—    171    —
Kratkočasne berilo.
Pametna sodba.
v
(Po  Vuku Štefanovic-u.)
V Sarajevu na Turškem zgubil je neki zid Qad) zašito mošnjo dnarja. Oa izpošlje glasnika in obeta sto grošev temu , ki jo bode našel. Glasnik hodi po ulicah in vice, kar zagleda kmeta, ki je mošnjo nesel. rHe, tergovec, morebiti bo to dnarji, ki si jih zgubil." Zid, poln veselja, popade mošnjo, jo odpara in začne dnarje šteti; ali na enkrat mu se premeni radost v žalost, ko pomisli, da mora sto grošev temu dati, ki jih je našel; zato začne misliti, kako da bi mu jih ne dal. Preštevši tedaj dnar, reče kmetu: „Ti si tedaj, pobratim! sto grošev že vzel, ker je v mošnji osem sto grošev bilo, zdaj pa jih je samo sedem sto? Prav si storil, hvala ti!"
Siromak se vstraši, ko to zasliši, in bolj ga je žalila beda, kot obljubljenih sto grošev; jame se tedaj rotiti, da se on dnarja še dotaknil ni, temuč da ga je prinesel, kakor ga je našel; ali Žid ostane pri svojem. Tako se malo po malem razpreta in oba morata h ka-diju (turškemu sodniku) na razsodbo. Ko sta obadva prisegla: zid, da je v mošnji bilo 8 stotink grošev, in zdaj jih je samo 700; kmet pa, da se dnarjev še dotaknil ni, temuc, da jih je tako prinesel, kakor jih je našel, jim modri kadija, spoznavši, kaj da je in kako je, razsodi takole: Vi dva imata oba prav; ti, tergovec, zgubil si osem sto grošev, in ti, kmet, našel si samo sedem sto; tedaj niso ti dnarji tega tergovca, ampak nekega drugega. Ti, kmet, vzemi tedaj te dnarje domu, in jih shrani, dokler ne pride tisti, ki je zgubil samo sedem sto grošev;—ti pa, tergovec, čakaj, dokler se ne oglasi kdo, ki je našel osem sto g r o š e v.a                                                                  Br.