290
Poučni in zabavni del.
Usoda.
Spisal Julij B.
Večer. Mala sobica kočarja Jurina v Stranskivasi že dolgo ni bila tako razsvetljena, kakor danes. Pri skromno nakičenih jaslih je klečala Jurinova obitelj — žena z dvema otrokoma — ter molila za gospodarjem in hvalila Boga, ker ji je dal dočakati zopet jedenkrat ta prelepi večer. Ganljivo je bilo videti nedolžna otročička, ki sta s povzdignjenima ročicama z božjim strahcm zrla v jaslice, kakor da bi razumela vse tajnosti pomenljivega večera. Bila sta deček in deklica v nežni starosti, drug lepši od druzega, jeden bolj   čvrst in zdrav, nego drugi.
Po končani molitvi je razlagal Jurin svojima otrokoma, katera je ljubil nad vse, pomen današnjega večera. Otroka sta ga pogledovala resno s svojimi velikimi krasnimi očmi ter ga zvesto poslušala.
„ Sedaj pa molimo, predno gremo k počitku, še je-denkrat in prosimo preljubega nebeškega očeta, da bi nam dal srečo: „Oče naš------------"
Vrata se odpro. — Otroka planeta strahom k materi ter se jo krčevito okleneta. Jurin pa prebledi. Dva orožnika vstopita. Uradno dostojanstvo dalo jima je strogo resen obraz.
„V imenu zakona ste aretovani!" de poveljnik, sto-pivši k iznenadenemu Jurinu.
„Za Boga, zakaj?" vsklikne gospodar.
„Bodete že v sodišču izvedeli", dobi v odgovor. „Ne mudite se, pozno je!" —
Jurin si obleče suknjo ter vzame klobuk. Orožnik ga uklene.
„ Hodite!"
„Le še to mi dovolite, da se poslovim od žene, da poljubim svoja otročička — — —"
„Za to ni časa!" zavrne ga orožnik ter ga porine iz sobe — bledega, prepadenega kakor smrt — ne zmeneč se za glasen jok otrok, prezirajoč prošnje nesrečne gospodinje — na božičen večer-----------------
V  sodišču je zvedel Jurin, da je ovaden radi hudodelstva požiga.
V  pretečeni noči je pogorela v sosedni vasi hiša Cvetičeva z vsemi gospodarskimi poslopji. Prej imovit, prišel je Cvetic, oče sedmerih otrok, na beraško palico.
Cvetic in Jurin nista bila prijatelja. Pravdala sta se in še le pred kratkim je bil izgubil Jurin neko pravdo. Cvetic je v prvem hipu kar naravnost Jurina krivil požiga ter ga je ovadil. Vse okolnosti govorile so ' proti Jurinu. Preiskava je bila dolgotrajna. Jurin je žaloval tedne, mesce v zaporu. Sleharn dan mu je utisnil pečat bridke bolesti. Obraz — vidno je propadal — uboga otročička mu nista [šla iz spomina. Kdo jima bo služil kruh;  kaj delata brez očeta,   —  kaj misli  žena o njem
—   hudodelcu? O, da bi mogel svojo nedolžnost dokazati! Ni si svest nikake hudobije; a preiskovalni sodnik je tako strog, neizprosen — zakon tako trd, neusmiljen.
—   Kako se bo to končalo! Bo li krivično obsojen, krivično kaznovan? — Oh, na svetu je vse mogoče! Kaj počne potem njegova nedolžna obitelj, kaj bo z njegovima nad vse ljubljenima otrokoma ?-------kaj bo — kaj bo!
Neki dan — minulo je bilo že par mescev — se zglasi Jurinka pri sodniku, proseč ga dovoljenja, da bi govorila s svojim možem.
S težkim trudom dal se je preiskovalni sodnik pre-prositi. Jetničar pripelje Jurina v uradno sobo. To ni bil več tisti čvrsti rudečeličen junak, kateri je vsakomur imponiral —; kakor senca je prilezel potrt, pobit v sobo. Lasje so mu bili osiveli, pogled |njegov je bil nem, apatičen, ustne so mu komaj pokrivale zobovje, obleka pa mu je kar visela na životu.
Žena, stoječa sredi sobe, se je zganila pri prvem pogledu in prestrašila se ga je.
Čuti ni bilo pozdrava — od nobene strani. — Kakor težko breme, tako se je spustil Jurin na klop —
stati ni mogel. — Po dolgem molku vpraša ženo: „Kaj mi boš povedala?"
Kakor mrtev kip je stala žena pred možem, oči v tla povešaje.
„Kaj ti naj povem!" odgovori ona brezglasno.
„Pa — kaj delata otroka?
Žena ne odgovori ničesar — a vreče solze se udero po njenih licih.
„ Zakaj li jočeš?"
„ Včeraj smo otroka zakopali------------"
v Katerega?!"
„Oba — škrlatica razsaje po vasi — —"
Jurin je sedel na klopi, kakor da bi ne bil ničesar zvedel —; v njegovih prsih pa so bojevali razjedajoči, nepopisni čuti hud boj — na življenje in smrt. Hkratu je postal bled kakor zid, bolestno je vskliknil: „Oh — brez slovesa — —!" ter je pal raz klop ženi pred noge.
To je človek! — To je življenje!-------
Nezavestnega so odnesli iz sobe. — —
Minulo je zopet par tednov. Preiskovalni sodnik pokliče nekega dne Jurina pred se ter mu naznani, da se kazensko postopanje proti njemu na predlog državn-ga pravdništva ustavilo in da se izpusti takoj na prosto . . .#
Jurin, skoraj ne več človeku podoben, )e vzel to naznanilo apatično na znanje. — Šel je — kam? — tega sam ni vedel — doma ga nista pričakovala njegova ljubljenca — ž njima je zgubil vse — za dom mu ni bilo nič — za svet nič-------
Drugi dan so našli potniki Jurina mrtvega. Sredi pota je bil onemogel — obležal.
291