SLOVENSKI
VESTNIK
CELOVEC SREDA 10. MAR. 1993
Letnik XLVIII. Štev. 10 (2694)
Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Cena: 8 šil. 40 tolarjev
P. b. b.
Jubilejna
Arihova
peč
V nedeljo so se številni pohodniki že petnajstič zbrali na pohodu, posvečenem spominu na pomorjene partizane v bunkerju pod Arihovo pečjo. Več na 9. strani.
Praznovanje Dneva žena
Vedeli smo, da bo veliko žena prišlo na praznovanje Dneva žena, vendar s tako veliko množico prirediteljice skorajda niso računale: pa nič ne de - prinesle so še miz in stolov, se stisnile, da je postalo kar prevroče pri Juenni. Žene so javno in glasno povedale, da hočejo sodelovati pri oblikovanju družbe, saj so tudi one njen misleči in kreativni del. (Več na str. 5).
Dvojezična šola na Brdu Protizakonito ravnanje!
Na dvojezični ljudski šoli na
Brdu pri Šmohorju se je zgodilo: mesto ravnateljice so protizakonito dodelili učitelji, ki nima dvojezične kvalifikacije, čeprav so v vseh štirih razredih otroci prijavljeni k dvojezičnemu pouku! Kot smo izvedeli, nova ravnateljica poučuje tretji razred, vendar brez slovenščine!
Mesto ravnatelja bi po zakonu moralo biti razpisano dvojezično, to pa se kljub protestom ni zgodilo. Na tihem in skrivaj je bilo mesto podeljeno in učiteljica Johanna Popat-
nik je na šoli že proslavljala svoje imenovanje, čeprav inšpektor za dvojezično šolstvo Franc Wiegele doslej ni dobil v roke še nič uradnega.
Pred nekaj dnevi so imenovali štiri nove ravnatelje v okraju Beljak-dežela; medtem ko je tu potekalo vse po določilih in so ljudske šole v Vrbi, Lipi ob Vrbskem jezeru, Šentjakobu in Podrožci dobile dvojezične ravnatelje, pa v okraju Šmohor zakon enostavno ignorirajo. Odločitev ustavnega sodišča, da mora biti možnost dvojezičnega pouka
tudi v četrtem razredu, bo zagotovo prišla, zato je tako ravnanje ob nastavitvah zavestna diskriminacija slovenščine. O tem priča tudi dejstvo, da je bila njena nastavitev tako hitro sklenjena. Na Koroškem deluje na primer 20 niže organiziranih dvojezičnih ljudskih šol, od katerih ima le 50% imenovane ravnateljice, deset šol pa že po več let vodijo provizorično imenovani učitelji!
Razpis za ravnateljsko mesto je bil že v marcu 1992 in je bil enojezičen. Čeprav je tudi v kraju samem več enojezičnih
učiteljev, se niso javili na razpis, saj so pravilno sklepali, da je šola dvojezična. Popatniko-va prihaja z glavne šole in ne izpolnjuje nobenega od pogojev za nastavitev na dvojezični šoli. (Gej resolucijo na str. 4)
Pa še nekaj: ljudje na Zilji vedo povedati, da ima gospa Popatnikova vplivne bratrance: župana mesta Šmohor, Ma-xa Rauscherja (deželna vlada) in Filipa Rauscherja pri krški škofiji. Škodilo ji to gotovo ni... Na vsak način pa tako imenovanje škodi otrokom.
S.W.
Zernatto: Ne bo virilnega mandata
Tudi deželni glavar Christof Zernatto je (sicer ne prvič) povedal, da v koroškem deželnem zboru ne bo virilnega mandata za slovensko narodno skupnost. Poudaril je, da med večinskimi strankami ni pričakovati soglasja. Njegova stranka pa tudi ni pripravljena odstopiti od tristrankarskega sporazuma. Bolj pozitivno gleda na ustanovitev etnične zbornice in se pri tem sklicuje na Pernthalerjev model.
Tudi s strani socialdemokratske stranke ni najti najmanjše pripravljenosti za uvedbo virilnega mandata, kot je povedal predsednik poslancev v deželnem zboru te stranke Gerhard Hausenblas. Delovna skupnost Narodnosti v SPO pa je tako stališče povedala že večkrat, med drugim tudi ob obisku v parlamentu na Dunaju. Na prihodnjih deželnih volitvah bo na listi socialdemokratov kandidirala tudi Slovenka Ana Blatnik iz Bilčovsa, to pa je izpolnjevanje integracijska modela, za kakršno se zavzemajo slovenski socialisti.
Spremembe volilnega reda, za kar je potrebna tudi sprememba zvezne ustave, torej ne bo tako hitro.,
Vencelj in Peterle na informativnem obisku pri koroških Slovencih
Preberite:
•	str. 3:
Intervju s Petrom Glotzom
•	str. 4:
Občni zbor društva Mladi rod
•	str. 5:
Koroške žene praznovale svoj Dan žena
•	str. 6:
Kako je z isto kul -turo?
•	str. 7:
Slovenci v Benečiji
•	str. 9:
Pohod na Arihovo peč
•	str. 11:
Jezikovni kotiček Janka Messnerja
Svoj prvi uradni obisk na Koroškem je opravil te dni državni sekretar za Slovence po svetu dr. Peter Vencelj. S predstavniki obeh osrednjih organizacij se je pogovarjal o aktualnih narodnopolitičnih vprašanjih; ta pogovor naj bi služil pripravi uradnega obiska slovenskega zunanjega ministra Peterleta pri svojem avstrijskem kolegu Mocicu sredi meseca marca. Predsednik ZSO dr. Sturm je podčrtal vprašanje dvojezičnih otroških vrtcev, razširitve radijskih in televizijskih oddaj v slovenščini in sprejemanje televizijskega singnala RTV Slovenije na Koroškem.
To so odprta vprašanja, ki pa so izrednega pomena, ker je slovenski jezik na Koroškem iz dneva v dan v slabši poziciji. Viden znak za to je npr., da
se dijaki slovenske gimnazije med seboj pogovarjajo večinoma v nemščini. ZSO pa vodi v nekaj drugih vprašanjih, ki izhajajo iz 7. člena državne pogodbe, postopke pri ustavnem sodišču in prepričani smo, da bo na ta način mogoče uveljaviti naše narodnostne pravice. Ko gre za pogajanja med Avstrijo in Slovenijo glede nasledstva bivše Jugoslavije kot sopodpisnice državne pogodbe, pa je dr. Sturm poudaril, da morebitna nova pogodba za manjšine nikakor ne sme biti slabša od stare. Podpredsednik NSKS mag. Pipp pa je govoril o javnopravnem zastopstvu koroških Slovnecev. Tajnik SPZ dr. Malle je opozoril na potrebo po kulturnem sporazumu med Avstrijo in Slovenijo, predsednik KKZ dr. Zerzer pa je opozoril na gonjo FPÖ proti dvojezični trgovski aka-
demiji in šoli za gospodarske poklice v Šentpetru.
Dr. Vencelj se je zahvalil za informacije in dejal, da nema-rava imeti tesne stike s predstavniki koroških Slovencev, da bi lahko prispeval k sodelovanju med manjšino in matico.
Istega dne je bilo tudi srečanje slovenskih krščansko-de-mokratskih ministrov in predstavnikov ÖVP pod vodstvom predsednika Buška. Slovenski ministri Peterle, Bizjak, Umek in Osterc so imeli krajši razgovor s predstavniki obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev. Peterle je izjavil, da bi se mu zdelo demokratično zastopstvo koroških Slovencev primerno, vendar da se Slovenija v to vprašanje ne bo vmešavala, ker je manjšina subjekt.
Vabilo
na koncert
„Od Pliberka do Traberka“
v soboto, 13. marca, ob 19.30 v kulturnem domu v Šentprimo/u
Sodelujejo:
Koroški oktet - Kulturno umetniško društvo Prežihov Voranc z Raven na Koroškem; moški pevski zbor DU Mežica „Mežiški knapi“, Moški pevski zbor „Trta“ iz Žitare vasi. Mešani pevski zbor SPD „Danica“
Prisrčno vabljeni!
Sestavljanje predloga za Bundeskanzleramt glede financiranja posameznih kulturnih, političnih, znanstvenih in drugih aktivnosti koroških Slovencev je bilo že vedno zelo občutljiva zadeva, saj je na razpolago veliko manj sredstev, kot bi jih prosilci potrebovali. Kot ocenjevalka teh prošenj a priori izhajam iz tega, da so prošnje pošteno kalkulirane in da se v njih zrcalijo potrebe društev in organizacij. Se-
či r. Helene VerdeI
Manjšina, ki argumentira s kvantitetami, je zgubljena
veda večina v dopustni meri pretirava, vendar redki so tisti, katerih kalkulacija je bolj izraz bujne osebne fantazije kot pa realistične ocene lastnega dela. Naloga člana sosveta je torej, da skuša najti pot, kako ugoditi raznim prošnjam, ne da bi pri tem prekoračil proračun, ki je predviden, in da razvija kriterije za financiranje.
Ponavadi so predlog za financiranje sestavili obe osrednji organizaciji in zastopnik cerkve. Tokrat se ni bilo možno zediniti in tako sta šla na sejo, ki je bila 26. februarja, dva predloga. Osnova spora je bila, da Narodni svet in Krščanska kulturna zveza trdita, da sta pri koroških Slovencih bolj akceptirana in da tudi več delata za narodov blagor. Kljub ostri diskusiji na seji sosveta pa teh svojih trditev nista mogla dokazati. Seveda ima vsak človek pravico do svojega subjektivnega mnenja, toda nihče ne more brez dokazov zahtevati od drugih, da se temu priključijo. Samo ker gospodje Grilc, Apovnik in Vospernik trdijo, da sta organizaciji, ki jih zastopajo, večji, lepši in bolj marljivi, to objektivno še dolgo ni res. Napaka marsikaterega funkcionarja, in to ne samo slovenskega, je, da se preveč giblje v krogu svojih somi-šeljnikov in tako zgublja realni pogled na svet in na vlogo, ki jo zavzema prek njega zastopana organizacija v njem. Na večkrat zastavljeno vprašanje o kriterijih za tako trditev so odgovorili s subjektivnimi vtisi in naštevanjem storitev za društva, ki jih tudi SPZ nudi svojim članom in celo nečlanom. Seveda KKZ podpira dejavnost društev, toda tudi uslužbenci SPZ ne sedijo križem rok v svojih pisarnah. Predsedniku Krščanske kulturne zveze, ki je pregled delovanja KKZ razdelil med člane sosveta, pa bi rada ob tej priliki še zapisala v spominsko knjigo: taktično skrajno nespametno je, da na eni strani omenja v svojem poročilu premiere neodvisne gledališke skupine Ikarus in skuša s tem ustvarjati vtis, da je to zasluga njegove organizacije, na drugi strani pa isti skupini odreka pravico do podpore, češ da ni sloven-
sko.
Sploh je bila ena značilnih potez predloga NSKS, da so akceptirali interkulturnost samo v krogu cerkvenih organizacij, vsem drugim, ki delujejo po tem principu, pa niso hoteli priznati subvencij. Kar je dovoljeno Tinjam (imeti v programu kar precej, celo večino nemških prireditev, očitno ni dovoljeno na primer Kumstu v Žitari vasi, ki zelo marljivo in angažirano renovira tamkajšnji kulturni dom. Taka dvojna merila zagotovo niso poštena.
Poskus, si kot član sosveta in hkrati funkcionar ene od organizacij priboriti levji delež denarja izključno na podlagi tega, kar sam mislim, vidim in čutim, je problematičen iz več razlogov. Kar tako trditi, da imam vsega več, več članov, več prireditev, več ljudi, je nesprejemljivo. To lahko diskusijski partner verjame ali pa tudi ne. Poleg tega je uvajanje kvantitativnih meril na splošno kočljiva zadeva (če tega ne morem dokazati, pa povrhu še smešna), za manjšino pa še bolj. Konsalik prav gotovo proda več knjig kot Handke, da o slovenskih avtorjih sploh ne govorim. Bomo zato začeli v Avstriji subvencionirati Konsalika? En sam nastop pop zvezde Madonne pritegne več poslušalcev in gledalcev, kot jih pride celo leto na vse slovenske prireditve. Manjšina pa, ki začne argumentirati s kvantitetami, je zgubljena. Po tej logiki nima pravice do obstoja.
Najvažnejši razlog, da je bolje opustiti diskusije, ki temeljijo zgolj na občutkih posameznikov, pa je, da se s tem sosvet enostavno diskvalificira. Naloga sosveta je svetovati, kar pomeni, da je naloga posameznika v sosvetu, da se osebno kvalificira in temeljito pripravi, ne pa, da tam na dolgo in široko razglablja o osebnih vtisih. Vsakega svetovalca na kateremkoli področju bi nagnali z mokrimi cunjami, če bi argumentiral izključno z osebnimi občutki namesto z dejstvi. Posel svetovalca je, da nekaj ve in zna, in ne, da se poslužuje logike „Zakaj bi se učil, če ignoranca pride sama od sebe. “
Vzhodna Bosna vse bolj srbska
Medtem ko so se v New Yor-ku brez posebnih uspehov razšli predstavniki sprtih strani v Bosni in Hercegovini, je v vzhodni Bosni padla še ena pomembna postojanka, ki je bila doslej v posesti Muslimanov, mesto Cerska. Po silovitnem navalu srbskih enot so ob koncu prejšnjega tedna prebivalci tega mesta začeli množično bežati proti Konjevič polju, v koloni okrog 20.000 beguncev pa je bilo po nekaterih podatkih tudi okrog 1500 ranjencev. Po bosanskih virih so srbske enote streljale po koloni in mnogo beguncev tudi pobile.
V vzhodni Bosni so samo še tri t. im. muslimanske enklave: Srebrenica, Žepa in Goražde, vse tri pa so od silovitim srbskim pritiskom. Eksodus muslimanskega prebivlastva je v bistvu množično etnično čiščenje in zaokrožanje srbskega ozemlja. Visoki komisariat
OZN za begunce se s srbskim vodstvom v Bosni pogaja za dovoljenje evakuacije 60.000 muslimanskih prebivalcev iz Srebrenice, Srbi pa dovoljenje pogojujejo z umikom srbskega prebivlastva iz Tuzle, ki je v muslimanskih rokah. Mednarodne organizacije, vključno z Združenimi narodi, s tem pristajajo na sporni Vance-Ow-nov načrt o razdelitvi BiH na deset provinc, katero pa Muslimani odklanjajo prav zaradi etničnega čiščenja.
Ameriška akcija pošiljanja pomoči z letali je samo obliž za strahotno stisko muslimanskega prebivlastva in samo podaljšuje agonijo, ne rešuje pa ničesar. Vse bolj se kaže, da tudi nova Clintonova administracija nima jasnega programa za ustavitev morije in da pristaja na medsebojno razšiščenje, kar pa v bistvu pomeni genocid Muslimanov.
Kdo sploh „paše“ v današnji čas?
V oktobru preteklega leta so Haider in njegovi kolegi poslanci v državnem zboru kanclerju Vranitkemu postavili parlamentarno vprašanje v petih točkah, ki so bile usmerjene proti postavljanju in ohranjevanju partizanskih spomenikov in obeležij na Koroškem. V njih so izrazili tudi bojazen pred razširjanjem „komunističnih totalitarnih idej“ v A vstriji in kanclerja vprašali, če denar za pospeševanje manjšin v letu 1993 ne bo morda zlorabljen v te namene. Vranitzky se je v odgovoru kar dobro odrezal, za podporo Zvezi koroških partizanov pa je dejal, da je bila odobrena v omejenem obsegu na priporočilo narodnostnega sos veta za Slo vence.
Očiten namen Haiderja in njegovih kolegov poslancev je bil črtanje še teh skromno odmerjenih sredstev za slovensko protifašistično organizacijo. Haiderjev zavrnjen poskus je predpretekli petek znova aktualiziralpredsednik narodnostnega sosveta in NSKS dr. Matevž Grilc, ko je na seji na Dunaju predlog ZSO, po katerem naj bi Zveza koroških partizanov prejela 50.000 šil podpore iz sredstev za narodno skup-
nost, zavrnil z utemeljitvijo, da ta organizacija „ne paše več v naš čas“.
Komentiranje Grilčeve zavrnitve gre lahko v dve smeri.
1.	Grilc ni mislil tako, narobe se je izrazil ali pa je bil narobe razumljen.
2.	Grilc za tem, kar je rekel, tudi stoji.
Če velja drugo, in bati se je, je stvar zelo resna in še bolj žalostna. V tem primeru se je
Grilc namreč zavestno in spontano postavil ob ramo Haiderja in njegovih kolegov in vseh tistih njegovih volilcev (na Koroškem), katerim je Zveza koroških partizano v že vsa povojna leta trn v peti. V slovenskih vrstah pa se je uvrstil med tiste, ki še vedno niso doumeli, kaj je partizanski boj pomenil za koroške Slovence. V bistvu pa je s svojo izjavo žalil ne samo koroške partizane, temveč tudi vse preganjance, taboriščnike in izseljence. In to pičlo leto po 50-letnici pregona koroških Slovencev, ob 60-letnici prihoda Hitlerja na oblast, ob 50-letnici obglavljenja se Iških žrtev v Sivi hiši na Dunaju. Žalostno in sramotno!
Jože Rovšek
Na poti v Evropsko skupnost
Zvezni kancler Vranitzky je Avstrijcev šteje za Nemce, izjavil, da se zavzema za ljuds- „vendar ta samoumevnost, s ko glasovanje o vstopu Avstri- katero povprečni državljan je v Evropsko skupnost šele po potrjuje svojo državo, ne sme volitvah v državni zbor. Direk- zamegliti pogleda na možne tor dunajske diplomatske aka- nevarnosti v bodoče,“ pravi demije A. Missonig pa je po- Missonig in navaja izjave neka-udaril, da je ob vraščanju Av- terih nemških politikov, ki gle-strije v ES pomembna samoza- dajo na Avstrijo kot na kakšno vest za ohranitev identitete na- zvezno deželo Nemčije, ki ima roda. Sicer se le šest odstotkov pač poseben status.
DS Narodne skupnosti v SPÖ
Podpredsednica Delovne skupnosti Narodnosti v SPÖ Ana Blatnik je poudarila pripravljenost za podpiranje narodnostnih skupnosti v Kanalski dolini.-„V njihovih težnjah priznanje, za izboljšanje šolskega izobraževanja, pri topografskih napisih in oskrbi z mediji jih brez zadržka podpiramo,“ je rekla Blatnikova.
Blatnikova opozarja na dejstvo, da so na pristojnih mestih že večkrat vložili zahtevo za interkulturni sosedski radio preko meja. „Tak novoustanovljen medij bi opravljal povezovalno funkcijo na interre-gionalnem področju in bi imel hkrati na skrbi manjšine, katere so doslej zanemarjali.“ Ob tem opozarja tudi na sklep Sveta za evropska in federalistična vprašanja v koroškem deželnem zboru, ki podpira nemško govorečo narodno skupnost v Kanalski dolini.
Koroška
Kirchenzeitung
V osrednjem koroškem cerkvenem časopisu je prišlo do redakcijskih sprememb. Dosedanji glavni urednik Kirchenzeitung dr. Michael Maier je od 1. marca dalje sodelavec pri dnevniku „Die Presse“, dosedanji izdajatelj lista monsi-gnor Horst-Michael Rauter pa se bo posvetil svoji nalogi kot stolniški župnik v Celovcu. Novi izdajatelj je Freidrich Lenkh, Andrea Bergmann pa nova glavna urednica.
Borovlje
Letošnji Jožefov trg bo v ponedeljek, 15.3. 1993 na glavnem trgu v Borovljah.
Javno mnenje
Po zadnji raziskavi javnega mnenja na Koroškem je sklepati, da ima deželni glavar Zer-natto najbolje možnosti pri naslednjih volitvah, da bo ostal v svoji funkciji. To meni 47% volilcev, na drugem mestu pa je Ambrozy z 29%. Haiderju prisoja možnosti 18% volilcev, da postane deželni glavar. Vendar je zanimivo, da se presoja o glavnih kandidatih ne ujema z ocenjevanjem strank; 46,5% ljudi meni, da je čas za SPÖ, 26,8 za FPÖ in 24,5 za ÖVP. Slabo pa kaže FPÖ, meni 53%.
FPÖ je na Koroškem po od-volitvi Haiderja ves čas glasno zahtevala deželne volitve, prestavljene na zgoden termin, vendar je 82% volilcev proti, medtem ko jih je le 12% za to.
65% anketirancev meni, da so interne zadeve v FPÖ tej zelo škodovale, posebno po odstopu Heide Schmidt in Kriem-hild Trattnig, posebno pa še po „ljudski zahtevi“, 27,2% volilcev pa je prepričanih, da to stranki ne bo škodovalo.
To raziskavo javnega mnenja je izvedla koroška revija „Kärntner Monat“ med slučajno izbranimi 250 ljudmi.
Mail darf in der EG kein Volk herrschend machen
Die Region: Probehandeln für Europa
Mit Dr. Peter Glotz sprach dr. Marjan Sturm
Dr. Peter Glotz ist stellvertretender SPD Vorsitzender von Bayern, Abgeordneter zum deutschen Bundestag, und gilt als sozialdemokratischer Vordenker europäischen Formats.
Herr Dr. Glotz, Sie haben in Ihrem Vortrag betont, daß der Nationalstaat heute keine relevanten gesellschaftlichen Fragen lösen kann. Damit zusammenhängend haben sie daraus den Schluß gezogen, daß eine europäische Integration nicht in einer Erweiterung der EG, sondern in einer Vertiefung der EG liegen sollte. Wie soll Ihrer Meinung nach diese Vertiefung aussehen und welche Elemente soll sie beinhalten?
Da muß man unterscheiden zwischen dem was wünschenswert ist und dem was kommen wird. Wünschenswert wäre eine Vertiefung, die eine westeuropäische übernationale	Staatsorganisation
schafft, föderalistisch organisiert, die völlig handlungsfähig ist, die eine gemeinsame Außen-, Sicherheits-, Wirtschafts- und Finanzpolitik macht und dem Osten und dem Südosten wirklich helfen kann, weil sie auch stark ist. Also beispielsweise vor dem jugoslawischen Problem nicht so versagt, wie das die EG in der Vergangenheit getan hat. Ich fürchte, das wird nicht kommen. Ich fürchte, daß, was passieren wird, ein ziemlich fauler Kompromiß zwischen Vertiefung und Erweiterung sein wird. Ich könnte mir folgendes Szenario vorstellen: England und Dänemark lehnen die Maastrichter Verträge ab, die restlichen neun machen weiter, nehmen die drei EFTA-Staaten Österreich, Finnland und Schweden auf, und dann wird aus dieser Europäischen Gemeinschaft zwar kein übernationaler Bundesstaat, wohl aber eine eng kooperierende Freihandelszone, die aber auch auf anderen Gebieten ihre Politik miteinander koordinieren. Ich halte das nicht für ein Idealgebilde, aber es ist mir lieber als eine Renationali-sierung Europas.
Man könnte hier aus dem tragischen Beispiel Jugoslawien folgende Schlußfolgerungen ziehen. Jugoslawien war in irgendeiner Form eine EG, es hat Republiken gegeben, die in einem föderalen System zusammengeschlossen waren und trotzdem hat dieses System nicht funktioniert. Glauben sie nicht, daß eine Föderalisierung Europas mit gewissen transnationalen Kompetenzen in Brüssel und eben lokalen Kompetenzen in den Regionen, in den Peripherien, ähnlich Schiffbruch erleiden könnte wie das ehemalige Jugoslawien? Sehen sie diese Gefahr nicht?
Was müßte man eigentlich tun, daß das nicht passiert?
Man darf in der EG kein Volk so herrschend machen, wie es die Serben ganz offensichtlich in Jugoslawien Titos und auch vorher waren. Der Grundkonflikt Jugoslawiens, den ich selbst viel positiver sehe als manch anderer, war eben doch, daß Slowenen, Kroaten und manch andere Völker den Einfluß der Serben für zu stark gehalten haben. Und man muß eine innere Balance konstruieren, in der niemand sagen kann, die Franzosen oder die Deutschen beherrschen uns. Wenn das zustande kommt, würde eine EG genauso platzen, wie Jugoslawien geplatzt ist.
Aber bei Jugoslawien ist doch folgendes Problem: Miloševič hat die jugoslawische Verfassung einseitig gebrochen, und dadurch einen Desintegrationsprozeß ausgelöst. Slowenen und Kroaten haben sich wiederum beklagt, sie müßten viel Geld nach Belgrad abliefern und bekämen zu wenig zurück. Jetzt, nachdem beide Republiken selbstständig sind, klagen viele Wirt-schaftshos.se, daß ihnen der
jugoslawische Markt fehle. D.h., man hat offensichtlich vor der Sezession keine umfassende Analyse angestellt. Was hat man z.B. nach Belgrad an realen Geldern abgeliefert, und was hat man über den 22 Millionen Menschen zählenden Markt zurückbekommen? Ist es nicht so, wenn politische Eliten auf den Nationalismus setzen, dieser Nationalismus natürlich mit irrationalen Argumenten geführt wird und nicht mehr kontrolliert werden kann?
Ich stimme Ihnen zu. Ich glaube, daß eine Reihe der Spekulationen, die mit der Sezession der einzelnen Republiken verbunden worden sind, falsch waren und das wiederholt sich ja. Wenn Sie sich Umberto Bossi von der Lega Lombarda anhören, dann behauptet er ja auch, daß alles viel besser wird, wenn der Norden kein Geld mehr nach Sizilien zahlen muß. Man muß sich schon fragen, ob das wirklich stimmen würde. D.h., der Fehler, den einzelne in den nördlicheren jugoslawischen Republiken gemacht haben, der könnte in Italien und an manchen anderen Orten wiederholt werden. Also in der Tat spielen bei Sezessionen ganz offensichtlich nationalistische Mittelschichten eine große Rolle und sie kalkulieren das Problem nicht umfassend, und vor allem, sie kalkulieren das Leid nicht, das sie für Unterschichten produzieren. Ich werde nie eine Diskussion vergessen, die ich vor einigen Jahren in Slowenien hatte, wo ein slowenischer Nationalist argumentierte, der Nationalstaat für Slowenien sei so wichtig, daß man für die Selbstständigkeit sogar Gras fressen würde. Ich habe ihm dann entgegengehalten, Gras sei ein ungesundes Nahrungsmittel für Kinder. Dann hat er zu mir gesagt, daran sieht man, daß die Deutschen nichts verstehen.
Ich fürchte, heute verstehen manche Slowenen, vor allem aber Kroaten und Bosnier, was ich damals sagen wollte.
Die europäische Integration ist ein Faktum, dieses Faktum spiegelt sich wider in zahlreichen wirtschaftlichen Abkommen, politischen, staatlichen Abkommen. Diese Integration spiegelt sich aber vor allem wider in der Internationalisierung unseres alltäglichen Lebens, in der Internationalisierung der Kultur, der Essenstrends und der Komunika-tion. Andererseits findet aber auch ein anderer Prozeß statt, nämlich der der Vereinsamung des Menschen. Der Mensch ist zwar jezt durch die Kommunikation an die Welt angeschlossen, aber im Wohnblock bleibt er allein. Die Kommunikation findet nicht mehr statt, er ist auf sich allein gestellt. Früher war es so, daß die Arbeiterbewegung organisiert aufgetreten ist, heute, in der Postmo-
derne, ist der Arbeiter allein am Arbeitsamt und es gilt als unschicklich, arbeitslos zu sein. Ist nicht darin auch ein Grund für solche Bewegungen zu sehen? Die Postmoderne hat in Wirklichkeit das gesellschaftliche Leben völlig individualisiert und die Vereinsamung der Menschen macht sie anfällig für solche kollektivistischen Ideologien, wie es die nationalistische offensichtlich ist.
Ich stimme Ihnen zu. Ich denke, daß der Nationalismus in Europa und der Fundamentalismus in der Islamischen Welt auch polemische Antworten auf die Globalisierung der kapitalistichen postmodernen Gesellschaft sind, und daß da die Prozesse der Vereinsamung stattfinden, Menschen eine Heimat suchen und sie auch im Fundamentalismus und Nationalismus finden.
Wenn wir au f der einen Seite von der Integration ausgehen, wird man wohl auf der anderen Seite einen Gegenpol entwik-keln müssen. Es muß so etwas wie eine engere Heimat und eine weitere Heimat geben. Nur wird man diese Heimat nicht ethnospezifisch definieren dürfen, sondern Heimat wird man gleichsetzen müssen mit Region, die nicht unbedingt identisch ist mit Einsprachigkeit, sondern sie kann durchaus grenzüberschreitend sein. Wäre eigentlich das eine Vision für dieses Europa, daß man überschaubare Regionen schafft, mit sagen wir drei, vier Millionen Menschen, daraus potente ökonomische Systeme entwickelt, mit einem kulturell und sprachlich vielfältigen Überbau? Wäre das eine Perspektive für dieses Europa?
Ich glaube, das wäre eine mögliche Perspektive, wobei das ja nicht für ganz Europa gelten kann. Was wir jetzt besprechen, gilt sehr stark für die Völkermischzone in Mittelund Südosteuropa, und da wird jenes Tschernowitz ein Symbol bleiben, das Elias Canetti perfekt beschrieben hat: sieben Nationen in einer kleinen Stadt und diese kleine Stadt gehörte im Laufe von 50 Jahren unterschiedlichen Staaten an. Trotzdem war diese Stadt immer multikulturell. Das Dramatische und Tragische daran ist, daß diese Multi-kulturalität eben im Verlauf der europäischen Geschichte der letzten Jahrzente zerstört worden ist. Juden und viele andere sind vernichtet worden, und auf diese Weise wurde das Zusammenleben zerstört. Ich glaube also, daß wir einerseits Multikulturalität und zweitens auch die Idee der grenzüberschreitenden Regionen propagieren sollten. Wir bemühen uns zur Zeit gerade im Raum Vogtland, Oberpfalz, Oberfranken, Westböhmen eine grenzüberschreitende Region zu konstruieren, mit einem eigenen Parlament, wo Tschechen und Deutsche eng ökonomisch kooperieren sollten. Das ist nicht nur Idealismus.
Die sollen merken, daß wir das Bäder-Dreieck, Karlsbad, Marienbad, Franzensbad ausbauen, daß sie vom wachsenden Tourismus etwas haben, und gleichzeitig wollen wir die Menschen daran gewöhnen, die tschechische Sprache, oder auch die deutsche Sprache, zu lernen. Wir wollen eine Entwicklung, in der es selbstverständlich ist, daß Arbeitnehmer über die Grenze gehen, in einem Land leben, und im anderen Land arbeiten. Diese Idee, die im Westen um Aachen herum schon einigermaßen funktioniert, die könnten wir an vielen Ecken und Enden Europas realisieren.
Eine solche Konzeption setzt aber voraus, daß wir uns für Bildungskonzepte entschließen, die tatsächlich das Lernen der Nachbarsprachen einbinden, die tatsächlich z.B. ein anderes Geschichtsbild propagieren. Also nicht die Geschichte des eigenen Volkes, sondern Geschichte der Region, nicht Geschichte des eigenen heroischen Volkes, sondern Geschichte der tatsächlichen historischen Abläufe.
Nicht nur die Geschichte der großen Völker, sondern auch der kleinen Völker. D.h., eine andere Form von Unterricht und von Geschichtsunterricht und ein anderes Curriculum. Und zu diesem Curriculum gehört für mich im Zentrum eine bilinguale Erziehung. Nicht überall in den deutschen Städten, wo es keine Türken gibt, braucht es keine deutsch-türkischen bilingualen Schulen geben, aber in Berlin soll es die halt geben. Und zweitens ein Geschichtsunterricht, der nicht Heldengeschichte der großen Völker betreibt, sondern der in dem Raume, in dem die Menschen leben, alle Völker berücksichtigt. Es ist ja manchmal ganz erschreckend, wie wenig ein Deutscher von polnischer Geschichte weiß. Ich fürchte, es ist auch erschreckend, wie wenig ein Pole von deutscher Geschichte weiß.
Dies ist ein Tatbestand, der auch im Kopf vieler deutscher Akademiker nicht existiert, geschweige denn der Mehrheit der Bürgerinnen, und wenn das so weiter geht, dann darf man sich nicht wundern, daß sich die Menschen fremd gegenüberstehen.
Könnte man das so formulieren:	Probehandeln für
Europa zuerst einmal in der Region?
Ja, klar. Ich glaube, Europa darf man nicht als Superstruktur verstehen, die in Brüssel stattfinde, nicht als Bürokratie, die dafür sorgt, daß Bana-nan teurer werden, weil man die aus den französischen Kolonialgebieten besonders subventioniert. Man muß das Zusammenleben von Menschen definieren. Und das findet halt an bestimmten Ecken und Enden unseres Kontinents statt, und da darf man keine Tabus haben.
Danke für das Gespräch.
Kulturni kotiček
Kultura in ženske. Kultura med ženskami?
Seveda, okrog 8. marca je in zdaj so spet na vrsti ženski problemi. Če jih ni, si jih bomo pa izmislile, pravijo zapriseženi moški. Pa ne nameravam pisati o večni dis-krepanci (o, oprostite, o nesorazmerju) v priznavanju moškega in ženskega dela, o pripravljenosti moških, da prevzamejo del zoprnih vsakdanjih opravil, da bi se tudi ženske lahko „uresničevale“ na kateremkoli izven-hišnem področju že. Domnevam, da današnja povprečna ženska o teh zadevah razmišlja in da skuša tudi kaj storiti - če nima prevelikega pusteža doma.
Na misel mi je namreč prišla kultura odnosov med ženskami samimi. Sicer nočem reči, da naj nam bi bila kultura odnosov med moškimi za zgled, toda pogovorimo se kdaj tudi med seboj.
Zveza žena prireja vsako leto (poleg drugih aktivnosti, spoštovani gospodje in spoštovane gospe) praznovanje Dneva žena. Vsako leto se zbere med 300 in 600 žensk, ki tistega dne ne delajo nič posebnega - to je njihov dan, zavedajo se, da je v slogi moč in da tudi njihovo delo ni zaman, tako v celotnem avstrijskem kot še posebno v narodnopolitičnem kontekstu. Ker je 8. marec večinoma ob delavnikih, se mnogo tistih, ki so zaposlene, ne morejo udeležiti praznovanja. Pa vendar jih je vedno izredno veliko, ki s svojo navzočnostjo izražajo tudi svojo privrženost neki organizaciji, v kateri se počutijo dobro in ki je „njihova“.
Potem pa pride Heidi, ženska, ki z užitkom prežveči tisto, kar so ji moški na Narodnem svetu že vnaprej prežvečili, in pravi, da Zveza žena sploh ni več potrebna. Heidi, nihče Te nikoli ni silil v ZSŽ; če je ne maraš, je to Tvoja privatna stvar. Pravim, privatna. Kajti v časopisu, od novinarke, bi člo-
vek smel pričakovati vsaj kanček objektivnosti. In če mnogo žensk ne ve na pamet našteti aktivnosti ZSŽ-Heidi, pojdi z beležko po Koroški in zapisuj, koliko jih bo kaj vedelo o raznih katoliških akcijah žena, seveda slučajno nagovorjenih, ne ravno tiste, ki bi jih namerno izbrala. Pa še nobeni pri Zvezi žena ni prišlo na pamet, da bi zato oporekala obstoj še kakšnih drugih organizacij.
In zato sem žalostna zaradi kulture med ženskami. Tako hitro se dajo nekatere vpreči kot alibi za ravnanje oblastničkih moških, da bi dobile majhno pohvalo: „naše“ ženske tega ne potrebujejo. In namesto da bi vsaj malo razmišljale o skupnih križih in težavah, o vlogi žena v današnjem avstrijskem, posebej pa še v narodnem kontekstu - oboje skupaj, ne da bi morale kar takoj pod isto streho. Delegacije teh ali onih na Dan žena - bilo bi osvežujoče. Prijateljski obisk v zavesti, da imamo vendarle več ali manj vse iste probleme. Če ima katera raje lilijo kot rdeč nagelj, pa naj hodi z lilijo. Nikogar to ne moti tako dolgo, dokler bo vrt poln najrazličnejših rož, ne da bi hotel kdo pomendrati katerokoli sorto.
Ženske si svoje organizacije ne bodo pustile vzeti, toliko bi jih lahko že poznali. In zakaj naj bi jo? Ker verjetno tudi „ne paše več v naš čas“. Ker je nastala v (po)-vojnem času. Znanih mi je veliko društev in organizacij, ki so nastale ali se obnovile v tedanjem času. Nič več „up to date“. Koliko ljudi pa te različne organizacije vežejo nase, koliko jih spet ne bo imelo možnosti identificiranja ali delovanja, pa ni važno, saj nas je vendar toliko. In ne bo zato vsaka šelf šla kar tja, kamor „paše“ slovenski desnici.
Sonja Wakounig
Nov zvezek ljudskih pesmi
Prav pred jubilejnim koncertom pevske skupine Vaščani pojo, ki bo v soboto, 13. t. m. ob 19.30 uri v ljudski šoli v Bilčovsu, je izšel zvezek slovenskih koroških ljudskih pesmi, ki jih je zbral, uredil in za moški zbor postavil prof. Jožko Kovačič, umetniški vodja „Vaščanov“.
Na predstavitvi v ponedeljek je tajnik KKZ, ki je pesmarico izdala, poudaril pomen zbiranja in urejanja naglo izginjajočega zaklada ljudskih pesmi, Kovačič pa je
opisal proces od snemanja, transkribiranja in harmonizacije oz. postavitve pesmi za zbor. Pri tem je upošteval vse zakonitosti fantovskega ljudskega petja. Doslej je posnel preko 100 melodij in besedil, za zbor pa jih je obdelal nekako polovico.
Nadalje je spregovoril o značaju petja vokalne skupine Vaščani pojo, kateri je glavni cilj obuditi že skoraj pozabljene pesmi in jih poslušalcem ponovno približati in vtisniti v glasbeno zavest.
J.R.
Ü ■ ■	'üi
Občni zbor Mladega roda
Štefan Pinter, Hanzi Millonig, Tomaž Ogris in Herman Germ, odborniki društva Mladi rod.
V	sredo, 3. marca je bil v Ti-schlerjevi dvorani Slomškovega doma občni zbor Mladega roda. Udeležili so se ga dvojezični učitelji - obenem sodelavci lista Mladi rod - in nekateri častni gostje, med njimi podpredsednik Deželnega šolskega sveta H. Würschl, nadzornika Palasser in Raup, vodja manjšinskega šolskega oddelka Franc Wiegele in še drugi.
Predsednik društva „Mladi rod“ Tomi Ogris je poročal o delovanju v preteklih treh letih. Poleg glavne skrbi, izdajanja šolskega lista Mladi rod, je društvo ob 40. letnici lista priredilo „praznik Mladega roda“, ki se ga je udeležilo 500 otrok z dvojezičnih šol. Za učitelje pa je društvo v sodelovanju s Centrom za šolske poskuse izdalo mapo s kopirnimi predlogami za dvojezične učitelje. Posebej se je zahvalil dvema zvestima sodelavcema Mladega roda; ravnatelju Mirku Sriencu, ki sodeluje pri Mladem rodu že, odkar list izhaja, in ravnateljici Ireni Žele.
Glavni urednik Mladega roda in obenem blagajnik Hanzi Millonig je poročal o finančnem stanju, ki je kritično, saj ima trenutno društvo blizu 200.000 šil. dolga. Pozval je tudi učitelje, naj bi skupno s šolarji oblikovali še bolj privlačen Mladi rod.
Občni zbor je v posebni resoluciji protestiral proti nepravilnemu razpisu ravnateljskega mesta na Brdu pri Šmohorju (glej besedilo resolucije).
V	novi odbor so bili izvoljeni: Tomi Ogris (predsednik), Herman Germ (podpredsednik), Mili Hrobath (tajnica), Hanzi Millonig (blagajnik in glavni urednik), nadalje so v odboru še: Dorli Hammerschall, Maja Kupper-Millonig, Janja Trap-Kert, Marica Pinter, Milena Pipp, Marica Pörtsch, Joško Wrolich in Jurij Opetnik.
V	nadzornem odboru pa so Nežka Kert, Nežka Povše in Danilo Prušnik.
Zbranim učiteljem je nato spregovorila zvesta sodelavka Mladega roda Berta Golob o „Pisnem sporočanju med pravopisom in ustvarjalnostjo“. Kol. Doris Malle, asistenčna
učiteljica v Ločah, je razstavila nekaj didaktičnega gradiva. Občni zbor sta - ker sta ravno bila v hiši - pozdravila tudi zunanji minister Slovenije prof. Lojze Peterle in državni sekretar dr. Peter Vencelj.
Zborovalcem so na začetku zapeli učenci Mohorjeve šole pod vodstvom Tatjane Tolmei-er, občni zbor pa se je končal z
Pisateljica Berta Golob
družabnim srečanjem ob zakuski, za katero je poskrbel Joško Wrolich. Marsikateri naši koroško-slovenski politiki bi, če bi si bili vzeli čas za to zborovanje, lahko spoznali, kako blagodejen je duh kooperativnosti in kako poguben je duh ekskluzivnosti, t.j. izločevanja drugega, drugače mislečega.
Resolution
Die versammelten Lehrer aus dem Geltungsbereich des Minderheitenschulgesetzes, der überparteilichen pädagogischen Vereinigung der Schulzeitschrift „Mladi rod“ zugehörig, stellen sich voll hinter die Bestimmungen des Minderheitenschulgesetzes 59 mit ihren Novellen 1988 und 1990 sowie deren Durchführungsbestimmungen bei Leiterbestellungen.
Die parlamentarische Auskunft des Herrn Bundesministers Dr. Schölten betreffend Leiterbesetzung an zweisprachigen Schulen lautet verbindlich nach dem Sonderprofil für zweisprachige Leiter
Qualifikation für den zweisprachigen Unterricht (Deutsch, Slowenisch)
Erfahrungen in der Organisation des zweisprachigen Unterrichtes
Erfahrungen im Zweilehrersystem, in integrierten Klassen Erfahrungen im interkulturellen Lernen Mitarbeit in Didaktischen Werkstätten Organisation von klassenübergreifenden Maßnahmen Kenntnis des Lehrplanes für die Minderheitenschulen
Die Einhaltung des Sonderprofiles bei Besetzung der Leitungen an zweisprachigen Volksschulen ist deshalb rechtsverbindlich zu beachten.
Die „einsprachige“ Ausschreibung der zweisprachigen Volksschule Egg verletzte alle Objektivierungskriterien und ist falsch und daraus resultierend nicht rechtswirksam zu betrachten.
Die Ausgrenzung der zuständigen Abteilung VII (Minderheitenschulwesen) beim Landesschulrat für Kärnten bei der Ausschreibung und im Bewerbungsverfahren ist ein Verfahrungsmangel, der nicht hingenommen werden kann.
Otroški pevski zbor Mohorjeve ljudske šole
V
Žene so ponosne na svoj dan
Skorajda je bila premajhna restavracija v Juenni - dvorano je bilo treba dodatno natrpati z mizami in stoli, da si komajda prišel skozi. Osmi marec je še vedno živ - in kot kaže, vedno bolj.
Naj opravim najprej uradni del: Žene so pozdravile častne goste: gospoda Jožeta Jeraja, generalnega konzula Republike Slovenije s soprogo, dr. Marjana Sturma, predsednika ZSO, Ferda Rauterja, predsednika socialistične stranke v Kranju, zastopnice žena iz Kranja Nado Bogataj in Zlato Humer in Vojko Bukovec iz Ljubljane.
Milena Gröblacher, predsednica Zveze slovenskih
žena, je pozdravila navzoče in ni skrivala veselja nad množičnim obiskom. (Med drugim je bila mnenja, da ZSŽ le ni tako nepomembna organizacija, siccer bi ji NT ne posvetil kar dveh strani; seveda je sledil aplavz.) Spomnila je žene na začetke 8. marca kot praznika, na začetke današnje Zveze žena in na njen namen: žene so v vseh obdobjih prispevale k oblikovanju družbe, se prav tako borile za svobodo in boljše življenje kot moški, vendar njihovo delo še zdaleč ni tako upoštevano in priznano kot delo moških. V 50 letih svojega delovanja so članice ZSŽ delovale v vseh slovenskih strukturah, skoraj
vedno brezplačno in večinoma v ozadju, zato je mnenje zastopnikov NSKS, da žene ne zaslužijo finančne podpore, ignoriranje vsega dela na kulturnem in socialnem področju. Tudi žene v ZSŽ so prispevale svoje h gospodarskemu napredku in k ohranitvi slovenstva na Koroškem. Ideja ženskega dneva je živa tudi (ali pa morda še posebno) danes: enakopravnost na vseh ravneh družbenega življenja. Na vprašanje pa, če je ZSŠ še „sploh“ potrebna ali ne, pa odgovor:	da je potrebna,
dokazuje že samo dejstvo, da se skuša delo žena zamolčati ali pa omalovaževati - in tudi pri ženah je v slogi moč!
Žene so se morale malo stisniti, da so imele vse prostor
Protestno pismo udeleženk »roslave ob mednarodnem levu žena v Čepicah
prc
ant
Že od preteklega leta predstavniki NSKS v sosvetu za koroške Slovence nasprotujejo že tako malenkostni subvenciji, ki jo je ZSŽ doslej prejemala (10.000 šil.) in menijo, da naj bi v bodoče ne bila deležna nikakršne podpore več. Njihova argumentacija, da ZSŽ prireja letno le proslavo ob dnevu žena, pač le dokazuje njihovo neobveščenost in da jim je delo žensk deseta briga. Žalostno pa je, da taka protiženska stališča podpira tudi ženska, tako v zadnji številki glasila NSKS „nt“ novinarka, ki ponavlja te nepravilne trditve in jih skuša podpreti z intervjuji. Vsekakor taka stališča pomenijo tudi žalitev žensk, ki delujejo v okviru NSKS. Pred kratkim je bil občni zbor ZSŽ, katerega pa se novinarka NT ni udeležila, pa tudi kak drug zastopnik imenovanega lista ne - kljub vabilu. Tam bi iz delovnega poročila tajnice lahko izvedel(a), kaj je ŽSŽ počela in za kaj je uporabila velikodušno odobrenih
10.000 šil. (Poročilo je bilo objavljeno tudi v Slovenskem vestniku). Med drugim ZSŽ poleg proslave in izletov, ki so zares zelo priljubljeni in jih ženske financirajo iz svojega žepa in med drugim služijo povezanosti žensk iz raznih krajev ter pogovorom o raznih problemih, organizira zdravstvena predavanja, goji stike z ženskimi organizacijami v Avstriji, Sloveniji in Italiji. V času prijav k dvojezičnemu pouku ZSŽ vsako leto skliče razširjeno sejo odbora, kjer se krajevne zastopnice zmenijo za obisk posameznih družin, ki imajo šoloobvezne otroke, ob poplavah v Sloveniji je naša organizacija orgnaizirala pomoč prizadetim pod geslom „Žene pomagajo ženam“, ne nazadnje pa je treba omeniti tudi zbiralno akcijo za begunce v Mežici ter božičnico zanje, ki je imela širok odmev med koroškimi ženskami. To pa ne pomeni, da se usedemo križem
rok in se hvalimo - to rade volje prepuščamo drugim - , pa tudi pomilovale se ne bomo. Zavedamo se, da se marsikaterim vprašanjem in problemom še nismo zadosti posvetile - enakopravnosti v organizacijah, upoštevanju življenjskih okoliščin žensk v narodnopolitičnem in kulturnem delu. Če bi se tem problemom posvečale bolj dosledno, bi odklenkalo tudi takim samozadovoljnim in samozvanim političnim funkcionarjem, ki kaj radi omalovažujejo delo žensk in se mu posmehujejo. ZSŽ nima poklicnih funkcionark, glede na to bi bilo razveseljivo, če bi se še kaka druga organizacija koroških Slovencev, ki za svoje delovanje prejme 10.000 šil. na leto, lahko postavila s podobno aktivnostjo. Vsekakor pa se je treba vprašati, ali so taki zastopniki narodne skupnosti, ki prezirajo vsaj polovico slovenskega prebivalstva, sploh sprejemljivi.
Gospod Jeraj je ženam čestital za njihov praznik in poudaril, da je prav žena tista, na kateri sloni levji delež pri vzgoji v narodnem smislu. „Želim, da ste uspešne, da doprinesete k boljši družbi in h krepitvi narodne zavesti.
Dr. Sturm je v pozdravu povedal, da se člani/ce ZSO zavedajo ogromnega prispevka žena v narodnostnem boju. V sosvetu so iz vrst ZSO dve ženski in dva moška: tako naj bo v bodoče v vseh strukturah slovenskih organizacij.
Z navdušenjem so ženske ploskale Obirskemu ženskemu oktetu, ki jim je zapel za praznik in v razvedrilo.
Nežila Novak pa je s svojim prispevkom o ustvarjalnosti ženske govorila marsikateri iz srca: ženska v vsej zgodovini ni upoštevana kot kreativno bitje, šele v novejšem času, odkar je izobrazba dostopna tudi njim, se je izkazalo, da žensko ustvarjanje prav nič ne zaostaja za moškim. Ženskam je v vsej zgodovini samo primanjkovalo priložnosti za razvoj: le ob združitvi zmožnosti, nadarjenosti in izobrazbe se lahko razvije kreativni potencial. In Nežika meni, daje še ogromno tega potenciala zakopanega. Današnja družba pa človeku ne daje pravih pogojev za razvoj kreativnosti: to se opaža že pri otocih, ki raje gledajo televizijo ali se igrajo s computerjem, namesto da bi risali ali oblikovali. Nežika je polnokrvna umetnica, ki priznava, da pri odločitvi za svojo pot še ni vedela, kako težavna bo, obenem pa tako plodna in lepa. Ta pot je iskanje svoje identitete, svojih korenin in samozavesti, katero si je treba priboriti vedno znova.
Potem pa so se ženske sprostile ob jedači in pijači, se pogovorile, saj se mnoge srečajo samo ob podobnih prireditvah - posebno še, če so domana različnih koncih Koroške. Svojo silno jezo zaradi omalovaževanaja Zveze žena pa so mi nekatere povedale tako sočno, da žal ni vse „drukrajf“.
S.W.
Biografije znanih žensk
ob mednarodnem dnevu žena za 8. marec 1993
1)	KOSTERINA Nina:
Dnevnik Nine Kosterine je resnično samo dnevnik preprostega dekleta z veliko vero v ideale, ki se rušijo. -Ljubljana : Borec, 1975.165 str.
2)	SIGNORET Simone:
Hrepenenje ni več, kar je bilo. Simone Signoret je lik ženske, ki se je vzpela z lastnimi močmo na visoko kulturno in umetniško raven ter ostala vseskozi privržena naprednim političnim in zlasti humanitarnim idejam. -Ljubljana : Borec, 1978. 364 str.
3)	ULLMANN Liv: Spreminjanja : opis klasične ženske v današnjem času. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1979. 258 str. (Zbirka Krog)
4)	KELLER Helen: Zgodba mojega življenja : pričujoča knjiga je v svetovni literaturi izjemen pojav, saj je mnogo več kot avtobiografsko in mnogo več kot biografsko delo. V Ljubljani : Prešernova družba, 1983. 317 str.
5)	JAVORŠEK Jože: Lili Novy: zanimiva monografija znane dvojezične pesnice. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1984.186 str. (Znameniti Slovenci)
6)	MARIJA Terezija
in Slovenci:	iz-
brana besedila in podobe. Ljubljana : Pegaz International, 1992,197 str., ilustr.
7)	LUXEMBURG Rosa: Izbrani spisi pomembne poljske in mednarodne revolucionarne socialistke. V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1977, 950 str.
8)	KVEDER Zofka: Njeno življenje. Maribor : Obzorja, 1980. 237 str. (Iz slovenske kulturne zakladnice ;20)
9)	STRUBE Wilhelm: Marie CURIE: odkriteljica radija. Maribor : Obzorja, 1976, 298 str.
10)	GROSSE Frauen der Weltgeschichte : tausend berühmte Frauen in Wort und Bild. Wiesbaden : R. Löwit, [1976] 510 str. : ilustr.
Ženam je čestital tudi generalni konzul Slovenije Jože Jeraj
Kako je z eno in isto kulturo?
V	zadnji številki Slovenskega vestnika se T. Ogris v članku „Dvojno upravljanje ene in iste kulture“ med drugim zavzema za združitev obeh slovenskih osrednjih kulturnih oganizacij, ker „obe zvezi upravljata eno in isto kulturo“. Govoriti o „eni in isti kulturi“ sicer samo po sebi še ni nič napačnega, toda to je poenostavljena, nediferencirana resnica, ki prav nič ne pove o svoji vsebini in značaju. Možnost manipulacij s splošnimi resnicami pa je tem večja.
Odkrita potreba in želja po skupnem in enotnem nastopanju v vseh segmentih narodnega življenja je v mali narodni skupnosti, kot smo koroški Slovenci, zaradi namišljene, predvsem pa zaradi resnične ogroženosti nenehno prisotna, problem pa je v tem, da se ta želja dokaj rada izjalovi v zahtevo po enovitosti, enomi-selnosti, enotnemu koraku in slogi. Predvsem v politiki so jasno zaznavna pravila poenotenja „Držimo skupaj!“, kar je v redu, dokler se nosilci politike zavedajo, da gre za omejeno opravilo. V kulturi pa velja povsem nasprotno načelo, načelo razlik in razločevanja: odkriti nekaj novega, drugega in drugačnega! Ali kar je Rosa Luxemburg povedala že pred desetletji, ko je svobodo opredelila kot najosnovnejši element kulture:„Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače“.
V	kulturi slovenskega naroda ni mogoče obiti in tudi ne ignorirati razlik, ki so jih zapustile različne zgodovine, nesorazmerja v stopnji družbenega razvoja, posebnosti v zavesti, miselnosti ali ravnanju. Odveč se mi zdi dokazovati dejstva, da niti v slovenskem narodu niti v ožji slovenski narodni skupnosti na Koroškem nismo uresničili kake enotne kulturne sinteze. In tudi ne obtožujem nikogar, ki pri nas (še vedno) z upanjem in vero kliče k neki romantični enotnosti kulture in narodnega duha, saj se o sintezah kulturnih prizadevanj tako ali drugače fantazira povsod po svetu.
Povsem jasno je, da v sedanjih drubenih razmerah na Koroškem ne moremo govoriti o zagotovljenih pogojih za razvoj idealnega tipa kulturnega pluralizma. Težko si je namreč predstavljati razviti kulturni pluralizem brez razvitega idejnega, političnega, institucionalnega pluralizma. Idejni pluralizem je v sedanjih razmerah zabredel v hudo krizo.
Raznolikost je pogoj višje kvalitete življenja in to seveda ni specifično slovenski cilj, ampak je splošni cilj razvitih industrijskih družb. Toda raznolikost in diferenciacija sta se v kulturnem življenju koroških Slovencev vedno že z mukami in velikimi težavami uveljavljali. Vse mogoče prevare in samoprevare, za aktere niso imune niti kulture največjih narodov, so se pojavljale med nami, ker so nam zgodovinske razmere onemogočale politično uveljavitev in je kultura morala opravljati politično funkcijo v
večji meri, kot ji to pripada. Zato smo v imenu integritete naroda (manjšine) uničevali in prepovedovali npr. veliko tistega, ker se ni skladalo z ideološko dominanco s prižnice zapovedanega kulturnega mišljenja.
Odnos do svoje sedanjosti in še zlasti do preteklosti je lahko nasilen splošnim človeškim vrednotam in človečanskim pravicam brž ko postane restritktiven: pravzaprav ni omembe vredno, vendar je potrebno poudariti -prav zaradi razmer, ki vladajo v kulturi manjšine -, da kulturna dediščina, kot vsaka druga stvar, poleg pozitivnih vrednot prenaša tudi podedovane predsodke. Sprašujem se, ali ni recimo na Koroškem ravno mit o Miklovi Zali tisti ekskluzivi-stični kulturnoideološki naboj, ki se z vso vehemenco bori proti temu, da bi tudi Slovenci začeli pometati pred lastnim pragom in da ne bi videli bruna in-tolerance, antisemitizma in šovinizma samo v očeh nemško govorečega soseda. SPZ je pred leti z uprizoritvijo „nove“ Miklove Zale postavila prav ta kulturnoideološki naboj pod velik vprašaj in je s tem pokazala, da se je treba s kulturnim profilom slovenstva kritično spoprijeti. Toda tajnik KKZ je tedaj v medijih povedal, da je Miklova Zala „pri večini Korošcev naletela na negativen odmev“, ker je Miklova Zala taka predstava, ki je skoraj za vsakega koroškega Slovenca svetinja“ (Nedeljski dnevnik 20. 10. 1987). Morda ima iz svojega gledališča prav, toda, naj slovenska kultura res ostane relikvija podedovanih predsodkov?
Ne mislim, da se kulturno bogastvo „deduje“, pač pa, da se pridobiva. Zato razumem tradicijo kot sredstvo in ne smoter, kakor zavestno ali nezavedno počno nekateri npr. z uprizarjanjem	Drabos-
njakovih del kot se je to dogajalo v nekem zgodovinskem trenutku, ki ima zelo malo opraviti s sedanjostjo. Mislim, daje kulturna dediščina v najboljšem primeru izkušnja, ki jo imamo, in ne ideal, h kateremu težimo! Skrb za to, koliko je v določenem trenutku tradicije, koliko nacionalne dediščine in kulture, pelje na napačno pot, če se hkrati ne vprašamo, kolikšen in kakšen je delež sedanjosti in prihodnosti.
Če hočemo torej spraviti v slovensko kulturo svoje izvirno videnje stvarnosti, potem mora vsak resnični ustvarjalec svojim lastnim ustvarjalnim dejanjem obračunati z obstoječim in doseženim stanjem in se v ustrezni meri spoprejeli s tradicionalnimi in podedovanimi oblikami. In to velja tudi za kulturno administracijo in za njene kulturne programe. Posebno med koroškimi Slovenci velja poudariti: če bi priznavali laični odnos do kulture, bi morali v celoti priznati vse fasete kulturnega življenja: od s krščanskim etosom utemeljene kulture do vrednot in usmeritev, ki so jih vnesli liberalno in
levo usmerjeni ljudje. Normalno je, da nismo vsi enakih pogledov, toda kultura jih mora spoštovati, če zajema vse plasti človekovega življenja.
O vsebini kulture se med osrednjima kulturnima organizacijama ne pogovarjamo. Kritika je bolj ali manj institucionalno zaščitena, razmišljanja pa se še vedno v veliki meri brez preudarka zavračajo z etiketami. KKZ ne odrekam pravice do opredelitve, da je bitnost slovenske kulture katoliška, toda SPZ se opredeljuje za popolno duhovno svobodo in za idejni pluralizem, kjer je dovolj prostora za vsakogar, ki kulturi priznava avtonomen položaj, neodvisen od politike in ideologije. To pomeni, da v eni skupni organizaciji vsi idejni tokovi v vrstah koroških Slovencev ne bi imeli prostora. Zato kultura koroških Slovencev potrebuje, če se hoče obdržati in razvijati v vseh svojih panogah, tudi institucionaliziran pluralizem, ki se ne odraža samo v tem, da imamo dve osrednji kulturni orgnaizaciji, ampak tudi v tem, da se v zadnjem času pojavlja vedno več slovenskih in dvojezičnih kulturnih iniciativ, kar v kulturi lahko spodbuja k različnosti pogledov znotraj lastnega am-bienta.
Res je, da se je v zadnjem desetletju prav v kulturi tudi mnogo obetavnega in ustvarjalnega med koroškimi Slovenci storilo. To je nekakšna tolažba, ki doovljuje, da z mero optimizma gledamo v bodočnost. Toda v osnovi pa se je kljub temu zaostrilo tisto staro vprašanje, s katerim se moramo žal kar sproti ukvarjati: politizacija kulture. Pred desetimi leti sem v tej zvezi zapisal nekaj, kar ima danes morda še večjo veljavo:
Komunikacija med nami je predvsem zaradi težavnih institucionaliziranih razmer - zaradi obstoja dveh kulturnih organizacij - izredno slaba in včasih tudi neodkrita, četudi je kultura tudi v luči krščanstva avto-noma, kakor pravi katoliški mislec A. Trstenjak, kljub temu stojimo na Koroškem pred resnim in zaskrbljujočim vprašanjem, da je pri nas ideologija vzrok dvojnemu upravljanju naše kulture. Ne da bi podcenjeval pozitivne vrline, ki jih ima krščanstvo za slovensko kulturo, lahko priznavam polno izpovedno vrednost kulturi le, če z njo lahko izpričamo polno duhovno svobodo in z njo svobodno pomagamo ustvarjati idejno in duhovno podobo slovenskega naroda. Težnja po absolutiziranju idejnih pogledov v kulturnem življenju, kakor se je to dogajalo na Koroškem v medvojnem obdobju, ni bila opravičljiva in je danes še manj, ker se s tem samo ohranjujejo in razvijajo ideološke oblike kulturne dominacije. V takih razmerah pojema moralni občutek za medčloveške odnose, za dialog in za stvaren pretok mnenj in izkušenj. Zato se o vsebini kulture med organizacijama skorajda ne pogovarjamo. Kritike se še v veliki meri institucionalizirano ščitimo in
nova razmišljenja brez preudarka zavračamo z etiketami. Tako v trenutnem položaju v eni skupni kulturni organizaciji vsi idejni tokovi, ki jih premorejo koroški Slovenci, ne bi imeli prostora, v dveh organizacijah pa se kulturnega dialoga lažje izogibamo in se lažje zapiramo v organizacijske ožine. Dvojno članstvo nekaterih naših društev pa je za razliko od te zakostenele organizacijske strukture izviren poskus, s katerim želijo koroški Slovenci organizacijsko poenotiti obe slovenski kulturni organizaciji. Če se je Krščanska kulturna zveza precej jasno izrekla proti poenotenju, bi se pa vsaj v interesu napredovanja vsakršne kulturne akcije morali dokopati do smiselne razdelitve dela, da bo v bodoče manj poseganja ene organizacije v manevrski
prostor druge. Če se tega ne bomo resno lotili, lahko organizacijska dvotirnost z vsemi posledicami nekonstruktivnega ideološkega vrenja poseže tudi v naša društva.
P.S.: SPZ ni poklicana, da bi dajala komu žegen. To naj opravijo kritiki. Ima pa vso pravico, da se do kulturnih projektov tako ali drugače opredeli (iz orgnaizacijskih, finančnih in drugih razlogov). Z Messnerjevim „Obračunom“ ni obračunavalo tako, da mu ni dala žegna, pač pa je ponudila vso orgnaizacijsko pomoč, ki se je je projektna skupina „Obračun“ tudi dleoma poslužila. To poudarjam samo resnici na ljubo. SPZ je tudi organizacija, ki ne ovira, ampak kulturne dejavnosti podpira in omogoča. Tudi v smislu servisa.
Janko Malle
TRIBUNA BRALCEV
Širiti resnico ali zavajati?
Zelo sem vesela tega, da smem ustvarjati optimističen vtis in da je to tudi „nekje normalno“.
Da roža vzcveti v enem dnevu, mi je znano. Zaradi tega sem prepričana, da bo tudi ta ali oni, kateri se mojemu optimizmu še nestrpno posmehuje in ga noče razumeti, prišel do tega, da je upravičen.
Prepričana sem in dejstva dokazujejo, da so se časi spremenili in da imamo „Slovenci“ v SPÖ večje možnosti kot pred 15 leti. Tudi tu se čuti proces zorenja, ki še ni zaključen - četudi tega ta ali oni noče zaznati. Potrdilo tega je npr. ustanovitev Delovne skupnosti avstrijske narodnosti v SPÖ ter moja kandidatura pri deželnozborskih volitvah, kjer sem na 24. mestu. To je zame priložnost in izziv, kateremu se ne morem odreči.
Na podlagi ljudskega štetja iz leta 1991 se je število poslancev v zveznem svetu povečalo. SPÖ je dobila do-
datnega poslanca. Pri zadnjih volitvah je manjkalo le 600 glasov za 18. mandat. Možnost temelji na realnih osnovah. Zavedam pa se, da je treba opraviti še veliko dela, katerega se ne bojim. Kljub temu, da se komentator v „Našem tedniku“ z dne 26. 2. 1993 temu posmehuje in pravi, da je moj optimizem neupravičen in nerealen, se ne pustim zastrašiti v svojem političnem delovanju. Moj cilj je širiti resnico, ne pa ljudi zavajati.
Zagovarjam politično integracijo, ker sem prepričana, da mora biti cilj manjšinske politike povezovanje in nikakor ne pot, ki pelje v izolacijo. Ljudi je treba zbližati, ne pa jih zaradi interesov posameznikov ločevati. Samo ta pot je zame sprejemljiva in realna.
Morda pa se EL le dokoplje do konsenza s „slovenskimi socialdemokrati“?
Čas po pokazal, kdo je imel prav.
Ana Blatnik, Bilčovs
Drabosnjakov Izgubljeni sin
Vznemirljivega ni bilo nič. No, saj tudi ni bilo pričakovati. Vznemirljiv je bil Dra-bosnjak času svojega življenja, v času, ko je to svetopisemsko zgodbo „odel" v ljudski jezik, v kostanjsko narečje. Z nekoliko zafrkljivim, surovim in robatim jezikom je postal nekoliko sumljiv za tedanjo cerkveno oblast, ki se je še trdno držala fevdalnega družbenega sistema. Vsebine svetopisemske zgodbe Dra-bosnjak ni spreminjal, verjetno bi prišel v hud konflikt z oblastjo in bi postal moralno oporečen za katoliško cerkev. „Izgubljeni sin“ pa je že za tedanje razmere (in morda prav zato) predstavljal pravo moralko, končno se je izgubljeni sin, potem ko se je naklatil po svetu, odločil spet za domačo kmečko grudo. V ozadju te moralne zgodbe je seveda naraščajoča skrb cerkve in kmečkega sloja ob naraščajo-
čem vplivu meščanstva, ob vplivu industrializacije itd. Vsemu temu se je kmet upiral s pomočjo cerkve, ki je skrbela za ohranjevanje starih, tradicionalnih vrednot.
„Izgubljeni sin“ je torej relikvija, ki so jo postavili na oder tako, kot bi bil človek postavljen za dvesto let nazaj. Tako so Drabosnjakova dela igrali v rednih časovnih presledkih že zmeraj. In po navadi se je utemeljitev glasila, da gre za izvirno in pristno ohranjevanje kulturne dediščine. Prav. Vprašanje pa je, če je možen tudi kak drugačen pristop, recimo, kako vidimo Drabosnjakove-ga Izgubljenega sina danes z ozirom na okoliščine, v katerih je nastajal. Saj svetopisemsko zgodbo že tako dobro poznamo, da bi jo morali znati na pamet. Manj pa vemo o tem, kakšen je bil tedanji čas, kako se je Drabosnjak „zabaval“ s cerkveno in politično oblastjo.
Z.G.
Predavanje na Radišah
Naslov predavanja - Na treh najvišjih gorah Afrike - je obetal mnogo zanimivega.
Temu vabilu SPD Radiše so se odzvali ljubitelji planin -škoda, da jih ni bilo več - in so prišli v kulturni dom na Radišah, da si ogledajo naravne lepote Afrike.
Predavatelja in vse navzoče je pozdravil predsednik SPD Radiše Tomaž Ogris.
Svoje dia-slike je predvajal Jožko Igerc iz Male vasi pri Pliberku. Kot je v začetku dejal, se je s planinstvom začel ukvarjati že v mladih letih, saj se dviga mogočna Peca tik pred domačo vasjo.
S člani planinske zveze Slovenije se je Jožko Igerc odpravil 22. prosinca 1992 v Afriko,
kjer se je z drugimi udeleženci povzpel na tri najvišje vrhove Afrike. Z letalom so poleteli v Nairobi, glavno mesto Kenije. Njihov prvi cilj je bila planina Kenija, visoka 5199 m.
Drugi vrh, na katerega so se povzpeli, je bila najvišja planina Afrike - Kilimandžaro v Tanzaniji - visoka 5895 m, tretja pa planina Ruvvenzori v Ugandi, visoka 5109 m.
Pri vseh teh vzponih so planince spremljali nosači - domačini. Triindvajsetim planincem je bilo na razpolago sedemintrideset nosačev, ki so dnevno zaslužili za svoje delo -poleg prehrane - 15 šilingov.
Na poti proti vrhovom so planinci opazovali krasne rastline in ljubke živali tamkajšnjih pokrajin.
Na Radišah...
so začeli z vajami za naslednjo predstavo. To bo „Munde“ izpod peresa Felixa Mittererja. Tekst obravnava problem delavcev iz tujine, prav tako pa se dotika problemov delavca, ki v firmi ni več potreben, ker njegove moči počasi pešajo.
Domači režiser Nuži Wieser vidi v tekstu dovolj paralel v odnosih med manjšino in večino in meni, da bodo igralci to tudi natančno začutili.
Naj izdamo še skrivnost: „Munde“ nameravajo uprizoriti na prostem; morda se kdo še spominja, da je bila krstna predstava uprizorjena na vrhu gore.
Razstava Helmuta Blažeja
Veliko občinstva je bilo na vernisaži slik Šmihelčana Helmuta Blažeja. V Tinjah je razstavil žetev svojega dvajsetletnega dela; to je njegova že četrta samostojna razstava in deveta po vrsti.
Blažej je samodidakt, osnovni problem njegovega likovnega ustvarjanja pa je človek. V vsaki sliki obravnava (povečini v toplih barvah) določen problem, pri čemer
sega tudi v mitologijo. Človekovo verovanje je eden teh problemov; Blažej gleda nanj kot na edino oporo v življenju, pa najsi bo to vera v nadze-meljstvo ali pa v čisto navadne materialne dobrine.
Zanimiv je predvsem razpon slikarjevega zorenja, saj postaja predvsem v novejših delih vedno bolj abstrakten, zgoščen, zahtevnejši do samega sebe.
Dvakrat Koroška poje
Vreme je bilo povsem ugodno, tako da ni prišlo do dodatnih težav pri posameznih vzponih in so srečno prispeli na vse tri vrhove.
Mogočne afriške planine imajo pač drugačno sestavo kot naši evropski vrhovi.
Poleg pohodov na planine je skupina izkoristila priložnost in si ogledala park Queen Elisabeth, kjer je od blizu opazovala afriške živali.
Posebno doživetje je bilo bivanje na ekvartorju. 16. svečana 1992 se je skupina srečno vrnila v domače kraje. Navzočim gledalcem in poslušalcem je Jožko Igerc na preprost, a zelo informativen način prikazal lepote teh nam neznanih
V Borovljah...
Pozimi pač ni kaj veliko možnosti, da bi se človek temeljito razgibal, pa so v boroveljskem prosvetnem društvu menili, da ne bo škodilo, če bi imeli malo telovadbe, prostorna dvorana pri Cingelcu na Trati pa je kot nalašč za kaj takega. V dveh skupinah se razgibavajo ob četrtkih, vendaf so ženske marljivejše od moških, saj so v večini.
Letošnji osrednji koncert Koroška poje je Krščanska kulturna zveza posvetila 130-letnici smrti narodnega buditelja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška. Njemu v spomin je škofijski kantor prof. Jože Ropitz komponiral kantato „Reke mojega življenja“ v obliki liturgičnih večernic za mešani zbor, soliste in orkester. Izvedli so jo mešani pevski zbor Jakob Gallus iz Celovca ob pomoči pevcev iz Dobrle vasi, domači instrumentalisti ter trobilni kvartet Gallus iz Ljubljane. Sola sta iz-
vajala Waltraud Muchin in Gabriel Lipuš, sodelovala pa sta še Mario Podrečnik in igralec Tone Kuntner iz Maribora. V polni farni cerkvi v Celovcu so nastopili še učenci orglarskega oddelka glasbene šole, mladinski zbor Zvezne gimnazije za Slovence, otroški zbor iz Škocijana in mladinski zbor Vesela pomlad iz Opčin pri Trstu.
Prihodnjo nedeljo pa bodo koncert Koroška poje izvedli še preko meje, v kulturnem centru v Trbižu.
Tudi Slovenci v Benečiji so aktivni
V organizaciji Dijaškega doma in Zveze slovenskih kulturnih društev so v sredo, 3. marca, v Gorici predstavili izsek iz sedanjega trenutka Beneških Slovnecev. Povod za ta beneški večer je bila predstavitev Trinkovega koledarja, ki je letos drugič izšel v prenovljeni obliki.
Večer je s pesmijo uvedel pevski zbor Pod lipo iz Barna-sa pri Špetru pod vodstvom prof. Nina Specogne. Zbor se že dolgo let posveča predvsem odkrivanju beneških ljudskih pesmi, ki jih poustvarja v dokaj zahtevnih sodobnih priredbah.
O sedanjem položaju v Beneški Sloveniji je spregovorila urednica tednika Novi Matajur Jole Namor, ki se je uvodoma zaustavila zlasti pri Slovencem nenaklonjeni klimi, ki jo v zadnjih mesecih ustvarjajo množična občila večine. Stvar sicer ni posebna novost, saj so se take kampanje v preteklosti pogosto ponavljale, tokrat pa sovpada s pogajanji med Slovenijo in Italijo za nadgradnjo osimskih sporazumov in je zato še posebno nevarna. Ob tem se odpira tako vprašanje odnosov med manjšino in državno politično strukturo kot vprašanje splošnega odnosa samih Slovencev do italijanskih oziroma furlanskih sosedov, pri čemer smo Slovenci premalo iniciativni in prepričljivi, saj se v glavnem le branimo pred napadi. Več sil bi morali vlagati v to, da se ustvari poznavanje o naši stvarnosti in nato konsenz okrog naše problematike. Vprašanje komuniciranja in medsebojnega spoznavanja pa zadeva tudi interne odnose v sami manjšinski skupnosti.
Namorjeva je nato podala pregled kulturnih dejavnosti med Beneškimi Slovenci, pri
čemer se je dotaknila predvsem informacijske in publicistične dejavnosti ter ljubiteljske kulture. Podčrtala je dejstvo, da preskromna sredstva in še zlasti pomanjkanje primernih prostorov ovirajo večji razmah in celo preprečujejo realizacijo že ustaljenih pobud, kot je na primer Senjam beneške pesmi, ki je v imenu spoštovanja tradicije in hkratnega iskanja novih izraznih poti aktiviral in združeval zlasti mlade generacije.
O nastanku, delu in rasti Dvojezičnega šolskega središča v Spetru je spregovorila ravnateljica Živa Gruden, ki je uvodoma orisala dejavnosti (narečni natečaj „Moja vas“, kulturna letovanja za otroke), iz katerih je zrasla sama zamisel za realizacijo zasebne šolske strukture, ki naj bi skrbela za slovensko izobraževanje. Zaustavila se je ob didaktičnem modelu, ki sloni na principu ena oseba - en jezik, in njegovi konkretizaciji tako v vrtcu kot v osnovni šoli, ob prizadevanjih, da bi center dobil vsaj osnovno priznanje s strani šolskih oblasti, ter ob številčni rasti samega centra, ki dokazuje vse večje odobravanje okolja za to pobudo.
V drugem delu svojega posega se je ustavila ob dogodku, ki je dal povod za večer, ob izidu Trinkovega koledarja za leto 1993. Trinkov koledarje zčael izhajati v obliki pratike že leta 1953, ob 90-letnici beneškega pesnika in buditelja Ivana Trinka, je pa v zadnjih letih zamrl. V lanskem letu je društvo Ivan Trinko izdajo obnovilo v novi, zborniški obliki. Tako lanski kot letošnji koledar prinašata torej vrsto člankov in krajših razprav o zgodovini, delu in življenju Beneških Slo-
vencev izpod peresa domačih in drugih slovenskih avtorjev. Na tak način se Trinkov koledar predstavlja kot prispevek k samospoznavanju Beneških Slovencev in kot njihovo sporočilo v celotni slovenski prostor.
V	letošnjem zborniku je še posebej zanimivo pričevanje nekdanjega izseljenskega duhovnika Zdravka Revna, ki je v Belgiji v petdesetih letih izdajal „Glas Beneških Slovenju v Belgiji“ in tesno sodeloval z Antonom Cuffolom, beneškim duhovnikom ki je navdihnil Bevkovega Čedermaca. Pričevanje je prepleteno z vrsto odlomkov iz pisem, ki jih je urednik dobival od naročnikov in iz katerih razberemo, kako so se beneški delavci srečevali s slovensko pisano besedo.
Bogato dokumentiranje prispevek o stikih med Čedadom in Idrijo ob koncu 15. stoletja (Janez Kavčič). Zgodovinski del prinaša še pregled načrtne asimilacije Beneških Slovencev (Pavel Petričič) in spomine Franca Rupnika na medvojna leta, ko je bilo goriško semenišče premeščeno v Videm, s tem pa so dijaki prišli tudi v stik s kolegi iz Benečije. Med obširnejšimi članki je tudi prispevek Mirana Komaca o Zvezi izseljencev iz Furlanije-Julijske krajine.
V	razdelku „Naši ljudje“ je govora o pokojnem mons. Angelu Cracini, kateremu je posvečen zapis Brede Pogorelec o pomenu starogorskega rokopisa, ki ga je pokojnik prvi objavil, in o prav tako pokojnem čedajskem kiparju Darku, kije v koledarju prisoten tudi s celostranskimi likovnimi vložki.
Zadnji razdelek, „Naša beseda“, prinaša vrsto literarnih sestavkov, ki so povečini zapisani v narečju.	A.R.
gospodu Hanziju Serajniku
iz Svaten za rojstni dan; gospodu Francu Trunku iz Žužalč za rojstni dan; gospe Matildi Steiner iz Podhoma za 40. rojstni dan; za osebne praznike članom društva upokojencev Pliberk: Erni Partl z Bistrice, Jožefu Miklavčiču iz Vogrč, Janezu Milaču z Blata, Jožefi Kral z Bistrice ter Gretki Božič in Ančki Dlopst iz Večne vasi;
/	'N
Slovenski
vestnik €k
čestita!
V	J
gospe Gertrud Hirm iz Go-renč pri Šentradegundi za 88. rojstni dan; za osebne praznike članom društva upokojencev Šentjakob: Nanči Janežič, Johanni Koren ter Nanči Baumgartner iz Šentjakoba, Tereziji Falle iz Podrožce, Ivanu Živkoviču iz Kotma-re vasi in Jožku Miklu iz Spodnjih Borovij; gospodu Francu Oražetu iz Sel za jubilejni rojstni dan; za osebne praznike članom društva upokojencev v Selah:	Lenči Olip, Pepu
Oraže-Hajnžičevemu in Albinu Olip-Čevhovemu; gospodu Jožetu Pasterku iz Kokij pri Dobrli vasi za 58. rojstni dan in god; gospe Renati Pegrin iz Ko-žentavre za rojstni dan; gospe Pepci Možina z Doba pri Pliberku za 45. rojstni dan;
gospodu Urharjevemu Albinu iz Bač za 70. rojstni dan;
gospe Ljudmili Sienčnik iz
Dobrle vasi za rojstni dan; gospe Barbi Sablatschan iz
Šmarjete v Rožu za 70. rojstni dan;
gospodu Miheju Standman-
nu iz Moščenice pri Bilčovsu za tojstni dan; gospe Francki Zgončevi iz Vogrč za 60. rojstni dan; gospodu dipl. inž. Feliksu Wieserju iz Celovca za rojstni dan.
Razstava slikarja Giannija Borte
Mlada, še ne zelo znana galerija Via Nova daje v svojih predstavitvah prednost furlanskim umetnikom.
Gianni Borta, kije v Italiji in tujini že uveljavljen in priznan slikar srednje generacije, je doma iz Vidma. V Celovcu razstavlja novejša dela (olja in sitotisk) na temo narave. Za svojo metaforo resnice si je izbral vrt in v slikah cvetja išče človeka. Oljnate slike prekipevajo v sončnih, živih barvah in pla-stiščnih namazih čopiča. Šam se uvršča med inter moderniste.	-m
SLOVENSKI
VESTNIK
gospe Uršuli Unterberger iz Šentruperta pri Velikovcu za rojstni dan; gospodu Foltiju Miillerju iz Rut za osebni praznik; gospodu Joziju Kaiserju iz Šentkandolfa pri Kotmari vasi za 70. rojstni dan; gospodu Albinu Mautzu s Sajde v Selah za god; gospe Pauli Zupanc z Obirskega za 77. rojstni dan;
gospodu župniku mag. Stanku Olipu v Ločah za 40. rojstni dan;
za osebne praznike članom društva upokojencev Podjuna: Jožefu Pasterku iz Kokij, Jožefu Hoblu iz Pogrč in Matildi Lintsche iz Vi-jasc;
gospodu Mirku Silanu iz
Srej pri Škocijanu za 89. rojstni dan in god; gospe Hildegard Hobel iz Horcza 33. rojstni dan; gospe Kunigunde Makovec iz Vogrč za osebni praznik; gospe Matildi Wutte izVesel pri Šentprimožu za 40. rojstni dan;
gospe Mojci Kuess iz Trabe-sinj pri Kotmari vasi za okrogli življenjski jubilej; gospe Mariji Petek iz Šent-lipša za 70. rojstni dan; gospodu Hanziju Oražetu iz Lepene za rojstni dan; gospe Eriki Sitter iz Malčap za 56. rojstni dan; gospodu Dieterju Holz-schuhu iz Tinj za jubilejni rojstni dan;
gospodu Albinu Maleju na Kotu v Selah za rojstni dan in god;
gospodu Jožu Wakounigu iz
Mlinč za 84. rojstni dan; gospe Majdi Hribernik iz
Žihpolj, ki je pred kratkim na graški univerzi promovirala za doktorja medicine; gospe Mici Smolle iz Šmi-klavža ob Dravi za 55. rojstni dan;
gospe Mariji Kargl iz Bač za rojstni dan;
gospe Danici Letschart-Ko-schat iz Podgorij za osebni praznik;
gospe Katarini Ogris iz Bil-
čovsa za osebni praznik. Ob tej priliki so jo obiskale žene in ji zaželele vse dobro ter se ji prisrčno zahvalile za vso pomoč, ki jo nudi Zvezi slo-venskih žena.
Za okrepitev centralne uprave v Dobrli vasi iščemo
absolventa ali absolventko trgovske akademije
Znanje slovenščine zaželeno. Če ste angažirani in želite delati v teamu, če hočete sodelovati v večajočem se trgovskem podjetju, pošljite pismeno prošnjo na naslov:
Rutar Center v roke g. Andrea Rutar Eisenkappler Straße 10 9141 Eberndorf/Dohrla vas Telefon (042 36) 21 81-25
RUTAR
D0BRLA VAS - BELJAK - ŠENTVID
CENTER
Uspešni učenci glasbene šole -odličen uspeh Kristijana Filipiča
Letošnjega deželnega tekmovanja mladih glasbenikov Koroške, ki je bilo 25. in 26. februarja v deželnem konzerva-toriju v Celovcu, seje udeležilo 76 posameznikov (na klavirju, vseh pihalih in trobilih, violini, violončelu, kitari in solopetju) in 10 pihalnih ter trobilnih ansamblov. Med njimi so tekmovali tudi trije učenci slovenske glasbene šole, ki so vsi dosegli lepo drugo nagrado.
To so: najmaljša Sonja Kramer, ki se uči prečno flavto šele dobro leto pri prof. Jasmini Pogačnik v Celovcu (bila je edina v La kategoriji), violinist Marjan Krištof iz Šentjakoba; šesto leto se uči pri prof. Nikoli Krstiču, II. nagrado je dosegel že na lanskem deželnem tekmovanju, in saksofonist Samo Wakounig iz Šentprimoža (uči se pri prof. Julijanu Burdziju in se ponaša že s I. nagrado z lanskega deželnega tekmovanja).
Žal je zaradi bolezni odpovedala Angelika Polesnig iz Vogrč, ki je na lanskem tekmovanju tudi že dobila I. nagrado. Angelika ima to sobo-
to, 13. marca, ponovno priliko, da se izkaže. Tekmovala bo kot edina predstavnica slovenske glasbene šole na Koroškem) na predtekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije, ki bo ves marec potekalo v sedmih krajih Slovenije. Angelika bo tekmovala v Kamniku skupno z ostalimi saksofonisti in klarinetisti (do 15 let) iz vse Slovenije in zamejstva. Če bo uspešno prestala to preizkušnjo, se bo lahko udeležila državnega tekmovanja Slovenije, ki bo od 19. do 3. aprila v Velenju.
V Celovcu je na deželnem tekmovanju tekmoval tudi nekdanji učenec in sedanji učitelj na slovenski glasbeni šoli flavtist Kristijan Filipič. Odlično se je odrezal, kar dvakrat je dosegel I. nagrado: kot solist (11,4. točke) in v duu s kolegico Ronijak Silke z deželnega konzervatorija. Dobila sta najvišjo možno oceno (12,0 točk). Kristijan se bo udeležil zveznega tekmovanja mladih glasbenikov Avstrije, ki bo oktobra v Leobnu.	Lovro Sodja
KIS in PUAK vabita na tečaj za biološko kmetovanje
petek, 19. marec, 19.30 - Kaj pomeni v biološkem kmetovanju „kvaliteta“?
sobota, 20. marec, do 9. do 15.30
od 9. do 12.00 ure „Kakovost svinjskega mesa“
13. do 15.30 ure „Kakovost mleka, žita in zelenjave“
Referenta:
Rudolf Löschenkohl, dipl. inž. W. Pirklhuber
v gostilni Juenna v Čepičah, Globasnica
Dunaj: predstavitev osnutka temeljnih pravic evropskih narodnih skupnosti
„Vsa dosedanja besedila, ki se tičejo mednarodne zaščite narodnih skupnosti v Evropi, ter podobne mednarodne pogodbe so pravzaprav bila narekovana s stališča državnih ozirov, ne pa s stališča interesov in skrbi neposredno prizadetih, torej manjšin oz. narodnih skupnosti samih“, je v uvodnih besedah ob predstavitvi 42. zvezka zbirke „ethnos“ dejal njegov soizdajatelj univ. prof. dr. Christoph Pan. Prav to vrzel naj bi izpolnil pričujoči osnutek temeljnih pravic evropskih narodnih skupnosti, ki je sad več kot tri leta trajajočih diskusij v vrstah evropskih narodnih manjšin, zlasti pod pokrovitlejstvom FUEV in dežele Južne Tirolske, ki sta ta prizadevanja gmotno in vsebinsko bistveno pospeševala in oblikovala.
Pričujoči osnutek je zasnovan kot dodatni protokol k Evropski konvenciji človekovih pravic in je bil dokončno odobren na 19. narodnostnem kongresu v Cottbusu 28. maja preteklega leta.
Specialna delavnica za montažo specialnih pekovskih peči opravlja vsa popravila in prezidave.
Vse informacije dobite po telefonu 03/061/319016 ali pismeno na naslov:
Alojz Golinar Celjska 25 61000 Ljubljana Slovenija
Dokument je končno „najmanjši imenovalec“, na katerega so se lahko zedinile vse evropske narodne skupnosti, je nadaljeval prof. Felix Erma-cora kot drugi soizdajatelj imenovane zbirke; in prav uspeh zedinjevanja na najmanjši imenovalec nikakor ni samoumeven, saj so zahteve evropskih narodnih skupnosti do svojih držav pestre kot še komaj kdaj v evropski zgodovini in segajo od edine želje po priznanju obstoja tja do zahteve narodne samoodločbe. Če si predočimo to širino političnih predstav, postane uspeh skupnega osnutka za temeljne pravice narodnih skupin v Evropi, na katerem so se vse manjšine zedinile, šele prav razumljiv.
Na kočljivi mednaordno-pravni podlagi se avtorji osnutka trudijo podati definicijo pojma narodne skupnosti ter iz te potem izvesti pravice, ki ji gredo, neodvisno od vsakršne številčnosti količine; v drugem, intrepretativnem delu, ki pa je prvemu, splošnemu delu po poudarku avtorjev enakov-
Sporočam Vam, da sem odprl
Odvetniško
pisarno
v Pliberku,
I0.-Oktober- Platz 15 tel. 04235-2645, fax 04235-3108
Pliberk, v marcu 1993 dr. Itrnnko Perč
reden, gre za obrazložitev izvajanja temeljnih pravic narodnih skupnosti v posameznih državah.
Predstavitve zbirke na Dunaju se je udeležilo mnogo častnih gostov, zlasti tudi zastopnikov iz Južne Tirolske s predsednikom južnotirolske ljudske stranke Bruggerjem ter predsednikom FUEV dr. Mit-terdorferjem na čelu.
V imenu koroških Slovencev je dr. Reginald Vospernik spomnil na zasluge Slovencev pri oblikovanju manjšinskega prava že v medvojnem obdobju z nastopom dr. Vilfana pred Zvezo narodov v Ženevi in poudaril, da so se Slovenci tudi po drugi svetovni vojni že vedno našli v prvi vrsti na - kakor se je izrazil - „etno-politični fronti“ in tudi opozoril na zgledno rešitev manjšinskega vprašanja v Republiki Sloveniji
42. zvezek zbirke „ethnos“ je izšel v dunajski založbi Braumüller v petjezični izdaji, in sicer v nemščini, angleščini, francoščini, italijanščini ter madžarščini.
Koroška zveza CARITAS
išče sodelavce za duševno oskrbo pö telefonu. Moški in ženske med 30. in 50. letom, ki se za to delo zanimajo, bodo izbrani po osebnih	razgovorih,
potem pa se bodo pol leta šolali za službo pri telefonu. Popolna anonimnost zajamčena!
Interesenti/ke naj se javijo na telefonsko štev. 0463/17 70
Za Caritas:
Dr. Viktor Omclko
Spet je vabila ARHOVA PEČ -15. pohod
V neenakem boju s Hitlerjevim „Volkswehrom“ - med njimi je bilo precej domačinov v visokih nacističnih funkcijah -, je 10. februarja 1945 osem partizanov iz Slovenije zgubilo življenje na „Ravend“ pod Arihovo pečjo. To so bili: Mira Kmet-Andreja, Franja Marktl-Breda, Cirila Kržišnik-Tona, Marija Živalčič-Mira, Ivan Kordež-Ivan, Ivan Bohinc-John, Franc Nogotaj-Rok in 16-letni kurir Rudi.
Mrtve partizane so zagrebli v površno izkopano jamo v Dravljah ob Dravi pri Šentjakobu, nato pa so jih po osvoboditvi jeseni leta 1945 po nalogu krajevnega odbora Osvobodilne fronte v Šentjakobu prekopali v skupni grob na šentjakobskem pokopališču.
Zgodovinska resnica je, da so žrtve izpod Ariho-ve peči doprinesle v mednarodnem protifašističnem uporu pretresljiv krvav davek za osvoboditev izpod nacifašizma. Partizanski spomenik na šentjakobskem pokopališču, spominska plošča v koči Slovenskega planinskega društva na Bleščeči planini in križ na kraju tragedije blizu nekdanjega bunkerja spominjajo na hajko pod Arihovo pečjo.
Za Slovensko športno zvezo in Slovensko planinsko društvo v Celovcu ter za krajevno rosvetno društvo „Rož“ v entjakobu je pohod na Arihovo peč že tradicionalno pomemben termin. Enako tudi za številne pohodnike - predvsem iz vrst planincev. Ti so se tudi letos odzvali iz raznih koncev in krajev Koroške in Slovenije. Največje skupine pa so prišle iz Celja, Jesenic, Kranja, Radovljice in Ljubljane ter Železne Kaple.
Podjunčani Arihovo peč med letom bolj redko obiskujemo, zato pa nam je tradicionalni spominski pohod že kar obvezen in prirasel k srcu. Nanj povabimo vsakič tudi prijatelje, ki te edine slovenske planinske postojanke še nikoli niso obiskali. Tako se nas je tudi
zadnjo nedeljo zjutraj zbralo 35 pohodnikov dobre volje, a tudi v precejšnjih dvomih, ker vreme (sneg) ni obetalo posebno lepega dneva. Kako smo se zmotili!
Po precej dolgi vožnji skozi Rož so nas na Cememici prijazno pozdravljali znani organizatorji Danilo, Maja, Hanzi, Slavko, Martin, Pep in še drugi. Celo nebo se je razsvetlilo in veselo smo zakorakali po tokrat nič preveč ledeni poti v hladno dopoldne. Malo nad bivšim bunkerjem in do koče pa je že spet močno naletavalo.
V strminah je bilo treba kar precej previdnosti, pa tudi naporov, s katerim smo iz mišic in kosti preganjali zimskega mačka. Za mnoge planince je ta pohod tudi pričetek treningov za poletne podvige.
Včasih je bilo strmo in spolzko
Postanek pohodnikov ob križu, kjer so bili pobiti partizani..
Koča na Bleščeči planini seveda ni mogla sprejeti vseh pohodnikov. Komur je uspelo, se je sušil ob peči v topli izbi s svojo malico, kdor pa je imel s seboj suho srajco ali vsaj toplo bundo, se je zdravil z domačo medicino kar zunaj. Precej gneče je bilo okoli provizorične mize, kjer so nekateri Ka-pelčani delili prave domače dobrote (za vse pohodnike pa seveda 5 - kilogramska šunka, hleb kruha in velika skleda krapov tudi ni bila dovolj). V kratki uri se je odprl celo pogled v dolino, kar je večina zamudila, ker je bilo skoraj premalo časa za pozdravljanje in pogovore s številnimi znanci in prijatelji z obeh strani meje.
Na povratku se nam je le uspelo ogniti najhujšemu ledu. Čisto brez padcev seveda ni šlo, nezgode pa ni bilo nobene in vsi smo zdravi prispeli v dolino. Nekateri so ocenili, da je bil tokrat pohod pravi zimski.
Pri Polancu je bilo družabno kot vsako leto. Iz čajnih kotlov in od žara s pečenicami je prijetno dišalo in pohodniki so se pridno krepčali. Šentjakobčani so stregli, muzikanta Egidij in Miha sta skrbela za vesele viže in petje, Celjani pa so za vse navzoče improvizirali celo večje slavje.
Organizatorji so povedali, da seje na letošnjem 15. pohodu na Arihovo peč prijavilo preko 470 udeležencev in da imajo v seznamu vseh dosedanjih pohodov preko 2700 ljudi (večkratna udeležba). Planinci Avta Celje so se letos kot skupina (102 pohodnika) udeležili že trinajstič.
Pa tudi mnogi posamezniki so se spet vpisali k vsakoletnim „zlatim“ pohodnikom.
Janko Malle se je udeležil vseh 15 pohodov, Miha Trau-nik pa je prejel zlato značko za 10-kratno udeležbo.
Zlato značko za pet poho-
dov so prejeli: Stanko Koller, Janez Kramar, Florijan Nunič, Anton Urbanc, Janez Čelašek, Albin Rozman, Tone Ropret, Albin Žolgar, Drago Modere, Branko Goldež, Marjan Prinčič in Rudi Burgar.
Prireditve sta se udeležila tu-
di Bogdan Mohar-Ston, preživeli borec, in predsednik ZSO dr. Marjan Sturm.
Vsem pomočnikom na prireditvi, predvsem pa Ropačevi družini oz. Polančevi hiši velja prisrčna zahvala!
T.M.
Egidij in Mihi sta zabavala pohodnike
SLOVENSKI
Nadstrankarski
VESTNIK a
Uredništvo/Redaktion: Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija, Telefon 0463/514300-30, 33 in 40, telefaks 0463/51430071.
Usmerjenost lista/Blattlinie: seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu.
Urednika/Redakteure: Jože Rovšek, Sonja Wakounig.
Izdajatelj in založnik/Herausgeber und Verleger: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt, telefon 0463/514300, telefaks 0463/51430071.
Tisk/Druck: Založniška in tiskarska družba z o.j. Drava, Tarviser Straße 16,9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija, telefon 0463/50566, telefaks 0463/51430071.
Oglasi/Anzeigen: Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija, telefon 0463/514300-30, 33 in 40, telefaks 0463/51430071.
Zastopstvo za Slovenijo: ADIT-DZS, Glonarjeva 8,61000 Ljubljana, Slovenija, telefon 061/329761, telefaks 061/311123.
Letna naročnina: za Avstrijo 370 šil. (za upokojence 280 šil.); za Slovenijo 1500 SIT.
Datum	Kraj	PRIREDITVE	Prireditelj
Od 4. do 14. marca	na kegljišču pri Juenni	Nagradno kegljanje v Čepičah Podelitev nagrad 14.3. ob 20.00	
Petek, 12.3. 19.30	v farni dvorani v Šentjakobu	Festino - madrigalna komedija; Nastopa Hortus Musicus iz Celovca	SPD „Rož“
Petek, 12.3. 19.30	pri Miklavžu vBilčovsu	Dia-predavanje Andreja Štremflja in Marka	Slovensko planinsko Prezlja: Vzpon na Menengutse-največji alpinisti-društvo čni dogodek leta 1992	
Sobota, 13.3. 20.00	v ljudski šoli vBilčovsu	5 let MoPZ „Vaščani pojo“ Sodelujejo: MoPZ SPD Bilka, Sängerrunde Lud-mannsdorf, Frauenterzett Turnersee	Vaščani pojo
Sobota, 12.3. 19.30	v farni dvorani v Šmihelu	A.Š. Drabosnjak: Komedija od zgubljeniga sina režija: Franci Kočan	
Sobota, 13.3. 16.00	Schweitzerhaus Garnisong. 9 na Dunaju	Okrogla miza - diskusija Možnosti dialoga v bivši Jugoslaviji	
Sobota, 13.3. 19.30	v kulturnem domu všentprimožu	Koncert „Od Pliberka do Traberka“	
Nedelja, 14.3. 14.30	v farni dvorani v Šmihelu	A. Š. Drabosnjak: Komedija od zgubljeniga sina režija: Franci Končan	
Četrtek, 18.3. 19.30	v gostilni Motschulablick na Suhi	Večer ljudskih pesmi „Vsaka vas ima svoj glas“ predstavitev kasete in brošure	Ljudski pevci, KKZ
Petek, in sobota 19.3. 20.3.	pri Juenni vČ epičah	Kaj pomeni v biološkem kmetovanju „kvaliteta“? seminar (v petek ob 19.30, v soboto od 9.00 do 15.30)	
Nedelja, 21.3. 16.00	pri Florjanu vVogrčah	Začetek plesnega tečaja za začetnike in začetek nadaljevalnega tečaja; prijave po tel. 04235/2842 ali pisno na SPD Edinost v Pliberku	
Sreda, 24.3. 19.30	v domu v Tinjah	Predstavitev knjige „Slovenski narodni vzpon“ Narodna politika 1768 -1992; avtor dr. Janko Prunk	
Petek, 26.3. 20.00	v klubu KSŠŠ na Dunaju Monscheing. 11	Miha Dolinšek in KDZ -fotograije; vernisaža zatem PUNTovsko praznovanje	
Sobota, 27.3. od 15.00 do 19.00	v gostilni Dobernig Možnosti občinski politike -na Reki	vodi dr. Karl Staudinger pri Šentjakobu		
			
KAZd IMV C			
TINJE
-	Dom v Tinjah - Razstave del Helmuta Blažeja
SEMISLAVČE
-	Galerija Rožek- Razstava del Gustava Januša
Vrba
-	Casineum - odprtje razstave del Franza Probsta v četrtek, 4. marca ob 19.30 v Zimskem vrtu Casina (do 19. 3.)
ŠENTJAKOB
-	Zadruga-Cafe - razstava slik Jakoba Wüsterja (do 24. 4.)
DUNAJ
-	Klub KSŠŠ, Mondscheingasse 11 - Mara Schaffer - akvareli in risbe
Mm
SLOVENSKE
Sreda, 10.3. Glasbena sreda Večerna 21.05 - 22.00 „Koroška poje"
četrtek, 11.3. Rož - Podjuna - Zilja
Petek, 12.3. Zvočno pismo
Sobota, 13.3. Od pesmi do pesmi - od srca do srca.
Nedelja, 14.3.
6.30-7.00 Dobro jutro na Koroškem, duhovna misel (žpk. M. Cvetko)
18.10-18.30 Dogodki in odmevi.
Ponedeljek, 15.3. Katoliška mladina - med duhovno prenovo in družbenimi trendi
Torek, 16. 3. Lepote velike praznine: Sahara. Z avtomobilom skozi puščavo in goščavo (potopis)
Sreda, 17.3. Glasbena sreda
Srbska blokada plovbe po Donavi
BUKAREŠTA. V petek je Bukarešto obiskal predsednik samozvane ZR Jugoslavije Dobriča Čosič. Poglavitna tema razgovorov z romunskim predsednikom Iliescujem je bila razrešitev zapleta zaradi srbske blokade plovbe po Donavi. Ker so romunske oblasti v smislu izvajanja trgovinskega embarga proti Srbiji prepovedale plovbo, je kar 16 srbskih ladij na romunski strani zaustavilo
vsakršno plovbo po tej reki. Romunija in Bolgarija, ki ju deli mejna reka Donava sta zaradi srbskega pritiska, izsiljevanja in groženj posadk srbskih ladij v hudih težavah, želita si večje mednarodne pomoči pri izvajanju ukrepov Varnostnega sveta, saj se ne bi radi zapletli v vojaški konflikt s Srbijo, ki bi lahko imel širše razsežnosti.
J.R.
Srbsko orodje za Somalijo
WASHINGTON. Kljub izredno veli- ladja s spremenjenim imenom, tovor pa ki potrošnji orožja in streliva pa imajo naj bi odložila v neki kenijski luki, od ko-Srbi, kot kaže, orožja na pretek, celo do- der naj bi ga tovorili za nadaljevanje volj za prodajo. Ameriško zunanje mi- državljanske vojne v Somaliji. Američa-nistrstvo je namreč sporočilo, da so na ni sumijo, da sta tak prevoz doslej opra-sledi ladji, ki prevaža srbsko orožje v So- vili že dve drugi preimenovani grški malijo. Umazan posel opravlja grška ladji.
Hrvatje: Slovenija je nezrela
ZAGREB. Podpresednik hrvaškega upanje, da se bodo odnosi med država-sabora dr. Žarko Domijan je svoje po- ma izboljšali. Slovenske napake pa bodo glede na Slovenijo razložil takole: Slove- velikodušno - kot starejši - oprostili, nija je mlada država in se vede kot kak- Pravijo, da je Hrvaška bila država že ta-šen pubertetnik, ki se ne briga za bonton krat, ko so po New Yorku še skakale ko-in državniško vedenje. Hrvaška pa je ena ze, zato so hrvaški politiki tudi modrejši najstarejših držav v Evropi, čeprav ima od ameriških. Torej Slovenija naj bi se šele mlado samostojnost. Neprevidne in zgledovala po Hrvaški, imela eno samo prenagljene izjave slovenskih politikov stranko na oblasti, v državi le en narod in da ne kažejo politične zrelosti, z novim enega vodjo. Hvala bogu, tako daleč zunanjim ministrom v Sloveniji pa je Slovenija še ni.
Kučan na obisku pri Mitterandu
V ponedeljek in torek je slovenski predsednik Milan Kučan na povabilo francoskega predsednika Francoisa Mit-teranda uradno obiskal Francijo. Pred odhodom je v svoji izjavi podčrtal velik pomen sodelovanja s Francijo, ki je ena od vodilnih držav evropske integracije in lahko Sloveniji v veliki meri pomaga pri njenem vključevanju v Evropo. Za Francoze pa je slovenski predsednik dragocen sogovorec in razlagalec mednacionalnih odnosov na Balkanu. Za Slovenijo je Francija tretji najmočnejši trgovinski partner, v medsebojni menjavi pa ima
pomembno vlogo prav avtomobilska industrija s kooperacijskimi pogodbami z IMV v Novem mestu (Renault) in Cimosom v Kopru (Citroen). V času dvodnevnega obiska je Milan Kučan podpisal tudi Pariško listino o evropski varnosti in sodelovanju.
Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije sporoča
Veljavnost potnih listov
Rdeči potni listi, ki so bili nekoč izdani v R Sloveniji, ko je bila še sestavni del SFRJ, ne veljajo več, tako da tudi tujci, ki so dobili v Sloveniji potni list, teh ne morejo več uporabljati. Izjema je samo v primeru za
1.	osebe, ki se po prvem in drugem odstavku 81. čl. Zakona o tujcih izenačujejo z državljani Republike Slovenije,
2.	tujce, ki imajo v Republiki Sloveniji urejen status tujca in imajo v tem potnem listu vtisnjen žig (stalno ali začasno prebivanje ali delovni oz. poslovni vizum), vendar le do 25. 6. 1993.
Veljavnost potnih listov državljanov BiH in ZRJ
Organi za notranje zadeve Republike Slovenije bodo v vseh postopkih priznavali državljanom BiH naslednje potne liste:
a)	potne liste (rdeče), izdane v BiH;
b)	potne liste, ki jih izdajajo predstavništva bivše SFRJ v tujini z oznako BiH, v katerih pa ni vpisana Zvezna republika Jugoslavija;
c)	nove potne liste države BiH, ki jih izdaja veleposlaništvo Republike BiH na Dunaju, kmalu pa jih bo začel izdajati konzularni urad BiH v Zagrebu;
d)	potne liste (rdeče) slovenske verzije v skladu s 1. in 2. točko;
Ta določila objavljamo na prošnjo generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu.
JAVNA DVOJEZIČNA LJUDSKA ŠOLA Ebentaler Str. 24 • 9020 Klagenfurt
VPIS
v vse razrede Javne dvojezične ljudske šole za šolsko leto 1993/94
13. marca 1993 od 8. do 12. ure
Prinesite s seboj:
•	rojstni list otroka
•	potrdilo o državljanstvu staršev ali otroka
Javna dvojezična ljudska šola v Celovcu posreduje otrokom dobro osnovno izobrazbo v slovenščini in nemščini. Poleg tega je možna prijava k neobveznim uram:
•	zborovsko petje
•	instrumentalna glasba (ORFF-instrumenti)
•	gledališka igra
•	telovadba
•	italijanščina
Šola je v neposredni bližini Mladinskega doma in Slovenske gimnazije.
Mladinski dom dodatno nudi:
•	varstvo za Vašega otroka
•	glasbeno izobrazbo v okviru Glasbene šole
•	sodelovanje v lutkovni skupini
Podrobnejše informacije dobite pri vodstvu (Tel. 537-411)
Brigita Hambrusch, l.r., ravnateljica
Jezik
je
duša
JANKO MESSNER
Veselje nad predsednikovo slovenščino?
Še četvero jezikovnih cvetk, z vrtca predsednika KKZ (Nedelja, 14.2.1993): „Nad direktorjem, ki ponuja zanimiv repertoar in je tudi gospodarsko uspešen, bi moral imeti vsak delodajalec pravo veselje, in vendar se vedno znova dogajajo nenavadne stvari okoli našega gledališ ča. “ V Dobu še dandanašnji kmetje tako govorijo: Ker sin nima veselja do dela, oče nima veselja z njim. otroci in naši poklicni Slovenci - nimajo veselja d o branja ali z a branje ali z branjem slovenskih knjig, zato tako neusmiljeno mrcvarijo svoj materin in očetov jezik! Kdo bi imel i takšnimi veselje, ki sedajo direktorju na glavo, pa se tam (nad njim) hudujejo, da jim ne ustvarja veselja? In ki podijo nekakšne nenavadne stvari okoli njegovega gledališča. Ta beseda je lahko prislov (okoli hoditi, okoli govoriti...), lahko predlog: otroci skačejo okoli snežaka, prišla bo okoli božiča ipd. V prenesenem pomenu te besede pa tičijo pasti: Uporabna je samo, kadar je povezana z glagolom vrteti s e, s uk ati se ok o 1 i česa. Tako se nas eden, ki jezikovno pretresa pisanje naših tednikov, kar naprej vrti okoli lenomiselne domišljavosti nekih naših piscev in govorcev - brez upa zmage. Seveda se nenavadne stvari ne dogajajo okoli našega gledališča, ampak se dogajajo v njem ali z njim. Okoli celovškega gledališča vohljajo kvečjemu kaki magistratni „redarji“ za kakimi nesrečnimi parkirniki.
Tretja jezikovna okornost je v stavku: „Koje bil imenovan za novega intendanta, smo imeli upanje, da se odpirajo nove možnosti za slovensko gledališče na Koroškem.“ Saj si tudi nemški stilisti prizadevajo za glagolsko izražanje (namesto Hoffnung haben - hoffen), kaj še slovenski! Noben Slovenec na vasi ne reče: smo imeli upanje“, razen da gaje - beročega takšno tujerodno pisanje - že pokvaril kateri naših „akademskih“ izobražencev!
In še njegovočetrto cvetko si oglejmo:„Pri naslednjem srečanju .. .je stvar na žalost zgledala že bistveno drugače. “ Da, je že hudič, kadar so ljudje slepi, namesto njih pa gledajo stvari: lepo po nemško „ven iz komentarja“ kukajo -schauen aus! Tudi v tem primeru prisluhnimo jeziku med kmeti: Pri naslednjem srečanju je bila stvar na žalost že čisto drugačna.
(Predsednikova slovenščina pa, zelo se bojim, nikoli ne bo drugačna. Bo zmeraj kvečjemu „zadostna“ - po merilih, ki jih je uporabljal nas eden v gimnaziji za Slovence.)
TRIBUNA BRALCEV
Lichtermeer - Universale Nacht!
ln der Gegenwart zeigt sich ein schöner Einklang zwischen Vernunft und Phantasie: „Das Lichtermeer gegen Rassismus und Fremdenfeindlichkeit.“ Es war eine Beleuchtung der Metro-polen-Finsternis, ein Riesenschein Seeleneuphorie am Vorabend einer hereinbrechenden neuen Zeit. Kommt jetzt die Universale Nacht?
Das friedliche Miteinander im Kerzenschein, Anlaß romantisierender Stimmen von Mit-Menschlichkeit zu sprechen, wo der Mensch noch nicht sein kann.
„Wir nennen uns Menschen - warten wir noch damit!“ Ist das Lichtermeer stark genug, die „weit auseinanderklaffende Schere zwischen privatem Wohlstand und gesellschaftlicher Armut zu schließen?“ Kann das Pflaster der Ungleichheit unter uns weggerissen, der Strand-Demokratie freigelegt werden?
Als Strahlenglanz „über der sinkenden Erzeugung von Gemeineigentum“, über der Gewaltförmigkeit des Systems, die sich in Arbeitslosigkeit, selbstzerstörerischer Konkurrenz, Lohndruck und Leistungsdruck manifestiert, ist das Lichtermeer wohl zu schön, um dem Menschen Bahn zu brechen.
Arbeit ist zu schaffen, „in-
dem wir die Hälfte der Arbeitsemigranten, Arbeitsemigrantinnen mit polizeistaatlicher Polizeibefugnis wegschicken/abschieben, heißt die Devise bar jeglicher Menschlichkeit.“
Wenn das geschehen ist, bleiben die Probleme „Arbeitslosigkeit, Verdrängungswettbewerb, Lohndruck und Schwarzarbeit“ als Bestandteil des Systems aber weiter bestehen. Dafür erleben viele inländische Arbeitskräfte einen kollektiven Abstieg in sekundäre Positionen und in Niedriglohnbereiche am Arbeitsmarkt. Entspricht ein derartiger Rückschritt den Bedürfnissen der Menschen des angehenden 21. Jahrhunderts? Nein!
Nur durch faire und gleiche Chancen am Arbeitsmarkt (freie Wahl des Arbeitsplatzes, Arbeitsvermittlung entsprechend den Fähigkeiten und Neigungen anstatt restriktive Verwaltung von Arbeitslosen) in Bildung und Ausbildung, können inhumane Ungleichheit und Diskriminierung ernsthaft beseitigt werden. Darin bedarf es des „Ozean des Wissen“ um das spürbar Verbindende unter den Menschen: Solidarität, bereit das Ziel, die Gleichberechtigung in der Demokratie zu verankern.
Reinhold Steindorfer
Trkanje na vest
Samosvoj in neizprosen je Peter Paul Wiplinger. V Deželni knjigarni/Landesbuch-handlung je na povabilo literarnega krožka celovške univerze bral svoje nove pesmi. Koroškim Slovencem dobro znanega avtorja - Wiplinger je fotograf in angažiran pesnik -je poslušalcem v uvodu predstavil dr. Alois Brandstätter.
Zeichen des Lebens - znaki življenja je Wiplinger poimenoval svojo liriko zadnjih dveh let. Njegove pesmi so v stilu časa, ki ne dopušča postmodernih okraskov. Kot ostro rezilo padajo verzi in besede trgajo z
nas še zadnje plasti ravnodušnosti.
Predmetnost pesmi je življenje, tu in danes, problemi so številni: varstvo okolja, ekstremizmi, laži, Vojna v Bosni. Pesimizem je očiten. Wiplinger ni strog samo do sebe, neizprosen je tudi do poslušalca. Pritegnil je pozornost publike in napetost ni popustila niti po končanem branju. Vse je bilo jasno opredeljeno - odveč vsako vprašanje.
„Zgodovina nikoli ne zmaga,“ je njegovo sporočilo, „verjetno tudi dobro v človeku ne.“	-m
Iz ženskega vidika
„Dobri“ in „slabi“ Slovenci
piše Štefka Vavti
Že v otroštvu smo se naučili razlikovati, kdo je naš prijatelj, kdo nasprotnik, kateri so „ta dobri“ in kateri „ta slabi“. Kar pa smo se naučili, to velja! Zato se tudi danes še poslužujemo psihološkega fenomena črno-belega risanja: razlikujemo, da je ta ali oni človek na vasi „dober“ Slovenec, drugi da je Nemec (kar tudi ni slabo), tretji pa, da je nemčur, sicer še slovenskega rodu, vendar v procesu narodnostnega odtujevanja ali pa celo preusmeritve. Zadnjega smo že od nekdaj obsojali, češ da je izdajalec, janičar.
Pa tudi Slovence kaj radi delimo v „dobre“ in v „slabe“. V koš dobrih hitro zmečemo vse tiste, ki jih redno srečavamo na slovenskih prireditvah, ki so politično in kulturno angažirani, ki prijavijo svoje otroke k dvojezičnemu pouku in podobno. Za „slabe“ pa imamo največkrat tiste, ki zagovarjajo kakšno srednjo pot, za katere je v ospredju dobro sožitje med obema narodnostma; pa tudi tiste, ki ne zahajajo le na slovenske prireditve, temveč tudi na prireditve nemškogovoreč-ih sodeželanov, tiste ki vzgajajo svoje otroke dvojezično in ki jih iz tega ali onega razloga ne pošljejo na slovensko gimnazijo ali pa jih spet odjavijo itd.
Pri tem seveda ne vprašamo, kaj je vzrok za to, in še manj upoštevamo okoliščine, v katerih prizadeti človek živi. Vse kaže, da smo že zdavnaj zgubili sposobnost (ali pa je sploh nismo imeli?), da si kritično ogle- ■ damo tako imenovane slovenske strukture“, predvsem tudi tisto, kar je v njih slabega. Laže je zmetati v koš slabih Slovencev“ vse tiste, ki so se tem strukturam odtujili, kot pa samokritično vprašati, kaj jih je tako daleč privedlo in kaj je „pri nas“ narobe.
Tako projiciramo vse, kar je slabega, v drugega, v tako imenovanega sovražnika“, da si le sami ohranimo čisto obleko in da se imamo tudi v bodoče lahko za „ta dobre“. Kritične pripombe pa pometamo pod preproge, tako da jih pri političnih in drugih odločitvah ni treba upoštevati. Sami vase zagledani obsojamo vse tiste, ki so drugačni, vse tiste, ki se v naših slovenskih strukturah ne počutijo več doma, pri tem pa pozabljamo in zanemarjamo dejstvo, da smo tega ali onega, to ali ono, prav z našim ravnanjem izrinili iz naših vrst.
Zadnja tekma za pokal Obir
Z zadnjo tekmo, ki jo je organiziralo Slovensko prosvetno društvo Zarja, se je končalo letošnje tekmovanje za pokal Obir. Tokrat je zaradi pomanjaknja snega odpadla tekma na Obirs-kem. Največ (77) udeležencev so našteli na tretji, najmanj (32) pa
na drugi tekmi v Šmarje-ti. Za drugo leto si želijo organizatorji še več udeležencev, saj je to tekmovanje, kjer lahko sodeluje vsakdo, star ali mlad, ker proge niso zahtevne ali nevarne.
V končni uvrstitvi so tekmovalci, ki so sodelovali na vseh treh tekmah:
Šolarke I:	1. Sa-
bina Žura, 2. Manuela Jung, 3. Anika Netsche-mer; Šolarji I: 1. Dominik Rozman, 2. Michael Žura; Šolarke II: 1. Nataša Netschemer; Starostna ženske: 1. Rozi Kogoj; Seniorji 1:1. Karl Trautschnig, 2. Miha Travnik; Seniorji II: 1. Rudi Čertov, 2. Josef Jung, 3. Toni Kogoj;
Splošna moški: 1. Walter Žura, 2. Valentin Žura, 3. Flori Hribernik, 4. Drago Haderlap.
Wiegele šesti v Chamonixu
Planinci
pozor!
Minulo jesen sta slovenska alpinista Andrej Štremfelj in Marko Prezelj osvojila deviški vrh 7181 m visokega Menen-gutseja. Naskakovalo ga je že pet odprav, vendar brez uspeha. Svetovna alpinistična javnost je ta uspeh ocenila za lanskoletni največji alpinistični uspeh v Himalaji. Potek te zmagovite odprave vam bosta himalajska junaka v sliki in besedi predstavila v petek, 12. 3. ob 19. uri pri Miklavžu v Bilčovs. Vabljeni so tudi ne-planinci. Po predavanju bo občni zbor Slovenskega planinskega Društva.
Na tekmi v smučarskih skokih za Evropski pokal v nedeljo v francoskem Shamonixu je Zahomčan Franci Wiegele dosegel odlično šesto mesto.
Drugi zahomški skakalec Thomas Kuglitsch pa je tekmoval v avstrijski ekipi na svetovnem mladinskem prvenstvu v Harakovu na Češkem. Skupinsko so osvojili srebro, Thomas pa je med posamezniki dosegel 20. mesto.
V Vrbi je bilo 28. febr. zaključno tekmovanje za pokal industrije. Nastopili so tudi mladi Za-homčani. Na 18-metrski skakalnici je Marko Godec pri mlajših otrocih osvojil 4. mesto, pri starejših otrocih pa je bil Hanzi Millonig najboljši.
Na 30-metrski skakalnici je bil mladi Millonig v svojem razredu peti, med starejšimi šolarji pa je Florian Riefenthaller dosegel 1. mesto in postal tudi skupni zmagovalec šolarske skupine. Od Zahomčanov se je na četrto mesto uvrstil še Werner Müller.
Športna sekcija SPD „Zarja“ vabi na tekmovanje
s „klumpa“
(Klumpenrennen)
v soboto, 13.3.1993 ob 14.00 v Lepeni pri Železni Kapli.
Tekmovanje šteje tudi za rekreacijski deseteroboj.
„Naslov avstrijskega nogometnega prvaka bo osvojil FC W. Innsbruck66
Minuli konec tedna naj bi se začelo nogometno prvenstvo v prvi in drugi avstrijski zvezni ligi. Vendar pa je sneg preprečil uspešen začetek. Mnogo smo slišali o pripravah raznih klubov. V središču pozornosti pa je bil tudi FC Wacker Innsbruck, kjer si je mesto prvega vratarja utrdil nekdanji SAK vratar Milan Oraže. Ne samo, da je trener Branko Elsner iz zdravstvenih razlogov oddal mesto trenerja, ampak tudi to, da so brez pravega sponzorja, spravlja klub v precejšnje težave.
Poklicali smo Milana Oražeta in ga vprašali,
kako je bilo s prirpavami na vigredno sezono in kaj meni o omenjenih težavah.
Oraže: „10 dni smo bili na pripravah na Portugalskem, kjer smo zelo intenzivno trenirali, tako da ni bilo časa za ogled tamkajšnjih znamenitosti. Nato smo se odpeljali v Nemčijo v Porurje, kjer smo bili pet dni. Priprave so bile optimalne, v pripravljalnih tekmah pa smo se tudi dobro odrezali, saj nobene nismo izgubili.
Na pripravah z nami je bil tudi še naš trener Branko Elsner, ki je že pred odhodom imel ope-
racijo na hrbtenici, ko pa smo se vrnili, je moral ponovno pod nož. Ko nam je pred kratkim sporočil svojo odločitev, smo bili seveda vsi presenečeni, vendar življenje gre naprej.
Kar se tiče finančnih problemov, je že res, da bo s tem, da nas je zapustil glavni sponzor Swarovski, izostal precejšen del denarja, vendar do konca sezone ne vidim večjih problemov. Zame tudi pozneje ne bo kakih sprememb, ker imam pogodbo za dve leti, za tiste, ki pa imajo pogodbe samo za to leto, bomo pa šele potem videli, kaj bo z njimi.“
Kaj praviš na to, da je Friedl Konzilia (nekdanji vratar avstrijske reprezentance) o Tebi dejal, da si „le“ vratarski talent?
„Vsak ima pač svoje mnenje. Mu bom moral pač pokazati, da nisem le talent, ampak že pravi vratar.“
Kdo bo postal avstrijski nogometni prvak?
Naslov avstrijskega nogometnega prvaka pa bomo letos pripeljali na Tirolsko.
Hvala za pogovor in mnogo uspeha!
Eda Velik
Kariera: Milan Oraže
Prepričljiv nastop selskih smučarjev
Med mladimi smučarji
Bilčovs
Bilčovščani so imeli svoje občinsko prvenstvo v veleslalomu na Simonhöhe, je sodelovalo nad 70 tekmovalcev. Bilo je veliko tekmovalnega duha, najboljši so dobili lepe nagrade, slavje pri Miklavžu pa prijetno in zgledno dvojezično.
Najboljši dneva je bil Joži Partl, pri dekletih
Pretekli teden so igralci SAK skupno z nekaterimi odborniki in predstavniki glavnega sponzorja preživeli v bližini Skopja, kjer so imeli na razpolago igrišča v Kava-darcih. O prvovrstnih pogojih, o katerih so govorili prej, na kraju samem ni bilo možno govoriti. K temu je prispevalo še slabo vreme in nezadovoljive prostorske razmere, na katere pa so se igralci kmalu prilagodili.
Tonči Blajs o vtisih s priprav: „Žal smo imeli prav zaradi snega in slabega vremena slabe pogoje za trening. Tudi od hotela smo si več pričakovali, ker smo pačnava-
12-letna Brigitte Esel, ki je samo za stotinko sekunde prekosila Tatjano Zablatnik. Birgit Filipič se tega tekmovanja ni mogla udeležiti, ker je bila na tekmi na Nižjem Avstrijskem.
Rezultati:
Ml.otroci I/deklice: 1.
Nadja Kuess; ml.otroci I/dečki: 1. Michael Sa-
jeni na boljše razmere. Vendar smo vse to nekako prestali, ker se nam zdi bolj važno, da smo igrali tri zelo zahtevne tekme in da smo se zelo dobro odrezali. Tako zahtevnih pripravljalnih tekem doma ne bi imeli. Mednarodni turnir je bil za nas edinstvena stvar, saj smo igrali pred 5000 gledalci.
Reči moram tudi, daje med igralci vladalo izvrstno vzdušje, tako da smo kljub vsemu odnesli dobre vtise s teh priprav. Edino Erwin Galo se je laže poškodoval, sicer pa smo se - po letalski nesreči blizu Skopja dan pred našim poletom vrnili vsi zdravi in veseli.“
blatnik; otroci I/deklice: 1. Breda Boštjančič; otroci I/dečki: 1. Markus Maierhofer; otroci II/-deklice: 1. Breda Zablatnik; otroci II/dečki: 1. Alexander Schönlieb; šolarke I: Brigitte Esel; šolarji I: 1. Matija Schel-lander; šolarke II: 1. Tatjana Zablatnik; šolarji II: 1. Dominik Kropiu-nik; mladina/dekleta: 1. Barbara Sablatnik; mladina/fantje: 1. Danijel Durnik; ženske I: Elfi Sablatnik; ženske II: 1. Anita Glantschnig; seniorji: 1. Gusti Zablatnik; splošna: Joži Partl.
Šentjanž
Tri dekleta iz Šentjanža so bila na tekmovanju v Nižji Avstriji: Birgit Filipič, Silvana Oraže in Marion Maloveršnik so tekmovale v slalomu v Unterbergu in Lilienfel-du. Prvega dne je Silvana Oraže dosegla drugo mesto, Marion Maloveršnik pa tretje, drugi dan pa je bil prav tako uspešen, saj je bila Birgit Filipič druga, Marion pa tretja, vse tri pa so dobile odlične ÖSV točke.
Šolarji so na Klippitz-thörlu tekmovali v finalu za Raiffeisen-Cup. Šent-janščana Andrea Kru-schitz in Martin Sleik sta dosegla 4. oz. 5. mesto, drugi dan pa je bila Brigitte Esel 4.
Rožanska smučarska društva so letos organizirala tekmovanje za Rožanski otroški pokal. Peta in zaključna tekma je bila v nedeljo v Podnu. Tam so predvsem selski smučarji pokazali, da se je obrestovalo izvrstno delo trenerjev Lidije in Edija Oražeta. V štirih skupinah so zabeležili tri zmage in tri druga mesta!
Edi Oraže o ideji otroškega pokala:	„V
glavnem nam je zadnja leta manjkala zdrava konkurenca med posameznimi društvi. Letos nam je uspelo tekmovalce posebno motivirati in s tem se je dvignil tudi nivo tekmovanj. Da pa smo imeli s smučarji DSG Sele take uspehe, pa je seveda tudi zasluga požrtvovalnih odbornikov in staršev. Z Lidijo sva tako imela idealne pogoje za najino delo z otroki.“
Rezultati zadnje tekme:
Otroci I, dekleta: 1.
Annemarie Ogris (Sele), 2. Melanie Dovjak (Sele), 3. Isabell Sablatnik (Šentjanž);
Otroci I, fantje: L Peter Oraže (Sele), 2. Josef Durnig (Rož) in Norbert Juh (Borovlje);
Otroci 11, dekleta: L Catrin Rust (Šentjanž), 2. Katrin Röttig (Borovlje), 3. Chrisitne Michen-thaler (Borovlje);
Otroci II, fantje: 1.
Marko Roblek (Sele), 2. Friedrich Mak (Sele), 3. Peter Erjautz (Borovlje).
Končni rezultati:
Otroci I, dekleta: 1.
Annemarie Ogris (Sele), 2. Melanie Dovjak (Sele) fantje: 1. Josef Durnik (Rož), 2. Peter Oraže (Sele);
Otroci II, dekleta: 1.
Chrisitne Michenthaler (Borovlje), 2. Carina Lausegger (Borovlje), 3.
Katrin Röttig (Borovlje); fantje: 1. Marko Roblek (Sele), 2. Friedrich Mak (Sele), 3. Mario Plasch (Rož).
V skupnem seštevku pa se je športni klub Borovlje uvrstil na prvo mesto (in to predvsem zaradi večjega števila udeležencev), izvrstno drugo je postalo moštvo DSG Sele, tretji so bili smučarji SC Roža, četrti Šentj-anščani, peti pa Šmar-ječani.
Marko Roblek, najhitrejši dneva in zmagovalec v svoji skupini.
Sakovci so se vrnili iz daljnje Makedonije