Terry Eagle ton:
KNJIŽEVNA TEORIJA
Liber, Zagreb 1987
Na Terryja Eagletona kot eno najvidnejših osebnosti novejše britanske marksistično orientirane literarne kritike je literarna veda v Jugoslaviji že opozarjala; v zadnjem času mu je posvetil veliko pozornosti v svoji antologiji sodobnih literarnih teorij zlasti Miroslav Beker, ki je tudi prispeval spremno študijo k pričujoči izdaji. Zdaj smo torej v hrvaškem prevodu dobili še knjigo Literary Theory, enega od Eagletonovih ključnih del, in to še sorazmerno kmalu po izidu izvirnika (1983).
Ravno ob tej knjigi pa so še posebej očitne nekatere okoliščine, na katere bi morali na kratko opozoriti. Za kontekst, ki odločilno opredeljuje to delo, je izredno po-
memben podatek, ki ga na kratko omenja Beker v svoji spremni besedi: Eagleton namreč poučuje angleščino na kolidžu Wadham v 0x-fordu. Ta podrobnost ne pojasnjuje le zamisli knjige, pač pa celotn' koncept njegove levičarsko zastavljene literarne kritike in literarne teorije kot njene refleksije. Če namreč natančneje pogledamo, kako je pričujoča knjiga zamišljena, lahko vidimo, da se ne ukvarja z literarnokritiškimi metodami po sebi, ne gre torej za kako enciklopedij sko zastavitev, pač pa vse obravnavane metode hkrati označujejo tudi posamezne točke v razvoju književnosti (v Eagletono-vem primeru seveda pogosto konkretno angleške književnosti) kot predmeta poučevanja na univerzi. O tem najjasneje govori prvo poglavje knjige, ki ima v smiselnem razširjenem prevodu naslov Razvoj angleščine kot akademskega predmeta. Tu proučuje npr. šolo tako imenovane nove kritike v tesni zvezi s položajem (angleške) književnosti na univerzi in s preobratom v praksi tega proučevanja, ki ga je prineslo to gibanje, zlasti F. R. Leavis in skupina okrog revije Scrutiny. To izhodišče je, kot se ponovno potrjuje tudi v zaključnem poglavju, implicitno ali eksplicitno odločilno za vso knjigo, v kateri nato Eagleton zaporedoma obravnava fenomenologijo, hermenevtiko in teorijo recepcije, strukturalizem in semiotiko, poststrukturalizem ter psihoanalizo.
Gotovo že to kaže, da se Eagle-tonova knjiga ne vpisuje v kontekst prakse univerzitetnega proučevanja in poučevanja književnosti brez vsake distance. Njegovo pisanje torej ne teži h kakemu nevtralnemu prikazu različnih metod literarne kritike, kakor so se te pač pojavljale, marveč pomeni ravno prevrednotenje pogleda na te prakse in poskus vzpostavitve alternativne perspektive, ki
vključuje tudi nekatere povsem konkretne zahteve za samo poučevanje književnosti. Eeagleton je prepričan, da se ta nova perspektiva ne da vzpostaviti tako, da bi oh vse omenjene kritiške metode na istem nivoju postavili še npr. marksistično ali politično kritiko. Izhodišče metodološkega preobrata in vodilna teza knjige je torej prepričanje, da ni potrebno vzpostavljati politične kritike kot posebnega, drugim enakovrednega območja. Glavna zmota take zamisli je v predpostavki, da lahko obstajajo postopki, ki niso bistveno politični in ideološki. Po Eagle-tonu torej ne gre za to, da bi politično kritiko šele vzpostavljali, pač pa le za to, da politična dimenzija nastopi očitno in odkrito. »Literarne teorije«, piše Eagleton v zaključnem poglavju, »moramo obsojati, ne zato, ker so politizira-ne, pač pa zato, ker so take v glavnem prikrito in nezavedno, ker nam pod krinko .tehničnega’, samoumevnega’ in .univerzalnega’ prodajajo doktrine, ki - če bolje premislimo - služijo utrditvi interesov posameznih skupin v nekem zgodovinskem obdobju« (str. 210).
Obrat, do katerega pripelje teza, da ni nepolitične literarne kritike, premakne žarišče raziskovanja s samega pojma književnosti kot avtonomnega in politično nevtralnega območja, ki bi bilo relevantno npr. predvsem glede na prav tako nevtralna »občečloveška« vprašanja, proti vprašanjem socialnih razmerij, mehanizmov distribucije in reprodukcije moči v družbi. Zato je seveda, kakor bi tudi pričakovali, problematika književnosti pokazana kot poseben aspekt problematike ideologije; le-ta pri Eagletonu ne nastopa v svoji tradicionalni marksistični varianti kot »lažna«, »napačna zavest«, torej ne kot nekak zaslon, ki bi subjektu zastiral pogled na resnično stanje stvari, pač pa
se avtor naslanja bolj na alt-husserjevsko revizijo tega koncepta, po kateri je ideologija ravno realnost in je subjekt v samem trenutku svojega konstituiranja že ideološki subjekt. Eagleton v uvodnem poglavju na kratko opredeljuje koncept ideologije tako: »Pod pojmom .ideologija’ mislim nekako to, na kakšen način je tisto, kar govorimo in kar verjamemo, povezano s strukturo in z odnosi moči v družbi, v kateri živimo.« Z besedo ideologija torej Eagleton misli na »tiste oblike čustvovanja, vrednotenja, pojmovanja in verovanja, ki so na neki način povezane z vzdrževanjem in reprodukcijo moči v družbi« (str. 24).
Če je torej mogoče postaviti vprašanje o književnosti in metodiki njenega proučevanja kot vprašanje o mehanizmih distribucije in reprodukcije socialne moči, potem ima tako stališče vsaj dve pomembni, medsebojno povezani posledici. Predvsem je očitno, da je »nevtralna« in »objektivna« izjava o politiziram realnosti na videz »objektivnih« ah »nevtralnih« literamokritiških postopkov čisto protislovje. Če ima vsaka literarna kritika svoje mesto znotraj procesa ideološke distribucije, potem je vnaprej jasno, da mora tudi sama literarna teorija kot metakritika opredeliti svoje razmerje do ideoloških mehanizmov, če noče zaiti v prav tisto ideološkost, ki jo razkriva v svojem predmetu. Tako postane, kot smo že opozorili, literarna kritika in teorija dejansko eksplicitno politična. To pomeni, da se skoznjo uveljavlja pravzaprav politični pragmatizem; tako je iz zaključnega odstavka popolnoma očitno, da je cilj te knjige, njenih analiz in predloženih projektov ozaveš-čenje, ki naj pripomore revolucionarnemu preobratu. Če se torej Eagleton s konceptom ideologije vsaj deloma navezuje na Althus-
serja, mu je blizu tudi tista Althusser jeva opredelitev, po kateri je filozofija razredni boj v teoriji.
Druga posledica take zastavitve je radikalna problematizacija pojma književnost in pojma literarna teorija. Tako Eagleton npr. opozarja, da književnost ne »obstaja« kot neka pozitivna danost, pač pa se vzpostavlja vsakič iz konstelacije interesov in razmerij političnih moči. Drugače rečeno, vrednostne sodbe, ki vzpostavljajo vsakokratno definicijo književnosti, so bistveno povezane s socialnimi ideologijami, tako da je literatura zgodovinsko spremenljiv koncept, ki se vsakič vzpostavlja kot aspekt ah instanca znotraj socialne ideološke mreže. Prav ista posledica mora seveda zadeti tudi literarno kritiko, pa tudi literarno teorijo kot metakritiko. Niti predmet niti metoda tema področjema ne zagotavljata statusa predmeta, nasprotno, književnost in z njo tudi kritika se izkazujeta kot nekakšno križišče področij brez prave razmejitve. Glede na to, da se ideja o samostojnosti literature in literarne kritike ter teorije izkazuje za iluzorno, predlaga Eagleton vzpostavitev drugačnega koncepta proučevanja, ki bo odkrito upošteval omenjeni pragmatizem; gre torej za »drugačno pojmovanje razlike med diskurzi, ki ni niti ontološko niti metodološko, pač pa strateško« (str. 225). Tuje mogoče iskati tudi temelj retorike kot teorije diskurzov, ki jo avtor vzpostavlja kot alternativo literarnim teorijam. Retorika, ki je hkrati proučevanje in praktična veščina, je torej tista oblika, v kateri dobi ozaveščeni in usmerjeni politični levičarski pragmatizem svoje pravo polje, kjer torej ni prisiljen ustvarjati nove (npr. »politične«) kritike, pač pa lahko, glede na svoje cilje, uporablja najrazličnejše diskurze, kar pravzaprav počne tudi Eagleton sam, ko vzpostavlja dialog z različnimi li-
teramokritiškimi diskurzi, ne glede na to, da neprestano razkriva njihovo ideološko, politično funkcijo.
Kakšen odmev bi utegnila sprožiti Eagletonova knjiga v naši literarni vedi? Pri naa je bilo še v sedemdesetih letih opazno navezovanje na ortodoksni marksistični sociologizem. Spričo tega se mi zdi verjetno, da bodo imele Eagleto-nove teze pri nas precej drugačen status in funkcijo kot v svojem prvotnem prostoru, saj ni povsem neutemeljen občutek, da se ta knjiga v nekaterih podrobnostih bliža ziherlovskim sociologistič-nim tezam. Drugače je v angleškem univerzitetnem okolju, ki je še vedno močno zaznamovano s tradicijo »nove kritike«, o kateri govori tudi ta knjiga, obenem pa iz njega izhajajo mlajši privrženci levih teženj v umetnostnih vedah in sploh humanistiki, med kateri-
mi je Eagleton eden najvidnejših in najvplivnejših. V tem okolju radikalna politična teorija ne pomeni kakega oportunizma, ampak je prej ujeta v paradoks samega univezitetnega prostora. Ta paradoks jev tem, da je tudi teorija, ki hoče postati, tako kot Eagletonova »retorika«, praktična in torej izrecno noče biti še ena literarna teorija ob toliko drugih, omejena na sorazmerno majhen krog občinstva, zanj pa velja to, na kar opozarja sam Eagleton: niso bistvena stališča, odločilen je jezik, v katerem so formulirana, tako da je »študij književnosti vprašanje označevalca, ne pa označenca« (str. 216). Mislim, da je največji paradoks Eagletonove knjige v tem, da procesom in pogojem, ki jih sama kritično analizira, preprosto ne more ubežati.
Igor Zabel