (ur.). Biography and Society: The life history approach in the social sciences.
London: Sage Studies in International Sociology.
Borden, W. (1992), Narrative Perspective in Psychosocial Intervention Following Adverse Life Events.
Social Work, 37, 2.
Bruner, E. M. (1986a), Experience and its Expressions. V: Bruner, E. M., Turner, V. (ur.). The
Anthropology of Experience. Chicago: University of Illinois Press.
—	(1986b): Etnography as Narrative. V: Turner, Bruner (ur.). The Antropology of Experience. Chicago:
University of Ilhnois Press.
Bruner, J. (1987). Life as Narrative. Social Research, 54, 1.
—	(1988), Actual Minds, Possible Worlds. Cambridge (Massachusetts), London: Harvard University
Press.
—	(1991), The Narrative Construction of Reahty. Critical Inquiry, jesen.
Epston, D., White, M., Murray, K. (1992), A Proposal for a Re-authoring Therapy: Rose's Revisioning
of her Life and a Commentary. V: McNamee, S., Gergen, K. J. (ur.). Therapy as Social Construction.
London: Sage.
Frame, }. (1992), Faces in the Water. London: The Women's Press.
Hall, C. (1997), Social Work as Narrative: Storytelhng and persuasion in professional texts. Aldershot,
etc.: Ashagate.
HrŽenjak, m. (1998), Kaj nam miti lahko povedo o ženskah, identitetah in subjektu. Delta, 4, 3-4:
109-131
Kaysen, S. (1993), Girl, Interrupted. London: Virago Press.
Kelly, L. ( 1996), »Ne vem, kako naj temu rečem«: Opredelitev spolnega nasilja. V: D. Zaviršek (ur.).
Spolno nasilje. Ljubljana: VŠSD
KoHLi, M. (1981), Biography: Account, Text, Method. V: Bertaux, D. (ed.), Biography and Society:
The Life History Approach in the Social Sciences. London: SAGE Studies in International Sociology.
Lamovec, T. (1999), Kako misliti drugačnost. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
McCall, M. M. (1989), The Significance of Storytelhng. Life Stories/Récits de vie, 5: 39- 48.
Mesec, B. (1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
Murray, K. (1995), Narrative Patitioning: The ins and outs of identity construction. V: Smith, J.,
Harre, R., Van Langenhove, L. (ur.). Rethinking Psychology: Volume 1: Conceptual Foundations.
London: Sage.
Plummer, K. (1995), Telling Sexual Stories: Power, change and social worlds. London, New York:
Routledge.
Prince, K. (1996), Boring Records? Communication, speech and writing in social work. London,
Bristol (Pennsylvania): Jessica Kingsley Pubhshers.
Rener, T. (1993), Biografska metoda in spolna struktura vsakdanjega življenja. V: E. D. Bahovec
(ur.). Od ženskih študij k feministični teoriji Ljubljana: ŠOU, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo
149
MOJCA UREK
in novo antropologijo (posebna izdaja).
-	(1996), Avto/biografije v sociologiji in v ženskih študijah. Teorija in praJcsa, 33, 5: 759-763.
Riesssman, C. K. (1993), Narrative analysis. Newbury Park: Sage.
-	(1994), Qualitative Studies in Social Woric Research. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage
Publications.
Splichal, S. (1990), Analiza besedil: Statistična obravnava jeziìcovnih podaticov v družboslovnih
razisJcavah. Jugoslovansko sociološko združenje: Metodološki zvezki, 6.
Stanley, L. (1992), The Auto/Biographical I: The theory and practice of feminist auto/biography.
Manchester, New York: Manchester University Press.
-	(ur.) (1990), Feminist Praxis: Research, theory and epistemology in feminist sociology. London, New
York: Routledge.
-	(1996), O avto/biografiji v sociologiji. Teorija in praksa, 33, 5: 764-774.
White M., Epston D. (1990), Narrative Means to Therapeutic Ends. New York: A Norton Professional
Book.
Zaviršek, D. (1994), Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo: Študija
primera (I.-V.). Socialno delo 33, 1-5.
150
Vera Grebene
PONESREČENI POBEGI UJETNIKOV BIOGRAFIJ
V zahodni kuhuri je primerno, da se posameznik
prikaže kot stabilna in koherentna oseba. Ljudje
smo subjekti pripovedi, ki tečejo od našega rojstva
do smrti. Izdelovanje zgodb o sebi je sestavina
vsakdanjega dela na identiteti posameznika, v
katerem posameznik reflektira svoje pretekle,
sedanje in prihodnje izkušnje s stahšča razhčnih
perspektiv svoje identitete in jih združuje v svoje
delne identitete (Nastran Ule 2000: 216).
To, v čemer sta si podobna človeško življenje
in zgodbe, včasih celo tako močno, da se zdi živ-
ljenje kot zgodba, je, da tako življenje kot zgodba
zahtevata in predvidevata določen red dogodkov,
ki dajejo, ah bolje, zagotavljajo smisel bodisi
zgodbi bodisi življenju. »Implicitni smisel življenja
se eksplicira v zgodbah. Človeška eksistenca je
urejena na način zgodb in človeško življenje se
predstavlja kot živa zgodba. Zgodbe prispevajo
k organizaciji življenja. Narativna perspektiva člo-
veškega življenja vsebuje spoznanje, daje življenje
smiselna celota, ki jo lahko izrazimo v zgodbah«
(Widdershoven, po: Nastran Ule 2000: 200).
Če o naših življenjih pripovedujemo v zgod-
bah, potem se zdi, da so v teh zgodbah pravzaprav
zajete bolj ali manj pomembne/nepomembne
drame, v katerih nastopamo kot glavni ali stranski
igralci/igralke, pri čemer imamo na voljo bolj ah
manj dorečene scenarije, ki nam narekujejo po-
tek, zaplet, iztek... najprej dogodka samega, po-
tem pa pripovedi o njem.
Gagnon in Simon razumeta (po: Cohen, Tay-
lor 1992) pomen scenarija v tem, da našim ruti-
nam in vlogam priskrbi pomen in smisel, pove
nam, kako naj ravnamo (igramo) in občutimo v
nekem določenem trenutku, priskrbi nam detajle
o drugih, na katere naletimo v situaciji, in napove
naslednjo potezo v igri, torej tudi razvoj igre. Sce-
narij definira situacijo, poimenuje akterje (igralce)
in določi potek. To pa so sestavine, ki jih vsebujejo
tudi pripovedi o poteku naših življenj - (avto)-
biografije.
Harre pove (po: Nastran Ule 2000), da ima
posameznik običajno na voljo več razhčnih, celo
nasprotujočih si zgodb o samem sebi. Toda čeprav
ima vsakdo na voljo več mogočih avtobiografij,
bodo uporabljene le nekatere. O tem, kaj se komu
dogaja v življenju, je mogočih več razhčnih zgodb,
ne le ena. Avtobiografija je v prvi osebi izražena
življenjska zgodba. »Kvahteta pripovedi, vred-
nost, detajli in notranja ureditev epizod v zgodbah
so odvisni od oseb, ki jim zgodbo pripovedujemo,
od konteksta pripovedovanja in cilja, ki smo si ga
zastavih kot pripovedovalci svoje zgodbe« (Na-
stran Ule 2000: 210).
Biografije so po Giddensu pomembne, ker po-
sameznik skoz termine lastne biografije refleksiv-
no razume identiteto sebe, ki je več kot značilna
poteza ah zbirka posameznikovih potez. Identite-
ta sebe tudi ni nekaj enostavno danega z delovanj-
sko kontinuiteto posameznika, ampak nastaja v
refleksivnih dejanjih posameznika, ki za to oprav-
ljanje refleksivnega dela potrebuje zavestno ube-
sedeno (avto)biografsko pripoved (Nastran Ule
2000: 196, 197). Zato je za delo na identiteti nuj-
na sposobnost posameznika, da gradi in ohranja
kontinuiran narativni potek biografije.
Značilnost refleksivnih biografij je, da se spre-
minjajo podobno kot zgodbe (v obliki, stilu, bese-
dah). V pogojih druge moderne se vzporedno z
refleksivno biografijo pojavi refleksivno načrto-
vanje življenja, pogosto v obliki koledarjev živ-
ljenjskih načrtov, po katerih se odvija osebni čas
posameznika. Narativno predstavljanje življenja
poteka v času, za nazaj v avtobiografskih sekven-
cah in za naprej v orisih življenjskih načrtov (Na-
stran Ule 2000: 198). Včasih se zdi, da življenje
poteka v obhki scenarija, ki je deloma napisan
vnaprej, deloma pa ga spreminja akter s svojim
151
VERA GREBENC
delovanjem. V nekaterih primerih se zdi, da so ti
scenariji, po katerih se odvijajo »gledahške igre«
(Cohen, Taylor 1992), v vsakdanjem življenju
komaj opazni, še več, lahko se prikazujejo kot
naraven svet izmenjav.
Predpisane scenarije lahko zasledimo in pre-
poznamo v najbolj vsakdanjih in običajnih situa-
cijah, ko dobimo vtis, da gre pravzaprav za rituale:
poljub za lahko noč, družinsko kosilo, poslovilna
zabava... Pri vseh teh dejanjih gre za več kot le
preprost opis vedenja. Vnaprej so določene ose-
be, ki v dogodku nastopajo, vnaprej je določena
njihova pozicija in intenzivnost delovanja. Ve se,
kdo mora v kakšni situaciji prevzeti iniciativo,
ostah pa morajo ustrezno odgovoriti; pri valčku
vodi moški, postreže se najprej gosta in podobno.
Pri tem predpisovanju ne gre le za organizacijo
dogodka, ampak tudi za doživljanje. V skladu z
odvijanjem epizode se razvijajo tudi ustrezna čust-
va. Čustva so previdno uglašena z vsakim gibom
v odlomku in za vsako vlogo posebej. »Če scena-
riju sledimo bolj ah manj uspešno, imamo vtis,
da je z dogajanjem vse v redu. Zdi se v redu, ker
smo tako že doživeh. Gre za primer ponavljanja,
ki ne potrebuje komentarja, saj kaj novega ni niti
pričakovano niti zaželeno. Vsaka novost ah nepri-
čakovan element v scenariju lahko namreč vnese
nemir« (Cohen, Taylor 1992: 72). Scenarij je tisti,
ki posameznega akterja v dogodku opremi z
vednostjo, da lahko razume situacijo in igra vlogo
v njej. Dogodku samemu predpiše smisel.
Precej situacij v vsakdanjem življenju deluje
tako, kot da zanje scenarij ni predpisan. Na poti
v službo ni nujno, da poimenujemo igralce ali pre-
poznavamo zaplet, toda kakor hitro smo v stiku
z drugimi ljudmi ah pa gre za nas pomembne sfere
življenja, ki jih jemljemo kot »projekte«, »ključna
področja«, »mesta, kjer živimo«, »življenjski na-
črt«, potem je bolj verjetno, da bomo vstopih v
miniaturne drame, kjer so definiranje, poimeno-
vanje, zaplet pomembni.
Ko se ukvarjamo s pripovedovanjem zgodb o
dogodkih in ko te dogodke uvrstimo v svoje bio-
grafske spise, se izkaže, da ponavadi posežemo
prav na področja, za katera so scenariji še kako
dodelani (področja dela, družine, doma, prostega
časa, spolne vloge, politike). V naših avtobiografi-
jah se zato znajdejo predvsem informacije, ki raz-
lagajo naše mesto v teh glavnih scenarijih. Toda
kaj bo nazadnje sestavljalo zgodbo o nas?
Harre ugotavlja, da ima lahko vsakdo le eno
identiteto v prostoru, ker obstaja le v enem telesu.
pa vendar ima lahko več identitet v času'. Do-
godki, ki sestavljajo življenjsko pot posameznika,
so lahko raznoliki, lahko se dogaja več dogodkov
v istem času in kraju. Zato lahko za razhčne
priložnosti naredimo razhčne izbire med dogodki
našega življenja, kar pomeni, da lahko razvijemo
tudi razhčne avtobiografije (Nastran Ule 2000:
211). Gre torej za to, da takrat, ko pripovedujemo
o sebi, izbiramo tako dogodke, kijih upoštevamo,
kot načine, kako bomo dogodke interpretirali. Pri
tem pa nismo neomejeno svobodni. Če nas na
eni strani omejujejo »naravni scenariji«, nas na
drugi strani omejujeta časovni in prostorski potek
naših življenj in pripoved, ki naj bo organizirana
tako, da bo upoštevala ti dve dimenziji. Harre
poudarja, da dobi identiteta osebe najmočnejši
izraz v avtobiografij ah posameznika, hkrati pa je
prav občutek posameznika za svojo identiteto v
času bistveni pogoj sleherne avtobiografske
pripovedi (Harre, po: Nastran Ule 2000: 214).
Individuahzacija, kot o njej govori Beck (1992:
135), pomeni, da se je vsaka biografija posamez-
nika premaknila od danih determinant in je polo-
žena v njegove ah njene roke, odprta in odvisna
od odločitev. Delež življenjskih priložnosti, ki so
bistveno blizu »postavljanju odločitev«, narašča
in tako narašča tudi delež biografij, ki so odprte
in jih je treba osebno oblikovati.
Individuahzacija življenjskih situacij pomeni,
da so biografije postale »samorefleksivne«. Dru-
žbeno predpisana biografija je preoblikovana v
biografijo, ki je samoustvarjena in se nadaljuje v
smeri samoustvarjanja. Odločitve o izobrazbi,
pokhcu, službi, prostoru bivanja, stanovanju, šte-
vilu otrok in tako naprej, skupaj z vsemi sekun-
darnimi odločitvami, ki jih to potegne za sabo,
niso več lahko, ampak morajo biti narejene. Celo
kadar je beseda odločitev premočna, ker niti ne
obstaja zavestno niti niso zanjo podane alterna-
tive, ki so nujen pogoj, da se lahko odločitev sploh
izvede, bo moral posameznik »plačati za to«, da
se o čem ni odločil. Posameznik se mora v indi-
vidualizirani družbi razumeti kot center delova-
nja, kot načrtovalska delavnica.
Odločitve ali-ali glede verzij življenja in glede
konfliktnih situacij so relativizirane z akumulacijo
problemov, ki jih je treba rešiti v določeni fazi
življenja (odločitev o poroki, številu otrok, pred-
videni karieri), kar zahteva posebno zasebno in
institucionalno planiranje.
To pomeni, da z institucionalnim in biograf-
skim predpisovanjem nastaja konstrukcijski
152
PONESREČENI POBEGI UJETNIKOV BIOGRAFIJ
pribor možnih biografskih kombinacij. V prehodu
od standardnih k izvoljeni biografiji (Ley, po: Beck
1992), zgodovinsko nastaja tip biografije, ki je
brez primere.
Toda mnoštvo razhčnih zgodb, ki naj bi jih
imela na voljo posameznik in posameznica kot
variante razhčnih avtobiografij, se izlaže kot na-
videzno. Če smo prej rekli, da omejitve postavljajo
scenariji, lahko zdaj dodajamo, da te scenarije
podpirajo tudi institucionalne determinante in
intervencije, ki so hkrati determinante biografij
in intervencije vanje. Ko se na primer dvigne sta-
rostna meja upokojevanja (Beck 1992: 132), to
neposredno prizadene celotno generacijo, hkrati
pa vpliva tudi na vse mlajše generacije. To »zuna-
nje« obhkovanje biografij ostaja dejansko prikrito,
je kot »stranski učinek« zadev, ki so izključno
stvar odločitev organizacij (izobraževalnega
sistema, trga dela, pokojninskega sistema...).
Beck (1992: 131, 132) meni, da začnejo v ref-
leksivni moderni vpliv statusa, razredne kulture
ali družinske biografske ritme prekrivati ah nado-
meščati institucionalni biografski vzorci: vključi-
tev v izobraževalni sistem ah izstop iz njega, vstop
v proces dela in izstop iz njega, na socialni pohtiki
utemeljena delovna doba in starost za upokojitev.
Vse to obstaja v longitudinalnih odsekih biografije
(otroštvo, adolescenca, odraslost, upokojitev in
starost), pa tudi v dnevnem ritmu in ekonomiji
časa (usklajevanje družine, izobraževanja in ka-
riere). Prostor, kjer se prejšnja in nova biografija
prekrivajo, se posebno jasno pokaže v primeru
»standardne biografije« žensk. Medtem ko se mo-
ški v svojih biografijah ne dotaknejo bistveno dru-
žinskih dogodkov, ženske vodijo nasprotujoče si
dvojno življenje, ki ga v enaki meri oblikujeta tako
institut družine kot institucije. Za ženske je ritem
družine še vedno zavezujoč, hkrati pa sta zanje
vedno bolj zavezujoča tudi ritem izobraževanja
in ritem kariere, kar ima za posledico neusklad-
Ijive zahteve, konflikte in krize.
Načini, kako institucije oblikujejo biografije,
to se pravi, regulacije izobraževanja (izobraževal-
ni sistem), čas aktivne delovne dobe (delavnik in
delovna doba v biografiji) in sistem socialnega
varstva so neposredno vpleteni v različne faze bio-
grafij. Beck (1992: 134) zato govori o institucio-
nalno odvisni individualni situaciji. Institucional-
na odvisnost ne obstaja na splošno, ampak je ure-
jena po prioritetah. Ključ je v trgu dela. Če hoče-
mo biti sprejemljivi za trg dela, potrebujemo ustre-
zno izobrazbo. Kdor je zavrnjen ah zavrača kaj
od tega, se mora soočiti s socialno in materialno
izključenostjo. Kot narašča institucionalna odvis-
nost, tako se veča tudi občutljivost in dovzetnost
posameznika za nenadne in nepredvidljive situa-
cije. Institucije delujejo kot legalno določene kate-
gorije standardnih biografij, ki jim realnost vedno
manj ustreza.
Ob tem nas Cohen in Taylor ( 1992) spomnita,
da nista problematična le sama realnost in posa-
meznikovo občutenje sveta, ampak tudi napetost,
ki se ustvari med sebe (self) in realnostjo. Kajti
skoz življenje se ne samo preprosto pomikamo,
socializacija ni samo stvar učenja, kako opraviti
delo z realnostjo. Zahtevamo tudi občutek samih
sebe kot oseb, ki gredo skozi življenje na svoje
načine, in ti se na trenutke popolnoma razlikujejo
celo med tistimi, ki imajo podobne življenjske
načrte. Lahko pogledamo na družbo in ne vidimo
nič drugega kot komplete uniform: skupine zdrav-
nikov, skupine študentov, skupine bančnikov, sku-
pine delavcev; vseh oblečenih na način, ki ustreza
njihovi vlogi, vsak s prevzemanjem ustreznega
stila oblačenja, govorjenja ah navad. Toda gola
uniformiranost večinoma predstavlja le zunanjo
sliko, proti kateri nastopa ustvarjanje identitete
in razvijanje naše drugačnosti od ostalih okoh nas.
So tudi trenutki, ko veselo sprejmemo identi-
tete, ki so nam ponujene zaradi našega članstva
na določenih straneh družbenega sveta. Čisto do-
bro shajamo s tem, da nas imajo za tipične matere,
soproge ali poslovne ženske. Pogosto pa bomo
zadovoljstvo s svojo identiteto izpolnili le tako,
da bomo priklicah občutek oddaljenosti od real-
nosti, ki jo izkušamo. Celo v tem, da smo sposobni
razlikovati med svojim občutenjem sveta (najvišje
realnosti) in našim občutenjem identitete, je vir
nezadovoljstva, kajti to pomeni priznanje, da svet
ne pripada nam. Rečemo lahko, da moramo iden-
titetno delo opraviti kljub institucionalnim aranž-
majem družbe ah pa zaradi njih. Tu so sicer na
voljo življenjski načrt, karierni urniki, vloge, polo-
žaji, odgovornosti, celo bolj priljubljene identitete,
pa vendar se zdi, da to nismo v resnici mi (Cohen,
Taylor 1992).
Bolj ko je najvišja realnost nasičena, več ele-
mentov potrebujemo, da se oddaljimo od nje. Bolj
ko so razviti identitetni resursi, bodisi skoz litera-
turo, množično kulturo in terapijo, ki na tržišče
vstopa z samo-zavestjo, refleksivnostjo, relativno-
stjo, bolj iznajdljivo mora biti naše identitetno
delo (Cohen, Taylor 1992: 43).
Cohen in Taylor ugotavljata, da nas življenje v
153
VERA GREBENC
sodobni družbi hkrati potegne v »delo z realno-
stjo« in »identitetno delo«. S pomočjo elementov,
kot je »življenjski načrt«, moramo zgraditi sta-
bilne konstrukcije sveta in istočasno predstavljati
sebe kot razlikujoče se posameznike/posamez-
nice. Odnos med delom z realnostjo in identitet-
nim delom je kompleksen, včasih komplementa-
ren, včasih povsem navzkrižen.
Kako zahtevno je to usklajevaje obeh vrst dela,
pokaže primer, ko mora tako delo opraviti zapor-
nik. Zapornik se že na začetku bori s problemom,
kako iz »najvišje realnosti« izpeljati identitetno
delo. Zapornik nima na voljo jasnega in zanimi-
vega urnika kariere in tako tudi ne takojšnjega
konteksta, po katerem bi lahko organiziral znanje
sveta. Edini urniki, ki so na voljo, so tisti, ki jih
omogoča in ponuja režim. Le nekritično sprejeti
zaporniški urnik ah delovni urnik ali sistem na-
grad pomeni grožnjo mogočemu razvoju identite-
te^. S prilagoditvijo »realnosti«, ki jo predstavlja
režim, ni mogoče na hitro pokazati enkratnosti
posameznika. Treba je ustvariti nekakšen tip alter-
nativne realnosti - pokazati nekatere majhne sub-
jektivne prostore, ki so relativno neokuženi z in-
stitucionalno realnostjo. Tako nastanejo mesta,
na katera je mogoče pripeti identitetno delo. Tako
lahko posameznik dokaže svojo posebnost z loče-
vanjem od režima.
Toda to je le delček reševanja problema iden-
titetnega dela. Tako kot lahko večina pokaže same
sebe kot posebne z ločevanjem od režima, se lah-
ko nekateri odločijo, da bodo svojo posebnost
razkazovali z zavezanostjo režimu. Da bi ustvarili
občutek posebnosti, ni dovolj le »drža« za ah proti
sistemu. Da bi dosegh to, kar je v naši družbi
pravzaprav kreacija »občutene« identitete, je tre-
ba poseči tudi po drugih virih. In ko imamo opra-
viti z zapornikom ah bolnikom, jim ti viri niso
kar na voljo. Ne morejo si izbirati obleke, frizure,
načina preživljanja prostega časa, posebnih prija-
teljev, da bi lahko tako dokazovali svojo poseb-
nost. Simboh, s katerimi je mogoče dokazovati
posebnost, so ali redki ah niso na voljo. Ponavlja
se problem, kako se boriti z občutkom, da nisem
nič drugega kot zapornik, bolnik, uživalec drog^
Celo prejšnje identitete, na primer kriminalca,
niso več na voljo pri ustvarjanju trenutnega ob-
čutka enkratnosti; splošen dogovor je, da zunanja
kariera nima veljave oziroma ni ustrezna potem,
ko si enkrat »noter« (Cohen, Taylor 1992).
Medtem ko imata zapornik v ječi in duševni
bolnik na psihiatriji težavo, kako »delo z realno-
stjo« uskladiti z »identitetnim delom«, pa uživalec
drog, čeprav je na prostosti, opravlja težaško delo,
ko si mora priskrbeti legalno in ilegalno biografijo.
Prva mu omogoča nastopati v scenarijih, kjer uži-
vanje ni dovoljeno, druga pa mu omogoča kredi-
bilnost na »uživalski sceni«. Res pa njun soobstoj
omogoča tudi situacijski dobiček, ki ga prinaša
možnost trgovanja s stigmo (ah biografijo)"*. Delo,
ki ga opravlja uživalec drog, je torej, kako uskla-
diti/razviti različne avtobiografske zgodte.
Ni naključje, da je mladost čas, v katerega je
navadno lociran začetek uživanja drog. Prav pri
identitetnih statusih mladih se kaže intenzivna
zahteva po vzporednih biografijah. Medtem ko
se od mladih zahteva, da na področju izobraževa-
nja dokažejo storilnost in samonadzor, pa mladin-
ska kultura zahteva hedonizem in emocije. Mladi
morajo zato razviti vzporedne biografije, ki se
hkrati prekrivajo in so si lahko hkrati v nasprotju.
Na tak način nastajajo notranje protislovnosti, ko
različnim življenjskim območjem pripadajo raz-
hčne identitetne strategije, od posameznika pa
se zahteva, da jih medsebojno usklajuje (Nastran
Ule 2000: 154). Področje, kjer se gibljejo mladi,
je tako prepredeno z virtualnimi kanah, ki dopu-
ščajo vzporedno gibanje.
Če vzamemo, da je uživalec resno zastavil svoj
identitetni projekt, potem bo epizode z uživanjem
ustrezno vključeval v pripovedi o sebi ali izklju-
čeval iz njih in tako opravljal vzporedno delo na
identiteti, s čimer poteka tudi ena vrsta dela na
usklajevanju.
Druga vrsta dela pa poteka na ravni usklajeva-
nja z drugimi »normalnimi« karierami in se nana-
ša na oblikovanje primerljivih biografij. »Normal-
ne« kariere zavzamejo pomembno mesto, ko se
mora uživalčeva življenjska zgodba dokazati v
kontekstu prej omenjenih institucionalnih bio-
grafij. Takrat lahko uživalcu zaradi izključenosti
iz posameznih področij (dela, izobraževanja)
zmanjka referenčnih točk in takrat ima zares
problem, kako izdelati legalno biografijo.
Pri uživalcu drog se izkaže, da njegova/njena
osebna zgodba ni primerljiva z zgodbami drugih.
Če so biografske zgodbe neuživalcev vpete med
točke institucionalnih biografij, potem lahko te
kriterije zadovolji le uživalec, ki se mu je posrečilo
kontrohrati svoje uživanje do te mere, da je ostal
vključen v družbeno veljaven in standardiziran
ritem »koledarja življenjskega načrta« (Nastran
Ule 2000: 296). Kar pomeni, da je končal šolanje,
se zaposhl, ustvaril družino, se upokojil. Tako
154
PONESREČENI POBEGI UJETNIKOV BIOGRAFIJ
Strategijo bi lahko primerjah z zagotavljanjem
alibija — kariera navadnega človeka deluje kot
alibi karieri uživalca.
Skoz biografsko pripoved se razkrijejo infor-
macije o posamezniku/posameznici. Lahko bi
rekh, da standardizirane točke karier usmerijo
našo pozornost prav na tiste informacije iz življe-
nja posameznika, s katerimi se te točke dokazu-
jejo ah potrjujejo. Na določen način predstavljajo
socialno informacijo, podobno znakom, ki nasto-
pajo kot statusni ah bolje prestižni simboh, kot o
tem govori Goffman (1981). Goffman pravi, da
smo posebej izurjeni, da vidimo ah sprejemamo
nekatere znake, ki izražajo socialno informacijo,
da so torej »simboh« tisti znaki, ki so stalno in
neprestano na voljo in smo nanje posebno pozor-
ni. Čeprav Goffman misli na zunanje zanke, kot
so priponke, nalepke, prstani ipd., v katerih se
koncentrira socialna informacija, lahko rečemo,
da v biografski pripovedi karierne točke (dokon-
čanje študija, prva zaposhtev, napredovanje, po-
roka) na poslušalca delujejo s podobno intenziv-
nostjo in nasitljivostjo kot »medalje za hrabrost«.
Socialna informacija, ki se izraža z nekim dolo-
čenim simbolom (ah simbolnim pomenom točke),
lahko v vehki meri potrjuje, kar nam o osebi
govorijo drugi znakih Napolni našo predstavo o
tej osebi na preobilen in hkrati neproblematičen
način in deluje samoumevno.
Simboh dokazujejo članstvo ah pripadnost
družbeni skupini. Če socialna informacija, ki se
izraža skoz simbol, pripomore k razkazovanju
časti, prestiža ali zaželene družbene pozicije,
deluje kot prestižni ah statusni simbol. SimboU
stigme učinkujejo ravno nasprotno. Simboli
stigme so znaki, s katerimi se zelo učinkovito pri-
tegne pozornost k degradirajočim in poniževal-
nim razhkam med posamezniki, z njimi dosežemo
raztrganje koherentne slike o kom, kar ima za
posledico reduciranje vrednosti te osebe v naših
očeh (Goffman 1981). Tako lahko že telesni znaki
stigme (prešpikane roke, razširjene ah zožene
zenice, kinkanje) prekrijejo ostale informacije o
osebi.
Če navzočnost pomembnih simbolov, pa naj
gre za prestižne simbole ah simbole stigme, po-
nuja bližnjico pri obhkovanju trditev o kom, pa v
primeru biografiije posameznika kot diskrediti-
rajoč dejavnik deluje zlasti odsotnost prestižnih
kariernih točk. Če manjka napolnjenost katere
od pomembnih »faz« v karieri posameznika, je
njegova/njena biografija nepopolna in nenadoma
ne more več zadostiti pogojem, da bi dokazal/a
uspešnost celotnega identitetnega projekta (dela),
ki med drugim predvideva tudi zapolnitev njegove
moralne vsebine. Ker »identitetne pripovedi v
vsakdanjem življenju uporabljamo zato, da z njimi
ohranjamo ah ustvarjamo določene vrednote, s
temi vrednotami pa se definira nekoga kot vredno
ali sprejemljivo osebo po standardih, ki jih spreje-
majo partnerji v interakciji« (Gergen, po: Nastran
Ule 2000: 219), je odsotnost točk, ki dokazujejo,
da je posameznik stabilna in koherentna oseb-
nost, ki se ji je posrečilo doseči določeno popol-
nost ah odhčnost, tudi dokaz neuspeha pri obliko-
vanju »moralne identitete osebe« (Nastran Ule
2000: 219). Na ta način kot znaki stigme delujejo
odsotne standardne točke karier.
Uživalec drog seveda poskuša ubežati temu
»gospodujočemu scenariju«. Cohen in Taylor
( 1992: 74) menita, da se lahko v mnogih primerih
zavestno odločimo ustvariti scenarij, ki nasprotuje
»gospodujočemu scenariju«, in tako razglasimo
svoje razočaranje nad običajnim zapletom, pote-
kom in vlogami. Vsem okoh sebe lahko sporoči-
mo, da ne bomo sledih vsem »tistim neumnostim,
ki se jih od nas pričakuje«. Obenem pa nas opozo-
rita, da smo pri bežanju pravzaprav omejeni.
Kontrascenarij, pa čeprav je rezultat odločenosti,
da se upremo »najvišji realnosti«, dejansko vleče
svoj značaj iz oziroma na podlagi »gospodujočega
scenarija«. Prelomi z »najvišjo realnostjo« {para-
mount reality) ne trajajo dolgo: »Najvišja realnost
ovije te prelome z vseh strani in zavest se vedno
vrne nazaj v najvišjo realnost, kot se vrnemo z
ekskurzije« (Berger Luckmann, po: Cohen Taylor
1992: 40).
Čeprav so se uživalec drog, revolucionar,
upornik odločili, da svojo posebno izkušnjo
prikažejo kot popoln prelom z »gospodujočim
scenarijem«, jih poskušata Cohen in Taylor spet
postaviti »na realna tla«.
Orodja, ki jih uporabimo, da vzpostavimo
distanco z »gospodujočim scenarijem«, šale,
ironija ah pretiravanje, samo priskrbijo nove
dokaze o tem, kako dobro se prodaja »glavni
scenarij«. Prav tako, kakor nas rutina in nava-
da zasledujeta na področja, kjer mishmo, da
smo svobodni ali nedoločeni, tako se tudi sce-
nariji vsilijo v najpomembnejše in najosebnej-
še dele izkušenj. Čustva in pomeni, odnosi in
izkušnje, pogovori in preobrati niso prosto leb-
deče sestavine, ki jih lahko poljubno mešamo
155
VERA GREBENC
pri svojih poskusih iskanja novega. Bolj kot to
se izkažejo za dokončne pribore simbolnih
okvirov, katerih izmikajoča se obhka nas lahko
na začetku zapelje z obljubo novega. Iluzija
pa je navadno kratkotrajna. Razlikovanje nove-
ga sveta izgine. Na koncu je vse le del glavnega
sveta [mainland]. (Cohen, Taylor 1992: 74.)
V dokaz te trditve navajata:
Nobena situacija ne potegne za sabo popolno-
ma novih občutkov. Ne moremo kratko malo
imeti nove izkušnje; ni mogoče nenadoma
postati kadilec trave, nič bolj se tudi ni mogoče
nenadoma zaljubiti ah postati mistik. Vse te
izkušnje ne zahtevajo le novih kompletov
tehnik, ki se jih je treba naučiti, kot se je treba
naučiti voziti avtomobil, ampak zahtevajo tudi
nov smisel o nas samih kot o osebi v drugačni
drami, presojo zapleta/poteka v tej novi drami,
pa tudi sposobnost, da poimenujemo notranje
doživljanje »biti zadet« ali »v ekstazi«, kar se
nanaša na položaj v dogodku/sekvenci. Zah-
teva tudi sposobnost uglaševanja vseh teh ele-
mentov z občutji in pomeni ostalih, ki so nav-
zoči pri dogajanju, in sposobnost, da pripelje-
mo izkušnjo do prepoznavno zadovoljivega
sklepa. (Cohen, Taylor 1992: 73.)
Prav poskus, da bi sestavil vzporedno zgodbo,
ki si jo uživalec pripoveduje monološko ah pa jo
nameni tistim, ki lahko izvedo o njegovi karieri
uživalca, prisih akterja »bega«, da se znova vrača
v polje standardiziranega. Zgodba uživalca je stru-
kturirana tako, kot so strukturirane standardizira-
ne zgodbe. Prav vpetost posameznika v čas in pro-
stor zahteva linearno pripoved o življenjski zgod-
bi. Naj bo upornik ah ne, v pripovedi mora biti
prepričljiv. Primanjkljaj standardnih orientacijs-
kih točk kariere, ki jih upornik/ubežnik nameno-
ma spregleda, medtem ko jih kdo drug nima zara-
di družbene izključenosti, zahteva, da si izmislita
svoje. Uveljaviti poskušata svoje prelomne točke,
ki dajo zgodbi potek, zaplet, vrh, razplet. Biogra-
fije uživalcev, pa tudi biografije duševnih bolni-
kov, prostitutk, klošarjev so zato napolnjene z dra-
matičnimi življenjskimi prelomnicami, ki razdelijo
dogajanje po sekvencah. Zgodba uživalca drog
bo sledila scenariju, ki bo upošteval sosledje do-
godkov: prvi fiks, prva kriza, prvič na detoksu...,
kar bo v pripoved vneslo tudi učinek dramatič-
nosti in bo pripovedovalca in poslušalca zadovo-
ljilo tudi s kriterijem dobro sestavljene in pripove-
dovane zgodbe®.
Ko razpnemo svojo življenjsko zgodbo med
karierne točke, je vtis, da se v življenju pomikamo
na eni strani med gospodujočimi scenariji in
institucionalnimi biografskimi urniki, ki trasirajo
naš življenjski projekt in določajo koordinate
življenjskega poteka, in na drugi strani skoz iden-
titetno delo, s katerim si nalagamo neuniverzalne
in edinstvene izteke. Zdi se tudi, da nobeni od
nalog, ki jih vse to zahteva, ni mogoče popolnoma
ustreči ah pa popolnoma ubežati, naj si še tako
prizadevamo. Ravno refleksivnost sodobnih iden-
titet in biografskih zgodb nas ujame v nerešljiv
paradoks. Brez dominantnega scenarija ne bi bilo
refleksivne točke individualnega scenarija, hkrati
pa moramo prav individualni scenarij ves čas
oblikovati kot primerljiv z dominantnim, sicer ni
mogoče izpeljati zahteve po refleksivnosti.
Zdi se celo, da nas nekaj na silo poganja v beg
iz gospodujočega scenarija (tržna ekonomija, ki
se napaja na identitetnih slogih), hkrati pa nam
ne dovoh zares pobegniti, saj smo zanimivi le v
svojih ponesrečenih poskusih bega (»kopije ko-
pij«^), ko se vedno znova vračamo in ko še vedno
priznavamo pravila glavnega scenarija. Če bi
lahko zares pobegnili (če bi vedeh, kako in kam),
potem beg ne bi bil več šiv, ki drži dinamizem
trenutne družbene (ekonomske) realnosti skupaj.
Nikogar ne bi bilo mogoče več zadržati, nikomur
ne bi bih v svarilo.
Vztrajanje pri črno/beh sliki - tukaj/onstran
- celo spominja na prizore iz taborišč, ko so ujet-
nike šilih k begu, da so jih lahko potem ustrelili v
hrbet kot svarilo drugim, ki bi želeh zares pobe-
gniti, in kot dokaz absolutne moči gospodarja pro-
stora. Primerjava ustreza predvsem v nasičenosti
z obupom, sicer pa je pretirana. Nenazadnje je
razlika tudi, da ima taborišče drugo stran žice,
medtem ko tega, ah je kaj na drugi strani »najvišje
realnosti«, pravzaprav ne vemo zares. Toda ne-
moč, ki jo lahko občutimo kot ujetniki v obeh
primerih, je podobna. Ko dobimo vtis, da je tisti,
ki ima pravila (igre) v rokah, neobvladljiv za
navadnega človeka. Ko se zdi, da nas ima »najvišja
realnost« popolnoma v oblasti.
Lahko se je prepustiti pesimizmu in patetiki,
toda ah je mogoče tak konec zgodbe preseči ah
nevtrahzirati? Ah se je torej mogoče izogniti razo-
čaranju zaradi nemožnosti bega? Če smo ves čas
govorih, da narativna narava identitete pogojuje
sposobnost posameznika, da ubesedi izkušnje.
156
PONESREČENI POBEGI UJETNIKOV BIOGRAFIJ
potem bi lahko drugačen konec ustvariU tudi s
čisto preprosto uporabo drugačnih metafor. Dru-
go vprašanje pa je, ah se je treba o predznaku
konca sploh spraševati. Navsezadnje je pravica
(naloga) avtorja/avtorice, da sam/a »definira
stvarnost, da stvarnost modificira, jo celo zamenja
s kako drugačno, bolj ustrezno, kar deluje kot
dejavnik osvoboditve od nekaterih socialnih deter-
minacij, ki so doslej uokvirjale življenjski potek
in življenjski način posameznika« (Nastran Ule
2000:310).
OPOMBE
' To razlikovaje je mogoče, če upoštevamo dva pomena besede identiteta in razlikujemo med identiteto
kot singularnostjo osebe in identiteto kot celoto osebnih lastnosti, ki si sledijo trenutek za trenutkom
skoz čas, vključno s prepričanji, ki jih ima posameznik o samem sebi (Nastran Ule 2000).
^ Podobno tezo razvije Goffman (1991).
^ Za uživalca drog ni nujno, da vstopi v institucijo. Močan stereotipni vzorec, ki ga ta vloga prinaša,
ima v vsakdanjem življenju težo institucionalne vloge. Ko je kdo spoznan kot uživalec drog, je tako,
kot bi si nadel posebno uniformo in postal del posebnega sistema.
* Barantanje z identiteto prinaša situacijski dobiček, človek pristane, da bo igral nekaj, od česar bo
imel korist, čar pa je tudi v tem, da lahko v vlogo poljubno vstopa ah iz nje izstopa (Flaker 2001).
^ Ko zvemo, da kdo uživa droge, lahko nenadoma »prepoznamo« vrsto znakov, »spregledamo«:
»Seveda, kako da nismo tega že prej videh!« Nenadoma se ponudi priložnost, da za nazaj interpre-
tiramo vrsto dejanj uživalca, ki ga zdaj v naših očeh naenkrat inkriminirajo.
^ Morda od tod tolikšna vztrajnost romantiziranih pripovedi o »usodah ljudi z roba«.
^ Ko iščemo strategije umikov v turizmu, uživanju drog, fantaziranju, igrah na srečo, pač v vsem, na
čemer temelji trg prostega časa.
157
VERA GREBENC
LITERATURA
Beck, U. (1992), Risk Society: Towards a new modernity. London: Sage Publications; New Delhi:
Thousand Oaks.
Cohen, S., Taylor, L. (1992), Escape Attempts: The theory of resistance and practice ot everyday life.
London, New York: Routledge.
Flaker, V. (2001), Intervju kot umetnost spoznavanja (v tisku).
Goffman, E. (1981), Stigma. London: Pelican Books.
— ( 1991 ), Asylums: Essay on the social situation of mental patients and other inmates. London: Penguin
Books.
Nastran Ule M. (2000), Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana: Znanstveno in publicistično
središče.
158
Blaž Mesec, Sanja Kaube
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO
Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA
O UREJANJU KRONIČNE BOLEZN
poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize
V zelo tehničnem odnosu zdravstvenega tirna
do bolnika je grozljiva podrejenost in nemoč.
Moja želja je bila, da bi kdo stopil k meni, me
prijel za roko in odgnal občutek umazanosti,
rekel lepo besedo, vprašal, kako se počutim.
TEORETSKI OKVIR'
KOLOSTOMIJA: MEDICINSKI VIDIK
Kolostomija je
operacija, pri kateri povlečemo del kolona
(glavni del debelega črevesa) skoz zarezo v
trebušni steni in izoblikujemo umetno od-
prtino, ki omogoča izločanje blata v lahko
vrečko, ki je pritrjena na kožo. Kolostomija je
lahko začasna aH trajna. [...] Dva aH tri dni po
operaciji hranimo bolnika intravensko. Nato
dobiva lahko dieto in začne izločati blato skozi
stomo (umetno odprtino) v lahko vrečko, ki
je z lepilnim trakom pritrjena na kožo okoh
stome. Po odvajanju se vrečka zamenja z novo.
—	V tem času je treba bolnika podučiti in izuriti
za negovanje stome in za menjavanje vrečke.
—	Po odhodu iz bolnice rabi bolnik običajno
še dva meseca, da si opomore in se vrne k
svojemu delu. Patronažna sestra nadzira na-
predek. — Za bolnika s kolostomo postane
odvajanje končno skoraj nekaj normalnega.
Črevesje izloča blato v vrečko navadno enkrat
ah dvakrat dnevno; vrečka se nato zamenja.
—	Človek s kolostomo lahko pričakuje po
popolnem okrevanju zaradi operacije povsem
normalno življenje. Običajno ni komplikacij.
Če nastanejo težave, kot sta na primer izpad
(prolaps) dela kolona skozi odprtino v trebušni
steni ah zapora prehoda blata zaradi zožitve
stome, jih je mogoče pozdraviti operativno.
(Smith 1992: 455.)
To je objektiven, stvaren, medicinski opis po-
sega, okrevanja in prognoze. Za njim se skrivajo
stiske ljudi, ki so doživeh proces diagnosticiranja,
operacijo in postoperativno okrevanje in se priva-
jajo na nov in nenavaden način skrbi za eno osnov-
nih življenjskih funkcij — stiske ljudi, ki morajo
živeti s kolostomo oz. stomo. Opis njihovega do-
življanja je pretresljiv in izraža potrebo, da bi jih
strokovnjaki pozorneje spremljali in jim bili v opo-
ro, ne le z medicinskim, ampak tudi s psihološkim
znanjem in znanjem teorije socialnega dela.
Poleg občega znanja teorije socialnega dela
se lahko pri tem opremo tudi na spoznanja spe-
cifične teorije o urejanju življenja ali ravnanju s
kronično boleznijo v domačem okolju in prizade-
tostmi, ki jo spremljajo, teorije Juhet M. Corbin
in Anselma Straussa (1988). Za naš namen bomo
iz te teorije opisali nekaj relevantnih pojmov, ki
nam pomagajo razumeti doživljanje bolnikov. V
nadaljevanju članka pa bomo poročali o raziskavi,
s katero smo delno uporabiH in preverih, delno
pa razširih konceptualno mrežo te teorije. Pred
tem še opomba. Ko mine postoperativno prilaga-
janje na kolostomo, je človek zdrav. Njegovo
stanje ni kronična bolezen, tudi ne prizadetost,
ki bi ga pri večini vsakdanjih opravil in pokhcnih
del nujno bistveno funkcionalno omejevala (če-
prav se ljudem s stomo priznava 80-odstotna te-
lesna okvara). Je pa vsekakor nenavaden in nena-
raven način izvajanja naravne funkcije, ki lahko,
čeprav ne nujno, pomeni hudo psihološko in so-
cialno obremenitev. Zato menimo, da tudi za to
»motnjo« velja teorija, ki jo predstavljamo.
159
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
NEKAJ POJMOV IZ TEORIJE
CORBINOVE IN STRAUSSA
O UREJANJU ŽIVLJENJA
S KRONIČNO BOLEZNIJO
V DOMAČEM OKOLJU
To, kar imenujemo »teorija o urejanju življenja s
kronično boleznijo v domačem okolju«, pravza-
prav ni formalna teorija, ki bi jo tako naslovila
avtorja sama, kot »teorija o...«. Je v maniri ute-
meljene teorije po Glaserju in Straussu napisano
poročilo o empirični raziskavi doživljanja in
ravnanja 60 zakonskih parov na področju San
Francisca, kjer je vsaj eden od zakoncev imel
katero od več kot desetih kroničnih bolezni. Glede
na uporabljeno raziskovalno metodo je ta razi-
skava konstrukcija utemeljene teorije tega speci-
fičnega področja, torej smo upravičeni govoriti o
teoriji. Da gre za teorijo, je navsezadnje povsem
razvidno iz besedila samega, saj vsebuje množico
iz empiričnega gradiva izvedenih in definiranih
pojmov v smiselnih povezavah, če že ne v logično
celovitem in dosledno povezanem sistemu. Neka-
teri pojmi označujejo faze pojavljanja bolezni,
njenega poteka; drugi opisujejo področja ravnanja
in urejanja vsakdanjega življenja.
Faze pojavljanja in diagnosticiranja bolezni
opisujejo pojmi kot diagnostično iskanje {diagno-
stic quest, str. 23^), to je, iskanje pomena bolezen-
skih znamenj ali driigih manifestacij bolezni, ki
se deh na tri podfaze: diagnostično fazo^ sporoči-
tev diagnoze in postdiagnostično fazo ah fazo
dopolnjevanja diagnoze.
Za diagnostično fazo je značilno bolnikovo
prizadevanje, da bi pojasnil pomen bolj aH manj
motečih znamenj morebitne bolezni, značilna sta
iskanje in pripravljenost, da se podvrže tudi zelo
neprijetnim in bolečim preiskavam in v skladu z
njimi preuredi svoj urnik in vsakdanje življenje v
celoti. Za doživljanje bolnika v tej fazi je značilna
negotovost {diagnostic limbo, str. 27). Natančneje:
doživljanje posameznikov je razhčno, od ravno-
dušnosti do intenzivne bojazni, a v glavnem gre
vendarle za precejšnjo stopnjo negotovosti. Avtor-
ja pravita, da bolnik, pa tudi njegovi svojci lebdijo
v času, ko čakajo na izide preiskav. To čakanje je
lahko daljše ah krajše, izpolnjujejo pa ga različne
predstave o mogočih izidih diagnostičnega pos-
topka in same bolezni. Bolnik razmišlja o trplje-
nju, ki ga čaka, o morebitni invalidnosti, o smrti.
Prihaja do zanikanja simptomov, izmikanja preis-
kavam, odvračanja pozornosti z razhčnimi dejav-
nostmi in do »pogajanja za diagnozo«: nekateri
bolniki hodijo od zdravnika do zdravnika, da bi
»iztržili« čim ugodnejšo diagnozo.
Ko zdravnik zbere dovolj podatkov, da lahko
presodi, za kakšno bolezen gre, sporoči diagnozo
{the announcement, str. 28). To lahko stori z večjo
ah manjšo zanesljivostjo ter bolj ah manj obširno
opiše stanje in naravo bolezni. Bolnik bolj ali manj
razume diagnozo, morda pa se ne zaveda vseh
njenih implikacij. Zdravnik lahko sporoči diagno-
zo bolj ali manj obzirno. Nastopi trenutek bolni-
kove pretresenosti {shock and disbelief, str. 29),
ki se izrazi v vprašanju: »Zakaj ravno jaz?« ah
vzkliku: »Nikar, ne jaz!« Zdi se, da se v tem trenut-
ku združijo sedanjost, preteklost in prihodnost.
Včasih je izid preiskav preveč negotov, da bi lahko
zdravnik rekel kaj določnega. Tudi to je za bolnika
neprijetno, saj se negotovost nadaljuje, ne da bi
vedel, kdaj je bo konec.
Diagnoza včasih že tudi implicira mogočo in
primerno terapijo, a ne vedno. Iskanje, poizvedo-
vanje se nadaljuje: tokrat o tem, kaj naj bi bila
primerna terapija oziroma primeren način ure-
janja bolezni. Dogaja se dopolnjevanje diagnoze
{filling in, str. 30), kot to imenujeta avtorja. Nego-
tovost se nadaljuje. Avtorja poudarjata, da ima
ta negotovost značaj biografske negotovosti (str.
31-32), to je, negotovosti, ki zajame celotno življe-
nje in v kateri si človek zastavlja vprašanja o svoji
identiteti in smislu življenja.
Osnovno spoznanje raziskovanja vsega diag-
nostičnega obdobja je, da v celotnem dogajanju
nikakor ni pomemben le ožji medicinski vidik
(točnost in zanesljivost diagnoze in primernost
preiskovalnih postopkov), temveč da je to doga-
janje, ki zajame celotno bolnikovo življenje in pri
katerem so pomembni odnosni vidik (odnosi z
drugimi), doživljanje samega sebe in doživljanje
svojega življenja. Bolnik potrebuje pomoč pri prila-
gajanju svojega življenja kot celote novim oko-
liščinam.
Bolezenske trajektorije. Avtorja teorije pou-
darjata razliko med pojmom potek bolezni, cursus
morbus, in pojmom bolezenske trajektorije (str. 33
sq.). Potek bolezni ima ožji medicinski pomen fi-
ziološkega razvoja bolezni, bolezenska trajektorija
pa ima po njima širši pomen celotne organizacije
dela ob poteku bolezni in vpliv tega dela na vse
udeležene. Medicinsko razumljen potek bolezni
je le osrednji del bolezenske trajektorije. Z razli-
kovanjem med tema dvema pojmoma želita avtor-
ja poudariti aktivno vlogo, ki jo igrajo vsi udele-
160
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
Ženi ljudje pri oblikovanju poteka bolezni, od
zdravstvenega osebja do bolnikovih svojcev in
drugih, kakor tudi vidik doživljanja in usodnosti.
V zvezi z opisovanjem bolezenskih trajektorij
se uporabljata pojma projekcija trajektorije in she-
ma trajektorije^ (str. 33). Ta pojma približno ustre-
zata bolj običajnima, vendar zgolj medicinskima
pojmoma prognoza in terapija. Projekcija traje-
ktorije je predstava o verjetnem poteku bolezni,
shema pa načrt delovanja, nadzorovanja ali ure-
janja poteka bolezni. Projekcijo poteka bolezni
in shemo delovanja imajo tako zdravnik kot tudi
bolnik in njegovi svojci. Projekcije imajo razhčne
značilnosti; lahko so bolj ali manj določne, bolj
ali manj stabilne ali spremenljive. Prihodnji potek
bolezni si lahko ljudje predstavljajo na zelo raz-
hčne načine: da je ozdravljiva ah neozdravljiva,
da se bo stanje izboljšalo, stagniralo ah poslab-
šalo; da bo bolj ali manj vplivala na druge vidike
življenja itn. Na projekcije bolezenskih trajektorij
je mogoče vplivati in jih preoblikovati. Zdravnik
lahko preoblikuje bolnikovo projekcijo; svojci vpli-
vajo na oblikovanje projekcij drug pri drugem.
Sestavni del projekcije so predstave o notranjih
in zunanjih možnostih za obvladovanje bolezni.
Projekcije so včasih »fiksirane«, zamrznjene, na
primer, ko človek obupa in nikakor ni mogoče
spremeniti njegove potrtosti.
Pojem bolnikove trajektorijske sheme, njegove-
ga načrta ravnanja oziroma njegovega in zakon-
čevega (teorijo sta avtorja razvila ob raziskavi o
zakoncih kroničnih bolnikov), je morda najpo-
membnejši v tem delu teorije. Zdravnikova shema
je strogo medicinska. Je njegov predlog, kako nad-
zorovati bolezen in urejati simptome, in ne upo-
števa, vsaj ne v prvi vrsti, drugih vidikov življenja
z boleznijo. Bolnik pa je prisiljen razmishti o po-
sledicah, ki jih bo imela bolezen za njegovo
življenje, zato njegova shema vsebuje načrte glede
zaposlitve, prostega časa itn. Svoje sheme obliku-
jejo tudi njegovi svojci. Med udeleženci v bolezni
se neprestano dogaja pogajanje o shemah trajekto-
rij (o načrtih ravnanja, bi rekh v socialnem delu),
ki se v skladu z izidom tega pogajanja neprestano
spreminjajo.
Trajektorije imajo razhčne oblike in se delijo
na razhčne faze. Obhka trajektorije, ki jo lahko
ponazorimo s krivuljo (namišljeni koordinati sta
čas in vitalnost), ni odvisna samo od fiziološkega
bolezenskega dogajanja, temveč tudi od drugih
življenjskih okohščin in od projekcij in shem delo-
vanja zdravnika, bolnika in svojcev. Vsi ti dejav-
niki vplivajo na urejanje bolezni, to pa na njen
potek in potek bolnikovega življenja. Kot primer
navajata avtorja štiri bolezni. Za trajektorijo sinu-
sitisa so značilna periodična poslabšanja, ki jim
sledijo izboljšanja do bolj ah manj »normalne«
ravni, tako da ima krivulja podobo daljice z enako-
merno razvrščenimi »zobmi« ah zarezami, ki po-
menijo bolezenska poslabšanja. Trajektorija »bo-
lezni srca« (neprecizno!) ima obliko padajoče kri-
vulje; začne se z rahhm upadanjem, ki mu sledi
hitro poslabšanje, kratkotrajno izboljšanje in zo-
pet hiter padec. Za trajektorijo možganske kapi
je značilen hiter padec, nato pa si sledijo faze iz-
boljšanja s fazami poslabšanja; v splošnem se sta-
nje nekoliko izboljša, vendar precej pod začetno
normalno ravnijo. Za krivuljo raka so značilna
zaporedja faz poslabšanja, izboljšanja in dokaj
normalnega stanja, vendar postopoma na vedno
nižji ravni življenjske moči. Trajektorije imajo dve
pomembni značilnosti: so variabihw (različna
obhka in različno trajanje) in razdeljene na faze.
Faze so: akutna faza, izboljšanje (vrnitev), stabilna
faza, nestabilna faza in upadanje. Razdelitev na
faze je pomembna, ker nakazuje naloge, ki jih je
treba opraviti pri upravljanju bolezni. Faze se
lahko delijo na podfaze, v njih pa se prepletajo
fiziološki in psihološki vidiki, tako da je lahko
slika vse prej kot enostavna.
Doživljanje poškodovanega in okrnjenega te-
lesa. Ko vdre v življenje kronična bolezen, povzro-
či diskontinuiteto samopodobe. Bolnik mora pre-
oblikovati podobo o sebi in se soočiti z odpovedjo
telesa, z njegovo funkcionalno nesposobnostjo,
spremenjenim videzom in fiziološkim delova-
njem. Odpoved telesa {body failure, str. 49) je
motnja, ki ni površinske narave, temveč prizadene
samo jedro osebnosti. Vendar ni druge poti, kot
da se človek sprijazni s spremenjeno podobo,
delovanjem in zmožnostjo svojega telesa. To
sprijaznjenje ali prilagoditev (akomodacija) na
spremenjeno stanje je za avtorja vsakdanji boj ne
le za obvladovanje bolezni in njenih simptomov,
temveč tudi za kontinuiteto in smisel življenja kot
celote. Prilagajanje mora zajeti človekovo »bio-
grafijo« ali »potek življenja« in doživljanja, katere-
ga izid je enkratna identiteta.
Biografija ali potek življenja (str. 50) ima tri
elemente: biografski čas, samopodobo in telo (str.
52-53). Avtorja sta iznašla izraz biografske kon-
cepcije telesa {biographical body conceptions, BBC,
str. 52), da bi poudarila povezanost teh treh ele-
mentov: predstave (koncepcije) o sebi, ki sestav-
161
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
Ijajo identiteto, nastajajo skozi doživljanje telesa,
kot se razvija v toku življenja. Samopodoba, pred-
stava o tem, kdo sem, se razvije v odvisnosti od
sposobnosti za naloge, ki so povezane z različnimi
vidiki življenja, ta sposobnost pa je odvisna od
stanja telesa.
Opravljanje (izvajanje) nalog. Opravljanje na-
log {performance, str. 55) je lahko rutinsko ali
problematično, odvisno od narave naloge in oko-
hščin. Naloge so lahko enostavne ah zapletene,
take, ki jih lahko opravi ena oseba, ah take, ki
zahtevajo sodelovanje več oseb, lahko so bolj men-
talne ah bolj manualne itn. Avtorja štejeta tudi
videz izvajalca naloge k izvajanju naloge. Tako
ima izvajanje nalog sedem značilnosti: izvajanje
nalog zase, za druge, pred drugimi, s pomočjo
drugih, videz (izgled) izvajanja naloge in videz
izvajalca. Eden od razlogov za pomanjkljivo oprav-
ljanje nalog (failed performance, str. 57) je odpo-
ved telesa zaradi kronične bolezni. Avtorja govo-
rita o motnji biografske koncepcije telesa (disturbed
BBC chain, str. 60). Bolezen se zareže v tok živ-
ljenja (biografski čas), oddeh čas pred boleznijo
od časa po nastopu bolezni. Bolnik ima morda
občutek, da živi »v podarjenem času« (dobesedno
»sposojeni čas«, borrowed time). Drug vidik te
motnje so spremembe telesa in spremembe pred-
stave o telesu (body conceptions, str. 62). Do tedaj
zdravo in sposobno telo postane »nekoristno«,
»neznano«, »čudno«, »nerazumljivo« (str. 64).
Tretji vidik motene predstave o telesu je izguba
identitete (izguba sebe, loss of self, str. 65).
Obnavljanje življenja. Corbin in Strauss govo-
rita o »ponovnem sestavljanju življenja« (str. 68).
Gre za prilagajanje na bolezen ali prizadetost, ki
je zdaj življenjsko dejstvo. To prilagajanje se do-
gaja v štirih biografskih procesih (str. 68). Ti so:
kontekstualizacija, sprijaznjenje (coming to terms,
str. 68), ponovna vzpostavitev identitete, prefor-
muliranje biografije. Vsi ti procesi so povezani z
biografskimi ideacijskimi procesi (izraz »ideacij-
ski procesi« izvira od G. H. Meada), kot sta npr.
pregled preteklosti in pogled v prihodnost (back-
ward and forward reviews, str. 70). To sta načina,
kako se bolnik v duhu sooča s svojimi omejitvami,
snuje svoje ravnanje v prihodnosti in odgovarja
na vprašanje o smislu, ki ga ima zanj življenje.
a) Kontekstualizacija pomeni vključevanje (in-
tegracijo) bolezni ali prizadetosti v telesno podobo,
tako da jo bolnik sprejme kot del sebe, svojega
življenja. Ta proces se lahko seveda ponesreči:
bolezen, simptom, hiba, manko, tujek ostane
oddeljen od osebe, nesprejet, človek pa nesprijaz-
njen s tem vdorom nezaželenega v svoje življenje.
b)	Sprijaznjenje s funkcionalnimi omejitvami.
Ta proces se nanaša predvsem na razumevanje
in »posvojitev« omejitev in motenj storilnosti ozi-
roma sposobnosti, opravljati razhčna opravila in
naloge, kakor tudi sprijaznjenje s socialnimi posle-
dicami, kot so razveza, izguba dela, odvisnost.
c)	Ponovna vzpostavitev identitete, ki je bila
prizadeta in ogrožena zaradi nove telesne podobe
ah funkcionalne ovrtosti in omejenosti, vključuje
tri procese: definiranje in redefiniranje identitete,
preusmeritev identitete in integracijo identitete.
Ti procesi se močno prekrivajo. Oseba redefinira
identiteto na dva načina: s preskušanjem storilno-
stnih omejitev in včasih s kompenzacijo ah s spo-
padanjem z njimi; in drugič, s spremembo vred-
not, življenjskih prioritet. Preusmeritev ali refoku-
siranje identitete: oživitev opuščenih dejavnosti,
od telesnih k mentalnim dejavnostim, nadome-
stitev neizvedljivih dejavnosti z izvedljivimi,
uporaba pripomočkov. Reintegracija identitete po-
meni ponovno vzpostavitev občutka celovite ose-
be in predpostavlja ostala dva procesa.
d)	Preformuliranje biografije pomeni tako spre-
membo v človekovem pogledu na svoje življenje,
ki bo vključevala življenje z boleznijo ali prizade-
tostjo v prihodnosti, pomeni vključitev prihodnosti
s prizadetostjo v človekovo celostno življenjsko
zgodbo. Ta proces vključuje »kristalizacijo« in
»nadzor nad trajektorijo« (str. 85). Kristalizacija
pomeni, da se človek jasno zave razhke med življe-
njem pred posegom in po njem; zave se, kaj priza-
detost pomeni za njegovo prihodnje življenje in
se glede tega ne slepi. Da bi lahko človek prefor-
muliral svojo biografijo, mora imeti nekaj nadzora
nad potekom bolezni oziroma celotnega doga-
janja, sicer ne more ne predvidevati ne načrtovati
prihodnosti.
Vsakdanje življenje z boleznijo. Življenje s
kronično boleznijo v domačem okolju in urejanje
takega življenja je — po Corbinovi in Straussu —
»delo«, ki se deh na tri veje: delo, povezano z
boleznijo (npr. medikacija, preprečevanje kriz,
diagnosticiranje); »biografsko delo« ah delo v zvezi
z osmišljanjem življenja; in delo pri vzdrževanju
vsakdanjega življenja - gospodinjenje, pokhcno
delo, delo z otroki, družabni stiki itn. (str. 90-
92). Ta tri področja so tesno sovisna; delo, oprav-
ljeno na enem, se neposredno odrazi na drugem.
To velja tudi za spremembe in fluktuacije, ki niso
odvisne od zavestnega napora. Vsaka taka spre-
162
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
memba ustvari nove pogoje urejanja življenja z
boleznijo. Ugoden izid takega urejanja je relativno
ravnotežje (str. 98) vseh treh vidikov: bolezni,
doživljanja smisla in vsakdanjega življenja. Pos-
kus, da bi nadzorovah bolezen in hkrati zagotav-
Ijah kakovost življenja, lahko pripelje do neugod-
nih posledic, ki porušijo ravnotežje omenjenih
treh vidikov. Take neljube posledice so: tekmova-
nje teh treh področij za omejena sredstva (naj
damo denar za zdravljenje, za svetovanje, za otro-
ke?), porušeno ravnotežje delovnih bremen oz.
neenakomerna porazdelitev opravil, prekinitev
poteka dela (npr. zaradi bolezenskih kriz), nemo-
tiviranost za delo zaradi pomanjkanja upanja in
zavzetosti, »domino-efekt« oziroma spirala, ki po-
teka navzdol. Vzdrževanje relativnega ravnotežja
zahteva »procesno urejanje« {management in pro-
cess, str. 118), ki vsebuje preračunavanje in smo-
trno razmeščanje razpoložljivih sredstev, vzdrže-
vanje prilagodljivih meja pri delitvi dela, načrto-
vanje in koordinacijo celotnega dela in podpiranje
sebe in partnerja.
Sodelovanje pri urejanju bolezni. Zadnja ka-
tegorija splošnega dela teorije J. Corbin in A.
Straussa je sodelovanje med partnerjema oziroma
sodelovanje v družini pri urejanju bolezni, pri
opravljanju potrebnega dela, opravil in opravkov.
Tu se avtorja teorije sklicujeta na teoretike prag-
matizma (J. Dewey) in interakcionizma (G. H.
Mead) in izdelata precej abstraktne pojme, ki naj
bi opisovah sodelovanje pri delu: uskladitev {align-
ment, str. 132), napačna uskladitev, neuspešna
uskladitev, ponovna uskladitev. Če ju prevedemo
v socialnodelavski jezik, želita avtorja poudariti,
da se morata partnerja neprestano pogajati o izva-
janju nalog - koncept, ki je v jedru interakcioniz-
ma. Partnerja sklepata sporazume o tem, kaj je
treba opraviti, kdaj, kje, na kakšen način. To poga-
janje se dogaja v strukturnem kontekstu, ki ga
sestavljajo širše družbene okohščine, v katerih
živita, in je odvisno od tega konteksta. Transakcij-
ski ali interakcijski sistem med partnerjema vklju-
čuje pogoje za interakcijo med njima, kot so dru-
žbenopolitični in ekonomski sistem, v katerem
živita, narava bolezni, biografija in način vsak-
danjega življenja. Ta sistem vpliva na izvajanje
dela, na strategije sodelovanja. To naj bi praktično
pomenilo, da je treba biti pozoren na slog sode-
lovanja med partnerjema in na pogoje, ki na to
vplivajo, še zlasti, ko pride do neusklajenosti, ko
je treba iskati poti, da bi partnerje okrepih (per-
spektiva moči) pri iskanju novih možnosti.
Tako smo na kratko pregledali osnovne pojme
teorije o urejanju kronične bolezni, se pravi,
splošni del knjige avtorjev te teorije. V posebnem
delu na primerih obravnavata razhčne bolezni po
fazah: faza vrnitve ah okrevanja, stabilna faza ah
faza ravnotežja, nestabilne faze ah faze neravno-
težja, faze poslabšanja in umiranja.
PREDRAZUMEVANJE IN KONTEKST
AVTORICE POROČILA
Deset let sem delala na abdominalni kirurgiji.
Moje delo medicinske sestre je zaznamovala po-
moč osebam s stomo. Vedno sem se jim posvečala
kot drugačnim od ostahh bolnikov. Zdravstveni
tim je zelo pomanjkljivo obravnaval te paciente.
Vse prepogosto se pozablja, da »zdravje ni samo
odsotnost bolezni, temveč stanje popolnega so-
cialnega, psihičnega in fizičnega blagostanja«
(WHO).
Ko se soočajo z boleznijo in zdravljenjem,
doživljajo bolniki razhčne stiske. Čas od pojavitve
suma, postavitve diagnoze do operativnega pose-
ga je čas tesnobe in strahu, čas negotovega upanja.
Pojavijo se dvomi in nezaupanje do postopkov.
Največkrat je bolnik prepuščen samemu sebi. Po-
dvržen je različnim preiskavam, srečuje razhčne
specialiste, ki vehko sprašujejo in malo odgovar-
jajo, dajejo navodila, a premalo informacij. Zdrav-
niki radi uporabljajo strokovne izraze, ki jih bol-
niki pogosto ne poznajo. Bolniki ohranjajo videz,
kot da vse razumejo, da so močni in ubogljivi. S
svojim vedenjem se podrejajo pričakovanjem.
Mnogi niso dovolj informirani. Maloštevilni pra-
vočasno zvejo za namen operacije, večina tik pred
njo, ostah pa šele, ko se prebudijo iz narkoze ali
celo šele drugi ali tretji dan po operaciji. Ti so na
robu obupa, prestrašeni in brez življenjskih moči.
Operacija z ureditvijo stome je velik operativni
poseg. Od bolnika zahteva fizično kondicijo in
zdržljivost. Kot sestra v intenzivni negi nisem ime-
la stikov z ljudmi v predoperativni pripravi. Pri-
peljah so jih pod vplivom narkoze in prebujajoče
se. Ob obihci strokovnega dela in terapije, hitenja
in ob večnem pomanjkanju osebja smo komaj
zadovoljevale osnovne potrebe in zahteve po me-
dicinski oskrbi. Prevečkrat se je dogajalo, da sem
bila prva, ki sem morala pritrdilno odgovoriti na
vprašanje, ali ima pacient vrečko, in se tako so-
očiti z grozo in obupom prvega trenutka, s stra-
hovi in depresijo naslednjega dne. Po štirih dneh
163
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
intenzivne nege so se bolniki vračali na oddelek.
Tu so se soočali z veliko fluktuacijo negovalnega
kadra zaradi izmenskega dela in kroženja me-
dicinskih sester na treh etažah. Premalo je stro-
kovno usposobljenega osebja za delo z bolniki s
stomo, saj je to delo specifično in se razlikuje od
nege drugih pacientov.
Dan pred odpustom pacienta stomaterapevt
pouči svojce o negi stome, če imajo srečo, da
naletijo nanj, ko dela v dopoldanski izmeni. Zna-
nje pacienta je odvisno tudi od njegove dojemlji-
vosti. Ob odpustu dobi pacient naročilnice za teh-
nične pripomočke, ki jih svojci dvignejo, medtem
ko jih pacient običajno čaka v avtu.
Tri leta sem bila zaposlena v Stoma-centru,
specializirani ortopedski trgovini s pripomočki
za oskrbo stome. Poučevala in negovala sem ose-
be s stomo. Pacienti so se počutili kot doma. Priha-
jah so pogosto, nekateri celo večkrat na teden. V
prijetnem vzdušju so radi spregovorili o svojih
vsakdanjih težavah in tudi o preteklosti. Največ
problemov so imeh zaradi neustrezne priprave
na operacijo, pomanjkljive podpora po njej in
slabe informiranosti o novem načinu življenja.
Pričakovah so obisk psihologa ah socialne de-
lavke. Večina je želela, da bi jih obiskal človek s
stomo, ki se je vživel v svoj položaj. Vehka po-
manjkljivost so bili hitri, rutinski obiski patro-
nažnih sester prve dni po vrnitvi iz bolnišnice.
Takrat bolnik in svojci še ne obvladajo oskrbe sto-
me, za kar je potrebna rutina, ki je večina patro-
nažnih sester nima. Problem je neinformiranost
o prehrani, o posledicah operacije na spolno zmo-
žnost, o oblačenju, o neprijetnem vonju in o pra-
vicah, ki jim pripadajo zaradi stome. Večina se
jih je vživela v svoje okolje in znova zaživela, drugi
pa so naleteh na nove probleme v družini in bli-
žnjem okolju.
PROBLEM
Namen raziskave je bil prispevati k boljšemu razu-
mevanju življenja ljudi s stomo, osvetliti težave, s
katerimi se srečujejo, opozoriti na pomembnost
vključitve socialne delavke v proces pomoči in
prispevati k boljšemu delu osebja v bolnišnici.
Ugotoviti smo nameravali:
• kako bolniki doživljajo celoten proces obrav-
nave in življenja s stomo od prvih simptomov
bolezni prek operacije in postoperativne obrav-
nave v bolnišnici do vsakdanjega življenja doma
in v družbi;
•	kako urejajo vsakdanje življenje s stomo in
kako so vključili spremembe delovanja in podobe
telesa v celoto svojega življenja ter s kakšnimi teža-
vami se srečujejo pri tem;
•	ob tem smo nameravah preveriti pojme
teorije Corbinove in Straussa o urejanju življenja
s kronično boleznijo in dopolniti to teorijo z
novimi pojmi.
METODA
VRSTA RAZISKAVE
Raziskava je kvalitativna analiza biografij. Zapisi
intervjujev, ki sestavljajo empirično izhodišče
raziskave, imajo — v najboljših primerih — naravo
biografskih pripovedi, tj., pripovedi, v katerih se
sogovorniki ozirajo na celotno svoje življenje (kar
pa ne velja za vse izvedene pogovore). Ti zapisi
so analizirani na kvalitativen način, izhajajoč iz
smernic za oblikovanje utemeljene teorije po Gla-
serju in Straussu (1964) in upoštevajoč postopek,
ki ga je predlagal Mesec (1998).
Raziskava je deskriptivna, saj nam je šlo zlasti
za opis fenomenologije doživljanja in ravnanja
oseb s stomo in ne za pojasnjevanje vzrokov ah
razumevajoče razlaganje in interpretiranje tega
doživljanja.
SPREMENLJIVKE
V raziskavi smo kot širok analitični okvir upošte-
vali osnovne kategorije teorije o urejanju življenja
s kronično boleznijo (ali prizadetostjo) Corbinove
in Straussa, predstavljene zgoraj. Te vnaprejšnje
kategorije so:
•	Faze pojavljanja in diagnosticiranja bolezni
•	diagnostična (negotovost, zanikanje, po-
gajanje za diagnozo)
•	sporočitev diagnoze (pretresenost)
•	dopolnjevanje diagnoze
•	Trajektorije bolezni
•	projekcija trajektorije (časovni potek
krivulje)
•	shema trajektorije (načrt ravnanja in po-
gajanje o načrtu)
•	Doživljanje poškodovanega in okrnjenega
telesa
•	biografska podoba telesa (samopodoba)
164
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
opravljanje nalog (funkcionalna sposob-
nost)
•	Obnavljanje življenja
•	kontekstualizacija (vključitev motnje v
telesno shemo)
•	prilagoditev na motnje storilnosti
•	vzpostavitev identitete
•	preokvirajanje biografije (kristalizacija,
nadzor)
•	Vsakdanje življenje z boleznijo oziroma pri-
zadetostjo
•	delo, povezano z boleznijo
•	biografsko delo
•	vsakdanje življenje
•	Sodelovanje med partnerji pri urejanju vsak-
danjega življenja.
Znotraj tega širokega okvira smo odprto ust-
varjah tudi nove pojme.
IZVEDBA INTERVJUJEV
Izbrane prostovoljce (»stomiste« — pogovorni
naziv) je avtorica prosila za sodelovanje pri razi-
skavi. Povedala jim je, da so podatki anonimni in
da je namen raziskave pomagati ljudem s podob-
nimi težavami. Pogovore je izvedla z vsakim pose-
bej. Za vsak pogovor se je z respondentom dobila
dvakrat v zaporednih dneh. Izvedba je bila težav-
na, saj so se ob pripovedovanju obnovila čustva
iz preteklosti, prizadetost in grenke izkušnje. Po
nekaj poskusih, da bi avtorica upoštevala vnaprej
pripravljena vprašanja, je ta namen opustila. Po-
govore je zapisovala tako, kot so ljudje pripovedo-
vah. Nato je zapise minimalno jezikovno popra-
vila, uredila in prepisala. Zapisi teh zgodb obsega-
jo pri petih primerih eno stran (40-45 vrstic po
85 znakov velikosti 12, tj., približno 3400-3800
znakov), pri dveh pa pol ah dobre pol strani.
VIRI PODATKOV
a) Neposredni vir podatkov so bili odprti pogovori
(intervjuji) z ljudmi s stomo, ki jih je avtorica
sproti dobesedno zapisovala.
b) Poleg tega pa se je avtorica pri izvedbi celot-
ne raziskave opirala na lastna opazovanja in izkuš-
nje pri več kot 13-letnem praktičnem delu na kHni-
ki (abdominalna kirurgija), v Stoma-centru in so-
cialni službi Splošne bolnišnice Maribor, kjer se
je vsak dan srečevala z bolniki, poslušala njihove
pripovedi in spremljala njihovo življenje, tako da
lahko reče, da dobro pozna težave, občutke in
želje oseb s stomo.
IZBOR SUBJEKTOV
V raziskavo smo zajeli sedem oseb s stomo, s kate-
rimi se je avtorica srečevala med obravnavo v
Splošni bolnišnici Maribor in ki jih pozna iz
Stoma-centra, specializirane ortopedske trgovine
za oskrbovanje s pripomočki za stomo, in Društva
ILCO. Vključih smo osebe, na katere je avtorica
naletela v času izvajanja raziskave (priročni izbor)
in ki so prostovoljno pristale na sodelovanje. Med
sodelujočimi so bih trije moški in štiri ženske. Sta-
rostni razpon je bil od 29 do 68 let.
PRIMERI ZAPISA
ŽIVLJENJSKE ZGODBE
Star sem ** let. Leta 19** so mi postavih dia-
gnozo: rak na debelem črevesu. V bolnišnico
so me nemudoma sprejeh. Zdravnik kirurg mi
je pred operacijo na viziti povedal, da je to
večji poseg. Videl bo, kaj bo z mano, ko bo
odprl trebušno votlino. Ko sem se prebudil iz
narkoze, me je zelo bolelo. Mishm, da sem bil
zelo disciphniran pacient, vendar me še danes
spremlja večja bolečina od fizične, saj sem se
zbudil z vrečko na trebuhu, ne da bi me vsaj
malo pripravih. Sicer so bile medicinske sestre
prijazne, enterostomalna terapevtka mi je
pred odhodom razložila postopek menjave
vrečke, in to je bilo s strani bolnišnice vse. Ob
sprejemu na Onkološki inštitut v Ljubljani se
je zdravnik prvič z menoj pogovarjal o bolezni
in mi vse narisal.
Najhujša je misel, da nisem več enak, in oskrba
stome mi povzroča težave. Prišlo je do pro-
lapsa [črevo je zdrknilo, izstop notranjega me-
hkega organa]. Črevo je nad trebušno steno
10 cm. To mije zmanjšalo možnosti za dobro
namestitev pripomočkov. Na vso srečo sem
se čez tri mesece začel irigirati [izpirati črevo],
tako da ne potrebujem več vrečke, le gazo za
zaščito stome.
165
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
Velik udarec v življenju je bil, ko so me odpu-
stili iz službe z obrazložitvijo, da sem preveč
v staležu, in ker bo takšno stanje najverjetneje
tudi v prihodnje. Komisija za ugotavljanje
zmožnosti za delo mi je odobrila invahdnost
111. stopnje in 80-odstotno telesno okvaro. Ta
stopnja mi je bila določena, da so me lahko
napotih v službo. Napisah so mi, da ne smem
opravljati težkih fizičnih del, delo mora biti
izmenično sedeče in stoje ter da ne smem imeti
opravka z ljudmi. Ko sem vprašal, zakaj, so
mi odgovorih, da zaradi blata in smradu, s ka-
terim imam opraviti.
pomembnega, celo usodnega, nikakor ne postran-
skega, nekateri tudi zato, ker so starejši in so tudi
zato zaposleni z osmišljanjem svojega življenja.
Na prvi pogled je ta zorni kot razpoznaven po
navajanju letnic in periodizaciji, ki posredujeta
predstavo časovnega traku. Poleg tega pa sogo-
vorniki pogosto omenjajo besedo »življenje«, ko
opisujejo dogajanje v zvezi z boleznijo, operacijo
in poznejšim prilagajanjem. Biografski zorni kot,
opazovanje življenja kot celote, je razviden tudi
iz omenjanja različnih vidikov ali področij
življenja.
Živim z družino, ki je moje zdravstveno stanje
ves čas spremljala in mi dajala oporo. Največje
veselje in radost mi pomeni dveletni sin. Dru-
žina mi pomaga finančno preživeti. Oba z
ženo sva brezposelna, dohodek mi predstavlja
le nadomestilo za čakanje na delo od SPIZ-a
in dodatek za invahdnost. To nam ne zadostuje
za življenje.
O stomi sem se lahko začel pogovarjati šele
po treh mesecih, ko sem začel srečevati znance
in se družiti. Počasi lahko živim kot prej, le
opustil sem večja fizična dela in veliki nogo-
met, namesto katerega igram malega.
Nov korak v vključevanju mi pomeni druženje
s člani društva ILCO [društvo za samopomoč
oseb s stomo]. Z njimi preživim svoj čas v od-
kritem pogovoru, izmenjamo izkušnje. Skupaj
hodimo na izlete in zabave.
ANALIZA IN REZULTATI
PREDSTAVA O ČASOVNEM TRAKU
Ta se izraža v periodizaciji in navajanju letnic, na-
vajanju starosti ah podobnem označevanju živ-
ljenjskih obdobij in prelomnic:
Začetki mojih težav segajo v leto 19**...
Zdaj sem stara štirnnštirideset let...
Po dolgoletnem konzervativnem zdravljenju...
Po 34 letih delovne dobe... Vendar pri svojih
55 letih...
Jeseni davnega leta 19**... Star sem bil šele
30 let...
Tako sem leta 19** postal stomist.
Rojena sem bila leta 19**... Samo štiri leta sem
preživela brezskrbno...
OMENJANJE »ŽIVLJENJA«
Biografska perspektiva se izraža tudi v neposred-
nem omenjanju besede »življenje« v povezavi z
usodnostjo:
Zapise življenjskih zgodb smo kodirah po postop-
ku, ki temelji na izhodiščih oblikovanja utemelje-
ne teorije po Glaserju in Straussu z dopolnitvami
in tehnično izvedbo po avtorju tega poročila. Po-
stopek kodiranja je razviden iz nadaljevanja.
DIMENZIONALNA ANALIZA
Ko sedaj pri 62 letih razmišljam o svojem
življenju...
Velik udarec v življenju je bil...
Življenje se mi je obrnilo na glavo.
Moje življenje je zelo zaznamovala... Celo
življenje me je obsédala misel na raka...
Spraševal sem se, kako bom odslej živel in kaj
naj od življenja pričakujem.
ZORNI KOT: ŽIVLJENJE KOT CELOTA
(BIOGRAFSKA PERSPEKTIVA)
Pacienti večinoma opisujejo dogajanje z vidiica
svojega življenja kot celote, kot nekaj življenjsko
166
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
OMENJANJE VIDIKOV ŽIVLJENJA
In ne nazadnje je biografska perspektiva razvidna
iz dejstva, da bolniki govorijo o različnih vidikih
aU področjih svojega življenja: o otroštvu, šolanju,
družini, poklicu in službi, prostem času itn. Živ-
ljenje kot celoto imajo v mislih tako sinhronično
(omenjanje različnih področij življenja) kot
diahronično (uporaba kronološke perspektive).
Da gre za biografski zorni kot, v še večji meri
potrjujejo izjave, ki se nanašajo na bivanjski
pomen operacije in prizadetosti; te omenjamo v
enem naslednjih odstavkov. Operacija stome po
svojem pomenu za pacienta torej nikakor ni
izoliran medicinski dogodek, temveč bistven
poseg v človekovo življenje. Potrjuje se misel
Corbinove in Straussa, da je (kronična) bolezen
biografsko dogajanje, nekaj, kar vpliva na celotno
življenje in doživljanje. Biografska perspektiva je
za razumevanje bolnikovega odnosa do bolezni
in ravnanja bistvena.
Že proti koncu nosečnosti nisem mogla zadr-
žati blata, tudi po porodu sem dobila krvavo
drisko. Sla sem na preiskave in zdravnik, ki
me je pregledal, je rekel, da še ni videl tako
vnete sluznice. Pustil me je v čakalnici vso
nemočno. — Hodila sem v službo in si podla-
gala plenice. Začelo se je s kroničnim koliti-
som in končno diagnoza Crohnova bolezen.
Potrebna je bila pomoč v bolnišnici. Svetovah
so mi operacijo črevesa in me napotih na pre-
iskave v Ljubljano na gastro-kliniko. Po muč-
nih preiskavah so me napotih domov, kjer so
se težave še stopnjevale. Z živci sem bila na
koncu; driske, sluz, kri, slabokrvnost in povrh
še sklepna revma, da sem le s težavo hodila. —
Z vsemi boleznimi, problemi in 36 kilogrami
sem šla v bolnišnico na pregled. Pregledati me
niso mogh, ker ni bilo več odprtine. Spomnim
se, da sem še komaj sedela. Zdravnik me je
vprašal: »Kje ste hodih tako dolgo?« in me
naročil za operacijo. Bila sem tako izčrpana,
da mi je bilo čisto vseeno, kaj bo z mano.
FAZE POJAVLJANJA
IN DIAGNOSTICIRANJA BOLEZNI
PREDDJAGNOSTJČNA
IN DIAGNOSTIČNA FAZA
RAZVOJ BOLEZNI: POSTOPEN, NENADEN.
Pacienti se razlikujejo glede na to, ah se je bolezen
razvijala postopno ah pa je do njenega odkritja
prišlo nenadno.
a. Postopen razvoj z diagnostičnimi zapleti je
opisan takole:
Zaradi moje mladosti ni nihče dajal teže mojim
tožbam. Odvajala sem po tridesetkrat na dan,
tako da na koncu nisem mogla več ne jesti, ne
sedeti, ne stati. Od mojega zdravnika do spe-
ciahstov so me obravnavah, kot da imam psi-
hične težave. Šele ko sem prišla do internista
in je bila prisotna kri, me je hospitaliziral in
odredil potrebne preiskave. Postavil je dia-
gnozo Morbus Crohn, vnetje črevesa. Po dol-
goletnem konzervativnem zdravljenju z
zdravih in z več dnevi v letu preživetimi v
bolnišnici kot doma so se odločih za operativni
poseg.
Tudi naslednji primer opisuje postopen razvoj
z zapleti:
b. Nenadno odkritje simptomov. V drugih
primerih se pojavi nenadno in nepričakovano
poslabšanje aH odkritje kritičnih simptomov, bodi-
si da gre za jasne simptome hudega obolenja (kri
v blatu) bodisi za nepoučenemu manj jasne sim-
ptome, ki pa zdravniku prav tako povedo, da gre
za nevarno reč.
leseni davnega leta 1962 sem, ne da bi čutil
bolečine, začel močno krvaveti iz danke. Na-
mesto normalnega blata se je izločala strjena
kri. Pri pregledu v zdravstvenem domu je
zdravnik ugotovil, da imam tumor na debelem
črevesu.
Ko sem bil star 58 let, so se začele težave s
črevesjem. Prepričan sem bil, da imam močno
vnetje. Na pregledu v bolnišnici so odkriH raka
na debelem črevesu. K sreči je bilo še pravo-
časno.
V prvih dveh primerih sta očitna dolgotrajna
diagnostična negotovost in lebdenje v času (po
Corbin in Straussu), ki vodita do sekundarnih
simptomov (»na koncu z živci«, izčrpanost).
POGAJANJE ZA DIAGNOZO. Opazimo tudi
poskus bolnice, da bi »iztržila« milejši poseg
(»Operaterja sem prosila, naj mi ne naredi sto-
me...«), kar bi ustrezalo pogajanju za diagnozo
(Corbin in Strauss) oziroma pogajanju za čimbolj
167
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
zadržan poseg, ki bo pustil čim manj neugodne
posledice.
ZANIKANJE. Z zanikanjem, izraženim zelo
drastično, imamo opraviti pri pacientu, ki je po
sporočitvi diagnoze samovoljno zapustil bolniš-
nico (gl. spodaj), kot bi hotel z odločnim dejanjem
odpraviti pretečo nevarnost. Blažja obhka zanika-
nja je omalovaževanje simptomov oziroma priča-
kovanje milejše diagnoze (»Prepričan sem bil, da
imam [le] močno vnetje«).
SPOROČITEV DIAGNOZE
PRETRESENOST. V našem primeru ne deluje
šokantno toliko sporočitev diagnoze (npr. rak
debelega črevesa) sama, kot sporočitev diagnoze
hkrati z napovedjo operacije in stome. Omenili
smo že reakcijo šoka, pretresenosti:
V	tistem trenutku se mi je podrl ves svet. Vsi
načrti za nadaljnje življenje so splavah po vodi.
V	obupu sem na lastno odgovornost zapustil
bolnišnico.
Loteva se me vprašanje, zakaj ravno jaz.
Spraševal sem se, kako bom odslej živel in kaj
naj od življenja pričakujem.
Ves čas sem Boga prosila, naj umrem ...
Mislila sem, da bom zaspala za večno in tako
bo konec mojega... trpljenja.
V	večini primerov se prava pretresenost pojavi
šele po operaciji, ko je stoma izvršeno dejstvo.
To pomeni, da se ob sporočitvi diagnoze, tudi če
je hkrati napovedana operacija in njena posledica,
pacient še ne zaveda popolnoma jasno in boleče,
kaj diagnoza pomeni, kot bi se nezavedno branil
pred grozljivim spoznanjem.
PRIPISOVANJE VZROKOV BOLEZNI: GE-
NETSKO IN SOCIALNO. Pacienti, ki se niso po-
vsem sprijaznih s spremembo, se sprašujejo, zakaj
se je to primerilo prav njim, in iščejo razlago nas-
tanka bolezni, etiologijo. Pojavih sta se dve vrsti
razlag: prva pojasnjuje nastanek bolezni implicit-
no z genetskim dejavnikom, druga pa s socialnim.
Genetska razlaga:
Moje življenje je zaznamovala smrt devetlet-
nega sina. Umrl je zaradi sarkoma na bezgav-
kah. Vse življenje me je obsédala misel na rak
in strah, da bo še kdo zbolel. Sedaj se je to
zgodilo.
Pacientka implicitno pojasnjuje nastanek bo-
lezni z družinsko (genetsko) »obremenjenostjo«.
Socialna razlaga:
Rojena sem bila leta 1940, v vojnem času.
Samo štiri leta sem preživela brezskrbno otro-
štvo na kmetih. Poleti 1944. leta mi je umrla
mama, stara komaj 34 let. Istega leta pozimi
so mi Nemci ustrelih očeta, požgah domačijo,
sestra je zgorela v hiši, brat je zbežal, mene
pa so Nemci ranjeno odnesh k sosedom. Po-
zneje me je oskrbovala teta. [Sledi opis na-
daljnjih življenjskih preizkušenj.] Verjetno
moja nežna narava ni zmogla vsega, zato se je
začela bolezen.
Pacientka pripisuje vzroke za nastanek bolezni
težkemu življenju, ki so ga spremljali številni
čustveni pretresi.
Kakšna je funkcija tega etiološkega iskanja,
ni razvidno. Lahko ga pojmujemo kot pripisovanje
vzrokov (atribucijo). Vzroke lahko vidimo v
zunanji situaciji ali v lastnem ravnanju. Funkcija
iskanja vzrokov bi bila tedaj samoobrambna: pa-
cient se implicitno sprašuje, ali je sam z načinom
življenja zakrivil bolezen, ki je pripeljala do tako
usodnega posega, in si odgovarja: Ne, krivi so
narava (dednost), vojna, socialne razmere. To bi
bilo tudi v skladu z zakonitostjo, da subjekt sam
vidi vzroke svojega ravnanja v situaciji, drugi pa
vidijo vzroke za njegovo ravnanje v njegovi oseb-
nosti (navadah itn.).
OD OPERACIJE DO
POSTOPERATIVNEGA DOŽIVLJANJA
SPREJEM IN PRIPRAVA NA OPERACIJO
USTREZNOST PRIPRAVE: USTREZNO, NE-
USTREZNO. Pacient je prej ali slej napoten v
bolnišnico. Po diagnostičnem postopku pride do
odločitve za operacijo. V nekaterih primerih do-
življajo pacienti pripravo na operacijo kot ustre-
zno ali zadovoljivo, v drugih kot neustrezno.
a) Ustrezna priprava. Primer pacienta, ki se
ne pritožuje nad pripravo na poseg:
V bolnišnico so me nemudoma sprejeh. Zdrav-
nik kirurg mi je pred operacijo na viziti pove-
dal, da je to večji poseg. Videl bo, kaj bo z
mano, ko bo odprl trebušno vothno.
168
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
Zdi se, kot da bi pacienti v teh zadnjih
trenutkih izražah svoje poslednje želje, skrbi in
pričakovanja, se pogodili za oseben pristop ah
milejši poseg, osebje pa naj bi jim prisluhnilo in
se odzvalo spoštljivo in taktno, tako kot v nas-
lednjem primeru:
Operaterja sem prosila, naj mi ne naredi sto-
me, za katero sem vedela, da mi grozi. Obljubil
mi je, da bo naredil, kar bo v njegovi moči.
b) Neustrezna priprava. Izkušnje druge pa-
cientke so drugačne in mejijo na psihično po-
škodbo, iatrogeno travmo:
Sprejeh so me v bolnišnico. Ob prihodu na
oddelek so mi povedah, katera soba je moja,
in mož me je pospremil. Sprejem je bil zelo
pomanjkljiv. Nevajena bolezni in bolnišnice,
spremljana s sencami preteklosti [smrt sina
zaradi raka], sem stopila na trnovo pot. Z gro-
zo sem opazovala operirane paciente, na vse
strani so visele cevke in steklenice. Operater
mi je operativni poseg razložil in mi poslal en-
terostomalno terapevtko. Prišla je z vodood-
pornim flomastrom in iglo, mi rekla, naj pri-
viham spalno srajco in v sobi pred sobolnicami
kar narisala mesto stome. Dala mi je brošuro
»Kaj je kolostoma« in odšla. Ta odnos me je
dotolkel. Na viziti sem se potožila zdravniku,
ki je okregal sestro in zahteval poglobljen
psihološki pristop. Spremenilo se ni nič.
Kot bi se osebje ne zavedalo izjemne bivanjske
izpostavljenosti pacientov in vidi v njihovih
izrazih le nekakšno sitnarjenje.
Z anestezistko, ki me je prišla pripravit na ope-
racijo, sva prišh v konflikt, ker sem rekla, da
injekcija, ki mi jo je zapičila v hrbtenico, zelo
boh.
Tudi nekateri drugi pacienti, ki sicer ne nava-
jajo takih grobosti, očitajo, da niso bih dobro pri-
pravljeni na operacijo in stanje po njej.
Ko sem se prebudil iz narkoze..., sem se zbudil
z vrečko na trebuhu, ne da bi me vsaj malo
pripravih.
Ob sprejemu na Onkološki inštitut v Ljubljani
se je zdravnik prvič z menoj pogovarjal o bo-
lezni in mi vse narisal.
PRIVOLITEV V OPERACIJO: DA ALI NE.
Ne glede na to, kakšna je bila priprava na poseg,
pacient lahko privoli v operacijo, lahko pa tudi
ne privoh. Pacient, ki mu je že domači zdravnik
ugotovil tumor na debelem črevesu in ga napotil
v bolnišnico, opisuje:
Po temeljitih preiskavah in pregledu tkiva so
(v bolnišnici) ugotovih, da imam rakast tumor.
Lečeči zdravnik mi je povedal, da je operacija
nujna in kako bom operiran. V tistem trenutku
se mi je podrl ves svet. Vsi načrti za vsakdanje
življenje so splavah po vodi. Star sem bil šele
30 let, poročen, hčerka se je pripravljala na
prve korake. V obupu sem na lastno odgovor-
nost zapustil bolnišnico. Ob odhodu me je
zdravnik opozoril, da bo bolezen napredovala
in da bo operacija neizbežna, vendar bo takrat
za zdravljenje prepozno. Žena me je pregovo-
rila, da sem odšel nazaj v bolnišnico.
TIPOLOGIJA: USTREZNOST PRIPRAVE IN
PRIVOLITEV. Če kombiniramo dimenzijo ustre-
znosti priprave na operacijo in pacientove privo-
litve, dobimo štiri logične tipe: L dobra priprava,
pacient privoh, 2. dobra priprava, pacient ne
privoh, 3. slaba priprava, pacient privoli, 4. slaba
priprava, pacient ne privoh. Lahko domnevamo,
da je za postoperativno profilakso in rehabilitacijo
najugodnejša konstelacija 1, najbolj neugodna pa
konstelacija 4. Konstelacija 2 je na prvi pogled
pravzaprav contradictio in adiecto, saj bi morala
dobra priprava obravnavati naraven psihološki
odpor pacienta tako, da bi ga prevladal in privolil
v nujni poseg. Lahko pa dopustimo, da pacient
svoj odpor udejanji - morda je tako bolj modro
— in ga potem na svoj način predela ter privoh v
poseg. Taka aktivna drža, ki pelje k privolitvi prek
zavrnitve, se zdi celo trdnejša in bolj prepričljiva
ter večje jamstvo za poznejšo samoobvladovanje
in samopomoč kot običajna zgolj verbalna pri-
volitev in pasivno vdana drža, je pa seveda tvegana
in povzroči motnjo v normalnem procesiranju
pacientov.
OSNOVNO NASPROTJE: RUTINA PROTI
BIVANJSKI RANLJIVOSTI. Ob pripravi na po-
seg ne gre pozabiti, da je pacient v mejni bivanjski
situaciji, ko gre za življenje ali smrt — sprašuje
se, ah se bo po operaciji prebudil ah ne.
Zjutraj, ko sem šla z medicinsko sestro v
operacijsko, sem srečala kirurga. Vprašala
169
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
sem ga, če bom zaspala po narkozi, in ko mi
je pritrdil, sem bila pomirjena. Mislila sem,
da bom zaspala za večno in tako bo konec
mojega devetnajstletnega trpljenja.
Ves čas sem Boga prosila, naj umrem, da bi
bila rešena vsega groznega, kar se mi je doga-
jalo.
Vse te izjave nas opozarjajo na globoko
nasprotje med tehnizirano rutinsko vsakdanjostjo
bolnišničnega obrata in bivanjsko izpostavlje-
nostjo in ranljivostjo pacientov v tistih trenutkih.
Kar je za zdravnika in sestro le eden od delovnih
dni, je za pacienta mogoče zadnji dan življenja.
To ranljivost in razbolenost bi veljalo upoštevati.
Ob tem pa vendarle tudi pomislek. V teoriji
Corbinove in Straussa, ki govori o bolnikih z raz-
ličnimi kroničnimi boleznimi (bolniki, ki se ne-
dvomno velik del življenja srečujejo z zdravstve-
nim sistemom), ni kategorij, ki bi opisovale odnos
bolnikov do zdravnikov, zdravstvenega osebja,
bolnišnic in zdravstvenega sistema, čeprav ver-
jetno tudi v ZDA doživljajo v tem odnosu nepri-
jetnosti. Težko rečemo, zakaj je tako, vendar je
očitno, da je s to opustitvijo (v celotnem kon-
tekstu) povedano, da je sistem dan, da je, kakršen
je, in bolnik naj se raje usmeri na to, da bo ob-
vladal stvari, ki jih lahko obvlada, usmeri naj se v
prihodnost in v vsakdanje življenje doma in naj
ne brska neplodno po boleči preteklosti. Če pa
meni, da lahko zdravstveni ustanovi ali osebju kaj
očita — tako bi dodali, upoštevajoč kulturne
razlike —, naj jih toži. Druge vrste pritoževanje
ni plodno. Pri naših sogovornikih je veliko kritike
zdravstvenega osebja in ustanov. S predpostavko,
da je ta kritika upravičena, opozarja na slabosti
ustanov, ki bi jih bilo mogoče odpraviti. Ima pa
lahko krivljenje drugih za svojo nesrečo tudi
psihološko funkcijo razbremenjevanja, ki ni
usmerjeno v sprijaznjenje s poškodbo in konstru-
ktivno urejanje svojega življenja. Smiljenje sa-
memu sebi in krivljenje drugih sta psihološko
manj zreh reakciji in tudi iz naših primerov je
videti, da sta povezani s splošno slabšo prilagoje-
nostjo na bolezen.
KRIVULJE POTEKA BOLEZNI
(BOLEZENSKE TRAJEKTORIJE)
Pojem trajektorije (po Corbinovi in Straussu) smo
pojasnili v teoretskem uvodu. V nasprotju s
pojmom potek bolezni, ki naj bi se nanašal zlasti
na medicinski proces, naj bi pojem bolezenske
trajektorije označeval spremembe doživljanja in
življenjske organizacije, do katerih pride zaradi
bolezni in ki sledijo poteku bolezni. Potek bolezni
je le del celotne bolezenske trajektorije, čeprav
osrednji del (Corbin, Strauss 1988: 33-34).
A.	POTEK BOLEZNI. Linija, ki prikazuje
potek bolezni, ima — če odmislimo razlike v
hitrosti slabšanja bolezni in okrevanja po operaciji
- enostaven potek. Normalnemu stanju zdravja
sledi poslabšanje, ki mu sledi operacija, tej pa
okrevanje do ravni, ki je le nekoliko nižja od nor-
malne, če odštejemo dodatno skrb za prehrano
in nego, ki je pri zdravem ah »neokrnjenem«
človeku ni. Tej idealizirani splošni sliki lahko
dodamo nekaj različic, ki upoštevajo bolj ali manj
hitro slabšanje bolezni (preddiagnostično in
diagnostično fazo) in po operaciji bolj ali manj
hitro in popolno okrevanje in rehabilitacijo.
B.	PSIHOLOŠKA IN SOCIALNA (ŽIVLJENJ-
SKA) TRAJEKTORIJA. Pri zamišljanju življenj-
ske trajektorije moramo upoštevati več mogočih
razlik. Razlike so že v predoperativnem poteku,
(a) Pri nekaterih pacientih sta prediagnostična in
diagnostična faza tako prolongirani in mučni, da
dogajanje v tem času povzroči velike spremembe
v življenju bolnika in lahko pripelje do popolne
telesne in duševne izčrpanosti. Trajektorija pote-
ka vztrajno in postopoma (z morebitnimi začas-
nimi izboljšanji) od normalne vitalnosti in kako-
vosti življenja do najnižjega možnega stanja, tako
da se lahko po operaciji samo še bolj ah manj
dvigne, (b) Pri drugih pacientih pa je predopera-
tivni potek trajektorije kratek, lahko celo brez
opaznega padca (malo simptomov, ki ne vplivajo
pomembno na vsakdanje življenje); operacija se
nenadoma »zareže« v prej popolnoma normalen
potek življenja.
Tudi po operaciji je potek življenja lahko raz-
ličen. (a) Mogoče je, da pacient po operaciji dose-
že celo višjo kvaliteto življenja, kot jo je imel prej,
ker mu postane življenje pomembnejše in bolj
smiselno, zato bolj umirjeno in pozorno investira
svojo življenjsko energijo v skrb zase, za svoje
bhžnje, pa tudi v dejavnost za druge bolnike, po-
vezane v društvu, (b) Druga možnost je morda
prihranjena za povprečno dobro rehabilitirane
bolnike, ki se sprijaznijo z delno prizadetostjo,
živijo normalno vsakdanje življenje, včasih pa
vendarle obžalujejo svojo usodo — njihova traje-
ktorija po operaciji ima vzpone in padce, a je v
170
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
povprečju na normalni ravni. Če bi hoteli, bi lahko
v tem razponu razlikovali razhčne poteke, (c)
Tretja možnost je, da se trajektorija po operaciji
usmeri navzdol: človek se ne sprijazni z novo
podobo, pada v depresije, pridruži se socialna
dezintegracija in ogroženost, kar lahko skrajša
življenje. Resnici na ljubo je treba reči, da so tudi
tisti v naši raziskavi obravnavani pacienti, ki se
pritožujejo nad svojo usodo in tožijo zaradi potr-
tosti, vendarle hvaležni za podarjena leta življenja,
čeprav - po njihovem doživljanju - morda
omejenega in okrnjenega.
Bralec si lahko sam predstavlja razhčne kom-
binacije opisanih delnih potekov trajektorij.
C. FAZE. Kljub določenim razlikam med bol-
niki bi lahko celoten potek razdelih na naslednje
faze: 1. preddiagnostična faza: od prvih zaznav
simptomov do odhoda k zdravniku, 2. diagnos-
tična faza: od prvega obiska pri zdravniku do po-
stavitve končne diagnoze in seznanitve z njo, 3.
predoperativna faza: od seznanitve z diagnozo
(ali od odhoda v bolnišnico) do operacije, 4.
postoperativna faza v bolnišnici: od operacije do
odhoda domov, 5. pobolnišnično okrevanje: od
prihoda domov do rutinskega obvladanja tehnike
rokovanja z vrečko, nege stome in režima pre-
hrane, 6. faza integracije: od obvladanja opravil
v zvezi s stomo do popolne vključitve v družbeno
okolje in vsakdanje življenje. - Za vsako od teh
faz so značilni posebno objektivno zdravstveno
stanje bolnika, posebno doživljanje, bolnikove
naloge ali cilji, naloge svojcev, pa tudi posebne
naloge in ravnanje osebja. V razčlenjevanje vseh
teh vidikov se na tem mestu ne moremo spuščati.
DOŽIVLJANJE POŠKODOVANEGA
IN OKRNJENEGA TELESA
PODOBA TELESA (SAMOPODOBA)
Operacije same se pacient ne zaveda. Takoj po
njej pa sledijo kritični trenutki, ki se nadaljujejo
v kritično obdobje, v katerem si sledijo šok zaradi
drugačne podobe telesa, nemoč zaradi nehotnega
izločanja, strah pred osramotitvijo zaradi blatenja,
motena samopodoba.
PRETRESENOST ZARADI DRUGAČNE
PODOBE TELESA: PRIČAKOVANO, NEPRI-
ČAKOVANO STANJE.
a) Nepričakovano stanje. Bolnik se zbudi v
bolečinah z zašitim anusom in izvodom na
trebuhu. Ta »ekvivalent anusa« je nameščen na
trebuhu v kvišku štrlečem položaju, ki človeka
nenehno opozarja, da ne bo nikoh več tak kot
prej. Stoma nenehno privlači pozornost; tudi
deluje, včasih celo precej shšno. Za marsikoga
nekaj nepričakovanega.
Ko sem se prebudil iz narkoze, me je zelo bo-
lelo. Mislim, da sem bil zelo discipliniran pa-
cient, vendar me še danes spremlja večja bole-
čina od fizične, saj sem se zbudil z vrečko na
trebuhu, ne da bi me vsaj malo pripravili. Sicer
so bile medicinske sestre prijazne, enterosto-
malna terapevtka mi je pred odhodom [do-
mov] razložila postopek menjave vrečke, in
to je bilo s strani bolnišnice vse.
Iz narkoze sem se zbudila popolnoma spreme-
njena, prerezana, zadaj zašita in z vrečko na
trebuhu. Poseg je bil velik in s tem tudi bo-
lečine.
Po drugi operaciji sem dobil vrečko. Za mene,
kakor tudi za mojo družino, je bil to hud šok.
Povzročilo mi je fizične in psihične bolečine,
slednje pa so bile hujše od fizičnih.
b) Pričakovano. Stanje po operaciji je lahko
za pacienta tudi pričakovano, vendar je kljub temu
pretresen, saj je stanje po operaciji sedaj gotovo
in neprekhcno dejstvo.
Ko sem se po operaciji zbudila, sem bila razo-
čarana, da še živim. Potipala sem se po trebu-
hu in ugotovila, da sem vsa v gazah. Na to, da
bom odslej morala živeti z vrečko, sem bila že
dovolj časa psihično pripravljena. Kljub bole-
činam sem šesti dan vstala in se sprehodila ob
postelji. Po treh tednih sem odšla domov.
NEMOČ ZARADI NEHOTNEGA IZLOČA-
NJA. Osnovna sprememba, do katere je prišlo,
ni tohko anatomska (odprtina za izločanje na
trebuhu) kohkor funkcionalna: pacient ne more
več hoteno obvladovati zapiranja in odpiranja
odprtine za izločanje. Izločanje je popolnoma
nehotno, zunaj pacientovega nadzora. Njegova
pozornost se zato osredotoči na preprečevanje
neprijetnih posledic nehotnega izhoda blata in
plinov — na praznjenje vrečke in na oskrbo stome.
Čeprav je na videz v ospredju povsem tehnični
vidik zadeve, je pomemben samo zaradi psiholo-
škega učinka. Z delovanjem vrečke in zapornega
sistema je povezanih več različnih čustev: skrb.
171
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
bojazen, jeza, potrtost, vse do želje, da bi umrl.
STRAH PRED OSRAMOTITVIJO ZARADI
BLATENJA. Prva bolnikova skrb po operaciji
velja oskrbi stome. Boji se, da bi mu blato iztekalo,
da bi umazal posteljo in sebe, da bi zaudarjal.
Vsaka nesreča s tem v zvezi pacienta potre, saj
ima občutek umazanosti, ki se mu v prisotnosti
drugih ali ob neprimernem odnosu osebja v
bolnišnici pridruži še občutek osramočenosti.
Vrečke sem morala prati kljub fizični nemoči.
Zaradi neustrezne nege sem zaudarjala in bila
umazana. Prišla je glavna sestra in mi pred
polno sobo povedala, da me bodo preselih v
malo sobo, da ne bom s svojim vonjem »og-
rožala« ostalih. Jokala sem dan in noč... Bol-
nišnico sem zapustila neinformirana, brez
samospoštovanja, vzeli so mi vse človeško
dostojanstvo.
Vrečka se mi je prvič napihnila v nočnem času.
V paničnem strahu, da ne eksplodira in se
blato razlije po meni in postelji, sem pozvonila.
Prišla je medicinska sestra in me okregala, za-
kaj delam paniko, odkrila mije srajco, odpela
vrečko in pri tem je ves smrad phnov in blata
puhnil naravnost vame. Ni me opozorila, ne
povedala, kaj bo storila, ali rekla, naj obrnem
glavo. Obrnila se je in odšla. Nisem je upala
poklicati, da bi odprla okno. Vso noč sem pre-
bedela. Iz trenutka v trenutek sem bila depre-
sivnejša s smradom v nosu. Vso življenjsko
energijo sem porabila v borbi za sinovo živ-
ljenje. Proti jutru sem razmišljala samo še o
samomoru...
MOTENA SAMOPODOBA IN ZAVEDANJE
DRUGAČNOSTI. Ne glede na to, ah je bolnik
doživel telesno spremembo kot nenaden pretres
(šok) ah pa je postopoma uvideval, da je dru-
gačen, ga sprememba vznemirja in jo težko
sprejema.
Najhujša je misel, da nisem več enak.
Zelo me je prizadela spremenjena telesna
podoba in pomeni mi oviro pri vzpostavljanju
novih stikov. Bojim se, da sem na eni strani
debelejša, da imam drugačen vonj, da vrečka
šumi in se sliši.
POTREBA PO RAZUMEVANJU, OPORI IN
POMOČI. Ta potreba je razvidna že iz nekaterih
zgoraj navedenih izjav, prav tako pa iz naslednjih:
Nihče se mi ni posvetil, pomagal ah rekel lepe
besede. Morala sem dlje časa lepo prositi za
pomoč.
V zelo tehničnem odnosu zdravstvenega tima
do bolnika je grozljiva podrejenost in nemoč.
Pričakovala sem intimnejši odnos zdravstvenih
delavcev in obisk psihoterapevta ah socialne
delavke. Moja želja je bila, da bi kdo stopil k
meni, me prijel za roko in odgnal občutek uma-
zanosti, rekel lepo besedo, vprašal, kako se
počutim.
Očitno je torej, da potrebuje bolnik takoj po
operaciji ustrezno psihološko pomoč in podporo,
katere bistvo je doživetje sprejetosti kljub spreme-
njeni telesni podobi in neprijetnostim, ki sprem-
ljajo nadomestno ureditev izločanja.
OPRAVLJANJE NALOG
FUNKCIONALNA SPOSOBNOST: VEČJA,
MANJŠA. Vse osebe s kolostomo imajo pravico
do priznanja 80-odstotne telesne okvare, tako da
ne moremo reči, da je med njimi kdo, ki funk-
cionalno ni omejen. Funkcionalna omejenost je
relativna - glede na delovno mesto, naravo dela
in druge okohščine. Z medicinskega vidika so le
redki poklici, ki jih oseba s stomo ne more oprav-
ljati. Primerne so tudi vse vrste športa, ki ne za-
htevajo skrajnih telesnih naporov in ki ne obreme-
njujejo trebušne stene. Oseba s stomo lahko po-
tuje kadar koh in kamor koh, vendar se mora na
potovanje ustrezno pripraviti in paziti na režim
prehrane. Pri uporabi vrhunskih pripomočkov
drugi ljudje ne opazijo, da ima človek stomo.
Nekateri sogovorniki ne omenjajo omejitev, kar
ne pomeni, da jih nimajo, drugi pa svoje stanje
opisujejo takole:
Komisija za ugotavljanje zmožnosti za delo mi
je odobrila invahdnost III. stopnje in 80-odstot-
no telesno okvaro. Ta stopnja mi je bila določe-
na, da so me lahko napotih v službo. Napisah
so mi, da ne smem opravljati težkih fizičnih
del, delo mora biti izmenično sedeče in stoje
ter da ne smem imeti opravka z ljudmi. Ko
sem vprašal, zakaj, so mi odgovorih, da zaradi
blata in smradu, s katerim imam opraviti.
Dosti počivam, ker sem utrujena... Na začetku
sem odhajala v sanitarije na pet do deset mi-
nut. Če normalno jem in pijem, moram izpraz-
172
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
niti vrečko na dve uri, tudi ponoči.
Zdravnik mi je svetoval polovični delovni čas...
Tako govorijo sogovorniki o objektivno ali
strokovno določenih omejitvah, predvsem tistih,
ki se nanašajo na poklicno delo, oziroma o ome-
jitvah, ki izhajajo iz spremenjenega stanja telesa.
Opazimo pa tudi netaktno ravnanje in »določa-
nje« omejitev.
OBNAVLJANJE ŽIVLJENJA:
POMEN BOLEZNI IN PRIZADETOSTI
Obnavljanje življenja vključuje kontekstualizacijo,
to je vključitev motnje v telesno shemo in življenje
kot celoto, prilagoditev na motnje storilnosti,
vzpostavitev preoblikovane identitete in preok-
virjanje biografije. Pacienti poskušajo sami sebi
pojasniti, kakšen pomen imata operacija in stoma
v njihovem življenju. Pri tem zaznamo dve zna-
čilnosti njihovih odgovorov: prva je ambivalentno
vrednotenje dosedanjega življenja, druga pa raz-
lična stopnja sprijaznjenosti z življenjem s stomo.
KONTEKSTUALIZACIJA - VREDNOTE-
NJE ŽIVLJENJA S STOMO: AMBIVALENT-
NOST. Ambivalentnost občutij in ocen je gotovo
osrednja značilnost odnosa pacientov do življenja
s stomo: po eni strani ni dvoma, da pomeni ope-
racija s svojo posledico, stomo, usodno življenjsko
spremembo, ki jo spremljajo težave, stiske, dvomi,
potrtosti, vse do želje, da bi umrl. Po drugi strani
pa se ljudje zavedajo, da so si z operacijo podaljša-
li življenje (»petnajst let podarjenega življenja«),
česar se veselijo (»zaradi tega sem zelo vesel«);
da se prav zaradi tega bolj zavedajo dragocenosti
življenja (»se vsakega dneva znova vesehm, kljub
težavam, ki ga spremljajo«, »zdravi ljudje se ne
zavedajo, kaj imajo«) in ga znajo tudi bolj premiš-
ljeno živeti.
PRILAGODITEV NA MOTNJE STORILNO-
STI (NA FUNKCIONALNE OMEJITVE). V
odgovorih lahko razlikujemo izjave, ki pomenijo
slabšo prilagoditev in izjave, ki pomenijo boljšo
prilagoditev na funkcionalne omejitve.
Slabša prilagoditev:
Spoznala sem, da nimam več moči in energije
za vrnitev v razred... Vendar pri svojih petin-
petdesetih letih in zdravstvenem stanju ne
morem med otroke, ki si... zaslužijo polnega,
dinamičnega in razumevajočega človeka.
Boljša prilagoditev:
Zdravnik mi je svetoval polovični delovni čas,
jaz pa sem trmasto vztrajal pri polnem delov-
nem času..., si dopovedoval, da zaradi stome
nisem nič manj vreden ali manj sposoben kot
kot drugi... Dve leti po operaciji sem začel gra-
diti stanovanjsko hišo, kjer sem fizično garal,
kot bi bil popolnoma zdrav. Tudi v službi nisem
iskal nobenih privilegijev. Delal sem v vsakem
času in vremenu.
Počasi lahko živim kot prej, le opustil sem
večja fizična dela in velik nogomet, namesto
katerega igram malega.
... opustil sem večja fizična dela.
Vidimo, da so zadeve res relativne in da delov-
na in druga aktivnost nista odvisni le od dejstva,
da ima človek stomo, pač pa tudi od osebnosti in
drugih okohščin. Ta se odpove opravljanju dela,
čeprav ni izrazito telesno naporno, drugi hoče
opravljati vsa dela, tudi izrazito telesno naporna.
PREOKVIRAJANJE BIOGRAFIJE: KRISTA-
LIZACIJA. Sprijaznjenje, tudi kadar do njega
pride, in videh smo, da se marsikdo ne more
sprijazniti s svojim stanjem, ni hitro in neboleče.
Sla sem v gozd, sedla na štor in glasno jokala.
Smilila sem se sama sebi. Dopovedovala sem
si, da to nič ne pomaga, šla sem telefonirat v
društvo ILCO in dobila nasvet in material.
Ta izjava kaže, da pride na določeni točki do
preloma, do odločitve, da objokovanje svoje usode
in žalovanje za zdravjem in prejšnjo telesno
podobo ni dovolj. To ustreza pojmu kristalizacije
po Corbin in Straussu. Sledi konkretno dejanje,
usmerjeno na pragmatično prevladovanje težave.
S tem dejanjem se, povsem v duhu načel social-
nega dela in sistemske teorije, velika in usodna
rana, velik in neobvladljiv (saj je neodstranljiv)
življenjski problem zvede na množico preprostih
opravil, ki zadevo dejansko, z vseh praktičnih
vidikov gledano, močno omejijo in ji vzamejo
pomen usodnosti (»utekočinjenje« problema —
Stritih 1993).
VZPOSTAVITEV (NOVE) IDENTITETE.
Sprijaznjenje je lahko nepopolno. Pacientka še
vedno govori, da se ji je življenje obrnilo na glavo
in da se ničesar ne veseli in nikamor ne želi, a
hkrati navaja spremembe v svojem doživljanju in
vedenju, ki jih ne moremo označiti za negativne.
173
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
Zelo sem se umirila. Dosti počivam, ker sem
utrujena. Postala sem bolj občutljiva in čust-
vena. Konfliktom se raje umaknem, sem tole-
rantnejša, sprejemam napake drugih ljudi. Vse
delam počasi in se ne jezim, če kaj ni narejeno.
Eno od znamenj, da se je človek sprijaznil s
svojim stanjem in da je ponovno vzpostavil iden-
titeto (po Corbinovi in Straussu), je, da se lahko
o tem pogovarja z drugimi in da se ne boji več iti
v družbo.
O stomi sem se lahko začel pogovarjati šele
po treh mesecih, ko sem začel srečevati znance
in se družiti. Počasi lahko živim kot prej, le
opustil sem večja fizična dela.
PREFORMULIRANJE BIOGRAFIJE: PRL
HODNOST, SMISEL ŽIVLJENJA. Končni izid
procesa obnavljanja življenja se (po Corbinovi in
Straussu) izrazi v takem pogledu človeka na svoje
življenje, ki vključuje življenje s prizadetostjo v
prihodnosti. Pri naših subjektih je to doseženo v
različni meri.
Depresija:
Življenje se mi je obrnilo na glavo. Ničesar se
ne veselim in nikamor si ne žehm.
Delna sprijaznjenost:
Še danes, dvajset let po operaciji, sem večkrat
v duševni stiski. Loteva se me vprašanje, zakaj
ravno jaz... Vnukmi je vveliko razvedrilo. Živ-
ljenje teče naprej in sprašujem se, zakaj niso
zdravi ljudje bolj zadovoljni, saj se ne zavedajo,
kaj imajo.
Zavedanje podarjenega življenja:
Čas beži in tako je poteklo že petnajst let od
prve operacije. To se pravi petnajst let podar-
jenega življenja. Zaradi tega sem zelo vesel in
se vsakega novega dneva znova veselim, kljub
mnogim težavam, ki me spremljajo.
Kljub drugačnosti sem hvaležen, da še živim,
kajti življenje je največja dobrina.
Vsak od nas je preživel svojo Kalvarijo, svojo
bridko preizkušnjo, in zaradi tega se veselimo
življenja, ki je pred nami.
Normalno, srečno, smiselno življenje:
Ko sedaj pri 62 letih razmišljam o svojem
življenju, moram priznati, da je bilo v glavnem
lepo. [Pacient je bil operiran v starosti 60 let.]
V okolju bivanja in v službi nisem čutil poni-
žanja ah posmehovanja. To me je spodbudilo,
da sem ponovno zaživel normalno življenje.
Dve leti po operaciji sem začel graditi stano-
vanjsko hišo, kjer sem fizično garal, kot bi bil
popolnoma zdrav... Po dograditvi hiše sem ob
delu uspešno končal srednjo strokovno šolo.
Takoj zatem pa sem se vpisal v pravno šolo.
Študij ob delu sem končal v roku rednih štu-
dentov. Nikoh se nisem smilil samemu sebi in
sem pogumno premagoval vsa bremena, ki jih
nosi življenje. Sedaj sem v pokoju in živim
srečno družinsko življenje z ženo, hčerko,
dvema vnukoma in zetom.
Vsak sončen dan mi je v veselje in radost. To
pa vleče v naravo ah na potovanje, bodisi peš,
s kolesom, ali z avtomobilom, skratka, od
doma... Rad potujem z avtobusom zaradi
možnosti opazovanja narave.
VSAKDANJE ŽIVLJENJE
V DOMAČEM OKOLJU
Vsakdanje življenje v domačem okolju vključuje,
kot omenjeno, tri področja: delo, povezano z
boleznijo oziroma v našem primeru s skrbjo za
nego stome, biografsko delo ah osmišljanje življe-
nja in delo pri vzdrževanju vsakdanjega življenja
(gospodinjstvo, pokhcno delo itn.). Prizadevamo
si za ravnotežje vseh treh vidikov. Ker smo o
osmišljanju življenja že govorili, tu analiziramo
samo druga dva vidika vsakdanjega življenja.
DELO, POVEZANO Z BOLEZNIJO: SKRB
ZA STOMO. Spopadanje z boleznijo in prizade-
tostjo je po Corbinovi in Straussu delo. Taka kon-
ceptuahzacija zadeve je značilna za (ameriško)
protestantsko kulturo, za etiko dela. Nam je neko-
liko tuja, toda dobrodošla. Kajti dogajanje prema-
kne s čustveno-usodnostne ravni in notranjega
premlevanja in objokovanja na stvarno-problems-
ko raven — kako poskrbeti, da bo vse teklo norma-
lno in da se bo dalo živeti. Zato je učenje tehnik
oskrbe stome pomembno ne le v funkcionalnem,
temveč tudi (ah celo zlasti) v psihološkem pome-
nu. Ta vidik zato opisujemo kot začetno postavko
obnavljanja ah ponovnega sestavljanja življenja.
DELO: PREHOD OD ŽALOVANJA K URE-
JANJU ZADEV To razhko med bivanjsko in prag-
174
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
matično ravnijo izraža naslednja izjava:
Rak me sploh ni skrbel in obremenjeval. Moja
preokupacija je bila stoma in nega stome.
DELO: PREVLADOVANJE NEPOUČENO-
STI IN TEHNIČNIH TEŽAV. Nega stome ni le
stvar določene tehnike. Do neljubih komplikacij
pride že v bolnišnici, pa tudi pozneje doma:
Higiena v bolnišnici je bila zelo pomanjkljiva
in menjava vrečk prepozna [ko je bila že pol-
na], z razlago, da je material predrag.
Po operativnem posegu sem bil prepuščen
samemu sebi. Pripomočkov za nego stome ni
bilo. V bolnišnici so me povijah v rjuhe. Na
srečo sem hitro okreval, domov so me odpu-
stih po desetih dneh.
Koža se mi je vnela do krvi zaradi neustrezne
nege. Medicinske sestre niso razlikovale med
nego izpeljanega debelega in tankega črevesa.
Prišlo je do prolapsa. To mi je zmanjšalo mož-
nosti za dobro namestitev pripomočkov. Na
vso srečo sem se čez tri mesece začel irigirati,
tako da ne potrebujem več vrečke, le gazo za
zaščito stome.
Ko mi je doma prvič odpovedala podlaga, sem
bila zelo prestrašena.
... in oskrba stome mi povzroča težave.
Stoma je vehka skrb, ves čas je v mojih mislih.
Ko grem v družbo, ne jem ničesar, da ne bi
odvajala in imela težav s praznjenjem vrečke.
Skrbi me, da se vrečka ne bi videla. Kakor
hitro se malo napolni, jo grem praznit. Skrbi
me, da se vrečka ne bi odlepila in padla, zato
jo večkrat preverim. V začetku sem odhajala
na sanitarije na pet do deset minut. Če normal-
no jem in pijem, moram izprazniti vrečko na
dve uri, tudi ponoči.
Dan pred potovanjem jem bolj malo in po
kosilu nič več. Zvečer popijem odvajalni čaj,
kar pa mora biti najmanj deset ur pred od-
hodom. Ves čas potovanja jem večkrat po malo
in pijem navadno vodo. Pri vsem tem mishm
na zadostno količino pripomočkov, ki jih
nosim ves čas s seboj. Zgodilo se je že, da
nisem imel ničesar pri sebi, avtobus pa je bil
zaklenjen.
Tehnična skrb za menjavanje vrečke in za
negovanje stome, opravila, ki so s tem povezana,
gibi, »mikro-koreografija« te skrbi so prvi korak
h »kontekstuahzaciji« aH vključevanju prizadetosti
v vsakdanje življenje. Določeni deh dneva se od-
delijo in namenijo tem opravilom; ta opravila do-
bijo svoj prostor v vsakdanjiku. Posebno še, če
velja: »Pripomočke, kijih imamo danes, ni mogo-
če primerjati s prejšnjimi, saj so zanesljivi, udobni
in praktični.«
VSAKDANJE ŽIVLJENJE:
DRUGI VIDIKI
POKLICNO DELO IN ZAPOSLITEV. Sposob-
nost za delo in možnost zaposlitve sta ključna
elementa normahzacije vsakdanjega življenja in
uspešne integracije oziroma obnovitve življenja
in sprijaznjenja. Sogovorniki so glede tega precej
razhčni: lahko delajo poln delovni čas, skrajšan
delovni čas, lahko se upokojijo. Dogodi pa se tudi,
da koga odpustijo prav iz razlogov, povezanih z
njegovo prizadetostjo.
Vztrajanje pri polnem delovnem času:
Zdravnik mi je svetoval polovični delovni čas,
jaz pa sem trmasto vztrajal pri polnem delov-
' nem času.
Odločitev za upokojitev:
Iz razreda sem stopila v bolnišnico. Zdi se mi
kot večnost. Videla sem svoj razred učencev,
prišh so me obiskat. Spoznala sem, da nimam
več moči in energije za vrnitev v razred. Sreča-
nje je bilo nabito s čustvi vseh. Po štiriintridese-
tih letih delovne dobe bi še enkrat izbrala po-
klic učiteljice, ki mi je dajal obilo življenjske
radosti. Vendar pri svojih petinpetdesetih letih
in zdravstvenem stanju ne morem med otroke,
ki si pri teh šolskih obveznostih zaslužijo
polnega, dinamičnega in razumevajočega
človeka.
Odpust iz službe:
Velik udarec v življenju je bil, ko so me od-
pustih iz službe z obrazložitvijo, da sem preveč
v staležu, in ker bo takšno stanje najverjetneje
tudi v prihodnje.
GMOTNI POLOŽAJ. Ugoden gmotni položaj
je pomembna sestavina normalnega vsakdanjega
življenja. Tisti, katerih gmotni položaj je ugoden.
175
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
tega posebej ne omenjajo. Omembe se nanašajo
na tiste, ki so v nezavidljivem gmotnem položaju:
Oba z ženo sva brezposelna, dohodek mi pred-
stavlja le nadomestilo za čakanje na delo od
SPlZa in dodatek za invahdnost. To nam ne
zadostuje za življenje.
Sama bi težko preživela, ker imam zelo nizko
pokojnino.
Vidimo torej, da so med sogovorniki razhke
glede tega, koliko so uspeh svoje vsakdanje življe-
nje »normalizirati«. Očitno je tudi, da to ni odvi-
sno samo od njih, ampak da človek lahko naleti
tudi na nerazumevanje družbenega okolja in na
grobo zapostavljanje.
SOCIALNA PODPORA. Med dejavniki, ki
omogočajo normalno vsakdanje življenje »sto-
mistov«, je tudi socialna podpora prijateljev in
društva za samopomoč.
PRIJATELJI. Druženje s prijatelji in znanci je
po eni strani znamenje uspešne prilagoditve na
stomo, po drugi strani pa spodbuja prilagajanje
in nadaljnje vključevanje v družbo in navsezadnje
zadovoljuje temeljno človeško potrebo. Je prilo-
žnost za pogovor.
O stomi sem se lahko začel pogovarjati šele
po treh mesecih, ko sem začel srečevati znance
in se družiti.
Vendar pa druženje ni brez težav. Pojavi se
vprašanje, ah prijateljem in sodelavcem povedati
za stomo ah ne:
Na obisk prihajajo prijateljice in sodelavci. Ne
žehm tihega govorjenja za hrbtom ah usmilje-
nja, zato sem jim povedala za stomo.
SOBOLNIKI IN DRUŠTVO. Najbolj optimi-
stično poglavje obvladovanja te hude življenjske
preizkušnje je povezano s sobolniki in z društvom
za samopomoč ljudi s stomo. Očitno je, da so
ljudem s stomo največja opora prav sobolniki kot
posamezniki in sobolniki, organizirani v društvo
ILCO.
Posamezniki-sobolniki kot opora:
lokala sem dan in noč, dokler ni prišla hčera
in mi povedala, da je zvedela za gospo z enako
boleznijo, ki mi bo pomagala in me učila...
Omenjena gospa je najsvetlejši žarek mojega
življenja. Z znanjem in spretnostjo mi je
izbrala ustrezen pripomoček. Pozdravljena je
bila moja koža in začela se mi je vračati volja
do življenja.
Na onkološkem inštitutu sem se dobro poču-
tila. Z bolniki, vsi na začetku poti, smo bili
kot družina, ki družno premaguje vsak novi
korak. Po opravljeni dnevni terapiji sem se
veliko sprehajala in pogovarjala z gospodom,
ki je istočasno dobil stomo.
Društvo kot opora:
Nov korak v vključevanju mi pomeni druženje
s člani ILCO društva. Z njimi preživim svoj
čas v odkritem pogovoru, izmenjamo izkušnje.
Skupaj hodimo na izlete in zabave.
Sem članica ILCO društva. Želela sem spozna-
ti ljudi z enako usodo. Ker sem sama doživela
dosti hudega, želim pomagati novim stomi-
stom. Mislim, da je največja opora človek z
enako težavo, najlažje pomagaš, če si občutil
stvari na svoji koži. Družba je naredila prema-
lo za nas, zato je na nas samih, da to spreme-
nimo.
Ko mi je doma prvič odpovedala podlaga, sem
bila zelo prestrašena. Nikogar nisem imela,
da bi mi svetoval iz svojih izkušenj. Enkrat mi
je zmanjkalo materiala, koža se mi je vnela.
Šla sem v gozd, sedla na štor in glasno jokala.
Smilila sem se sama sebi. Dopovedovala sem
si, da to nič ne pomaga, šla sem telefonirat v
ILCO društvo in dobila nasvet in material. Ko
so v naši vasi operirah še neko gospo, jo je
zdravnik napotil k meni po nasvet.
Upam, da bom vnaprej pomagala novim
bolnikom s stomo; zelo si želim postati aktivni
član društva ILCO.
Člani društva se srečujemo mesečno in drug
drugega spodbujamo.
V vehko pomoč so mi srečanja stomistov. Že
vsa leta po operaciji hodim na srečanja. Vse
skozi me obdaja občutek, da smo stomisti še
vedno preveč pasivni.
Zavedam se, da nisem sam, da ima vsakdo od
nas podobne ah še večje težave. Stomisti želi-
mo svojo težko preteklost čim prej pozabiti,
postati nov človek in se po svojih zmožnostih
prilagoditi staremu okolju ter vse naravne
lepote in dobrine še bolj ceniti.
Imamo pa še nekaj dobrega, to je naše društvo.
176
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
SODELOVANJE PARTNERJA
IN DRUŽINE
Corbin in Strauss obravnavata sodelovanje med
partnerjema oziroma v družini v posebnem
razdelku. Tudi tu velja, da je v zvezi s stomo manj
opravil kot v zvezi z nego pri kronični bolezni.
Zato je pomembna predvsem čustvena opora
partnerja in družinskih članov, včasih pa tudi
gmotna podpora. Žal so tudi tu pojavi netaktnosti
in ravnodušnosti.
PARTNER. Sogovorniki omenjajo partnerja
ali partnerico zlasti kot vir čustvene opore, manj
kot pomočnika pri urejanju vsakdanjega življenja.
V te podrobnosti ne zahajajo.
Opora:
Po operaciji sem bil v bolniškem staležu pet
mesecev. V tem času sem si s podporo žene,
ki me je bodrila in me opogumljala, duševno
in telesno opomogel.
Netaktnost (izdaja):
Mož jim je (sorodnikom) brez moje vednosti
povedal za stomo, kar še danes ne morem
pozabiti in odpustiti... [in] so začeh prihajati
sorodniki na obisk. Vsi so želeh videti, kako
zgleda stoma.
DRUŽINA. Tudi druge družinske člane ah
družino kot celoto doživljajo kot oporo, kot prve,
ki so jih sprejeh take, kot so.
Živim z družino, ki je moje zdravstveno stanje
ves čas spremljala in mi dajala oporo. Največje
veselje in radost mi pomeni dveletni sin. Dru-
žina mi pomaga finančno preživeti.
[V bolnišnici] Zgodaj zjutraj je vstopil moj
drugi sin, me objel in rekel, da se je dogovoril
z očetom in stomatoterapevtko, da bo on skr-
bel zame. Njegova globoka ljubezen, skrb,
moč in energija so mi dajah novo voljo.
Ob vrnitvi domov mi godi skrb in pozornost
mojih najbližjih.
POVZETEK
DIMENZIONALNE ANALIZE
Analizo posameznih vsebinskih vidikov pripovedi
pacientov smo izvedli, upoštevaje področja ureja-
nja bolezni po Corbinovi in Straussu. Ugotovih
smo, da pacienti opisujejo dogajanje biografsko,
z vidika svojega življenja kot celote, kot nekaj
življenjsko pomembnega ah usodnega, kar se iz-
raža v periodizaciji, pogostem omenjanju besede
»življenje« in izražanju občutka bivanjske (eksi-
stencialne) izpostavljenosti, bivanjske pretrese-
nosti in bivanjskega dvoma bolnikov, v referenci
na razhčne vidike svojega življenja: otroštvo, šola-
nje, družino itn. Operacija stome je bistven poseg
v človekovo življenje kot celoto. Biografska per-
spektiva je za razumevanje bolnikovega odnosa
do bolezni in ravnanja bistvena.
Bolniki dokaj obširno opisujejo razvoj bolezni
in posebej dogajanje v bolnišnici, saj je to kritičen
čas, ko se je njihovo življenje »obrnilo na glavo«.
Potek bolezni, ki je pripeljala do operacije, je raz-
hčen (postopen ah nenaden), s hitrim odkritjem
ah z dolgotrajnim in mučnim diagnosticiranjem,
kar vse se sklada s pojmi diagnostične negotovosti,
lebdenja, zanikanja, pogajanja za diagnozo oziro-
ma za čim milejši poseg. Sporočitvi diagnoze in
napovedi operacije sledi pri nekaterih pretrese-
nost, druge pa pretrese šele odkritje stanja telesa
po operaciji. Nekateri se retrospektivno ukvarjajo
z vprašanjem vzrokov nastanka bolezni; tako
pripisovanje (atribucija) ima verjetno obrambno
funkcijo.
Ključna faza v življenju ljudi s stomo je ope-
racija z vsem, kar se dogaja pred njo in neposre-
dno po njej. Priprava na operacijo je lahko ustre-
zna ah neustrezna. Pri tem pa ne mislimo le medi-
cinske priprave, temveč zlasti na psihološko, saj
gre za vehko spremembo v življenju, s katero se
pacient morda nikoh ne bo sprijaznil. Očitno so
nekateri pacienti doživeli to obdobje bivanja v
bolnišnici prav travmatično. Razlog za to je na-
sprotje med tehnizirano rutinsko vsakdanjostjo
bolnišničnega obrata in bivanjsko izpostavljeno-
stjo in ranljivostjo pacientov.
Življenjske trajektorije so lahko razhčne, pre-
dvsem po operaciji lahko njihov potek pomeni
vzpon do normalnega življenja, lahko pa stagna-
cijo ali upad, ki pomenita nesprijaznjenje s stomo.
Ključno v vsem dogajanju je doživljanje poškodo-
vanega telesa, za katerega so značilni pretresenost
zaradi drugačne podobe telesa, nemoč zaradi ne-
hotnega izločanja, strah pred osramotitvijo zaradi
blatenja, motena samopodoba in zavest o drugač-
nosti.
Nujnost skrbi za stomo prispeva k vrnitvi v
vsakdanje življenje, saj je to povezano z učenjem
177
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
tehnik nege in skrbi za prehrano in dnevni ritem.
Tako pride do prehoda iz usodnostne na pragma-
tično raven razmišljanja in ravnanja, od objoko-
vanja k ukrepanju. Ta prehod je lahko tudi stvar
zavestne odločitve. Proces učenja in postopnega
sprijaznjenja ni enostaven in se srečuje s težavami.
Pri tem zaznamo dve značilnosti odnosa pacien-
tov do njihovega položaja: prva je ambivalentno
vrednotenje (hvaležnost za podarjeno življenje in
razočaranje zaradi prizadetosti), druga pa raz-
lična stopnja sprijaznjenosti z življenjem s stomo.
Končni izid procesa obnavljanja življenja se izrazi
v takem pogledu človeka na svoje življenje, ki
vključuje življenje s prizadetostjo v prihodnosti.
Pri naših subjektih je to doseženo v razhčni meri,
od popolne sprijaznjenosti in polnega življenja
prek delne sprijaznjenosti do nesprijaznjenosti,
ki jo spremlja depresija.
Vsakdanje življenje ljudi s stomo se lahko
popolnoma »normalizira«, lahko pa ga spremlja
neprestana skrb za dogajanje, povezano s stomo,
za prehrano in odvajanje; spremljajo ga razhčne
omejitve. Nekateri »stomisti« so polno zaposleni,
drugi s krajšim delovnim časom, tretji so upoko-
jeni. Naleteli pa smo tudi na primer, ko so človeka
zaradi težav, povezanih s stomo, odpustih iz slu-
žbe. Tudi v gmotnem položaju so razhke med
sogovorniki. }e pa očitno, da je lahko z boleznijo
in zmanjšano delovno zmožnostjo povezano tudi
poslabšanje gmotnega položaja.
Zelo pomembna je pri prilagajanju na novo
telesno podobo socialna podpora partnerja, svoj-
cev, prijateljev, zlasti pa sotrpinov, povezanih v
društvu za samopomoč.
TIPOLOGIJA
odporne. Sprijaznjenost označuje prilagoditev na
stomo. Sogovornika, ki pravi, da »zaradi stome
ni nič manj vreden ah sposoben kot drugi« in da
živi »srečno družinsko življenje«, smo razvrstih
med sprijaznjene. Sogovornico, ki pravi, da ji
stoma pomeni oviro pri navezovanju stikov in ki
ima še bojazni v zvezi s telesno podobo, smo
uvrstih med nesprijaznjene. Tako smo dobih
naslednjo tipologijo:
Tip A: ODPORNOST - SPRIJAZNJENOST.
Izrazit primer tega tipa je moški, ki pravi, da se
nikoh ni smilil samemu sebi, ki je po operaciji
živel nadpovprečno delovno in aktivno in pravi,
da živi sedaj srečno v krogu družine.
Tip B: NEODPORNOST - SPRIJAZNJE-
NOST. Ta tip ilustrira ženska, ki pravi, da ji je
življenje zaznamovala smrt sina, ko je bil še otrok,
in je zato neprestano živela v strahu pred rakom.
Vendar pa se je po operaciji dokaj uspešno pri-
lagodila na stomo in se sprijaznila z življenjem.
Tip C: ODPORNOST - NESPRIJAZNJE-
NOST. Med našimi primeri nismo našli nikogar,
ki bi ustrezal temu tipu.
Tip D: NEODPORNOST - NESPRIJAZNJE-
NOST. Ta tip ilustrira ženska, ki se ji je že zgodaj
začela razvijati bolezen in jo je zelo izčrpala.
Sedaj pa pravi, da se ničesar ne veseli, nikamor
ne žeh, ima vehko težav in bojazni, povezanih z
urejanjem stome, in je večkrat v duševni stiski.
Našo pozornost vzbuja dejstvo, da so bolniki
zelo razhčno prilagojeni na svoje stanje, čeprav
so prestah podobno operacijo in imajo objektivno
enako urejen izvod.
Ta velika variabilnost nakazuje potrebo po
psihosocialni oskrbi pacientov, ki se z izgubo,
spremenjeno telesno podobo in družbenim
vrednotenjem ne morejo sprijazniti.
V drugem delu naše anahze smo poskušah obli-
kovati tipologijo življenjskih zgodb, tako da bi naj-
prej postavih osnovne dimenzije tipologije in jih
nato kombinirah. Dimenziji, ki sta se nam vsilih,
sta odpornost in sprijaznjenost. Odpornost oz-
načuje osebnostno značilnost oziroma celoto
osebnost-v-okolju, ki poleg osebnostnih lastnosti
vključuje tudi podporno kapaciteto okolja. Na
odpornost smo sklepah zlasti iz opisov položaja
in dogajanja pred operacijo. Sogovornika, ki se
je opisoval kot zdravega, trmastega, »nikoli se
nisem smilil samemu sebi« in podobno, smo imeh
za odpornega. Sogovornico, ki jo že od mladosti
naprej spremlja bolezen, smo razvrstih med ne-
SKLEPI
Namen raziskave je bil osvethti doživljanje bol-
nikov, ki jim je bila napravljena kolostomija in ki
se prilagajajo na njeno posledico, to je, stomo,
izvod črevesa na trebuhu. Izvod je sicer primerno
zavarovan in ob sedanjih izpopolnjenih pripomoč-
kih bolnikovo stanje neopozorjenemu ni opazno.
Za bolnika pa je operacija in postoperatvino sta-
nje in dogajanje huda ne le telesna, temveč tudi
psihosocialna obremenitev, ki jo lahko doživi kot
življenjsko krizo. Pomen stome v življenju bolnika
je lahko zelo različen. Nekateri se s stomo sprijaz-
178
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA...
nijo in Živijo polno, delovno in družabno življenje.
Pri drugih pa je proces prilagajanja na novo stanje
dolgotrajen in boleč in se ne konča s sprijaznje-
njem z življenjem s stomo. To kaže na potrebo
po psihosocialni pomoči tem bolnikom.
Anahtično shemo raziskave smo oprh na teo-
rijo Juhet Corbin in Anselma Straussa o urejanju
kronične bolezni v domačem okolju in na katego-
rije te teorije. Pokazalo se je, da smo lahko empi-
rično gradivo razporedih tako po širših področjih
kot po podpodročjih njune sheme. S pojmi, kot
so faze pojavljanja in diagnosticiranja bolezni,
trajektorije bolezni, doživljanje poškodovanega
telesa, obnavljanje življenja, vsakdanje življenje
s prizadetostjo in sodelovanje s partnerjem pri
urejanju življenja, smo lahko opisah doživljanje
sogovornikov. Res pa je, da ta ah podobna pod-
ročja zajemajo tudi sheme drugih avtorjev in taka
kategorizacija ni kakšen poseben izum Corbinove
in Straussa. Koristni so bili pojmi, kot so diagno-
stična negotovost, pogajanje za diagnozo, dopol-
njevanje diagnoze, pretresenost in nekateri drugi.
Motila nas je za naše navade pretirana »aka-
demska« izumetničenost nekaterih izrazov, ki
smo jih povzeh in tudi uporabih - trajektorija,
projekcija trajektorije, shema trajektorije — na-
mesto bolj običajnih, ki bi prav tako ustrezno
izrazih vsebino teh pojmov, na primer psihoso-
cialna krivulja bolezni, predvidevanje poteka bole-
zni, načrt urejanja življenja z boleznijo. Podobno
velja za uporabo besede »biografski«, ki označuje
misel, da upoštevamo celoto življenja. A to so bolj
terminološka vprašanja. V splošnem lahko reče-
mo, da je bila prevzeta anahtična shema koristna
in da smo z njo lahko zajeli vse vidike empiričnega
gradiva.
Tako smo dobih dober vpogled v doživljanje
bolnikov s stomo, vpogled, ki je lahko podlaga za
načrtovanje psihosocialnega dela z njimi.
OPOMBE
' Sanja Kaube je v okviru svoje seminarske naloge pri predmetu Raziskovalni seminar na Visoki šoh
za socialno delo (nosilec B. Mesec) izvedla intervjuje s pacienti s stomo in jih preliminarno kodirala
in analizirala. Blaž Mesec je napisal pregled teorije Corbinove in Straussa, ponovno kodiral in analiziral
zapise intervjujev z vidika te teorije, oblikoval poskusno teorijo z upoštevanjem delov besedila
seminarske naloge Sanje Kaube ter pripravil članek za objavo.
^ Navedbe strani v tem razdelku se, če ni drugače navedeno, nanašajo na delo Corbin, Strauss 1988.
^ Avtorja jo imenujeta preddiagnostična faza, s čimer hočeta reči, da je to faza pred sporočitvijo
diagnoze. V resnici je torej to faza diagnosticiranja ah diagnostična faza, ki se sklene s postavitvijo in
sporočitvijo diagnoze.
Jezik avtorjev teorije se zdi precej izumetničen in akademsko pretenciozen. Uporabljata izraze, za
katere se zdi, da hočejo po vsej sih zveneti strokovno. Medtem ko je to v angleščini verjetno še
znosno ah celo zaželeno, je slovenščini tuje. Da ne bi preveč odstopala od originalnega besedila, tudi
sami uporabljamo te izraze, ob njih pa tudi bolj razumljive in lepše slovenske. V nadaljnjem delu s to
teorijo se bo morda oblikovalo ustrezno slovensko izrazje.
179
BLAZ MESEC, SANJA KAUBE
LITERATURA
Corbin, J. M., A. Strauss (1988), Unending Worìc and Care: Managing Chronic Illness at Home. San
Francisco, London: Jossey-Bass Publishers.
Klemenc, D. (1996), Živeti s stomo. Ljubljana: Zveza paraplegikov. Program Zveze invalidskih društev
ILCO Slovenije; Maribor: Zveza invalidskih društev ILCO Slovenije.
Mesec, B. (1998), Uvod v icvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
Satler, m. (1992), Spremenjena telesna podoba. Ljubljana: DZS.
Smith, T. (ur.) (1992), Družinska zdravstvena enciklopedija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Stritih, B. (1993), Normativi in standardi v socialnem varstvu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
Vodič po pravicah invalidov (1997). Ljubljana: Urad vlade Republike Slovenije za invalide.
180
AV
Mateja Sedmak
O/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU
ONO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ
AVTO/BIOGRAFSKA PRIPOVED
KOT OBLIKA KVALITATIVNEGA
METODOLOŠKEGA PRIJEMA -
KRATEK ZGODOVINSKI RAZVOJ
IN OPREDELITEV
When ordinary people tell stories they are inven-
ting culture.
M. M. McCall (1989: 47)
Avto/biografsko metodo uvrščamo med kvalita-
tivne tehnike raziskovanja oziroma med »mehke«
metodološke pristope, ki predstavljajo alternativo
in dopolnilo že dolgo etabliranim pozitivističnim
in kvantitativnim tehnikam raziskovanja. Upora-
ba avto/biografij je že vrsto let znana in lastna
literarnim teorijam, etnološkim in antropološkim
študijam, zgodovinski in sociološki disciphnarni
prijem pa je njene raziskovalne zmožnosti začeh
uporabljati razmeroma pozno. Avto/biografska
metoda torej ni disciplinarno ekskluzivna, pač pa
je učinkovit spoznavni instrument razhčnih usme-
ritev raziskovanja. Razlika v uporabi je zgolj na
ravni poudarka raziskovalnega zanimanja: literar-
ne teorije se osredotočajo na raven reprezentacij,
psihoanahza na subjektivne elemente, oralni zgo-
dovinarji poudarjajo raven dejstev, sociologi pa
se pri njeni uporabi usmerjajo na raven kulturnih
in socialnih pomenov, »saj avto/biografije ne po-
sedujejo zgolj in samo čiste resnice, temveč njeno
interpretacijo, znotraj katere igrajo ključno vlogo
družbena pričakovanja« (Preston 1987: 28).
Avto/biografije dehmo na pisne in oralne, na
delne zgodbe in celostne zgodovine posamičnih
življenj, na individualne in skupinske, na avto/
biografije znanih oseb in avto/biografije vsakda-
njih ljudi. Szczepanski (1981) definira avto/bio-
grafski dokument v najširšem pomenu besede kot
»tekst, ki predpostavlja participacijo avtorja v
specifični družbeni situaciji ter njegovo osebno
dojemanje dane situacije«. Za avto/biografski pri-
jem sta potemtakem značilni subjektivnost in indi-
vidualnost kot temeljna vira informacij.
Avto/biografske pripovedi dehmo tudi na živ-
ljenjske zgodbe in življenjske zgodovine. Medtem
ko imajo pisne avto/biografije samo enega avtor-
ja, nastane življenjska zgodba v oralni interakciji
med dvema osebama, vir prejete informacije pa
je samo pripovedovalec.
Življenjske zgodovine imajo za spoznavno
superiornejše življenjskim zgodbam, saj poleg
podatkov, pridobljenih v medosebni interakciji,
vključujejo tudi informacije iz drugih virov, npr.
pisma, uradne dokumente, pogovore s sorodniki
in prijatelji, ki osebo poznajo in ki rabijo temu,
da se dopolni in preveri resničnost »primarne«
življenjske zgodbe. Za obe metodološki izpeljanki
avto/biografskega prijema pa je značilno, da ne
pokrivata in vključujeta vseh spektrov življenja
proučevane osebe, temveč se zvečine posvečata
zgolj nekaterim segmentom informantove izku-
šnje (Denzin 1981).
Metodo so v okviru sociološke znanosti v dvaj-
setih letih dvajsetega stoletja razvih pripadniki
znamenite chicaške šole (Thomas, Znaniecki
1918-1921). Študije chicaške sociološke šole
( 1920-1930) so se gibale znotraj specifičnega teo-
retičnega ogrodja simbohčnega interakcionizma,
poleg tega pa so se s pomočjo kvalitativne avto/
biografske metode osredotočale na specifične
socialne procese, ki so se navezovali predvsem
na vprašanja odklonskosti (mladinsko prestop-
ništvo, potepuštvo, kriminal itn.), množičnih gi-
banj in družbenih sprememb (sprememb v družbi
in v singularnem življenju) (Bertaux 1981). V fazi
konstituiranja in konsolidacije avto/biografske
tehnike raziskovanja so pri življenjskih zgodbah/
zgodovinah poudarjah povezanost med socialno
181
MATEJA SEDMAK
dinamiko in zgodovinskimi spremembami, med
individualnimi in kolektivnimi praksami ter
dejstvo, da ta metoda razume in analizira temeljni
cilj sociološkega raziskovanja, družbene odnose
in v družbene relacije vpete posameznike, bolje
kot »klasični« pozitivizem (Elder, 1981).
Zanimanje za avto/biografsko raziskovanje se
je nato poleglo, zvečan interes zanj se je pojavil
zgolj v štiridesetih in nato v šestdesetih letih dvaj-
setega stoletja, ko so bile družbene spremembe
globalnih razsežnosti še posebej očitne (Rener
1996). V okviru družbenih ved je prevladal inte-
res za kvantitativne tehnike raziskovanja zlasti za-
radi prepričanja, da pozitivistična metodologija
bolje kot kvalitativna odgovori na zahteve po
raziskovalni reprezentativnosti, objektivnosti in
merljivosti. Ponovni vzpon zanimanja doživi me-
toda na začetku osemdesetih let dvajsetega stole-
tja, o čemer priča XI. svetovni kongres sociologije
v New Delhiju avgusta 1986, ko je bilo na temo
omenjene metode predstavljenih več kot 40
tekstov (Bertaux 1987).
AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP
K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH
ZAKONSKIH ZVEZ
Proučevanje etnično mešanih zakonov sodi v do-
meno (inter)disciphnarnih prizadevanj, ki k razis-
kovalnemu fenomenu pristopajo z razhčnih gle-
dišč, pri tem pa opozarjajo na številne vidike tega
kompleksnega družbenega pojava. V okviru so-
ciološke znanosti in njenega konfrontiranja z
medetničnimi zakonskimi zvezami', se kot po-
sebej zanimiva kažeta dve ravni raziskovalnega
zanimanja, individualna (interpersonalna) in
skupinska.
Na individualni ravni se posvečamo lokaciji
pomena etnično mešanega zakona za posamez-
nika kot aktivnega akterja, vključenega v etnično
heterogamni zakon^, t. j., lokaciji subjektivnega
doživljanja »doživljenjskega« soočanja dveh kul-
turnih in simbolnih svetov na mikro ravni vsakda-
njega partnerskega in družinskega življenja. Razi-
skovalno soočenje s skupinsko ravnijo pa poudar-
ja pomen etnične heterogamije za skupino, katere
pripadnik je ta, ki je vključen v etnično mešan
zakon, in naravo medskupinskih odnosov. Prav
tako ne moremo zaobiti kompleksnih vprašanj,
ki se nanašajo na odnos med posameznikom in
njegovo primarno etnično skupino (različne vrste
in stopnje regulacije etnične homogamije in obstoj
implicitnih in eksplicitnih poročnih pravil in
sankcij, ki sledijo v primeru nekonformnega
ravnanja, itn.).
Proučevanje fenomena medetničnih zakon-
skih zvez nas tako sooči s specifikami mikro (indi-
vidualni/interpersonalni) in makro (skupinski/
medskupinski) ravni in njuno dialektično pove-
zanostjo.
V zgodovini raziskovalnega soočanja z etnično
mešanimi zakoni prevladujejo študije makro rav-
ni, t. j., raziskave (med)skupinskih odnosov (loka-
cija medskupinske socialne bližine/distance, pro-
učevanje odnosov med manjšinami in večinskim
prebivalstvom, med avtohtonimi in priseljeniškimi
etnijami, mednacionalnih odnosov itn.), pri čemer
prevladujejo kvantitativne tehnike raziskovanja
s posebnim poudarkom na statističnih in demo-
grafskih prezentacijah »mešanih zakonov«. Tako
zgodnejše kot tudi sodobnejše študije so povečini
zaobšle individualno izkušnjo posameznika (zani-
kanje izkušnje vpletenih subjektov) ter se prven-
stveno posvečale numerični naravi medzakonskih
povezovanj (s poudarkom na redkosti mešanih
zakonov) in funkcionalistični percepciji zakonske
zveze, ki je veljala za akt medskupinske izmenjave
žensk, za sredstvo vzpostavitve medskupinske po-
vezanosti, konsolidacije, premirja, ah pa za vzrok
manjšanja skupinske kohezivnosti, skupinske de-
zintegracije, asimilacije ali skupinskega izginotja.
Sociološke študije, posvečene obravnavi etničnih
vprašanj, pa hkrati kažejo evidenten primanjkljaj
kvahtativnega raziskovanja fenomena etnično
mešanih zakonskih zvez s posebnim poudarkom
na (inter)personalni ravni (t. j., mikro ravni razi-
skovalnega zanimanja).
Če izhajamo iz predpostavke, da so etnično
mešane zakonske zveze specifična obhka inter-
personalnega medkulturnega soočanja na mikro
ravni vsakdanjega partnerskega in družinskega
življenja, se kot raziskovalno zanimivi pokažejo
intimni, medosebni in medpartnerski odnosi,
subtilna družinska mikroklima in raznolike
prakse vsakdanjega življenja. Posebnega pomena
se tako izkažejo npr. lokacija stopnje zadovoljstva
z življenjem v etnično mešanem zakonu in subje-
ktivne avtopercepcije in prezentacije te izkušnje.
Za zajetje te ravni raziskovalnih podatkov pa se
kot posebej primeren pokaže metodološki pristop
avto/biografij.
Primernost in prednost rabe avto/biograf-
skega instrumenta pri proučevanju subtilnih.
182
AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ
intimnih interpersonalnih odnosov, ki odlikujejo
etnično mešane zakone, lahko ponazorimo prav
s temeljnimi značilnostmi/prednostmi te narativ-
ne tehnike raziskovanja, med katerimi lahko kot
najpomembnejše navedemo celovitost, zgodovin-
skost in kontekstualno naravnanost, subjektivnost
in upoštevanje posameznikove samopercepcije,
fleksibilnost in sposobnost lokacije različnih ravni
podatkov. Tako zastavljeni poudarki so se for-
mirah kot nasprotje redukcionizmu, atomistični
naravnanosti, »objektivizmu« in statičnim ten-
dencam »tradicionalnih« kvantitativnih teoretskih
in metodoloških prijemov, ki temeljijo na ideji o
vrednostno nevtralnem raziskovanju in na analizi
vzročnih relacij med (pogosto od celote in kon-
teksta) izohranimi spremenljivkami.
Celovitost oz. holistična naravnanost avto/bio-
grafske metode je ena temeljnih značilnosti, ki
kvalitativno raziskovanje v splošnem razhkuje od
kvantitativnega proučevanja posamičnih entitet.
Pri slednjem je raziskovalčeva pozornost usmer-
jena pretežno na merjenje povezav in odnosov
med posameznimi od celote in konteksta izolira-
nimi spremenljivkami, pri čemer je pogosto zane-
marjena povezanost proučevanih segmentov s
kontekstualno celoto. Hohzem avto/biografij pa
predvideva, da se spoznanja in ugotovitve o posa-
mičnih proučevanih pojavih ali vidikih povežejo
v smiselno celoto in jih evalviramo skoz spekter
širšega družbenega, političnega, ekonomskega
itd. konteksta (Mesec 1998).
Zgodovinsicost in Icontelcstualnost sta značilno-
sti, ki se tesno navezujeta na navedeno celovitost
in omogočata upoštevanje družbeno-zgodovin-
skega konteksta, v katerem se nahaja subjekt pro-
učevanja. Vsaka enota proučevanja oz. posamez-
nik je neločljivo povezan s svojim neposrednim
okoljem. Prav to »vsakodnevno« okolje je posame-
znikov primarni družbeni kontekst in neupošteva-
nje te dimenzije bi samemu raziskovalnemu aktu
onemogočilo dostop do celovite informacije in
poglobljenega razumevanja proučevanega feno-
mena. Kontekstualna naravnanost avto/biografij
tako omogoči vključitev pomembnih drugih,
lokalnih skupnosti, ekonomsko-političnih situacij
itn. v raziskovalni in analitični akt. Poleg tega pa
vključitev in upoštevanje časovne dimenzije (t. j.,
zgodovinskosti) omogoča razumevanje procesne
naravnanosti in spreminjajoče se narave družbe-
nih dejstev (Bertaux 1981; De Camargo 1981).
Kontekstualna in procesna naravnanost avto/
biografske metode v okviru proučevanja etnično
mešanih zakonskih zvez tako omogočita pridobi-
tev relevantnih informacij o primarni socialni mre-
ži, ki obdaja etnično mešan par, o odzivu razšir-
jene družine in sorodniškega sistema na sklenitev
etnično heterogamne zveze, o prisotnosti etničnih
stereotipov in predsodkov v širši družbi in o obsto-
ju potencialnih nacionalizmov in etnične nestrp-
nosti; časovna, zgodovinska dimenzija pa nam
omogoči vpogled v spremembe partnerskega in
družinskega življenja in povezanost teh spre-
memb z eksternimi okoliščinami družbenega
življenja.
Vprašanje subjeictivnosti se pri obravnavi avto/
biografske metode kaže kot osrednje. Če »sub-
jektivnost« pozitivistična teoretska struja percipi-
ra kot neprimerno vpletanje individualnih emo-
cionalnih stanj in interpretacij v sicer objektivni
in vrednostno nevtralni epistemološki akt, jo
zagovorniki »mehkega« raziskovalnega pristopa
uvrščajo med pozitivne lastnosti znanstvenega
raziskovanja. Namreč, če izhajamo iz predpo-
stavke, da je osrednji cilj sociološkega razisko-
vanja razumeti in analizirati družbene odnose,
ki so rezultat interpersonalnih stikov, moramo v
procesu definiranja subjektivnosti/objektivnosti
upoštevati dejstvo prisotnosti subjekta v procesu
proučevanja. Kar predpostavlja, da »opazovani
posameznik ni zgolj pasiven subjekt opazovanja,
temveč je v opazovani proces aktivno vključen,
saj nenehno spreminja svoje vedenje glede na
vedenje opazovalca« (Ferraroti 1981: 20). V
skladu z avtorjevim prepričanjem naj bi bila zato
kakršna koh predpostavka o objektivnosti meto-
dološkega spoznanja nemogoča.
Poleg tega pa družbena stvarnost kot predmet
družboslovnega raziskovanja ni zgolj objektivno
dejstvo, ki je dana in obstaja neodvisno od posa-
meznikov, ki jo konstituirajo. Zagovorniki avto/
biografske, kvahtativne metodologije poudarjajo
prav to dejstvo, poleg njega pa tudi družbeno
konstrukcijo realnosti in vprašanje družbene
izkušnje in pomena, ki ji je pripisan.
Aktivna vključenost subjekta v spoznavni
proces omogoči dostop do privilegiranih dimenzij
človeške realnosti, ki jih ni mogoče doseči z dru-
gimi prijemi; to so npr. informacije o življenjskih
izkušnjah, individualnih izbirah, zavestnih akcijah
in njihovih interpretacijah (Burgos 1989). Avto/
biografije so se izkazale za še posebno učinkovit
instrument pri raziskovanju pomenov, ki obkro-
žajo vsakdanje izkušnje; pomeni in človeške inter-
pretacije sebe, svoje pozicije in družbene realnosti
183
MATEJA SEDMAK
pa so pravzaprav srž sociološkega zanimanja.
V procesu zbiranja avto/biografij se kot ključni
izkaže informant, subjekt pripovedovanja. Avto/
biografska metoda kot osrednji vir informacij
poudari informanta — posameznika z ekskluzivno
izkušnjo življenja v etnično mešanem zakonu. Saj
lahko le lastnik te neposredne izkušnje in iz nje
izvirajočega vednosti posreduje tako izčrpno,
celovito in neposredno informacijo o fenomenu
raziskovalnega zanimanja (o medetničnih za-
konih), ki bi brez aktivne vključenosti subjekta v
raziskovalni in spoznavni akt ostala skrita in ne-
upoštevana.
Fleksibilna naravnanost avto/biografske eks-
presije nakazuje, da se v toku raziskovalnega pro-
cesa soočamo tako s pričakovanim kot nepričako-
vanim (Thompson 1981). Če so kvantitativne me-
tode imobilizirane z zastavljeno strukturo (vpra-
šanja determinirajo na začetku zastavljene hipo-
teze), nas avto/biografski prijem sooči s procesom
nenehnega testiranja in reformuhranja hipotez.
Pridobljene ugotovitve namreč pripeljejo k novim
teorijam in novim vprašanjem, pri čemer se obra-
čamo tako na stare kot nove informante, s pomo-
čjo katerih preverjamo in dopolnjujemo resnič-
nost pridobljenega vedenja. Fleksibilnost avto/
biografskega prijema se odraža v ciklični naravi
raziskovanja, pri čemer se preverjanje in refor-
muhranje hipotez konča, ko dosežemo sociološko
vednost, ki je »hkrati teoretska in izvira iz družbe-
ne realnosti« (Thompson 1981). Ta lastnost uvr-
šča avto/biografske študije na raven t. i. »groun-
ded theory«. Kljub skrbno zastavljenim teoretskim
in hipotetičnim vodilom, s katerimi pristopimo k
predmetu proučevanja, se pri aplikaciji avto/bio-
grafske metode pri proučevanju etnično mešanih
zakonskih zvez soočimo z ugotovitvijo, da nas
sami informati presenetijo s številnimi vprašanji,
dilemami in problemi, ki jih kot raziskovalci
nismo predvideli. Fleksibilna avto/biografska pri-
poved nam tako sama po sebi ponudi odgovore,
ki jih raziskovalčeva sociološka imaginacija ni
mogla oz. znala napovedati, in s tem razširi po-
trebno vednost o raziskovalnem problemu.
Zaradi pomena, ki ga avto/biografije pripisu-
jejo človeški samo-interpretaciji in samo-per-
cepciji, ter zaradi temeljne značilnosti, postaviti
informanta ter njegovo pripoved v pozicijo, ki je
dojeta kot superiornejša predhodno začrtanim
hipotezam in smernicam raziskovanja, se je ta me-
toda izkazala kot še posebej primerna, da zajame
izkušnjo »depriviligiranih« segmentov prebival-
stva in t. i. »molčečih« {previously silent) skupin
(Stanley, 1992), (Evans, 1993). Metodološki pri-
jem avto/biografij tako omogoči in spodbudi izraz-
no moč rasnih, seksualnih, etničnih marginalizira-
nih in stigmatiziranih skupin. Zaradi te značilnosti
pa se je izkazal kot posebno učinkovit tudi pri
raziskovanju družinske (moralne in vrednostne)
mikrokhme in subtilnih interpersonalnih odnosov
v primarnih družbenih skupinah (Thompson
1981).
Prevladujoči del zgodovine proučevanja etni-
čno mešanih zakonskih zvez je prevladovalo pre-
pričanje o nenaravnosti, odklonskosti, celo pato-
loškosti zakonskih povezovanj, ki so kršila bolj
ah manj eksplicitno izražena eksogamna in en-
dogamna pravila (Merton 1941; Gordon 1964).
Omenjena »zgodovinska popotnica« in (pre)po-
gosta prisotnost etničnih predsodkov in nacionali-
zmov v konkretnih družbenih okoljih se odražata
v bolj ali manj marginalnem statusu etnično me-
šanih zakonov. Posledica tega je na eni strani pre-
cejšnja nezaupljivost posameznikov, ki žive v et-
nično heterogamnih zakonih, do »raziskovalnega
vdora« v intimni družinski svet in na drugi strani
(simbolno in realno) majhna družbena in izrazna
moč etnično mešanih parov. Avto/biografski pri-
jem s svojo narativno naravnanostjo ustvari prime-
ren prostor, v katerem lahko sicer »zamolčan«
posameznik izrazi tiste elemente rekonstrukcije
lastne zgodbe, ki jih percipira sam kot relevantne,
travmatične ali zanimive.
Nenazadnje raba avto/biografij kot metodo-
loški raziskovalni prijem omogoča zajetje raz-
ličnih ravni podatkov, tako socialno-psiholoških
in subjektivnih kot družbeno-zgodovinskih in
socialne reportaže.
Raba avto/biografske metode pri proučevanju
etnično mešanih zakonskih zvez tako omogoči,
da poleg lokacije »objektivnih« (pogosto med
seboj nepovezanih in od konteksta izoliranih) po-
datkov, zbranih s pomočjo demografskih statistik
in (najpogosteje uporabljenega) kvantitativnega
instrumenta anketiranja, prejmemo tudi kvalita-
tivne in »dopolnilne« informacije, podatke, ki
celoviteje in bolj poglobljeno predstavijo subjekt
raziskovalnega zanimanja. Aplikacija avto/bio-
grafskih pripovedi namreč omogoči učinkovito
kolekcijo subjektivnih prezentacij, videnj in inter-
pretacij, pa tudi lokacijo razhčnih emocionalnih
stanj in subtilnih medpartnerskih odnosov. Kon-
kretneje, avto/biografska pripoved informanta,
lastnika ekskluzivne izkušnje življenja v etnično
184
AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ
mešanem zakonu, poleg celostne zgodbe o sub-
jektu pripovedovanja (kronološka predstavitev
poročne skupnosti, lokacija stopnje zadovoljstva
z življenjem v etnično mešanem zakonu, lokacija
posameznikovih pričakovanj, želja in konfliktnih
partnerskih in družinskih situacij itn.) vedno
vključuje tudi zgodbe o pomembnih drugih, s
katerimi informat vstopa v bolj ah manj trajne in
poglobljene interpersonalne odnose (npr. pripo-
ved o odzivu družine in širše sorodniške mreže
na sklenitev etnično heterogamnega zakona, lo-
kacija prisotnosti skupinskih etničnih predsodkov
in stereotipov itn.), in o širšem družbenem,
političnem in zgodovinskem kontekstu (splošna
družbena khma, prisotnost nacionalizmov, kseno-
fobije, vpliv trenutne politične situacije itn.). Z
rabo avto/biografske pripovedi tako lažje in učin-
koviteje zajamemo kompleksno naravo prouče-
vanega pojava (etnično mešanih zakonskih zvez),
pri čemer sama narava uporabljenega metodo-
loškega instrumenta omogoči vključitev in upo-
števanje razhčnih elementov in okohščin, ki so
posredno oz. neposredno pomembne za poglob-
ljeno razumevanje in analizo fenomena medetnič-
nih zakonov.
SLABOSTI IN OMEIITVE
Kot vsak metodološki instrument tudi avto/bio-
grafski prijem zaznamujejo določene slabosti oz.
spoznavno-metodološke omejitve. Kot temeljne
se pri kolekciji avto/biografskih pripovedi z meto-
dološkega vidika tako izkažejo subjektivnost,
reprezentativnost in posploševanje.
SUBJEKTIVNOST
Vprašanje subjektivnosti avto/biografske metode
zaobjema dve dilemi, in sicer subjektivnost osebe,
ki zgodbo beleži in interpretira (vpletenost in
vpliv izpraševalca), in subjektivnost informata,
pripovedovalca avto/biografske zgodbe.
Vprašanje izpraševalčeve vpletenosti v avto/
biografsko pripoved je upravičeno, saj sam proces
zbiranja empiričnih podatkov z rabo avto/bio-
grafske metode poteka v obhki interpersonalnega
odnosa in simbolične interakcije med informan-
tom in izpraševalcem. Težko je namreč locirati,
ah je podana zgodba zgolj reakcija na želje in pri-
čakovanja izpraševalca ali realna subjektivna
predstavitev informantove resnice. Zagovorniki
avto/biografskega pristopa tako poudarjajo, da
komunikacija med vključenima subjektoma inter-
akcijskega procesa ni uspešna v primeru, ko ko-
munikacija temelji na enakopravni osnovi, temveč
ko pripovedovalec »nadvlada« poslušalca, »ko uja-
me njegovo pozornost, nevtralizira njegovo voljo,
zbudi njegovo željo, da zve več, kot bi dovoljevala
logika zgodbe sama po sebi« (Burgos 1983: 33).
Že s tem ko pripovedovalec samostojno in neod-
visno od pričakovanj in želja poslušalca odloči,
na kateri točki svojega življenja bo začel svojo
pripoved, poda pripovedi sami in dogodku, ki ga
vključuje, določen pomen.
Interpretativno usmerjeni raziskovalci pogo-
sto poudarijo »temeljno zmoto« pozitivističnega
pristopa, ki temelji na prepričanju o popolni vred-
nostni nevtralnosti spoznavno-metodološkega po-
stopka, ki jo je mogoče doseči s pomočjo opera-
cionaliziranih in metodološko izpiljenih tehnik,
ki pripeljejo raziskovalca do objektivnih podatkov
o družbeni stvarnosti. Temeljna predpostavka to-
vrstnega prepričanja predvideva popolno izključe-
nost in nevpletenost raziskovalca, njegove subje-
ktivne pozicije, vrednot in prepričanj. Na nepri-
mernost takih pričakovanj pa je že v sedemdesetih
letih dvajsetega stoletja opozoril feministični teo-
retski tok, ki je poudaril pomen družbene, spolne,
etnične itn. pozicije raziskovalca, ki aktivno vpliva
na sam raziskovalni postopek in njegove rezultate
(Miles 1997).
Dilema subjektivnosti, ki se nanaša na pripo-
vedovalca zgodbe oz. informatorja, opozarja na
vprašanje resnice oz. resničnosti povedanega.
Vsaka avto/biografska zgodba je namreč subjek-
tivna: informant, ki je neposredno vpleten v do-
gajanje, lahko poudari dogodke, ki se mu zdijo
pomembni, in zamolči druge (namerno prikriva-
nje »družinskih sramot« ah nenamerno zamolča-
nje dogodkov, ki se mu ne zdijo dovolj pomem-
bni). Pripovedovanje življenjske zgodbe vedno
vključuje aktivacijo spomina. Avto/biografska
zgodba je tako spominska konstrukcija dogodkov,
ki so se zgodih v določenem časovnem obdobju
v preteklosti. Poleg tega pa je podana zgodba pod-
vržena ex-post interpretaciji: spominska konstruk-
cija dogodkov vedno vključuje tudi elemente re-
konstrukcije, vrednotenja in vključevanja pomen-
skosti in interpretacije. Avto/biografska zgodba
namreč daje informacijo o tem, »kako subjekt
tematizira in konstruira lastno biografijo (v dani
situaciji) in s tem hkrati reafirmira (ali celo
185
MATEJA SEDMAK
konstituira) svojo identiteto in prihodnje akcije«
(Kohh 1981: 70).
Če žehmo, da je uporaba avto/biografske me-
tode sploh smiselna, pa moramo vendarle izhajati
iz predpostavke, da pripoved/življenjska zgodba
vsebuje vsaj nekaj resnice, da torej obstaja vsaj
nekakšna povezava med avto/biografsko kon-
strukcijo in dogodkom, na katerega se nanaša.
Da bi se čim bolj približah kriteriju verodostoj-
nosti in resnice, poleg osnovnega informanta v
raziskavo vključimo tudi druge informante in
izkoristimo tudi druge vire informacij (pisni
zgodovinski dokumenti itn.), da bi preverih in
potrdih veljavnost prejete naracije.
REPREZENTATIVNOST
IN POSPLOŠEVANJE
Eden izmed načinov, kako zagotoviti reprezen-
tativnost avto/biografske raziskave, je uporaba
»procesa zasičenosti« {saturation process). Na
uporabo procesa zasičenosti sta v svoji desetletni
avto/biografski študiji pekarstva v Franciji
opozorila zakonca Bertaux, pri čemer sta, kar se
tiče vprašanj reprezentativnosti in veljavnosti
vzorca, poudarila spoznanje, da sta med svojim
raziskovalnim delom zaobšla tradicionalni princip
vzorčenja in reprezentativnosti. V raziskavi sta,
če povzamemo njune besede, »ugotovila, da vsaka
nova življenjska zgodba potrjuje, kar je pokazala
predhodna« (Bertaux, Bertaux-Wiame 1981:
187). Avtorja na podlagi avto/biografske empi-
rične študije skleneta, daje posamična življenjska
zgodba zgolj posamična in da bi bilo neprimerno
posploševati na njenih osnovah. Toda številne
življenjske zgodovine, vzete iz istega seta sociokul-
turnih relacij, podpirajo druga drugo in sestavljajo
močne in relevantne dokaze. S tem sta povzela
temelj in bistvo procesa zasičenosti - med razisko-
valnim procesom se gibljemo od ene življenjske
zgodbe k drugi, dokler ne opazimo, da se zače-
njajo določena dognanja ponavljati, in ko pridemo
do točke, da vsaka naslednja zgodba potrdi
predhodno, se soočimo s procesom zasičenosti.
Dilemo reprezentativnosti lahko zaobiđemo
tudi na način, na katerega je v svoji empirični
študiji opozoril Andorka (1992), namreč s »po-
zitivnim obteževanjem«. Avtor je v raziskovalni
projekt o mobilnosti vključil skupino študentov
sociologije, ki jo je nato dopolnil z vzorcem iz
specifičnega socialnega okolja, v katerem so bile
možnosti za socialno mobilnost tako majhne, da
v vzorcu ni bilo niti enega študenta.
Če pa imamo dovolj sredstev, lahko izberemo
naključen vzorec, ki je reprezentativen za vso
državo, kot je storil Thompson ( 1981 ). Iz Britan-
skega reprezentativnega anketnega vzorca je iz-
bral 100 družin in s tem ustregel »tradicionalnim«
pogojem reprezentativnosti in posploševanja.
Pri aplikaciji avto/biografske metode ne sme-
mo spregledati, da je metoda uporabna in zasno-
vana zlasti kot študija primera, kar spremeni tra-
dicionalni pogled na možnost posploševanja. Ob-
ravnavan metodološki prijem tako ni prvenstveno
namenjen samoumevni generahzaciji rezultatov;
njegov cilj in prvenstvena namembnost sta odkri-
vanje specifičnih procesov in pojavov v posamez-
nih, konkretnih (družinskih) okoljih, kar pa ne
pomeni, da med podobnimi družinskimi okolji
in sociokulturnimi relacijami ne moremo
potegniti vzporednic.
SKLEP
Avto/biografska metodologija se zaradi svoje
fleksibilne naravnanosti, holistične, procesne in
kontekstualne usmerjenosti ter sposobnosti za-
jetja subjektivnih videnj, prezentacij in interpre-
tacij kaže kot še posebej primeren spoznavno-me-
todološki instrument proučevanja intimnih in
subtilnih medosebnih odnosov v partnerskem in
družinskem življenju etnično mešanega para. Da
bi zaobšh temeljne slabosti oz. pomanjkljivosti
te kvahtativne tehnike raziskovanja, je (kot v vseh
sorodnih primerih) primerna kombinacija kva-
htativnega in kvantitativnega prijema. Z aplikacijo
kvantitativne metode anketiranja lahko tako zaja-
memo kar se da »objektivne« podatke in analizi-
ramo vzročne relacije med posameznimi variabla-
mi (npr. lokacija stopnje jezikovnega pluralizma
v etnično mešani družini) na čim večjem vzorcu,
s čimer postane mogoča vsaj delna generalizacija
pridobljenih rezuhatov. Tako pridobljeno bazo
»trdnih« podatkov pa dopolnimo s poglobljenimi
avto/biografijami, ki omogočijo dostop do celo-
vitejše in kontekstualne informacije o predmetu
proučevanja.
186
AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ
OPOMBI
' Termin intermarriage opredeljuje vse tiste v zakonu združene posameznike, »katerih religiozna,
rasna ah etnična ozadja so bila oziroma so razhčna bodisi pred poroko ah po njej« (Gordon 1964:
1). Nekateri ga nadomeščajo z »mešano zakonsko zvezo«, kamor vključujejo lingvistično, religiozno,
nacionalno, rasno in/ah etnično različnost vključenih partnerjev. V primeru mešanih zakonskih zvez,
pri katerih želimo kot signifikantnega poudariti element narodne pripadnosti, govorimo o
narodnostno, etnično ah kulturno mešanih zakonskih zvezah oz. o interkulturnih ah medetničnih
zakonskih zvezah.
^ Termin homogamija, ki opredeljuje tip zakonske zveze med partnerjema podobnih karakteristik, je
sestavljanka besed homo (isti) in gamos (zakon). S terminom heterogamija pa označujemo tiste vrste
zakonskih zvez, ki prestopijo rasno, religiozno in/ah kulturno začrtane meje skupin in potemtakem
predstavljajo mešane zakonske zveze.
187
MATEJA SEDMAK
LITERATURA
R. Andorka (1992), Social Mobilty in Hungary since the Second World War: What life histories add
to the information gained from survey data. V: Sociological Uses of Life Stories and Family
Genealogies: International Worlcshop, 17-25 Avgust 1992. Latky: Institute for Sociology, Slovak
Academy of Sciences (1-35).
B.	Augustin (1989), Marriage across frontiers. Bristol Great Britain: WBC Print Ltd.
M. L. Barron (1951), Research on Intermarriage: A survey of accompHshments and prospects. The
American Journal of Sociology, LVII, 3: 249-255.
D. Bertaux (1981), Biography and Society The Life History Approach in the Social Sciences. Beverly
Hills: Sage.
—	( 1992), Social Genealogies Commented and Compared: An instrument for observing social mobility
processes in the »longue duree«. V: Sociological Uses of Life Stories and Family Genealogies:
International Worlcshop, 17-23 Avgust 1992. Latky: Institute for Sociology, Slovak Academy of
Sciences (36-53).
D. Bertaux, I. Bertaux-Wiame (1981), Life Stories in the Baker's Trade. V: D. Bertaux (ur.). Biography
and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (169-190).
I. Bertaux-Wiame (1981), The Life-History Approach to the Study of Internal Migration. V: D. Bertaux
(ur.). Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage
(249-266).
R. Breger, R. Hill (1998), Introducing Mixed Marriages. V: R. Breger, R Hill (ur.), Cross-Cultural
Marriage. Oxford, New York: Berg (1-32).
H. G. Brüse (1989), Coping with Instability: The emergence of new biographical patterns. Life Stories/
récits de vie, 5: 3-25.
M. Burgos (1989), Life Stories, Narrativity, and the Search for the Self. Life Stories/récits de vie, 5:
29-38.
M. Catan; (1981), Social-Life History as Ritualized Oral Exchange. V: D. Bertaux (ur.). Biography
and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (211-222).
G.	A. Cretser (1990), Intermarriage Between »White« Britons and Immigrants from the New
Commonwealth and Pakistan. Journal of Comparative Family Studies (Special Issue: Intermarriage),
XXI, 2: 227-238.
A. De Camargo (1981), The Actor and the System: Trajectory of the Brazilian political elites. V: D.
Bertaux (ur.). Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills:
Sage (191-202).
C.	Delcroix, A. Guyaux, E. Rodrigues (1989), Le mariage mixte comme rencontre de deux cultures.
Life Stories/recits de vie, 5: 49-63.
N. K. Denzin ( 1978), The Research Act. New York: McGraw Hih.
-	(1981), The Interactionist Study of Social Organization: A note on method. V: D. Bertaux (ur.).
Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (149-
168).
N. K. Denzin, Y. S. Lincoln (1998), Strategies of Qualitative Inqiry. California, London, New Delhi:
SAGE Publications.
H.	Donnan (1990), Mixed Marriage in Comparative Perspective: Gender and power in Northern
Ireland and Pakistan. Journal of Comparative Family Studies (Special Issue: Intermarriage), XXI,
2: 207-225.
J. Drachsler ( 1921), Intermarriage in New York City. New York: Faculty of Political Science of Columbia
188
avto/biografski pristop k proučevanju etnično mešanih zakonskih zvez
University.
G.	Elder (1981), History and the Life Course. V: D. Bertaux (ur.). Biography and Society: The life
history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (77-115).
P. Ferrarotti (1981), On the Autonomy of the Biographical Method. V: D. Bertaux (ur.). Biography
and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hihs: Sage (19-28).
1. Gordon (1964), Intermarriage: Interfaith, Interracial, Interethnic. Boston: Beacon Press.
B. Hollingshead (1950), Cultural Factors in the Selection of Marriage Mates. American Sociological
Review, 15, oktober: 619-627.
M. HuTTER (1990), Introduction. Journal of Comparative Family Studies (Special Issue: Intermarriage),
XXI, 2: 143-150.
M. Kandido-Jakšić (1999), Ethnically-Mixed Marriages and Social Distance Towards Members of
Some Ex-Yugoslav Nations. Sociologija, XLI, 2: 102-122.
Kingsley (1941), Intermariage in Caste Societies. American Antropologist, let 43: 376-395.
M. KoHLi (1981), Biography: Account, text, method. V: D. Bertaux (ur.). Biography and Society: The
life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (61-76).
Z. KusA (1992), Aspirations for Social Advance in Slovakia Peasant Families. V: Sociological Uses of
Life Stories and Family Genealogies (International Workshop, 17-25 Avgust 1992). Latky: Institute
for Sociology, Slovak Academy of Sciences (35-62).
M. M. McCall (1989), The Significance of Storytelling. Life Sto ries/récits de vie,5: 39-48.
R. K. Merton (1941), Intermarriage and the Social Structure: Fact and theory. Psychiatry, 4: 361-
374.
B. Mesec ( 1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
M. Miles (1997), Towards a Methodology for Feminist Research. V: M. Hammersley (ur.). Social
Research, Philosophy, Politics and Practise. London, Newbury Park, New Delhi: SAGE, The Open
University (64-82).
A. MiLić, E. Berković, R. Petrovič ( 1981 ), Domaćinstvo, porodica i brak u Jugoslaviji. Beograd: Institut
za sociološka istraživanja Filozofskog fakulteta u Beogradu.
I. М. Morse (1998), Designing Funded Qualitative Research. V: N. K. Denzin, Y. S. Lincoln (ur.).
Strategies of Qualitative Inquiry. California, London, New Delhi: SAGE Publications (56-85).
H.	Muhsam (1990), Social Distance and Asymmetry in Intermarriage Patterns. Journal of Comparative
family Studies, XXI, 3: (307-324).
M. A. Parkman, }. Sawyer (1967), Dimensions of Ethnic Intermarriage in Hawaii. American Sociological
Review 32, 4: 593-607.
Y Perez, R. Schrift (1978), Intermarriage and Interethnic Relations: A comparative study. Ethnic
and Racial Studies, 1, 4: 428-451.
R. Petrovič (1986), Ethnically Mixed Marriages in Yugoslavia. V: Sociologia: Journal of Sociology,
Social Psychology and Social Anthropology (Special Issue Prepared for X. World Congress of Sociology
New Delhi, 18-23th August, 1986). Beograd: Publication of the Yugoslav Sociological Association
(229-239).
}. A. Preston (1987), Millgirl Narratives: Representations of class and gender in nineteenth-century
Lowell. Life stories/récits de vie, 3:21-30.
y
T. Rener ( 1996), Avto/biografije v sociologiji in v ženskih študijah. Teorija in praksa, 33, 5: 759-763.
J. P. Roos ( 1987), From Farm to Office: Family, self-confidence and the new middle class. Life Stories/
189
MATEJA SEDMAK
récits de vie, 3: 7-20.
J. P. Roos (1989), The Text and the Life: An introduction to Martine Burgos's research. Life stories/
récits de vie, 5: 27-28.
D. Silverman (ur.) (1997), Qualitative Research: Theory, method and practice. London, Thousand
Oaks, New Delhi: Sage Publications.
L. Stanley (1996), O avto/biografijah v sociologiji. Teorija in praksa, 33, 5: 764-774.
J. Szczepanski (1981), The Use of Autobiographies in Historical Social Psychology. V: D. Bertaux
(ur.). Biography and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage
(225-234).
I. Štrukeli (1986), Mešani zakoni: Sociološke in socialno-psihološke razsežnosti narodne eksogamije
in jezikovne heterogamije (Raziskovalno poročilo). Ljubljana: Inštitut za sociologijo.
W. I. Thomas, F. Znaniecki (1918-21), The Polish Peasant in Europe and America: Monograph of an
immigrant group. Boston: The Gorham Press.
P. Thompson (1981), Life Histories and the Analysis of Social Change. V: D. Bertaux (ur.). Biography
and Society: The life history approach in the social sciences. Beverly Hills: Sage (289-306).
190
Christopher Hall
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO
nekaj o teoriji, analizi in praksi
Pripovedništvo je prisotno v vsakem obdobju, na
vsakem mestu in v vseh družbah; prične se z
zgodovino človeštva. Nikdar in nikjer ni bilo
ljudstva, ki ni pripovedovalo [...] Pripovedovanje
je tu, kot življenje samo.
Roland Barthes (1982: 251-2)
UVOD
Zgodbe imajo vehko oblik in nalog. Lahko jih pri-
povedujemo, beremo in pišemo; pojavljajo se na
slikarskih platnih, fotografijah in filmu; v plesu,
glasbi, novicah in legendah. Lahko zabavajo, ob-
veščajo ah moralizirajo. Skoz zgodbe se nekako
uredi kompleksnost sveta; pripovedovanju zgodb
lahko ljudje prisluhnejo in se odzovejo. Tudi v
teoriji segajo študije pripovedništva od Aristotela
do nekaterih najkompleksnejših oblik postmo-
derne anahze (npr. Lyotard 1997). Literarna teo-
rija, filozofija, hngvistika, zgodovina, sociologija,
antropologija, psihoanahza, psihologija - vse ima-
jo svoje prijeme v pripovedništvu. Na pripovedni-
štvu temeljijo novi prijemi v terapiji in svetovanju
(White, Epson 1990) in medicini (Greenhalgh,
Hurwitz 1999).Gubriumin Holstein (1998: 163)
zapišeta: »Vedno bolj se učimo, da življenje priha-
ja v obhki zgodb,« in Currie (1998:2) pripomni:
»Sploh ni pretiravanje, če rečemo, da so ljudje
živali, ki pripovedujejo, 'homo fabulans' —
pripovedovalci in interpreti pripovedi.«
Zakaj je torej socialno delo, ki je tako nelo-
čljivo povezano z govorjenjem in komunikcijo,
tako počasno pri raziskovanju teoretskih in
praktičnih možnosti pripovedovanja zgodb?
Medicina je že zdavnaj sprejela, daje način, kako
zdravnik pristopi k pacientu in kako pacient opiše
simptome, več kot le govorjenje, je sestavni del
tega, kaj pomeni biti bolan in zdraviti (Mishler
1984). Študije šolskih razredov in sodnih dvoran
pokažejo, da gre pri pripovedovanju zgodb za
izvedbo dejanja in prepričevanje poslušalcev
(Shuman 1986, Atkinson, Drew 1979). Celo
znanost je bila analizirana kot nastop in izvedba
v smislu pripovedovanja zgodb (Latour, Bastide
1986).
Kakor koh že, število raziskav, ki uporabljajo
teorijo pripovedi pri študiju socialnega dela, zago-
tovo raste (Cedersund 1999, Hali 1997, Hali, Sa-
rangi, Slembrouck 1997, Hyden 1997, Jokinen,
Suoninen 1999, Pithouse, Atkinson 1998, Sten-
sen 1993). V terapiji in družinskem svetovanju
se je razvil pripovedni pristop, ki je do nedavnega
le malo vplival na socialno delo (Parton, O'Byrne,
v tisku), toda socialno delo je začelo prepoznavati
tudi pomen diskurza in pripovedi (npr. Howe
1993, Payne 1996). V tem tekstu bom očrtal nekaj
možnosti, ki jih teorije in metode pripovedništva
in pripovedovanja zgodb dajejo praksi in pro-
učevanju socialnega dela. Najprej se bom ozrl na
vrsto prijemov k teoriji pripovedi, nato bom opisal
nekaj ključnih konceptov anahze pripovedi, na
koncu se bom vprašal o načinih, kako je lahko
koncept pripovedi uporaben v praksi.
KAJ JE ZGODBA ALI PRIPOVED?
Zgodba in pripoved (naracija) sta ponavadi obrav-
navani kot sinonima, in tudi v tem tekstu ju bom
uporabljal menjaje. Besedi imata različna korena
in iz tega izhajajoč tudi razhčne poudarke. White
( 1980: 5) pravi, da pomen besede narativen naka-
zuje, da gre za tip pripovedovalca zgodb, ki je
bolj vešč, izkušen:
191
CHRISTOPHER HALL
Besede »narativen«, »naracija« in tako naprej
so izpeljane iz korena v Sanskritu gwa (vedeti)
skoz latinski quams (moder, seznanjen, izku-
šen, iznajdljiv, vešč in tako naprej) in nano
(poročati, pripovedovati).
Pripovedovalec je nekdo, ki mu zaupamo, da
nas pelje skoz zgodbo in razlaga smisel dogodkov
in ljudi, ki nastopajo v njih. Pripoved se povezuje
z zgodovinskimi, še zlasti svetopisemskimi do-
godki in kot taka naj bi podprla avtentičnost zgo-
dovinskega, je »hstina ali dokument, ki vsebuje
izjave o tehtnih ali bistvenih dejstvih« (Novi
Oxfordov zgoščeni slovar angleškega jezika, str.
1147).
Po drugi strani se zgodbe povezuje z zabavo
in fikcijo. Zgodbo po navadi vidimo kot verzijo
dogodka skoz oči neke določene osebe in je lahko
pristranska, izmišljena ah celo laž. Zgodba govori
o »resničnih, še pogosteje pa izmišljenih dogod-
kih, narejena je, da zabava poslušalce ah bralce,
pravljica« (Novi Oxfordov zgoščeni slovar angle-
škega jezika, str. 1916).
Že na tem področju proučevanja čutimo
napetost - zgodbe torej niso resnične, namenjene
so zabavi, medtem ko so pripovedi resnične,
povezane z ustreznim ekspertnim, izkustvenim
znanjem. Kot bo postalo očitno pozneje v tem
tekstu, to razlikovanje ni pretežno stvar filologije,
ampak je za pripovedovalce zgodb, pripovedo-
valce pripovedi in njihove publike ključni pro-
blem. Je govorec pripovedovalec zgodb ah pripo-
vedi? Pripoveduje resnico ah predvsem zabava?
Je to sploh pomembno? Shumanova (1986) pove,
kako je pri zgodbah o prepirih v šoli, ki jih pri-
povedujejo mladostniki, to, kdo jih pripoveduje,
pomembnejše od dejstev - to je poimenovala
»pravica pripovedovanja zgodb«. Kaj je res ah
izmišljeno, postane zadeva tistih, ki so vpleteni v
situacijo, tako da pripovedovanje zgodb najbolje
vidimo kot nastop in interakcijo; o resničnosti se
lahko sprašujemo in pogajamo.
V najpreprostejšem smislu so zgodbe poročila
o nizih dogodkov, ki so se zgodih. Ponavadi so
dogodki kronološko urejeni in cilj zgodbe je, da
razvije poanto ah moralo. Zgodba je razdeljena
na tri medsebojno povezane dele, začetek, sredi-
na in konec, in povezava med posamezni deh
ustvari napetost. Včasih to razlagajo v smislu ust-
varjanja kritične situacije z izrisom problema, ki
se bo navsezadnje rešil, ah kot premik od ene
zadeve k naslednji (Prince 1973). Crago (1981)
nam pove, da že pripovedi dve leti starih otrok
vsebujejo osnovne elemente konstrukcije zgodbe.
TEORETSKI POGLEDI NA PRIPOVED
Pogledov na pripoved in pripovedovanje zgodb
je veliko in zmotno je domnevati, da uporaba teh
terminov že tudi pomeni, da imajo analitiki enake
teoretske in anahtske koncepte. V nadaljevanju
bomo govorih o nekaterih glavnih teoretskih
temah, ki podčrtajo anahzo pripovedi. Potrebno
je razumeti, da gre na področju pripovedi za pre-
cejšnje navzkrižno bogatenje idej in da koncepti
niso nujno omejeni le na uveljavljene akademske
discipline.
STRUKTURALIZEM
Struktura pripovedi je v literarni teoriji in jeziko-
slovju posebno pomembna. Strukturalizem vidi
vse družbene entitete kot produkte globljih struk-
tur, ki podpirajo družbo. Jezik je v strukturalizmu
proučevan kot sistem konvencij in pomenov, ki
so v medsebojnem odnosu, kar omogoča konst-
ruiranje smisla. Sistem je pomembnejši od posa-
meznega izraza. »[Strukturalizem] si prizadeva
poiskati sistem, v katerem so posamezni teksti
dogodek. Gre za proces abstrakcije in primerjave,
saj je le s primerjavo tekstov mogoče dojeti pri-
padnost določenemu sistemu in tako določiti
stalne elemente sistema« (Sturrock 1993:104).
Zgodba se analizira v smislu obhke in ne vse-
bine. Njen pomen je postavljen znotraj kompo-
nent teksta in njihovega odnosa do osnovnih stru-
ktur, na katerih temelji zgodba. Terry Eagleton
(1983: 95) pokaže:
Recimo, da analiziramo zgodbo, v kateri de-
ček po prepiru z očetom zapusti dom, se v
vročem dnevu odpravi v gozd in pade v glo-
boko brezno. Oče se odpravi po sina, pogleda
tudi v brezno, toda zaradi teme sina ne vidi.
V tistem trenutku sonce doseže točko višine,
ko žarki osvetlijo brezno in zdaj ga lahko oče
reši. Srečna se vrneta domov [...] Strukturalis-
tična kritika bi videla in uredila zgodbo v obliki
diagrama. Prvo enoto pomena »deček se spre
z očetom« bi preimenovala »nižji se upre
višjemu«. Dečkov odhod v gozd je premik po
horizontalni osi in kot kontrast vertikalni osi
192
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO
»nižji/višji« pokaže »sredino«. Padec v brezno,
prostor nižje od tal, ponovno nakaže »nizko«
in sonce v zenitu »visoko«. Ko sonce posveti
v globino in se skloni k nizkemu, se zgodi pre-
obrat glede prve pomembne enote pripovedi
»nizko se bojuje z visokim« [...] Za to vrsto
analize je značilno, da v celoti zanemari
dejansko vsebino zgodbe in se popolnoma
posveti obliki. Očeta in sina, brezno in sonce
bi lahko zamenjah s popolnoma drugimi
elementi — materjo in hčerjo, ptico in krtom
— pa bi še vedno imeli isto zgodbo. Bistvena
je struktura odnosov med enotami, ki se
ohrani, ne glede na to, kateri del izberemo.
Strukturalizem, ki se ukvarja z identifikacijo
temeljnih struktur zgodb, je vplival na razvoj
kompleksnih oblik anahze pripovedi. Propp
(1968) je predstavil skupen vzorec pripovedi z
anahzo pravljic. Ugotovil je, da kar z enaintride-
setimi razhčnimi funkcijami vzpostavlja posebne
odnose med dejanji, osebami in dogodki. Nor-
thrope Frye (1957) pa je odkril postavitev razple-
ta, ki je skupen vsem zgodbam. Navede štiri -
komedijo, romanco, tragedijo in satiro, ki vse iz-
hajajo iz človekovega izkustva narave.
Strukturalizem je bil poskus, da bi v literarne
študije vnesh strogost, mogoče znanost (Rice,
Waugh 1989: 23). Vendar ni šlo brez kritike.
Številne ideje strukturalizma so kritizirah kot pre-
ozke ah mehanske, preveč usmerjene le v zgradbo
teksta, brez upoštevanja pripovednega v konte-
kstu pripovedovanja zgodb. Odkrivanje samo
notranjih struktur pomeni zanemarjanje videza
in razumevanje zunanjosti kot manj pomembne.
Če bi dve zgodbi vsebovah enake elemente, bi
bih torej dejansko enaki. Toda delitev na zunanje
in notranje se kljub kritiki ohranja v številnih
anahzah pripovedi, zlasti v psihoanalizi, kjer velja,
da se pod klientovo zgodbo nahajajo skrite in
določujoče značilnosti osebnosti in identitete.
POSTMODERNIZEM:
VELIKE IN MALE PRIPOVEDI
Poststrukturahzem kot reakcija na strukturalizem
ni postavil pod vprašaj le procesa identifikacije
fiksnega sporočila v zgodbah, temveč tudi samo
možnost znanstvene abstrakcije. O pripovedi (raje
kot zgodbi) pogosto govori z velikimi besedami.
Vehko pripoved razume kot legitimizirajočo pri-
poved, mit ali teorijo, ki govori o tem, zakaj so
stvari take, kakršne so. Bruner (1986), na primer,
diskutira o tem, kako so si antropologi izmislih
prvotno ameriško kulturo. »Dominantno zgod-
bo« ah »metanaracijo« možnega govora ali pisanja
o Indijancih v tridesetih letih v smislu »asimilacije«
primerja z »metanaracijo« o »odporu in izkorišča-
nju« v sedemdesetih. Po njegovem so antropologi
skoz take velike pripovedi omejeni pri razume-
vanju izvirnega. Pravi: »Diskurzi razhčnih zgodo-
vinskih ušes na vidno mesto postavijo različne
pripovedi« (1986: 45).
Ta pristop ima veliko skupnega s Foucaultovim
konceptom »diskurza«, pri katerem gre za temelj-
no kulturno znanje in prakse, ki usposobijo ljudi,
da govorijo, mislijo in delujejo. Razmerje med
velikimi pripovedmi in zgodbami iz vsakdanjega
življenja pa vsekakor ni enostavno. Dreyfus in
Rabinow ( 1982: 48) pokažeta razhko na primeru
govora o vremenu: »Deževalo bo« je vsakdanja
pripomba, ki ji lahko pripišemo le lokalno po-
membnost, toda če tak stavek izreče napovedo-
valec v televizijski vremenski napovedi, je lahko
resno govorno dejanje, saj govori o meteorologiji.
Možnost, da kdo reče: »Deževalo bo,« ima torej
vehke posledice, ki so odvisne od tega, kdo trditev
izreče in kakšna je njegova/njena legitimacija.
Nekateri drugi avtorji pa zavračajo vsakršno
trditev, da je pripovedovanje zgodb v vsakdanjih
pogovorih pretežno derivat velikih pripovedi. Kot
pravi Fairclough (1992: 57): »Vprašljiva je dom-
neva, da lahko kdo vso prakso izpelje iz strukture
[...] manjka to, da ima tudi sama praksa svoje
posebne lastnosti.«
To je pomembna značilnost sedanjega prouče-
vanja pripovedi, saj so temeljne teorije o svetu
čedalje bolj vprašljive in je vedno bolj poudarjen
pomen lokalnih zgodb. Lyotard (1997: xi) meni,
da se postmodernizem v jedru ukvarja s krizo
legitimnosti velikih pripovedi, in nakaže ponovno
zanimanje za male pripovedi. Številne avtorje
zanimajo lokalne pripovedi, ki jih vidijo kot izziv
uveljavljenim pozicijam in teorijam, kot zgodbe
emancipacije in osvoboditve, ki razkrivajo resni-
čno življenje ljudi. Rosenau ( 1992: 84) to pozicijo
povzame takole:
[Nekateri postmodernisti] kot nadomestilo za
resnico in teorijo velikih pripovedi raje poudar-
jajo različne pripovedi, majhne pripovedi, pri-
povedi iz skupnosti. Odobravajo tradicionalne
pripovedi, ki govorijo kot ljudska modrost.
193
CHRISTOPHER HALL
miti, popularne zgodbe, legende, drobne
bistroumnosti in petites ¡histoires (male zgod-
be). Tradicionalne pripovedi so usmerjene k
lokalnemu, ne zagovarjajo niti resnice niti
popolne teorije in ne predlagajo nikakršnih
posploševanj ali ultimativnih resnic. Ponujene
so kot ena interpretacija med mnogimi. Tradi-
cionalne ljudske pripovedi sprejemajo napako,
nekonsistentnost in relativizem.
Iz navedenega dela ni jasno razvidno, kakšne
vrste anahze malih zgodb kot pripovedi predlaga.
Dejstvo pa je, da interes za zgodbe pregnanih in
prikrajšanih postavi proučevanje pripovedi v post-
modernizmu na osrednje mesto - nezaupanje v
velike pripovedi, resnica kot lokalna in delna, živ-
ljenje z negotovostjo in nestalnostjo. Kakor koh
že, medtem ko je lahko pohtika take pozicije vel-
javna, pa so vprašanja ontološkega statusa maj-
hnih pripovedi še vedno odprta. Vprašanje je, ah
so pripovedi objektivne ali socialno konstruirane,
interakcijske ah strukturirane itn.
TEORIJE SOCIALNE INTERAKCIJE:
PRIPOVED KOT IZVEDBA DEJANJA
(PERFORMANCE)
Tretji pristop k pripovedi se ukvarja z vsakdanjimi
zgodbami, bodisi v smislu pogovora (Sacks 1992),
institucionalnega govora (Bazerman, Paradis
1991), ah kot del biografskih intervjujev (Lieblich
et al. 1998). Pristopi, ki jih razvije, temeljijo na
tradiciji mikrosocioloških analiz, teoriji družbene
konstrukcije in sociohngvistiki in se ne dotikajo
nujno »malih zgodb« postmodernizma. Usmer-
jeni so k lokalni produkciji zgodb v pogovorih in
k temu, kako s takimi pripovednimi izvedbami
ravnamo v interakciji. Vir razprave je povezava
med lokalnim in globalnim - kako natančno je
treba analizirati zgodbo v smislu sekvenc pogo-
vora (npr. zgodba kot odgovor na kritiko), kot
celostno govorno situacijo (npr. zgodba, ki je po-
vedana v intervjuju ah na sestanku) ah širše kul-
turno (npr. koncept materinstva, ki se kaže v
zgodbi).
Tudi če gledamo zgodbo kot izvedbo dejanja,
ostaja vprašanje, ah naj se ji približamo kot k stra-
teškemu ravnanju pripovedovalca zgodbe ali kot
k reakciji občinstva. Naj torej zgodbe interpretira-
mo z vidika pisatelja aH bralca? Nystrand in Wie-
melt (1991) vprašata: Je tekst ekspliciten takrat.
ko v celoti izraža pisateljevo namero, ah takrat,
ko se učinkovito pogodi glede razumevanja?«
Taka pozicija je najavila »avtorjevo smrt« (Barthes
1977), kajti, »kakršni koh so že njegovi/njeni
nameni, pomembna postane interpretacija v
posebnem kontekstu. Uspeh zgodbe temelji na
tem, kakšno reakcijo izzove in ne, ali izpolni
določene kriterije. Grint in Woolgar (1995: 291)
se sprašujeta: »Ima tekst resnični notranji pomen
in ima potem ta pomen učinek na bralce (npr. s
tem, da sproži določeno interpretacijo), ali pa se
tak pomen pojavi šele v dejavnem interpreta-
tivnem delu, ki ga opravi bralec/bralka?«
Podoben pristop zasledimo v literarni teoriji
o odzivu bralca, pa tudi v teoriji zaznavanja (Iser
1974), kjer je pomen postavljen v literarni dogo-
vor, ki ga razkrije tekst. Fish ( 1980) razvije pojem
interpretativne skupnosti, da pokaže način, kako
interpretacija teksta ne temelji na samem tekstu,
ampak na skupnosti bralcev, ki uveljavijo legitimni
način branja.
Interakcijski pristop deluje na konceptu stru-
kture ali obhke zgodbe, ki rabi kot okvir, na kate-
rem ocenimo reakcijo občinstva. Sacks (1992),
na primer, razvije anahzo pogovornih pripovedi
na podlagi začetka sredine in konca zgodbe,
vendar tak način omogoča le ugotavljanje, kakšno
možnost dà poslušalec pripovedovalcu zgodbe,
dajo konča, in kako se odzove nanjo: »Je pomem-
bno, da je zgodba ustvarjena in prepoznana in
da jo prepoznamo po načinu izdelave? To izho-
dišče nam omogoča, da se ne sprašujemo le o
zgodbah, temveč tudi o kandidatkah za zgodbe,
če se izkaže kot pomembno« (Sacks 1992: 223).
Številni anahtiki so proučevali način, kako
pripovedovalci zgodb nakažejo občinstvu, na
kateri stopnji procesa pripovedovanja zgodbe se
nahajajo. Gergen (v tisku) ugotavlja, da za to
uporabijo markacijske znake (začetke, konce,
opombe, prekinitve, odmori), ki pokažejo, do kod
se je zgodba razvila.
Obstaja tudi močna tradicija pripovedi kot
izvedbe dejanja, ki pravi, da lahko vse pripovedi
vzamemo kot izvedbo nekega dejanja ob določeni
priložnosti za določeno publiko. Po McLeanu
( 1998: 1 ) bi morah celo literarne tekste razumeti
kot izvedbo: »Temeljne probleme pripovedi lahko
v prvi vrsti razumemo v smislu ustne pripovedi
[...] v vseh pripovedih imamo namreč neločljivo
zvezo med pripovedovalcem in poslušalcem«. Vse
pripovedi pa se ne odvijejo eksphcitno pred ob-
činstvom. Romani se navadno berejo zasebno.
194
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO
sporočilo se prebere, toda interpretacija ni eks-
plicitna. Zdi se, da na tak način izkazujemo pred-
nost zgodbam, ki se odvijejo v konverzaciji, ven-
dar gre le za opozorilo, da z analizami pripovedi
pridemo do pomena zgodb le, če se usmerimo k
publiki in odzivu bralcev.
Do te točke smo podčrtali tri glavne pristope
k pripovedi: pripoved kot struktura, kot kultura
in kot izvedba dejanja. Ugotavljamo lahko, da se
vse tri teoretske pozicije močno prekrivajo. In
medtem ko je vsaka od teh pozicij pomemben
prispevek k proučevanju socialnega dela kot
pripovedi, se izkaže, da je najbolj uporabna zad-
nja, ki nas opozori na vsakodnevno konstrukcijo
realnosti. Omeniti moram še, da se nekateri razi-
skovalci pri proučevanju pripovedi in zgodb le
malo ozirajo na družbeno, jezikovno aU literarno
teorijo. Zgodbe razumejo s stališča zdrave pameti
in k njim pristopajo kot k vsakdanji in lahko
prepoznavni komunikacijski obhki. Pri analizi
zgodb jih bolj kot struktura, oblika ah izvedba
zanima vsebina. Becker (1999) analizira zgodbe,
v katerih posamezniki pripovedujejo, kako na
njihovo življenje vpliva njihovo zdravstveno
stanje. Njegova študija promovira anahzo pripo-
vedi, vendar v njej ne pokaže nikakršnega zanima-
nja za strukturo zgodbe ah izvedbo pripovedi.
Namesto tega se usmeri na vsebino življenjskih
zgodb in še posebej na to, kako so teme povezane
v smislu metafor. Pomembno je, da vsebino pripo-
vedi vzamemo resno, še zlasti, ker nekaterih po-
stavljajo na prvo mesto strukturo, tisto, kar je
povedano, pa ne glede na temo ali kontekst pri-
povedovanja pripisujejo splošnim jezikovnim
strukturam. Kakor koh že, pomembno je videti,
da so zgodbe več kot pripovedovanje o situaciji.
Pripovedovanje zgodb je neizbežno povezano s
tem, kako in kje pripovedujemo, in kakor je po-
membno, kako poslušamo, je pomembno tudi,
kaj zgodba pove.
KLJUČNI KONCEPTI
V tem razdelku bom predstavil nekaj ključnih kon-
ceptov anahze pripovedi in navedel nekaj prime-
rov, kako lahko s tako analizo proučujemo tekste
v socialnem delu.' V tem pogledu je lahko zanimiv
kuhurološki pristop, ker govori o tem, kako je
pripoved povezana s temeljnimi razlikami v kul-
turah, na primer, kako neki določeni tekst v social-
nem delu pokaže stahšča o socialni kontroli ah
spolu. Potem strukturni pristop, ki se ukvarja z
vprašanji povezanosti in upravičenosti zgodbe,
ki jo pove socialna delavka, in tako pokaže, kako
vsak element prispeva k oblikovanju dobre pripo-
vedi. Razumevaje teksta kot izvedbe pa usmeri
anahzo k elementom občinstva: kako je tekst spre-
jet oziroma katera sredstva so v uporabi, da pre-
priča bralca o določeni zadevi.
Poudarek bo na pripovedovanju zgodb kot
izvedbi dejanja, upoštevani pa bodo tudi kulturni
in strukturni vidiki. Predpostavka, s katero zače-
njam, je, da socialni delavci/delavke in njihove
stranke v vsakodnevnih interakcijah prirejajo
zgodbe različnim občinstvom. Medtem ko te zgo-
dbe z namenom, da bi obvladale interakcijske
izzive, delujejo lokalno (na primer: upreti se graji
ali podpreti avtoriteto), so v tem, da se oprejo na
širše pripovedi (na primer na velike pripovedi o
primernem materinstvu ali vzgoji otrok), in v
prepričanju, da so socialnodelavske zgodbe
upravičene, tudi globalne.
STRUKTURA ZGODBE
Proučevanje strukture zgodbe ni nujno povezano
s strukturalizmom, svoje korenine ima v sociohng-
vistiki, literarni teoriji in celo kognitivni psiholo-
giji. Različni avtorji so poskušah odkriti bistvene
značilnosti zgodb in jih postaviti v strukturo pri-
povedi. Sociohngvista Labov in Waletsky (1967)
sta proučevala vsakdanje zgodbe mladostnikov
in odkrila, da vsebujejo šest značilnih delov:
• povzetek, ki vpelje poanto ah predmet pogo-
vora;
•	smer, ki določi sceno;
•	zaplet, ki pokaže problem in ga je treba
rešiti;
•	oceno, ki pokaže pomembnost problema;
•	rešitev, v kateri se razreši problem;
•	sklep, ki označi konec zgodbe.
Ureditev dogodkov je pomembna in Labov
meni, da je vsak stavek v zgodbi organiziran tako,
da se lahko dogodki razvrstijo linearno in časov-
no. Taki poskusi začrtanja nujnih pogojev, ki jim
mora zgodba zadostiti, vplivajo na to, da bo poslu-
šalec v okviru lastnega kulturnega miljeja priča-
koval, da mora imeti zgodba prav take značilnosti.
Če bo kakšen del manjkal, bo torej zgodba
nepopolna (Stewart 1991).
195
CHRISTOPHER HALL
PRIMER
Na timskem sestanku so prosili socialno delavko,
naj pove svoje mnenje o tem, kako mama Kathy
fizično skrbi za svoja otroka:
Na splošno mislim, včasih, ja, eeee, ne morem
se spomniti, če so se na kateri od šol pritože-
vali, da Ellen nima obutih nogavičk, in potem
se jaz občasno pojavim in rečem, Kathy, glej,
Terry je v vozičku in januar je, a veš, in nisi
mu še vzela plaščka dol. Kathy mu tako težko
spet obleče plašček. Zavedam se teh primerov,
ampak na splošno mislim, da me ni najbolj
skrbelo, kako ju oblači, vem pa, da se ljudje
včasih pritožijo in pravijo, da jih skrbi.
Socialna delavka je z zgodbo ilustrirala, kako
po njenem Kathy skrbi za otroke. Smer pripovedi
morda lahko vidimo v »skrbi, ki jo izražajo drugi«,
zaplet v incidentu s plaščkom, ocena je »zavedam
se tistih primerov« in rešitev je zaključna pri-
pomba glede skrbi. Kakor koh že, obstajajo tudi
pomisleki glede uporabe takega okvira pri ugotav-
ljanju nujnih pogojev, skoz katere identificiramo
zgodbo (Culler 1980, Polanyi 1985). Posamezne
dele zgodbe je težko ločiti, tudi v zgornjem pri-
meru, kjer ni mogoče jasno razlikovati med oceno
in rešitvijo. Vendar pa, kot bomo videh pozneje,
od bralcev bolj zahtevamo, da prepoznajo razplet,
kot da ločijo med njenimi posebnimi deh.
Zanimiv je koncept »ocene«, kot ga predsta-
vita Labov in Waletsky, ko pripovedovalec zgodbe
izstopi iz »sveta zgodbe«, da pokaže bralcu po-
men tega, kar je že povedano ah o čemer se bo še
govorilo. V enem od prejšnjih tekstov (Hah et al.
1997) smo zapisah, da je socialna delavka ute-
meljila svoj opis primera s stopnjevanjem na treh
ravneh. Z uporabo tega sredstva je bilo mogoče
očrtati situacijo, pokazati resnost dogajanja in
poročati o ukrepu (podobno kot smer, ocena,
rešitev pri Labovu). V opisu nekega primera se
to sredstvo stopnjevanja ponavljajoče uporablja:
in kar se je potem zgodilo, je, da je mama,
hmm, osebje je ugotovilo, da je mama zelo
zelo težka, zelo sovražna in nepripravljena
sodelovat
in situacija, eee, je povzročila vehko strahu
to [odločba sodišča] se je sprejelo in otroka
so obdržah v bolnišnici
Ocena »situacija je povzročila vehko strahu«
rabi kot jamstvo (Touhmin 1958), pooblastilo, s
katerim zagovarjamo ravnanje v smislu nadaljeva-
nja dogodkov v pripovedi. Primer pokaže tudi
uporabo drugih jezikovnih sredstev, s katerimi
poudarimo resnost dogodka, in razkrije močno
retoriko, ki se uporablja v socialnodelavskih zgod-
bah:
•	tristopenjsko naštevanje (Jefferson 1990):
»težka - sovražna - nepripravljena sodelovat«
•	stopnjevanje: ponavljajoča se uporaba bese-
de »zelo«
•	sredstvo v sih (Emerson 1987): »toliko stra-
hu, da smo morah ukrepati v sili«.
Taka sredstva imajo pomembno interakcijsko
in retorično funkcijo, saj z njimi preverjamo poslu-
šalčevo vpletenost in iščemo njeno/njegovo odo-
bravanje.
Elementi strukture zgodbe so v pomoč, ko nas
vodijo pri prepoznavanju nekaterih značilnosti
pripovedovanja zgodb, vendar jih pri tem ne
smemo razumeti kot dokončnih in edinih poka-
zateljev pripovedovanja. Če postavimo pripoved
v vsakodnevne interakcije, potem je struktura
zgodbe bolj priložnost za interakcijo med pripo-
vedovalcem in poslušalcem in so njene značilnosti
manj pomembne.
OBČINSTVA IN BRALCI
Če razumevanja pripovedi ne postavimo v tekst,
ampak v njeno izvedbo, potem pomen ni postav-
ljen v dokument — knjigo, poročilo, časopis -,
ampak določa, kako ga brati. Iser (v Rice, Waugh
1989: 77) meni, da bralec konkretizira potencialni
tekst, ga interpretira in tako spravi v življenje.
Poročilo socialne delavke ne obstaja, dokler je
vloženo v mapi v arhivu. Šele s svojo izvedbo, ko
ga prebere na sestanku tima ah na strokovnem
srečanju, zares obstaja.
Avtorji, ki jih zanimajo bralci in občinstva, so
številni. Obstaja raziskava o zgodbah v pogovorih
in o odzivih poslušalcev (Sacks 1992). Druge razi-
skovalce zanimajo zgodbe v ljudski tradiciji (Bau-
man 1986). Pri tekstih, kjer ni na voljo njihova
izvedba, so se anahze osredotočile na »vključe-
nega bralca« (Iser 1974) ah »priznanega bralca«
(Goffman 1981 ). Gre za tisto vrsto bralca/bralke,
za katerega se domneva, da je besedilo nanj/o
naslovljeno. Garfinkel (1967: 201) se zanima za
»naslovljenega/upravičenega bralca«:
196
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO
Upravičenost je povezana z ustreznostjo bral-
čeve pozicije in njegov vključenostjo, ko gre
za pričakovanja, da bo z besedilom opravil pri-
merno delo, da bo razumel in potem tudi pra-
vilno uporabil. Možnost razumevanja med
pisateljem in bralcem temelji na medsebojno
izmenjanem, praktičnem in pripisanem razu-
mevanju skupnih nalog.
V to, kako pripoved pokaže ustaljene dogo-
vore, v razumevanje in v retoriko, ki nagovarja
»priznanega bralca«, je umeščena identiteta bral-
ca. Na primer, poročilo sodišča bo bolj gotovo
prikazalo tiste dogovore, ki bi v ustih (idealnega)
sodnika zveneli kot legitimni in veljavni, upo-
rabljena bo pravniška terminologija, primeri, ki
razkrijejo dejstva, nakazalo bo zaželene ukrepe
(Spencer 1988: 65). V tekstu se tako rekoč dajo
na razpolago atributi idealnega bralca, kot poime-
nuje bralca znanstvenih tekstov Latour (1987:
52): »Podobo idealnega bralca, ki je vgrajena v
tekst, je lahko prikhcati. Glede na jezik, ki ga
uporabi avtor/avtorica, si lahko takoj predstavlja-
mo, komu govorita (ugotovimo vsaj, da v večini
primerov ne govori tebi!).«
Idealnega bralca/poslušalca sestavimo s po-
močjo izmenjanih konvencij, torej tega, kar vsi
vemo. V razvojno-raziskovalnem intervjuju^
socialni delavec opisuje družinske razmere in
začne s stavkom:
»(...) na primer C, ki je star sedem let, se je v
svojem življenju že tridesetkrat selil...«
Ta stavek je izrečen kmalu na začetku inter-
vjuja in v njem se uporabli učinkovito sredstvo,
ki ga literarna teorija poimenuje sinekdoha, ko
se z malo podatki prikaže celostno situacijo. V
našem primeru je poslušalcu predlagana konst-
rukcija, naj v formulaciji »otroka, ki se kar naprej
seli«, razume, da gre za razdrto družino. Podlaga
takemu konstruiranju so velike pripovedi o sta-
bilni družini. Pozneje v istem intervjuju so posle-
dice vrnitve nasilnega očeta nakazane z nedokon-
čano frazo:
to je pomenilo alarm, a veš, oče je spet na
sceni, bla, bla, bla.
Poslušalca se vpokliče s frazo »a veš« pa tudi
raba medmeta bla, bla, bla je način, kako privabiti
poslušalca, da zapolni manjkajoče. Cicourel
(1973:86) to taktiko poimenuje princip »itn.« Kot
v pooblastilu oz. jamstvu, o katerem smo razprav-
ljah zgoraj, tudi tu pripovedovalec zgodbe izstopi
iz pripovedi in vpokliče zalogo profesionalnega
znanja, ki si ga deh skupina raziskovalcev. Na
voljo pa je še vrsta drugih sredstev, s katerimi
lahko ustvarimo idealnega bralca socialnodelav-
skih tekstov. Take so na primer medsebojno delje-
ne konvencije o družinskem življenju in vzgoji
otrok. Z uporabo takih sredstev in konvencij
ustvarjamo socialnodelavske pripovedi, in ko se
take izjave uspešno razvijejo in razširijo, zvenijo
kot kompetentno socialno delo.
Pripovedi, ki jih postavimo v odnos z bralci in
občinstvi, nas peljejo v drugo smer, kot če nas
zanimata le anahza strukture in vsebine. Pro-
učevanje socialnega dela kot pripovednega načina
pokaže nujnost, da upoštevamo različna področja
in smeri socialnega dela, interakcije med kultu-
rami strokovnjakov, jezikovne dogovore in legiti-
mirajoče argumente.
OSEBA, DOGODEK IN DEJANJE
Literarna teorija je razvila številne pristope pri
razumevanju pripovednega, zlasti tiste, ki so pove-
zani s strukturalizmom (npr. Chatman 1978, Rim-
mon-Kenan 1983). Obravnavanje teh tem se kaže
kot način opisovanja razhčnih elementov pripo-
vedi in iskanje povezav med njimi. Nemara so
dogodki, osebe in dejanja najpogosteje uporab-
ljeni elementi pri proučevanju zgodb. Medtem ko
so ti deh sami po sebi elementi pripovedi, so tudi
način, ki določa zgodbi strukturo in omogoča do-
stopnost pomena bralčevi interpretaciji. Prepro-
sta zgodba lahko kombinira vse tri elemente —
pojavi se dogodek, ta pove nekaj o lastnostih oseb,
kar se izrazi v njihovem delovanju. Na primer,
poročilo socialne delavke pravi, da se je otrok v
šolo vrnil z modricami (dogodek), zabeležena je
skrb glede očeta, ki ima za seboj zgodovino
nasilniškega vedenja (oseba), in zato sta učiteljica
in socialna delavka skhcah sestanek (dejanje).
Razmerje med temi tremi elementi prikaže struk-
turo pripovedi in stopnjo, do katere je zgodba
dobro sestavljena. Na tak način lahko ugotav-
ljamo, ah je zgodba skladna in povezana - to po-
meni, ah je vsak del v smislu medsebojne odvis-
nosti in ustreznosti povezan z naslednjim, kar
omogoči obhkovanje sklepa oziroma povzetka.
Pomembno je tudi upoštevati, ali je pripoved
urejena zlasti okoh dogodkov ah oseb. Formalna
literarna teorija (Propp 1968) se je ukvarjala
197
CHRISTOPHER HALL
pretežno z vprašanjem organiziranosti dogodicov
v zgodbi in vidi osebe kot rezultat tega, kar se
dogaja. Druge avtorje pa bolj zanima, kako se
zgodba organizira okoli oseb. Todorov (1977)
analizira psihološke zgodbe, v katerih so dogodki
strukturirani okoli potez oseb, in Foster (1974)
razhkuje med »zaokroženimi« in »površnimi«
značaji, pri čemer imajo prvi kompleksne zna-
čilnosti in narekujejo smer pripovedi. Chatman
( 1978: 1190) zapiše: »Teorija o osebah in značajih
mora ohraniti odprtost in naj obravnava osebe
kot avtonomna bitja, ki niso pomembna le za
razplet zgodbe. Teorija naj pokaže, da lahko s
pomočjo naznanjenih ah nakazanih dejstev, ki so
vključena v osnovno konstrukcijo zgodbe, občin-
stvo rekonstruira osebo.« Drugi avtorji gredo pri
obravnavanju kompleksnih značajev oseb v
romanih onstran teksta. Bakhtin (1984) gre tako
daleč, da o značajih oseb v romanih Dostojev-
skega pravi, da so nedokončani in izven kontrole
avtorja.
V razvojno raziskovalnem intervjuju je ena od
socialnih delavk z naštevanjem dogodkov in
opisom ravnanja strokovnjakov povedala zgodbo
o otroku, ki so ga namestih v rejo: »Mlada Azijka
je bila noseča, družina tega ni odobravala, govo-
rilo se je o posvojitvi, skoz svetovanje se je izvajal
nedopusten pritisk na mlado žensko.« Ko je bila
pripoved pri koncu, je ena od raziskovalk vpra-
šala, zakaj je država prevzela le skrb za otroka,
ni pa v obravnavo vključila mame. Socialna delav-
ka je v odgovor izdelala natančen opis osebnosti
matere: »Je še vedno ujetnica svojo kulture, je
nezrela, nima dovolj samozavesti itn.« Opis oseb-
nosti je ustvarila zato, da je opravičila svoje ravna-
nje. Že v prejšnjih raziskavah sem ugotavljal, da
o primerih, kjer gre za majhno tveganje, pri-
povedujemo večinoma z naštevanjem dogodkov
in opisom ravnanja, medtem ko pripovedi o zah-
tevnejših primerih vsebujejo predvsem natančne
opise oseb (HaU 1997: 130). Tudi v opisih zahtev-
nejših primerov dogodke in ravnanja prikazujemo
kronološko, vendar pa se na vsaki stopnji pripo-
vedi pomen osebe in njene zgodovine povečuje.
Poglejmo primer. Dolga pripoved o zgodovini
mlade ženske, ki je vehko časa preživela v zavodu,
govori o številnih menjavah namestitve in pre-
kinitvah, toda na vsaki stopnji je razlaga pripovedi
povezana z njenim značajem in značajem njene
matere:
To celotno obdobje vključuje vehko menjava-
nja namestitev, ker kar jaz verjamem, da se je
dogajalo, je, da ona — v Sheihnem primeru je
bilo velikokrat tako, da bi bile stvari v redu,
dalo bi se s tem shajat, ampak potem bi ah
ona ah njena mama rekla, da ne zdrži več z
drugo. Mama bi rekla, da ne obvlada Sheile,
in Sheila bi rekla, da ne prenaša mame in da
se ji bo zmešalo, da ji gre na živce s tem dret-
jem in kričanjem kar naprej, in potem bi to
pripeljalo v krizo...
Pavza, zaznamovana s pomišljajem, je pomem-
ben znak, ki pokaže, kako se je zgodba iz pripo-
vedi o dogodkih preusmerila v pripoved o Sheihni
osebnosti.
Koncept osebe je pomemben v pripovedi v so-
cialnem delu, sploh, ker je ključna funkcija pripo-
vedi opis in kategoriziranje ljudi ter označevanje
tega, kar je pomembno. Dogodke radi razlagamo
tako, kakor da nekaj povedo o ljudeh, in od tod,
kaj je treba narediti. Hkrati so osebe, ki nastopajo
v socialnodelavskih pripovedih, podobne tistim
iz Bakhtinovega Dostojevskega (1984), ki niso
dokončno obhkovane. Socialni delavec/delavka
kot avtor/avto rica se trudi, da opiše in razvrsti
ljudi v situacijah, oprtih na dvomu in kritiki.
RAZPLET, MORALA ALI BISTVO
Tako kot ključni elementi je pomembna tudi smer
pripovedi - kako so elementi zgodbe povezani v
koherentno celoto. O razpletu ponavadi govori-
mo kot o značilnosti, ki zaobjame zgodbo v celo-
to, vendar je ta pojem preveč splošen in ga upo-
rabljajo zlasti hterarni teoretiki. Rimmon-Kenan
(1983: 135) meni, da se razplet pojavlja le, ko
gre za posledice, to je, ko ugotavljamo, kaj je
povzročilo dogodke, ki jih opisuje pripoved. V
večini anahz pripovedi pripišemo zgodbi, da ima
moralo ah bistvo, notranje sporočilo ah funkcijo,
ki usposobi poslušalca, da ustrezno oceni pomem-
bnost in ugotovi smisel zgodbe. Labov (1972)
pravi, da mora zgodba poslušalcu odgovoriti na
vprašanje: »In kaj potem?«
Gergen (v tisku) povzame ključne točke, ki so
pomembne za bistvo zgodbe. Prvič, zgodba mora
imeti, kot sam temu reče, »veljaven konec«. S tem
vpelje namen, cilj, ki je za poslušalca v nečem
pomemben. Drugič, dogodki in osebe, ki jih
izbere pripovedovalec zgodbe, morajo ustrezati
koncu. Vsaka situacija nakazuje celo vrsto možnih
198
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO
razlag, a pripovedovalec mora zadržati pozornost
poslušalca, zato je nujno, da v pripoved vključi
primerne dogodke. Tretjič, zgodba vsebuje
vzročne povezave, ki kažejo, kako in zakaj so
dogodki ali entitete med seboj povezani. Gergen
navaja Ricoeura: »Razlage morajo biti vtkane v
blago pripovedi,« tako da je potem, ko smo na
koncu zgodbe, komentar, ki razlaga pomen in
smisel dogodkov, že na voljo.
Kar pravimo, govori o tem, da pripovedovalec
skrbno izdela razplet zgodbe, in za nekatere tek-
ste, kot so na primer poročila sodišč^ to zagotovo
velja. Toda bralec je tisti, ki zasleduje razplet.
White (1980: 13) meni, da je lahko zgodovinski
dokument, ki sestoji iz seznama dogodkov z da-
tumi, potencialna zgodba z razpletom: »Kjer je
zgodba, mora biti tudi razplet - če seveda z raz-
pletom mishmo strukturo odnosov, po kateri so
dogodki, ki smo jih pripeljali v zgodbo, s tem, da
so prikazani kot del celote, oskrbljeni tudi s po-
menom.«
Pri branju je razplet postavljen tako, kot ga
določi bralec, ki išče način povezave elementov v
zgodbo z veljavnim koncem''. Socialnodelavske
zabeležke primerov dobro prikažejo zahtevo po
razpletu. Garfinkel ( 1967: 199) ugotovi, da so za-
beležke v zdravniških kartotekah pisane tako, da
bodo poznejšega bralca prepričale o ustreznosti
ravnanja, ki je bilo v skladu z okohščinami in ga
je razumeti kot upravičeno. Vzeto na splošno,
zabeležke primerov poročajo o dogodkih, osebah
in ukrepih, vendar puščajo bralca, da sam oceni
pomen in da torej sam ugotovi razplet. S prouče-
vanjem kartotek (Hali 1997: 220) sem opazil,
kako je v zabeležki naveden dogodek in ukrep,
vendar brez povezave z nasilnim značajem mla-
deniča:
Razložil sem [v dijaškem domu] vse o Stuartu,
da je bil v reji in da je občutljiv in da bo ob-
časno potreboval posebno skrb. Gospod XY
je rekel, da je to že v redu. Njegova žena je
bila rejnica in on je bil hišnik na šoh.
Poglejmo še poznejše poročilo o dogodku in
ukrepu, toda tokrat je pomen zgodbe usmerjen v
Stuartov nasilni značaj. Po seriji problemov, ki
so jih imeh v dijaškem domu, se je namreč poro-
čanje o dogodkih pretrgalo z zapisom, ki narav-
nost nagovori izbranega posebnega bralca, da
prebere celoten razplet:
Sporočilo za (vodjo tima):
Gornje je opis trenutne situacije v zvezi s
Stuartom. Si pripravljen podpreti ta načrt?
Pripravil sem ga na podlagi Stuartovega našte-
vanja njegovih problemov in kaj bi on sam rad
naredil.
Prosim za komentar - plus podpis za denar.
Ta »načrt« je poskus, kako umestiti cilj v zao-
kroženo celoto, s tem da postavi dogodke, Stuar-
tov značaj in dejanja v med seboj povezano celoto,
ki do te točke v dosjeju sama po sebi ni bila dolo-
čena. Gre za nepričakovan vpis, ko pisec zabelež-
ke izstopi iz doslej predvsem poročanja o dogod-
kih in poskuša pridobiti določenega posebnega
bralca, da potrdi pomen zgodbe. Zagotovo pa je
to posebnost, saj je na splošno bralec tisti, ki v
primeru branja zabeležk v kartotekah in spisih
združi dejanja in dogodke v razplet.
Trditev, da je vključevanje »individualnega
načrtovanja« v zapis nepričakovano, ne pomeni,
da gre za socialno delo brez usmeritve. Reči ho-
čem, da zaradi same nepredvidljivosti dogodkov
uporaba načrta deluje kot začasna in glede na to
se prav pri zapisih v socialnem delu identifikacija
razpleta večinoma prepušča bralcu.
PREPRIČLJIVOST
IN VERODOSTOJNOST
Na začetku sem zapisal, da v filologiji zgodbo in
pripoved razhčno povezujejo s konceptom resnice
- na zgodbo po navadi gledajo tako, kot da ji ni
mogoče popolnoma verjeti, medtem ko pripoved
jemljejo kot verodostojno. Toda kakor koli vzame-
mo, pripovedovalec si navadno zelo prizadeva,
da bi bila zgodba videti resnična (ah prepričljiva)
in tudi precej literarne kritike je povezane z vpra-
šanjem, ali je mogoče dogodku, osebi ah dejanju
verjeti. Prav zato imajo pripovedovalci zgodb, na
primer socialni delavci, ki govorijo o resničnih
ljudeh in dogodkih, podobno skrb kot pisatelji
romanov - oboje skrbi vtis resničnosti. Prouče-
vanje pripovedi v socialnem delu pa ni usmerjeno
v iskanje resničnosti ah neresničnosti zgodbe, tem-
več v to, kako doseči vtis resničnosti. Z relativis-
tične pozicije bi lahko rekli, da resnica tako ali
tako ni na razpolago, saj je v vseh zgodbah na
prvem mestu pripoved in torej to, kako prepričati
poslušalca/bralca, na takem izhodišču pa ni mo-
goče razlikovati dejstev od njihove predstavitve.
199
CHRISTOPHER HALL
Obstaja zanimiva raziskava o tem, kako govo-
rec pove dejstva. Z namenom, da bi podal dejan-
sko resnico, mora urediti dogodke, osebe in deja-
nja na tak način, da zgodba zveni kot objektivno
znana. Smith (1993: 27) pravi: »Dejanski dogodki
niso dejstva. Šele z ustreznim postopkom katego-
riziranja dogodkov se transformirajo v dejstva.«
Na primer: pripovedovalec zgodbe organizira
svojo pripoved tako, da se odmakne od fenomena,
ki ga opisuje: »Naj želim ah ne, naj priznam ah
ne, to je dejstvo.« Resničnost zgodbe ni odvisna
od pripovedovalca. Smith pokaže, kako študentka
Angela opiše nastop duševne krize pri prijateljici,
kar je bilo očitno jasno vsem razen njej. Vsaka
priča poroča neodvisno od drugih. Duševna bole-
zen je dejansko ugotovljena neodvisno od pripove-
dovalca zgodbe. V eni prejšnjih raziskav sem pisal,
kako je socialni delavec opisal stranko kot neko-
operativno, potem ko je poslušal številne druge
strokovnjake (medicinske sestre, zdravnike in
druge), ki so menih, da je oseba nekooperativna,
še preden se je na sceni pojavil socialni delavec
(Hali 1997: 97). Razvrščanje dogodkov in prič
sta tista, ki ustvarita objektivnost dejstev.
Pripovedovalci zgodb se hočejo izkazati kot
kredibilni pripovedovalci zgodb in pri tem upo-
rabljajo vsa retorična sredstva, da dokažejo svojo
integriteto. Prav tako kot lahko ustvarijo vero-
dostojnost, s tem da se izključijo iz ocenjevanja
dogodkov in oseb, lahko verodostojnost dokažejo
tudi z nasprotnim sredstvom, to je tako, da se
razglasijo za opazovalce dogodkov in s tem seveda
kot zanesljive priče. Shumanova (1986) pove s
primerom zgodb o pretepih v šoh, ko so »dejstva«
dobro znana, kako verodostojnost priče počiva
na bližini dogodku. Priče, ki so se nahajale blizu
dogodka, so bile veljavne priče.
Pogosto se zgodi, da socialni delavci pokažejo
pomembnost primera tako, da ga ilustrirajo. Za
primer: v razvojno raziskovalnem intervjuju je so-
cialna delavka v zgodbi ilustrirala reakcijo matere,
ki ima 15-letno hči, tako, da je opisala sestanek
pri psihologinji:
In ko je končno prišlo do dneva sestanka na-
vzlic vsemu vloženemu delu — uredila sem
tako, da bi jima bila hvaležna, če bi se bih pri-
pravljeni pogovarjati, potem bi ju na kratko
pustila sami, da ne bi prišlo do napete situacije,
no, bilo je pol ure zamude, ravno sem se začela
ukvarjati z njo /hčerkoj, ko je dejansko prišla
mama z /"ostalima dvema otrokoma/ in je hčer
popolnoma ignorirala, kot da sploh ne obstaja
in da je vse, kar ima povedati, to, da z njo
noče imeti nobenega opravka. Bilo je, kot da
čas vmes sploh ni tekel [od trenutka, ko je šla
v rejoj. Strašno jije škodovalo /hčerki], še bolj
pa se mi je zdelo, da mami.«
Zgodba z organizacijo dogodkov, namenov in
tempa rabi za ilustracijo teže materine zavrnitve.
Zgodba prikaže socialno delavko kot organiza-
torko - kot osebo, ki se trudi in poskuša narediti
stvari kar se da preproste ter je hkrati tudi priča
materine sabotaže svojih naporov. Kontrast, ki
se pokaže med zaželenim načrtom, kot ga je orga-
nizirala socialna delavka, in nezaželenim izidom,
ki ga je povzročila mama, je osrednje sredstvo,
ki rabi za razkritje zavrnitve (Smith 1993: 34).
Ta zgodba, ki razvije verodostojnost socialne
delavke kot priče, je uporabljena v intervjuju tudi
zato, da nakaže, v katero smer se bo razvijal
primer: »Na tej točki se počutimo, kot da ni več
poti domov,« in ista zgodba se pojavi tudi v drugih
dokumentih, zato da pokaže materino zavrnitev.
Videh smo, da se resničnost dejstev in vero-
dostojnost izpolni z organizacijo pripovedovanja.
V tem primeru je socialna delavka uporabila oba
načina: kontrast kot sredstvo, s katerim je doka-
zala zavrnitev, gradila pa je tudi na svojem statusu
priče. Verodostojnost se tako razvije dvojno, kot
neodvisna od kontrole socialne delavke in kot
temelječa na njenem opazovanju.
UPORABA PRIPOVEDI
Razmišljali smo o številnih konceptih anahze pri-
povedi, ki jih lahko uporabimo pri razumevanju
načinov organiziranosti in upravljanja s teksti v
socialnem delu. Zdi se, da so v teh tekstih prisotne
tiste značilnosti pripovedi, ki bodo ustrezale za-
htevam pripovedovanja zgodb. Brez teh značil-
nosti tekst ne bi zvenel skladen ah prepričljiv.
Urejenost zgodb ustreza pričakovanjem glede
strukture zgodb: kritična situacija, zaplet, rešitev.
Zgodbe govorijo določenim poslušalcem, zaže-
lenim občinstvom, ki so pokhcani, da berejo doku-
ment. Kot v vseh zgodbah so pokazani dogodki,
dejanja in osebe, toda zgodbe iz socialnega dela
predvsem opisujejo osebe (karakterje), pri tem
še zlasti »nedokončane« osebe (karakterje). Zgod-
be so urejene okoh zapleta ah »verjetnega konca«
in kot take ustvarjajo dejstva in verodostojnost.
200
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO
Vprašanje, ki se, kot v vseh zgodbah, postavlja
zdaj, je: »In kaj potem?« Če bralce prepričamo,
da anahze pripovedi v resnici pokažejo, da social-
nodelavsko govorjenje in pisanje temelji na potre-
bi po pripovedovanju dobre zgodbe - kako to
pomaga socialnemu delu v praksi? Na to ni lahko
odgovoriti, saj je značilna reakcija na relativizem
in družbeni konstruktivizem stahšče, da opustitev
iskanja objektivne resnice pomeni konec delova-
nja. V enem od poglavij svoje knjige zapišem
(Pierson 1998: 34): »Toda bralcev ne smemo
uspavati z mislijo, da ne gre za velike zadeve.
Preokupacija z jezikom in prepričanje, da sta
resnica in objektivnost le družbeni konstrukciji,
bi napravili strašno škodo.« Na srečo so tu številni
drugi odzivi, ki v pripovedi ne vidijo konca
socialnega dela, ampak začetek preoblikovanja
prakse. Za okus bom prikazal nekaj teh projektov.
NEIZOGIBNO
pa iščejo sodobne in lokalne možnosti reševanja
problemov. Herrnstein Smith (ibid.) na primer
ponuja ne-objektivistični pristop k ravnanju.
Meni, da pri sprejemanju močnih objektivnih
trditev preži velika nevarnost, da bodo določene
znanstven trditve obveljale za vse podobne situa-
cije. Namesto tega »ne-objektivistično« ravnanje
temelji na »trenutnem premisleku« (1997: 16) -
na okohščinah, možnih alternativah, verjetnih izi-
dih, zgodovinskih dokazih in pravnih preceden-
sih, širših interesih skupnosti in ciljih, splošnih
vrednotah, prepričanjih in preteklih izkušnjah.
Foucaultovo (1981: 12) stahšče, ko sprašuje o
reformi zaporov, je podobno:
Tega, kar je treba narediti, ne smejo določati
reformisti, naj bodo preroki ah zakonodajalci,
ampak mora biti narejeno skoz dolgotrajno
delo [...], izmenjave, refleksije, poskuse, raz-
hčne analize [...] To je problem subjekta, ki
deluje.
Namen analize pripovedi (in splošneje, družbenih
konstrukcij) je, da pokaže, kako govorci in pisci
neizogibno organizirajo svoje poročilo v obliki
zgodbe. Ni mogoče ustvariti poročila brez upo-
rabe pripovednih sredstev, o katerih smo govorih.
Kot pravi Derridajev ( 1976) znameniti izrek: »On-
stran besedila ni ničesar«, onstran pripovedi ni
nobene bolj zanesljive verzije in ničesar, kar ne
bi bilo okuženo z zahtevami pripovedovanja
zgodb. White (1999: 92) zapiše: »To ne pomeni,
da bi lahko socialni delavci, če bi poskusili, pred-
stavljah svoje primere na kakšen bolj avtentičen
način, ki ne bi vključeval pripovednega načina
prikazovanja dogodkov. Vsako dejanje namreč
umestimo v pripovedni kontekst iz potrebe, da
opravimo najbolj temeljno nalogo, to pa je iden-
tificiranje in razumevanje, kaj kdo (vključno z
nami) počne ob katerem koh trenutku.«
Če razmišljamo na tak način, se zdi primerno,
da pripoved raje sprejmemo, kot da jo poskušamo
zavrniti. Toda ovira, ki jo moramo pri tem ob-
vladati, je očitek kvietizma, pasivnosti, naperjen
zoper pripovedne pristope, češ da prevzemanje
relativistične drže pomeni izključevanje možnosti
postavljanja pohtičnih ali praktičnih odločitev.
Herrnstein Smith (1997: 1) pravi, »da zavračanje
objektivizma predpostavlja diskvalifikacijo poli-
tičnega.«
Razhčni avtorji so zato razvih pristop, ki pod-
pira relativizem glede objektivnih trditev, hkrati
Na tak način lahko študije o pripovedih jem-
ljemo kot lokalne in začasne resnice, ki ponujajo
lokalne rešitve, o katerih se je mogoče pogajati.
IMPLIKACIJE ZA PRAKSO
Skoz anahzo diskurzov in pripovedi lahko posta-
nejo socialni delavci/delavke občutljivejši za
diskurzivne posebnosti interakcij s strankami. Da-
vid Silverman (1987; 1997) je opravil raziskavo
v bolnišnicah in svetovalnicah bolnikom z aidsom,
pri čemer ga je zanimala tudi praktična uporaba
rezuhatov raziskave. V študiji se ne ukvarja z vpra-
šanji »učinka terapije«, temveč zagovarja trditev,
da lahko mikro-študije interakcij med klienti in
strokovnjaki omogočijo vpogled v nevidne dogod-
ke pri svetovanju, kar je lahko zanimivo tudi v
smislu svetovanja. Pokaže, da imajo določene
komunikacijske obhke, kot so posredovanje in-
formacij in intervjuji, določene posledice in da
ukvarjanje z »delikatnostjo zadeve« pomembno
vpliva na odziv khenta (1997: 217).
V neki drugi raziskavi pa nas je zanimala prak-
tična uporaba proučevanja udeležbe staršev pri
zaščiti otrok (Hali, Slembruck, v tisku) in ugotovih
smo tole: udeležba staršev pri odločanju je bila
razumljena v smislu njihovega sodelovanja na kon-
ferenci o zaščiti otrok, potem pa je organizacija
vlog govornikov na konferenci zelo omejila
201
CHRISTOPHER HALL
prispevek staršev. Glavna vloga neke mame na
konferenci je bila, da sprašuje o splošnih infor-
macijah. Na trenutke je poskušala razširiti svojo
vlogo in je hotela v razlago vplesti primere iz živ-
ljenja svoje družine in ponudbo drugih možnosti,
toda zahteva po sodelovanju in skrb strokovnja-
kov glede splošnosti razlag je močno omejila nje-
no vlogo. V tej študiji smo ugotovih, da smo delah
po strokovnem konceptu, kaj naj bi bilo dobro
sodelovanje klienta, in analiza diskurzov se je iz-
kazala kot »nevtralna« metoda pri odkrivanju
kompleksnosti interakcij v socialnodelavskih sre-
čanjih.
PRIPOVEDNA (NARATIVNA) TERAPIJA
Presenetljivo je, kako se »pripovedno« vedno bolj
rabi kot metafora, s katero je mogoče definirati
razhčne terapevtske pristope (White, Epston
1990, Freedman, Combs 1996). Hkrati s hitrimi
in k rešitvi naravnanimi metodami so terapevti
sprejeh teorijo in analizo pripovedi zlasti kot
temelj za razvoj novih pristopov in ne tohko kot
kritike tradicionalnih metod. Take poskuse zasle-
dimo tudi pri razvoju pristopov v socialnem delu
(Parton, O'Byrne, v tisku).
Na kratko, pripovedni pristopi v terapiji spre-
jemajo kritiko tradicionalnih metod, ki so ignori-
rale širši socialni in kulturni kontekst in so se opi-
rale na ekspertizo terapevta, ki določa, kaj sestav-
lja problem in kaj je ustrezen rezuhat terapije.
Pogled se premakne od znanstvene identifikacije
družinske patologije k ukvarjanju z možnimi
rešitvami. Kar postane pomembno, ni več, kaj je
povzročilo problem (če je to sploh mogoče spo-
znati), ampak kaj definicije povedo o rešitvah.
Kot zapiše Miller (1997: 25): »[Konstruktivistični
terapevti] ugotavljajo, da nekatere formulacije
težav bolje peljejo k rešitvam kot druge, in del
odgovornosti terapevtov je, da k definiranju 're-
šljivega problema' vključijo khenta.«
Pri pripovedni terapiji je ključnega pomena
družbenokonstruktivističen pogled na identiteto.
Ljudje niso fiksirane entitete z osebnimi lastno-
stmi, ki bi jih bilo mogoče definirati; te lastnosti
so producirane skoz ponavljajoče se interakcije s
tistimi okoh nas. Kot pravita Freedman in Combs
( 1996: 34-5): »Potemtakem ne obstaja ni nič take-
ga kot 'bistveni' jaz. 'Sebe' je družbeno konstrui-
rano skoz jezik in se vzdržuje s pripovedjo. O
'sebi' ne mishmo kot o stvari, ki je znotraj nekega
posameznika, ampak kot o procesu ah delovanju,
ki se pojavi v prostoru med ljudmi [...] Razhčni
'sebe' nastanejo v razhčnih kontekstih in noben
jaz ni bolj resničen od drugega. Ljudje drug dru-
gemu kontinuirano ustvarjamo 'sebe' in obstajajo
številne možnosti o meni, tebi in 'sebi' drugih
ljudi.«
Pripoved postaja ključna metafora, in če so
ljudje produkti zgodb, ki jih pripovedujejo sami
ali drugi o njih, potem lahko nove možnosti
iščemo v boljšem pripovedovanju zgodb; temu
se reče »reavtorizacija«. Terapija je usmerjena v
»eksternalizacijo« problema; če posameznik ne
poseduje določenega bistva ah lastnosti, potem
problem ni v njem. S tem da vidimo problem kot
nekaj zunanjega, usposobimo klienta, da vidi pro-
blem kot nekaj, kar je sicer neizogibno, a se lahko
spremeni. Hoffman (1991) opaža: »Postmoder-
nistični terapevti ne verjamejo v 'bistvo'. Znanje,
glede na to, da do njega pridemo družbeno, se
spreminja in prenavlja v vsakem trenutku inter-
akcije. Zgodba ah tekst ne skrivata nobenih pome-
nov, ki bi imeli prednost. Terapevt, ki gleda na
tak način, bo med pogovorom pričakoval, da bo
na površje prišla nova in bolj obetajoča pripoved,
pri čemer bo to pripoved jemal kot spontano in
ne kot načrtovano.«
Tak pristop ima številne značilnosti. Prvič, na
terapevta ne gleda kot na eksperta, ampak je ena-
ko pomembna khentova iniciativa. Zato sta najpo-
membnejša koncepta dodajanje moči in izmenja-
va znanja. Drugič, ukvarjanje z rešitvami pomeni,
da se terapija usmeri v majhne korake in dose-
gljive cilje. Tretjič, s pogledom, da so problemi
zunaj posameznika, spodbijamo pripisovanje
krivde. Četrtič, zaradi spoznanja, da zgodba po-
trebuje občinstvo, je pozornost namenjena temu,
kako se klient predstavi sebi in pomembnim
drugim.
Pri pripovedni terapiji in podobnih pristopih
ne gre za neposredno implementacijo anahze in
teorije pripovedi. Teorija pripovedi ima številne
pristope, ki jih je težko uskladiti, in kompleksnost
idej otežuje njihovo uporabo. Spopad razhčnih
terapevtskih pristopov pa je že ustvaril prostor,
kjer poteka pogajanje o vlogah in pričakovanjih
glede problemov in rešitev. Taki pristopi so zago-
tovo prinesli nov veter v razvoj in postavih pod
vprašaj simphstične in medicinske modele dia-
gnoz, obravnav in rešitev. Resno vzamejo dina-
miko življenja s »problemom«, hkrati pa že ciljajo
na njegovo spodkopavanje.
202
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO
SKLEP
Ideje o pripovedi (naraciji) so pomembne in mo-
čne v sodobni teoriji, analizi in praksi. Je že tako
razširjena, da obstaja nevarnost, da zaradi pre-
pogoste rabe ostane brez pomena. Na eni strani
imamo opraviti z množico pristopov, ki skupno
ne peljejo k univerzalno sprejetim stališčem o
pripovedi, na drugi strani pa se podobne teme
pogosto uporabljajo, ne da bi bile prepoznane
razlike med njimi. Ideje, povezane z pripovedjo,
so razširjene prek disciplin in ponujajo celo vrsto
možnosti razvoja teorije in analize. Nadaljnje razi-
skave lahko še bolj razvijejo te ideje in pripeljejo
k še večji jasnosti pri njihovi uporabi.
Socialnemu delu teorija in analiza pripovedi
ponujata razburljive možnosti, pa tudi resne argu-
mente za njegovo preoblikovanje. Toda ravno ko
je socialno delo začelo upravičevati svoj znanst-
veni mandat »prakse, ki temelji na dejstvih«, se
pojavi teorija pripovedi in začne take težnje spod-
kopavati ter ga spet potisne v negotovost in skrom-
ne ambicije. Pretirano ukvarjanje socialnega var-
stva z ocenjevanjem, ukrepi in merljivim uspehom
zagotovo ne zmore obvladati nejasnosti, ki jo
vnaša razmišljanje o pripovedih. Toda socialno
delo, ki je že po tradiciji neobtožujoče in zago-
varja samozavedanje, je usmerjeno k odnosu in
je tako rekoč umetnost in blizu pripovedništvu.
Parton in O'Byrne (v tisku) sta dognala neka-
tere ključne značilnosti »konstruktivističnega so-
cialnega dela«: »Priznanje in uporaba negotovosti
je bistvena in spodbuja praktike, da spoštujejo
drugačnost in uporabnikovo izkušnjo. Praktiki
zato ne bi smeli pričakovati, da bodo vnaprej ve-
deh, kakšni morajo biti rezultati interakcije, saj
lahko v najboljšem primeru le sprožijo posledico
[...] Gre za pristop, ki prepozna tako pomembnost
dialoga kot tudi ključni pomen jezika pri kon-
strukciji izkušenj in identitete in ki upošteva tudi
razsežnosti vprašanja moči. Ideje o udeležbi in
partnerstvu vzame zares.«
Tako. Moramo končati z zgodbo, z resnično
zgodbo. Lani je moj sin, takrat je imel deset let,
na škath s kosmiči videl ponudbo, da lahko dobi
avtomobilček, če izreže določeno število kupo-
nov. Zbral je nujno število in jih poslal. Nekaj
tednov pozneje je res prišla igračka. Toda avtomo-
bilček, ki ga je dobil, je bil zelo majhen, dolg
kakšnih sedem centimetrov, in posamezni deh
niso šh skupaj. Pogovarjala sva se o njegovem ra-
zočaranju. Počutil se je prevaranega, dobil ni nič
takega, kar je bilo narisano na škath, in v resnici
ni bilo vredno truda. »No,« je rekel potrto, »to
so torej zate devetdeseta.« Upajmo, da bodo pre-
napihnjene trditve in neizogibno razočaranje zna-
nosti socialnega dela v devetdesetih pripeljale k
skromnejšim in bolj negotovim pripovedim so-
cialnega dela v novem stoletju.
OPOMBE
' Podatki so zbrani iz razhčnih študij socialnega dela. Nekateri imajo bolj družbenopolitično kot
teoretsko usmeritev (HaU 1987; HaU 1997; Packman, HaU 1998). Vključujejo avdio posnetke
sestankov, intervjuje socialnih delavcev s strankami, raziskovalno-razvojne intervjuje socialnih
delavcev, pa tudi poročila in zapiske. AnaHza pripovedi v tem tekstu je bolj indikativna kakor podrobna.
^ Nekatere od teh razvojno-raziskovalnih intervjujev so kritizirah, češ da je šlo bolj za strokovni
pogovor, ker je bil socialni delavec z istega oddelka kot raziskovalec.
' Spencer (1988:65) meni, da so informacije, ki so zajete v poročilih sodišč, izbrane tako, da podpirajo
ustreznost izdanih sklepov.
Alasuutari (1995) ugotavlja, da je v razhčnih pristopih, ki temeljijo na strukturalističnih kulturnih
študijah, razplet definirajoča karakteristika zgodbe, saj nekateri teksti vsebujejo razplet, drugi pa
ne, s čimer pa noče zmanjšati pomena pripovednih značilnosti »ne-zgodb«. Drugi avtorji se bolj
strinjajo z Whiteom in vidijo možnost razvoja pripovedi v vseh tekstih (Herrnstein Smith 1980: 232,
Butler 1980: 13).
203
CHRISTOPHER HALL
LITERATURA
Atkinson, M., Drew, P. ( 1979), Out in Court: The organisation of verbal interaction in judicial settings.
London: Macmillan.
Alasuutari, p. (1995), Researching Culture: Qualitative methods and cultural studies. London: Sage.
Bakhtin, M. (1984), Problems of Dostoyevsky's Poetics. Manchester: Manchester University Press.
Barthes, R. (1977), Image-Music-Text. London: Fontana.
— (1982), Introduction to the structural analysis of narratives. V: Sontag, S. (ur.), A Barthes Reader
London : Jonathan Cope.
Bauman, R. (1986), Story, Performance and Event: Contextual studies of oral narrative. Cambridge:
Cambridge University Press.
Bazerman, C., Paradis, J. (ur.) (1991), Textual Dynamics of the Professions: Historical and contemporary
studies of writing in professional communities. Madison: University of Wisconsin Press.
Becker, G. ( 1999), Disrupted Lives: How people create meaning in a chaotic world. Berkeley: University
of California Press.
Bruner, E. M. (1986), Ethnography as narrative. V: Turner, V., Bruner, E. M. (ur.) The Anthropology
of Experience. Chicago: University of Ilhnois Press.
Butler, L. (1990), The imaginary present or what isn't literature. Parlance 2, 2: 5-15.
Cedersund, E. (1999), Using narratives in social work interaction. V: Jokinen, A., Juhila, K., Poso, T.
(ur.). Constructing Social Work Practices. Aldershot: Ashgate.
Chatman, S. (1978), Story and Discourse: Narrative structure in fiction and film. Ithaca: Cornell
University Press.
Cicourel, A. (1973), Cognitive Sociology. Harmondworth: Penguin.
Crago, H. (1981), The child as aidos: Oral narrative and spontaneous narratives of pre-school children.
Neobjavljen članek, naveden v: Maclean M. (1988), Narrative as Performance: The Baudelairean
experiment. London: Routledge.
Culler, J. (1980), Fabula and Sjuzhet in the analysis of narrative. Poetics Today 1: 27-38.
Currie, M. (1998), Postmodern Narrative Theory. Macmillan: Basingstoke.
Derrida, J. (1976), Of Grammatology. Baltimore: John Hopkins University.
Dreyfus, H., Rabinow, P. (1982), Michel Foucault: Beyond structuralism and hermeneutic. Hemel
Hempstead: Harvester.
Eagleton, T. (1983), Literary Theory: An Introduction. Oxford: Blackwell.
Emerson, R. (1987), On last resorts. American Journal of Sociology, 87 (l):l-22.
Fairclough, N. (1992), Discourse and Social Change. Cambridge: Polity.
Fish, S. (1980), Is There a Text in this Class? The authority of interpretive communities. Cambridge,
Mass and London: Harvard University Press.
Forster, E.M. (1974), Aspects of the Novel. London: Edward Arnold.
Foucault, M. (1981), Questions of Method, Ideology and Consciousness, 8:3-14.
Freedman, J., Combs, G. (1996), Narrative Therapy: The social construction of preferred realities. New
York: Norton.
Frye, N. (1957), The Anatomy of Criticism. Princeton: Princeton University Press.
Garfinkel, H. (1967), Studies in Ethnomethology. London: Pohty.
204
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO
Gergen, K. (v tisku). Narrative, Moral Identity and Historical Consciousness (dostopno na
www.swarthmore.edu/SocSci/kgergen 1 ).
Goffman, E. (1981), Forms of Talk. Oxford: Basil Blackwell.
Greenhalgh, t., Hurwitz, B. (1999), Narrative Based Medicine. London: BMJ Books.
Grint, K., Woolgar, S. (1992), Computers, guns and roses: What's social about being short. Science
Technology and Human Values, 17: 366-380.
Gubrium, J., Holstein, J. (1998), Narrative practice and the coherence of personal stories. Sociological
Quarterly, 39, 1: 163-83.
Hall, C. (1987), Admission of Younger Children to Residential Care. (Neobjavljena študija.)
-	( 1997), Social Work as Narrative: Storytelling and persuasion in professional texts. Aldershot: Ashgate.
Hall, C., Slembrouck, S. (v tisku). Parent Participation in Social Work Meetings: The case of child
protection conferences.
Hall, C., Sarangi, S., Slembrouck, S. (1997), Narrative transformation in child abuse reporting.
Child Abuse Review 6: 272-282.
Herrnstein Smith, B. (1980), Narrative versions, narrative theories. Critical Inquiry, 7: 212-236.
—	(1997), Belief and Resistance: Dynamics of contemporary intellectual controversy. Cambridge, Mass:
Harvard University Press.
Hoffman, L. (1991), Foreword. V: Andersen, T. (ur.). The Reflecting Team: Dialogues and dialogues
about dialogues. New York: Norton.
Howe, D. (1993), In Being a Client: Understanding the process of counselling and psychotherapy.
London: Sage.
Hyden, L. (1997), The institutional narrative as drama. V: Gunnarson, B., Linell,P., Nordberg, B.
(ur.) The Construction of Professional Discourse. London: Longman.
Iser, W. ( 1974), The Act of Reading: A theory of aesthetic response. Baltimore: John Hopkins University
Press.
Jefferson, G. (1990), List construction as a task and resource. V: Psathas, G. (ur.) Interactional
Competence. Washington : University of America Press.
JoKiNEN, A., Suoninen, E. (1999), From crime to resource: Constructing narratives in a social work
encounter. V: Karvinen, S., Poso, T., Satka, M. (ur.). Reconstructing Social Work Research. Jyvaskyla:
SoPhi.
Labov, W. (1972), Language in the Inner City, Philadelphia: University of Pennsylvania Press.
Labov, W., Walestsky, J. (1967), Narrative analysis: Oral versions of personal experiences. V: Helms,
J. (ur.) Essays in the Verbal and Visual Arts. Seattle: University of Washington Press.
Latour, B. (1987), Science In Action. Milton Keynes: Open University Press.
Latour, B., Bastide, F. (1986), Writing Science: Fact or fiction. V: Callón, M., Law, J., Rip, A. (ur.).
Mapping the Dynamics of Science and Technology. London: Macmillan.
Lieblich, A., Trival-Mashiah, R., Zilbuer, T. (1998), Narrative Research: Reading, analysis and
interpretation. Thousand Oaks, Cal., and London: Sage.
Lyotard, J. (1997), The Postmodren Condition: A report on knowledge. Manchester: Manchester
University Press.
McLean, M. (1988), Narrative as Performance: The Baudelaire experiment. London: Routledge.
Miller, G. (1997), Becoming Miracle Workers: Language and meaning in brief therapy. New York:
Aldine De Gruyter.
205
CHRISTOPHER HALL
Mishler, E. (1984), The Discourse of Medicine: Dialectics of medical interviews. Norwood, NJ: Ablex.
Nystrand, M., Wiemelt, J. (1991), When is a text exphcit: Formahst and dialogical conceptions. Text,
11 (1): 25-41.
Packman, J., Hall, C. (1998), From Care to Accommodation: Support, protection and control in child
care services. London: The Stationery Office.
Parton, N. (1998), Risk, advanced liberalism and child welfare: The need to rediscover uncertainty
and ambiguity. British Journal of Social Work, 28: 5-27.
Parton, N., O'Byrne, P. (v tisku). Constructive Social Work: Constructionist and narrative approaches
to practice.
Payne, M. (1996), What is Professional Social Work. Birmingham: Venture Press.
Pierson, J. (1998), Book reviews. Community Care, 22-28 October.
Pithouse, A., Atkinson, P. (1988), Telhng the case: Occupational narrative in a social work office. V:
CouPLAND, N. (ur.). Styles of Discourse. London: Croom Helm.
Polanyi, L. (1985), Conversational storytelhng. V: Di|k, T. van (ur.). Handbook of Discourse Analysis,
Vol. 5. London: Academic Press.
Prince, G. (1973), The Grammar of Stories. The Hague: Mouton.
Propp, V. (1968), The Morphology of the Folk Tale, Austin. University of Texas Press.
Rice, P., Waugh, P. (1989), Modern Literary Theory: A reader. London: Edward Arnold.
Rimmon-Kenan, S. (1983), Narrative Fiction: Contemporary poetics. London: Methuen.
Rosenau, P. (1992), Post-Modernism and the Social Sciences: Insights, inroads and intrusions. Princeton:
Princeton University Press.
Sacks, H. (1992), Lectures on Conversation. Oxford: Blackwell.
Shuman, A. (1986), Storytelling Right: The use of oral and written texts by urban adolescents. Cambridge:
Cambridge University Press.
Silverman, D. (1987), Communication and Medical Practice: Social relations in the clinic. London:
Sage.
- (1997), Discourses of Counselling: HIV counselling as social interaction. London: Sage.
Smith, D. (1993), Texts, Facts and Femininity: Exploring the relations of ruling. London: Routledge.
Spencer, }. (1988), The role of text in the processing of people in organisations. Discourse Processes,
11: 61-78.
Stenson, K. ( 1993), Social work discourse and the social work interview. Economy and Society, 22,
1: 42-76.
Stewart, A. (1991), The role of narrative structure in the transfer of ideas: The case study and
management theory. V: Bazerman, C., Paradis, }. (ur.). Textual Dynamics of the Professions:
Historical and contemporary studies of writing in professional communities. Madison: University
of Wisconsin Press.
SuRROCK, J. (1993), Structuralism. London: Fontana.
Todorov, T. (1977), The Poetics of Prose. Oxford: Blackwell.
Toulmin, S. (1958), The Uses of Argument. Cambridge: Cambridge University Press.
White, H. (1980), The value of narrativity in the representation of reahty. Critical Studies, 7: 5-27.
White, M., Epson, D. (1990), Narrative Means to Therapeutic Ends. New York: Norton.
White, S. (1999), Examining the artfulness of risk talk. V: Iokinen, A., Juhila, K., Poso, T. (ur.),
Constructing Social Work Practices. Aldershot: Ashgate.
206
Milko Poštrak
ANTROPOLOŠKI ZORNI KO
UVOD
Ko govorimo o antropologiji, njeni zgodovini,
njenih teorijah in metodah, bi zlahka govorih o
»zgodbi o antropologiji«. Iz več razlogov. Ne zgolj
zato, ker je filozof A. R. Louch, ko se je zaničljivo
obregnil ob »trditve družboslovcev, češ da so
sposobni postavljati teorije o človeškem vedenju,
ki so v vseh pogledih boljše od razlag, ki jih lahko
o svojem lastnem delovanju dajo laični akterji«
(Giddens 1989: 49), pripomnil, da je antropo-
logija zgolj »zbirka popotnikovih zgodb brez
posebnega pomena za znanost« (ibid.). Z vpra-
šanji v zvezi s teorijami družboslovcev, ki so pre-
pričani, da so njihove razlage boljše od razlag
samih akterjev, sta se v kontekstu sociologije uk-
varjala Berger in Luckmann (Berger, Luckmann
1992), v antropologiji pa se to vprašanje posto-
poma in na razhčne načine artikulira kot pogled
»z domačinskega stahšča ali gledišča« {from the
native's point of view, Geertz 1996). V obeh ten-
dencah je mogoče razbrati Husserlov fenome-
nološki (čeprav ne transcendentalni) pogled,
vključno z opazko o vpetosti znanstvenikov v
»naivni reahzem vsakdanjega sveta«.
V zvezi z Bergerjem in Luckmannom je mo-
goče zanimivo, da se Jonathan Potter obregne ob
njun konstrukcionizem, ki ga pojmuje kot preveč
omejenega. Potter meni, da tudi omenjena avtorja
ostajata ujeta v vero v znanstvenikovo moč spo-
znanja: »Čeprav.porabita vehko časa za upošte-
vanje raznih predpostavk, ki sijih o 'svojem' svetu
in njegovi naravi ustvarja, denimo, avtomehanik,
pa avtorja takoj spregledata te konstrukcije brez
kakršnih koh težav. Torej ne upoštevata implika-
cij, da je družbena konstrukcija splošna značilnost
vednosti, vključno s sociologovo vednostjo« (Po-
tter 1996: 13). Drugače rečeno, tudi Berger in
Luckmann gresta molče prek Husserlove (in Hei-
deggrove) opazke o umeščenosti znanosti v naivni
realizem vsakdanjega življenja. Četudi jo deklara-
tivno še tako upoštevata. Njuna uvodna opazka
o »družbeni konstrukciji vednosti« ne zadošča.
Ne ponudita namreč razrešitve, preseganja te
ujetosti. Husserl je vsaj poskušal (Husserl 1991a),
čeprav je pristal v »ontoteologiji«. To vprašanje
ostaja torej odprto.
Antropologija se vehko ukvarja z zgodbami.
Z miti. Z zgodbami pripadnikov skupnosti, ki jih
proučuje posamezen antropolog. Lévi-Strauss, ki
je želel razumeti človekov mentalni svet, je posku-
šal doseči to razumevanje najprej s proučevanjem
sorodstvenih vezi (prim. Kuper 1983: 174). Ko
je ugotovil, da to ne bo najboljša pot, se je lotil
proučevanja »čistejšega izraza družbene mish:
mitologije« {op. cit.: 177-178). Tam se »razum,
osvobojen dvogovora s samim seboj in rešen ob-
veznosti, ukvarjati se s predmeti, znajde nekako
zveden na oponašanje samega sebe kot objekta«
(cit. po op. cit.: 178). Lévi-Strauss je potem razvijal
obsežne anahze mitov posameznih skupnosti
(Lévi-Strauss 1983; 1985), vendar se na tem me-
stu v to (pre)obsežno problematiko ne bom spu-
ščal. Navedem lahko le pomenljivo Urbančičevo
(filozofsko) mnenje o mitu: »Mythos je po tistem
samem, kar upodablja v svojih pripovedih in
stvaritvah, samo grška zadeva« (Urbančič 1993:
226). In dodaja: »Ves dosedanji premislek kaže,
da je grški mythos edinstven, neprimerljiv, nepo-
novljiv, absolutno enkraten dogodek. Kot tak hra-
ni v sebi začetek in izvor grške zgodovine, grškega
sveta, grške človeškosti« (op. cit.: 307). Te nave-
dbe so iz Urbančičevega besedila, v katerem se
je ukvarjal z Nietzschejem. Nietzsche je, pravi
Urbančič, v svojem prvem delu Rojstvo tragedije
iz duha glasbe poskušal »najti v antični Grčiji
izhodišče za prenovo evropske moderne deka-
dentne duhovnosti in umetnosti, ki ga je boleče
207
MILKO POSTRAK
prizadevala« (Urbančič 1995: 230). Urbančičtudi
locira »začetek evropske umske znanosti in z njo
konec mita« (ibid.) v čas petega in četrtega stoletja
pred našim štetjem, ko so Grki, kot meni Peter
Puez, poskušali racionalno razlagati mite (prim.
Nietzsche 1995: 200). Mit je bil tudi v osnovi
nemške znanosti in umetnosti. Ne preseneča, da
je Lévi-Strauss v tem smislu anahziral tudi Wag-
nerjevo delo (Lévi-Strauss 1985: 275-296). Če ob
tem omenim še, da je »muzika« grški izraz za
»vsako dušno izobrazbo, umetnost« (Nietzsche
1995: 141-142), ne preseneča niti, da je Lévi-
Strauss v svojih spisih rad uporabljal izraze iz
glasbenega sveta. Se več, celotno svoje delo je
posvetil »Muziki« (prim. Sperber 1985: 66).
Urbančič naprej meni: »Nietzsche se je doko-
pal do izjemno tehtnega vpogleda, da propad kla-
sične grške tragedije in z njo tudi grškega mita ni
le sočasen z vstajo umskega spoznanja, ampak
da sta dogodka sovisna, pravzaprav en sam usod-
ni dogodek začetka evropske zgodovine in člove-
škosti« (Urbančič 1995: 230). Za grško filozofijo
in »umno znanost« celo pravi, da je »po svojem
bistvu izraz neke dekadence začetnega grštva in
poskus rešitve sebe pred grozečim propadom«
(ibid.). Urbančič tako ponuja mitski začetek
evropske zgodovine in v tem kontekstu racionalne
umske (znanstvene) mish: »Ta prelom ah prevrat
pa je usoden tudi za vso nadaljnjo evropsko
duhovno kuhuro do današnjega dne z njeno krš-
čansko religijo vred, ki vstane šele na ruševinah
klasičnega mitskega sveta« {op. cit.: 231). Zgodba
se izteče v krizo, ki jo poznamo že od Husserla
(1991 a) naprej: »Ta nova kultura vlada vse do
današnjega dne, vendar tako, da moderno dobo
zaznamuje najhujša kriza te na moderni vsezaje-
majoči praksi znanosti zgrajene kulture in njenega
duha« (Urbančič 1995: 231).
Tudi antropologija sama ima svojo »vehko
zgodbo«. Mit o svojem lastnem nastanku. In tudi
antropologija meni, da se je znašla v krizi.
Clifford Geertz je obdelal temeljna dela štirih
antropologov, Lévi-Straussa {Tristes Tropiques),
Evans-Pritcharda (od Witchcraft, Oracles, and
Magic Among theAzande do Ljudstva Nuer), Ma-
hnowskega (od Argonauts of the Western Pacific
do A Diary in the Strict Sense of the Term) in Ruth
Benedict (od Patterns of Culture do The Chrysan-
themum and the Sword). To so nedvomno med
najbolj razvpitimi, vplivnimi, branimi in obravna-
vanimi deh antropologije prve polovice tega sto-
letja, torej obdobja, v katerem se je antropologija
vzpostavila kot samostojna (akademska) veda.
Geertz je po eni strani s pomočjo navedenih avtor-
jev in najvidnejših primerkov njihovega dela po-
udarjal prej omenjeni vidik »antropologije kot
popotnih zgodb«, po drugi strani pa je (hkrati)
poudarjal temeljne antropološke točke, ko je z
njimi simbohčno, čeprav nikakor ne po naključju,
nadnaslovil poglavja: »biti tam« {being there),
»svet v tekstu« {the world in a text), »diaprojekci-
ja« {slide show), »samo-pričevanje« {I-witnessing),
»mi/ne-mi« {us/not-us) in, da sklenemo krog, »biti
tu« {being here). To bi lahko bil tudi kratek, zgo-
ščen, seveda tudi poenostavljen povzetek dose-
danje poti antropologije. Začelo se je z »biti tam«,
med drugimi, nam tujimi. Ki smo jih, prevzetni
Evropejci, poskušah umestiti v naš, »znanstveno«
utemeljen »svet v tekstu«. To smo počeh s popot-
nimi zgodbami, ki smo jih razkazovali na »dia-
projekcijah«. Da bi početje metodološko utemelji-
li, smo si izmislih »terensko delo z neposredno
udeležbo«, torej neposredno »pričevanje«. To mo-
nolitno in bleščečo zgradbo je pretresla vpeljava
človeškega faktorja, intimni dnevniki Mahnow-
skega. Pretres je bil očitno tohko večji tudi zato,
ker je na Mahnowskega vezan tudi konstitutivni
mit antropologije. Veliki začetek: »Nov način
akcije potrebuje mitski značaj. Malinowski je
razvil osebni mit, ki so ga njegovi privrženci po-
sredovali naslednjim generacijam« (Kuper 1983:
10). Zgodba je znana, zato jo povzemam le na
kratko: briljanten mlad poljski študent Malinow-
ski je zbolel, ko naj bi nastopil znanstveno kariero.
Na bolniški postelji je prebral angleško klasiko
The Golden Bough in se zavezal Frazerjevi antro-
pologiji. Med prvo svetovno vojno se je kot držav-
ljan Avstro-Ogrske znašel v Avstraliji, namesto
deportacije pa je dobil možnost raziskovati skup-
nosti na Trobriandskih otokih. Tako je preživel
vojno in spotoma izumil metodo intenzivnega
terenskega dela z neposredno raziskovalčevo ude-
ležbo. Po vojni se je v Veliki Britaniji soočil s skupi-
no »ostarelih reakcionarnih evolucionistov in
zmešanih difuzionistov«, oblikoval skupino preda-
nih učencev, ki so ponesli njegovo delo v svet, in
tako naprej... (prim. Kuper 1983: 10; Skušek
1995: 198; Sperber 1985: 4; Panoff 1979).
Nenazadnje se antropologija kot znanost ne
more izogniti temu, da ne bi postala pravzaprav
zgodba o človeku in njegovi kulturi. Ne zgolj v
Husserlovem smislu vpetosti znanosti v naivni
realizem vsakdanjega življenja, temveč tudi v
smislu »mitičnih horizontov znanosti«, kot jih
208
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
popisuje Hribar (1990b: 1503-1516). Zgodbe ne
prežemajo zgolj antropologije ali sociologije. Niti
ne zgolj psihologije (prim. Jung 1989) ah psiho-
analize (prim. Freud 1955; 1987; Lacan 1983;
1986a; 1986b; 1987). Zgodbe kot miti prepredajo
novoveško znanost nasploh. Kljub njenemu
deklariranemu racionahzmu in kljub Cassirer-
jevemu razlikovanju med mitsko in znanstveno
mislijo (Cassirer 1985). Razsvetljenstvo naj bi nas
navadilo, da razlikujemo med mitom in znanostjo
(Hribar 1990: 1503). Znanost naj bi preučevala,
kako stvari delujejo in kakšni odnosi so med njimi
(ibid.). Tudi fizikalne »teorije« so ena sama vehka
Zgodba {ibid.; prim, tudi Hawkingovo Kratko
zgodovino časa).
Znanosti s sredstvi svoje teorije in prek nači-
nov predstavljanja te teorije, pravi Heidegger, niso
nikoli zmožne pred-staviti sebe kot znanosti. Če
znanostim ni mogoče niti to, da bi znanstveno
pristopile k lastnemu bistvu, potem so se še manj
zmožne približati nezaobidljivemu, ki vlada v nji-
hovem bistvu. Pokaže se torej nekaj vznemirlji-
vega. Kar je v znanostih vsakokrat nezaobidljivo
- narava, človek, zgodovina, govorica - je zna-
nostim kot to nezaobidljivo povsem nedosegljivo
(Heidegger 1989a: 404). Če je torej predmet pro-
učevanja antropologije človek in njegova kultura,
ali potem to pomeni, da je antropologiji človeška
kukura kot nezaobidljivo pováíem nedosegljiva?
Kakšna je potem rešitev? »Šele če smo pozorni
na nedosegljivost nezaobidljivega, bomo ugledah
razmerje stvari, ki obvladuje bistvo znanosti,« pra-
vi Heidegger {ibid.). Toda kako?
Na drugem mestu navaja Heidegger še nekaj,
kar lahko povežemo z našo temo:
Filozofija se je razpustila na samostojne zna-
nosti: logistiko, semantiko, psihologijo, socio-
logijo, kulturno antropologijo, politologijo,
poetologijo, tehnologijo. Tako razpuščeno filo-
zofijo odpušča neko novo enotenje teh novih
in vseh že obstoječih znanosti. Njihova enot-
nost se naznanja s tem, da so razHčna tematska
področja znailosti zasnovana v enem samem
edinstvenem dogajanju. Znanosti so izzvane,
da to dogajanje predstavljajo kot dogajanje
krmiljenja in informacij. Nova, vse znanosti v
nekem novem smislu enotnosti enotujoča zna-
nost se imenuje kibernetika. (Heidegger
1989b: 700.)
Njena dominacija je zagotovljena, ker že njo
samo krmili neka moč, ki ni vtisnila narave pla-
niranja in krmiljenja samo znanostim, ampak
vsemu človeškemu delovanju.
Mit je torej z antropologijo povezan bolj, kot
bi antropologija želela ah se zavedala. Ne kot »ob-
jekt opazovanja«, temveč kot »sam subjekt«. Mit
namreč prežema antropologijo. Antropologija
govori skoz mite. Ne skoz mite, ki jih opisuje,
temveč govori na mitski način. Ne toliko na »mit-
ski način«, kot ga je opredelil Cassirer, temveč
bolj v Lévi-Straussovem smislu (prim. Kuper
1983: 182).
Izrazno sredstvo antropologije je (vsaj bilo)
pripovedovanje zgodb. Zgodb o opažanjih na
»terenu«. Zgodba pa je slovenska beseda za mit
(Hribar 1990: 1503). Nič presenetljivega:
Zgodba je neločljiva od človeka. Brez zgodbe
ni človekovega sveta. Če tistega, kar se zgodi,
človek ne povzame v zgodbo, za njim ne os-
tane nič. Potone v pozabo. Od tod svetotvor-
nost mita kot zgodbe. Zgodovina ni vsota do-
godkov, marveč so to v zgodbo povzeti do-
godki. (Hribar 1990: 1503.)
Tudi v tem smislu lahko razumemo Carri-
thersovo govorjenje o tem, da ljudje ustvarjamo
svojo zgodovino (Carrithers 1992: 49). Tudi zato
so se antropologi tako trudih, da posamezne
človeške skupnosti ne bi izginile ah se bistveno
spremenile, preden bi jih popisah (prim. Kuper
1983: 5, 33). Zato Boasov trud in od tod dobe-
sedno na desetine metrov zbranih zapiskov, zdaj
pospravljenih v arhivih in še vedno na voljo pro-
učevalcem. Mimogrede, tu lahko nastopi majhna
težava. Antropologi, recimo Malinowski, pa tudi
Radcliffe-Brown, Evans-Pritchard in drugi, so
namreč menili, da lahko le raziskovalec, ki je bil
neposredno v stiku z dano skupnostjo, razume
njena dejanja, namene, skratka, njen svet (prim.
Kuper 1983: 7, 16, 35, 72, 120).
ANTROPOLOŠKI POGLED
Evans-Pritchard je predpisoval tri faze antropo-
loškega raziskovanja. Prva je etnografska. V njej
se antropolog nauči jezika domačinov, spozna
njihov način življenja, predstave in vrednote ter
opazuje vse konkretne zveze med njimi, kot se
pojavljajo v resničnosti. Evans-Pritchard to posku-
ša storiti z »emske« perspektive, torej z »domačin-
209
MILKO POSTRAK
skega zornega kota«. Kulturo torej proučuje od
»znotraj«. Antropolog mora razumeti ideje ljudi,
ki jih proučuje, in da bi to dosegel, mora mishti s
pomočjo njihovih simbolov (Evans-Pritchard
1983: 25; prim, tudi Evans-Pritchard 1993: 135).
V drugi fazi analize, ki jo ima Evans-Pritchard za
najpomembnejšo,
mora antropolog odkriti strukturalne obrazce,
ki se skrivajo izza zapletene in na videz zme-
dene realnosti, da s selekcijo in abstrahiranjem
elementov iz resničnega družbenega življenja
zgradi modele mišljenja in delovanja ter da
jih poveže v medsebojno zvezo, tako da se
lahko sociokulturna struktura vidi kot sistem
vzajemno povezanih delov. (Op. cit.: 28-29).
Tako kulturna realnost ni več razumljiva le na
ravni zavesti in dejanj njenih članov, torej od
znotraj, temveč postane razumljiva tudi na ravni
sociološke anahze, torej od zunaj (op. cit.: 29).
Tretja, sklepna faza antropologove anahze so pri-
merjave strukturnih obrazcev med posameznimi
skupnostmi. Ne gre torej za primerjave med posa-
meznimi elementi, temveč med celotami, ne med
elementi kulture/družbene organizacije ene in
druge skupnosti, temveč med skupnostmi kot
celotami:
Primerjalne anahze pohtičnih sistemov morajo
biti izpeljane na abstraktni ravni, kjer so druž-
beni odnosi ločeni od kulturnih idiomov in
speljani na funkcionalne odnose. Tako posta-
nejo očitne strukturne podobnosti, ki so skrite
v kulturnih različnostih, prav tako pa se izpo-
stavljajo strukturne različnosti, skrite za kul-
turnimi podobnostmi. (Op. cit.: 31.)
Za nas je, če zanemarimo Evans-Pritchardov
strukturalno-funkcionalistični okvir, morda zlasti
pomembna njegova prva faza anahze. Torej po-
skus, vstopiti v hermenevtični krog razumevanja
dane kulture. V teoriji je videti lepo, vemo pa,
koliko se je Evans-Pritchard tega držal v praksi,
posebej pri raziskovanju ljudstva Nuer (prim.
Evans-Pritchard 1993). Naj še dodam, da Evans-
Pritchardov prijem (razviden še zlasti v drugi in
tretji fazi tako zastavljenega dela) zahteva, pred-
postavlja poseben hk antropologa. Lik, ki ga je
utemeljil Mahnowski z zahtevo po »neposredni
udeležbi na terenu« (in nato tudi sam sesul z
Dnevnikom) in ki ga Mary Louise Pratt opiše kot
»monolitnega znanstvenika-opazovalca, ki so-
deluje, opazuje in opisuje z razhčnih, kar naprej
spreminjajočih se pozicij. Take so refleksivne
kapacitete tega okretnega subjekta, ki je večji-kot-
življenje in ki lahko absorbira ter posreduje boga-
stvo celotne kulture« (Pratt 1986: 39).
Naj v zvezi s tem omenim, da so antropologi
zbirah podatke o proučevani skupnosti s pomočjo
informantov. Tudi v primeru »neposrednega dela
na terenu« so imeh informante, ki so jim dajah
podatke o dogajanju v skupnosti, o njeni kulturi,
zgodovini itn. Pri tem jim lahko očitamo vsaj povr-
šnost. Evans-Pritchard je svoja razvpita dela o ljud-
stvu Nuer napisal na podlagi treh obiskov v skupni
dolžini desetih mesecev. Ob tem je imel vseskozi
raznovrstne težave, saj jih je obiskoval v času
njihovih sovražnih odnosov s takratno britansko
kolonialno oblastjo. Le s skrajna naivnostjo ah
sprenevedanjem se je lahko Evans-Pritchard kot
ponosni podanik britanskega kraljestva čudil,
kako je mogoče, da so pripadniki skupnosti med
njegovim obiskom do njega »nenavadno sovražni,
ker so poraz, ki so ga pred kratkim doživeh v
spopadu z vladnimi silami, in ukrepi, s katerimi
so si te sile zagotovile njihovo pokorščino, pri njih
sprožih globoko zamero« (Evans-Pritchard 1993:
25). Še dobro, da zgolj »globoko zamero«. Ob
tem Evans-Pritchard omalovažujoče govori o njih
kot o »strokovnjakih za sabotiranje raziskave«
(ibid.), kar poimenuje z neduhovito oznako »nue-
roza« {op. cit.: 26). Na podlagi vsega desetih mese-
cev obiskov si je privoščil sklep, da je njihova »dru-
žbena organizacija preprosta, kuUura pa pusta«
(op. cit.: 21-23). Ob tem je samovšečno ugotovil,
da »to, kar opisujem, skoraj povsem temelji na
neposrednem opazovanju in ne na obsežnih za-
piskih o pripovedovanju informatorjev, ki jih
sploh nisem imel« {ibid.). Kljub tem in podobnim
očitkom, ki jih na Evans-Pritcharda naslavlja tudi
Clifford Geertz (Geertz 1988: 49-72), pa Iztok
Saksida meni, daje Evans-Pritchard apliciral Dur-
kheimovo družbeno teorijo na antropologijo in
za povrh končal
proces revolucioniranja socialne antropolo-
gije, proces, ki se je začel z malinowskijanskim
premikom iz evolucionizma v funkcionalizem
z institucionalizacijo novega načina terenskega
dela in se iztekel v produktivno predelavo dela
konceptov, ki jih je razvijala francoska socio-
logija nekako od ГАппее sociologique (1897)
naprej. (Saksida 1993: 309.)
210
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
Že mogoče, vendar na kako majavi osnovi.
Lahko opozorim vsaj na Garfinkiovo etnometo-
dološko delo, kjer med drugim na podlagi svojih
številnih raziskav (včasih tudi vprašljivih, a to zdaj
pustimo ob strani) ugotavlja, da se v vsakdanji
komunikaciji marsikaj »razume samo po sebi«,
da je vehko vsebin, za katere vemo, pa ne govori-
mo o njih (prim. Garfinkel 1967: 75-76). Zdi se,
da antropologi tega preprostega dejstva niso
nikoli dovolj upoštevali. Tudi zato ne, ker jim take
»samoumevnosti« v lastni kulturi ostajajo prikrite
— dobesedno zato, ker so »samoumevnosti«. Očit-
ne, transparentne postanejo, ko o njih spregovori
tujec. Za nas je recimo zanimiv primer etnograf-
skega opisa običaja kohnjenja v Sloveniji, ki ga
podaja Robert Minnich. Kar preveč podrobno,
»dobesedno« opisano dogajanje ob kohnah (skoz
oči tujca, ki mu dogodek ni poznan) nam, še po-
sebej tistim, ki smo kdaj koh prisostvovali tovrst-
nemu dogajanju, morebiti celo odraščah v tovrstni
skupnosti, zveni togo, nerodno, interpretacije do-
gajanja pa (vsaj deloma ah po našem, »domačin-
skem« mnenju) zgrešene. Nekateri vidiki so pre-
tirano poudarjeni, posameznim drobcem dogaja-
nja so pripisani dvomljivi pomeni itn. (prim. Mi-
nnich 1993). Podobne izkušnje je omenjala tudi
Margaret Mead, ko so prebivalci Samoe desetletja
pozneje brali njene zapiske o njihovem odrašča-
nju (prim. Mead 1978).
Antropologovo opiranje na informante in
njihove (lastne) interpretacije o njihovi kulturi je
torej problematično vsaj iz dveh razlogov. Prvega
sem že nakazal. Gre za težavo, da informant pove
po eni strani pač tisto, kar misli, da antropolog
žeh shšati od njega, po drugi pa tudi zgolj tisto,
kar se »sme povedati«. Kar velja v dani skupnosti
za pravilno. Ne pa tistega, kar ljudje zares počne-
jo. O tem, torej o napetosti med zasebnim in
javnim, je v zadnjih letih zbranih vehko antropo-
loških podatkov. Na primer raziskave v Grčiji, ki
kažejo, kako velik razkorak je, recimo, med javno
predstavo o moškem in njegovo resnično vlogo v
družini. Ameriški sociolog Cecil Wright Mills je
že leta 1940 zapihal, da je osrednji metodološki
problem družbenih ved dejstvo, da ljudje eno
govorijo, drugo pa delajo (prim. Borofsky 1994:
173). O tem govori tudi Kuper (2000: 28). Pro-
blem torej ostaja. Skupen tako sociologiji kot
antropologiji.
Po drugi strani se antropologi ne morejo
opirati niti na »kuUurne artefakte«, s katerimi jih
seznanjajo informanti. Kot vemo, je Lévi-Strauss
na podlagi mitov razvil celo teorijo (Lévi-Strauss
1980; prim, tudi Geertz 1988: 37, 44-45 in dru-
god; Sperber 1985: 64-94). James Clifford navaja
zapis antropologa Raymonda Firtha, ki je opisal
svoj razgovor z »najboljšim prijateljem in infor-
mantom na Tikopii« Pajem Fenuatarajem, ki mu
je razlagal, zakaj mreže v jezeru potemnijo. Ko
je povedal zgodbo o duhovih, ki počrnijo mrežo,
ga je Firth vprašal, če je to del njihovega tradicio-
nalnega mišljenja. Pa Fenuatara je odgovoril: »Ne,
to je moja lastna misel.« In nato smeje se dodal:
»Moj lastni del tradicionalnega mišljenja.« (Prim.
Munns, Rajan 1995: 277.) Tudi Minnich je zgo-
dbe, ki so mu jih posredovah udeleženci kolin v
Sloveniji, interpretiral, kot da so »zares resnične«
za (vse) akterje, kot da ne bi bile to tudi zanje
zgolj (ah vsaj predvsem) zgodbe (Minnich 1993).
Tako recimo Roberto DaMatta v zapisu s po-
menljivim naslovom Nekaj pristranskih [biased]
opazk o interpretivizmu [interpretivism] in pod-
naslovom Pogled iz Brazilije govori prav o »samo-
prepričanih« interpretacijah (v njegovem pri-
meru) ameriških kulturnih antropologov. Ameri-
ška interpretativna antropologija, ki občasno
zdrsne v »iritirajočo upravičenost« (irritating righ-
teousness), naj bi »težila k reduciranju antropolo-
ških problemov izključno na terenske pripovedke,
s čemer se sistematično izogiba zgodovinski in
teoretski kontekstualizaciji, ki naj bi bila osnova
za antropologijo, če se žeh imeti za družboslovno
ah humanistično vedo« (DaMatta 1994: 119).
V	zvezi z informanti lahko omenim, da novejše
antropološke monografije vse pogosteje vključu-
jejo njihove pripovedi v celoviti obhki. Tako se
tekst bere kot vzporeden zapis antropologovih
opazk, opažanj, mnenj, ki se prepleta z mnenji,
opisi domačinov/informantov (prim. Clifford,
Marcus 1986: 15). S tem je po svoje interpretacija
prepuščena samemu bralcu. Interpretacija, ki so
jo prej ponudih antropologi.
V	zvezi z različnimi možnostmi razlaganja
navaja Dan Sperber pomenljivo epizodo s svojim
ostarehm informantom Filatejem. Ta mu je nam-
reč nekoč ves vznemirjen povedal, da ima prilo-
žnost ubiti enorogega zmaja z zlatim srcem (Sper-
ber 1985: 35). Sperber nato —v kontekstu diskur-
za o »domnevno iracionalnih verovanjih« — raz-
vija naslednje razmišljanje: Je Filate res tako nai-
ven, da verjame v zmaje? Je to vprašanje zmote
ah iracionalnega verovanja? In navsezadnje: vem,
da zmajev ni, pa vendar... (op. cit.: 62). Na koncu
ponudi še en možen odgovor ali predmet za
211
MILKO POSTRAK
premislek: Filate je slišal zgodbo o zmaju od
enega od trgovcev. Zmaja ni videl sam. Ko je
govoril o njem, ni govoril o svojem verovanju,
temveč o podatku, ki ga je dobil od nekoga
drugega in mu verjel. Kot mladenič je tudi sam
Filate lovil in pobijal nenavadne živali. Zdaj je
prestar za lov, povedal pa je nekomu, ki se mu je
zdel primeren za lovca. Ko bi se ta vrnil z nena-
vadno trofejo, bi del slave doletel tudi Filateja.
Seveda Filatejev opis živali ni nujno pomenil, da
gre za kakšnega »mitološkega zmaja«, temveč to,
da gre za (z nekaj pretiravanja opisano) nenavad-
no žival, ki bi lahko zanimala tujca, Evropejca,
antropologa. Torej, sklene Sperber: »čeprav ne
bom nikoh točno vedel, kaj se je motalo po Fila-
tejevi glavi, si mi ni treba pomagati s predpostavko
o nekakšnem drugačnem spoznavnem svetu, da
bi se dokopal do verodostojne predpostavke« (op.
cit.: 61). Drugače rečeno: Filate ni (vsaj ne nujno
ah vsaj ne na podlagi povedanega) živel v nekem
drugem spoznavnem svetu, v katerem bi vladali
zmaji in podobna mitološka bitja.
Chfford Geertz navaja tudi razhčne interpre-
tacije razhčnih antropologov, ki so obiskah iste
skupnosti, čeprav morebiti ob različnem času.
Torej se lahko njihova poročila razlikujejo zaradi
sprememb, ki so se dogodile v dani skupnosti
(Geertz 1988: 4-5, 16), zaradi razhčnih sposob-
nosti antropologov, ah pa zaradi razhčnih zornih
kotov antropologov, ki so za opis »vzeh razhčne
dele slona«, kot se je pikro izrazil Geertz (op.
cit.: 6). Pač v smislu znane anekdote, ko je nekdo
opisoval prednji del slona, nekdo drug pa zadnji.
Njuna opisa sta se kajpak diametralno razlikovala.
Slednje ima še globlje implikacije. Antropologi
se namreč, kot sem že nakazal, zadovoljijo z
nekajmesečno (celo večkrat pretrgano, kot pri
Evans-Pritchardu) navzočnostjo na »terenu«, z
nekaj bolj ali manj zanesljivimi podatki (prav tako
bolj ali manj zanesljivih) informantov in z nekaj
(bolj ali manj popolnimi) lastnimi opažanji, pa si
že dovolijo »poglobljene« in vsevedne anahze
dane skupnosti. Tako ne preseneča, če antropolog
kaj malega zve o slonjem rilcu, oklih in ušesih,
pa že slika celotno žival, drugi pa se zadovolji z
repom in zadnjimi nogami in se ima prav tako za
izvedenca za slone (prim. Clifford, Marcus 1986:
16). S tem v zvezi lahko navedem mnenje dveh
antropoloških kritikov, Clifforda in Marcusa, ki
pravita, da so »etnografske in antropološke resni-
ce delne, nepopolne« (op. cit.: 7). Tudi — ah pred-
vsem — zaradi zunanjih omejitev in omejitev v
samem antropologu, zaradi informantov in ne
nazadnje zaradi omejitev v zvezi s konstrukcijo
samega antropološkega poročila, kot je navajal
Richard Price (prim. ibid.). Tako Price med dru-
gim piše, da poročevalec spusti marsikaj, kar ve
o dogodku. Pravi, da poročevalec pove le nekoHko
več, kot ve, da antropolog o stvari že ve (op. cit.:
8). To lahko povežemo z izmikanjem Nuerov, ki
so skopo odgovarjali na vprašanja Evans-Pri-
tcharda, ki je ob tem izgubljal živce (Evans-Pri-
tchard 1993: 25-26). O razlogih lahko le ugibamo,
od »globoke zamere« Nuerov, ki se niso želeh
pogovarjati s pripadnikom kolonialne oblasti, ki
jih je tlačila (ibid.), do drugih razlogov. Lahko bi
domnevali, da je med razlogi tudi ta, da je posame-
zen dogodek ah prepričanje/verovanje/mnenje v
določeni skupnosti vedno del širšega »kulturnega
sklopa« ali »družbene konstrukcije realnosti«, pri-
padniki skupnosti pa ga v kontekstu popolnoma
(ah vsaj za njihove potrebe zadostno) razumejo
(prim. Garfinkel 1967). Iz konteksta iztrgan dro-
bec sam po sebi ne pomeni kaj dosti, ali pa je nje-
gov pomen drugačen, kot v celotnem kontekstu.
OD PRIMITIVNEGA UMA DO...
Antropologi s konca devetnajstega in iz prve polo-
vice dvajsetega stoletja so v ospredje svoje razi-
skave pretežno postavljali ah kulturo ah družbo.
Tako je recimo Boas zapisal, da je za antropologa
posameznik pomemben samo kot pripadnik ras-
ne ah družbene skupine. V ospredju antropolo-
gove pozornosti je družba in ne posameznik
(Boas 1986: 12-13). Mogoče je nekoliko presenet-
ljivo, da Boas v ospredje ni postavil kulture. Zato
pa podobna stahšča Malinowskega, Radcliffe-
Browna, Lévi-Straussa in sorodnih niso presenet-
ljiva. Navedeni antropologi so se namreč na razne
načine navezovah na sociološka spoznanja, zlasti
na delo Emila Durkheima (prim, tudi Kuper
2000: 14-15 in drugod).
Razlog, zakaj antropologi dolgo niso posvečah
večje pozornosti osebi, posamezniku, subjektu,
je bil tudi (ah predvsem) v njihovem evropocen-
tričnem in evolucionističnem pojmovanju pripad-
nikov drugih skupnosti kot »primitivcev« s »primi-
tivnim umom« {primitive mind). Boas, ki je sicer
napisal knjigo s tem naslovom (prim. Boas 1982),
je bil prvi, ki se je odrekel izrazu »primitiven«.
Mogoče je manj znano, da se je pozneje izrazu
»primitivna mentaliteta« odrekel tudi Lévi-Bruhl
212
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
(prim. Muršič 1994: 38). Kljub opuščanju evolu-
cionizma je dolgo trajalo, preden so začeli antro-
pologi resno jemati tudi mnenja samih »domači-
nov« o njihovi kulturi, družbi, življenju nasploh
(prim. Clifford, Marcus 1986: 10). Pred tem so
poskušah človeka, »domorodca« spoznati z bra-
njem kulturnih produktov. To je bil smisel druge
faze antropološke analize Evans-Pritcharda, torej,
»odkriti strukturne obrazce, ki se skrivajo za
zapleteno in na videz zmedeno resničnostjo [...]
S tem kulturna realnost ni več razumljiva zgolj
na ravni zavesti in akcij njenih članov (torej od
znotraj), temveč postane razumljiva tudi na ravni
sociološke anahze (od zunaj)« (prim. Evans-
Pritchard 1983: 28-29). Evans-Pritchard je dajal
določeno težo »pogledu od znotraj«, vendar je
bilo jasno, da ima zanj pravo (znanstveno) vred-
nost le »pogled od zunaj«, pogled antropologa
kot vseveda.
Vsekakor moram poudariti, da so se zlasti v
ameriški antropologiji pojavljala tudi dela, ki so
se ukvarjala s sociahzacijskimi in inkulturacijskimi
procesi. Nekatera so imela »osebo« celo v naslovu
(Barnow 1963; Haring 1956; Honigmann 1965;
Mead 1978). Te študije so proučevale razmerja
med »osebo« in »kulturo«, vendar je pri mnogih
pot do posameznika vodila prek kulture in/ali
družbe.
V sedemdesetih so se antropologi najprej zače-
li spraševati o ustreznosti lastnih metod, torej
terenskega dela, razmerja z informanti, verodo-
stojnosti zapisov v monografijah itn. Šele v zad-
njem desetletju ah dveh se vse bolj, ne zgolj skoz
prizmo Geertzove zahteve po pogledu »z doma-
činskega zornega kota«, pojavljajo tudi zahteve
po posvečanju pozornosti osebi, posamezniku,
subjektu dane proučevane skupnosti. Vendar ne
v smislu nominalizma, ki bi se osredotočil le na
izoliranega posameznika in ne bi upošteval po-
mena tistega, čemur rečemo družba ah kultura.
Enega od vidnejših prispevkov te vrste je ponudil
britanski antropolog Anthony P. Cohen. Cohen
je v zvezi z rehabilitacijo jaza v družbenih vedah
pripomnil, da »jaz ne predstavlja alternative dru-
žbi, le ponuja pogled na družbo kot sestavljeno
iz in od samo-zavedajočih se posameznikov«
(Cohen 1994: 192).
Cohena je zbodlo, kako nonšalantno antropo-
logi posplošujejo pomene simbolov na celotno
skupnost ah na določeno skupino znotraj nje.
Zanemarjen je bil vidik, kako posamezniki inter-
pretirajo te simbole (Cohen 1994: ix). Ob tem je
navajal lastno terensko antropološko monogra-
fijo, kjer je v bistvu delal s sedmimi posamezniki.
Bolj kot jih je spoznaval, bolj večplastni so se mu
kazali in vse težje je njihove večpomenske
interpretacije spravljal na papir v preprosti obhki
(ibid.). Vse bolj je ugotavljal, da se mora antro-
pologija lotiti proučevanja samo-zavedanja {self-
consciousness) drugih ljudi. To ne pomeni, da
lahko zanemarimo družbene in kulturne vidike.
Narobe, proučevanje osebe, subjekta, jaza (self)
vsebuje družbene in kulturne razsežnosti. Vendar
ne moremo ustrezno raziskovati družbe in kul-
ture, če ne upoštevamo osebe, jaza (op. cit.: x).
Antropologi so imeh vseskozi težave s pojmo-
vanjem jaza in osebnosti pri proučevanih tujih
skupnosti. Tako zaradi jezika kot pozneje, ko/če
so jezik že znah, zaradi ustreznega pojmovanja,
ustreznega prenosa pojmov iz enega v drugi jezik
(op. cit.: 2). Vrstila so se poenostavljanja, na katere
ni bil imun niti Marcel Mauss, ki je dal pomemben
prispevek k pojmovanjem osebe (prim. Mauss
1985: 1-22; tudi Allen 1985: 26-42). Opazke z
antropološkega zornega kota na Maussov račun
sta prispevala La Fontaine, ki je Maussu očital,
da ima predstavo o osebi za (zgolj) zahodnjaško
zamisel (La Fontaine 1985: 123-124), in Carri-
thers, ki je Maussu prav tako očital evropocen-
trizem, še zlasti, kjer omenja Indijo (prim. Carri-
thers 1985: 234). Carrithers celo ponuja nado-
mestilo za zanj (očitno v angleščini) zavajajoča,
zamegljujoča in nasploh problematična izraza
»oseba« (person) in »jaz« ah subjekt (self). Tako
v nadaljevanju uporablja izraza personne in moi.
Personne (osebo) opredeh kot koncepcijo posa-
meznega človeškega bitja, kot člana (1) pomen-
ljive (significant) in (2) urejene (ordered) skup-
nosti (collectivity) (op. cit.: 235). Moi (jaz) pa
opredeh kot koncepcijo ( 1 ) fizikalne in mentalne
individualnosti človeškega bitja znotraj (2)
naravnega ali duhovnega kozmosa in (3) v
interakciji z drugimi kot moralnimi agenti (op.
cit.: 236). Cohen, ki prav tako omenja Maussov
»klasični esej o jazu«, pa govori o »posamezniku«
(individual), »osebi« (person) in »jazu« (self)
(Cohen 1994: 2). Ob tem omenja še G. H. Meada,
ki je bil — kot pravi — popolnoma odsoten iz bri-
tanske socialne antropologije. Zato pa so v ameri-
ški antropologiji vsaj poskušah razvijati nekakšno
»psihološko antropologijo«, ki spet ni imela
nobenega odmeva v Veliki Britaniji. Šele pozneje,
ko se je antropologija vse bolj zanimala za procese
simbolizacije, ne zgolj za dekodiranje kulturnih
213
MILKO POSTRAK
simbolov, so se začela tovrstna vprašanja pojav-
ljati tudi v njenih osrednjih vsebinah in ne zgolj
na obrobju (op. cit.: 2-3). Vprašanje jaza se je do-
končno preselilo v središče pozornosti antropolo-
gije, pravi Cohen, šele v poznih sedemdesetih in
v začetku osemdesetih. V obdobju torej, ki ga
lahko opišemo kot »prevpraševanje« znotraj in
prek meja antropologije. Pravzaprav kar prevpra-
ševanje v kontekstu družboslovja in humanistike
nasploh. Prevpraševanje, ki ga lahko po eni strani
umestimo v kontekst razmišljanja o samih teme-
ljih družboslovja in humanistike, kjer ima pomem-
bno vlogo Husserlova in Heideggrova fenomeno-
logija, zlasti prek Schutza, Bergerja, Luckmanna,
pa tudi Merleau-Pontyja in sorodnih. Po drugi
strani moramo dogajanje v družboslovju od šest-
desetih naprej razumeti tudi v širšem kontekstu
preusmerjanja pozornosti z makro ravni na mikro
raven proučevanja in zlasti v kontekstu povezo-
vanja teh dveh ravni. Torej tudi razmišljanja o
personalistični in kognitivni sociologiji. Analogno
bi lahko rekh tudi razmišljanja o personahstični
in kognitivni antropologiji. Cohen pripominja, da
se je raznoliko dogajanje v sedemdesetih in osem-
desetih nekoliko poenostavljeno imenovalo post-
modernizem {op. cit.: 3).
Cohen si postavlja prav fenomenološko zve-
neča vprašanja: »Kako veš, kaj misli druga oseba?
Kako veš, da druga oseba sploh mish? Kako lahko
razlikuješ med zavestjo druge osebe in lastno kon-
strukcijo njegove ali njene zavesti?« {Ibid.) Cohen
pripominja, da je odgovor na prvi dve vprašanji:
»Ne vem zagotovo«, na tretje pa: »Ne morem«.
Kar mi lahico storimo, kar so antropologi štorih,
je, da v svojih tekstih govorimo o vtisih o omen-
jenem razlikovanju {ibid.). Antropolog mora upo-
števati lastni jaz, se ga zavedati. Upoštevati mora
lastno kulturno določenost, k drugemu mora pri-
stopiti z jasno predstavo o tem, da sta si razhčna,
da pa sta si tudi enaka. Ah enakopravna, enako-
vredna {op. cit.: 5). Antropologi naj bi cenili kul-
turne razhke, razhčne načine življenja (prim.
Borofsky 1994: 16).
Cohen, ki se med drugimi opira tudi na G. H.
Meada in Goffmana, pravi, da smo udeleženci v
skupinskem dogajanju. Lahko se recimo vsi po-
dobno odzivamo, na primer, jočemo na pogrebu,
kar pa še ne pomeni, da nam to dogajanje vsem
pomeni isto. Vsi lahko recimo poslušamo Mahler-
jevo simfonijo, vendar jo vsak od nas sliši drugače
(Cohen 1994: 19). Težava je v tem, da so antro-
pološki opisi vedno ostajali zgolj na tej deskriptiv-
ni ravni. Tudi ko je antropolog poskušal inter-
pretirati obnašanje, je zlahka zapadel v posploše-
vanje, da vsi pripadniki dane skupnosti mislijo
enako. Če sploh mislijo. Če sploh imajo izdelano
predstavo o sebi (prim. op. cit.: 1). Sodobna antro-
pologija se ne more več sprenevedati, da proučuje
»primitivna« bitja, ki nimajo razvite predstave o
sebi in niso sposobne o sebi povedati nič razum-
nega. Sodobni antropologiji se ni treba več pokro-
viteljsko ukvarjati z opisovanjem bolj ah manj
idiličnih eksotičnih skupnosti, ob čemer bi si žele-
la le, da bi »domačini ostajah razmeroma prija-
teljski«. Kot ena od ved v okrilju družboslovja
in/ali humanistike mora razreševati vsa vprašanja
in dileme, ki jih lahko naslovimo na sociologijo.
Tudi narobe. Tudi sociologija se mora na ta ah
oni način soočiti z očitki, ki jih naslavljamo na
antropologijo. So ankete in sorodne javnomnenj-
ske raziskave zares pravi sociološki metodološki
pripomoček, da bi izvedeh, kaj ljudje mislijo?
Cohen se — spet prav po fenomenološko —
vpraša tudi: »Kako je mogoča družba? Kako so
mogoče družbene skupine?« (Cohen 1994: 8.)
Na ta vprašanja ne moremo ustrezno odgovoriti,
če v središče ne postavimo jaza. Problem je v
dozdevnem protislovju med sebstvom {selfl^ood),
individualnostjo {individuality) in socialnostjo
{socialness) {ibid.).
Podobno fenomenološko se sprašuje tudi Mi-
chael Carrithers: »Kako se družimo, povezujemo
drug z drugim?« (Carrithers 1992: 1). KAKO
živimo skupaj? Carrithers pravi, da ljudje kratko
malo ne moremo živeti brez človeške skupnosti,
in citira Maurica Godehera, ki meni, da človeška
bitja v nasprotju s socialnimi živalmi ne le živimo
v skupnosti, temveč jo ustvarjamo, da bi (sploh)
lahko živeh {ibid.). Na podlagi tega Carrithers
sklepa, da sebe ne moremo spoznati drugače kot
v odnosu z drugimi. To nas seveda spomni tudi
na simbohčni interakcionizem in na stahšča G.
H. Meada (1934; 1936), na katera pa se Carri-
thers eksphcitno ne sklicuje, saj Meada sploh ne
omenja.
Carrithers meni, da omenjena trditev o po-
menu skupnega bivanja za človeka še ne pove
vsega o tem, kaj je značilno za človeka in kar še
posebej zanima antropologe in druge raziskovalce
človeških skupnosti. Tisto, kar je zanimivo pri
človeških skupnostih in kar jih loči od skupnega
življenja živah, je tudi presenetljiva raznolikost
ali razhčnost teh oblik skupnega življenja aH
kultur (Carrithers 1992: 1). Poudarja tudi, da
214
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
mora raziskovalec preseči svoje predsodke ali
predpostavke, stališča, kulturno določenost, da
bi lahko razumel ah poskušal razumeti kulturo,
ki jo proučuje (Carrithers 1992: 3). To nas lahko
spet spomni na fenomenološki pojem »nezainte-
resiranega opazovalca«, pa tudi na vstopanje v
hermenevtični krog razumevanja.
Carrithers se nato sprašuje, kaj lahko storimo,
ko se soočimo s tako nepregledno množico
razhčnih oblik kulture, in dodaja, da moramo na
to vprašanje odgovoriti vsaj iz dveh razlogov.
Prvič, imamo neko skupno izhodišče, nekaj, o
čemer se vsi strinjamo in kar ni sporno: arhiv
razhčnih človeških sposobnosti. In drugič, ugo-
toviti moramo, kako je taka kulturna raznolikost
sploh mogoča. Odgovor lahko dobimo, pravi, če
nas ne zanima toliko vsaka posamezna različica
načina človeškega življenja, temveč temelj, iz
katerega poganjajo vse raznotere oblike ali stili
življenja. Ah drugače: zanima nas spremenljivost,
ne razhke. S tem se lahko izognemo neposred-
nemu vprašanju, na katerega bomo težko dobih
natančen odgovor: vprašanju človekove narave
(Carrithers 1992: 5).
Carrithers razgrajuje razmerja med biološkim
in socialnim v človeku in se pri tem opira na
nekatera sodobna spoznanja tako biologije kot
biološke ali fizične antropologije, ki mečejo novo
luč na odnos med primati in človekom [op. cit.:
9). S temi vprašanji se ukvarja tudi Dan Sperber,
ki pravi, da se je fizična antropologija svojčas res
diskreditirala zaradi rasističnih in evgeničnih
teorij, ki so se razvile znotraj nje, vendar zdaj,
tudi zaradi razvoja v biologiji, začenja na novo
(Sperber 1985: 2-3). Vprašanje biološkega (ne
zgolj, vendar tudi: telesnega) in kulturnega (ne
zgolj, vendar tudi: duševnega) se tako tudi v
antropologiji postavlja na novo. Na nove temelje.
O tem govori poskus preseganja dihotomije telo-
duša pri Merleau-Pontyju (njegov »telesni-sub-
jekt«), o tem priča tudi množica spisov o teles-
nosti, ki se pojavlja v zadnjem času tudi (ah zlasti)
v antropologiji (prim, vsaj Csordas 1994).
Carrithers se osredotoči tudi na to, kar človek
počne s svojo ustvarjalnostjo. Trdi, da so spre-
memba, ustvarjalnost in interpretacija vse del
strukture vsakdanje izkušnje. To niso procesi, ki
se pojavljajo občasno ali izjemoma, temveč so
pravzaprav vsebina človeškega socialnega življe-
nja: celo ko počnemo kaj, kar je videti tradicional-
no, počnemo to v novih razmerah in tako prav-
zaprav bolj ponovno ustvarjamo tradicijo kot pa
jo zgolj posnemamo (Carrithers 1992: 9; prim.
Boden 1994). V tem smislu tudi pri prenosu ved-
nosti/kulture s predhodne na naslednjo genera-
cijo v nobenem primeru ne gre za posnemanje,
temveč za uporabo veščin v novem, drugačnem
kontekstu. Tu se skriva tudi kontinuiteta kulture
(Carrithers 1992: 10).
V zvezi z večkrat omenjeno interdisciphnar-
nostjo predlaga Carrithers pojem »mutualism« aH
»načelo medsebojne odvisnosti za blagor vseh«
(op. cit.: 11). Pojem si sposoja od psihologov Ar-
thurja Stilla in Jima Gooda, ki sta z njim opre-
deljevala širok tok idej in stilov, pobranih iz
antropologije, sociologije in socialne psihologije.
Avtorji, ki se opirajo na tak način mišljenja, poj-
mujejo ljudi kot neločljivo vpletene v neposredne
medsebojne odnose. Dosežki ljudi so s tega vidika
vedno plod sodelovanja. S tega stahšča se skrivajo
velike uganke in njihove rešitve tudi v vsakodnev-
nih dejavnostih, kot so sposobnost vzgoje otrok
aH vodenje preprostega razgovora o vremenu.
Tudi najenostavnejša človeška organizacija —
trgovina na vogalu, naša družina — je zapletena
tvarina s pretanjenim, občutljivim in večkrat ne-
jasnim načinom delovanja. Razumeti druge, tudi
tiste, ki jih poznamo najbolje, je težko in zamo-
tano opravilo, ki ga ne znamo vedno ustrezno
opraviti. Ne poznamo in ne razumemo popolno-
ma torej niti tistega, kar imamo pred nosom, tako
rekoč svojih ustanov, ki smo jih sami so-ustanovili,
antropologi pa bi si radi domišljah, da razumejo
zelo tuje skupnosti.
Carrithers obdela tudi stahšča o kulturi, ki sta
jih predstavila Boasova učenka Ruth Benedict in
britanski antropolog Radcliffe-Brown. Kljub nju-
nim razlikam sta oba pojmovala določeno kulturo
kot zaokroženo entiteto. Razloge za to bi lahko
morda iskali v splošnem teoretskem vzdušju aH
kontekstu tistega časa. Takrat, v prvi polovici dvaj-
setega stoletja, je namreč pomembno vlogo igrala
Durkheimova težnja, razumeti družbene pojme,
entitete, ki si jih je izmisHl, ustvaril človek, kot
»upredmetene«, stvarne. Tako ne preseneča, da
je bila tudi kultura (dane skupnosti) pojmovana
kot dobesedno upredmetena entiteta. Toliko bolj
upredmetena, ker se je določene kulturne dobrine
(orodja, posodo, oblačila, umetniške predmete
itd.) zares dalo »prijeti«. Iz tega je očitno izviralo
tudi pojmovanje kulture kot nekakšne monoHtne
duhovne vsebine ali enote, ki naj bi se - če in ko
bi se — spreminjala v celoti. Kultura dane skup-
nosti bi se torej (iz razhčnih razlogov) spremenila
215
MILKO POSTRAK
ali prešla iz enega stanja v drugega. Carrithers
tudi na podlagi lastnih raziskovanj meni, da je
tako stahšče preseženo in da je kultura nekakšna
fluidna, dinamična entiteta. Da torej nikakor ne
moremo govoriti o nedotaknjenih področjih, o
žepih, kjer bi obstajala nekakšna tradicionalna,
avtohtona, prvobitna kultura, temveč se kultura
vseskozi in vsepovsod spreminja. Tudi t. i.
tradicionalne kulture niso »prvinske«, temveč pre-
delane. Morebiti se opirajo na izhodišča, na bolj
ali manj arhaične vsebine, načine življenja, religijo
itn., vendar tudi kot take niso zamrznjene v času,
temveč se ves čas spreminjajo in medsebojno učin-
kujejo z drugimi kulturami ali kulturnimi praksa-
mi. Kot primer navaja svoje raziskovanje gozdnih
menihov na Sri Lanki. Ti menihi, ki so bih videti
kot najbolj neposredno utelešenje izvirnih princi-
pov Bude osebno, niso bih gibanje s tisočletno
tradicijo, kot bi kdo pomislil, temveč je bila nji-
hova skupnost stara le slabih dvajset let (Carri-
thers 1992: 21). Podobno bi lahko ugotavljah za
rastafarjanstvo, kulturno in religiozno prakso
temnopoltih prebivalcev Jamajke (Cashmore
1979; Brake 1984), in še za mnoge druge kulturne
prakse in gibanja na razhčnih koncih sveta in v
različnih okoljih. Carrithers s tega vidika spodbija
tudi ustaljeno pojmovanje hnearnega, evolucij-
skega razvoja sodobne evro-ameriške kulture, ki
bi naj bila utemeljena v klasični grški kulturi in
naj bi se prek rimske in nato srednjeveške in rene-
sančne evropske mish razvila v sedanjo prevla-
dujočo kulturo zahodnega sveta.
V tem kontekstu lahko omenim, da italijanska
antropologinja Ida Magh razvija antropologijo,
ki se ukvarja z belim človekom; pravi ji (kar zveni
zelo fenomenološko) antropologija vsakdanjika.
Ida Magh meni, da so redki antropologi, ki so
prebih zid evropocentrizma in uspeh aphcirati
pravila svoje znanosti na belega človeka, na nje-
govo obnašanje v vsakdanjem življenju (Štrubelj
1990: 65). Velike antropološke teme: sveto, smrt,
oblast, ritual, magija, žrtev, iniciacija, sveti čas in
sveti prostor je treba odkrivati v srcu naše lastne
kulture (op. cit.: 66). Antropologi zavračajo
opazovanje samega sebe kot objekta kulture:
Končno gre tu za najbolj mistificirano dejanje,
ki ga je antropolog zmožen: pod videzom spo-
štovanja in raziskovanja kulture »drugačnega«
opredeljuje, da je »drugi« drugačen in da smo
torej »mi« popolnoma izven analiziranega
konteksta. (Op. cit.: 66.)
Ida Magh je poudarila tudi medtem že dovolj
znan, zdi pa se, da še vedno ne upoštevan aH resno
vzet vidik, da se antropolog ob drugačni kulturi
od njegove, torej antropologove, ne vpraša o sa-
moumevnosti svoje kulture; Čudi se drugačnosti
kulture drugih, nenavadnim sestavinam, ritualom,
navadam, šegam, verovanjem, ne pomisH pa, da
se drugim njegova kultura zdi prav tako nenavad-
na. Etnološki in etnografski zapisi se sicer kdaj
pa kdaj začudijo nenavadnim ritualom domače
kulture, vendar jih včasih pripišejo tradiciji, torej
nekemu preteklemu času. Razlogi za običaj so
pozabljeni, ostal je običaj.
Kot navaja Zvone Štrubelj, Ida Magli nima an-
tropologije samo za znanost o kulturah, ki so raz-
hčne od naše. Razume jo najprej in predvsem kot
nov in drugačen način zgodovinskega ozaveščanja
zahodnega človeka. To izhodišče jo neprestano
usmerja v pregled in razmislek o naši, zahodni
zgodovini. Antropologijo pojmuje kot metodo, ki
do skrajnih možnih meja razširja zgodovinsko
zavest človeka (Štrubelj 1990: 69).
Dan Sperber se sprašuje, ah so družbene vede
zares znanstvene (Sperber 1985: 9). So podobne
naravoslovnim vedam? Ob tem navaja Radcliffe-
Browna, ki je imel antropologijo za »naravno ve-
do o družbi« {natural science of society). Tu je
čutiti svojevrsten odmev Comteovega pojmovanja
sociologije kot »socialne fizike« (prim. Merleau-
Ponty 1984: 16). Evans-Pritchard pa je antropolo-
gijo umeščal v kontekst humanistike in ne znano-
sti: »Antropologija proučuje družbe kot moralne
sisteme in ne kot naravne sisteme [...], bolj jo zani-
ma vzorec kot proces [...], zato išče obrazce in
ne znanstvene zakone, zato interpretira in ne raz-
laga« (prim. Sperber 1985: 9). Sperber navaja,
da ni bil nobeden od omenjenih prijemov splošno
sprejet. Projekt znanstvene antropologije se je sre-
čal z vehko težavo: nemogoče je opisati kuhurni
fenomen, ne da bi upošteval misli udeležencev.
Mish, idej pa ne moremo opazovati, temveč jih
lahko le intuitivno razumemo. Ne moremo jih opi-
sati, temveč jih lahko le interpretiramo. Tako opi-
sovanje kulturnih fenomenov povzroča epistemo-
loške zagate, ki jih naravne znanosti ne poznajo
{ibid.). Sperber pravi, da so Radcliffe-Brown in
njegovi te zagate ignorirali. Evans-Pritchard jih
je, kot sem tudi že nakazal, vzel bolj resno, vendar
prav tako ni mogel ponuditi ustreznih rešitev. Ta-
ko se je v sedemdesetih in osemdesetih v antropo-
logiji pojavil tretji pogled, ki je sicer bhžji Evans-
Pritchardu. Najbolj izpostavljen predstavnik te
216
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
tendence je Clifford Geertz.
PRIHOD DOMOV
Ključni programski tekst te vrste je Geertzov čla-
nek Z domorodskega zornega kota (Geertz
1996), ki ga je Geertz objavil 1974. leta, gotovo
tudi pod vplivom nekaj prej, leta 1969 objavlje-
nega intimnega dnevnika Mahnowskega. Na ta
dnevnik se Geertz v uvodu tudi skhcuje, ko pravi,
da je dnevnik prikazal, »da so uveljavljena mnenja
o tem, kako delajo antropologi, precej neverodo-
stojna. Mit o kameleonskem terenskem razisko-
valcu, popolnoma notranje uglašenem z eksotič-
nim okoljem, živ čudež empatije, obzirnosti,
potrpljenja in svetovljanstva, je porušil človek, ki
je verjetno največ prispeval k njegovemu nastan-
ku« (op. cit.: 91). Sok in škandal, ki je spremljal
objavo dnevnika, je namigoval na dva vidika. Po
eni strani so zgroženi antropologi res verjeh v
možnost takega »kameleonskega terenskega razi-
skovalca«, ki je vse videl, vse razumel in vse razlo-
žil. Ki je torej prevzemal teološko podobo. Če že
sami niso bih sposobni prevzeti te vloge, so jo
pripisovali vsaj Malinowskemu, verjetno tudi
Evans-Pritchardu in še komu, torej antropologom
»iz posebnega testa«. Mit o njihovi podobi pa se
je z dnevnikom razkrojil. Ali bi se vsaj moral. Z
vsemi posledicami. Torej tudi s spoznanjem, da
je tak »vseobsegajoč objektivni pogled« (ali je
sploh treba posebej namigniti na podobnost s
»transcendentalnim fenomenološkim pogle-
dom«?) pravzaprav nemogoč. Daje torej potreb-
na temeljita revizija samih temeljev antropolo-
škega spoznanja. Toda ah se je to res zgodilo?
Po drugi strani namreč Geertz navaja, da
je šok zvečine povzročilo zgolj odkritje, da
Malinowski ni bil, rahločutno rečeno, čist,
dober dečko [...]. Diskusija se je zvedla na mo-
ralni značaj Mahnowskega oziroma njegovo
pomanjkanje, izvirno globoko vprašanje, ki ga
knjiga zastavlja, pa je bilo prezrto. Namreč,
kako je antropološka vednost o tem, kako
domorodci mislijo, čutijo in dojemajo, sploh
mogoča, če ne, kot so nas učili verjeti, skoz
neke vrste izjemno občutljivost in s skoraj ne-
naravno zmožnostjo mishti, čutiti in zaznavati
kot domorodec (beseda, ki jo, naj hitro dodam,
uporabljam v »strogem pomenu«). {Op. cit.:
92.)
Antropologi so torej s tega vidika zgolj ugo-
tovih, da Malinowski pač ni odgovarjal podobi,
ki jo je sam ponudil, in zahtevi, ki jo je sam posta-
vil. Niso pa podvomih v možnost takega »neskal-
jenega antropološkega pogleda«. Geertz je ta ko-
rak storil: »Bistvo, predstavljeno v dnevniku z
močjo, ki jo lahko morda v popolnosti ceni le
aktivni etnograf, ni moralnega značaja [...]. Bistvo
je epistemološko« (ibid.). Kakšna pa je rešitev, ki
jo ponudi Geertz?
Najprej se vpraša: »Če se držimo — kot se po
mojem mnenju moramo — zapovedi, da gledamo
stvari z domorodskega zornega kota, kje prista-
nemo, če si ne moremo več pripisovati enkratne
oblike psihološke bhžine, neke vrste transkultur-
ne identifikacije z našimi subjekti? Kaj se zgodi z
verstehen, ko izgine einfühlen?« (Ibid.) Na tej
podlagi so se pojavile metodološke diskusije, ki
so se spraševale, ah je boljši opis v »prvi osebi«
ali opis v »tretji osebi«, aH naj prevzamemo »feno-
menološko« ah »objektivistično« stališče, ali naj
bomo »zunaj« aH »znotraj«, so ustreznejše »kogni-
tivne« aH »behavioristične« teorije, »emske« ali
»etske« analize, aH pa distinkcija, ki jo je ponudil
psihoanalitik Heinz Kohut, med pojmi, ki so »bli-
zu izkušnji«, in pojmi, ki so »daleč od izkušnje«,
itn. (prim. ibid.).
»Blizu izkušnji« je pojem, ki bi ga — poenostav-
ljeno rečeno — »brez težav razumel, če bi ga po-
dobno uporabljaH drugi« (ibid.). »Daleč od izku-
šnje« pa je pojem, ki ga razni specialisti upo-
rabljajo za »izpolnitev znanstvenega, filozofskega
ah praktičnega cilja«, pravi Geertz (ibid.). Ob tem
opozarja, da gre pri tem razlikovanju predvsem
za stopnjo in ne za polarno opozicijo:
In vsaj kar se antropologije tiče (drugače je v
poeziji aH fiziki), razlika ni normativna, v smi-
slu, da bi bil en pojem sam po sebi bolj zaželen
kot drug. Omejitev na pojme, ki so blizu izkuš-
nji, povzroči, daje etnograf preplavljen z nepo-
srednostmi in zapleten v ljudski jezik. Omeji-
tev na tiste, ki so daleč od izkušnje, povzroči,
da nasede na abstrakcijah in se duši v žargonu.
Pravo vprašanje, tisto, ki ga je Mahnowski po-
udaril, s tem ko je pokazal, da v primeru »do-
morodcev« ni treba biti eden njih, da jih lahko
poznaš, je to, kakšno vlogo igrata v antropo-
loški analizi ti dve vrsti pojmov. (Op. cit.: 93).
In dodaja: »Misterij, kaj pomeni 'videti stvari
iz domorodskega zornega kota' se zmanjša, če
217
MILKO POSTRAK
Stvari postavimo tako, da se namesto tega, kakšne
vrste psihično konstitucijo naj bi imeh antropo-
logi, vprašamo, kako naj poteka antropološka
anahza in kako naj se uredijo njeni rezuhati«
(ibid.). Zvijača, pravi Geertz, ni v tem, »da stopi-
mo v neke vrste notranjo duhovno koresponden-
co z informatorji. Ker imajo ti, tako kot mi vsi,
svojo dušo raje zase, v nobenem primeru ne bodo
pretirano navdušeni nad tovrstnimi poskusi.
Zvijača je ugotoviti, kaj za vraga mislijo, da imajo
za bregom« (ibid.).
Gre torej za dobesedno vstopanje v hermenev-
tični krog »domorodskega« (ah »domačinskega«)
razumevanja. To poudari tudi Geertz sam:
Vse to seveda ni nič drugega kot dobro znana
trajektorija tistega, kar je Dilthey imenoval her-
menevtični krog, in moja trditev tu je zgolj ta,
da je to enako središčnega pomena za etno-
grafsko interpretacijo in s tem za penetracijo
v miselne oblike pri drugih ljudeh, kot je za
hterarnozgodovinsko, filološko, psihoanaht-
sko ah biblijsko interpretacijo, in če smo že
pri tem, za neformalno razlago vsakodnevne
izkušnje, ki ji pravimo zdrav razum. (Op. cit.:
103-104.)
Ob tem meni Geertz, da »razumevanje pride
z zmožnostjo interpretacije njihovih izraznih
načinov, čemur bi rekli razumevanje njihovih
simbolnih sistemov, ki jih lahko razvijamo prav
zaradi takega sprejemanja« (op. cit.: 104-105). Tu
pa smo že pri Webrovem — ali Droysenovem, kot
opozarja Boškovič (1996: 107) — konceptu razu-
mevanja akcij družbenih akterjev, torej spet pri
stični točki antropologije in sociologije. Če je za
antropologijo očitno vprašanje razumetja »dru-
gih«, pa če jim rečemo »domorodci«, »domačini«
ali »pripadniki nam tuje skupnosti«, si je socio-
logija še lahko domišljala, da te težave nima. Saj
raziskuje lastno, »domačo« skupnost. Vendar se
je ta težava v sociologiji kmalu izkazala, ne zgolj
ali šele takrat, ko so se sociologi začeli ukvarjati
s segmenti njim tuje kulture v sicer »domači skup-
nosti«. S tem mislim na študije t. i. »urbanih
Subkultur« (prim, vsaj Brake 1984; 1985; Docker
1994; Hebdige 1980).
Geertz se torej opira na hermenevtično tra-
dicijo Wilhelma Ditheya in na sodobno semiotiko
ter meni, da je pravi, celo edini način opisovanja
kulturnih fenomenov interpretacija (Sperber
1985: 10). Zakaj? Ker so kulturni fenomeni
nosilci pomenov, to so znaki, sporočila, teksti,
interpretacija pa je posebna obhka opisa. Oblika,
ki je primerna za opisovanje takih dejstev pome-
njenja. Zato antropologija je znanost, vendar
znanost posebne vrste: je interpretativna znanost
(ibid.).
Sperberju ta odgovor ne zadošča. S tem po-
gledom se ne strinja v celoti in pravi, da pojem
»pomen« v ohlapnem smislu ni značilen za kul-
turne fenomene, če pa ga pojmujemo v natančnej-
šem smislu, kot recimo v hngvistiki, potem lahko
rečemo, da fenomeni pomenov prežemajo kul-
turo, vendar niso edini. Prepleteni so recimo z
ekološkimi ah psihološkimi fenomeni drugačne
vrste. Podoba antropologov, ki pripisujejo »te-
kstom« vrsto opisa, ki ga iščejo, je zavajajoča,
pravi Sperber (ibid.). Zato predlaga četrti pristop
k antropološkemu spoznanju. Ob tem zahteva
ločitev antropologije na dve disciphni, ki sta po
njegovem mnenju že vsebovani: na interpreta-
tivno etnografijo in antropologijo v ožjem ali
določnejšem smislu. V tem smislu bi bilo večino
antropologov bolje imenovati etnografe, saj jih
bolj zanimajo posamezne kulture kot pa človeške
kulturne zmožnosti. Bolj jih zanimajo vrste člo-
vekove izkušnje kot njena spremenljivost (ibid.).
Tu se lahko spomnimo na podobno mnenje Carri-
thersa, ki se je prav tako spraševal o skupni osno-
vi, na kateri so utemeljene vse raznolikosti. Spra-
ševal se je o spremenljivosti, ne o posameznih
inačicah (Carrithers 1992: 5).
Etnografija naj bi se tako še naprej ukvarjala
s tistim, kar smo doslej imenovah antropološko
proučevanje posameznih skupnosti. Antropo-
logija v ožjem pomenu ah teoretska antropologija
pa naj bi se, predlaga Sperber, lotila spremenlji-
vosti človeških kultur. Kot vse znanosti bi morala
teoretska antropologija odgovoriti na vprašanje,
kaj je empirično mogoče. In tudi, kaj je empirično
nemogoče. Kot vsaka druga znanost mora tudi
antropologija iskati in zbirati podatke. Kopičenje
podatkov samo po sebi tudi ne pomeni znanosti.
Morajo biti zanesljivi in dovolj pomembni, da
predstavljajo dokazila za posamezne splošne
hipoteze ah proti njim (Sperber 1985: 11).
Etnografski podatki so nujni za vzpostavljanje
kakršne koh znanosti o kulturi, pravi Sperber, in
dodaja, da doslej niso bili uporabljeni v tem
smislu. Po eni strani, ker ni enovite antropološke
hipoteze, ki bi jih potrdila ah zavrnila. Po drugi
strani pa zato, ker interpretativna narava teh po-
datkov ni kompatibilna z zahtevano ravnijo
218
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
zanesljivosti (ibid.). Sperber se vpraša, ali lahko
to fundamentalno oviro za razvoj znanstvene
antropologije sploh presežemo. Lahko razrešimo
očitno protislovje med interpretativnim in des-
kriptivnim prijemom? In odgovarja: »Menim, da
interpretacije lahko konstituirajo znanstveno
podatkovje, vendar pod enim pogojem: spremljati
jih mora 'deskriptivna razlaga'« (ibid.).
Tudi Sperber je zgolj nakazal možne razre-
šitve. Čaka nas torej še dolga pot.
PREVREDNOTENJE ANTROPOLOGIJE
Nekohko prostodušno in seveda v prenesenem
pomenu bi lahko rekh, da so se antropologi — in
z njimi tudi drugi družboslovci: psihologi, socio-
logi, zgodovinarji itn. — vedno znova ustavljah
pri »razhčnih vrstah bivajočega«, se na razhčne
načine, iz razhčnih razlogov sicer navduševali nad
njimi, ob tem pa ostajah na opisni ravni. Kot
etnografi. Včasih celo (zgolj) kot popotniki, ki so
si delah zapiske in pisah zgodbe (prim. Borofsky
1994; Clifford 1986; Geertz 1988). Navedh smo
že neprizanesljivo mnenje filozofa A. R. Loucha,
ki pravi, da je antropologija »zbirka popotnikovih
zgodb brez posebnega pomena za znanost« (Gi-
ddens 1989: 49). Enako velja za sociologe, dodaja
Louch. Nič čudnega, saj bi lahko začetke etno-
logije, etnografije in antropologije iskah v poto-
pisnih zgodbah evropskih popotnikov iz zgodnje-
ga šestnajstega stoletja (prim. Clifford, Marcus
1986: 33; tudi zbornik Antropološki zvezki
(1990), 1: 46-47).
Chfford Geertz se v svoji knjigi Works and
Lives (samo)kritično ukvarja prav z antropologom
kot piscem zgodb. Ob tem navaja način pisanja
»teksta«, torej »znanstvenega besedila«, in ome-
nja dve obhki: »na eni strani reahstični roman
(Trollope v južnih morjih), na drugi filozofska
meditacija (Heidegger v Grčiji)« (Geertz 1988:
15). Seveda so med obema vrstama tekstov velike
razhke: »v prvem znanstvena skrb, da ne bi bil
dovolj nepristranski, v drugem humanistična
zaskrbljenost, da ne bi bil dovolj zavzet« {ibid.),
vendar imata obe vrsti tekstov pravzaprav tudi
vehko več skupnega: obe prežema občutje nekak-
šne zaupnosti ah domačnosti, čeprav je govora o
tujem okolju, ki ni enak našemu {op. cit.: 16). Tu
lahko omenim Heideggrove opazke o notranji po-
vezanosti grškega in nemškega jezika (Heidegger
1988: 624), pa tudi njegove (prepričljive in
prepričane) interpretacije starih grških filozofskih
tekstov, za katere je Heidegger (čeprav nikakor
ni bil edini, ki je to počel) očitno natančno vedel,
kaj so hoteh povedati. Antropologija nas lahko —
prav na podlagi lastnih napak in spoznanj — pouči,
kako kočljivo je razlaganje določenih — nam tujih
— pogledov na svet, določenih dejanj, določenih
strategij preživetja itn. s pomočjo ali iz zornega
kota našega miselnega sveta. Tudi Geertzov poziv
na pogled »from the native's point of view« (iz
zornega kota domačina, torej iz zornega kota
tistega, ki ga antropologija tako skrbno proučuje)
sam po sebi ni rešitev nakazane težave. Celo aU
še zlasti v primeru, namreč, ko raziskovalec pro-
učuje lastno kulturo, recimo sociolog kulture,
etnolog, antropolog, ki proučuje običaje svojega
okolja itn., ko govori torej o samem sebi, ko torej
dobesedno razmišlja »iz domačega (lastnega)
zornega kota«, njegovi izsledki niso nujno »res-
nični«, »znanstveno relevantni«, »zanesljivi« ah
kateri koh izraz, s katerim žehmo izraziti sklad-
nost »ugotovitve« z zapleteno in večplastno resnič-
nostjo, že uporabimo. Če smo včasih verjeh zgod-
bi o kakšni nam odmaknjeni kulturni skupnosti,
ker jo je obiskal ali celo »odkril« le en podjetni
antropolog, ko torej ni bilo možnosti primerjave
in preverjanja, pa imamo sedaj na voljo vse več
monografij različnih avtorjev o določeni skupno-
sti. Nasprotujoči si opisi, ki jih lahko na ta način
primerjamo, nas vsekakor dovolj jasno opozar-
jajo, da je nekaj narobe (prim. Geertz 1988: 5,
16 in drugod). Celo zelo narobe, saj je tudi »ne-
izprosni kritik« Geertz deležen podobne kritike,
kot jo je sam namenil drugim (prim. Crapanzano
1986: 72-74). Kot zanimivost lahko omenim tudi
prebiranje zapisov, ki so jih o Evropi, torej o
»nas«, napisah »drugi«, torej raziskovalci, popot-
niki, misleci itn. iz neevropskih okolij. Recimo z
Vzhoda (prim. Borofsky 1994: 88-90 in drugod).
Pripovedovanje zgodb je neločljivo od človeka.
Brez zgodbe ni človekovega sveta. Če tistega, kar
se zgodi, človek ne povzame v zgodbo, ne ostane
ničesar, pravi Hribar ( 1990b: 1503). Tudi zgodo-
vina je v svojem jedru zgodba o zgodovini. Torej
mit {ibid.). Jean Cazeneuve pravi, da si ljudje iz-
mišljajo zgodbe, da bi s simbolno obliko prevedli
razmerja, ki jih je mogoče v končni posledici
zvesti na preproste strukture (Cazeneuve 1986:
12). Cazeneuve se sicer poskuša izogniti evolucio-
nističnemu pojmovanju in s tem vprašanju gene-
ze, kar je bilo, pravi Cazeneuve, v sociologiji po
Durkheimu zelo razširjeno. Namreč težnja, da
219
MILKO POSTRAK
bi V etnografskem opazovanju proučevali dogod-
ke, ki so najbližji izvorom in zato tudi najbolj us-
trezni za izvajanje splošnih sklepov {op. cit.: 18).
Tovrstno stahšče je bilo razširjeno tudi v psiho-
logiji, ah natančneje, v Freudovi psihoanalizi,
predvsem v zvezi z vlogo sublimacije pri nastanku
kulture (prim. npr. Freud 1955; 1987). Tudi pri
Jungu in njegovih arhetipih (Jung 1989 in drugod)
in, upal bi si trditi, pri Lacanu in njegovi izhodiščni
razklanosti (npr. Lacan 1983; 1986a; 1986b;
1987). Kaj hočem reči? Da so vsi navedeni teore-
tiki »ujeti« v kontekst evropske znanstvene misli.
S tem mishm tudi tiste neevropske, v našem pri-
meru predvsem ameriške misli, ki so na razne
načine vezane na evropsko tradicijo, izročilo in s
tem utemeljitev. V mislih imam tudi Husserlovo
tezo o krizi evropske znanosti (Husserl 1991a),
zlasti pa njegovo predhodno tezo o vpetosti znan-
stvenikov v »naivni realizem vsakdanjega sveta«
(Husserl 1991: 108; Hribar 1993: 62 in drugod).
Cazeneuve se sicer poskuša izogniti vpraša-
njem geneze, kot pravi sam (Cazeneuve 1986:
18), vendar se kljub temu ne izogne ah ne more
izogniti implicitnemu ohranjanju tega vprašanja.
Ne zgolj zato, ker se večkrat vpraša, na primer v
zvezi z miti, zakaj se je določeno ljudstvo v dolo-
čenem trenutku zateklo prav k temu izraznemu
sredstvu in ne h kakšnemu drugemu {op. cit.: 21 ),
ah v zvezi z obredi: zakaj so se ljudje odločih za
to vrsto kolektivnega obnašanja, ne pa za kakšno
drugo {op. cit.: 22). Temveč zlasti zato, ker govori
o nekakšni izhodiščni, prvinski tesnobi: »Denimo,
da sta svoboda in individualna zavest, ki ločujeta
človeštvo od živalskega sveta, hkrati tudi izvor
tesnobe« {op. cit.: 29). Tu, kot pravi Cazeneuve,
lahko človek ukrepa na dva načina. Da poskuša
pomiriti tesnobo z maskiranjem vsega, kar mu
odkriva njegov nedoločeni položaj, ali pa sprejme
tesnobo, da bi ohranil in uveljavil vse, kar ga dela
večvrednega {ibid.). Iz tega pozneje razvije tezo
o nastanku obredov {op. cit.: 31 in naprej), kar
na določen način ohranja in povzema diskusijo o
vprašanju razmerja med človekovo naravo in
kulturo {op. cit.: 30; gl. tudi Antropološki zvezki
(1990) 1: 77; Carrithers 1992: 1, 5). V zvezi s
tem pravi Carrithers, da naj nas ne zanima tohko
vsaka posamezna inačica, pojavna obhka člove-
škega življenja, temveč osnova, na kateri so uteme-
ljene vse raznotere oblike ali stili življenja. Tako
se bomo izognih neposrednemu vprašanju člove-
kove narave, na katero bomo težko dobili natan-
čen odgovor (Carrithers 1992: 5).
Hribar ni edini, ki (ne zgolj po Husserlu in na
njegovi podlagi) vidi povezavo med sodobno
evropsko znanstveno mislijo in pripovedovanjem
zgodb, torej mitov. O tem govori vsaj še Feyer-
abend, ki pravi, da je znanost samo ena od mno-
gih oblik mišljenja, ki jih je človek razvil, ne nujno
najboljša, vsekakor pa je dosti bližja mitu, kot je
filozofija znanosti pripravljena priznati (Feyer-
abend 1987: 287; prim, tudi Muršič 1994: 112).
Tu se lahko navežemo še na Cassirerja, ki govori
o mitskem in znanstvenem mišljenju: »Znanost
dolgo ohranja pradavno mitsko nasledstvo, ki mu
daje samo drugo obhko« (Cassirer 1985, drugi
del: 11). In dodaja, da znanost dobi lastno obliko
šele, ko se znebi vseh mitskih in metafizičnih
sestavin {op. cit.: 10 in drugod). Če se ji to sploh
kdaj v celoti posreči (prim. Hribar 1990b: 1506-
1514).
Po drugi strani je imel francoski strukturalis-
tični antropolog Lévi-Strauss o razmerju med
mitskim in znanstvenim mišljenjem nekoliko
drugačno mnenje: »Vrsta logike v mitski misli je
prav tako rigorozna kot tista v moderni znanosti.
Razlika ni toliko v kvaliteti intelektualnega proce-
sa kot v naravi stvari, za katere se uporablja [...].
Ljudje so vedno enako dobro mislili; izboljšava
se ne skriva v domnevnem razvoju človeškega
razuma, temveč v odkritju novih področij, za
katere se lahko uporabi nespremenljivi človeški
razum« (cit. po Kuper 1983: 182). Mishm, da lah-
ko tudi v tem kontekstu razumemo mnenje fe-
nomenologov (s tem mishm Husserla, Heideggra
in našega Hribarja) o »razvoju« in »koncu« sodob-
ne filozofije in (evropske) znanosti. Torej v smislu
osredotočenja le na eno od oblik človekove ustvar-
jalnosti. Čeprav hkrati drži, da je predvsem Hu-
sserl želel s svojo transcendentalno fenomeno-
logijo priti stvari do dna. Želel je vedeti tisto
bistveno (prim. Hribar 1993: 57).
Antropologi so torej res večkrat pisah zgolj
bolj ah manj berljive potopisne zgodbe. Vendar
bi bilo seveda krivično, če jim ne bi — tudi v teh
primerih — priznah vsaj truda. Lahko bi rekli, da
je z njimi antropologija kot akademska veda
napravila prve otroške korake.
Tako bi lahko zgodovino antropologije razdelil
na tri obdobja:
1. Pripravljalno obdobje. Lahko bi mu rekli
tudi »predznanstveno«. Raznovrstni poskusi in
predhodniki v 19. stoletju in prej (prim. Pratt
1986: 33). Potopisne zgodbe, »filantropska dru-
štva«, recimo Zveza opazovalcev človeka {Society
220
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
of Observers of Man), ustanovljena že leta 1799
(čeprav kratkega diha) v Parizu (prim. Sperber
1985: 2), itn.
2.	Vzpostavitev antropologije kot znanosti.
Tudi »znanstveno« obdobje. Vzpostavljanje antro-
pologije kot samostojne vede s Tylorjem in Frazer-
jem od konca devetnajstega stoletja, zlasti pa z
Malinowskim, Radcliffe-Brownom, nato z Evans-
Pritchardom in ostahmi v Vehki Britaniji (prim.
Kuper 1983; Kuklick 1991), z Boasom in nje-
govimi učenkami, učenci v Ameriki (prim. Boas
1982; Mead 1978 itn.), ne nazadnje pa tudi z
Durkheimom, Maussom in Lévi-Straussom (prim.
Mauss 1996; Lévi-Strauss 1977; 1983; 1985;
1996) v Franciji od prve polovice do sedemde-
setih let 20. stoletja.
3.	Obdobje prevrednotenja. Nova generacija
antropologov. V Vehki Britaniji recimo najprej
Adam Kuper (Kuper 1983) ali Jack Goody
(Goody 1993), nato še Anthony P. Cohen (Cohen
1994), Michael Carrithers (Carrithers 1992), tudi
Dan Sperber (Sperber 1985), v Ameriki pa mogo-
če najprej kognitivni antropologi od petdesetih
let, recimo Roy D'Andrade (D'Andrade 1995),
zlasti pa »kritiška« generacija, torej Chfford
Geertz, James Chfford in še posebej George E.
Marcus, Michael M. J. Fischer, Robert Borofsky,
Edward Said in drugi (prim. Borofsky 1994;
Chfford, Marcus 1986; Marcus 1992).
Največji — posredni in neposredni — vpliv
fenomenologije lahko razberemo prav v tretjem,
»kritiškem«, »prevpraševalnem« obdobju antro-
pologije. Na obeh ravneh: na prvi navezovanje
na fenomenologijo (tako neposredno na Husserla
in/ali Heideggerja kot posredno prek Schutza in
sorodnih) v smislu povzemanja določenih feno-
menoloških stališč ah koncepcij (tudi ah zlasti o
osebi, posamezniku) in njihovega vključevanja v
antropološko teorijo ter prek nje v antropološki
metodološki aparat. Na drugi pa - prek fenome-
nološke (spet Husserlove in Heideggrove »ina-
čice«) kritike znanosti — ponovno tehtanje same
osnove, tako rekoč »temeljev«, na katere naj bi
se opirale sodobne znanosti in z njimi antropo-
logija (prim, zlasti Borofsky 1994 in Chfford,
Marcus 1986).
Prvo znamenje prevrednotenja znotraj sodob-
ne (vsaj britanske) antropologije je knjiga britan-
skega antropologa Adama Kuperja, ki je leta 1973
objavil pregled zadnjega pol stoletja dogajanja v
britanski antropologiji z naslovom Anthropology
and Anthropologists (Kuper 1983; Kuper 2000).
Knjiga je bila deležna burnega in raznolikega od-
meva. Predvsem starejša generacija antropologov
se je odzvala užaljeno, kar je Kuperja presenetilo.
Projekta zgodovine britanske antropologije od za-
četka stoletja, začenši z Malinowskim in Radcliffe-
Brownom, do konca šestdesetih let se je Kuper
lotil nadvse resno. Prebral je vsa dela, poskušal
je narediti intervjuje z vsemi še živečimi antro-
pologi, od katerih je bila večina učencev Malinow-
skega in Radcliffe-Browna, organiziral je semi-
narje in podobno (prim. Kuper 1983: ix). Ob tem
v predgovoru k drugi, dopolnjeni izdaji iz leta
1983 (medtem je leta 1996 izšla še nova, tretja
izdaja, na podlagi katere je narejen naš prevod,
gl. Kuper 2000) omenja, da gaje presenetilo, ker
od še živih antropologov »srednje generacije«,
torej tistih po Malinowskem in Radcliffe-Brownu,
ni dobil kdo ve kako resnih odgovorov. Raje so
pripovedovali nezanesljive anekdote o svojih so-
dobnikih, kot pa odkrito govorili o svojem delu
{ibid.). Kljub temu ni pričakoval tako burne reak-
cije. Nekateri komentatorji so ga označih za pre-
drznega in nesramnega. Zakaj?
Odgovor je večplasten. V tem kontekstu mo-
ramo jemati tudi razvpiti Dnevnik Mahnowskega,
ki je bil objavljen leta 1969 in je gotovo eden od
ključnih sprožilnih dejavnikov procesa prevpraše-
vanja v antropologiji (prim. Geertz 1996: 91-92).
Dnevnik je svoj čas dvignil tohko prahu, v bistvu
pa je le predstavil antropologa kot človeka. Kot
Evropejca, ki se je znašel v tujem kulturnem oko-
lju, ki ga ne razume, se ga boji, ga podcenjuje ah
celo zaničuje. Dnevnik prikazuje antropologa kot
človeka z vsemi stiskami, osamljenostjo, frustra-
cijami, željami. Z vsem tistim, kar so »velike antro-
pološke zgodbe« z vznesenim jezikom tako rade
prikri(va)le o antropologu in razkri(va)le o posa-
meznih pripadnikih obravnavane skupnosti. Tako
je omenjeni dnevnik po svoje pomembnejši doku-
ment, prispevek k razumevanju človeka, kot so
bila mnoga »velika« antropološka dela (prim.
Geertz 1988: 73-101). Je tako rekoč »insajderska«
pripoved o antropologu. Pripoved »iz antropo-
logovega zornega kota«. Mimogrede, v kontekst
Kuperjeve knjige sodi vsaj še razvpiti Geertzov
članek Z domorodskega zornega kota (prim.
Geertz 1996), objavljen leta 1973, pa tudi njegovo
že omenjeno delo Worìcs and Lives: The Anthropo-
logist as Author (Geertz 1988), deloma napisano
leta 1983, torej v času druge izdaje Kuperjeve
knjige. Tu so še prav tako že omenjeni zborniki
Assessing Cultural Anthropology (Borofsky 1994),
221
MILKO POSTRAK
Writing Culture (Clifford, Marcus 1986) in Re-
reading Cultural Anthropology (Marcus 1992).
Omenjene izdaje so bogat vir podatkov o burnem
dogajanju na področju antropologije v zadnjem
desetletju.
Marcus pravi temu prelom sredi osemdesetih,
ko se je določen krog antropologov (Marcus, Cli-
fford, Fischer itn.) kritično oglasil proti tradicio-
nalni ameriški antropologiji. Ob omenjeni knjigi
Writing Culture navaja še zbornik Anthropology
as Cultural Critique (ur. Michael Fischer in George
E. Marcus). Notranja kritika, kritika od znotraj.
To je bila vsekakor ena od točk, s katerih se je
lahko začel pojavljati preporod (ameriške) kul-
turne antropologije (Marcus 1992: vin). Vendar
Marcus poudarja, da je silovitost preporoda
posledica vehko širšega procesa sprememb, ki so
se dogajale v okviru humanističnih ved in dru-
žboslovja. V tem pogledu je bila kritika antropo-
logije le ena od inačic (Marcus 1992: vin; prim,
tudi Giddens 1989). Vendar sta kritika in debata
o produkciji znanja v antropologiji še posebej
pomembni, po eni strani zato, ker je pod vplivom
omenjenih transformacij v središču pozornosti
prav identiteta discipline same, kot jo pojmujejo
njeni nosilci, po drugi strani pa zato, ker so kritiko
antropologije producirah med seboj povezani
strokovnjaki, ki so prihajah od zunaj in od znotraj.
Šlo je torej za zvezo teoretikov, ki je segala čez
meje antropologije, torej ene disciphne. Taka
interdisciplinarna kritika je bila bolj provokativna,
hkrati pa jo je bilo med antropologi težje zane-
mariti ah marginalizirati (Marcus 1992: viü).
Kritiki tako pravijo, da se je »pisanje« kot »pa-
radni konj« antropologije (prim. Geertz 1988),
sesulo (Clifford, Marcus 1986: 2). Ti kritiki
menijo, da je kultura sestavljena iz resno nas-
protujočih si in med seboj tekmujočih kodov in
reprezentacij. Menijo, da sta pesniško in politično
neločljiva, da je znanost v zgodovinskih in ling-
vističnih procesih, ne pa nad njimi (ibid.).
Etnografsko (in antropološko) pisanje je dolo-
čeno na naslednje načine: 1) kontekstualno, saj
prebira in ustvarja pomensko družbeno okolje,
2) retorično, saj uporablja ekspresivne konven-
cije, 3) institucionalno, saj piše v določeni tradiciji,
disciphni, določenemu občinstvu, 4) generično,
saj se etnografsko (in antropološko) pisanje po
navadi razhkuje npr. od romana ah potopisa, 5)
politično, saj je avtoriteta pri predstavljanju kul-
turne realnosti neenakomerno porazdeljena in
občasno konfliktna, in 6) zgodovinsko, saj se vse
omenjene konvencije in razmerja spreminjajo
(Clifford, Marcus 1986: 6).
Ce pa pustimo antropološko pisanje ob strani,
se lahko spogledamo z naslednjo težavo antropo-
logov. Namreč: kako kaj pomembnega in natanč-
nega zvedeti o pripadnikih raziskovane skupnosti
(prim. Clifford, Marcus 1986: 8). S tem vpraša-
njem se vseskozi ubada tudi sociologija, vsaj tista
»razumevajoča« in/ah interpretativna, od Webra
do Schutza, Bergerja in Luckmanna in sorodnih.
»Intersubjektivnost« (odnos osebe z drugimi) in
»hermenevtika« (razumetje drugih) sta dva poj-
ma, okoh katerih se zgošča dobršen del vprašanj,
vezanih na to problematiko.
Kako zelo podobno je antropologovo razisko-
vanje skupnosti »drugih« s sociologovim razisko-
vanjem »svoje« skupnosti, kaže tudi naslednja
opazka Richarda Pricea: »Različni zgodovinarji
v skupnosti Saramaka imajo različne inačice
zgodovine, od poslušalca je odvisno, kakšno ina-
čico si bo iz teh razhčnih pripovedi sestavil sam«
(ibid.). Težava je znana tudi v naši skupnosti. Ali,
kot se je izrazil lovec iz skupnosti Cree, ki je prišel
na montrealsko sodišče, da bi pričal o usodi svoje
lovske skupnosti v zalivu James, ki je bil ogrožen
zaradi nove hidroelektrarne. Bil je zavezan prise-
gi, da bo govoril le resnico. Ko je opisoval svoj
način življenja, je pripomnil: »Nisem prepričan,
da bom povedal resnico [...]. Lahko povem le,
kar vem« (ibid.). V nekako taki vlogi so tudi antro-
pologi. Lahko povedo le, kar vedo, kako doseči
»raven znanstvene resnice«, pa ostaja odprto
vprašanje.
V zvezi z ohlapnim razmerjem med sociologijo
in antropologijo lahko omenim tudi zanimivo in
pomenljivo mnenje Alfreda Kroeberja:
Med kulturno antropologijo in sociologijo raz-
likujem glede na njune odjemalce. Ljudje z
močno razvitimi centrifugalnimi nagnjenji do
oddaljenega in obrobnega postajajo antropo-
logi, tisti, ki imajo centripetalne težnje, ki ima-
jo radi domače in ponavljajoče, ki želijo dolo-
čeno povezanost s tistim, s čemer se ukvarjajo,
postanejo sociologi. (Borofsky 1994: 11.)
Najmanj še ena težava je skupna tako socio-
logom kot antropologom. Zgodovinarjem je to
pravzaprav vsebina. Gre za stalno spreminjanje
človeških skupnosti in njihove kulture: »Kultura
ne miruje, ko jo opisujemo« (op. cit.: 10; prim,
tudi Carrithers 1992). Antropologi tako ne govo-
222
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
rijo več O »primitivnih« in »predhterarnih« skup-
nostih in takih »brez zgodovine« (ibid.). Kot sem
nakazal: v antropologiji tudi ne velja več za samo-
umevno, da pripadniki dane skupnosti (»doma-
čini« ah »natives«) niso zmožni govoriti o sebi
{ibid.). To je razlog več, da lahko antropologe vse
bolj povezujemo, primerjamo, ne pa enačimo (!)
s sociologi. Navedeno namreč nikakor ne pomeni,
da je zaradi tega antropologija postala nepotreb-
na. Se zlasti v času, ko na svetu skoraj ni več »prvo-
bitnih« (kar koh naj bi ta izraz že pomenil) ali
(vsaj) izoliranih skupnosti, skupnosti, ki ne bi
imele vsaj bežnega in delnega stika z drugimi
skupnostmi. Prej bi lahko rekh, da je antropo-
logija postavljena pred nove izzive (prim, tudi op.
cit.: 23). Posebej tiste, ki ji jih včasih pripisujejo
ali »ponujajo« filozofi. Recimo Lefebvre, ko je
zapisal:
Ni tisto, kar ostaja od filozofije, ob njenem
preseganju, pravzaprav antropologija? Vsak
filozof je odkril eno lastnost, en vidik človeka,
in to v skladu s svojim časom, svojimi izkuš-
njami, svojim okoljem: v obstoječi praksi in z
njenimi vprašanji. Zatem je preprosto povečal
ta opis in ga naredil za absolutnega. Mi ne
bomo toliko govorih o filozofski antropologiji
kot o filozofiji, pojmovani kot antropologija (ali
filozofijah kot poskusih antropologije). (Le-
febvre 1982: 75.)
Vendar je Lefebvre dodal, da taka opredelitev
zahteva previdnost in omejitve. Najprej zato, ker
dela antropologija iz človeka predmet svojega
raziskovanja in s tem zahteva opredelitev človeka
kot predmeta. Tako prej pelje k določeni zaprtosti
kot k odpiranju obzorij. Za teorijo prakse je
namreč človek sam določen s to prakso; njegove
opredehtve so številne, nobena ga ne opredeh do
konca {ibid.). V tekstu, ki ga je Lefebvre napisal
leta 1965, je očital antropologiji, da gre popol-
noma v strukturalistično in kulturahstično smer.
»Ko antropologija definira (družbenega) človeka
s kulturo, postavlja nasprotje med kulturo in
naravo« {op. cit.: 76). S tem v zvezi je omenil Lévi-
Straussa. Lahko se strinjam tudi z Lefebvrovo
kritično opazko na račun kulturalizma ameriške
antropologije {op. cit.: 77-78). Povežem jo lahko
z Marcusovo opazko, da je ameriška antropo-
logija, ki je bila vedno prežeta s »kulturalizmom«,
tako malo prispevala k sodobnim kulturološkim
študijam (Marcus 1992: vii-x). Več je recimo od
šestdesetih naprej prispeval britanski Center za
raziskovanje sodobne kulture {Birmingham Cen-
tre for Contemporary Cultural Studies - CCCS)
(prim. Docker 1994; During 1993; Munns, Rajan
1995; Vogrinc 1995).
V tem kontekstu ni presenetljivo, da poskušajo
antropologi definirati svojo vedo v obdobju »pre-
vpraševanja« samih njenih temeljev na novi osno-
vi in tudi bolj določno. Tako Borofsky v uvodu
zbornika Assessing Cultural Anthropology začne
z ugotovitvijo, da je antropologijo kot intelektual-
no disciplino težko opisati. Pri tem navaja Cliffor-
da Geertza, ki pravi, da celo sami antropologi ne
vedo točno, kaj to je (Borofsky 1994: 1).
Od Boasove dehtve področij na fizično (aH bio-
loško) antropologijo, arheologijo, kulturno (ah
socialno) antropologijo in Hngvistiko (prim. Ch-
fford, Marcus 1986: 4) je preteklo že dolgo časa.
Kljub temu jo povzema Harris, ki dodaja: »Antro-
pologija je proučevanje človeštva — prastarih in
sodobnih ljudi in njihovih načinov življenja«
(prim. Borofsky 1994: 1). Victor Barnow je svoj
čas predlagal delitev antropološkega raziskoval-
nega polja na fizično antropologijo, arheologijo,
Hngvistiko, katere del je tudi kognitivna antropo-
logija, in etnologijo, ki se deh na etnografijo (kar
je podrobno izdelan oris posamezne kulture), so-
cialno antropologijo in študije osebnosti & kultu-
re (Barnow 1963: 5-9). Drugi avtorji definirajo
antropologijo kot »proučevanje razhk in podob-
nosti, tako bioloških kot kulturnih, v človeških
populacijah«. Ob tem delijo antropologijo na dve
veji, fizično in kulturno. Slednjo večkrat delijo še
na arheologijo, hngvistiko in etnologijo (prim.
Borofsky ured. 1994: 1). Na Švedskem delijo an-
tropologijo na tisto, ki proučuje tuje, prekmor-
ske kulture (kot so afriške), in tisto, ki se osredo-
toča na evropske kulture. Slednja se imenuje etno-
logija in se po navadi ukvarja z evropskimi pode-
želskimi, kmečkimi skupnostmi {ibid.). Tovrstnim
proučevanjem mestnih okolij se je po navadi reklo
kar sociologija kulture in pozneje kulturološke
študije aH študije (urbanih) subkultur.
Antropologija je sama zastavljena interdiscipli-
narno (prim. op. cit.: 10). Ob tem se vzpostavljajo
tudi novi poskusi interdisciphnarno zastavljene
(celovite in vseobsegajoče?) vede o človeku in
njegovi kulturi. Ti poskusi, zlasti na področju t. i.
»kulturnih študij« {cultural studies), se sicer pre-
tirano še ne povezujejo z antropološkimi raziska-
vami, vendar mislim, da je le vprašanje časa, kdaj
se bo to začelo dogajati.
223
MILKO POSTRAK
SKLEP
Vsaka človeška skupnost ali družbena skupina je
vzpostavljala svojo obliko, svojo inačico spoprije-
manja s svetom in svojo inačico »učlovečenja«,
torej socializacije in inkulturacije. Hkrati so antro-
pološke študije razkrojile predpostavke o nekak-
šnih »uradnih, univerzalnih ali prevladujočih
kulturah« ter pokazale, da se tudi znotraj dane
skupnosti, družbe, države vedno znova ustvarja
in izginja kopica razhčnih »načinov življenja«,
»kulturnih praks«, »strategij preživetja«, »družbe-
nih konstrukcij realnosti« itn. Ne moremo torej
reči, da v dani skupnosti obstaja prevladujoča
kultura in njej nasproti posamezne subkulture.
Natančneje bo, če rečemo, da v dani skupnosti
obstoja vrsta raznohčnih načinov življenja, veza-
nih na starostno obdobje, spol, družbeni položaj,
geografski prostor itn., tisto, kar naj bi bila uradna
ah prevladujoča kultura, pa je vezano na vpraša-
nja razporeditve družbene moči in vrsto drugih
dejavnikov. Grobo rečeno, prevladujoča kultura
dane skupnosti je nekakšen večplasten in zapleten
zbir posameznih drobcev razhčnih kultur znotraj
skupnosti, ki vključujejo nekatere ključne točke,
ključna identifikacijska vozlišča te skupnosti.
Člani skupnosti se lahko prepoznavajo vsaj v po-
sameznih segmentih »uradne« kulture: v jeziku,
v skupni zgodovini ah vsaj v drobcih njenih inter-
pretacij, v posameznih umetniških dehh, v vero-
izpovedi, v tistem, čemur rečemo etnološke značil-
nosti itn. Skupni prostor bivanja in posamezne
skupne potrebe, cilji in perspektive lahko
prispevajo k čvrstejši povezanosti, ah natančneje,
k občutku čvrstejše povezanosti članov dane
skupnosti (prim, tudi Rizman 1991).
Tisto, kar me je pri fenomenologiji pritegnilo
in se mi je zdelo uporabno tudi za antropologijo
(na podoben način, kot so to nekateri počeh v
sociologiji), torej pojmovanje subjektivnosti,
natančneje, postavljanje subjektivnosti v središče,
torej kot točko, s katere se dojema, opazuje in
razume svet, se je pri fenomenologiji — vsaj Hu-
sserlovi - pokazalo kot nezadostno. Njegov
poskus, dokopati se do transcendentalnega ega,
do srži, je — kot je nekdo pripomnil — nekoliko
podoben luščenju čebule z namenom, da pridemo
do njenega jedra. Ko olupimo vse plasti čebule,
ne ostane nič. Ko — z redukcijo in epoche — od-
stranimo vse plasti s človeka, se lahko znajdemo
pred transcendentalnim ničem. Z manevrom se
temu izognemo in obstojimo pred vrojenim apri-
orijem. Heidegger se je odpovedal luščenju. Člo-
veka je opazoval kot takega, z vsemi plastmi, v
kontekstu življenjskega sveta. Husserlov poskus
se sicer ni, kot mu nekateri očitajo, iztekel v soli-
psizem. Pravzaprav se mu je Husserl poskušal
izogniti na vse pretege, a se mu ni popolnoma
posrečilo. Mishm, da tudi zato ne, ker se je preveč
oprl na Leibnizovo monado, s čimer je bil ves čas
na robu zdrsa v solipsizem.
Tudi če očitke, ki s(m)o jih naslovih na Hu-
sserla, vzamemo zares, če torej za nas držijo, nam
ni treba zanemariti nastavkov, ki jih je ponudil.
Opozarja, da je človek opredeljen, lahko bi rekli:
vsakokratno opremljen, z določeno tradicijo,
kulturno dediščino itn. Če ob tem ne opravimo
Husserlovih redukcij in ne izpeljemo postopka
epoche, ker s tem pridemo »le« do biološkega
apriorija po eni strani, po drugi pa (morda) do
vrojenega apriorija (idej), še vedno ostane na-
stavek, ki ga je na svoj način povzel Heidegger,
zlasti pa Schutz in Berger in Luckmann - tisto,
kar bi lahko soočili z Meadovim koncipiranjem
osebnega jaza in družbenega jaza, s Freudovim
jazom in nadjazom itn. Torej upoštevanje tega,
da vsakokratna posamezna oseba vznikne, izraste
iz po eni strani biološkega potenciala vrste, po
drugi strani pa iz zasnov, nastavkov, možnosti, ki
jih razvijajoči se osebi na razne namerne/načrtne
in nenamerne/naključne, posredne/neposredne
načine posredujejo drugi. Drugi kot pripadniki
skupnosti, v kateri biva oseba, drugi kot tisti, ki
so vzpostavili to skupnost, torej predniki, in vsi
drugi, ki so kakor koh prispevali h konstrukciji
sveta, kakor jo kar naprej in nepretrgano izgra-
jujejo člani skupnosti. Vsak zase in vsi skupaj.
Vsaka oseba ima svojo subjektivno predstavo, ki
se v določenih točkah ali vsebinah ujema s pred-
stavo nekaterih, večine ah vseh drugih, pa tudi
razhkuje od nekaterih, večine ah vseh drugih. S
temi vprašanji se že nekaj desetletij dovolj zavzeto
ukvarja tudi sociologija, zlasti etnometodologija,
simbolični interakcionizem in sorodne usmeritve.
Tudi etnologija in etnografija. Samoumevno bi
bilo, če bi to počela tudi antropologija. Vendar
se zdi, da je antropologija tem vprašanjem, torej
subjektivnosti in samo-zavedanju, začela posveča-
ti večjo pozornost šele v zadnjem času. Šele po
tistem pomembnem prelomu v začetku sedem-
desetih. Prelomu, za katerega menim, da je
odločilno pretresel same temelje antropologije in
prispeval k temu, da se v zadnjem desetletju in
več pospešeno vzpostavlja kot dobesedno prero-
224
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
jena družbena veda. Simbolni prelom je Kuper-
jeva knjiga o britanskih antropologih z začetka
dvajsetega stoletja. Knjiga, ki je, kot pravi avtor
sam, želela povzeti zgodovino prve polovice tega
stoletja, očitah pa so ji nesramnost in predrznost.
ker desakralizira tako rekoč božanske, mitološke
utemeljitelje antropologije in jih prikazuje kot
človeška bitja, kot je navedel tudi Roy WilHs
(Kuper 1983: ix).
225
MILKO POSTRAK
LITERATURA
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
V. Barnouw (1963), Culture And Personality. Homewood Ilinois: The Dorsey Press.
B. Baskar (1993), Od funkcije k evoluciji. V: J. Goody, Med pisnim in ustnim. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
R. Benedict (1946), Patterns Of Culture. New York: Penguin Books.
L. P. Berger, T. Luckmann (1989), Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Državna založba
Slovenije.
F. BoAS (1982), Um primitivnog čoveka. Beograd: Prosveta.
-	(1986), Anthropology and Modern Life. New York: Dover Pubhcations.
A. M. Boden (ur.) (1994), Dimensions of Creativity. London: A Bradford Book.
R. Borofsky (ur.) (1994), Assessing Cultural Anthropology. London: Mcgraw-Hill.
A. BošKović (1996), Clifford Geertz in literarni obrat v sodobni antropologiji. Časopis za kritiko
znanosti, XXIV, 179: 107-114.
M. Carrithers (ur.) (1985), The Category Of The Person. Cambridge: Cambridge University Press.
-	(1992), Why Humans Have Cultures. Oxford: Oxford University Press.
E. Cashmore (1979), Rastaman, The Rastafarian Movement in England. London: George Allen &
Unwin Ltd..
J. Cazeneuve (1986), Sociologija obreda. Ljubljana: Studia Humantatis.
J. Clifford (1988), The Predicament Of Culture. Cambridge: Harvard Univeristy Press.
P. A. Cohen (1994), Self Consciousness. London: Routledge.
V. Crapanzano ( 1986), Herme's Dilemma: The Masking Of Subversion In Ethnographic Description.
V: Borofsky (ur.). Writing Culture. Berkeley: University Of California Press.
T. Csordas (ur.) (1994), Embodiment and Experience. Cambridge: Cambridge University Press.
R. D'andrade(1995), The Development of Cognitive Anthropology. Cambridge: Cambridge University
Press.
-	(ur.) (1992), Human Motives and Cultural Models. Cambridge: Cambridge University Press.
W. Dilthey (1980), Zasnivanje duhovnih nauka. Beograd: Prosveta.
-	(1992), The Understanding Of Other Persons And Their Life-Expressions, V: K. MueUer-Vollmer
(ur.) The Hermeneutics Reader. New York: Continuum.
J. Docker (1994), Postmodernism And Popular Culture. Cambridge: University Press.
E. Durkheim (1981), Vaspitanje i sociologija. Beograd: Saznanja.
-	(1992), Samomor, prepoved incesta in njeni viri. Ljubljana: Studia Humanitatis.
E. Evans-Pritchard (1983), Socijalna antropologija. Beograd: Prosveta.
-	(1993), Ljudstvo Nuer Ljubljana: Studia Humanitatis.
P. Feyerabend (1987), Protiv metode: skica jedne anarhistične teorije spoznaje. Sarajevo: Vaselin
Masleša.
-	(1989), Napredek v umetnosti, filozofiji in znanosti. Nova revija 85/86: 706-714.
M. J. M. Fischer, E. G. Marcus (1986), Anthropology as Cultural Critique, An Experimental Moment
in the Human Sciences. Chicago: The University Of Chicago Press.
226
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
S. Freud (1955), Totem and Taboo and Other Works. V: The Standard Edition Of The Complete
Psychological Works Of Sigmund Freud, Volume Kill. London: The Hogarth Press.
-	(1987), Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
H. Garfinkel (1967), Studies In Ethnometodology. Cambridge: Polity Press.
C.	Geertz (1988), Works And Lives. Cambridge: Polity Press.
—	(1995), Thick Description: Toward An Interpretive Theory Of Culture. V:}. Munns, G. Rajan, A
Cultural Studies Reader. London: Longman.
-	(1995), After The Fact; Two Countries, Four Decades, One Anthropologist. Cambridge: Harvard
University Press.
—	(1996), Z domorodskega zornega kota: o naravi antropološkega razumevanja. Časopis za kritiko
znanosti, XXIV, 179: str. 91-105.
A. Giddens (1987), Social Tìteory And Modern Sociology. Cambridge: Polity Press.
—	(1989), Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: Studia Humanitatis.
-	(1993), Sociology. Cambridge: Pohty Press.
D.	G. Haring (ur.) (1956), Personal Character And Cultural Milieu. Syracuse University Press.
M. Heidegger (1989a), Znanost in osmislitev. Nova revija 83/84: 396-405.
—	(1989b), O vprašanju določitve mišljenja. Nova revija 85/86: 700-705.
-	(1990), Konec filozofije in naloga mišljenja. Nova revija 101/102: 1266-1274.
J. M. Herskovits (1973), Cultural Relativism. New York: Vintage Books.
J. J. Honigmann (1965), Culture and Personality. New York: Harper & Brothers.
T. Hribar (1989a), Metamorfoza znanosti. Nova revija 83/84: 406-418.
—	(1989b), Nova paradigma znanstvenosti. Nova revija 85/86: 716-728.
—	(1989c), Kriza filozofije in usoda Evropejstva, v: Husserl Edmund, Kriza evropskega človeštva in
filozofija, Maribor: Založba Obzorja.
-	(1990a), Vrnitev na začetek, k izvoru filozofije. Nova revija 101/102: 1290-1306.
-	(1990b), Mitični horizonti znanosti. Nova revija 103: 1503-1517.
-	(1991 a), Bivanje in bistvo. Nova revija 105/106: 255-265.
—	(1991b), Fenomenologija in dekonstrukcija. Nova revija 107: 390-398.
-	(1991c), Fenomenologija in dekonstrukcija 11. Nova revija 108: 562-569.
—	(1993), Fenomenologija L Ljubljana: Slovenska Matica.
-	(1995), Fenomenologija IL, Ljubljana: Slovenska Matica.
E.	Husserl (1989), Kriza evropskega človeštva in filozofija. Maribor: Založba Obzorja.
-	(1991 a). Kriza evropskih nauka i transcendentalna fenomenologija. Gornji Milanovac: Dečje Novine.
—	(1991b), Ideal adekvacije. Evidenca in resnica. Nova revija 107: 368-374.
C. G. Jung (1989), Spomini, sanje, misli. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
L. Kolakowski (1989), Prisutnost mita. Beograd, Rad.
H. Kuklick (1991), The Savage Within. Cambridge: University Press.
A. Kuper {\983), Anthropology And Anhropologists. London: Routledge.
—	(2000), Antropologija In Antropologi. Moderna Britanska Sola. Šentilj: Dialogi.
J. Lacan (1983), Spisi. Beograd: Prosveta.
227
MILKO POSTRAK
-	(1986a), Znanost in Resnica. Problemi-Razprave 4-5, Ljubljana: RK ZSMS.
-	(1986b), Antigone. Problemi-Razprave 10-11, Razpol 2, Ljubljana: Društvo Za Teoretsko
Psihoanalizo.
-	(1987), Resnica vznikne iz sprevida. Problemi 9-10, Razpol 3, Ljubljana: Društvo za teoretsko
psihoanahzo.
C. Lévi-Strauss (1977), Strukturalna antropologija. Zagreb: Stvarnost.
-	(1978), Divlja misao. Zagreb: Noht.
-	(1983), Mitologike /-///. Beograd: Prosveta-BIGZ.
-	(1985), Oddaljeni pogled. Ljubljana: Studia Humanitatis.
-	( 1996), Uvod v delo Marcela Maussa. V: Marcel Mauss, Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
T. Luckmann (1989), Obredi kot premagovanje mej življenjskega sveta. Nova revija 83/84: 423-430.
B. Malinowski (1979), Argonavti Zapadnog Pacifika. Beograd: Prosveta.
-	(1993), Oče v primitivni psihologiji, besede in dela v pričevanju. Časopis za kritiko znanosti, XXI,
162-163.
-	(1995), Znanstvena teorija kulture. Ljubljana: Studia Humanitatis.
G. Marcus (ur.) (1992): Rereading Cultural Anthropology. London: Duke University Press.
M. Mauss (1985), A Category Of The Human Mind: The Notion Of Person; The Notion Of Self. V:
Carrithers (ur.). The Category Of The Person. Cambridge: University Press.
-	(1996), Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
G. H. Mead (1932), The Philosophy Of The Present. Chicago: The University Of Chicago Press.
-	(1934), Mind, Self And Society. Chicago: University Press.
M. Mead (1978), Sazrevanje na Samoi. Beograd: Prosveta.
M. Merleau-Ponty (1984), Struktura ponašanja. Beograd: Noht.
G. R. Minnich (1993), Socialni antropolog o Slovencih: Zbornik socialnoantropoloških besedil.
Ljubljana: Slovenski raziskovalni inštitut.
R. Močnik (1990), Studia Humanitatis danes. V: Roland Barthes, Retorika starih. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
-	( 1996), Marcel Mauss - Klasik humanistike. V: Marcel Mauss, Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana:
Studia Humanitatis.
}. MuNNS, G. Rajan (ur.) (1995): A Cultural Studies Reader New York: Longman.
R. Muršič (1993), Nekateri (meta)antropološki labirinti znanosti o človeku L del. Anthropos 5-6: 97-
107.
-	(1993), Neubesedljive zvočne igre. Maribor: Katedra.
-	(1994), Nekateri (meta)antropološki labirinti znanosti o človeku II. del. Anthropos 1-3: 190-199.
-	(1994), Perspektive kulturne antropologije. Ljubljana: Filozofska Fakuheta.
F. Nietzsche (1995), Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Ljubljana: Karantanija.
M. Panoff (1979), Malinowski. Beograd; BIGZ.
J. Potter (1996), Representing Reality. London: Sage.
M. L. Pratt (1986), Fieldwork In Common Places. V: M. Clifford (ur.). Writing Culture. Berkeley:
University Of California Press.
228
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT
A. R. Radcliffe-Brown (1994), Struktura in funkcija v primitivni družbi. Ljubljana: Studia Humanitatis.
R. Rizman (ur.) (1991), Študije o etnonacionalizmu. Ljubljana: Krt.
L Saksida (1993), Evans-Pritchard. V: Evans-Pritchard, Ljudstvo Nuer Ljubljana: Studia Humanitatis.
E. Sapir (1984), Ogledi iz kulturne antropologije. Beograd: Prosveta.
M. Scheler (1996), Ideja čovjeka i antropologija. Zagreb: Nakladni zavod Globus.
R. Serpell (1978Ј, Uticaj kulture na ponašanje. Beograd: Noht.
R. Shweder (ur.) (1984), Culture Theory. Cambridge: University Press.
Z. Skušek (1995), Fanatični teoretični empirist- Bronislaw Kaspar Mahnowski. V: Bronislaw Malinow-
ski, Znanstvena teorija kulture. Ljubljana: Studia Humanitatis.
D. Sperber (1985), On Anthropological Knowledge. Cambridge: University Press.
H.	J. Steward (1981), Teorije kulturne promene. Beograd: BIGZ.
I- Storey (1993), Cultural Theory And Popular Culture. London: Harvester/Wheatsheaf.
Z. Strubel) (1990), Utrinki iz opusa sodobne italijanske antropologinje Ide Magh. V: Antropološki
zvezki I. Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu.
I.	Urbančič (1975), Fenomenologija kot transcendentalna fenomenološka filozofija. V: Edmund
Husserl, Kartezijanske meditacije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
—	(1991 a). Ideologija in/ah fenomenologija. Nova revija 105/106: 239-254.
—	(1991b), Ideologija in/ah fenomenologija II. Nova revija 107: 381-389.
—	(1991c), Recepcija Heideggrovega mišljenja v drugih jezikih. Nova revija 108: 554-562.
—	(1993), Zaratustrovo izročilo. Ljubljana: Slovenska Matica.
—	(1995), Spremna beseda. V: F. Nietzsche, Rojstvo tragedije in duha glasbe. Ljubljana: Karantanija.
229
ESEJ
Tanja Lamovec
ŽIVLJENJE VSAKEGA ČLOVEKA JE VREDNO ROMANA
Knjigo s tem naslovom je napisal znani geštaltist
Irving Polster, pri nas pa je le malo znana, zato
bi rada prikazala nekatera njegova razmišljanja,
ki dajejo okvir temu sestavku, vmes pa bom vplet-
la nekatere svoje izkušnje in spoznanja. V vseh
poklicih, ki se ukvarjajo z ljudmi, naletimo na zgo-
dbe, kijih ljudje pripovedujejo o samih sebi. Kako
naj torej pristopimo k tem zgodbam? Polster me-
ni, da je dosti koristneje uporabiti model roma-
nopisca kot klasični terapevtski model.
POLARNOSTI
Zgodbe, ki jih pripovedujejo posamezniki, so
izraz njihove življenjske ustvarjalnosti. Tudi če
so zgodbe še tako tragične, jih lahko gledamo kot
ustvarjalni proces, ki utegne pripeljati do neke
rešitve. Celo krizo lahko pojmujemo kot sestavni
del ustvarjalnega procesa (Lamovec 1998).
Pripovedovanje zgodb drugi osebi nam poma-
ga k spoznanju, da smo izjemno zanimivi. Ljudje
pogosto občudujejo življenja ljudi, ki jih poznajo,
ali junakov iz filmov in nadaljevank, svoje lastno
življenje pa doživljajo kot nepomembno in neza-
nimivo. Zanimive zgodbe se dogajajo drugim.
Ob pripovedovanju zgodb se torej nihče ne
more izogniti dejstvu, da je zanimiv. Nekateri si
zelo prizadevajo in se jim tudi posreči skriti vse
nenavadno v svojem življenju. Dajejo vtis, da se
jim v življenju nič ne dogaja. To je njihovo poj-
movanje »normalnosti«. Skoz največje preskušnje
gredo tiho in z nasmeškom.
Poznamo tudi ljudi, ki delujejo nekako ste-
rilno, moralno nevtralno, navidez prazno in iz-
sušeno. Tudi to je maska, ki skuša odvrniti po-
zornost od tega, kar je zares zanimivo.
So pa tudi taki, ki pretiravajo v nasprotni sme-
ri. Iz vsake malenkosti naredijo dramo in se vedno
znova ujamejo v dokaj razburkan tok življenja,
ki jih nosi s seboj. Kar naprej se jim dogajajo nena-
vadne stvari, a dogodkov ne morejo obvladovati.
Če želimo pomagati ljudem, ki kažejo te skraj-
nosti, je koristno delati eksperimente po geštalti-
stičnem načelu polarnosti. Poudarek je na izme-
njavi lika in ozadja. Pri nekaterih ljudeh so njihove
lastne življenjske zgodbe ozadje za zgodbe dru-
gih, ki nastopajo kot liki. Pri drugih pa je ravno
narobe. Vsaka malenkost, ki se jim zgodi, teži,
da postane lik.
V vseh teh primerih je koristno poiskati še
drugo polarnost. Pri osebah, ki se jim ne dogaja
nič, iščemo nenavadno, pri tistih, ki se jim dogaja
preveč, pa usmerimo pozornost na običajno, vsak-
danje. Kako to naredimo, bom pojasnila pozneje.
Med običajnim in nenavadnim delom osebnosti
poskušamo navezati dialog in ju pripeljati do sin-
teze. To je dialektično načelo, pri katerem mo-
ramo najprej obuditi potopljeni pol.
Med pripovedovanjem zgodb vedno nastopijo
trenutki, ko človek zapusti svoje skrivališče in od-
vrže prazne, konvencionalne okvire ter se pokaže
v svoji barviti individualnosti. Ti trenutki so
izhodišče za delo na polarnosti, lahko pa rabijo
tudi kot začetek nove zgodbe. Na prvi znak ogro-
ženosti se bodo te osebe spet vrnile v običajno
praznino, v kateri se počutijo varne. Pomembno
je, da ne spregledamo trenutkov prebujenja in da
se odzovemo nanje.
KAJ JE ZANIMIVO?
Med ljudmi so zelo razširjeni predsodki o tem,
kaj je zanimivo. Mnogi delijo druge na zanimive
in nezanimive. Ne sprašujejo se, zakaj se kdo zdi
nezanimiv, temveč se kratko malo ne zmenijo zan-
je. To lahko vidimo na zabavah, v službi, v družini.
231
TANIA LAMOVEC
V politiki, celo na cesti.
»Če hočemo živeti bolj intenzivno, moramo
prepoznati in sprejeti vsak trenutek življenja kot
epizodo, polno dramskega dogajanja, v katerem
smo sami glavni igralec,« pravi Polster (1994).
Mnogi menijo, da so v življenju nekaj zamudih:
vehko ljubezen, kariero, družino itn., zato so pre-
pričani, da je to razlog, zaradi katerega je njihovo
življenje prazno in nezanimivo. Potem so še taki,
ki ne čutijo, da so glavni igralci v svojem življenju.
To vlogo morda igra njihova mati, oče, zakonec
ah kateri od otrok. Drugi spet so le podaljšek koga
drugega in so si zadah nalogo, da nadaljujejo delo
katerega od staršev.
V	Gestah terapiji zahtevamo, da oseba govori
o sebi kot o glavnem igralcu zgodbe. Nekaterim
dela to precejšne težave, saj so navajeni nenehno
pripovedovati zgodbe drugih ljudi, o sebi pa ne
povedo nič. Če jih poskušamo prekiniti in zvedeti
kaj o njih samih, nam takoj ponudijo novo zgodbo
o kom drugem.
Nekateri postavljajo zelo visoke kriterije, kaj
je zanimivo in vredno, da se pove, drugi pa zelo
nizke. Nekateri pripovedujejo najbolj vsakdanje
podrobnosti, kot da so skrajno zanimive.
V	samopomočnih skupinah je navada, da lju-
dje pripovedujejo, kaj so počeli pretekli teden,
od zadnjega srečanja. Tu so podrobnosti koristne.
Dogodki, npr. obisk trga, kuhanje kosila, sprehod
in podobno, dajejo življenju vsebino in Icontinui-
teto. Odprtost za vsakdanje dogodke je ozadje za
posebne drame. Ljudje, ki iz zavesti izrinejo pre-
več teh vsakdanjih doživetij, pogosto postanejo
pretirano aktivni, bodisi deloholiki ah pa vedno
na lovu za novimi dogodivščinami. Na ta način
nadomestijo tisto, kar so morda nevede izgubih.
Druga skrajnost je omrtvelost, ko si oseba kopiči
ustaljene, dolgočasne in vsakdanje dogodke in iz-
rine iz zavesti vse, kar bi jo lahko prebudilo. No,
čisto vsega se ne da. Treba je problematizirati
prepričanja ljudi o tem, kaj je zanimivo.
PREOBRATI IN KONTINUITETA
Preobrati so dveh vrst: iz običajnega v izjemno
in iz izjemnega v običajno. Če hočemo doseči pre-
obrat lika in ozadja, je potrebna precejšna obču-
tljivost. Včasih kontrasti niso zelo vehki, treba pa
jih je opaziti. Tako občutljivost najdemo pri pisa-
teljih. Pisatelj bo npr. opisal svoje stanovanje v
vseh podrobnostih, vključno s čustvi in spomini.
ki se ob tem porajajo. Pozorno opisovanje iz
trenutka v trenutek ustvarja občutek kontinuitete.
Mnogim osebam, ko so doživele izrazite krize,
manjka občutek kontinuitete. Vsakdanji dogodki
so potisnjeni povsem v ozadje, saj povsem zble-
dijo v primerjavi z dramatičnim psihotičnim do-
življanjem. To je nekoliko podobno zaljubljenosti.
Če smo zaljubljeni, vsakdanji dogodki prav tako
zbledijo, razlika pa je v tem, da nas preplavlja
pozitivno čustvovanje, ki izvira iz zaljubljenosti.
Pri psihozah, ki postanejo lik življenjskega doga-
janja, je ozadje bledo in prazno ah pa izpolnjeno
z negativnimi čustvi. Zdi se jim, kot da je življenje
sestavljeno iz posamičnih kriz, vmes pa ni konti-
nuitete. Če ta manjka, se pogosto izgubi tudi obču-
tek identitete in samopodobe. »Kdo sploh sem,
kadar nisem v krizi?« se sprašuje marsikateri upo-
rabnik. Seveda, dokler se bo tako spraševal, bo
krize potreboval, saj le tedaj prihaja v stik z vital-
nimi deh sebe. Zdi se, da vse ostalo nekako sploh
ni pravo življenje. Krize so seveda intenzivne, pa
čeprav bolj neprijetne kot prijetne. S pripovedo-
vanjem zgodb lahko vnesemo nekaj te intenzitete
v vsakdanje življenje. Vsakdanjost je za večino
uporabnikov siva in banalna, saj je v kontrastu s
kriznim doživljanjem.
VECANIE POMENA VSAKDANJOSTI
IN DE-DRAMATIZACIJA KRIZ
Pri osebah, ki doživljajo izrazite krize, je treba
delati oboje. Po eni strani jih učimo prepoznavati
vrednost vsakdanjih doživetij. To lahko storimo
tako, da uporabljamo vaje, ki zajamejo najrazlič-
nejše modalnosti: kakšni so zvoki v tvoji sobi,
kakšen okus ima, katere barve vidiš itn. Doživetje
postane tako bolj plastično, zavest pa se razširi.
Hkrati poskušamo zmanjšati dojemljivost za
žalostne in strašljive dogodke in jih postaviti v
ozadje. V ospredje postavljamo umirjenost, zmer-
no zadovoljstvo, harmonične medosebne odnose
in odnos z naravo. Tudi to lahko delamo z vajami
ah s pripovedovanjem zgodb, npr.: »Kako si se
počutil na sprehodu?« Priporočljivo je tudi branje
življenjepisov, kjer prevladuje pozitivno mišljenje.
Koristno je branje mitologije in vživljanje v posa-
mezne junake. Zelo učinkovita je preprosta vaja,
ko sogovornika spodbujamo, naj opazuje ljudi,
mimo katerih hodi, in nam potem o njih kaj pove.
Vse to je pravzaprav proces prečiščevanja, s
katerim poskušamo izravnati pretirano usmer-
232
ŽIVLJENJE VSAKEGA ČLOVEKA JE VREDNO ROMANA
jenost na nekatere vidike stvarnosti. Pozornost
usmerjamo na stvari, ki jih oseba prej ni opažala.
Zelo pogost je tudi odpor uporabnikov do banal-
nih opravil, kot so čiščenje, kuhanje, pospravljanje
itn. Tudi k tem opravilom lahko pristopimo na
isti način in spremenimo pomivanje posode v me-
ditacijo. Pri tem pa moramo zelo paziti, da damo
navodilo, naj bodo taka dela časovno omejena.
Na začetku je povsem dovolj deset minut, sicer
se lahko zgodi preobrat v prejšnje stanje.
Prečiščevanju sledi faza kultiviranja prave
mere. Izogibamo se pretiravanju. Če npr. pademo
na izpitu, to ne pomeni, da smo neumni. Če nas
zapusti partner, še ne pomeni, da nismo vredni
ljubezni. Ta problem je zelo značilen za bipolarne
osebnosti, ki pretiravajo v vseh skrajnostih.
Stvarem dajejo prevelik in/ali premajhen pomen.
To je pogosto tudi družinska posebnost, ki so jo
te osebe prevzele.
Potem pride čas, ko je treba potegniti črto pod
razočaranji in se nehati vračati v neprijetna stanja.
Iz izkušenj smo se nekaj naučiH in zdaj se znamo
zaščititi. Odločimo pa se, da se ne bomo več pusti-
h zvleči v ta čustvena stanja. V tej fazi ima posame-
znik že precej izbire, kaj hoče občutiti. Problem
je v tem, da zaradi navajenosti vse pogosto poza-
bimo, da lahko svoja čustva v veliki meri izbiramo
sami.
KAJ NAS NAUČI TRPLJENJE?
Kadar nas preplavita trpljenje in bolečina, nam
ostane zelo malo pozornosti za ostalo stvarnost,
ki bi lahko dala okvir, obrise, pomen, sorazmerja
in inspiracijo trpeči osebi. Tistemu, ki trpi, je po-
membno le trpljenje. Na ta način trpljenje pove-
čujemo do neznosnosti. Tedaj se vklopijo obram-
bni mehanizmi in postanemo neobčutljivi ah de-
presivni. Zavest se zoži. Pretiravanje z negativ-
nimi občutji nam onemogoča, da bi lahko občutili
kakršna koh pozitivna čustva. Rešitev je v novih
izkušnjah, za katere pa se moramo najprej odpre-
ti. Šele potem, ko se trpljenje zmanjša, lahko po-
vemo svojo zgodbo (tragedijo). Na ta način žalo-
stni dogodki najdejo svoje mesto v celotni osebno-
sti. Te zgodbe lahko primerjamo z dramo. Ob
pripovedovanju se posameznik zave, da je njegova
eksistenca sicer ranjena, a vredna. To je jedro
drame.
Zoženost zavesti (ta je značilna tudi za samo-
morilno doživljanje) je koristna in nas ščiti pred
neznosno bolečino. Moramo pa jo opustiti, ko ni
več nujno potrebna. Polster pravi: »Potrebna je
pravilna čustvena razdalja: dovolj velika, da pre-
preči neznosno bolečino, a ne tolikšna, da povsem
zaustavi kondenzirano žalost. Posameznik lahko
vzpostavi ustrezno čustveno razdaljo, čeprav te-
daj še ni prepričan, da si bo sploh kdaj opomogel.
Trpljenje ima smisel le do trenutka, ko smo
zmožni videti še druge možnosti.«
Ravno nujna dela, banalnosti, pomagajo trpeči
osebi, da se zmanjša njeno trpljenje. Nekateri
starši delajo hudo napako, ko osebi, ki trpi, ne
dovolijo nobenega dela in naredijo vse namesto
nje (pogosto na njeno željo). Res da oseba za taka
dela največkrat ne čuti veselja, a je le zadovoljna,
ko jih opravi.
Včasih izboljšanju sledi nenaden preboj čustev
(navadno jeze), kot bi izpustih paro iz lonca. Naj-
večkrat pa se to dogaja postopno in vsaka nova
epizoda pripomore k dodatnemu izboljšanju. Ne
smemo pozabiti, da vse rešitve vključujejo tudi
neko vrsto alccije. Taka akcija je lahko tudi pripo-
vedovanje zgodb.
IZKUŠNJA PRIPOVEDOVANJA ZGODB
Ko živimo, nenehno nastaja gradivo za zgodbe.
Pravzaprav nastane razmeroma malo zgodb.
Tako npr. v težki depresiji nimamo nobene zgo-
dbe več, ki bi jo bilo vredno povedati. Tedaj večini
dogodkov ne prepišemo posebnega pomena.
Dogodki pa, ki živijo v zgodbah, nosijo v sebi
trajno realnost in povezujejo izbrane dele osebnih
izkušenj. Brez teh spon bi ostal le zelo bled
občutek realnosti in pomanjkanje kontinuitete.
Jean Paul Sartre v romanu Gnus pravi: »Ko
živimo, se nič ne dogaja. Ozadje se menja, ljudje
prihajajo in odhajajo in to je vse... Dnevi se vlečejo
za dnevi brez zveze in razloga, to je neskončno
in enolično nizanje.«
Če hočemo, da bi najobičajnejši dogodek po-
stal pustolovščina, ga je treba povedati. Izkušnja
pripovedovanja zgodb daje občutek skupnosti, ker
veže pripovedovalca in poslušalca. Z izbiro zgodb
vplivamo tudi na ponavljanje izkušenj. Vedno
znova izbiramo nekatere pretekle doživljaje,
druge pa zanemarimo.
233
TANJA LAMOVEC
ODZIVI POSLUSALCA
Vrednost povedanega izhaja iz poslušalčevega
razumevanja. Poslušalec naj bi dal osebi vedeti,
da ga zgodba zanima in da jo razume. Ni njegova
naloga ugotoviti, kaj se je »zares« zgodilo. Seveda
mora imeti zgodba rep in glavo, če hočemo ohra-
niti zanimanje poslušalca. Prav tako moramo
vedeti, da obstaja prag bolečine, čez katerega ve-
čina poslušalcev ni pripravljena iti. Temeljnega
pomena je tudi medosebni odnos med udeležen-
cema.
Zgodba le redko poteka hnearno, kot nizanje
dogodkov. Pogosto je preskakovanje, vzporedno
pripovedovanje, zgoščanje ah redčenje dogodkov.
Ljudje navadno začnejo preskakovati tedaj, ko
se jim kaj zdi zelo pomembno. Vzporedno pri-
povedovanje je zgodba v zgodbi. Lahko je podo-
bna prvi ah začenja novo temo. Zgoščanje in red-
čenje je podobno dogajanju v sanjah. Kako naj
se poslušalec odzove na to? Najbolje je, kot že
rečeno, da si zamišlja, da posluša roman. Dogod-
ke povezuje skupni smisel, ki ni vedno takoj
razviden, enako kot v romanih. Včasih si je
koristno tudi zastaviti kakšno vprašanje.
Nekatere zgodbe so za pripovedovalca zelo
ogrožajoče. Pomembno je ustvariti varno vzdušje.
Včasih oseba ne more govoriti, ker ne ve, kaj je
pomembno. V takih primerih je dovolj, če se spo-
mni le naslova. Že s tem je vnesla red v izkušnjo.
ZGODBE KOT
ENOTE IZKUŠNJE
Zgodbe se le redko tragično končajo, a navadno
niso srečne. Življenje si lahko predstavljamo kot
sestavljeno iz zgodb. Obstoj teh enot povečuje
občutek kontinuitete, ker daje okvir. Brez tega
okvira bi se vsa doživetja stopila v nesmiselno
istost.
Enote izkušnje so zelo osebne. Posamezne
zgodbe se povezujejo v širše zgodbe, npr. zgodba
o otroštvu, o mladostni ljubezni itn. Zgodbe, ki
jih pripovedujemo, nas pogosto usmerjajo k dolo-
čenemu načinu življenja, so nekakšni obrazci za
prihodnost.
Mnoge zgodbe so plod domišljije, a so kljub
temu pomemben izvor informacij. To, kar si zami-
šljamo, da se je zgodilo, vpliva na našo prihodnost
in obnašanje. Freudu se je zdelo, da si njegove
khentke le zamišljajo, da so bile zapeljane ali po-
siljene. No, pozneje se je izkazalo, da so spolne
zlorabe mnogo pogostejše, kot so mislih tedaj.
V nekaterih zgodbah se pojavijo izrazite meta-
fore, nekakšne vodilne slike, ki so pomemben del
pripovedovalčevega življenja. Te slike nalagajo
prevladujoči motiv in omogočajo nastanek novih
zgodb. Vodilne shke se lahko prikažejo le za trenu-
tek ali pa so stalno navzoče. Naloga metafore je,
da organizira tiste izkušnje, ki se želijo izmazati,
a so še na meji zavednega. Metafore predstavljajo
mini teorije o življenju neke osebe. Pomagajo os-
vetliti kaos in omogočijo, da se iz niza nepoveza-
nih doživljajev rodi zgodba. Kaos je prototip ne-
izkušnje, briše vse perspektive, metafora pa jih
znova vzpostavlja. Kaos je lahko posledica krize,
v kateri izkušnja razpade.
Zgodbe omogočijo tudi notranji dialog. V vsa-
ki osebi živijo različni hki in vsak ima svojo zgod-
bo. Treba je prepoznati te dele, jim omogočiti,
da govorijo vsak zase in tako najdejo mesto v ce-
lotni osebnosti. Nekateri deh osebnosti imajo le
malo povezav z drugimi deh, zato delujejo nehar-
monično. Pripovedovanje zgodb torej lahko pove-
čuje notranjo harmonijo posameznika, rabi pa
tudi za sproščanje energije, kadar ni mogoča no-
bena druga akcija.
234
ŽIVLJENJE VSAKEGA ČLOVEKA JE VREDNO ROMANA
LITERATURA
Lamovec, T. (1998), Psihosocialna pomoč v duševni stisìà. Ljubljana: VŠSD.
Polster, L ( 1994), Život svalcog čoveka je vredan romana. Beograd: Mikrokosmos.
235
R
N
Christopher Hall (1997), Social Work as Narrative: Storyteiiing and persuasion in
professional texts. Aldershot: Ashgate (273 str.)
Hall V svoji študiji socialnega dela kot naracije
raziskuje, na kakšne načine lahko povežemo pisa-
nje in govor v socialnem delu z metodami pri-
povedovanja zgodb v drugih družbenih znanostih.
Pri tem uporabi različne koncepte pripovedovanja
zgodb iz socio-lingvističnih in konverzacijskih
analiz, s katerimi pokaže, da si socialne delavke
in delavci pri vsakodnevnem poročanju o svojem
delu pomagajo tako z hterarnimi metodami kot
tudi z metodami iz vsakodnevne konverzacije.
Tak pogled na socialno delo odpira nekatera te-
meljna vprašanja o profesionalnem delu in
prostor za nove teoretične koncepte.
Študije socialnega dela navadno zanimajo širši
koncepti, posamezne metode dela na specifičnih
področjih, principi dobre prakse, skratka, teme,
ki dajejo bolj neposredne smernice za delo. Naj-
pogosteje se opirajo na tiste raziskovalne tradicije,
ki obravnavajo realnost socialnega dela kot nepro-
blematično. Za HaUa je socialno delo bolj nego-
tovo in zamejeno podjetje, ki se konstituira skoz
govor in pisanje. Socialno delo umesti v vsako-
dnevne zapisane in izgovorjene dokumente o
profesionalni dejavnosti, ki jih obravnava kot
tekste, interakcijo in performans( performance).
Avtor meni, da je tekstualno in interakcijsko delo
osrednje za vsakodnevne dosežke socialnega dela;
bistvenega pomena je namreč, kako je delo oprav-
ljeno v številnih diskurzivnih arenah poklica.
Socialne delavke in delavci proizvajajo poročila,
s katerimi opravičujejo in prikazujejo svoje delo
kot legitimno in veljavno. Poročila poskušajo po-
dati v obhki prepričljivih in mojstrskih narativnih
performansov za kritično poslušalstvo ob specifič-
nih priložnostih. Zato poročila nikoli niso pre-
prosto le dejstva, ocene in priporočila. Posebnost
Hallovega pogleda na naracije v socialnem delu
je prav v tem, da jih preučuje prek občinstva, prek
vloge bralke/ca in prek prepoznavanja tekstualnih
razmerij med pisci in bralci, pripovedovalci in
poslušalci.
Eden od ključnih konceptov v študiji je torej
naracija kot performans; teksti prevzamejo po-
men le skoz performans in sprejemanje. Socialno-
delavsko poročilo je le kos papirja, če leži v arhi-
vu, samo zase ne nosi nobenega pomena. Inter-
pretacija in pomen poročila nam postaneta dos-
topna takoj, ko poročilo kdo prebere in se nanj
odzove. Teksti v socialnem delu konstituirajo
performans, ko sodnik prebere ekspertno poro-
čilo, ko člani timske konference pretresejo pred-
loge socialne delavke, ah ko raziskovalka anahzira
intervju. Performans pomeni branje z namenom
in z določenega mesta. V skladu s tem konceptom
in v maniri tradicije socialnega konstruktivizma
je postavljeno tudi izhodišče študije, namreč, da
se socialno delo ustvarja skoz proces vsakodnev-
nega pojasnjevanja. »Početi socialno delo« zahte-
va poročanje in prepričevanje pomembnih poslu-
šalcev v resničnost likov, problemov in rešitev.
Hali skoz konkretne primere razišče, kako social-
ne delavke in delavci predstavljajo svoje delo,
kako ga naredijo vidnega in opravičljivega skoz
govor in pisavo. Zanima ga, kako socialne delavke
in delavci razlagajo svoje delovanje v atmosferi
kriticizma in protislovij ter kakšen jezik, katera
pojasnila in anahze uporabljajo, da bi podprh
svoje odločitve. Zato se preučevanja socialnega
dela ne loti skoz običajne kategorije, kot so sveto-
vanje, zagovorništvo, socialno varstvo otrok, pač
pa v študiji oriše in razvije različne teme, ki social-
no delo umeščajo v vsakodnevne dejavnosti —
poročanje, jemanje anamnez, intervjuvanje, bele-
ženje, pisanje uradnih zaznamkov in dopisov,
urejanje dosjejev o primerih, telefonski razgovori,
sestanki ipd.
V prvem poglavju Hali predstavi različne po-
glede na ustne in pisne tekste v socialnem delu
ter omeji svoje zanimanje na to, da jih preučuje
kot poročila, kot tekste in kot (majhne) zgodbe.
Del vsakodnevnih socialnodelavskih dejavnosti je
bolj ali manj rutinska produkcija napisanih ali
izgovorjenih tekstov, ki nastajajo ob raznovrstnih
priložnostih, ko socialne delavke in delavci
237
RECENZIJA
komunicirajo o svojem delu z drugimi - s kolegi-
cami in kolegi, s sodišči, z raziskovalkami in razi-
skovalci, ki jih intervjuvajo. Dokumente, ki nasta-
jajo ob teh priložnostih. Hali opredeh kot poročila.
Socialne delavke in socialni delavci k ustnim in
pisnim dejanjem kot poročilom pristopajo z vrsto
retoričnih in interakcijskih ozirov, prek katerih
pojasnjujejo in dokazujejo, da je njihovo delo v
skladu z upravičeno, ustrezno dejavnostjo. Pogled
na socialno delo kot tekst izhaja iz »lingvističnega
premika« v družbenih vedah. Bistvena ideja tega
pogleda je, da je socialna realnost dostopna le
skoz reprezentacijo te realnosti. Tekst ne velja le
za pisni dokument v nasprotju z govorom, pač
pa so vse socialnodelavske entitete (dokumenti,
konverzacije, zabeležke, shke) obravnavane kot
tekst. Tekst ni omejen objekt, ločen od svoje pro-
dukcije in sprejemanja, pač pa je aktivna entiteta,
ujeta v omrežje interpretacij in družbenih od-
nosov, ki se jih da brati in nanje odzvati. Podobno
kot je Barthes na hterarnem polju naredil premik
od »hterarnega dela« k tekstu, lahko vidimo dejav-
nost v socialnem delu ne kot zaprto entiteto z
dokončnimi pomeni, temveč kot prostor za razno-
vrstne verzije, branja in interpretacije. Ta pogled
nakazuje, da se je treba spustiti globlje v procese
konstituiranja takih entitet ter opazovati njihovo
uporabo v vsakodnevnih konverzacijah in v pisa-
nju. Socialno delo kot tekst pa pomeni tudi, da
se prevprašujemo o specifičnih situacijah branja
in o skupnostih bralcev. Mogočih je namreč več
razhčnih branj teksta, vendar se v danih druž-
benih okohščinah nekatere izkažejo za bolj legi-
timne kot druge. Tekst in bralne situacije so torej
vselej v medsebojni interakciji in le kot take razu-
mljive. S pogledom na pripovedi v socialnem delu
kot »majhne zgodbe« pa poskuša Hali predvsem
narediti distinkcijo med narativnim in struktur-
nim obravnavanjem zgodb, med lokalno proizve-
denimi zgodbami in totahzirajočimi diskurzivnimi
formacijami. Slednji, širši koncept naracij umešča
vse odnose v »velike zgodbe« {grand narratives)
ah metanaracij, t.j., v sistem načinov govora, med-
tem ko ga vsakdanje pripovedovanje zgodb ne
zanima, oz. natančneje - vsakdanje zgodbe ga
zanimajo le v kontekstu »velikih zgodb«. V nas-
protju z anahzo diskurzov pa je interakcionizem
pokazal večji interes za »majhne zgodbe«. Hallu
se zdi ta prijem za socialno delo primernejši, saj
bolje ujame »kompleksnost lokalnih in interakcij-
skih značilnosti pripovedovanja zgodb« (str. 15).
Po njegovem mnenju so zgodbe v socialnem delu
sicer odvisne od širših okohščin, vendar jih ne
gre kar enostavno umestiti npr. v »veliko zgodbo
o sistemu socialne varnosti« (str. 16). To bi zahte-
valo drugačne raziskovalne operacije, njegov cilj
pa je ostati na ravni lokalnih in interakcijskih
praks konstituiranja in »procesiranja« strank v so-
cialnem delu.
V	drugem poglavju Hali predstavi teorije nara-
cij in poskuša raziskati, kako jih je mogoče upo-
rabiti pri proučevanju socialnodelavskih poročil
kot (majhnih) zgodb. Opiše štiri ključne značilno-
sti zgodb — zgodbe kot performansi, zgodbe kot
literarni teksti, zgodbe, ki prikazujejo retorične
funkcije, in zgodbe kot refleksivna početja. Zgod-
be, sicer prepoznavne skoz zaključene strukture,
kot jih vidijo Labov in drugi literarni teoretiki, so
za Halla bolj razumljive, če jih vidimo kot inter-
akcijsko delo. Značilnosti struktur zgodb zanj ne
morejo obstajati izven priložnosti performansa.
Imphkacija za socialno delo je, da morda res
obstaja določena struktura v socialnodelavskih
dokumentih v smislu institucionalnih konvencij
(npr. standardizirano sodno poročilo), vendar
sama zgodba stopa na pot številnih branj, ki se
dogajajo na podlagi interakcijske produkcije in
sprejemanja socialnodelavskega poročila. Iz raz-
prave o literarnem tekstu in narativnih metodah
Hali potegne sklep, da so literarne analize uporab-
ne za proučevanje poročanja v socialnem delu; z
njihovimi metodami lahko vsaj analiziramo zna-
čilnosti zapleta, zornega kota in likov v poročilih.
Ta prijem odpira tudi več vprašanj, npr., ali lahko
v poročilih o dogodkih razberemo značilne like
in ah zaplet definira like, pa tudi, ah imajo liki
možnost prevprašati in subvertirati svojo kon-
strukcijo.
V	tretjem poglavju Hali pristopi k študiji
konkretnih socialnodelavskih tekstov kot zgodb.
Podlaga za anahze sta dva ključna koncepta nara-
tivne teorije — struktura zgodbe in vloga bralke/
bralca. Vprašanji, na kateri je poskušal odgovoriti,
sta, ah socialnodelavska poročila kažejo elemente
strukture zgodbe in ali se participanti in bralci
nanje odzovejo kot na zgodbe. Kot raziskovalni
material so mu rabih trije dokumenti (za katere
meni, da so tipični za konstitucijo dnevnih dejav-
nosti socialnega dela), ki zadevajo stik socialnih
služb z isto družino, in sicer: del raziskovalnega
intervjuja s socialno delavko, sodno poročilo o
družini, ki ga je napisala ista socialna delavka, in
vknjižbe socialnodelavskih zapisov o primeru.
Hali vse tri dokumente anahzira glede na elemen-
238
Christopher Hall (1997), Social Work as Narrative
te strukture zgodbe, kot jih predlagata Labov in
Waletsky: otvoritev, orientacija, komphkacija,
rešitev in evalvacija oz. komentar. Te elemente
proučuje glede na njihov interakcijski pomen in
ne glede na kakšno njihovo dokončno avten-
tičnost. V tem poglavju Hali vpelje tudi pojem
naslovljenega oz. ratificiranega bralca/bralke.
Zanj/o je značilno, da so mu/ji bralne konvencije
socialnega dela domače, da torej »zna brati« vred-
note, mandate in delovno znanje socialnega dela.
Gre za bralca/bralko, ki bo lahko naredil/a logični
korak od komplikacije k rešitvi, od zadeve k akciji.
Sprejel/a bo, da pooblastilo opravičuje zahteve,
ter slišal/a kode in navodila teksta. Hali pa pre-
pozna še enega potencialnega bralca/ bralko, ki
je neke vrste čuvaj standardov in pred katerim je
navadno treba poročilo zagovarjati. Po njegovem
mnenju je tak »super-naslovnik« konstitutiven za
celoten govor. V nasprotju z ratificiranim bral-
cem, ki je konstituiran z bralnimi konvencijami
in se ne more ne-strinjati, se k super-naslovniku
pristopa bolj previdno, treba ga je namreč še
prepričati. V socialnem delu je to lahko sodnica/
sodnik ah kdor koh, ki bdi nad profesionalnimi
standardi.
Četrto poglavje se ukvarja z moralno konstruk-
cijo in s konstrukcijo moralnega lika, ki sta po-
membni temi socioloških študij z interakcijsko
metodo. Študij moralne konstrukcije odkriva,
kako poročila razporejajo krivdo in odgovornost
na akterje, medtem ko se preučevanje konstruk-
cije moralnega lika osredotoča na to, kako so lju-
dje in entitete opisani skoz vrednostne koncepte
dober/slab, zaslužen/nezaslužen, nedolžen/kriv.
Moralna karakterizacija akterjev in entitet je odvi-
sna od dostopnih moralnih formulacij. Zaslužna
stranka, neustrezni starši, storilec spolne zlorabe,
promiskuitetna najstnica so moralne kategorije,
na katere se opira opisovanje in kategoriziranje
likov v socialnodelavskih poročilih.
Socialne delavke/delavci uporabljajo moralne
formulacije, da bi postavih like in orisali akcijo
kot sankcionirajočo, obenem pa dajejo navodila
poslušalkam/cem in bralkam/cem glede skupnih
moralnih konvencij. Odločitve o potrebni pomoči
ali sankcijah niso podkrepljene le z dejstvi o pri-
meru, temveč tudi s pričakovanji o tipičnih likih
(pokvarjen mladostnik, zaslužen prosilec denarne
pomoči). V poročilu, ki ga navaja Hali, poteka
tipična delitev na zlo/dobro med dvema glavnima
hkoma - med materjo in socialno delavko. Prva
je kriva, druga je kompetentna, prva je nasilna in
iracionalna, medtem ko je druga fleksibilna in
tolerantna, skratka, imamo negativko in junaki-
njo. Negativka je čezmerno kriva, redko razumna,
junakinja pa je vedno fleksibilna, nikoli zmotljiva.
Lik negativke se izrisuje v nasprotju z drugimi
akterji zgodbe in je na splošno v nasprotju z nor-
malnim obnašanjem. Nekako v tem smislu poro-
čilo demonstrira iracionalno in deviantno naravo
matere: materin lik se riše v nasprotju z mnogimi
razumnimi ljudmi. V nasprotju z drugimi akterji
in entitetami je nekooperativna. V nasprotju z me-
dicinskimi sestrami, vodjo timske konference, dve-
ma socialnima delavkama, rejniki, družinskim
zdravnikom, patronažno sestro, timsko konferen-
co je »zelo zelo težka, sovražna, nekooperativna«,
»fizično napadalna«, »zelo težka in napadalna«,
»sovražna in zastrašujoča«, »skoraj fizično nasil-
na«, »izbruhnila«. Čeprav v poročilu ni nobenega
neposrednega navodila bralcu, da gre za nerazum-
no vedenje, pa je učinek kontrasta dosežen z
opisom nežne in nedolžne narave akterjev, ki jih
mati zlorablja - medicinske sestre, rejnike, social-
ne delavke -, ki je neprimerljiva z njenim nasilnim
vedenjem. Vsako ponovno pripovedovanje o in-
cidentu potrjuje očitnost in neizbežnost kategori-
zacije negativnega lika.
Peto poglavje govori o konstrukciji dejstev v
poročilih. Dejstva so odvisna od tega, kako jih v
zgodbah, poročilih reprezentiramo. Dejanski do-
godki še niso dejstva, pač pa jih v dejstva spremi-
nja šele raba ustrezne procedure za kategorizi-
ranje dogodkov. Dejstvo je nekaj že kategorizi-
ranega, obdelanega, kar naj bi se ujelo z modelom
tega, kako naj bi bilo dejstvo videti. V opise social-
nih problemov so vdelana navodila, kako brati
dogodke in like v smislu ustreznih kategorij ter
kako ustvarjati kategorije v smislu dogodkov in
likov. Zgodba je organizirana okoh »ustreznih
procedur«, ki na eni strani prikazujejo lastnosti
kategorije določenega socialnega problema, na
drugi pa identificirajo njihovo prisotnost v
posameznem konkretnem primeru. Bralci/bralke,
ki delijo iste interpretativne vire glede tega, kaj
konstituira določen socialni problem, bodo lahko
prepoznah in potrdili ta problem kot kategorijo
in osebo kot nosilca te kategorije. Hali ugotavlja,
da se poročilo (opisovanje strank in njihovih last-
nosti in dogodkov) spreminja tudi glede na alar-
mantnost situacije in glede na oceno potrebe po
intervenciji. Glede na to razhkuje med zgodbami
z nizkim tveganjem in resnimi situacijami. Pri po-
ročilih o situacijah z »nizkim tveganjem« socialna
239
RECENZIJA
delavka ali delavec navadno ne vzdržuje več stal-
nih stikov s stranko in nima več potrebe, da bi
like in dogodke konstruirala v socialnodelavskih
terminih. Povezava med opisi dogodkov in hkov
je v taki zgodbi bistveno drugačna kot v zgodbi o
»resnih situacijah«. Poročila »nizkega tveganja«
navadno predstavljajo dogodke kronološko; šele
če se od zunaj pojavi vprašanje, zakaj ni več na-
daljnjih stikov s stranko, socialna delavka/delavec
odgovori z natančnim opisom lika. V poročilu
»nizkega tveganja«, ki ga navaja HaU, je socialna
delavka najprej kazala določen odpor, da bi se
spuščala v podrobnosti, čeprav je potem z upo-
rabo natančnih nasprotij, podanih skoz kompleks-
ne modahtete, opisala mater kot nekoga, ki se
kljub vsem predhodnim težavam zdaj dobro znaj-
de. Pazljiv opis njenega lika, stopnjevanje njenega
ugleda in obvladovanja situacij morda lahko razu-
memo v smislu kategorizacije, da to ni socialno-
delavski primer. V nasprotju s primeri nizkega
tveganja pa pri primerih, ki so formulirani kot
resni oz. s potrebo po dolgotrajnih stikih, ne na-
letimo na nikakršen odpor socialnih delavk ah
delavcev, da bi razgrnili ozadje okohščin in natan-
čno opisah like. Na začetku poročUa se likom
dodeli določene lastnosti, ki naj bi bralke in bralce
poučih, da je treba to poročilo brati skozi postav-
ljene kategorizacije.
Šesto poglavje govori o ponovnih pripovedo-
vanjih socialnodelavskih zgodb. Socialnodelavska
poročUa obvladujejo in oblikujejo entitete social-
nega dela — like, dogodke, stanja stvari. Da bi
lahko poslušalec/poslušalka določil/a »fakte«
posameznih primerov, so najprej potrebni opisi
hkov, ozadja in okohščin. Opis lika na začetku
poročila pomeni določeno uvajanje bralke/ca v
to, da bo zgodba, ki bo sledila, osnovana okoh
stranke kot posebnega tipa osebe. Opis hka na
koncu pa je lahko znak »evalvacije« naracije ah
»jamstvo« za poprejšnje »trditve«. Glede na to,
da poznejši teksti ponovno pripovedujejo zgodbo
razhčnim publikam, se Hallu postavlja vprašanje,
v kolikšni meri se dogodki in hki utrdijo v institu-
cionalnih zgodbah. Vsako ponovno pripovedo-
vanje sicer vsebuje lokalne in situacijske lastnosti
performansa, vendar ima obenem na trenutno
branje vpliv tudi avtoriteta zgodnejših branj.
Hallova teza je, da poročanje v socialnem delu
zahteva stabilna branja »celovite ocene primera«,
da bi lahko zgodba prišla skoz ustrezne admini-
strativne kanale. Eden od načinov, da se to dose-
že, je, da se še tako majave in protislovne verzije
situacije »zapre v črno skrinjico«, da bi bila ve-
ljavna zgodba čimbolj »jasna« in neproblematič-
na. Koncept črne skrinjice se je razvil v sociologiji
vednosti, HaU pa ga aphcira v študij sekvenčnega
branja dokumentov v socialnem delu. Gre za to,
da ugotovitve glede stranke niso več povezane z
avtorjem/avtorico, saj postanejo del molče prizna-
ne vednosti skupine uporabnikov. Črnih skrinjic
naj ne bi odpirah, saj bi to pomenilo, da se bralke/
bralci soočijo s poprejšnjimi protislovji, ki bi lahko
ogrozili nevprašljive ugotovitve.
V sedmem poglavju avtor raziskuje, na kakšne
načine ima stranka možnost reprezentirati sebe
in kakšno vlogo ima pri tem raba odvisnega govo-
ra v poročilu. Reprezentacije se nagibajo k temu,
da like prikazujejo kot kategorabilne entitete. S
konstrukcijo dejstev in uporabo moralnih for-
mulacij se hki spreminjajo v zavračajoče matere
in promiskuitetne najstnice. Koncept prilaščanja,
o katerem govori HaU, pokaže, kako uradni tekst
s konstrukcijo dokončne verzije, kaj je »drugi«
zares povedal, v resnici besede »drugega« odnese.
Kot nasprotje temu Hall postavi teorije o hetero-
glosiji ah mnogokratnih glasovih, ki se upirajo
dokončnim verzijam in postavljajo pod vprašaj
temelje take avtoritativnosti. Menijo, da se kom-
petitivnih kritičnih glasov ne da preprosto pomi-
riti. Zapleteni so v boj za pomen, lastništvo, avtori-
teto, pod vprašaj postavljajo integriteto avtorstva.
Reprezentirati »drugega« lahko pomeni izključe-
vati. »Drugi ne govori«, pač pa se o njem govori,
je objekt diskurza. Prilaščanje je torej poskus re-
prezentirati »drugega« na ta način, da govorimo
v »njenem/njegovem« imenu. Pomembno vpraša-
nje v tem poglavju je, kako socialne delavke in
delavci avtoritativno in definitivno reprezentirajo
vedenje svojih strank. Neposredno navajanje izjav
stranke ima lahko v socialnodelavskih poročUih
dva razhčna izida - trditve socialne delavke/delav-
ca lahko ali podpre ali pa spodbije, odvisno od
okohščin branja. Če ga bere pasivni bralec/bralka,
ima lahko odvisni govor podporno funkcijo za
poročUo; če pa ga bere kritičen bralec/bralka v
smislu možnih prepadov v tekstu, pa je lahko
postane odvisni govor subverziven.
Zadnje poglavje govori o upodabljanju hkov
in branju ustreznih reprezentacij strank.
Ustreznost reprezentacije hka je sicer koncept,
ki je povezan z literarno kritiko. V tej študiji gre
za preučevanje, kako socialne delavke/delavci
poskušajo upodobiti »resnične« ljudi za specifična
občinstva ob določenih priložnostih. Ratificiran/
240
Christopher Hall (1997), Social Work as Narrative
a bralec/bralka je soočen/a s specifičnimi nalo-
gami v določenih kontekstih. Odločiti se mora,
ali je avtor/ica ustrezno upodobil/a osebo, kar
mu/ji nadalje omogoči umestiti v lik določene zna-
čilnosti, načine obnašanja, ki zahtevajo določene
specifične intervencije. Med dolgim seznamom
profesionalnih dejavnosti, s katerimi naj bi se znah
spopasti socialni delavci/delavke, je tudi zmož-
nost ustrezno in natančno upodobiti »resnično«
osebo. Hali opaža, da so ujeti na eni strani v željo,
da bi dokončno izoblikovah in kategorizirah svoje
upodobitve strank v dokončnih in trajnih por-
tretih, na drugi strani pa morajo biti odprti za
kritiko razhčnih občinstev, ki jim očitajo, da so
njihova poročila preveč monološka. Priložnosti
branja socialnodelavskih poročil so lahko poten-
cialni izziv monološki karakterizaciji. Še več, hitro
spreminjanje podob o strankah kaže, kako zlahka
so krhke konstrukcije v socialnem delu zavržene,
ko pride do novih zahtev in ko se znajdejo pred
drugimi publikami. Hali meni, da je za poročanje
v socialnem delu pomemben koncept »odprte
teorije lika«, katere osrednja ideja je, da spodbuja
bralce/bralke k soustvarjanju lika. Živa teorija lika
bi po Chatmanu morala delati na odprtosti in like
obravnavati kot avtonomna bitja, ne le kot fun-
kcije zapleta. Zavzemati bi se morala za to, da
lahko publika rekonstruira lik glede na dejstva v
izvirni konstrukciji. Čeprav bi si socialne delavke/
delavci želeh enostavnih in določnih hkov, je bolj
verjetno, da bodo hki v socialnodelavskih zgod-
bah težili k temu, da so zaokroženi, nedokončani
in začasni.
Pomembnost Hallove študije naracij v social-
nem delu vidim v nekaj smereh. Hali ne poskuša
reducirati kompleksnosti in negotovosti profesio-
nalne dejavnosti na neko novo, dokončno verzijo
o tem, »kaj se v resnici dogaja«, pač pa poskuša
pretresati vsakodnevno borbo za konstrukcijo
socialnega dela ter pri tem dati prostor alterna-
tivnim verzijam in različnim glasovom. Močan
poudarek študije je na družbeni konstruiranosti
govora in pisanja v socialnem delu, kar je v
nasprotju s pogledom na socialno delo kot na niz
racionalno sprejetih odločitev in pozitivističnih
metod, ki operirajo z objektivnimi podatki. Te-
meljna predpostavka takega teoretskega izpeljeva-
nja je, da postopki v socialnem delu ne morejo
biti racionalen in enosmeren proces, saj imamo
opravka z nenehno interakcijo med individualnim
okvirom in sistemom, v katerem so bile odločitve
sprejete. Eden od pomembnih teoretskih prispev-
kov, ki jih ponuja Hallova študija za preučevanje
socialnega dela pri nas, je razširitev razumevanja
profesionalnega pisanja kot dejanja, utemeljenega
na profesionalnih normah, ki lahko tako omejuje-
jo kot širijo profesionalno prakso. S proučevan-
jem tekstualne dinamike v določeni stroki prido-
bimo namreč priložnost razumeti, kako se stroka
konstituira prek organiziranja in sistematiziranja
ljudi, dejavnosti, jezika, pa tudi, kako prispevajo
k izgrajevanju stroke teksti, ki socializirajo ljudi
v profesionalno paradigmo. Prispevek študije k
teorijam socialnega dela je tudi v tem, da poudari
pomen vprašanj reprezentacije, politike interpre-
tacij in pomenov, vprašanj o neskladjih med pi-
sanjem in objektom pisanja in vpliva profesional-
nih oblasti pri izgrajevanju vednosti. Spričo dej-
stva, da je že od začetka ena od najpomembnejših
dejavnosti socialnega dela prevajati žive izkušnje
klientov v profesionalne tekste, socialno delo teh
vprašanj ne more ignorirati.
Mojca Urek
241
POVZETKI
í Vito Flaker
intervju ке^^шетмбзт spoznavanja
etnometodološke beležke o tem, kako strokovnjaki spoznavajo uporabnike
Dr. Vito Flaker je docent na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Ob predpostavki, da običajna matrica spoznavanja ljudi v strokah, ki se ukvarjajo s človeško stisko,
vodi v zaznavanje uporabnikov različnih služb kot nemočnih, stigmatiziranih, nemoralnih, smo
zastavili etnometodološki eksperiment. Ta je najprej izvabil vprašanja, ki jih sprašujemo v socialnem
delu. Ta vprašanja vzpostavljajo okvir, ki sicer temelji na prijaznosti, a je institucionalen, predvsem
pa se poleg spoznavanja usmerja v probleme in jih individualizira. Ko so ljudje ista vprašanja
postavili svojim vrstnikom in v vsakdanjih okoljih (na ulici, v lokalih, postajah ipd.), so postala ta
vprašanja neustrezna in nevljudna. Ko smo opazovali različne procese, kako ohraniti vsakdanji
kontekst pogovora ali kako so ljudje pristajali na vlogo stranke, smo lahko analizirah in primerjali
razlike med dvema okviroma. Strokovni okvir pogovorov producira probleme, se osredotoča na
pomanjkljivost sogovornikov in od njih pričakuje žalostne zgodbe. Delitev vlog je apriori
Qasimetricna, stranka je podrejena in odvisna, strokovnjak se trudi od nje razlikovati in se ograditi.
Odnos temelji na uslužnostnem, popravljalskem modelu, dogaja se v institucionalnih prostorih.
Pogovor poteka kot pripovedovanje zgodb, predmet je vnaprej določen, pogovor pa redukcio-
nističen, saj se vedno znova vrača k določeni temi. Odgovornost se individualizira, ton pogovora
je uraden, v intimnost se vstopa vsiljivo, z garancijo poklicne molčečnosti. V okvirih vsakdanjih
pogovorov poskušamo graditi osebne in socialne zemljevide, osredotočeni smo na vrline, poslušamo
vesele, uspešne in zabavne zgodbe, delitve vlog je v načelu simetrična in počiva na predpostavki
enakopravnosti in vzajemnosti, ki jih vežejo čustva zaupanja in zarote. Osnova je krošnjarski aH
rapsodski model, dogaja se v javnih ali domači površinah, pogovor pa poteka kot razdrobljena
mreža izmenjav, je odprt in se lahko avtopoetično širi, je asociativen, pomembni so prehodni
predmeti in poteka kot sprehajanje s teme na temo. Odgovornost je kolektivna, ton neuraden,
intimnost vpeljana z zapeljevanjem, varujejo jo zaupanje in zarota. Za spoznavanje ljudi je okvir
vsakdanjega pogovora gotovo superioren in bi ga bilo priporočljivo uporabljati tudi v strokovnih
intervencijah. Zato sklenemo z možno sintezo tega okvira z ustreznimi strokovnimi spretnostmi
in etičnimi pravili.
Ključne besede: intervju, pogovor, etnometodologija, vsakdanje življenje, kritična psihologija,
intimnost.
Vera Grebene
ekspertiza na podlagi izkušnje m prepovedana vednost v pripovedih uživalcev drog
Vera Grebene je koordinatorka raziskovalnih projektov na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani.
Avtorica v prispevku predstavi značilnosti pogovorov, v katerih kot pripovedovalci nastopajo
uživalci drog. Zanima jo vsebina teh pogovorov in jezik, ki se uporablja v njih, pri čemer upošteva
širši družbeni kontekst, ki vpliva na oblikovanje socialnih reprezentacij o drogah, ki krožijo kot
modeli pojasnjevanja vsakdanjega življenja uživalcev drog. Pripovedi uživalcev drog analizira tudi
z vidika posebnega znanja, ki se kot ekspertno znanje akumulira v subkulturah uživalcev in med
njimi kroži skoz pripovedovanje zgodb, ob tem pa zaradi prohibicije drog pridobi status prepo-
vedanega znanja.
Ključtie besede: zgodbe uživalcev drog, metafore, praktično znanje, prepovedano znanje
243
POVZETKI
f
Mojca Urek
živuenjskezgodbeinnjihovpomen
nekaj izhodiščzapreučevanjepripovedovanjazgodbvsocialnem delu
Mag. Mojca Urek je asistentka na Visoki šoli za socialno delo. Pripravlja doktorsko disertacijo na
temo pripovedovanja zgodb v socialnem delu.
Članek opisuje značilnosti in pomen pripovedovanja zgodb ter nakaže nekatera teoretska izhodišča
in možne smeri preučevanja pripovedovanja zgodb v socialnem delu. Pripovedi vključujejo kon-
strukcijo in izražanje pomena, kar je bistvena človekova dejavnost. So pomembne strukture produk-
cije pomena, zato kaže v praksi pripovedi ohranjati ter spoštovati načine konstrukcije pomena
respondentov. Za zgodbe v socialnem delu, kot tudi za zgodbe nasploh, so pomembne vsaj tri
značilnosti pripovedovanja: družbena konstrukcija zgodb, interpretativnost procesov in razmerja
moči, v katera so ujete zgodbe. V članku so vse tri značilnosti tematizirane s pomočjo širokega
spektra teorij in konceptov (literarne teorije, socioloških teorij, socialnopsiholoških itn.), ki so
relevantne za področje naracij in z različnimi aplikacijami tudi za teorijo in prakso socialnega
dela.
Ključne besede-, duševno zdravje v skupnosti, narativna teorija, pripovedovanje zgodb, biografska
metoda, dokumentacija v socialnem delu.
Vera Grebene
ponesrečen! pobe~gTujetnikov biografij
Individualizacija življenjskih situacij pomeni, da so biografije postale »samorefleksivne«, družbeno
predpisana biografija je preoblikovana v biografijo, ki je samoustvarjena in se nadaljuje v smeri
samoustvarjanja. Toda mnoštvo različnih zgodb, ki naj bi jih imela na voljo posameznik in posa-
meznica kot variante različnih avtobiografij, se izkaže kot navidezno. Ko dogodke uvrstimo kot
zgodbe v naše biografske spise, se izkaže, da so ponavadi scenariji potekov še kako dodelani, pa
tudi predpisani. Opirajo se na koncepte »visoke realnosti«, ki jo podpirajo predpisane biografije,
v katerih so karierne točke določene glede na standardizirana življenjska obdobja in na njih vezana
institucionalna pričakovanja.
Ključne besede-, avtobiografske pripovedi, identitetni projekt, standardizirana in institucionali-
zirana biografija.
Blaž Mesec, Sanja Kaube
doživljanje bolnikov s kolostomo zvidikateorije corbinove in straussa
ourejanjukroničnebolezni
Dr Blaž Mesec je izredni profesor za področje metodologije na Visoki šoli za socialno delo Univerze
v Ljubljani in dekan te šole. Sanja Kaube je višja medicinska sestra in diplomirana socialna
delavka v socialni službi Splošne bolnišnice Maribor.
Predstavljena kvalitativna analiza sedmih intervjujev bolnikov s kolostomo temelji na pojmih teorije
o urejanju kronične bolezni po Corbinovi in Straussu in odkriva naslednje značilnosti njihovega
doživljanja. Pr\^a je biografska perspektiva, saj pomenita tako bolezen (rak črevesa) kot tudi operacija
z dogajanjem pred njo in po njej in z njeno posledico, stomo, kritičen poseg v življenje. Dogajanje
v bolnišnici marsikdo doživi travmatično zaradi nasprotja med tehnizirano vsakdanjostjo bolnišnič-
nega obrata in bivanjsko izpostavljenostjo pacienta. Opazna je razlika med usodnostnim in pragma-
tičnim doživljanjem travme, med neprebolenim objokovanjem osebne usode in praktičnim ure-
janjem življenja s stomo. Prav potreba po negi stome in uvedbi posebnega življenjskega režima
prispevata k pragmatičnemu odnosu in sprijaznjenju. Opazimo tudi velike razlike med pacienti v
stopnji njihovega sprejemanja življenja s stomo. Kot zelo pomembno pri adaptaciji na novo življenj-
sko okoliščino poudarjajo pacienti podporo svojcev in društva za samopomoč. Pojmi teorije Cor-
binove in Straussa se zde primerni za opis doživljanja pacientov v tem primeru.
Ključne besede-, vsakdanje življenje s kronično boleznijo, kvalitativna analiza, biografija.
244
/f OVZETKl
lateja SediT^k
AVTO/BIOGRAFSKA METODA PRI PROteVMJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ
Mag. Mateja Sedmak je mlada raziskovalka v Znanstveno-raziskovalnem središču RS Koper.
V zgodovini raziskovalnega soočanja z etnično mešanimi zakonskimi zvezami prevladujejo študije
makro nivoja, t. j., raziskovanje (med)skupinskih in medetničnih odnosov (proučevanje med-
skupinske socialne bHžine/distance, odnosov med dominantnimi in subordiniranimi etnijami,
priseljeniškimi in avtohtonimi skupinami itn.), pri čemer prevladujejo kvantitativne tehnike
raziskovanja s posebnim poudarkom na statističnih in demografskih prezentacijah incidence
»mešanih zakonov«. V socioloških študijah, posvečenih obravnavi etničnih vprašanj, pa evidentno
primanjkuje kvalitativnega raziskovanja fenomena interetničnih zvez s posebnim poudarkom na
(inter)personalnem nivoju, torej mikro raven raziskovalnega zanimanja. Namen pričujočega
prispevka je predstaviti metodološko-epistemološke prednosti avto/biografskega pristopa pri pro-
učevanju intimnih, interpersonalnih odnosov in subtilne družinske mikroklime. Zaradi temeljnih
značilnosti (fleksibilnost, subjektivnost, procesnost, kontekstualnost itn.), ki odlikujejo ta kvalita-
tivni metodološki pristop, se je kolekcija avto/biografskih pripovedi izkazala kot posebno učinkovit
spoznavni pripomoček pri proučevanju fenomena etnično mešanih zakonskih zvez kot specifične
oblike medkulturnega soočanja na interpersonalni (mikro)ravni partnerskega in družinskega
življenja.
Ključne besede-, avto/biografska metoda, kvalitativne metode, etnično mešane zakonske zveze,
metodologija, sociologija.
ChristopherXall
NARACIJE IN SOCIALNÒDEtÙ-rlCKAJ O TEORIJI, ANALIZI IN PRAKSI
Dr Christopher Hall je višji raziskovalec na Univerzi v Hiiddersfieldu (Velika Britanija). Raziskuje
organizacijo služb za otroke, konstru-kcijo klientske identitete in profesionalni diskurz.
Avtor prikaže strukturalistično, postmodernistično in socialnointerakcijsko teorijo pripovedništva.
Osredotoči se na prijeme, ki upoštevajo način pripovedovanja zgodb v vsakdanjih socialnih inter-
akcijah in z različnimi besedili iz socialnega dela prikaže ključne koncepte narativne anahze. S
predpostavko, da je pripovedništvo neizbežno prisotno v vsakdanjih interakcijah med socialnimi
delavci, uporabniki in drugimi strokovnjaki, predstavi analizo naracij kot močno in občutljivo
analitično sredstvo. S študijem podrobnosti govora in pisanja v socialnem delu pogledamo, kako
se metode pripovedovanja zgodb razvijejo strateško in retorično in kako to vpliva na delo. Avtor
razvije diskusijo o tem, kako pripovedni pristopi oblikujejo prakso socialnega dela.
Ključne besede: narativna analiza, izvedba pripovedi, socialna interakcija, pripovedništvo v
socialnem delu.
Milko Poštrak
ANTROPOLOŠKIZORNIKOT
Dr. Milko Poštrak je asistent na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Antropologi so se doslej največ ukvarjali z raznolikostjo človeških kulturnih praks, zato avtor
navaja kratek povzetek zgodovine antropologije, od »popotnih zgodb« devetnajstega stoletja prek
»znanstvene zastavitve« v prvi polovici dvajsetega stoletja do »kritičnega prevrednotenja« v antro-
pologiji od sedemdesetih let naprej. Avtorja je zanimalo tudi, ali so se antropologi v času prevred-
notenja antropologije v zadnjih desetletjih kakor koli navezovali na Husserlovo fenomenologijo.
Avtor meni, da neposrednih navezav ne najdemo, posredno pa jih lahko odkrivamo v pristopih,
kakršnega predstavlja Clifford Geertz s svojo zahtevo po »pogledu iz domačinskega zornega kota«.
Tu lahko iščemo nadaljnje povezave s hermenevtiko, Hngvistiko in komunikacijskimi teorijami.
Ključne besede: subjekt, kultura, antropologija, fenomenologija, antropološki zorni kot, intersub-
jektivnost, hermene\tika.
245
ABSTRACTS
Vito Flaker
interviewas an art of getting to know
ethnomedological notes on how the professional get know users
Dr. Vito Flaker is a lecturer at University of Ljubljana School of Social Work.
On the assumption that the traditional matrix of getting to know people in the distress leads to the
perception of the users of various services as helpless, stigmatised, morally wrong etc., an
ethnomethodological experiment was devised. It has elicited the questions that are usually asked in
the setting of social work. These questions establish a frame, which, although based on kindness, is
of an institutional nature and, besides getting to know somebody, directed towards the individu-
alisation of problems. When peers were asked the same questions in everyday settings (streets,
bars, stations), they were felt inappropriate and rude. In observations of various attempts at re-
establishing the ordinary context of civil interaction or at assuming the role of a client, the differ-
ences between the two modes of getting to know somebody have been analysed and compared.
Professional matrix produces problems, seeks inadequacies, and ehcits sad tales. The division of
roles is asymmetrical from the start; the cHent is subordinated and dependent, while the profes-
sional's efforts include his/her own distinguishing and keeping away from him/her. The relation
is based on the tinkering, personal services model, uses the institutional, formal spaces, people are
encouraged to tell tales with predetermined object, thus reducing the experience by reinstating
the theme in a rigid frame of the conversation, individualising the responsibility and intruding
into intimacy, which is warranted professional secrecy. Ordinary conversation matrix constructs
personal and social mappings, concentrates on virtues, and encourages happy and successful
stories and entertainment. The roles are on principle symmetric, based on the assumption of
equality and reciprocity and the feelings of trust and conspiracy. The model here is a peddlers' and
rhapsods' conversation, which takes place in public or intimate spaces and is characterised by a
net of diffused topics; it is open and may expand autopoetically, it is associative in nature and
thematically peripatetic. Responsibility is coUective, tone unofficial, intimacy achieved by seduc-
tion and protected by conspiracy and trust. In order to get to know people, the ordinary context
seems superior, and it is recommended for use in professional settings as well. The author con-
cludes with a possible synthesis of this model with pertinent professional skills, discipHne and
ethics.
Keywords: interview, conversation, ethnomethodology, everyday life, critical psychology, intimacy.
Vera Grebene
expert reports on the basis of experience and the forbidden knowledge
in the narrative of drug users
Vera Grebene is a research coordinator at the University of Ljubljana School of Social Work.
The article presents the drug users everyday conversations in the context of narrative characteris-
tics and shows the content and language used in these stories, considering social background of
social representations that are used to explain everyday life of drug users. Stories of drug users are
analysed in the view of special and expert knowledge that is accumulated inside subcultures of
drug users and is circulating as prohibited knowledge among them through storytelling.
Keywords: drug users, metaphors, practical knowledge, prohibited knowledge.
246
ABSTRACTS
Mojca Urek
life stories and their significance
some starting points for an examination of storytelling in social work
Mojca Urek, M. A., is an assistant lecturer at the University of Ljubljana School of Social Work. She
is currently working on her PhD on storytelling in social work.
The paper describes characteristics and significance of storyteUing and indicates some theoretical
starting-points and possible directions of researching storyteUing in social work. Narratives in-
clude constructions and expressions of meaning, which is a crucial practice in human life. They
are significant structures of the production of meaning; therefore, it seems necessary to maintain
and respect the ways of the respondents' construction of meaning. Storytelling in social work, as
weU as in general, exhibits at least three features: the social construction of stories, the interpret-
ability of processes, and the relations of power that dominate the stories. The author introduces a
variety of theories and concepts (literary, sociological, social-psychological) that are relevant for
the field of the narrative and, byway of divergent applications, for both the theory and the practice
of social work.
Keywords: community mental health, narrative theory, storytelling, biographical method, docu-
mentation in social work.
Vera Grebene
failed escapes bythe prisoners of biographies
The concept of individualisation of living situations presumes that biographies have become "self-
reflective"; a socially prescribed biography is transformed into a self-created biography, and one
that continues to be such. But the plenitude of stories supposedly at the individual's disposal turns
out to be fictitious. As a story is placed amongst other biographical accounts, it usually shows that
the course of events is by аП means preconditioned and prescribed. They find support in the
concepts of "high reality" from prescribed biographies, in which the points of career are deter-
mined with regard to the standardised life periods and the related institutional expectations.
Keywords: autobiographic narrative, identity project, institutionahsed biography.
Blaž Mesec, Sanja Kaube
the experience of the patients with colostomy from the perspective
of corbin and strauss'theory of managing chronic illness at home
Dr. Blaž Mesec is an associate professor of methodology at the Utiiversity of Ljubljana School of
Social Work and Dean of the School Sanja Kaube is Accredited Nurse and Graduated Social
Worker in the Social Service Department of the General Hospital in Maribor.
The qualitative analysis of seven interviews of patients with colostomy, based on Corbin and
Strauss' theory about managing chronic illness at home, found the foUowing characteristics of
their experience. The first is the biographical perspective: the illness (cancer of colon) as well as
the operation, with everything that happens before and after it, together with its consequence, the
stoma, represent a critical intervention into the lives of these patients. The experience in the
hospital can be traumatic for some people because of the contrast between the technicised every-
day life in hospital and the existential threat the patients may feel. The difference between a fatal
and a pragmatic experience of the trauma, or between inconsolable mourning of one's own fate
and the practical regulation of life with the stoma, can be observed. It is precisely the need to care
for the stoma and to introduce a regime of everyday life that lead to the pragmatic attitude and
acceptance. With regard to their acceptance of life with the stoma, as well as to their material living
conditions, great differences can be observed among patients. They stress as very important the
support of their partners and families and of their self-help associations. In this case, categories
proposed by Corbin and Strauss seem to be adequate for the description of their experiences.
Keywords: everyday life with a chronic disease, qualitative analysis, biography.
247
abstracts
Mateja Sedmak
auto/biographical approach to studying ethnically mixed marriages
Mateja Sedmak, M. A., is a junior researcher in the Centre for scientific research, Koper.
The history of researching ethnically mixed marriages is dominated by the studies of the macro-
level, with prevailing quantitative research techniques emphasising statistical and demographic
incidence of "mixed marriage". Sociological studies on ethnic problems evidently lack quahtative
research on inter-ethnic relations with an emphasis on the (inter)personal level, i.e., on the micro-
level. This contribution presents methodological and epistemologica! advantages of auto/bio-
graphical approach in examining intimate, interpersonal relations and subtle family microclimate.
Because of its basic features that distinguish this approach, collection of auto/biographical narra-
tives proved as a particularly efficient tool in examining ethnically mixed marriages as a specific
form of intercultural encounters on the interpersonal (micro-) level of partnership and family.
Keywords: auto/biographical method, qualitative research, ethnically mixed marriages, methodol-
ogy, sociology.
Christopher Hall
narrative and social work: some implications for theory, analysis and practice
Dr Christopher Hall is Senior Research Fellow at the Centre for Applied Childhood Studies, Univer-
sity of Huddersfield. He has undertaken research on the organisation of children's services, the
construction of client identity and professional discourse.
This paper reviews some recent theories of narrative — structuralism, postmodernism and social
interaction. Concentrating on an approach that considers the performance of storytelling in
everyday social interaction, key concepts of narrative analysis are discussed and illustrated using a
variety of social work texts. It is assumed that storytelling is inevitable in the everyday interactions
between social workers, clients and other professionals, and narrative analysis offers a powerful
and sensitive analytic device. By studying the details of social work talk and writing, we can see
how storytelling methods are deployed strategically and rhetorically to get the job done. Finally
there is discussion of how narrative approaches inform the practice of social work.
Keywords: narrative analysis, performance, social interaction, storytelling in social work.
Milko Poštrak
anthropological point of view
Dr. Milko Poštrak is an assistant lecturer at University of Ljubljana School of Social Work.
Anthropologists have been interested in various human cultural practices. The author gives a brief
summary of the anthropological history, from "travelling stories" of the nineteenth century to
"scientific conceptions" in the first half of the twentieth century and the "critical revaluation" in
anthropology within the last decades of this century. The author is also interested to find any
references to Husserl's phenomenological conceptions of the person in anthropology. He thinks
that Geertz's demand to look »from the native's point of view« has something in common with
Husserl's conception of the subject. Further links are made to hermeneutics, linguistics and com-
munication studies.
Keywords: subject, culture, phenomenology, intersubjectivity, hermeneutics.
248
IZDAJE VISOKE SOIE Z^ SOCIAINO DEIO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stano-
vanjska tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160
SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so
preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher,
Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje:
Feministične raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila:Knjižnica VŠSD, Topniška 33, 1000Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@um-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za
samorazvoj (5.250 SIT)
Institut za samorazvoj, d. o. o, Godešič21, 4220 Škofja Loka, tel (041) 6316IO, 784153
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
KRT, Beethovnova 9, 1000 Ljubljana, (061)210332, 1218250
Vito Fiaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf. (3.650
SIT)
Založba/* cf., Slomškova 15, 1000 Lj ubij aita, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. (З.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrc;ole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju mladinskega
prava. Ljubljana:/* cf. (3.456 SIT)
David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cf.
(1.026 SIT)
Založba/* cf., Slomškova 15,1000 Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guestarnes.si
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi ah po e-pošti. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
Besedilo naj bo zapisano v formatu RTF.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, razhčnih vehkosti črk ipd. Ne
uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabih
naš standardni tisk.
•	Kurzivo ah podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah za
naslove knjig in revij in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. Krepke (bold) pisave
ne uporabljajte.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Le v citatih pustite izvirno obhko zapisa.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb
(ne pod črto ne na koncu). V glavnem besedilu označite opombo z zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom,
in sicer Y pis?LYÌ superscript (»mdpismo«). V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel.
Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov
(npr. MS Word), temveč le grafične programe.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij,
kjer avtor ali urednik ni naveden).
Primeri za navajanje knjig:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem
sociološkem društvu.
D.Bell,P.Caplan, W.J.Karim(ur.)(1993),6'ew<fere<íf/etó[s; Women, men and ethnography. London:
Routledge.
A. Miller	Ljubljana: Tangram.
Primeri za navajanje poglavij v zbornikih in člankov v revijah:
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin {ш.),Lectures in Experimental
Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
G. ČačinovičVogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti ^ocm/woífe/o, 32,1-2:54-60.
Če se avtorjevo аИ urednikovo ime ponovi, ga zaznamujete z dvema črticama ( - ) namesto imena. Podnaslov se
piše za dvopičjem po glavnem naslovu. Pri revijah in zbornikih obvezno navedite strani, kjer se nahaja besedilo,
pri reviji za dvopičjem, pri zborniku v oklepaju.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (ČačinovičVogrinčič 1993; prim, tudi
Miller 1992)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi
stran v viru, npr.... (Benjamin 1962:111)... Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni
treba ponavljati, npr. ...(Miller 1984: 111; 1992:87)... Če navedb a vira neposredno sledi omembi avtorja oz.
urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr.... po Millerjevi (1992:32) je... Kadar je referenca
edina ali bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir na isti strani,
uporabite... (ibid.)...,če pa isti vir na drugi strani, uporabite »op. cit.«, npr.:... (op. cit. : 121)...
•	Neuporabljajtevečkottri stopnje vmesnih naslovov(l, 1.1,1.1.1).
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibhografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano.
Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.:... igra \play]...; s tem
zaznamujte tudi neizrečen ah izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...]
in latinske...«.
•	Druga datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in 3 do 7 ključnih besed. Omembe avtorja naj bodo v
tretji osebi. Dodajte kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo na
Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in
pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in
telefonsko številko.
social work
Vol. 40, April-August 2001, Part 2-4
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidrnar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+3861 ) 43-77-615, fax 43-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
AUTO/BIOGRAPHICAL METHOD IN SOCIAL WORK
selected contents
Vito Flaker
INTERVIEW AS AN ART OF GETTING TO KNOW: ETHNOMEDOLOGICAL NOTES ON
HOW THE PROFESSIONAL GET KNOW USERS	77
Vera Grebeno
EXPERT REPORTS ON THE BASIS OF EXPERIENCE AND THE FORBIDDEN KNOWLEDGE
IN THE NARRATIVE OF DRUG USERS	105
Mojca Urek
LIFE STORIES AND THEIR SIGNIFICANCE; SOME STARTING POINTS FOR
AN EXAMINATION OF STORYTELLING IN SOCIAL WORK	119
Vera Grebene
FAILED ESCAPES BY THE PRISONERS OF BIOGRAPHIES	151
Blaž Mesec, Sanja Kaube
THE EXPERIENCE OF THE PATIENTS WITH COLOSTOMY FROM THE PERSPECTIVE OF
CORBIN AND STRAUSS' THEORY OF MANAGING CHRONIC ILLNESS AT HOME	159
Mateja Sedmak
AUTO/BIOGRAPHICAL APPROACH TO STUDYING ETHNICALLY MIXED MARRIAGES 181
Christopher Hall
NARRATIVE AND SOCIAL WORK: SOME IMPLICATIONS FOR THEORY, ANALYSIS
AND PRACTICE	191
Milko Poštrak
ANTHROPOLOGICAL POINT OF VIEW	207
ENGLISH ABSTRACTS	246
Published in six issues per year
socialno delo 40 (2001 ), 2-4
AVTO/BIOGRAFSKA METODA V SOCIALNEM DELU
Članki
Vito Flaker
INTERVJU KOT UMETNOST SPOZNAVANJA: ETNOMETODOLOŠKE BELEŽKE O TEM,
KAKO STROKOVNJAKI SPOZNAVAJO UPORABNIKE	77
Vera Grebene
EKSPERTIZA NA PODLAGI IZKUŠNJE IN PREPOVEDANA VEDNOST V PRIPOVEDIH
UŽIVALCEV DROG	.	105
Mojca Urek
ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN NJIHOV POMEN: NEKAJ IZHODIŠČ ZA PROUČEVANJE
PRIPOVEDOVANJA ZGODB V SOCIALNEM DELU	119
Vera Grebene
PONESREČENI POBEGI UJETNIKOV BIOGRAFIJ	•	151
Blaž Mesec, Sanja Kaube
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV S KOLOSTOMO Z VIDIKA TEORIJE CORBINOVE IN STRAUSSA
O UREJANJU KRONIČNE BOLEZNI: POSKUSNA TEORIJA NA OSNOVI KVALITATIVNE
ANALIZE	159
Mateja Sedmak
AVTO/BIOGRAFSKI PRISTOP K PROUČEVANJU ETNIČNO MEŠANIH ZAKONSKIH ZVEZ 181
Christopher Hall
PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO: NEKAJ O TEORIJI, ANALIZI IN PRAKSI 191
Milko Poštrak
ANTROPOLOŠKI ZORNI KOT	207
esej
Tanja Lamovec
ŽIVLJENJE VSAKEGA ČLOVEKA JE VREDNO ROMANA	231
recenzija
Christopher Hall (1997), Social Work as Narrative: Storytelling and persuasion in
professional texts. Aldershot: Ashgate (273 str.) • Mojca Urek	237
povzetki
SLOVENSKI	243
ANGLEŠKI	246
ISSN 0352-7956	UDK 304+36