Lii Lavtar. Markantna osebnost je legla z Luko Lavtarjem v grob. To ve vsak, kdor ga je poznal. Jeklen značaj — pa saj to je samo ob sebi umljivo: Kdaj bi še bil kdo brez značaja postal osebnost? Mož poštenjak, vzoren mož, učitelj in vzgojevalec, ki smo ga morali občudovati, spoštovati in ljubiti. Pa da bi se nam ob tej bridki izgubi ne trgalo srce? ... Lavtar — mož poštenjak. Prava gorenjska korenina je bil. Dičile so ga vse krekosti pravega, krepkega Gorenjca. Odkrit in pošten je bil od nog do glave. Zahrbtnosti in neodkritosrčnosti v njem ni bilo. Praznih besedi in laskanja ni poznall Odkrito je vselej in povsod povedal svoje mnenje in vedel ga je tudi možato zastopati. Ob vsem tem pa je bil kaj rahločuten, in to ga je obvarovalo pred tem, da bi bil komu učinil krivico. Zato si vzlic svoji odkritosrčnosti ni nakopal sovraštva, vsakdo ga je moral le spoštovati. Niti enkrat nisem čul preke sodbe o njem, vedno le samo čisto hvalo o zanesljivosti njegove besede. Lavtar — znanstvenik in vzgoaevalec. Ne morem si misliti' Luke Lavtarja v drugem poklicu nego v učiteljskem; najmanj pa bi bil sodil za birokrata. Kakor da je bil rojen za učiteljevanje, tako se mi je zdelo. Tri lastnosti so ga osobito usposabljale za to: resnoba dela, apostolska gorečnost in pa neomajna nepristranost. Lavtarju je bilo življenje res »delaven dan«. Z vestnostjo in resnobo se je lotil dela in vestnosti in resnobe je zahteval tudi od. svojih učencev. Popustljivosti v tem oziru ni poznal, ne pri sebi, ne pri učencih; dosledno in smotrno je zasledoval začrtano si pot. Množica literarnih del nam priča o njegovem neumornem delovanju. Pisal je v slovenskem in nemškem jeziku in izdal naslednje knjige: 1. Obča aritmetika zaučiteljiišča.(1879); 2.Geometrija za učiteljišča. (1881); 3. Der metrische Scheibchenapparat. (1887); 4. Spezielle Methodik des Rechenunterrichtes in der Volksschule. Theoretischer Teil. (1888); 5. Der Rechenunterricht in der Volksschule. Eine methodische Anleitung fiir Volksschullehrer. (1888); 6. Rechenbiicher fiir Volksschulen. 5 Teile. (1888); 7. Nekaj o načrtu zaprirodoslovje na srednji stopnji za ljudske šole. (1888); 8. Računska vadbenica za obrtno-nadaljevalne šole. (1902); 9. Računice za ljudske šole. Trije deli. (1908—1910); 10. Posebno ukoslovje računanja v ljudski šoli. (Izdaja Slov. Šol. Matice); 11. Močnik-Lavtar, Aritmetika. (1911); 12. Spezielle Methodik des Rechenunterrichtes. (1912). — Razentega nebroj krajših metodiških sestavkov v raznih slovenskih in nemških pedagoških listih. Iz tega seznama spoznamo, da se je Lavtar pečal skoro izključno z matematiko, bolje: metodiko elementarnega računanja. Zanimivo pa je pri tem, da si ob pričetku srednješolskega učiteljevanja nikakor ni namenil izbrati matematike za svoj glavni predmet, temveč mislil je le vse bolj na fiziko. (Ob tej priliki bodi omenjeno, da je kot suplent na ljubljanski realki poučeval tudi slovenščinoO.Usojeno pa mu je bilo drugače: njegovo' imenovanje glavnim učiteljem na žensko učiteljišče v Gorici, zlasti pa ono na moško učiteljišče v Mariboru je bilo odločilno za njegov nadaljni razvoj. Kot učitelju matematike mu je bila tudi naloga, prisostvovati nastopom učiteljiščnikov na vadnici iz računstva. Z vso njemu lastno vestnostjo se je Iotil te njemu do tedaj neznane panoge njegovega učiteljevanja. Resno je pričel študirati to vprašanje, pa spoznal, da pouk v računanju ni meril pravih poti, ker uspehi niso bili v pravem razmerju s trudom učiteljev. Začel je tedaj iskati vzroke tej prikazni: iz srednješolskega učitelja je postal ljudskošolski metodik in s tem dosegel pravo usposobljenost za profesorja na učiteljišču. Razmišljal in raziskoval je leta in leta, si nabavil računice skoro vseh evropskih narodov, primerjal in študiraK iskal psihoIoške podlage za vsako stopnjo računanja, dokler ni bil prepričan, da je odkril pravo pot in tedaj mu je postala življenjska naloga dosega reforme računskega pouka v ljudski šoli Temu smotru je odslej posvečal vse svoje sile in stremljenje. Imel pa se je težko boriti: njegove prve računice niso bile aprobirane, in dolgo niso prodrli njegovi nazori. Peklo ga je to, a ugnalo ga ni. Še resnejše se je lotil dela, neumorno je boljšal in izpopolnjeval svojo metodo ter jo izkušal ustvariti tako, da bi veljala po vseh psiholoških in didaktiških zakonih. V tem stremljenju ie kmallu dobil krepko podporo1: 1. 1890. je prišel na zavod kot ravnatelj H. Schreiner, ki je kot strokovnjak skoro spoznal vrline Lavtarjeve metode in ko je videl, da ie vzlic nekaterim tedaj že obstoječim slabostim in nejasnostim res dobra, pa jo je podpiral odločno in z vsemi silami tako kot ravnatelj na zavodu, kakor kot okr. šol. nadzornik v mariborskem okraju. Lavtarjevih računic seveda niso smeli rabiti učenci, pa za uvedbo njegove metode je zadoščalo, da ie imelo te knjige v rokah vešče učiteljstvo. Tako učiteljstvo je našel Schreiner, saj so bili skoro vsi učitelji mariborskega okraja Lavtarjevi učenci. Pa veliko je bilo med njimi priznanih, da, izvrstnih šolnikov, ali pa so postali taki pod Schreinerjevim vodstvom. Lahko je bilo torej z njimi delo. Lavtarjeva metoda je oživela, razvijala se je in krepila, uspehi v računstvu so očividno postajali vedno boljši, via facti je bil podan dokaz o prednosti Lavtarjeve metode pred Močnikovo-Grubejevo. Pokojni gimnazijski profesor Blaž Matek mi je pripovedoval! večkrat, da prihajajo učenci v gimnazij izza nekaj let vedno bolj in bolj podkovani v računanju, da pa je velik razloček med učenci, ki so bili poučevani po Lavtarjevi metodi, in onimi, ki so se šolali po stari metodi. Prvi so bili vseskozi veliko bolijši računarji, in zlasti računanje na pamet jim je šlo tako gladko, da je moral mnogokrat sam paziti, da ga niso prehiteli učenci, posebno v množenju večjih števil. Tako si je trla Lavtarjeva metoda pot, osvajala si je vedno večje števiio šol po vsem Spodnjem Štajerskem, kmalu je začelo učiteljstvo samo po uradnih konferencah zahtevati uvedbo Lavtarjevih računic, in končno so dosegle na novo izdane računice 1. 1908. ministrsko aprobacijo. Lavtar — goreč učitelj. Poleg neumornega dela pa ie Lavtarju priborila ta uspeh tudi njegova apostolska gorečnost. Komur se hoče uspehov, temu je treba predvsem trdne vere v svoje delo, brez te je apostolska gorečnost nemogoča. V tem oziru je bil. Lavtar nepresegljiv: taka navdušenost je redka, redka dandanes v mladih letih, še bolj v pozni starosti. Zmožen je je le tisti, ki je idealno prešinjen o važnosti predmeta in o resnosti vzgojnega dela. Lavtar je bil tak. Že prostovoljno nad 12tetno podaljšanje službene dobe nam kaže, kako je bil vnet za učiteljevanje. Vsake ure mu je bilo žal, ki jo je moral izgubiti iz kateregakoli vzroka, in ni ga bito točnejšega in vestnejšega učitelja v izpolnjevanju dolžnosti. Šola mu je bila veselje, poučevanje največja slast. Kakor v šoli, tako vneto je deloval v meščanskih tečajih in z največjim navdušenjem v zadnjem počitniškem tečaju Slov. Šol. Matice v Ljubljani. Pri vsem tem pa Lavtar ni bil zakrknjen učenjak, ki ni maral v družbo. Nasprotno, prepričan je bil, da se hoče delavnemu človeku razvedrila, in zato ga je bilo videti vsak božji dan v kavarni, kjer je rad posegel po1 kvartah ali pa po biljardnem keju. Posebno rad pa je zahajal v učiteljske kroge in če je le mogel, se je odzvali vsakemu povabilu, da je predaval ob učiteljskih sestankih o svoji metodi. V družbi učiteljev je bil vedno vesel in šaljiv, in prijetno je bilo občevati z njim. Njegov pouk je bil jasen, metodiško dobro premišljen — saj se je Lavtar za vsako uro vestno pripravljal — in natančen. Svest si tega, je seveda Lavtar zahteval mnogo od svojih učencev in bil strog pri klasifikaciji. S tem pa je dosegel, da so njegovi učenci tudi kaj znali. Ravno tako vzorno kakor kot učitelj je deloval kot vzgojevalec. Resno, vestno in dosJedno je vršil to svojo zadačo. Zahteval je od dijakov do pičice natančnega izpolnjevanja disciplinarnih predpisov in pa brezpogojne točnosti; tudi tukaj ni poznal popustljivosti. Časih bi bil človek mislil, da je trd. Pa ni bil. Vedel je samo, da prava strogost o pravem času prija mlademu človeku in da brez nje ni dobre vzgoje. Lepo in dostojno vedenje je čislal nad vse; tukaj je vplival z zgledom: nikdar ni zahteval) od dijakov česa brez uvodne besedice »prosim«, nikdar ni pozabil zahvale. Seveda, bila mu je o priliki na razpolago tudi jedka ironija in časih tudi ni nedostajalo gromenja in treskarija. Pa taka sveta jeza je semtertja potrebna: kakor nevihta čisti ozračje in jasni obzorje. In pri vsem je hodil svojo ravno nepristransko pot. Ni gledal ni na levo, ni na desno, ni na zgoraj, ni na spodaj. Obča sodba njegovih učencev o njem je bila: »Strog, pa pravičen«. Ničesar se ni bolj bal, kakor da bi presojal koga krivično. Trudil se je, vsakega učenca spoznati tako dobro, da mu je postala sodba o njem prava. Proučeval je vsakega posebe, tega dalje, onega manj časa, časih katerega po več mesecev, ali tudi let, kakor je pač nanesla potreba. Ko je koga dodobra spoznaK potem pa je bila njegova sodba neomajna, če ni intelektualni ali moralni razvoj dotičnika, ki ga je Lavtar zasledoval paznim očesom, povzročil potrebne korekture. S tem ie v Lavtarjevo šolsko delovanje stopila tista zanj tako značilna in za vzgojevalca toli važna doslednost, ki tvori značaj in ki po Gregorčiču pomaga vzgajati značaje. Pa dober je bil Lavtar, dober in usmiljenega srca. Če je doznal za dijaka, ki mu dvakrat ali trikrat na teden ni bilo obeda, takoj je bila njegova beseda: »Pa naj pride k meni, se bo že še našlo tudi njemu kaj za pod zob.« In koliko je bilo tekom dolgih 40 let takih, ki so uživali Lavtarjeve dobrote in ki za to ni vedel nihče, kakor prizadeti in pa Bog. Lavtarju v spomin. - Pravijo, da součiteljevi najboljši nadzorniki učenci. Če je to res, tedaj blagor Lavtarju: mnogoštevilni njegovi učenci se ga spominjajo s hvaležnostjo in globokim spoštovanjem. To je pokazalo učiteljBtvo o priliki njegovega imenovanja šol1Bkim svetnikom, ki mu je tem jpovodom Čestitalo v ogromnem številu in ga javno Slavilo; to je pokazalo tudi ob njegovem pogrebu. Veličastna je bila udeležba spodnještajerskega učiteljstva in bila bi še večja, ko bi se ne bil moral vršiti izpretVod ob neugodni uri. Zastopanih je bilo več učiteljskih društev, med njimi tudi »Zveza slovenskih učiteljev in uciteljic na Stajerskem« pol tovariših načelnjkn JoBipu Rajšpu in odborniku Francetu Kranjbu. Pfičata pa o tem tudi naslednja dva dopisa, došla prof.Vrežetu z bojišča, eden pd slovenskega, drugi od nemškega učitelja. Učitelj Viktor Bregant piše: »24. III. Velečastiti! V srce me je zadela vest o [zgubi našega čislanega profesorja Lavtarja. Koliko src je ranila ta vest v doRiovini, a huje je ranila nas, ki stojimo na bojišču. Vam v domovini je bila dana prilika, spremljati ga na kraj, kjer mirno selaj počiva, a mi, njegovi učenci, sma ga samo v duhu spremili in se mu s solznimi )črai zahvalili za nebrojne zaklade, ki jih je položil naš blagi Lavtar v zakladnico slovenske pedagogike. Slava mu!« In nemški učitelj Adolf Ferner piše (prevedeno): »Na bojišču, 18. 3. 1915, ob 2. uri zjutraj. Visokospoštovani gospod profesor! Oživeli so mi v duhu vsi oni (dnevi, ko sem učiteljiščnik hitel v zavod, da si naberem vede in znanja. Kar najžiVahneje se spominjam vseh svojih učitefjev. Z bolestjo in hvaležnostjo moram mifeliti na zdaj pokojnega g. šol. svetnika Lavtarja. Težak udarec za zavod. Pro^im Vas, veleč. g. prof., da sporočite cenj. Učiteljskemu zboru moje sožalje.« ' Tako torej živi Lavtarjev spomin v srcih njegovih učencev, neizbrisen in neJjozabljiv, Njegovo ime bo znano še poznim rodovom: živelo bo v njegovih delih in v delovanju učiteljstva po njegovih navodilih. ; Le malo podatkov nujajo te skromne vrstice o bogati osebnosti Lavtarjevi, pa naj to zadošča za danes. O njegovem ostalem delovanju bomo še izpregovorili obširneie na drugem mestu in pričako yati smemo tudi kritiške ocene njegove metode in njegovega znanstvenega delovanja sploh. Za sedaj pa se poslavljamo od njega z ono željo, kakor je z njo zaključil svoje sožalno pismo g. dvorni svetnik Peter Končnik, ki je Lavtarja čislal tako visoko: »Sk ei terra levis!« —r—